Marija Kmetova:
Živ—žav
i.
Štiriletni Blažek se zbudi in zagleda hrii> pred seboj. Gle-da, gleda, pa je ia. hrib Čudno bel in zmeraj manjsi. Roko iziegne an — saj je Mazina! »Da me bla-zina takole prestrasi.c se razliudi Blažek, zgrabi blazino ia jo zaluča daleČ od sebe, da se ptekotali in za-kotali na tla. Blažek se zasmeje, plane a posteJje in sede na blazino na tleh. Že se drsa na njej in pravi, da je v čolnu. Drsa se, drsa, se vrti in smeje in se pelje naravnost v Afriko. Ali pljuska voda! Ali buci vihar! Bumf! se zadene Blažkova glava ob omaro. Noge so v zraku, glava na tleh, blazina pod posteljo, solze pa tecejo iu so slane ko morje. Tudi vihar za-buči, Blažek zatuli ko trobenta, Pa se zbudi Andrej. »Grdoba!« zavpije, zgrabi za svojo blarino ia že je na Blažkovi glavi. Blažek pa hud! PoskoČi, potegne odejo z Andreja in iakoj sta oba ko klobciČ v odeji na tleh. Brcata se, suvata, kotalita na lero in desno. Sraeh in vrišČ in krik. »Mir!« zagrmi mama, ki priteče v sobo in že drži Andreja iu Blažka za lase. »On je kriv!« Tpije Andrej. »On je krivlc kriči Blažek.
>Oba sta kriva!« sklene mama, ju posiavi vsakega posebej v kot in čaka. Blažek joka, da se stresa soba, Andrej se namrdava in zakliče:
»Rega rega kvak, Blažek je bedak!«
>Ti bedak, rega-kvak.U med solzami zatuli Blažek.
24
B »Ali ne bosia tiko?« zavpije mama, porine Blažka iz sobe in Teli Andreju: ?Umij se, oblecd in v šolo!«
Blažek steče v kuhdnjo. Srajčka se mu opleta krog života iu Iasje vihrajo. Tako se mu mudi, da prevrne spotoma dva stola. Ko blisk spleza v kuhinji na mizo. Topota z nogami po mizi, poteza za vrv za perilo in na ves glas vpije:
jNaprej  zastava slave, na  boj  junalka kri!<
Pa se pretrga -vrv in Blažek z tso težo cepne na mizo; toliko da ne telebne na tla. A ker ni iiikogar blizu, se niu ne izplaČa zajokati. Naglo požre slino, spleza z mize, vzame stolček in kuhalnico in tolce, da se razlega po vsej hiši: $Bum, bum, bum, tramU A ko zaslisi, da se zapirajo vrata v sobi, vrŽe vse od sebe in se postavi v kot za vraia.
»Me ni!« zavpije, ko priteče mama v kuhinjo.
»Blažek!«
»Me ni!< se odzoTe izza vrat.
>Blažek!< se posali mama in zakliče skozi okno. Tedaj plane Blazek iz kota iu spleza mami na hrbet.
sNesi me, pa reci, da me iii! Saj me nic ne vidiš?c
sNič te ne ¦vidira. Ti paglavček, tit Alo, obleciva se, kaj boš tak hodil okoli?«
A Blažek se že izmuzne iu steče — Bog ve kam! Mama za njim.
»Blažek!«
Blažka nikjer. Iz spaliiice pa se razlega tako cvi-Ijeuje, ko da bi Blažka s kože devali. Maraa plane v sobo: Blažek se puli z Andrejem, spet je vojna na žive in mrtve. Mama seže po palico.
»Saj ne bom veČ,< zaprosi Andrej in previdno smukne mimo mame iz sobe. Blažek pa cepeta:
>On je kriv!<
SlednjiČ je Blažek vendar oblecen. Vzame obno-šeno torbico in si jo obesi preko ramena. Pokrije se 6 čepico in moško stopa gor in dol.
>Tramvaj!« zakliče. »Kam se peljete?«
Pa nihce ne utegne, da bi se kam peljal. In tako govori Blažek sam s seboj:
^Kam se peljete?«
.'V Njujork,i  odgovori sam sebi.
25
»Pa v Šisko in Čez Afriko na ViČ?«
»In cez Šmarno goro nazaj.«
»Kam pa yi?<
»V Čikago in Beograd.«
»Iz Ljubljane?«
>fz LjubJjane in sem pa fja in na^aj.*
»Dolenjsko.«:
»Na Triglav in v Moste.«
>2a vse otroke?«
»Za otroke, za deset.c
slzatopitilt
Tako Blažek prodaja vozne listke, je sam. tram-vajski voznik in ljudje, ki se peljejo. Resno gubanči obraz, srepo gleda, predeva roke iz žepa v žep, deli Hstke, jili preščipava, vpije, se rcpenči in pozvanja z zvoncem, ki ga nikjer «i.
>Pa vi, nimaie denarja?«
»Nimam ateta, mame uimam.c
»Vse zastonj, nič ni treba plačatil Nate še en dinar za otroke!«                                                 (Dalje.)