j
a vide esperityol
			
		196«	
			
duhovno
J ' v 1 K
Zvonček Mariji* plaka in prosi* molitve rioši PrC' božji tron«
(Župančič)
j
Na naslovni str<l> ni:	V idiličn*11
yordobskih hribi*1 vabi pod svoj*
streho starodavni cerkvica žalosti® Matere božjei
(Dolores - Šaft Esteban)
LETO XXVII.
Št. 5
MAJ
VAM PRINAŠA:
Slovenski
verski
mesečnik
Izdaja
konzorcij
(Anton
Orehar)
Urejujejo
Rant
Jože
dr. Rozman Branko
dr. Starc Alojzij
Šušteršič
Marijan
A los quince anos ............
15 let tujine ...............
Sveto Rešnje Telo in Marija .
Vera in svoboda..............
Glas iz Rima..................
Škof Rožman — vzor ljubezni . Pismo Vatikana škofu Rožmanu Je Marija res božja Mati? ....
Resnica, ne prazna utvara.....
Papeži v anekdotah............
Premalo in preveč ............
Mati, ki je sina dvakrat rodila .
Eno vprašanje ............
Kako zgraditi srečen dom? ...
Skvarjen zajtrk ..............
Okno v svet ...............
Modrost v pregovorih..........
Domovina, mila kraj...........
Kaj je vest? .................
Marijine solzice .............
Od doma ......................
Zagrinjalo se je pretrgalo....
Celibat in javno mnenje.......
Kaj je novega v Argentini? ...
Ben Hur ......................
Okrogla hiša..................
258
259 262 26G 267 269 278
274
275 280 281 282
287
288 290
294
295
296
300
301
302 306
311
312 314 316
Naslovno stran risal Franci Holosan
A LOS QUINCE AftOS
Quierase o no, en estos dias nuestra memoria mäs de lo acostumbrado nos harä recordar aquellos fatidicos dias del ano 1945. Sin lugar a dudas, saca-remos la comparaciön entve la situaeiön actual, y la que reinaba en aquel en-tonces.
iQue lecciön nos darä esta comparaciön ? i Cuäl es el balance de los quince anos trascurridos ?
En primer temino: el saldo negative. La emigraeiön del ano 1945 va desapareciendo, mal que nos pese. Uno a uno nos dejan los principales acto-res de la gran gesta del pueblo eslo-veno en los tiempos de la opresiön y revolueiön. Sälen a recibir el galardön final los dirigentes de la emigraeiön. Vivimos disperses y nos disgregamos mäs, cada dia mäs. Tendria que haber-nos mäs, y somos menos.
No nos enganemos: dste es el pro-ceso natural. Una vez se llama la muerte, otra vez la juventud nacida y crecida en los paises de opeiön; lamen-tablemente, muchas veces serän otras las causas.
Poco a poco nos estamos convirtien-do en una simple inmigraeiön, tal vez algo fuera de lo comün, pero siempre nada mas que esto. Y terminaremos por asimilarse del todo. iQue sentimos de-masiada nostalgia? Ningün inmigrante se libra de ella. iQue no queremos echar raices donde nos encontramos desarraigados ? Muy a pesar nuestro tal vez, mas sin remedio, la patria nos pareceria hoy mäs lejana de lo que nos son nuestras nuevas patrias; alli nos sentiriamos mäs desarraigados.
I Saldos positives? Son quince afioS de una pequenisima fracciön de la na* ciön —sin embargo, estamos ciertisi* mos que harän historia. Y ique mäs podriamos pretender? Nuestra presen* eia fue de importancia, aunque en el concierto de las naciones pasabamos casi desapercibidos. De mucha mäs trascendencia ha sido nuestra perse* verancia, el hecho de haber resistid0 por tantos anos a la corrosiön interna y los ataques externos, y seguimos hoy aqui. Seremos menos, seremos disper* sos, tendremos poca probabilidad de imponer algun punto de vista nuestro —pero seguimos firmemente en la bre* cha, dando testimonio a quienes quieran aceptarlo.
Y esta es nuestra misiön: Dar tes* timonio de la intrinseca maldad del c°' munismo, el peligro mäs grave en e mundo de hoy, mostrando sus frutos malsanos en los paises por el subyug3' dos y su obra carcomidora en el mundo libre. Tenemos que seguir fieles a nues* tra decisiön de una fidelidad total 9 Cristo que un dia llegö hasta la lucha por sus ideales, hasta el martirio 0 hasta el exilio. Una fidelidad tal Que' rechazando el comunismo ateo a pesar del eventual bienestar econömico, 9ue atrajese no nos haga caer al rnism0 tiempo en las garras de otro sistem9 de vida que acaso hable de valores mo* rales o de la libertad pero pone su um* co ideal en la consecuciön de bien®9 puramente econömicos, terminando 9 esta manera en un vulgär materialist110 präctico.
Nuestro lugar esta en medio de las d®9
concepciones y estä por sobre ellas. ^ lo permita Dios que lo olvidemos en sucesivo, porque de otra suerte pron podriamos, con nuestros ideales en*6 rrados, enterrar tambien los residu0 de nuestra emigraeiön.
Pogled na stolpe veličastne Marijine bazilike v Lujanu, kamor v maju romajo Slovenci v lepem številu
15
let
tujine
Jo bo
»Na plemenite razliva — Bog — zaničevanje“ (Job 12, 21). Te besede
°ve tožbe moremo obrniti na slovenske begunce, ki smo pred 15 leti za-Jjstili domovino in odšli v tujino kot idejna (versko-politična) emigracija. * °rcla je sicer hipno močneje delovala zavest življenjske varnosti, kar je r.1 Posledica prvega. Ker smo drugače mislili, kakor tisti, ki so s svojim ^lernom prihajali na oblast, nam je grozila smrt, gotovo pa težko življenje njimi. Imeli smo drugačne pojme o Boga, človeku in o njunem raz-'d er,M’ drugačne pojme o družbi in nje ureditvi. Odšli smo, ker smo vedeli, za ceno svojega življenja in svoje svobode teh misli vzdržati ne bomo a Ne smemo popolnoma izključiti gospodarskega razloga begunstva, tevilo takih beguncev je bilo malenkostno, j Na emigracijo miselno in praktično nismo bili pripravljeni. Zadelo ruis 2 0b°jestmnsko. Nismo mislili do zadnjega trenutka, da bomo morali oditi, cja° is bil psihološki udarec odhoda iz domovine zelo hud. Nismo mislili, 8e bomo morali biti tako dolgo zunaj, kar so večinoma zelo težko nosili in v . Mh je domotožje močno lotevalo, včasih preveč potrlo. Se danes preveč iya misel, da bomo morda morali ostati v tujini. Ogromna večina se je Zo.htat znašla a tujini z vsemi problemi, ki jih vraščanje v tujo zemljo eva- Skoro brez sredstev smo odšli v veliki večini posamezno, skupnost sTloh. Po prvih trenutkih smo bili navezani na pomoč drugih, kar je ne-z vx° Trav revolucionarno izenačilo vse stanove, otroka z očetom, učitelja
čencem.
Največ so trpele družine in mladina. Očetje so bili odtrgani od družil' ki so tako za dolga leta izgubila njihovo oporo, kar je rodilo težke posledice v duhovno vzgojnem pogledu, ker so otroci izgubili važen doprinos k vzgoji in prepotrebnega hranitelja in so bili prepuščeni zlobni maščevalnosti in muhavosti sovražno razpoloženih novih oblasti. Za te družine ni bilo kruha, ne svobod,e in nikake pravne zaščite. Materina opora, ki je tem nalagala nadčloveške napore in stiske, je bila otrokom mnogokrat prešibka, zato so se mnogi oddaljili mislim svojih odsotnih očetov. Mladina, ki je v napol otroških letih prišla v tujino, je ob nezadostni prehrani zadobila nepopravljive V°' sledice za vse življenje. Ideološko je bila izpostavljena že v taboriščih ideološkemu zapeljevanju novih gospodarjev. V emigraciji je okusila vse nasiUe miselnosti skvarjenega okolja, ki je hote ali nehote trgalo iz src dobro vzgojo preteklosti in jih napolnjevalo s strupom ideološke zastrupljenosti irl zmede versko brezbrižne, ali celo sovražne tujine. S svojim mednarodnim značajem jim je morila čut narodne pripadnosti in jih vodila k popuščanj v zvestobi.
Največ je pomagala vera, ki je dajala prvo in najmočnejšo oporo od začetka do danes. Naučila nas je razumeti pomen trpljenja ter ga s svojimi sredstvi v molitvi, maši, zakramentih in besedi pomagala nositi. Takrat, ko drugih sredstev ni bilo, ali pa niso zadoščala, je vera pomagala vsem, celo tistim, ki doslej na njo niso toliko polagali važnosti, ali sploh z njo praktično niso računali. V verski poglobitvi in obnovi odmaknjenega življenja v taboriščih je to dobrino utrdilo v srcih enih in jo pripeljalo v duše drugih, vse Va tako pripravilo na dolgotrajnejše in nevarnejše življenje v izseljenstvu. S<tf so bila tri leta taborišč dolgotrajne duhovne vaje za vse, ki so jih hoteli sprejeti.	_ .
Izobraženci, ki so v velikem številu spremljali narod v tujino, so bUl dragocena opora rojakom v tujini. Pa naj bodo to svetni ali duhovniki s škofom Rožmanom na čelu. Od prvih dni naprej so v taboriščih z nadčloveškim naporom in zgledno pridnostjo uredili šolo mladini in s predavanji nudili odraslim nadaljno izobrazbo ter hrano duhu, ki je gineval pod knut° oboževane snovi do danes. Od preprostih lističev, ki naj nadomestijo lep0 urejene liste v domovini, do pravih časopisov in revij ter ponosnih knjig v izseljenstvu. Duhovniki so z oskrbovanjem nadnaravnega življenja vernik0*' v zakramentih, duhovnih vajah ter pridigah ter svojim socialnim delom 1,1 iskanjem ter utrjevanjem vezi v tujini storili delo, ki ga jim bo morala Prl' znati zgodovina. Na čelu vsega dela je stal pokojni škof Rožman, ki je za slovenske izseljence daroval molitev, besedo, osebni stik v obiskih in nazaduj0 svoje življenje v prezgodnji smrti.
Organizacije, ki so bile Slovencem v zadnjih desetletjih v ponos, Aasi so včasih izgledale kot breme, so opravile važno delo. Za v prvih dneh je N organizacijski čut zbral, uredil in obdržal preplašeno množico v taboriščih l1i ustvaril z malimi sredstvi čudovite stvari, bodisi gleda šolstva in dela, zla pa tudi v verskovzgojnem stališču postavil in obdržal temelje nravne pošt0'
n°sti tistim, ki so kot člani delali, ali kot oskrbovanci imeli od tega dela koristi. Morda se včasih kdo ne zaveda, kako so prav organizacije bile tiste, ki so Slovencem uredile in olajšale vstop v novi deželi in prinesle občudovanje domačinov ter drugih narodnih skupin.
časopisje, ki je spremljalo kot preprost novičar iz taborišča vedoželj-n°st beguncev, je v izseljenstvu postalo najmočnejši in deloma edini činitelj Povezanosti med slovenskimi rojaki, raztresenimi po vseh celinah sveta. Poučuje, vzgaja, bodri in razveseljuje skupaj s slovensko knjigo trpko živ-lanje slovenskega naseljenca, kjerkoli živi.
V pogledu na bodočnost mislimo na besede sv. pisma: „Za potrtega So vsi dnevi žalostni, veselo srce pa ima stalno gostijo" (Pred 15, 15). Realno sprejmimo svoje življenje v tujini, če treba tudi zaradi razmer svoj stalni obstanek. Razmer mi sami bistveno ne moremo spremeniti glede svojega Povratka, moremo jih pa urediti zase in svoje življenje, da so nam znosne ln koristne. Zaupanje moramo imeti v Boga, saj beremo v Jobu: „Velike dela narode in jih ugonablja, narode razširja in jih zapušča“ (12, 28). Za-uPanje moramo imeti vase in svoje delo ter skupnost rojakov me seboj.
Y tujo deželo, v katero smo prišli, se moramo pametno vživeti, sicer nam življenje pretežko. Res je sicer, da ima izseljenec vedno srce drugod, kakor lyi> še je v tujini, ga ima doma, če se vrne domov, misli na tujino, vendar \ z jadikovanjem ne grenimo itak trdega življenja v tujini. V novi domo-vipi najdemo stvari, ki so dobre, včasih nekai, kar je boljše kot naše, pamet P-am pravi, da to sprejmimo in sebe obogatimo. Slabih stvari, ki jih tudi Pf manjka, ne bomo sprejeli, saj se jih celo domačini sami sramujejo. Nu-uinio tujini to, kar smo dobrega prinesli s seboj in ji mirno lahko odstopimo.
. zQlednim življenjem po veri jih rešimo iz verske mlačnosti, z dobro besedo v p Poučimo v njih nevednosti, ne da bi se jim posmehovali. Hvaležni jim °dimo, da so nas sprejeli in omogočili življenje ter napredek; čeprav smo Vse to morali drago zaslužiti, osnovno možnost smo pa le od njih sprejeli.
Ostanimo povezani med seboj v verskem■, narodnem in socialnem po-9 e*', saj se spomnimo besed škofa Rožmana: „Gorje mu, kdor je v tujini Ram.“ Nešteto zgledov nam podkrepi to trdittev izkušenega škofa. V tej ^vezanosti spoštujmo osebno svobodo in svobodo poštenega prepričanja in e Zavcdajmo, da moramo vsak od nas poleg skrbi za svoje osebno življenje Popevati tudi za skupni blagor, bodisi v sodelovanju pri organizacijah, v lScznju in denarnih žrtvah; le tako bomo mogli ohraniti potrebne skupne *anove, naj bodo časopisi, naši domovi in zlasti socialne dejavnosti.
A/e pozabimo, da je bila vera doslej nam najzvestejši prijatelj ter naj-°čnejša opora, zato skrbimo za njo z vestnim■ izvrševanjem verskih dolž-stl’ ki jih pač dobro poznamo. Varujmo zdravje družine, ki je osnovna v lcfz slovenske skupnosti v tujini, ter jo uredimo tako, da bo mladina našla, inn?eJ zdravo vzgojo, ki jo bodo dopolnjevale šola in potrebne organizacije ty.a^° Postavile našo mladino kot trden temelj bodoče slovenske sreče v Hni hli zdravja v domovini.	-	ANTON OREHAR
SVETO
RESNJE
TELO
IN
MARIJA
Za nami je sveta Velika noč, veličastni praznik Kristusovega vstajenja, na katerem temelji resničnost naše vere. Najlepše praznovanje Velike nočj je v vrednem prejemu svetega obhajila. Sveta Cerkev veže svoje vernike s sveto dolžnostjo vsakoletnega velikonočnega obhajila v svoji zapovedi: Spovej so svojih grehov vsaj enkrat v letu in vsaj za velikonočni čas prejmi sveto Itešnje Telo. Kdor te zapovedi po lastni krivdi ne spolni, se težko pregreši pred Cerkvijo in pred Bogom. Ali vernih kristjanov ne vodi k obhajilni mizi le zapoved, marveč vse bolj ljubezen in iz nje izvirajoče hrepenenje po zdru-žežnju s Kristusom. Kristus Gospod je ustanovil zakrament svetega Rešnjega Telesa pri zadnji večerji gnan po srčnem hrepenenju in ljubezni do nas, ki je v tisti sveti, blaženi ur; prikipela do vrha. „Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je skazal ljubezen do konca,“ piše sveti Janez (15, 1). Na to mislimo kristjani v hvaležni ljubezni v velikonočnem času in zlasti na veliki četrtek to skrivnost ljubezni, ki ne mine, vsako leto znova z ganotjem doživ-
Kakšna je zveza med sv. Rešnjim Telesom in Marijo ?
Ali je Marija prejela sv. obhajilo ?
Je res Marijino češčenje gotova pot d° Jezusa ?
ljamo. Ljubezen naj bo tista skrivnostna sila, ki nas ne le za Veliko noč marveč tudi med letom, čim bolj pogost» mogoče, vodi k sveti gostiji, v kateri se prejema Kristus, se obnavlja spomin njegovega trpljenja, se duša napolnjuj» z milostjo in se nam deli zastava prihodnje slave.
Z ljubeznijo do Jezusa pa naj naS v ljubečem hrepenenju po svetem obhajilu potrjuje tudi ljubezen do Marij»’ Matere Jezusove in naše. Njene vezi s svetim Rešnjim Telesom so tako S*0" boke, tesne in prisrčne, da si, po besed svetega Bernarda, ni mogoče misl* resnične pobožnosti do Marije, ako j» ne spremlja iskrena pobožnost do sv» tega Rešnjega Telesa. In ker smo Pra' v mesecu maju, ki nam tudi v novem svetu vsako leto znova kliče v dušo sp° min na našo ljubo majniško Kralji»0’ h kateri naš rod v Argentini v tem ,n» seču roma v njeno veličastno lujansk1 svetišče, naj tedaj v tej številki „D" kovnega življenje naše razmišlja11-1 sveto evharistično skrivnost ljubeče P° veže z Marijo, ki je za Bogom nas' prva, največja in najslajša ljubezen.
SVETO REŠNJE TELO JEZUSOVO — ROJENO IZ MARIJE
Sveta Cerkev izrečno uči, da je Krl^ stusovo telo, s katerim se hranimo svetem obhajilu, prav isto, ki je o1, rojeno iz Device Marije za odrešen) sveta. Bili so krivoverci, ki so to taj in trdili, da je zakramentalno telo zusovo drugo kot ono, ki ga je JeZ
elikanska monštranca v cerkvi Naj-etejšega Zakramenta v Bs. Airesu.
