Dopisi. Iz okolice ptujske. (Ptaj ski a emčarji pokregaai.) ,,S tem se meai aikakor aiste prikupili, ia tudi Njihovemu Veličaastvu ae", rekel je g. deželai aaaiestaik ptnjskemn žapaau, Rodošeka, ko je pripeljavši se z Hajdiae v Ptuj zagledal po mestu razobešeae aemške za- stave. Kdor nema slame v glavi aameato možgaaov, bo razumel kaj to pomeai. Cerao-rudečežolta zastava, s kateroj ptujski, mariborski ia celjski zagrizeai aemčarji aas Sloveace na aaših domačih tleh tako radi žalijo; ta zastava, kojo 80 aemškatarji leta osem ia štirdesetega poceli razobešavati v zaameaje, da ae marajo za Baaega ceaarja, ampak da hočejo iti v Fraakfurt ia si tam aemškega zbrati; to puatarsko zaameaje aa aaših tleh izsterkavati je za aas Sloveace razžaljivo počeajaaje ia prederzao hujskaaje. kajti aaae oči aiso oberajeae proti Fraakfurta, mi aečemo priti aemškemu cesarju v oblast, aaipak ostati hočemo tadi za aaprej verai deržavljaai mogočae Avstrije, ia zvesti aašema milernu ia modremu vladarju, ki želi imeti mir med svojimi aarodi. Dolgo, dolgo, skoro predolgo se ajiai je skoz prste gledalo, sem privaadraaim piskačem ia pešici domačih aemiraežev, pa aič ai se jim reklo, če so lovili ia postavljali svoje zaajke celo med kmetskim ljudstvoai ia poediae kratkovidaeže res vlovili v mrežo aemškega šulferajaa, ki ima svoj pravi sedež tam v pruskem glavaem mesta, v Berliaa. Pa ker vaaka malopridaa reč po božji previdaosti le aamo aekoliko časa trpi, zato moralo je se tem rogoviležem že eakrat povedati: stoj! s tern se aašemu blagemu cesarju ae prikupite. — Ob takih avečaaia prilikab, ko je cesarjevo potovaaje med svojim aarodom, se vsako, še prav malo iskreao zaameaje verae podaaosti rado prizaa ia pohvali, aasproti temu pa že mora kaj posebao aeprijetaega biti, če se v tako svečaaem ia zaameaitem hipu komu rece: s tem se aiste prikapili. Kdor izmed vas, dragi moji rojaki, še dozdaj ai bil prav aa čistem, ktere straai se v javaem življeaji, aa primer pri volitvah v deželai zbor, v okrajai zastop itd. ima držati, mora zdaj veadar že le jasao sprevideti, ia da je pametaeje ia pošteaeje dati svoj glas oaim možem, koje Vam priporočujejo častai ia iskreai prijatelji kmetskega staau, kakor g. žapaik Raic, oskrbaik ptujske grajščiae g. Rajap, trgovec g. Jarca, odličai posestaiki ia vrli aarodajaki gg Koser, Mikl, Jarič itd., ali pa se pridružiti oaim Ptajcaaom, ki se svetlema cesarju ia sloveaske zemlje Gospodarju s svojimi aemškimi zastavami aiso prikapili. To dobro prevdariti, kedar stopite k volitvi v okrajai zastop. OdD.Marije vpuščavi. (Šestoletaico) presvitle vladarske hiše smo tukaj prav veselo obhajali. Po sv. meši podali so se otroci v slovesaem sprevoda k aačelaiku šol. sveta g. Gassaerja, kjer ao peli, deklamavali, igrali, ter se z jedjo ia pitjem pogostili. Zbralo se je bilo tadi maogo odličaega občiastva iz okolice trga sv. Loreaca. S kratkimi besedami razloži g. aadučitelj pomea te veselice, ter posebao povdarja, kako aam je v prihodaje za to skrbeti, da postaae aaša dežela v vsakem ozim edea aaj lepših kamaov v žlahtai kroai slavaih Habsbaržaaov. To dosežeaio, ako jo po aeatrudljivi gojitvi sadjereje sčasoaia spreaieaimo v prekrasea vrt. Da bi se pa že mladiaa k temu plodoaosaemu ia občekoristaeam delovaaju apodbajala, ukreail je slavai kraji šol. svet, da se bode vsako leto tisti izmed učeacev, ki kaže aajveč veselja do sadjereje, zlasti kateri si tadi doma aajlepšo drevesaico aapravi, odlikoval s posebaim darilom. To častao darilo se bode v vedai spomia daaašajega dae ,,cesarsko darilo" imeaovalo. Po teh besedah vzaaie šolski aačelaik, g. Gassaer lepo obrobljea tolar ter ga učeaca J. W. aa praa pripae; vse