^reiel iz svoje Matere. Cerkev je njih ot° odločno in jasno zavrnila. Njena a sc naslanja na vero apostolov in et*h očetov. Nauk teh poslednjih je v f1" P°gledu tako čist in jasen. Sveti olt 1L>P0 pravi: „Kar se godi na ^ ariu, izhaja iz Device Marije.“ Sveti j ,8Ustin razlaga: „Naš Gospod je pre-j 8v°je telo iz telesa Marije. V njem Prebival na zemlji in nam ga je dal Ig Pftše zveličanje.“ Sveti Janez Dama-l P P'še: „Telo Gospodovo, združeno z r Pstvom, je v resnici ono, ki se je 1 a iz presvete Device.“ In sveti Pe-
ter Damijan ves vzhičen vzklika v eni svojih pridig: „Ljubljeni bratje, prosim vas, da premišljujete, koliko dolgujemo preblaženi Materi božji, neskončno hvaležnost, ki smo ji za Bogom dolžni; zakaj ono presveto telo, ki ga je Devica Marija rodila, ga v svojem naročju grela, ga v plenice povijala in ga v materinski ljubezni in skrbi hranila, zdaj mi prejemamo pri svetem oltarju in njegovo kri pijemo v skrivnosti našega odrešenja.“
Te čudovite misli svetih očetov opeva sveta Cerkev v svojih bogoslužnih spevih in obredih ih jih je v naših ča-skili znova potrdil sveti oče Pij XI., ki je leta 1926 nadškofu v Toledo v Španiji, ob priliki narodnega evharističnega kongresa, pisal, „naj se vsi verni kristjani spominjajo, da je telo Kristusovo, s katerim se srečni hranimo, prav isto. ki se je rodilo iz Device Marije za zveličanje sveta.“
SODELOVANJE DEVICE MARIJE PRI POSTAVITVI SVETEGA REŠNJEGA TELESA
Učitelji cerkvenega nauka so edini v tem, da je Marija prvič in v temelju sodelovala pri postavitvi Najsvetejšega Zakramenta že v trenutku Angelovega oznanjenja. Sveto Rešnje Telo — pravijo — je v nekem oziru nadaljevanje in dopolnjenje Kristusovega učlovečenja, ne samo zato, ker je Kristus v tem zakramentu vedno pričujoč na zemlji, ampak tudi zato, ker so v njem združen' in shranjeni vsi čudežni sadovi njegovega odrešilnega dela za posvečenje in zveličanje naših duš. Ko je tedaj Marija v oni sveti uri oznanjenja privolila v božje materinstvo in je božja Beseda v njej meso postala, je vsaj vključno privolila tudi v vse posledice
Kristusovega učlovečenja; najodličnejša med temi pa je po svoji veličini prav sveto Iiešnje Telo.
Je pa Marija pozneje tudi neposredno sodelovala pri ustanovitvi evharistične skrivnosti in to, kakor pravijo cerkveni učitelji, na trojen način: s svojimi željami, s svojimi prošnjami in s svojim privoljenjem.
Komaj je s človeškimi besedami možno izraziti, kako si je Marija, vedoč za misel Jezusovo, iz srca želela in hrepenela no Najsvetejšem Zakramentu, tako zaradi same sebe kakor zaradi nas. Ni si mogla predstavljati večje milosti in sreče, kot da bi že na tem svetu mogla zakramentalno prejemati v svoje srce istega božjega Sina, ki se je enkrat v njenem deviškem telesu učlovečil. Z ozirom na nas pa je v svoji od Boga razsvetljeni duši predvidela vso slavo, ki jo bo njen božji Sin v tem zakramentu na zemlji prejemal in tudi vse neizmerno bogastvo milosti, ki se bodo iz Najsvetejšega Zakramenta zlivale v Človeške duše.
Polna svetega hrepenenja po svetem Rešujem Telesu je Marija za njegovo postavitev tudi goreče prosila. Mnogi cerkveni učitelji mislijo, da so te njene prošnje skrivnostno prišle do izraza že ha svatbi v Kani galilejski. Gotovo je bilo spremcnjcnje vode v vino, ki ga je tani Jezus čudežno izvršil, skrivnostna predpodoba svetega Rešnjega Telesa, kjer se spreminja vino v Jezusovo kri. Čudež v Kani pa se je izvršil, kot vemo, na Marijino prošnjo, ko je Jezusa ljubeznjivo opozorila in prosila: „Vina nimajo.“ Njena bogovdana duša pa je v tej prošnji že prosila vsem vernim kristjanom vseh časov onega čudežnega vina, iz katerega rastejo device, ki jr presveta evharistija. In kakor je Jezus na prošnjo svoje Matere storil v Kani svoj prvi čudež, tako nam po njej na-
%
klanja vse dobrote in milosti, ki jih ,e s svojo smrtjo na križu zaslužil. N®1" večja milost in največja vseh božji dobrot pa je gotovo sveto Rešuje 1e'°' S svojimi željami in s svojimi Pr0S njami je Marija pripravljala pot usta novitvi Najsvetejšega Zakramenta.^ * ko se je pri zadnji večerji približa*3 ura ustanovitve, je Marija v to tudi >Z' rečno privolila. Ali je Jezus tega Prl' volenja svoje Matere potreboval in * zanj prosil? Cerkveni učitelji pravij°’ kot smo že rekli, da je sveto Rešnj® Telo kakor neko nadaljevanje Krista sovega učlovečenja. Vemo pa iz evaU" gelija, da se je Kristus učlovečil potem, ko je Marija v to privolila 1. angelu na njegovo oznanilo odgovoril0-„Glej, dekla sem Gospodova, zgodi 9® mi po tvoji besedi.“ Kakor se je ted°J Kristus učlovečil le po Marijinem Pr volenju, tako je hotel imeti to privG' lenje svoje Matere tudi za svoje evh°' ristično življenje. In kakor se je M»r'la Bogu velikodušno odzvala, ko jo J vprašal, ali sprejme čast in žrtev bozl Matere in sodeluje pri našem odreš®
nju, tako je velikodušno pristala
tud‘
I
na to, da njen božji Sin v svetem **®3 njem Telesu do konca sveta ostane 1,8 zemlji in skrivnostno nadaljuje svoj odrešilno delo za zveličanje sveta.
Iz vseh teh lepih misli, ki jih r°z. vijajo cerkveni učitelji, se v čudovi luči odkrivajo tesne, prisrčne vezi, 1 so od začetka vezale in večno vežejo J® zusa, božjega Odrešenika in Marii0’ njegovo Mater in soodrešiteljico svet°' kakor jo sveta Cerkev hvaležno naziya'
| MARIJINA LJUBEZEN DO SVET*3' GA REŠNJEGA TELESA
. Pobožni in ugledni učitelji cerkve®^ 'ga nauka učijo kot verjetno, da je J z us, potem ko je pri zadnji večerji u®* novil zakrament svetega Rešnjega "
esa >n ga dal svojim učencem, obhajal Ut>i svojo Mater. Primerno in pravično jC„nam t° zdi, saj ni bilo vrednejše uše na zemlji, ki bi bila to v tej meri Zaslužila. Res je, da evangelisti o tem n'°lčijo, kakor o Mariji na splošno in raznteroma ]e malo poročajo. Treba je |'azumeti njihove razloge, ki so jih pri c,n poročilu vodili. Hotelj so svetu jas-n° in nedvoumno sporočiti, da je Jezus ?r* zadnji večerji zakrament svetega ešnjega Telesa, ki ga je bil v kafar-naUmski shodnici leto prej obljubil, res-lcn° ustanovil in da je apostole z "aročilom: „To delajte v moj spomin!“ Posvetil v duhovnike Nove zaveze. Ma-yla tega duhovništva ni bila deležna. at° je tudi Jezus hotel, da Marija v 'nrani zadnje večerje ni bila navzoča. padar se z lahkoto veruje, da je bila arija v tisti veliki, sveti uri v bližini s'°jcga Sina, če že ne v sami dvorani, pa.V kaki sosednji sobi. Tam je sveto v‘v^nje Telo, morda v družbi pobožnih na, ki so Jezusa v življenju sprem-‘levaie,
aem
po večerji lahko prejela.
O tem, kako je Marija po binkošt-
Prazniku, ko so apostoli začeli da-
°vati sveto mašo, z ljubečim hrepe-, Pjein dnevno prejemala sveto obha-* lepo govori sveti Peter Kanizij:
” Prvih kristjanih piše sveti Luka, da ? kili stanovitni v molitvi in v lomlje-,“1 kruha, kar pomeni, da so pogosto tudi dnevno prejemali sveto Rešnje |.e °- Med vsemi verniki je bila v tej ezni do Najsvetejšega Zakramenta v a Marija, zgled kreposti in svetosti 1 Cerkvi. Po svetem obhajilu se je 8(| °z'l zaklad njenega zasluženja, ra-ohh -e V 8Vet°sti in milosti. Iz svetega težl!^'16 Mariia črpala moč v onih j la časih prve Cerkve, ko so bili Zusovi učenci preganjani po Judih in les Sa.n‘*1- V moči svetega Rešnjega Te-a je bila Marija apostolom in ver-
nikom duhovna Mati, tolažnica in pomočnica.“
V prelepi zgornji cerkvi Najsvetejšega Zakramenta v Buenos Airesu je na stranskem oltarju v belem marmorju čudovito lepo upodobljen prizor, kako Marija kleče prejema sveto obhajilo iz rok svetega apostola Janeza, ki jo je po Jezusovi smrti k sebi vzel.
Marijino ljubezen do svetega Rešnjega Telesa pa se ni izčrpavala v tej njeni stalni zvezj z njim in njenem zemeljskem življenju, ampak je ostala ži-
Slovenski oltar Marije Pomagaj v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejia
Va v njej tudi po njenem vnebovzetju. Od prvega trenutka svojega bivanja v nebesih pa je Marija najgorečnejša po-spešcvalka evharističnih pobožnosti in ljubezni do svete maše in svetega obhajila. Ona navdihuje vernikom svete želje po Najsvetejšem Zakramentu, ona jih s svojim zgledom uči, kako naj se udeležujejo evharističnih skrivnosti. In ne samo uči, ampak nam s svojim materinskim posredovanjem tudi pomaga, da sveta maša in sveto obhajilo obrodita v naših dušah večji in trajnejši sad. Kot duhovna Mati človeštva nadaljuje Marija v nebesih svoje vzvišeno poslanstvo in v vernikih, prav po ljubezni do svetega Rešnjega Telesa, ostvarja duhovno podobnost z Jezusom, po njej pa zmago ljubezni in edinosti, ki naj po Jezusovi želji kristjane vežeta med seboj.
Dokazano dejstvo je v življenju Cer-
VERA IN
„Ne verujem,“ slišiš in bereš, „ker hočem biti svoboden in izobražen."
Kakor da bi prava svoboda in resnična izobrazba ne bili združljivi z globoko, da, z najglobljo in otroško vero! Ta izgovor je neumen in prazen.
Ali so bili največji učenjaki in iznajditelji sužnji in bedaki ? Ali Pasteur, Volta, Mendel, Secchi, Ampere in pred njimi Pascal, Kopernik, Kepler, Newton niso bili svobodni in izobraženi in prosvetljeni in napredni ?
Ti možje med svojo vero in znanostjo niso opazili nobenega nasprotja. In kaj boš rekel o možeh, ki stoje ali so pred kratkim stali kot prvaki m zboru velikih pisateljev in iznajditeljev? če veruje Claudel, Chesterton, Marconi, Plank ’v Milikan, bo tudi tvoja svoboda in izobrazba brez škode prenesla vero.
kve, da je Marijino češčenje naj goto* vejša pot do češčenja svetega Rešnjega Telesa. Po Mariji gredo kristjani k Je' zusu. Ona to želi, ona to pospešuje-Vneti Marijini častilci so vedno tudi iskreni prijatelji svetega Rešnjega Telesa. Tam pa, kjer zavirajo Marijin0 češčenje, kot se to godi v protestantizmu. . tam propade tudi češčenje in samo bistvo Najsvetejšega Zakramenta.
4*
Slovenci smo Marijin rod. Bodimo zato tudi vneti častilci in prijatelji svetega Rešnjega Telesa. Po njem sc bomo ohranili stanovitni v veri in v krščanskem življenju. Krepčanj s kruhom močnih bomo v vseh bridkostih in pfe' skušnjah življenja vedno znova doživljali to, kar pravi apostol Pavel: «Vs® premorem v njem, ki mi daje moč (Filp 4, 13).
ALOJZIJ KOŠMERLJ
SVOBODA
„Je pa vendar mnogo učenjakov, ki ne verujejo in se za Boga ter njihove zapovedi ne menijo,“ tako ugovarjaj0 nekateri dalje.
Kaj ta njihova nevera dokazuje? Kvečjemu to, da ti možje iz kakršnega koli vzroka niso našli poti, ki drži ’z narave v nadnaravni, duhovni svet.
Ali pa naj to pomeni, da te poti spl°k ni? Nikakor ne! To pričajo vsi tisti možje, ki smo jih prej našteli.
Če bi bilo kako resnično nasprotjf med vero in razumom, med krščanskim1 resnicami in znanostjo, bi ga bili ti naj' bistrejši duhovi gotovo zapazili.
Kdor ne veruje in se izgovarja, Češ da Boga ni, ker razni učenjaki ne verujejo vanj, je njegov izgovor prazen-
glas
N
X
>
Zse!jenci morajo ostati zvesti krščanskim izročilom
Šknf. Sovoru romarjem svoje rojstne Pov Ne Bergamo je papež Janez XXIII. p,...	,^a J‘e v času svojega bivanja v
Sej - clJi in tudi drugod rad obiskoval iz-za ’Z ^oma^ef?a kraja, se zanimal Pa ^Jlaovo življenje. Že nekdaj, posebno d0 i'e dandanes morajo mnogi zapustiti živi- kraJ‘> da se lahko dostojno pre-jim nudi delo in kruh, kol} aF pr* tem izseljenci ne smejo niških pozabiti na izvrševanje svojih ver-Kri dolžnosti, če bodo ostali zvesti tpji))tUsu> jim bo lažje prenašatti težave
Skrb
za napredek krščanstva v Aziji je Vc|ika naloga
je >eh 26. 12. 1959 do 9. 1. 1960 se t>ax r?*l v Manili na Filipinih kongres W0]--°.mane’ mednarodne organizacije ga . lskih intelektualcev. Tema kongre-Ij^kp6 “Ba „Socialna odgovornost kato-®a študenta in intelektualca“. Sv.
oče Janez XXlIl. je poslal kongresu posebno poslanico, v kateri katoliškim intelektualcem prav toplo priporoča študij socialnega nauka Cerkve, Katoliški intelektualci morajo imeti dobro versko izobrazbo, dobro moralno in poklicno vzgojo, da bodo lahko tekmovali v svojem poklicu. Aktivno morajo sodelovati pri sodobnem gospodarskem razvoju. Ta gospodarsik razvoj pa od katoliških intelektualcev zahteva, da dobro poznajo socialni nauk Cerkve in ga praktično aplic'rajo pri reševanju vprašanj, ki jih prinaša gospodarski razvoj in sodobno gospodarsko življenje. Tako formirani katoliški intelektualci pa morajo skrbeti za krščanski intelektualni naraščaj v deželah Azije, da bodo tudi v teh deželah lahko širili krščanski nauk ljubezni in resnice.
Škofijska sinoda je obnova krščanskega
življenja
Papež Janez XXIII. je imel otvoritveni govor rimske škofijske sinode dne 25. januarja 1960. Papež je poudaril važnost te cerkvene sinode za mesto Rim in katoliški svet. Za mesto in škofijo Rim je to prva sinoda. Dalj časa se je pomudil pri zgodovini cerkvenih zborov in njihovi važnosti za življenje in razvoj Cerkve. Vedno so dali novih življenjskih sil pr; delu Cerkve. Nikoli se ni treba bati, da bi cerkveni zbori prinesli preveč novosti v življenje in organizacijo Cerkve. Tudi Kristus je obnovil versko življenje, je dopolnil staro zavezo. Tudi cerkveni zbori ne odpravljajo dosedanje organizacije in nauke Cerkve, ampak ga samo dopolnjujejo in prilagajajo dejanskim potrebam.
Apostolat Katoliške akcije je dandanes že hvalevredna realnost
Če pogledamo delo Katoliške akcije v preteklosti, moremo gledati z optimizmom v bodočnost. Uspehi na duhovnem področju so odlični in se jih ne bi moglo predvidevati pred štiridesetimi ali petdesetimi leti. Toda veliko jih je še dandanes, ki nočejo poznati Jezuso-
Vega imena. Zato so poklicani tisti, ki so se posvetili apostolatu, da vedno bolj častijo Jezusovo ime. Ne samo da mnogi zanikajo Jezusa, zanikajo tudi Boga. To se kaže posebej v sodobnem praktičnem brczboštvu in v njegovem tisku. Brezbožni časopisi zvišujejo svoje naklade in hočejo ne vse načine svoje čitatelje prepričati, da ni Boga. Toda ne sledijo vsi ljudje tej brezbožni propagandi. To je razveseljivo dejstvo. Zelo mnogo duš je, ki imajo trdno voljo živeti po zapovedih Stvarnika (Iz govora papeža Janeza XXIII. intelektualcem italijanske Katoliške akcije dne 31. januarja 1960.)
Krščanska družina učiteljica človekovega
dostojanstva
Na praznik svete Družine, dne 10. januarja 1960, je sv. oče Janez XXIII. imel lep govor o pomenu krščanske družine. Sodobna družina je izpostavljena velikim nevarnostim. Posvetnost hoče posegati v njeno osrčje in jo izmaličiti, ker sovražniki krščanske družine vidijo, da se le v družini ohrani pravo dostojanstvo človeka, vzgaja dobra mladina in spoštuje starost. Tajnost družinske sreče in pravega miru pa je v posnemanju življenja svete družine. Ta naza-reška družina mora biti luč in vodilo vsake družine. Zakon mora biti svet, neraz-vezljiv. Med zakoncema mora vladati zvestoba, čistost, ljubezen in sveti strah božji; prevzeta morata biti duha previdnosti in pripravljenosti na žrtve pri krščanski vzgoji otrok. Vedno in v vseh okoliščinah si morata medsebojno odpuščati, pomagati, deliti lepe in bridke trenutke, predvsem si pa morata popolnoma zaupati.
Sodobni svet potrebuje Kristusove
ljubezni
Dne 5. januarja 1960 je papež Janez XXIII. govoril gojencem jezikovne akademije Kongregacije za širjenje vere. Na tej akademiji študirajo bogoslovci in duhovniki iz različnih dežel sveta. Vsak v svojem jeziku so pred papežem
molili ali zapeli. Sveti oce jih je b1 zelo vesel. Rekel jim je, da jih je Bog poklical za veliko poslanstvo. CerkeV želi, da to poslanstvo v celoti izpolnijo-Z jasno besedo, kot to ljudstva priča-kujejo, naj oznanjajo Kristusov evangelij tako, da ga bodo vsi razumeli. Ta evangelij je potrebno ponesti vsem ljudstvom in narodom, ker vsi potrebujejo luči in ljubezni Kristusove.
Največje dostojanstvo plemstva je v krščanskem bratstvu in praktičnem iz' vrševanju krščanskih kreposti. Pripadnost plemstvu ne daje sam0 pravice do posebnega spoštovanja, ampak je tudi dolžnost, kj obvezuje vsakega, ki je več prejel in več ima, da tu°j več da. Za vse, kar je prejel, bo daja* odgovor pred Bogom. Potrebno je aktivno sodelovati s kraljestvom božjim-čim večja je slava kakšne družine, toliko bolj se mora truditi za krščansko bratstvo med ljudmi in sc vaditi v P°' trpljenju, ponižnosti, skromnosti in lZ' vrše vanju dobrih del, v kolikor to dopuščajo razmere. Z izvrševanjem tega se doseže največje dostojanstvo in čast; Od tega je odvisno tudi, da bodo otro*-1 jutri blagoslavljali svoje starše, ker S° jim dali lep zgled v krščanskih ideali*1’ generoznosti in lepoti duše. Tako je S°' voril papež Janez XXIII. zastopnikom rimskega plemstva dne 9. 1. 1960.
Da bi vsak izvrševal dolžnosti, ki i1 nalagata pravičnost in ljubezen V poslanici, ki jo je na novoletni da11 poslal papež Janez XXIII. ljudstvu carague priporoča, da mora vera Pr® vevati vse življenje naroda. Mora s izražati v praktičnih dejanjih posameZ nikov in v družinskem življenju. P° efj vseh drugih kreposti mora prevlado^8 krščanska ljubezen. Vsak se mora sta no truditi, da bo izpolnjeval svoje do* nosti, ki mu jih nalagata pravičnost krščanska ljubezen. Posebno se moraJ verniki zato prizadevati na sociali1® področju, kar pomeni, da morajo P j znati in praktično aplicirati social nauk Cerkve.
ŠKOF
Rožman -
vzor
ljubezni
^ Kadar ocenjujemo osebnosti svctni-“v *n drugih velikih mož, iščemo na j11*1 njihove najbolj značilne čednosti 11 lastnosti, ki dajejo njihovi osebnosti 8e$ebno vrednost in svojskost. In zdi v*ni, da je bila pri pokojnem škofu °2tnanu najbolj značilna njegova srčna hodf.0t*iivost in ljubezen. Ta je bila iz-j . 'šina točka za vse njegovo ostalo e°vanje in odločanje. On je bil eden
'*Uied
tistih redkih ljudi, ki se je res
H 'sem svojem ravnanju in odločanju *»1 načela:
„1^"^ nujnih stvareh edinost, v dvom-ie £lsv°boda, v vsem pa ljubezen.“ Ko se . za načelno obsodbo komunizma, *** nič pomišljal in ga je obsodil. A

ga je tudi pri tem vodila ljubezen. Sam je (dejal v svojem značilnem govoru 12. decembra 19-13:
„V to, da obsodim komunizem in da vas svarim pred njim, me vodi ljubezen do vas in do vsega naroda. In ta ljubezen, ki ima korenine v božji ljubezni, me sili, da dolžnost učenja vršim tudi tedaj, če bi moral še toliko trpeti. Pripravljen moram biti in sem. S sv. Pavlom vam ponovno zatrjujem:
‘Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, tudi če bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim’ (2 Kor 12, 15).
LJUBITELJ IN LJUBLJENEC MLADINE
Osebnost škofa Rožmana je treba torej ocenjevati predvsem pod vidikom njegove dobrotljivosti in ljubezni. Kajti prav ta je dajala njegovemu značaju bistveno potezo, ki jo najbolje izrazimo z besedo: očetovski. On je bil res od dne, ko je nastopil med slovenskim ljudstvom, do svoje smrti, vsem kakor oče. Najprej oče mladini, že kot mlad duhovnik si je osvojil srca mladine, znal je vplivati nanjo kot noben drug duhovnik njegove dobe. In njegova privlačna moč, s katero je pritegnil nase mladino, je bila njegova dobrota in ljubezen. Nagonsko so otroci začutili ob njem, da jih ima rad, da jim dobro hoče. Seveda so mladina navdušile tudi njegove prepričevalne besede, njegov mladostni nastop; vendar bi vse to ne bilo pritegnilo mladine s toliko silo, ako ne bi bila začutila za vsemi temi besedami tudi srca, ki jih ljubi in je do nje očetovsko dober. In to osvajalno silo nad srci mladine je škof Rožman ohranil vse svoje življenje. Nepozaben ostane prizor, ko je na evharističnem kon-
gresu govoril na ljubljanskem stadion11 šolski mladini o Jezusovi ljubezni d° mladine in jo navduševal za ljube*®11 do evharističnega Jezusa. Mnogo veli' častnih prizorov je doživel stadion tist® dni, a tako prisrčnega in ljubkega kot je bil škof Rožman s slovensko mladino ob evharističnem Jezusu gotovo ni do-živel ne prej in ne poslej! Tudi v b®' gunstvu ni znal slovenske mladine nih® tako pritegniti kot pokojni škof R°z' man. Kolikokrat sem ga opazoval v Torontu pri slovenski mladini, ko j° i prišel hirmovat ali je podelit prvo sveto obhajilo! In kako očetovsko skrben J® bil za ministrante pri Sv. Lovrencu! O mladini je pozabil na vse: na utrujeno» in lakoto, na križe in skrbi. Bil je ®eS ljubitelj mladine in tudi njen ljublj® nec. Znal se je vživeti vanjo in jo ra zumeti. Zato je ostal tudi v staro» 1 duhovno svež in mladosten.
NJEGOVA LJUBEZEN DO NASPROTNIKOV Nedolžne, pa tudi že nekoliko n» gajive otroke ni tako težko rad imct,j če bi bil pokojni škof Rožman imel ra‘ predvsem mladino, bi še ne mogli 8°
^°ritj o veličini njegove ljubezni in do-‘ote. Njegova junaška ljubezen in do-r°fa se je preizkusila v njegovih od-!*oslh do njegovih največjih nasprotni-,0v — komunistov. Gotovo niso doslej se nobenega slovenskega škofa toliko atili in sramotili kot so slovenski komunisti škofa Rožmana. Predolge b'i de litanije klevet in psovk, če bi samo Slavne našteli. Slovenski javnosti so Predobro znane, zato jih tudi ni treba Ponavljati. Važno pa je, da podčrtamo, ako je pokojni škof Rožman te kleve-f sprejemal in kako je svojim sramo-dcem vračal. Pokojni škof Rožman je 11 zaradi svoje izrazite srčne dobrote 'u ljubezni zelo nežnočuten. Znal sc je vživeti v srce drugega in z njim deliti yeselje in žalost. Je pa tudi sam nežno ju globoko občutil, kar je njega zadelo, Mevete in sramotenja so ga zelo bolela plasti §e, ker je vedel, da s temi kleve-an>* ni prizadeta le njegova osebna ast> ampak tudi čast duhovniške in ško-°vske službe. Vendar ga vsa ta sramotenja niso zagrenila ali mu zapustila srcu kako zamrzo do nasprotnikov. ‘ asProtno. Vračal jim je z ljubeznijo. 1 anio on in Bog vesta, koliko komuni-st°m je pokojni škof Rožman rešil živ-lenje za časa druge svetovne vojske, 0 so Italijani in Nemci pobijali Slovence kar na debelo kot talce in poli* 'čne nasprotnike ter jih odvajali v ta-'lr'šča. In pozneje v Združenih drža-'ja*'> ko je imel vso svobodo in možnost, a bi v živi in pisani besedi ožigosal tiste, ki so mu pred javnostjo je-a*i dobro ime in mu podtikali razne z °čine, je rajši zanje molil, obsojal le j°niunizem in zla dela, ki jih komunisti ucenjajo. Osebno pa ni nikogar napa-Držal se je celo življenje Avgu-].'P?ve8a načela:	„Sovražite zmoto,
he] 6	ki se motijo." On ni
, ,al moliti za spreobrnjenje slovcn-'b komunistov, ni nehal delati pokore
zanje, in celo na smrtni postelji je daroval svoje zadnje molitve in bolečine za njihovo spreobrnjenje. Branil sc je torej proti svojim največjim nasprotnikom le z dobroto in ljubeznijo. In to je bil zanj tudi najboljši zagovor, za njegove nasprotnike pa največja obsodba.
LJUBEZEN GA JE PRIGANJALA Njegova ljubezen in dobrota do slovenskih rojakov se je pokazala zlasti v letih njegovega begunstva. Redki so Slovenci, ki bi bili prehodili toliko sveta kakor ga je pokojni škof Rožman. Zadnjih deset let svojega življenja je bil škof Rožman vedno na obiskih pri Slovencih. Potoval je navadno sam. V mladih letih je sicer želel videti veliko sveta, a se mu je ta želja izpolnila šele na stara leta, ko mu je bilo potovanje že muka. Njega je le ljubezen do slovenskih rojakov priganjala, da je zadnja leta toliko hodil po nrsi-jonih in po raznih dušnopastirskih potih. Kolikokrat sem ga zadnja teta slišal vzdihniti, ko je spravljal svoj kovček skupaj, ko je odhajal iz Toronta in se spet odpravljal na pot k Slovencem v kak drug kraj: „Kako sem utrujen in naveličan teh neprestanih premikov!“ Ko se je včasih cel dan dajal dušam na razpolago, jih dvigal, tolažil in jim vlival poguma v potrta srca, se je zvečer ves zmučen sesedel na stol v svoji spalni sobi in vzdihnil: „O kako sem utrujen!“ Ob neki priliki se spominjam, da je ravno končal svoje delo in prišel ves utrujen v svojo sobo, ko je pozvonil telefon in me je nek župljan vprašal, če bi lahko še govoril s škofom Rožmanom, škof Rožman mi je prvi hip dejal: „Odgovorite, da ne morem, naj pride drugič.“ Pa se je v hipu premislil, ker se je zbal, da ne bi to župljana užalostilo. Sprejel ga je še tisti večer s tako vedrim obrazom in mu dolgo teko prepričevalno govoril, da
je tisti župljan šel ves potolažen in opogumljen na svoj dom. še malo ni slutil, da je bil ta obisk za škofa silna žrtev in da je moral zbrati vse svoje moči, da mu ni pokazal svoje utrujenosti. Tako se je pokojni škof znal razdajati drugim. Njegova ponovna potovanja v Argentino in k ostalim Slovencem, raztresenim po raznih deželah Južne Amerike, njegovi obiski med Slovenci v Zapadni Evropi, njegova neprestana misijonska pota po Združenih državah in po Kanadi so najbolj zgovorni dokazi, kako zelo je pokojni škof Rožman ljubil Slovence in koliko mu je bilo za rešitev njihovih duš. Ljubezen do njih ga je silila, da ni miroval, ompalt bil neprestano na potovanju. Še v svoji težki bolezni je še vedno mislil na potovanje k Slovencem v Argentino in prav gotovo bi ga bilo ljubezen do njih k teinu nagnila, ako bi mu zdravniki ne bili prepovedali tega potovanja zaradi njegove težke bolezni, šele smrt mu je zaustavila misijonska pota, ki jih je imel še v načrtih.
NJEGOVA DOBROTA IN LJUBEZEN V ZASEBNEM ŽIVLJENJU Nevarno je, da sc pri velikih možeh in svetniških osebnostih tako zazremo v njihovo veličino in čednosti, da začnemo pretiravati njihovo veličino in zamolčevati njihove človeške slabosti in nepopolnosti. Ob mrtvaškem odru škofa Rožmana je marsikak Slovenec rekel: „Kar upira se mi, da bi zanj molil, ampak se mu raje priporočam, ker sem prepričan, da je že svetnik." Monsignor Oman je pa v Netvburških novicah, v katerih je lepo prikazal veličino škofa Rožmana, tudi modro zapisal: „Bil pa je tudi človek, zato molimo zanj." Das' je imel škof Rožman srčno dobrotljivost in ljubeezn v junaški meri, je pa vendar zelo čutil, da je človek in da se mora s svojimi napakami vsak dan
sproti boriti. Po naravi je bil zelo temperamenten, zato se je hitro in močno razvnel. Pri govorih mu je ta naravna temperamentnost pomagala, da je bil živahen in prepričevalen. V njegovih zasebnih razgovorih in odnosih do bližnjega je pa" ta njegova nagla temperamentnost marsikdaj koga ranila in užalila. Prečastiti g. Julij Slapšak bi vedel povedati največ takih zgledov. Saj Je pokojni škof Rožman še tik pred smrtjo v tem pogledu razodeval svoj temp6-rament. Vendar mu je bilo pa vedno takoj zelo žal, če je koga tudi nehote v taki prenagljenosti razžalil ali mu povedal kako preostro besedo. Kajti o» je imel načelo, da bo vse potrpel od vseh, a sam ne bo povzročal trpljenju nikomur. Da ne bi komu povzročil težav, ni ves čas begunstva niti enkrat komu pisal v Slovenijo, dasi so ga nekateri prosili. Pa je imel tako med duhovniki kakor med laiki v Sloveniji veliko prijateljev, katerim bi bil rad pisal in ostal z njimi v pismenih stikih. Prav zato, ker se je bal kom11 storiti krivico ali ga žaliti, ni zlepa kakega duhovnika ali laika obsodil. če je že moral koga na kaj opozoriti» je to storil na čim bolj ljubezniv naČ*n' |
Pokojni škof dr. Gregorij Rožman )e bil tako dober in ljubezniv, da nikdar nismo slišali kritike, da je bil kdaj ko škof prestrog ali preoster; padla včasih le sodba, da je bil večkrat 96 predober in premehak. Zato so ob nje' govi smrti govorili tako njegovi duho»' niki kakor njegovi škofljani: „Izgubi'1 smo očeta.“
Naj bi pokojnega škofa Rožman8’ ki nam je bil kot dobri oče, vsi Slo' venci, razkropljeni po širnem svetu 'n v domovini posnemali v njegovi liu bežni po načelu:	..
V nujnih stvareh edinost, v dvomu' svoboda, v vsem pa ljubezen.“
JANEZ KOPAČ, C. M., Toronto
Objavljamo pismo, ki ga je Državno tajništvo sv. očeta Pija XII. poslalo g. škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Iz pisma je razvidno, da je Pij XII. zelo cenil našega preljubega nadpastirja. Odposlano je bilo 29. septembra 1945. Glasi se:
Prevzvišeni in prečastiti gospod!
Z globoko žalostjo je sveti oče vzel na znanje, kar si mu v pismu z ne 1- avgusta t. I. odkritosrčno sporočil in kar se je nanašalo na trenutni Položaj in razmere v ljubljanski škofiji ter vsej Sloveniji.
Spričo naklonjenosti, ki jo goji sveti oče do katoliških Slovencev, svojih nodvse ljubljenih sinov, prevzema Njegovo Svetost bridka žalost, ker jim je ^branjeno versko življenje in so jim nasilno odvzete pravice, ki brez njih rosnične svobode vesti sploh biti ne more. Pravtako ga z bolestjo navdaja elstvo, da so mnogi slovenski rojaki, med njimi tudi precejšnje število Dovnikov in z njimi celo Ti sam, bili prisiljeni zapustiti svojo domovino morajo kot izgnanci živeti po tujih deželah.
To trpko bridkost, ki nikakor ni manjša med tesnobnimi skrbmi, katere sedanjem za človeški rod tako težavnem času z žalostjo napolnjuje njegovo izroča sveti oče Bogu, da izkaže svojo nebeško usmiljenost. Pravtako v.ZlVa katoliške Slovence, da store isto, zlasti pa še Tebe, svečeniški pastir, čutiš enako s svojimi ovcami v njihovih težavah in bridkostih, tistih nam-J6, ki si jih že vnaprej videl, in tistih, katerih nevarnost si slutil in jih do r,ljnosti skušal preprečiti.
£ To Tvoje prizadevanje Te je v še tesnejši ljubezni povezalo s Tvojo o .j ; In da bi se ta povezanost ne zrahljala, zato Njegova Svetost v tako j °Cilnem trenutku želi, da Se vnaprej vodiš ljubljansko škofijo in, kolikor ju e mogoče, še nadalje skrbiš za dušni blagor Tvojih vernikov, ki v obilnem evUu žive v Italiji in Avstriji.
ci . t7 znamenju posebne naklonjenosti podeljuje Njegova Svetost Tebi, hot °V7nk°m In vernikom Tvoje škofije ter vsem Slovencem v iskreni dobro-nosti svoj apostolski blagoslov.