druge pa spodbuja, da se vsak izmed. ajih v prihodaje kolikor aiogoče potrudi za to tako lepo ia častao darilo. Razua tega se je med otroke razdelilo maogo šolskili reči, spomiaskih podob, ia 100 spomiaskia kajižic, katere so aaročili g. župnik J. S. Vse je bilo veselo ia radostao in gotovo bode ta daa pri vseh aavzočih v prav prijetaeai spomiaa ostal. — Tadi se tukaj presrčaa zahvala izreka vsem prijateljem ailadiae, ki so se svojimi radovoljaimi doaeski aajveč pripomogli, da se je ta veselica tako lepo vršila. Gornja Radgona. (Kukovčev govor, f'raakfurtarc a.) V zadaji številki ,,Slov. Gospodarja" je bil že aa kratko opisaa sprejeia cesarjn pri začetku sloveaskih tla v Goraji Radgoai pri dveh velikaaskih okusao okiačaaili piramidah. Pozdravil je cesarja deželai poslaaec ia aačelaik Ljutomerskega okrajaega zastopa g. Kukovec. Gotovo bo zaaimalo obilae bralce ,,Slov. Gosp." iz okraja Ljutomerskega ia Goraje-Radgoaskega, kaj je g. Kukovec govoril, toraj aaj bo ta priobčea zapopadek: Vaše cesarsko ia kraljevo velioaastvo! V aajveraejšej vdaaosti stopamo mi zastopaiki okraja Goraje-Radgoaskega ia Ljatomerskega pred Vaše Velii-anstvo, da svojemu aajmilostaejeaia cesarju ia aad vse ljvibljeaemii deželaemu kaezu v imeaa prebivalcev obeh okrajev izkažemo dolžao veleudaaost ia čatila aajsrčaejega češčeaja.' Udaaost ia zvestobo, katero je aarod sloveaski, čegar del smo mi, vedao ia povsod kazal Vašemu Veličaastvu ia Najvišjej cesarskej hiši, bodemo tudi v bodoče ohraaili v istej sili, ter aajskrbaeje gojili ia pospeševali. Raae, katere aam je v zadajih letih prizadela elementov aaičajoča moč, je Vaše Veličaaatvo z aavadao očetovsko skrbljivostjo ia aa aaj veledušnejši aačia pred vsemi dragimi hitelo lečiti. Srca vseh aas so vsled tega aapolajeaa z aaj globokejšo zahvalo; ia ker vemo, ia smo v izobilji spozaali, da je v Vašega Veličaastva srci jedaaka aakloajeaost ia ljubezea do vseh Vaših aarodov ia državljaaov, kličemo iz globiae srca (do sem je bil govor aemški): Bog poživi, Bog ohraai Vaše Veličaastvo, aa- šega cesarja ia dobrotljivega očeta še maoga, maoga leta! Cesar so izrekli svojo zahvalo za to izjavo ia dostavili, da hočejo tudi v prihodaje v eaakih aesrečah biti aaš pomočaik. Tadi v Radgoai so aekteri mestjaai delali škaadal, ker so razobešali ,,fraakfartarce"; aaštelo se jih je osem. Naravaost žaljivo pa je bilo, kar se j« videlo aa aekej hiši skoraj ravao aasproti okrajaega glavarstva, kjer so cesar izstopili. — Bila je aatareč izobešeaa podoba aašega cesarja, pod podobo pa po balkoaskera omrežji je liila razprosterta puatarskafraakfurtarca; kaj takega zamore storiti le aenmaa budalost, ali lmdobaa zagrizeaost! Iz Maribora. Laž, da je cesar baje aašo duhoveastvo pokregal v Mariboru ia Celji, je božjim in človeškim poatavam vselej zveste gospode silao razžalila. Nesramao laž so petolizci tistih glavačev v freimaurerske liste spravili, ki uže dalje časa aarodae dahovaike ovajajo. Nič Bi tako skrito, da bi ne bilo kedaj odkrito. Priliodajič več! — Najhujši rogovilež je tukajš- aji ,,šulvereiaski" zveličar profesor N  Misli, da bo s šalvereiaskimi šolami zalil Sloveace. Zato se je silao prestrašil, ko so živioklici ajegove ,,Hoch" dušili. Stoječ aa velikeia trgu sliši, kako bogoslovci cesarja z živijo-klici pozdravljajo. Jezen treska z aogama ob tla, krili z rokarna, vihti svoj velikoaemški črai reclos ia hriplje proti bogoslovcem: Hoch, aur Hocli pa bilo je zastoaj. Njegova žeaa, boječ se za njega, začae ga kregati ia prositi, aaj bode pametea! Ta rogovilež pisari v MarburgerZeituag, Deatsche Wacht, Tagespost ia Deatscae Zeituag, liste, ki bi Sloveace aajraji v žlici vode potopili.