Z izrazi najodličnejšega spoštovanje Tvoji Prevzvišenosti najudarnejši
Dominik Tardini
JE MARIJA RES BOŽJA MATI?
Protestanti imajo svoje mnenje o Mariji. Kaj pravijo? Kako jim odg°'
varjamo katoličani ?
UGOVOR: V svetem pismu beremo o Mariji le, da je Jezusova mati. Zato ni božja mati.
ODGOVOR: To ni točno. Pri sv. Luku (1,35) pravi nadangel Gabrijel Marij* ob oznanjenju: „Sveti Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo ob' senčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, SIN BOŽJI.“
Tudi sveta Elizabeta pravi Mariji: „Odkod meni no, da pride k meni mati mojega Gospoda?“ (Lk 1, 43). „Gospod“ je pri sv. Luku istoznačnica za Boga.
Cerkveno izročilo iz prvih stoletij pravi v apostolski veri: „Verujem - ■ • v Jezusa Kristusa, Sina Njegovega, edinega Gospoda našega. .. ki Je bil rojen iz Marije Device...“
UGOVOR: Kako morejo katoličani govoriti, da je bila Marija vedno devica, k° pa sveto pismo često govori o „Jezusovih bratih“? (N. pr. Mt 12, 46-50' Mk 3, 31-36; Lk 8, 19-21).
ODGOVOR: Beseda „brat“ nima v svetem pismu istega pomena kakor pri
V stari zavezi ima različne pomene. Včasih pomeni „sorodnike" sploh (J° 19, 13), drugič „ndčake“ (1 M o jz 13, 18) in ,bratrance" (1 Kron 23, 2l>
3 Mojz 10, 4). Razen, tega ni ne v hebrejčini ne v aramejščini (v tej > govoril Jezus) besede „bratranec“. Zato so morali pisatelji svetega p*snliJ uporabljati besedo „Ah“ (= brat) za opis raznih stopenj sorodstva.
UGOVOR: Ali ni govoril Jezus ostro z Marijo, ko ji je rekel na ženitovanja v Kani Galilejski: ....Kaj je meni in tebi, žena?“ (Jan 2, 4).
ODGOVOR: Arabci se danes rabijo ta izraz v dveh različnih pomenih. Včas jim pomeni: „Ti skrbi za svoje stvari in pusti druge pri miru.“ če Pa % izrečejo z nasmehom, pomeni: „Nič se ti naj ne mudi, vse se bo Ie^ izšlo." Vsekakor je hotel to zadnje reči Jezus, saj je takoj za tem spre menil vodo v vino prav na Marijino priprošnjo.
",
UGOVOR: Ko je Jezusu rekla neka žena: „Blagor telesu, ki te je nosilo-je on odgovoril: „še bolj pa blagor tistim, ki božjo besedo poslušaj0 ohranijo.“ Iz tega sklepamo, da svoje matere ni bogvekaj cenil.
ODGOVOR' Jezus je hotel odvrniti iz mišljenja poslušalcev njeno obliko, da je njegova mati, da bi cenili bolj resnično ceno, ki jo je tudi imela: „uboganje Boga".
zuna**j" I
Marii8 -
resnica, ne prazna utvara!
Zavest krivde je v nas globoko in ezko notranje doživetje.
Telesna bolečina, izguba imetja, do-av*ne, prijateljev, staršev, neuspeh ' delu, krivice in sramotenje nam °boko sežejo v dušo in nam jemljejo " ranji mir. A v svojem najglobljem t ru ostanemo mirni, če je ob vsem , ^ v nas iskrena zavest: Nisem kriv, v° r° sem hotel. Tedaj čutimo, da smo skl*0*1* (*°kr'’ č‘sI> in svetli, sami v sebi adni, jn smo srečni. In prav v to
Zadnii»	______,______.
in se
,'adnje svetišče svoje sreče se umikamo na ta najgloblji temelj svojega miru
°I>iramo, kadar nas tarejo zunanje
esteče.
Ko pa je ta temelj našega miru in ^ Ce v nas zrušen, nam vse drugo nič ^ 1)°maga. Ob krivdi je v tebi zavest: in V*.sem» izgubil sem svojo osrednjo sk n„at8lobljo notranjo vrednost, v jedru tc 1£ei,o in ponesrečeno bitje sem. Ob lja. doživetju vse druge dobrine izgub-llŽiii,SVOi 1>rav* okus: čulni in estetični (|Q _ in dobro ime pri ljudeh; vse ho Začuti kot nepristno, nczasluže-
’ okradeno.
hoij, .^uši je „tuje telo“, ki teži in h0 ’ !c »črv“, ki gloda in razjeda; je v ki žge.
o i a(l to bolečino toži pesnik, govoreč
„Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.“
(Prešeren)
ZAVEST KRIVDE OBSTOJA
Predpostavljamo, da je vsebina te zavesti večkrat, bolje rečeno, splošneje resnična in ne nujno in vedno zmotna utvara, ki bi se je bilo treba iznebiti.
Zakaj nekateri hočejo tako: Naj bi delal karkoli, preziraj in vrzi od sebe čustvo krivde, ki človeka teži in omejuje in ponižuje, in boš tako svoboden in velik, nad dobro in zlo vzvišen človek, nadčlovek.
Materialist dosledno ne more priznati v človeku kake notranje svobode, ampak se po njegovem mnenju v človeku vse dogaja po točno določeni notranji nuji, da tako ni prave odgovornosti in ne krivde, kot ne razlike med nravno dobrim in zlim, grehom in krepostjo. Onesrečujoče čustvo krivde je tedaj fikcija, psihična motnja, ki jo je treba odstraniti, človeka te bolezni ozdraviti in osvoboditi. Morda po psihoanalizi, ki naj človeka osvobodi in osreči.
Seveda so razlage skrivnosti v človeku različne. Nekatere tudi najplemenitejše pojave v človeku surovo ponižujejo. Tudi ljubezen more materialist v njem gledati zgolj kot bolezen, ki se mora v njem izgnojiti; zavest krivde prav tako kot bolestni pojav, ki ga je treba kakor koli odstraniti.
Te razlage pod krivdo trpečemu človeku ne prinašajo prave rešitve, ampak ga v zlo, ki naj bi ga rešile, še bolj pogrezajo.
Res je možno kdaj v človeku blodno in celo bolestno čustvo krivde, ko resnične krivde v njem ni. More to biti v njem iz nepoučenosti in napačno obli-
kovane vesti; rešitev je tu v moralnem pouku, pravem oblikovanju vesti. Mučna skrupuloznost je v človeku stalno bolestno razpoloženje, ki si v njem pripisuje krivdo, ki je ni; taki primeri tudi morejo biti pogostni in pri njih večkrat noben pouk nič ne pomaga in jih kot bolezenske more reševati dober zdravnik.
Toda ni vsaka zavest krivde v človeku te vrste, kot da bi moralno čuteč človek, ki je zmožen čutiti krivdo, bil bolesten človek in bi tako človeštvo splošno na tem bolehalo in bi ga bilo treba te obremenitve rešiti. To ne bi oplemenitilo in izpopolnilo človeka, ampak ga najgloblje ponižalo. Prav ta zmožnost čutiti krivdo je namreč izraz najglobljega dostojanstva človeške osebnosti. Temu se odpovedati pomeni pravo človeško dostojanstvo zavreči.
NI SE JE MOGOČE IZNEBITI
K sreči zmotne filozofije o čustvu krivde večkrat ostajajo le teorije, ki
KDO NIMA MIRU?
Grešniki nimajo nikoli pravega veselja, tudi ne uživajo nikdar notranjega miru, zakaj hudobni nimajo miru, pravi Gospod (Iz 48, 22).
In ko bi tudi rekli: V miru smo, nič hudega nas ne bo zadelo in kdo se bo drznil nam škodovati? jim ne verjemi; zakaj nenadoma se bo vzdignila jeza božja in njih dela bodo uničena in pokončan; njhi naklepi... (Kempčan, Hoja za Kristusom, II. 6)
... Ako iščeš miru pri kakem človeku, ker s teboj enako misli in živi, boš nestanoviten in zamotan (III, 42).
Ne išči svojega miru v besedah ljudi! (III, 28).
življenjske resnice ne morejo sprevre • Kakor morejo veliko škoditi, to tu danes vidimo, vendar zavesti kriv človeku povsem vzeti ne morejo, si *e, ga človeška narava vzeti ne da. Zasto J je vse dopovedovanje, da je glas ve9^ prazna utvara, ko se mnogi, večina, svoji globini jasno zavedajo, da ta za vest o krivdi v njih ni varljiva, in s<! večkrat trdno prepričani o resnično9 ^ konkretne svoje krivde. In to niso naj slabši ljudje, ampak jih prav to viso ^ odlikuje pred drugimi, ki so glas y®9.^ v sebi zadušili. Kdor pozna življenje borbo človeških src, ve, da je vpraša J krivde še vedno eden velikih življe*^ škili problemov.
Reševati človeka krivde na naz°rUJ da krivde sploh ni in da je to čusU. le zmotna utvara, je tedaj v osn®,^ zgrešeno, ker ne temelji na resnici taji dejanstvo krivde. Dušiti v sebi vest krivde s tem, da se prepriča da je to čustvo itak prazno, ne Pfin. osvoboditve, ne miru. S tem ne 'z*° vzroka nesreče v sebi, ampak ga P ^ skamo globlje v podzavest, in je P^.., to večkrat vir nevroz in novih PS1 nih konfliktov, novega trpljenja.
KJE JE REŠITEV?
Kje je tedaj za človeka, ki trpi P. bremenom krivde, rešitev in osvoo ^ tev? Vsekakor le na priznanju i"c9n nosti, priznanju krivde.	, fč-
Če sc jasno zavedaš krivde, n' ^ šitve v olepšavanju in izgovari9 pred samim seboj. Če tako dela tvoje srce napuhnjeno in uporno « pred svojim Bogom, ostaneš s krivdo in nje bremenom in se ne ^ „opravičen na svoj dom“, podobno zeju v sv. pismu (Lk 18, 14).	<
Iskreno priznanje krivde, ki ie jf
njem obsodba zla in samoobramh9’.^? prvo dejanje naše notranje osvob
. riVt*e- Ne vemo, kako se je pravzaprav svrgii ta čudovit; prehod v srcu, da se . v njem uporni blazni Nitzsche umak-skrušenemu izgubljenemu sinu, v ^r,znanju: Oče, grešil sem... Kako I£qVc^ *z podlega poslane plemenit, ka-se v njem tema umakne luči milo-
•	_ Zakaj se to v nekaterih srcih s°di in v drugih ne in zakaj v istem rcu to sedaj izvrši in drugič ne? Kdo a,n bo pojasnil te najgloblje skrivnosti
Oljenja?
Za gotovo pa vemo to: Ko v zave-1 krivde uporno in trdo srce iz bolečina n' na^*° ve® 'zboda in ga je boleči-strla v iskreno in skrušeno prizna-^Je: Grešil sem... moja velika kriv-
•	• • v tem Jtrenutku mu je prišlo ®Svobojenje. Po tej plemeniti volji, ki . se v njej 0lj Svoje podlosti odvrnil iti °bsodil, se začutiš prerojenega , nad podlostjo vzvišenega in v je-
spet	dobrega,	kot da	zagrešeno
g. n' tvoje; ti je nekaj tujega; krivde j'esen, čeprav boš morda moral sprejo na®e posledice slabega dejanja. A ® i® nekaj drugega in se ne da pridati g prejšnjo bolečino krivde. Te Ve®; to čutiš in si miren in potola-i	. Po	skesanem	priznanju svoje
^r,vde odhajaš, kot	ponižni	cestninar
,, fv- Pismu, „opravičen na svoj dom“ 18, H).
j naše očiščevanje krivde se redno Baja v	nekem religioznem	območju,
en Rogom, vsaj z neko temno mislijo anj.
. Mnogo jih je, ki jih tare zavest ^'vde, jn drugi, ki bi jih ta zavest al morala težiti. „Ako rečemo, da ni-. nio gre|lft| samj gebe varamo in v ni resnice“ (1 Jan 1, 8). Razlika •ned nami ta, da so plemenita in po
da*
hež°St' ožarjena srca glede tega bolj j, a°^utna in se v iskrenem priznanju Blorn in krivdo dvigajo, drugi pa se
rešilnemu priznanju in samoobsodbi upirajo in to zavest skušajo v sebi udu-šiti in so nesrečni, večkrat zelo nesrečni. Našo razliko ob človeški krivdi naj lepše označi Kristus: smo farizeji in cestninarji, eno ali drugo.
TEŽENJE PO IZPOVEDI
Večkrat se pri človeku opaža močno teženje, to notranjo izpoved svoje krivde tudi zunaj izraziti, nekomu zaupati svojo stisko in pri njem dobiti tudi zagotovilo svojega očiščenja. V zagotovilo tega očiščenja večkrat človek hoče pokore in za krivdo trpeti.
To tako človeško teženje globoko psihološko v svojih delih izraža Dosto-
V ČEM JE MIR SRCA
V tem, da se popolnoma izročiš božji volji in ne iščeš, kar je tvojega, ne v malem, ne v velikem, ne v času, ne v večnosti, tako da v sreči in nesreči enako hvališ Boga in da ti je vseeno, ali ti pošlje Bog dobro ali htido.
Če tako trdno in stanovitno upaš, da si pripravljen prebiti še hujše, kadar ti je odvzeta notranja tolažba, in se .nič ne opravičuješ, kakor da bi tega in toliko ne smel trpeti, ampak spoznavaš, .da sem pravičen v vseh naredbah in me Svetega slaviš: takrat hodiš po pravem potu resničnega miru in trdno smeš upati, da boš zopet vesel zagledal moje obličje.
Kadar boš prišel do tega, da boš popolnoma zaničeval samega sebe, vedi takrat boš užival obilnost miru, kolikor je pač mogoče na zemlji (Kempčan, Hoja za Kristu-I som, III, 25).
jevskij. V romanu „Zložin in kazen“ Sonja govori Razkolniku: „Kaj storiti... Pojdi takoj, še ta trenutek, po-stoj na razpotju, pokloni se, poljubi najprej zemljo, ki si jo oskrunil, potem pa se pokloni vsemu svetu, na vse štiri strani, in reci vsem na glas: Jaz sem morilec. Takrat ti pošlje Bog novo življenje.“ Drugod, v romanu „Bratje Karamazovi“, pripoveduje o zločincu, morilcu, ki je 14 let nosil ta zločin zaprt v svoji duši, ne oženil, imel otroke, užival socialni ugled, a sc nazadnje sam naznanil sodnikom, ker ni mogel več nositi te teže. „štirinajst let sem se nahajal v peklu. Sedaj hočem vzeti nase trpljenje, ker le tako začnem zopet živeti.“
Komu naj človek tako prizna svojo krivdo, da se umiri? — že v priznanju krivde v svoji notranji samoobtožbi je vključeno priznanje nekega višjega, od človeka neodvisnega reda in redno, vsaj medlo, nekega višjega zakonodajalca, Boga. Tudi zunanje priznanje in izpoved krivde bo torej pred nekom, ki je predstavnik te vzvišene avtoritete. Ta spoved ima vedno nek moralni in potem religiozni značaj in se v tem popolnoma razlikuje od zaupanja psihoanalitiku, ki je zgolj v psihološko zdravstvenem območju in ne v moralno-religioznem; če že ne gledamo na to, da pred psihoterapevta prihaja in spadajo patološki primeri, dočim je priznanje krivde dejanje normalnega in zdravega človeka.
Spoved krivde kot krivde sploh ne spada pred človeka, tudi ne pred zdravnika, in je noben človek v svojem imenu in po svoji avtoriteti ne more zahtevati. Kot ljudje smo si namreč enaki; tudi je vsak človek grešnik in potrebuje spovedi. Ta grešni človek, ki sam potrebuje spovedi in se sam spoveduje drugemu, more sprejeti mojo samoobtožbo
le, kolikor je zastopnik višjega reda ',l je prejel višjo avtoriteto. Seveda n10 rem v iskrenem priznanju krivde čl® veku, v tem človeku višjo avtoriteto bolj gledati, kot so n. pr. tako avtoD* teto pripisovali ruskim „starcem“; reS nično in v posebnem pomenu je predstavnik višje avtoritete, da sprej® ma priznanje krivde, Kristusov duhovnik.
UMIRITEV PRED SPOVEDNIKOM
Tudi v tem najglobljem doživetju >n reševanju svoje krivde se kaže naša s®' cialna narava, človek tudi tu išče res* tve po človeku; potrebuje dobre besed® in dobrotne roke; besede, ki naj mu zagotovi notranje očiščenje in mu tu rešuje dvome in ga vzpodbudi v sla bosti.
Najbolj olajšan in razbremenjen s® človek dv'gne, ko je bil ponižno pokleknil pred spovednika in mu s skrušeni®1 srcem priznal svojo krivdo; ne pred M® vekom, ampak pred tem človekom k® predstavnikom nečesa vzvišenega 1 svetega, kjer človek sluti svoj ideal. P® očiščujoči besedi, ki je odmev Krist® sove besede, tolikokrat zapisane V 9^.' pismu: Pojdi v miru, tvoji grehi so odpuščeni — se človek dviga očiščen 1 prerojen. Duša mu tedaj zapoje v nep® znanem veselju, v posebni sreči, k'v najbolje razume s krivdo obteženi M® vek sam, v sreči duhovnega prerojeni ' V tej sreči je skesan, da bi govoril cerkvenim spevom na veliko soboto: srečna krivda, ki si mi odpuščena Pr nesla toliko radost
Kristus je kot najboljši psiholog . zakramentu sv. pokore upošteval tu to najglobljo težnjo človeške nar#v nekomu kot predstavniku moralne»
feda, idealne svetosti, izpovedati svojo Kr*vdo, kar naj prinese obteženemu srcu tudi duševno olajšanje. V sv. spovedi ^Prejme kot zastopnik Kristusov to iz-'zpoved krivde njegov duhovnik. To je človek, ki je sam tudi potreben spove-**'’ Pa je kot spovednik pooblaščen in UsPosobljen z božjo avtoriteto in božjo ■"osnico. Seveda je zakrament sv. poko-r® neizmerno več kot ta opisani razvoj notranje psihološke razbremenitve kriv-_ • Ta izpoved krivde, ki k njej srce s<li človeka, je v zakramentu pokore Posvečena in dvignjena v tvarino (ma-teria proxima) zakramenta. Ta psiho-,0«ki element je tako posvečen v prvino nadnaravne realnosti, zakramenta pokore.
Vv v tem zakramentu se dalje odpu-Scpnje in očiščenje krivde ne le javlja, nnipak zakrament po svoji notranji mo-c' krivdo odpravi, če bi v spovedi še ■la. v vsakem primeru pa podeli člo-coku novo svetost in duhovno moč, ve-kc milosti. Daje torej neslutene nove Sadove, ki jih neposredno ne čutimo in 'ern° zanje iz vere. Vse to nam daje fakrainent pokore, četudi bi morda psi-‘ moškega olajšanja po spovedi ne čutili.
Brezverna znanost je bila nekoč za-Rla življenjsko tako važno in globoko e-snico, ki je v krščanski spovedi. Po ','Ukih, iskanju in blodnjah je isto, ioej zavrženo resnico spet sprejela in Predstavlja kot novoodkrito v psiho-j al|zi, kjer je staro resnico laizirala Ü vzela religiozni značaj. A psiho-al,za nikakor ne more v vsem nado-z sBti krščanske spovedi. Morda bo uno.st počasi prišla tudi do tega spodnja.
vi. ^sakemu svoje: Bolnišnice naj zdra-J0 kolna telesa, psihoterapevtične kli-
nike psihopatološke primere; vprašanja vesti, ki mimo noben zdrav človek ne more, pa spadajo v spovednico.
Prav v spovednici in samo tu se srca rešujejo najtežjega nemira in trpljenja, najgloblja in natrdnejša podlaga pravi sreči se pripravlja tu.
Ponižno priznanje svoje grešnosti je za vsakega človeka osnovni pogoj pravega notranjega miru in svobode. Kot začetek in zarjo prave in najgloblje sreče ponemi naše čutenje s psalmistom v njegovi molitvi: Svojo pregreho spoznavam in moj greh mi je vedno pred očmi; popolnoma me operi moje krivde in mojega greha me očisti; čisto srce, o Bog, mi ustvari in pravega duha v meni obnovi...
F. G.
PAPEŽI
V
ANEKDOTAH
Blagor gluhim. — Benedikta XIV. so nekoč vprašali, kaj misli o neki skladbi, ki jo je bil pravkar poslušal. „Kaj mislim? Mislim, da je včasih na-glušnost božji dar.“
Papeški spomin. — Neki prijatelj Benedikta XIV. se je čudil, kako da mu ta po izvolitvi za papeža ne piše več. Malo je čakal, potem se je pa ojunačil in vprašal: „Sveti oče, rad bi vedel, če se papež prelevi?“ Pa mu je ta brž odpisal: „Kože si ne prelevi, a spomin ga zapusti.“
Ušesa Velikega Inkvizitorja. — Neki Anglež je potoval v Rimu, pa je mimogrede obiskal strašnega Voltai-re-a. „Ali naj kaj prosim papeža za vas?“ ga je vprašal postrežljivi Anglež. „Pa mi prinesite ušesa Velikega inkvizitorja,“ mu je odvrnil oni. Anglež ,ie res sporočil Benediktu XIV. to naročilo. Ta mu je dejal: „Povejte tistemu gospodu, da Veliki inkvizitor nima ne oči ne ušes."
Delajte si prijateljev... ■— Za Benedikta XIV. je umrl znan oderuh, ki pa je vse premoženje pustil za dobra dela. Ko je papež za to zvedel, je dejal: „Ta je trgoval celo z Bogom in večnostjo; vrnil je sinovom nebeškega Očeta, kar jim je bil pogoljufal, a je vedel, da bo dobil v nebesih stokratno plačilo.“
Neutrudljivi papež. — Prav ta Pa pež je bil sila delaven. Dva tajnika, ki sta mu bila v pomoč, sta se kmalu Pre' utrudila in so morali dobiti še tretjega-Vtikal se je pa papež tudi v vse. Nekd® je napisal sila oster pamflet proti nje' mu. Papež ga je prebral in takoj te' meljito popravil, češ sedaj ga bo vsaj lahko prodal in kaj zaslužil.
Nevami obisk. — Leon XIII. je nekoč sprejel skoro stoletnega starčka. Ko je ta prišel predenj, mu je dejal-„Kako sem srečen! Tudi Pij IX. me je sprejel tik pred smrtjo.“ Papež je veselo odgovoril: „če bi vedeli, da ste tako nevarni papežem, bi bili pa še nekaj let počakali..."
Papeževo grozdje. — Ker mu je bil® všeč dobro vino, si je Leon XIII. pusti zasaditi žlahtno trto v Vatikanu. Dobi si je posebnega viničarja iz rodnih krajev. Vprašal ga je, koliko misli, da b® donosa? Viničar mu je dejal: „Kakih deset stolitrov.“ Ko pa so grozdje obrali in iztisnili, je bilo vina b°r® malo. Papež je nekoliko zbadljivo očital takšno napako v računu. Viničar se je opravičil: „Nisem računal s švicarske gardo, Svetost.“
Švicarska garda. — Leon XIII- je imel navado, da je osebno sprejel vsa kega novega člana slovite garde. Vsa kemu je redno zastavil troje vprašanj' Koliko si star? Koliko se lahko postiš-Ali starši še žive? Pa je prišel nekega dne nekdo, ki ni znal besede laški. ”r so ga predstojniki naučili odgovoriti , vprašanja. A glej, Leon XIII. je ^ menjal vrstni red in začel z drug1 vprašanjem: „Koliko sc lahko posti • „S štiriindvajsetimi leti.“ „Koliko star?“ „Dva dni.“ Papež se je Pr,Tu za glavo in vzkliknil: „Eden izmed naj je izgubil glavo!“ In hitro je odgov®1" Švicar: „Oba.“
Preberi
Premisli
Živi po spoznanem
premalo
IN
preveč
1.	„Živel je bogat kmet. Toliko je imel sveta, da ga vt pol dne ni ob-*°dil, pa mu ga še ni bilo dosti.“ Tako pripoveduje Milčinski. In nadaljuje, a je ta bogatin imel soseda siromaka z bornim zelnikom. Bogatin je hotel
'reveža zelnik. Ker mu ga ni hotel prodati, ga je šel na sodišče tožit, da mečejo češplje ob zelniku senco na njegovo — kmetovo — deteljo, ozno ponoči se je vračal bogataš domov in zašel na pokopališče. Ves utrujen 'e sedel na grob. Iz groba se je začulo vprašanje, kdo je. „Pri gosposki sem , Po opravkih zaradi zelnika, ki mi ga sosed noče zlepa prodati." — „Ti ,l> ti? Zdaj te poznam! Glej, glej, sveta imaš premalo, praviš, in sc boš * Pravdal zanj. Revež si, revež in meni se smiliš. Jaz sem bil tudi tak. ilcdar mi ni bilo dosti zemlje. Zdaj je imam pa dovolj! Preveč je imam,
. usta mi sili, v nos in ušesa. Veš kaj, kmet, ti imaš premalo zemlje, jaz J lmam preveč: dajva, menjajva!“ Bogatin je ozdravel od svojega pohlepa.
2.	Kadar se človek izkrca na tej strani „luže" brez beliča v žepu, pa, Potem zasluži prvi denar, doživi nekaj čisto novega. Spet je človek, spet
Posoben zaslužiti, spet si urediti življenje. A prav v tej spremembi tiči evarnost, da pozablja, da je tudi kot berač marsikaj imel in da sedaj Judi }'na vsega, če ima denar. Posebno še, če ni nikoli v življenju ni imel dosti eharja, ampak premoženje v zemlji, poslopjih, gozdu..., ga more denar “slepiti. Ni dosti delati v tortami osem ur, ampak deset, dvanajst, pa še ,e drugje kaj, da bo denarja več. Ni važno zdravje, niso važna leta. Prav eeno je, če hrana ni zadostna. Pa morajo tako delati tudi sinovi in hčere. e vkup, le vkup!
■ , 3- Ni denar največje dobro. Nasprotno: v lestvici vrednot — o ironija! 2e prav na zadnjem mestu. Nad njim so telesno-duševne dobrine: zdravje, °voljstvo, znanje , nad temi duhovne: milost, svetost. In ker morajo 0, druge drugim služiti, vse pa človeku, človek pa Stvarniku, je treba v življenju ravnotežje med njimi: nikdar ni dovoljeno žrtvovati j'e °8ii ali zdravja denarju, ker je s tem ves red postavljen na glavo. Kristus pfZric,l dajati stvarem resnično ceno, pa je rekel: „Lisice imajo brloge in Ce Vod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.“
B. R.
Mati mora s svojim življenjem pokazati otrokom, kaj je Cerkev. Tako in potem bo skupno z otroki doživela, kaj je nebo, oziroma vsaj občutila predokus nebes.
KI JE SINA DVAKRAT RODILA
MA Tl,
Morda bi danes nihče več ne vedel, da je nekdaj obstojalo mesto Tagaste. V času pojemajoče slave in moči rimskega cesarstva je živelo svoj način življenja brez hrupa, pa brez posebne slave, brez večje delavnosti. Toplo afrikansko sonce mu je poleti ogrevalo ceste ter zidove in sapice s Sredozemskega morja so mu lajšale vročino dneva in zatohlost noči. Bilo je to mesto eno mnogih, ki jih je človeška podjetnost priklicala v življenje in nato človekovo nagnjenje k opustošenju spet zravnalo z obličjem zemlje.
Mesta Tagaste ni več in tudi mi ga ne bi omenjali, če ne bi v sredj 4. stoletja v njem bivala sv. Monika in se ne bi letp 354 v njem rodil eden največjih mislecev vseh časov, sv. Avguštin.
Mladostna leta
Sv. Monika je prišla na svet v rodovini, ki je bila nekoč plemenita, a jo je tok časov spravil v težak gospodarski položaj. Od nežne mladosti se je odlikovala v iskreni pobožnosti in v vestnem izvrševanju hišnih opravil. Svoje oblikovanje je bolj kot od matere prejela od stare služkinje, k; je pestovala že njenega očeta in je zato bila prva moralna avtoriteta v družini. Istočasno priljudna pa tudi stroga z malimi je skrbela, da so se navadili krotiti svoja neurejena nagnjenja. Pod njeno roko je mala Monika postala fino ču-
teča deklica, polna razdajajoče se dobrote in razumevajoče ljubezni. Bila Je neizmerno srečna, če je mogla obdariti kakega reveža ali potolažiti kakega bolnika ali umiti noge kateremu izmed P°' potnikov.
Ko je nekoliko zrastla, jo je Pre' vzelo teženje za molitvijo. Večkrat jo presenetili, ko je klečala v kakein kotu, pogreznjena v tih razgovor z Bogom. Zato so jo prijateljice spoštovale in kadar je ona kaj odločila, so se vse njenemu mnenju rade uklonile.
Toda zgodile so se tudi stvari, ki 06 jih je Monika kasneje s sramoto v srcu spominjala. Ko se je bližal čas kosil9' je morala iti vsak dan v klet in natočiti vino v steklenico. Spočetka ga )e samo malo pokusila, toda pijača jo j® osvojila in kasneje si ga je privoščil9 že cel kozarec. Bog zna, kako daleč b1 jo ta pivska strast zanesla, da ni Boči vmes posegel. Služkinja, mlajša od nje> jo je nekega dne odkrila, ko si je spet nalivala čašo. In ko sta se kasneje n®' kaj spričkali, ji je vrgla v obraz, da j® pijanka. To je bilo za Moniko dovolj’ Doumela je grdobijo svojega početi9’ Užaljeno samoljubje je vplivalo k9 zdravilo. Monika je nehala piti.
Žena in mati
Bila je zelo duhovita, pa istočas*1® preprosta. Čeprav ženska, sta v uJ 1 vedno prevladovali modrost in zadrž9
£ ljubečim in za-^:r bi j enim srcem zre mlada sloven-s‘*a mati v bodočnost svojega deteta

|J°st nad nečimrnostjo. Ko je spolnila 'ajset let, se je poročila s Patricijem, foškim iz plemenitega rodu, pa že obupanega po denarju. Imel je silno ne-reien značaj. Nagnjen k nagli jezi, vse ?reje kot čist v življenju, poln neure-strasti je bil pravo nasprotje od ^ezne Monike, človeško gledano je bila zveza že vnaprej obsojena na ne-®Peh in polom. Monika pa se je ni , lala. V zavesti, da jo Bog kliče k J^tvovanju in na delo za dušno rešitev °Zai je pogumno pred oltarjem pove-a a svoje življenje z moževim, ki je bil
Waj
še pogan. Uspela je, da se je
111 spremenil v prijeten kraj razume-
<lo;
Vg . - ,
lj Ja in. medsebojne strpnosti. Spočetij služinčad hujskala moža zoper n^0' Vedela je povedati, da je Monika te 2vesta in zahrbtna. Pa je Monika vse )50 ^Pißtke junaško premagala: z mol-v0^’. Ponižnostjo, sladkostjo, potrpežlji-ijjj' i°- Nikdar n; šla na ulico, če ji je spj. °^raz poln podplutb in nikdar ni govorila besede o tem, kako posto-
pa njen mož z njo. Taktika, Iti jo je priporočala tudi svojim znankam.
Njeni otroci
■ Dvaindvajset let je spolnila, ko se ji je 13. novembra 354 rodil sin prvorojenec: Avguštin. Še dvema je nato dala življenje: Navigiju in Perpctui.
Avguštin je bil poln nasprotujočih se nagnjenj. Patricijeva ognjevitost in Monikina nežnost žarita v njegovem srcu. Navigij je bolj materin, umirjen, tih, boječ. Pravi Jakob iz sv. pisma. Avguštin pa ima nastavke za Ezava. Vsi Monikini napori bodo šli v to, da mu oblikuje značaj in napravi iz njega harmonično osebnost.
Perpetua, najmlajša, se kmalu poroči, pa tudi kmalu zgubi moža. Vse življenje bo ostala na afriških tleh. Ko bo Avguštin že duhovnik, bo vstopila V samostan, ki se vodi po pravilih njenega brata. Navigij bo ostal vedno pri materi. Bo vir tolažbe in pribežališče za mater v letih, ko se bo Avguštin
zgubil na stranpotih. Poročil se bo in imel otroke. Eden od sinov bo v Hiponu postal subdiakon in služil svojemu stricu — škofu. Nekatere od hčera se bodo kot Bogu zaobljubljene device podvrgle svoji teti Perpetui v samostanu. Navi-gij, Perpetua, Monika, Avguštin, vsi štirje so danes kras Cerkve in sprejeti v seznam svetnikov.
Navigij in Perpetua ne povzročata Moniki nobenih težav. Toda zato je tu Avguštin s svojimi izrednimi talenti, pa tudi s svojim posebno upornim značajem. Spočetka sovraži knjige; učitelj mu priseli prenekatero klofuto, ki ima svoj odjek tudi v Monikinem srcu. Nato pa pride do nenadne spremembe. Avguštin se navduši za klasike. S strahom ga opazuje mati in trepeta za njegovo bodočnost.
„Ljubiti in biti ljubljen," to je geslo, po katerem se začne ravnati mladi Avguštin. S sedemnajstimi leti je že sredi počutnega uživanja. Uspehi v šoli ga delajo samozavestnega. Nihče se mu ne upa poočitati njegove razbrzdanosti. Oče ga občuduje in uživa nad aplavzi, ki jih sprejema njegov sin. Samo mati vidi resnico. Tedaj začne prelivati solze, tiste solze, o katerih se bo kasneje izrazil neki sveti škof: „Pojdi v miru, žena, in Bog, naj ti da življenje; ni mogoče, da bi se sin tolikih solz pogubil."
Sredi žalosti posije vendarle tedaj v življenje Monike tudi topel sončni žarek: v začetku leta 370 se njen mož odpove poganstvu in da krstiti. Leto nato težko zboli in kmalu na to umre. Monika je sedaj poplačana za svojo žrtev. Njen zakon s poganom Patrici-jem je imel smisel: rešila ga je za nebesa.
Borba za Avgutinovo dušo
Devetintrideset let ima sedaj mlada vdova. Avguštin ni mogel priti na po-
greb, kajti tedaj študira v mestu Kar-tagi. Monika nima denarja, da bi sina še naprej vzdrževala toda neki družinski prijatelj, Komanian, se ponudi v pomoč.
V Kartagi si dovoli Avguštin vse vrste čutnih užitkov. Že z osemnajstimi leti ima sina Adeodata. Ko Monika za to zve, se zave, da ji bo nadaljnje življenje potekalo v solzah. Odloči se, da bo potrpežljivo čakala. Veruje, da bo po dneh uspehov, občudovanja, zmagovitih razpravljanj tudi za Avguština prišla ura rešitve.
Med tem se Avguštin napaja ob Hortensiju, ki ga je spisal Giceron; ugaja mu Platon; tudi se zanima za Kristusa, toda zaenkrat ga ne osvoji njegov nauk. Predela vse sveto pismo-Toda, ker ga bere z umazanim srcem» brez ponižnosti, poln samoljubja, ga ne doume. Monika sledi naporom svojega sina; in moli zanj vsak dan z večjim zaupanjem.
Avguštin išče resnico; toda problem je v tem, da bi jo imel rad tako, da bi mu dovoljevala užitek strasti. Tedaj odkrije, da vse to nudi manihejstvo-Strastno se ga oklene. Pri devetnajstih letih živi že v priležništvu: idejnem >n telesnem. Uboga Monika! Gledati mora» kako je njen sin postal goreč apostol manihejske sekte. Vsi, ki so ga cen»1 do sedaj, se dajo zapeljati v zmoto-Tudi dobrotnik Romanian.
Avguštin je končal svoje študije v Kartagi. Vrne se v Tagasto. Tam nada' ljuje s svojim snubljenjem za kriv° vero. Celo svojo mater hoče prepričat*-Toda ona ga požene iz hiše. Zateče k Romanianu in tam začne s šolo. Pr*' ležnica in sin sta z njim. Monika he vzdrži ločitve. Vsak dan ga obišče. J pač to postava velike ljubezni.
Čez čas se Avguštin vrne v Kartag0' kjer odpre govorniško šolo. Monika te
Mu koraku ne nasprotuje, kajti zdi se ji. da bo to sinu dobro delo. In veruje, ^ ga bo znanost sama iztrgala iz Verig manihejstva. Res se pojavijo v Avguštinu prvi dvomi, ko odkrije, da Manihejska vera nekaterih problemov ne zna rešiti.
Brez miru v duši in brez trdnega ideološkega prepričanja se Avguštin odloči za odhod v Rim. Monika se te odločitve prestraši. Prepričana je, da se bo v glavnem mestu cesarstva Avguštin neizprosno zgubil. Pohiti v pristanišče, toda sina že ni več. Za Moniko je ta odhod ena najstrašnejših preizkušenj. Skoro ponori od bolečine.
V Rimu Avguštin predava skozi vse leto, poln duhovne tesnobe. Živi težko, kajti gojenci redno ne plačujejo. Kon-cno tudi odkrije plehkost manihejske Sekte. Sklene ji dati slovo. Začne dvojini nad vsem, kar ga zapelje med Vrste akademikov. Nato težko zboli; ^asi blizu smrti, ne misli na krst. Ko ozdravi, zmaga 1. 385 v konkurzu za govorniško stolico v Milanu. Gospodarje težave začenjajo zginjati, Avguštin le zopet dobil vero vase.
Monika gre na pot Med tem je zvedela Monika za sino-v° bolezen. Nemudoma se vkrca in odpelje proti Italiji. Navigij jo spremlja, t^erpetua pa ostane v Tagasti. Med polo zajame ladjo vihar, kar pa Monike P® vznemirja. Srečno prispe z mlajšim in°m v jym| kjgr zve na svoje veliko ^Zočaranje, da Avguština ni več tam.
Spet je treba iti na pot. Končno se jjti in sin prisrčno objameta v lom-
jdskem mestu. Mati hitro opazi, da je sin
postal različen od preje. Vesela je, se je odpovedal manihejstvu. Seve-Sfce mu je pa še vedno prazno. Prav Mu hoče Monika napolniti z resnico. a*° gre k sv. Ambrožu, milanskemu
da
da,
škofu in mu predstavi Avguština. Sveti škof čestita odličnemu profesorju govorništva, da ima tako izredno mater. Monika bi rada videla, da bi škof Ambrož sina večkrat povabil k sebi; toda modri škof meni, naj božja milost napravi svoje. V družbi svoje matere posluša nato pogosto Avguštin pridige milanskega škofa. Ne zanima ga toliko vsebina kot način podajanja, dasi počasi prodira nezaznavno v srce tudi luč krščanskega razodetja. Avguštin razmišlja in začenja odkrivati Boga v sebi. Začenja se navduševati za sv. Pavla; že čuti v sebi voljo, da se bo grehu odpovedal. Toda meso je še vedno močno in strasti ga še vedno vežejo nase.
Monika opazuje to borbo in moli še več kot preje. Sluti bližino božje zmage. Ta tudi pride. Nekega dne sin začuti vso praznoto dosedanjega življenja. S svojo materjo se umakne v samoto pristave v Casicia. Tam se pripravi na kret. Pri obredu so prisotni mati Monika, brat Navigij in sin Adeo-
dat. Manjka samo žena, ki mu je dala sina. Že nekaj mesecev živi za samostanskimi zidovi v severni Afriki. Tudi ona je gotovo s svojimi molitvami prispevala k .Avguštinovi zmagi nad samim seboj.
Nazaj k očetu
Otožna jesen, z belo pokritimi alpskimi vršaci v ozadju, z zlatimi listi na vrtu, ki počasi padajo z dreves, to je Casiciaco, kjer živi Monika v družbi svojega sina. Monika še joka, pa ne več od žalosti, temveč od velike radosti. Njene solze niso bile zaman. Uspelo ji je, da je dala sinu še enkrat življenje; leta 354 ga je rodila za ta svet, leta 387 za nebesa.
Vse v Moniki je postalo mir. Ne vidi več razloga, da bi še živela na zemlji. Njena duša koprni po zrenju Boga.
Mala skupina se odloči za povratek v Afriko. V nekaj dnevih naj bi se vkrcali v rimskem pristanišču v Osti ji. Monika in Avguštin slonita na oknu in zreta proti morju. Govorita o Bogu in bodočnosti, kajti preteklost ju več ne moti. Duh se jima dviga nad luno in sonce in zvezde. Tam biva večna Modrost, čista Resnica, Začetek vseh stvari. Za trenutek oba začutita globino božjega življenja, toda vse je prečudovito in prelepo, da bi njuni človeški srci to mogli prenesti. Monika stiska Avguštinovi roki med svojimi. Iz ustnic ji vro besede, polne žarečega kopmenja: „Sin moj, kar tiče mene, nimam več ničesar, kar bi me vezalo na ta svet. Dokler nisi bil kristjan, si nisem želela smrti. Sedaj pa: Bog mi je dal vse, kar sem ga prosila. Le zakaj naj še živim?“
Pet dni nato jo napade mrzlica. Monika ve, da je prišla njena ura. No vznemirja jo misel, da bo pokopana
daleč od dragega ji moža Patricija-„Tukaj sem, tu me pokopljite,“ je jasna njena beseda.
Adeodat ugovarja užaloščen: „Lepše je biti pokopan med domačimi ljtidm kot v tujini,“ toda Monika je odločna-Obrnjena s pogledom k Avguštinu, n"1 pravi: „Ne skrbite, kje bom počivala-Eno samo stvar vas prosim: sporni' njajte se me pri oltarju!“
To je njena poslednja volja, njen te' stamcnt. Kmalu nato nastopi agonija-Monika je prestopila prag večnosti. P°' sušile so se solze in po šestinpetdesetih letih zemskega potovanja bo prejela plačilo za svoje trpljenje: čaka jo "e' beška tolažba in nagrada za vnemo, s katero je reševala dušo svojega sina.
Še eno leto ostane družba afriški« popotnikov v Osti ji. Ni se lahko ločit' od groba, ki hrani truplo tako čudovit6 žene kot je bila Monika. Obiskuje!0 mogočne bazilike večnega mesta in ru° lijo za večni pokoj nje, ki jim je bila tih kažipot skozi življenje.
Trinajst let nato ji je Avguštin v svojih „Izpovedih“ zapel nesmrtne b6 sede priznanja in zahvale. Vsa bodo6 stoletja bodo občudovala njegovo velik0 ljubezen, ki jo je čutil do svoje mater6' In sc bodo oplajala ob poslanici, ki vej-iz njegovih vrst; poslanica zapuščeni'11 ženam in užaloščenim materam. Naj *'e klonijo če so dobile moža, ki jih razume, ki jih trpinči, ki jih kri*6 vsak dan znova; naj ne obupajo, 6 imajo otroke, ki so zašli na stran P0]3' Monikino življenje je dokaz, da je ti'j. bežen močnejša kot greh in zloba. Tu v današnjem stoletju je edina rešil']51 pot, ki lahko v družine prinese mir 1 jih napolni s srečo.
(Po „Ano cristiano“ priredil Jože Jura-k)
t V SKLAD Z < VESTJO
Cl

S VPRAŠANJE
ŠEST in trideset?
Spoštovano uredništvo!
•••ali se vam törej ne zdi, da je °likšen odstotek obresti že čisto na-^adno oderuštvo, tako kot misli tudi tukajšnji župnik?...
(ugovor iz ZDA)
Da je samo na sebi 36% obresti °deruška mera, bi najbrž vsakdo izmed |*as takoj potrdil, če bi ne upošteval udi vseh krajevnih in časovnih okoliščin. Prav te vse razlože.
Vzemimo primer Argentine. Pred akimi 15 leti si nihče ni drznil jemati akih obresti, ne da bi ga že vsi imeli
oderuha. Tudi trgovina, industrija, ftietijstvo je služilo manj, redno naj-65 do 15%.
Po spremembi vlade in nastopu dolgoletnega režima, ki je hotel nagle industrializacije, se je stanje spremenilo. a bi zvišali čimbolj proizvodnjo, je kl zakon — zelo spretno zvito — pre-v°vodal višji zaslužek kakor 40%. Se-6aa so takoj vsi doumeli tako, kot je atneraval zakonodajalec: nihče ni več aral delati za manj in 40% je bila
najnižja mera čistega zaslužka v industriji. Tako je umljivo, da so tisti, ki so nalagali denar v tako dobičkonosna podjetja, zahtevali vedno več, do današnjih 36 in več odstotkov. Zato pa je industrija imela včasih skoro stoodstotni čisti dobiček, še leta 1959, v letu krize in stavk, je kovinarska stroka imela nad 55% čistega dobička. Isto leto je prav ta stroka v ZDA, med drugimi najbolj donosna, prejemala le 11.2%.
Tako je torej razumljivo, kako da je tu dovoljeno, kar je v ZDA oderuštvo.
Vendar moramo k temu nekaj pripomniti: Vse, kar okolje počenja, pa spet ni dovoljeno. Kdor ipia vest, bo šel le počasi za njim, in le toliko, kolikor mu dovoljuje prav oblikovana vest.
Ta pa ne gleda le na to, kar je ravno še dovoljeno, da ni greh. Kdor bi tako ravnal, bi kmalu padel z roba, ob katerem se lovi, v prepad. Prov v kreposti pravičnosti je treba poleg tega v sedanjem času gledati tudi na družbeno pravičnost in ne nazadnje na ljubezen do bližnjega.
Imejmo pred očmi, da je sveto pismo silno strogo do oderuhov in pravzaprav do vseh, ki jemljejo obresti od brata, in da tudi Kristus uči: laže je priti velblodu skozi šivankino uho kakor bogatinu v nebeško kraljestvo.
Sicer pa za vsako tako vprašanje velja: ne pričakujte, da vam bo spovednik ali duhovni voditelj ^li moralist postregel natančno s centimetri ali minutami ali odstotki. Kadar jih uporablja, gre le za primerjanje, osvetlitev in približno rešitev po danih načelih — kar bi moral znati storiti vsak zgrajen katoličan.
Največ mu bo pri tem koristilo pravo pojmovanje bližnjega in vrednot, med katerimi so tvarne dobrine prav nizko.
KAKO ZGRADITI SREČEN DOM?
Sreča v družini se gradi sama. Ni res.
Ni mogoče v 20. stoletju družine držati skupaj. Ni res. Morete narediti družino srečno. Kako? Berite.
Dom. Beseda, ki napolni človeka s spomini, podobami, govorico in tisoč malenkostmi, kar vse se združi v nekaj lepega, nepozabnega.
Da je dom res dom, ne zavisi od osnovnih sestavin hiše, ampak od tega, kako člani družine, zlasti straši razumejo osnovne človekove potrebe in so sposobni živeti v skladu z njimi.
Srečni domovi niso sad slučaja. Prav kot nežne rože, potrebujejo tudi ti stalnih posebnih skrbi. Delo staršev ni lahko.
Ljubezen med starši in otroki, spoštovanje dn razumevanje se poraja iz skupnega življenja. Dvajseto stoletje je s svojimi izumi za službo družini, s svojimi mehaniziranimi razvedrili, radijem, televizijo, avtom, kinom itd. na neki način otežkočilo skrb za enotnost družinskega življenja. Tudi majhni prostori sodobne gradnje so neprimerni za razna družinska udejstvovanja, kar vse je bilo v preteklosti možno.
Prinaša pa na drugi strani moderno življenje staršem in otrokom mnogo več prostih ur, kar daje nove možnosti za družinsko življenje. Treba je več domišljije za organiziranje tega življenja, a nemogoče to življenje ni. Seveda bo nujno iskati tisto, česar se more Vsa družina udeležiti, kajti to je za
otroke še prav tako privlačno kakor včasih.
Otrokom dati kaj v roke
Starši morajo najti, kar bo otroke zanimalo, in jim pri tem pomagati. To je lahko risanje, muzika, fotografija, modeliranje; ali ročna dela: mizarjenje; šivanje; kuhanje, krojenje; ali bolj miselna dela: geologija, naravoslovje, zbiranje znamk, razno drugo zbiranje. Vsako tako delo odkrije otroku, da je svet poln brez števila stvari, ki ga zanimajo.
Treba je pustiti otroku, naj dela v svojem ritmu, v mirnem in prijateljskem ozračju, ne da bi zahtevali od njega, česar še ni zmožen.
Nikdar bi ne smelo v družini nastati vprašanje: „Kaj bi sedaj delali?“ Vse mora biti že naprej predvideno.
Umetnost v družini
Družinski „koncerti“ so neizčrpljiv vir veselja in razvedrila. Klavir, kitara, orgljice in celo navaden glavnik, zavit v svileni papir, in spremljajoče petje morejo pomeniti eno najlepših družinskih zabav.
Gramofonske plošče, skrbno izbrane, ki jih posluša vsa družina, so lep0 sredstvo razvedrila. Danes je možno
kupiti že tudi plošče za malčke, da ti n- Pr. igrajo zgodbo, ki jo glas s plošče Pripoveduje. Otroci spoznavajo z leti klasično glasbo in nov svet domišljije se odpre pred njimi. Marsikdo si bo zaželel naučiti se kakega instrumenta.
Prav tako je mogoče vzbujati otrokovo radovednost in razvijati njegovo duševnost v smeri risanja ali kiparjenja, kar vse jim bo nudilo polno veselja. Tudi bi ne smelo manjkati v družinah gledaliških predstav. Za kostume služijo obleke starejših, zavese, krpe klaga. Besedilo je mogoče vnaprej pripraviti ali pa sestavljati sproti, ko je bila določena glavna misel dela. Igranje razvije v otroku domišljijo, zaupanje rase in lahkoto izražanja svobodno in brez napačnega sramu.
Nikakor bi ne smeli pozabiti v družni na skupno branje.
družinske igre
Stara in vedno nova oblika za vzpostavitev vezi med starši in otroki so ’ffre: domino, črni Peter, človek ne jezi ®e- Špana, gospod kapuoinar itd. Mnogo
teh iger in matere, ki se jih spomi-njajo iz svoje mladosti, bi jih morale baučiti svoje otroke. Ne le, da bodo b°gat vir družinskega razvedrila, am-bale marsikaka od njih bo tudi pomagala zbuditi v otroku domišljijo.
Molitev
Če zaradi dela ni mogoče, da bi vsa ružina skupaj molila pred in po jedi 1 i zvečer rožni venec, kar vse narav-°st odlično druži družino v eno, je reba iskati druge priložnosti, ko je
vsa družina zbrana pred Bogom. Kako lepo je, če se vsa družina skupaj udeleži nedeljske maše ali če vsi skupaj pristopijo k obhajilni mizi vsaj ob družinskih praznikih.
Srečni dom
Otroci, ki rastejo v srečnem domu, prevzamejo avtomatično kretnje svojih staršev, pa tudi vse njihovo ravnanje do zunanjega sveta, če starši kažejo, da se razumejo, ljubijo in med seboj spoštujejo, se otroci tega naučijo. Če žive starši s sosedi v prijateljstvu in jim pomagajo ter se udeležujejo življenja v skupnosti, bodo otroci z lahkoto kasneje hodili po istih stopinjah.
'Starši, ki so se trudili za ustvaritev srečnega doma,morejo biti gotovi, da so postavili temelje, na katerih bodo njih sinovi rastli, se razvijali in dosegli zrelost.
A. B.
Skvarjen zajtrk
Znani filozof Leisegang je v osvetlitev, kako različna je ženina in moževa govorica in kako usodno utegne biti nerazumevanje teh razlik, napisal kratek podlistek s takole vsebino:
Nedelja dopoldne; miza za zajtrk je pogrnjena in prikupno pripravljena ter s šopkom cvetlic okrašena. Hišni gospodar sedi v naslonjaču, še brez ovratnice, neobrit in v copatah; bere uvodnik v dnevniku, ki ga je pravkar prejel.
Gospodinja ima lepo urejene lase in novo obleko. Vsa žari od veselja in živosti. Ko mu drugič nalije kavo, reče smehljaje se: „Brati pri jedi ni zdravo!“ Mož začudeno zamrmra: „Kako?“ in nemoteno dalje bere.
Na čelih obeh je že opaziti oblake nejevolje. In res: v petih minutah se že razlega po hiši pravi prepir.
In kaj je bil vzrok?
„Jezikovni nesporazum,“ bi rekli. Če bi prevedli ženine besede v govorico moža, bi se njene besede glasile: „Želim, da se zabavaš z menoj, ne z branjem, da mi pohvališ lepo obleko, urejeno frizuro in dobro voljo, če pa lista takoj ne odložiš, jih boš še lepe slišal!“
In čez pet minut jih je že slišal — on in vsa hiša. Ona pa si je na tihem mislila: „ Ko si bil še ženin, nisi nikoli prišel predme tako zanemarjen in neobrit. Tudi mojo zunanjost si zmeraj rad občudoval. Poleg drugih lastnosti je bila prav ta ena izmed tistih, zaradi katerih si se mi priljubil in sem te vzela. Ti seveda misliš, da je zakonska pogodba važna, pa enega važnih pogojev ne upoštevaš več. Izgubil si namreč oči za to, da sem žena, ki sem se prej in sedaj lepo oblekla zaradi tebe, in
si tudi danes dala urediti lase zato, da bi tebi ugajala. Ti me pa še nc pogledaš ne, me nič več ne občuduješ, se za mojo zunanjost nič več ne zanimaš. Ali me nimaš več rad?
Z nespametnim: „Kako-o-o?“ je m°^ dokazal, da je topo obvisel na črki, ne da bi bil duha in smisel njenih beset i vsaj od daleč zaslutil. Prav tako 111 mogel razumeti, da bi tako nerazume vanje utegnilo pomeniti za ženo ne sa mo razočaranje in jezo, temveč tu 1
Kadar napišemo, kakšna naj bi bila popolna žena, brž pogodrnjajo-naj še možem kaj povedo! kaj bi samo o nas. Zadnjič smo pisali o „možu in pol“ nekaj oznak, pa so hitro zabavljali: zakaj le nas?
Revija je za vse, za vsakega prav posebno. Bog ne daj, da bi kdaj pričeli pisati samo za stare ali samo za ženske! Pa naj bo, danes nekaj o tem’ kakšno ženo možje hočejo imeti. Tu so nekateri odgovori:
Popolna žena povsod kaže popolno žensko — a le doma je njena ljubezen res doma in dela drugim ljubezni dom, ker ona v njem izžareva svojo srečo.
Možu le dvoje src na tem svetu bije: materino in ženino; ko matere nima več, tedaj mu mora postati žena še mati.
Popolna žena sprejema ^ veseljem vse moževe sklepe, načrte, misli — a jih po potrebi in pameti tudi z vso modrostjo skuša Pre" ukreniti.
Mož nima rad, da ga žena sprašuje za vsako malenkost (kako si se danes vozil; ali si kaj govoril s šefom; ali ima tajnica novo obleko, ali je še v tisti zeleni: ali si
začetek dolgotrajnega, včasih neozdravljivega živčnega bolehanja.
Tako se godi večini moških. Ne razumejo ženine govorice, zato pa je pokvarjen ne samo zajtrk, marveč z njim se toliko drugih lepih trenutkov.
Premalo se zaveda
Moški premalo pomisli-, koliko napora žena vloži v malenkosti, da mu dobro skuha, pripravi njegovemu okusu Priljubljeno jed, da se lepo obleče, da
na pivo k „Estrella“ ali „Tokio“,..), pa vendar ga žena mora Poslušati vse, kar pripoveduje, — krez vtikanja, podtikanja in spotikanja.
Vsak mož ima svoj okus za obleko, jed, zabavo — pa tudi že-"a ga ima zanj. A če ima rad polento, mu je popolna žena ne bo skuhala v petek in svetek; če se *Uu prilega modro, ga ne bo prelezla v mornariškega častnika.
Popolna žena nikdar ne ugovar-ia, kadar je mož v ognju; nikdar ne sršeni, kadar je v miru; nikdar ne kuha rilca.
Popolna žena nikdar ne graja, ker zna povedati drugače.
Najboljši pouk za moža je po-avala, ki je bo vsak dan kaj; nje riera je znamenje stopnje soglasja.
Popolna žena ne pozna „zato“, Spak pove določno razlog za svo-_ pohvalo ali nevoljo, skladnost ne z možem.
Popolna žena je možu družica 1,8 vseh njegovih potili: osebno ali - duhu; veže ju po zakramentu Stiis, zato se v pogosti molitvi 0bl,ača nanj.
je urejena in ljubka. Žalostno bi bilo za ženo, ko bi tega čuta ne imela, ko bi premalo dala na svojo zunanjost, ker zanemarjana žena za moškega nikoli ni privlačna. Zato pa je tem bolj čudno, da moški dobre lastnosti žene, ko se za svojo zunanjost potrudi zato, da bi mu ugajala, ne znajo dovolj ceniti. Pozabljajo, kako živo se žena zanima za oblačenje: po večkrat na dan se preobleči ni povprečni ženi nič preveč, za moškega je pa že enkratno oblačenje na dan nadležno; če ga žena sili, naj se preobleče ali preobuje, ko pride blaten domov, bi utegnila naleteti na tak odpor, da bi bilo takoj tudi kosilo skvarjeno.
Ženska da zelo veliko na zunanjost, in sicer na svojo, ne toliko na moževo. Zato večkrat vidimo zakonski par, kjer je žena vsa kakor „iz škatlice“, čedna in skrbno oblečena od nog do glave, mož pa zanemarjen. Nekatere tudi otroke oblečejo in zlikajo, kakor se spodobi, moža pa povsem puste; nič jih ne zanima, ali je umit, preoblečen, opran, zašit in zlikan ali ne.
Različna sta
Ko se zakonci na sprehodih sreča,-vajo, ženska malokdaj premeri moškega, vselej pa žensko in v hipu vidi, kako je oblečena. Moški navadno nič posebnega ne vidi, ženskim očem pa nobena pričeska in „šminka" ne uide.
Carneggie pripoveduje o svoji ,stari materi ki je umrla v starosti 98 let. Malo pred smrtjo so ji pokazali njeno sliko izpred več ko 30 let. Oslabele oči niso več dobro razločile podobe in edino vprašanje, ki ga je postavila, je bilo: „Katero obleko sem pa takrat imelo?“ Ženska, ki je bila že na pragu večnosti, ki niti svojih snah in sinov ni več razločila, se je torej še vedno zanimala za obleko, ki jo je nosila pred 30 leti.
Ko bi znali možje žensko nečimrnost bolj ceniti, ko se ne bi iz nje „norčevali“ ali jo celo kot napako grajali, marveč jo pohvalili in ji ob primerni priložnosti dali tudi priznanje, ki je lahko tudi le ena sama besedica pažnje: „O, kako si lepa!“ ali: „Izredno se ti poda!' — bi bile žene mnogo zadovolj-nejše in srečnejše. Moževe oči se morajo navaditi tudi na ženi take stvari videti in jih pohvaliti. Zvesta žena, ki se zato lepo oblači, da bi možu ugajala, to tudi povsem zasluži. Mnogo trenj, težav in sporov v zakonu bi bilo manj, ako bi imeli možje več smisla in pažnje za ženino zunanjost. Mnogi vzgojitelji so v svoji gorečnosti grešili, ko so grmeli zoper žensko nečimrnost in niso pomislili, da pobijajo žensko lastnost, ki ne samo, da je ena temeljnih znakov njene plemenitosti in časti, torej last,-nost, ki jo je Stvarnik v srce položil, temveč je obenem ena odlik, po katerih tudi moški svet deli žene v prikupne in odbijajoče, torej odlik, ki privlačujejo ženo k možu, a tudi moža zbližujejo z ženo.
Zanemarjcnost „zbode“
Skrb za zunanjost, red in snago je vsekakor lepa lastnost vsake žene. če te lastnosti nima, ne samo, da so pogosti razni prepiri, ki krhajo zakonsko slogo, temveč se zanemarjena žena možu tudi upre in se je sramuje. Vsak mož je- namreč toliko nečimrn, da ima rad lepo ženo ter lep in urejen dom. Zato velja svarilo tudi ženam.
Marsikatera se kot dekle izbrano nosi, da bi fantu ugajala, ko se pa poroči, se docela zanemari. Seveda so moški pri tem večkrat le površni, enostranski opazovalci. Če je žena zanemarjena, jo takoj vidijo, jih hitro „zbode“ ;če pa je lepo urejena, kar pre-srejo; niso toliko pozorni, da bi jo pohvalili ali vsaj malo poobčudovali.
Če bi mož znal dovolj in pravi čas ceniti in hvaliti žensko nagnjenje^ 0 prikupne zunanjosti, bi bila tudi žena prej zadovoljna in bi se možu ne bi ° treba pritoževati, češ žena mi ves denar „v cunje“ vtakne. Tako pa so žene Pr®v zaradi nerazumevanja in podcenjevanja v tem pogosto tem bolj nezadovoljne in imajo vedno nove zahteve. Vzročnost Je skoraj vedno nasprotna, kot moški na vadno mislijo.Žena ne zahteva vedno več novih oblek zato, ker je nečimrna^ temveč nasprotno:	postala je preve
zahtevna zato, ker je mož niti v malem ni pohvalil in ji ni dal potrebnega doščenja; tako nezadovoljnost raste in se razvije v pravo bolestnost in ne znosnost.
Kako zadovoljna, čedna in prikupna je marsikatera žena, čeprav je ®a 0 kdaj „nova“ ali morda le „prenov ljena“, ker ji mož vsak dan ali vsaj P° gosto daje tisto, kar žena brezpogojn^ hoče „vsak dan novo imeti" in kar J tako rekoč „krona“ vse njene lepote in prikupnosti, namreč priznanje, zlasti P® priznanje lastnega moža, da mu ta oblečena ugaja.
Če bi bili moški vsaj toliko dus slovca, kakor je v teh vrsticah nakazano, bi imeli neprimerno manj den“a nih izdatkov in živčnega vznemirjenj. Obenem bi pa bilo zakonsko življenj nagrajeno s tihim, osrečujočim mir dveh src, ki se razumeta.
Pričakuje pohvalo
Žena pa pričakuje pohvalo tudi dr^ gje, ne samo pri obleki in zunanj0®^. Vedno se razodeva ista ženska potre ^ osebna usmerjenost. Brez zavesti, a „ za koga žrtvuje, ne more delati, a P j tako tudi brez pohvale tistega, ki z dela, živi in se žrtvuje, nima vese ne do dela ne do življenja.	.
Zvečer po trdem celodnevnem ^ je kmetica postavila na mizo za vece
Pest sena. Moški so gledali, misleč, da Se ji je zmešalo, žena pa je lepo mirno rekla: „Kako sem pa mogla vedeti, da sPloh opazite, kaj vam postavim na JPiso? že tredeset let vam kuham, a Se nikdar nisem slišala ene same be-sede, ki bi mi povedala, da pogledate, kaj jeste.“
Ta zgodba je morda izmišljena, a za to; lepo nam le pojasni to, kar nas zanima: žene rade vidijo, če jim ^ajtrk, kosilo ali večerjo pohvalimo.
ežko prenašajo, če jim nikoli ali zelo j'edko pohvalimo jed, ki so jo skuhale; *ako neki jih mora šele boleti, ako moki ne zna drugega, kakor da vsako jed ;>°bgodrnja“, da ni z nobeno zadovoljen P ae pomisli, da mu jo je žena priprava morda celo z veliko skrbjo in tru-
do
aa, pa večkrat tudi z grenkostjo, ker
bi bila rada kaj boljšega skuhala, a ni iip,ela.
Če pomisliš, s kako sladkimi besedami si znal sedanji ženi „ušesa božati“, ko si bil še fant, če pomisliš, kako si ji na dušo „pihal" samo zato, da bi jo zase „pridobil“, ali nisi nespameten, ako se sedaj niti z besedico priznanja in pohvale ne potrudiš, da bi svojo nekdanjo največjo pridobitev vsaj ohranil. Kakšna nespamet, da svojo nekdanjo pridobitev, za katero si žrtvoval dneve in noči, zdaj vsak dan z nepremišljenimi očitki in godrnjanjem od sebe suvaš in zapravljaš košček sreče, ki bi bil prej pripravljen iti zanj celo v fantovski pretep.
Kolikokrat ena sama beseda preveč ali premalo skvari že zajtrk in zagreni okus za ves dan.	DRAT
^eiski otok 8 svojo okolico je, še vedno najbolj priljubljen košček slovenske zemlje, zlasti za izseljence v tujini

#
OKNO
V
SVET
.

Priprava na evharistični kongres
V pripravo na svetovni evharistični kongres v Monakovem se je vršil v monakovski nadškofiji meseca marca velik misijon, ki ga je vodilo 180 misijonarjev iz 20 redovnih družb. Katoličani v vzhodni Nemčiji
Berlinski škofijski tednik „Petrusblatt“ v predzadnji številki govori o vednem napadanju berlinskega škofa kardinala Döfnerja od strani časopisja komunistične nemške republike. Tednik tudi piše, da se komunisti hvalijo, da so prišli do tiste stopnje boljševizacije, to je tretje stopnje, ko morejo že prevladati vso državo. Samo tako je možno razlagati ostro borbo proti katoliški Cerkvi, za katere je zadnja sovražnica, ki jo je treba premagati.
1900-letnjca Pavlovega misijona
Znani newyorski pomožni škof msgr. Fulton Scheen bo prišel na otok Malto jn bo imel vrsto predavanj o sv. Pavlu in modernem svetu. Letos namreč poteče 1900 let, odkar je sv. Pavel prišel na ta otok. V spomin na ta dogodek se bodo od januarja do julija letos vršile velike slovesnosti, na katere bo-
do prišli številni romarji tud; iz drugih celin.
Fatima v številkah
Preteklo leto je prišlo v Fatimo °1 skupinjskih romanj, od teh 46 iz P°f' tugalske in 35 iz tujine. Opravljenih Jc bilo 17.355 sv. maš in razdeljeni 1 185.000 svetih obhajil. Zelo dobro so bile obiskovane duhovne vaje. Duhovnih vaj za člane Katoliške akcije se je udeležilo 3476 oseb in duhovnih vaj za dP' hovnike 763 duhovnikov. Mladi ljudi® zelo radi sklepajo svoje zakone P1’®1 Marijo. 863 parov s; je pred Marijo ljubilo zakonsko zvestobo.
Laični misijonarji
Trenutno je nad tisoč laičnih mi®1' jonarjev jz Severne Amerike po razni misijonskih pokrajinah. Delujejo ll£| vzgojnem in socialnem področju t®1 pomagajo po raznih bolnišnicah in za vetiščih. Pri vsem svojem misijonskem delu se ravnajo po navodilih krajevnega škofa.
Revija „Od srca do srca“
S prvim februarjem je znani dom1' nikanski pater Pire, ki je prejel Nobe^ lovo nagrado za mir, začel izdajati P°
sebno revijo z naslovom: Od srca do ®rca. Z revijo hoče povečati zanimanje 'N čut odgovornosti do tistih, ki so izgubili domovino in so še danes, po klikih letih po končani vojni, prisiljeni živeti po raznih taboriščih. Revija bo 'shajala v angleškem, francoskem in 'Nemškem jeziku.
V<,liki misijon
V Velikem Buenos Airesu bo od 24. SePtcmbra do 16. oktobra izredno velik 'f'sijon. V Veliki Buenos Aires spadajo Nadškofija Buenos Aires ter sledeče škofije; Moron, San Isidro in Lomas a® Zamora.
P°ZIV ZA REŠITEV GOBAVCEV
. V letošnjem januarja je bil v Parizu ® »5. svetovni dan gobavcev“. Ustanovi-teh kongresov Paul Follerau je po-Val_ »vse, ki jedo trikrat na dan in si 'Nešno domišljajo, da se vsem ljudem
" svetu enako godi“.....če vemo, kot
x . j vemo,“ se v svojem pozivu vpra-,uJe, „da je gobavost prav malo nalezljiva °lezen, da jo, lahko docela preženemo ", bolnikov z dokaj lahkim in res poceni /davljenjem.. . kaj bomo dopustili, da •,?u° še vedno umirali milijoni ljudi, ki i.h sp “>hio ?“
s primernim zdravljenjem lahko re-
Namen Svetovnega dne gobavcev je, omogočiti, da bodo gobavci oskrbovani kot vsi drugi bolniki; da jim bodo stregli kot vsem drugim in spoštovali njih Človeško dostojanstvo in svobodo; zraven pa, da bo zdravniška znanost ozdravila ljudi tudi pred smešnim strahom pred gobavostjo in pred tistimi, ki so z njo okuženi. Raul Fallcrau je globoko zatrdil: „Civilizacija ni ne število, ne moč, ne denar. Dokončni zmagovalec bo tisti, ki bo znal najviše — ljubiti!“
NOČNA PROCESIJA PARIŠKIH
ŠTUDENTOV
V decembru so imeli pariški študentje prav posebne vrste procesijo. Najprej so gledali misterij „Proces proti Jezusu“. Ta misterij (versko igro) je napisal Diego Fabri. V njem nastopajo ljudje 20. stoletja proti Jezusu, prav kakor so pred skoro 2000 leti veliki duhovniki in farizeji s procesom nastopili proti Jezusu in . ga na smrt obsodili.
Po verski igri so odšli študentje peš *■ po Parizu in med potjo premišljevali in razpravljali o tej verski igri. Procesija je šla do najlepše pariške cerkve „Notre Dame“, ker so imeli študentje uro molitve in nato sv. mašo.
MODROST V PREGOVORIH
Ne presojaj nikoli dneva po njegovem vremenu. (Angleški pregovor J Najbolj dragoceni so prijatelji, ki jih ne poznamo. (Arabski pregovor) Kar hudič predlaga, ne more voditi v nebesa. (Rutenski pregovor) Lev ne živi od rjovenja. (Abesinski pregovor)
Nevarnejša kot sovraštvo sovražnikov je zavist prijateljev (letski
Ogovor)	||	. ; j jj
^ Če se star mož poroči z mlado deklico, kupi knjigo, ki jo bodo drugi T(lli. (Izrek iz Libanona)
Jej z bogatini, a pij z revnimi!(Iz Sicilije)
Ljubezen je ogenj življenja: ali se žge, ali pa očisti. (Iz Jiitlandije)
VO-.

.•	•«■4 '-	/*f€4 ''' 'V •'” *
•Jr»'	*	•>'. '-...-k r. 7 v
-••' y '
•. .:: :A,	.,'■

WmiWMIUKMJ...
POTOPU U. HIPOM JPNCZR
NA SVETE VIŠARJE
Že se mi je zdelo nemogoče, da bi to skrito željo izpolnil; toda jutri je Veliki Šmaren! Tako lep Marijin praznik in za ta dan Svete Višarje prav posebno vabijo.
Toda kako se more potovati? Ali borm mogel priti tja gori vsaj do opoldne ? In sam!
Izdelala sva z gospodom župnikom Bernardom načrt. Po voznem redu pride vlak ob 9. Tr; ure hoda. Torej bo šlo!
Ob štirih zjutraj sem bil že na postaji in glej: ta hip pride vlak, ki mi pridobi skoraj uro časa; na voznem redu ga nisem našel.
Kar hitro!
Že je potegnil. Že je vstajalo jutro sem od Ljubljane. Ko smo križali most čez Sočo, je zadel moj pogled na Sveto goro, ki sc mi je zdela bolj blizu ;n lepša kot kdaj koli. Marija me pozdravlja iz svoje slave na ta lepi praznik. Kmalu je ta podoba utonila za Kalvarijo. Lečnik, Moša, Kormin, nič nismo ustavili. Vlak se je gnal ob robu slovenskih go-riških brd, ki so nas pozdravljala z vitkimi stolpi. Tja čez je hitel moj pogled in prav tedaj je zažarela svetla zora prav ob Sveti gori, ki me je kakor iz nebeške slave pozdravljala zalita z morjem luči. Hip pozneje se je pokazalo še sonce, a Sveta gora je že tonila v dalji.
Na desno tja v vis so se dvigali bregovi Slovenske Benečije, vse više in više, z značilnimi beneškimi stolpi. Tam gori v dalji je rdel v jutranjem soncu Matajur, Kanin, Krn, Mangart.
Še dalje sem iskal v množic; gorskih
zobov na robu te prelestne slike. Je> tamle je! Seveda je tamle Triglav! Kmalu sem bil v besedi s sopotniki, ki so bil1 beneški Slovenci in mi vedeli obrazi*1' žiti, kako se imenujejo „prsti“, katere je nastavil Gospod Bog kot kažipote v nebo tistim, kateri vemo zakaj potujemo skozi to solzno dolino.
Prelestna slika Beneške Slovenije se je pri Huminu (Gemona) končala. Kmalu smo bili v Vidmu (Udine) in nato dalje v romantično dolino proti Karniji.
Tu je najbolj globok prerez Alp, skozi katerega je vodila pot narobe iz Srednje v Južno Evropo. Do tu sem so prodrli nasj davni predniki. Le v Reziji so še ohranil1 slovensko besedo. Skozi Trbiž in Ponta-felj, kjer je bilo konec rajne Avstrije, j6 bila najbolj ravna in nagla pot iz DU' naja na gorki jug. Med divjimi strm1' nami in skozi nešteto predorov se žene vlak in prečka potoke in hudournike. Vse više in više, tja do Ovčje vasi, ki jo ime' nuje jo Italijani Valbruna, in kjer je slo' venska beseda še ostala. Od tam se pne novozgrajena vzpenjača na Svete Viš»r' je, ki pa tedaj še ni bila dodelana.
V Žabnicah sem izstopil. „CamP° Rosso". Grenko ti je pri srcu, ko bereš ta čudna imena na pristno slovenski*1 tleh, ki so seveda sedaj „potujčena zon1' lja“.
„Kanalska dolina“ se imenuje. Sl°' venci so po krvi in jeziku. Lah; jih ho' Čejo proglasiti za Italijane, kar nočej0 biti. Oni bi pa radi bili Nemci, kar Pa niso. Dejansko so ti kraji pristen odsev slovenske Koroške, h kater; so v avstnJ' skih časih spadali.
VISOKO GORI KRALJUJE MARIJA
Izstopil sem. Upal sem, da se bo pokazala cela procesija ljudi za Svete Vilarje. Gledam. Nič ne vidim. Tamle vi-d,ni moža, ki si zavezuje čevlje. Tale bo Pa že najbrže za tja gori. Kar slovensko 8a nagovorim. Veselo mi je odzdravil in
bolj veselo sprejel mojo ponudbo za skupno pot.
, ..šestnajstkrat sem že bil gori! Vidite!“
Zares. Visoko gori, prav na najvišji l°Čki se vidi cerkev.
Mož je doma iz Cerknega, pa ga je rdeča nevarnost pognala čez mejo. Sedaj služi v videmskem semenišču.
Mož dobro pozna pot. Ubrala sva jo z umerjenim korakom. Kmalu je pridrla za nama skupina fantov in deklet. re dajte, sem menil. Bomo videli, kdo b° preje gori.
j Midva sva spešno stopala vse više. ^•Holila sva na glas rožni venec. Menil Seni, da bova vse tri, pa je bila sapa
pretežka. Kmalu sva pustila telebanasto mladino zadaj in po malem prehitevala romarje. Počasi se daleč pride!
„Tri ure, gospod,“ tako je trdil spremljevalec. , ^Nikdar nisem prišel prej!“
Gori jz viška je vabila Marija. Pogosto je bilo videti svetišče, toda. Joj, kako visoko je še in kako daleč.
Pričele so se postaje križevega pota, menda delo Toneta Kralja. Pa se je Tone Kralj utrudil, ali pa tisti, ki so delali; ali pa oni, ki so denar šteli. Gospod se n; utrudil, to vemo, ker je šel do zadnje postaje. Na tej poti jih je le šest.
Spet sva dohitela dva romarja. Ne veš, kako bi pozdravil: če je navaden pustolovec, ki Bogu čas krade in gre denar zapravljat, je gotovo njegova beseda laška. Če je romar, je Slovenec ali pa Nemec.
„Dober dan Bog daj,“ sem ju nagovoril.
Veselo sta se pogledala in malo postala. V očeh sem jima bral začudenje Sodil sem, da sta mož in žena.
Milostna podoba svetogorske Matere božje 297
„Vidva sta iz Koroškega," sem vprašal.
„Da. Iz Malovšč. Iz Stebnega."
„Pred dvema mesecema sem bil tam. Vaš župnik je moj prijatelj," sem nadaljeval.
„Vidiš, ali ti nisem pravila," je menila žena proti možu. „Veste, gospod, saj se nama je zdelo, da ste vi. Midva sva oba pevca in sva pela pri vaši maši."
Tako najdeš znance povsod. Zložno smo rinili dalje.
Ob pol osmih sem odrinil iz Žabnic. Ni še bila deset ura, ko sem stopil v Marijino svetišče. Res sem čutil trudne noge, in tudi suha usta. Saj sem hotel biti res romar in sem prišel tešč tja gor, kot sem se namenil.
Ko sem Mariji predložil najbolj nujne prošnje, sem poiskal cerkveno pred-stojništvo, da mi odkažejo čas za sveto mašo.
,iče mi je prav opoldne ?“ so me vprašali.
Seveda, kako ne! Prav ljubo mi bo. Imel sem tako še dosti časa, da sem — uro in pol pred mašo — popil čašo kave, ki sem jo imel s seboj. Dolgo že nisem bil tako potreben okrepčila.
Polna je bila cerkev.
Marija k tebi uboge reve... Marija, Mati ljubljena, češčena bodi Ti... Ko zarja zjutraj se razgrinja..., so si sle dile pesmi.
Šele tedaj sem postal pozoren.
Saj smo vendar v laški deželi. Povsod vidiš le italijanske in nemške napise. Slovenske besede nikjer. V cerkvi pa ne slišiš drugačne kot slovensko pesem ...
Maša za mašo so sledile. Če je pel zbor, je bil slovenski, če je pelo ljudstvo po svojem okusu, je bila pesem naša. Videl sem: Svete Višarje so še vedno „Višarje". Tisti, ki pride gor z vernim srcem, je Slovenec. Čeprav je nemara v nižini potujčen, tukaj govori njegovo srce, ki je na dnu še vedno tisto, kot ga je oblikovala slovenska mati.
Pri moji maši spet vse slovensko petje. Do solz sem bil ganjen, ko sem, morda zadnjič na slovenskih tleh, še enkrat govoril slovensko božjo besedo.
Najprej sem po nemško prebral evangelij, potem pa po slovensko.
„Vsi ste prišli od daleč na poti skozi solzno dolino proti nebeški višini, kamor nas vabi danes Marija v nebo vzeta. Gotovo pa ni nihče prišel od tako daleč kot jaz, iz daljne Argentine."
Topla je bila moja beseda, ko sem jih prosil, naj molijo zase, za rojake izven slovenskih meja in prav posebno Pa za vse naše brate, ki žive onstran meje v Sloveniji, da bi jih Marija varovala in vodila iz sedanjega gorja v lepšo bodočnost na tem svetu in v večno blaženost v nebesih. Vsak svoje poleno zadenimo, vsak svoj križ nosimo in drugim pomagajmo lajšati njihove, pa bom0 vredni Marijinega varstva, katerega prašimo ...
ŠE EN POGLED NA PLANINE
Po končani maši in molitvi sem stopi* na vrh nad cerkvijo. Kakor odprta knjiga leži pred teboj koroška slovensK zemlja. V poldanskem soncu se beli J zvoniki, kot pisana preproga se menja vajo vasi z gozdovi, bregovi in njivami-Tamle so mogočne gore, ki zapirajo P®' glcd na Triglav? Tja v dolino Save Dolinke išče oko. Tam gori na daljnem obzorju so Tirolske gore, tamle Viso* Ture in skoro v dosegu roke Kepa ] drugi vrhovi Karavank. Tule Dobrac J Zilska dolina.	i
Doli v dolini od Trbiža na jug dr-vlaki in hrume automobili. Tamle pa P ^ zvanjajo ovce, ki se pokojno pasejo sočnem planinskem zelenju.
Užival sem prečudno lepo pod»
planin...	„j
Vzdramili so me iz mojih lepih s< romarji iz Koroške, ki so mi vedeli P vedati, da je te dni na Koroškem P vzvišeni gospod škof Rožman.
Še sem se vrnil v svetišče, da zmolim za tolike potrebe našega naro^ in tudi za svoje lastne namene in . vse tiste, kateri so se mi v molitev P poročili.	la.
V Fatimi je bila moja molitev top‘ Polna zaupanja je bila v Lurdu; ’s,kre rj, polna vere na Brezjah in na Sveti £ 0 a nikjer se nisem čutil Mariji tako b kot v višini Svetih Višarij.
Buenos Aires Je za tisoče Slovencev prvi Prehod v mo-Qočni ameriški svet; velemesto, ki ne pozna miru in pokoja.
Široke so idice v Bs. Airesu, zlasti Avenida 9. julija, o kateri sodijo, da Je najširša na svetu.
Povabili so me k duhovski mizi, kjer i.1?0 složno sedli k mizi slovenski in ita-Janski duhovniki. Nemcem so molili in Pridigali Slovenci, kajti nemškega du-0vnika ni zlepa videti na Sv. Višarah. v Poslovil sem se. Še enkrat sem stopil v. svetišče in „Zbogom dans Marija pra-
v Iz gostilne se je slišalo laško kritje. .. Mariji ne znajo zapeti nobene P za božjo čast nimajo ne jezika ne “rla.
Sedaj pa nizdol!
h Pa sem se takoj zavedel, da je pot v^zdol najbolj kritičen del planinske ko človeka ožuli. Jaz nisem bil prav wC. obut za tako pot. Zato sem takoj 'del, da je treba počasi. In še tako
sem imel krvave žulje, ko sem truden sedel na klop na žubniški postaji.
Sreča, da sem dobil sedež v vlaku, ki se je kmalu tako natrpal, da je vse viselo in to vse do Vidma in spet dalje do Gorice, kamor sem prišel ob desetih zvečer. In za konec romanja: ni bilo več omnibusa, torej še peš do Podgore, to je tri kilometre. Bolelo me je vse, a srečen sem bil v zavesti, da sem izpolnil tudi to točko mojega sporeda obiska v domovino.
V TRST NA RADIO
Častiti gospod Stanko Zorko me je že ob prejšnjem obisku v Trstu, še pred odhodom čez mejo v domovino, povabil, naj bi Hoj povedal rojakom po radiu.
Obljubil sem, a šele za pred odhodom iz Evrope.
Toda kako bo to mogoče ? Danes je že sobota. Bilo je 16. avgusta. Pričakoval sem še obiska prijatelja č. g. Mi-loniga iz Koroškega. Bila sva domenjena, da se še dobiva v Gorici.
V	soboto dopoldne sem šel po poslih v mesto. Ko sem se vrnil, me je obisk že čakal.
Zvedel sem, da je prevzvišeni g. škof Rožman res na Koroškem in bo obiskal tudi rojstno vas.
Milonig je prišel z avtom, namenjen v Trst. Tudi to, kot da sem jaz vse to začrtal. Torej gremo. Tako da bom le res mogel izpolniti še to zadnjo točko načrta.
Pognali smo proti Trstu. Krasna cesta skozi Doberdob. Tamle se skriva med pustim rjavim bičjem zelena luža — Do-berdobsko jezero, v času poletne vročine vtesnjeno v prav ozke meje. „Oj Doberdob, slovenski grob...“.
Kmalu je zablestelo pred nami morje. Tamle Devinski grad in še dalje Mira-mar. Drseli smo tesno ob morju, polnem čolnov in jader.
V	Rujanu smo ustavili in se poslovili,
kajti sopotnikom se je mudilo nazaj, meni pa naprej.
Ljubeznivo me je sprejel č. g. Zorko in takoj uredil vse potrebno za radio. Prav naslednji dan, v sporedu „Vera in dom“, bo hitela čez vso Slovenijo moja beseda.
Vzel je na trak pogovor z menoj, kateri naj tvori glavni del sporeda za 17-avgust.
Bilo je poslednje slovo od domovine.
Naslednji dan sem med oddajo bil že v Gorici, kjer sem imel priložnost, da poslušam sam sebe. Pač čudno doživetje, ko slišiš samega sebe. Pa sem tako lepo povedal nekatere misli, da sem bil sam ganjen, ko sem poslušal razgovor napisan na traku.
Nešteto odmevov tega poslednjega slovesa sem dobil pozneje v Argentino. Katoliški Glas v Gorici ga je objavil v celoti.
Tako so se stekali dnevi in ure in slednjič tudi minute, ko sem končno sedel na vlak, ki naj me potegne v Genovo in nato nazaj v Argentino, kjer me je čakala župnija svetega Jožefa iz Pompeje.
KONEC
KAJ JE VEST?
Stražnik: Vest je policaj, ki takoj zapiska, ko na poti k Bogu zavozimo v obratno smer.
Železničar: Vest je božja signalna lučka: zelena in rdeča.
Vrtnar: Vest je črv, ki ne umrje.
Astronom: Vest je senca, ki hodi z nami, tudi Če ni sonca.
Električar: Vest je alarmni zvonec, ki zazvoni, da opozori na nevarnos ■ Šofer: Vest je zavora, ki človeka zadrži pred prepadom.
Radiotehnik: Vest je božji glas v sprejemniku naše duše.
Filozof: Vest je sodba praktičnega uma.


Marijine solzice so sestre cvetočih trav, kot so objokane oči žalostne Matere božje sestre naših žalostnih mater in naše žalosti vsak dan in sleherno Uro. Kadar jih gledam, kako nihajo v Vetru, se mi zdi, da najbrž pojo neko lepo, zelo tiho pesmico — ali pa jokajo, — toda to slišijo samo žitne mušice, ki se spreletavajo nad travnikom in pšeničnim poljem, kjer poje Prepelica.
Njih tenka stebelca in majhni srčasti klaski kar izginejo v luči, če jih pogledamo proti soncu.
Morda je najnežnejša od vseh trav Pognala iz solz Matere božje s sedemkrat prebodenim srcem tisto veliko uro,* ko se je dopolnilo Odrešenja in je vsa narava v smrtni grozi vztrepetala in sta sonce in mesec izgubila svojo svetlobo. Morda so se njene koreninice dotikale križa Sina božjega na gori Kalvariji? Tako je lepa ta misel, da ji moram verjeti.
Če smo mi pretrdi (ali pa prene-Vedni?), da bi znali prav jokati, joka^" ti namesto nas, uboga travica, vsaj tedaj, ko se ti bo približala svetla kosa in boš padla v objemu modrih kadulj in ivanjščic smrti v naročje pod modrim krilom neba. *
ZLATE RESNICE
Molčati o sebi je ponižnost.
Molčati o napakah bližnjega je ljubezen.
Molčati v bolečini je junaštvo.
Molčati dolgo časa je modrost.
O D
DOMA
Kako je v ljubljanski škofiji?
Ob koncu leta 1959 je v Ljubljani izšel letopis ljubljanske škofije. Iz tega uradnega zapiska moremo zvedeti marsikatero stvar, ki nam je bila vsa leta od druge svetovne vojne skrivnostno zakrita.
Ljubljanska škofija meri 8.411 lcm2. Šteje približno 576.000 prebivalcev. Obsega 6 arhidiakonatov, 19 dekanij in 278 župnij. Vseh duhovnikov je na ozemlju ljubljanske škofije 448. Od teh pripadata redovnikom 102 duhovnika.
Cerkvena organizacija
Na čelu ljubljanske škofije je škof Anton Vovk. Njegov generalni vikar je kanonik dr. Jože Pogačnik, škofijski kancler in ravnatelj škofijske pisarne je prof. Venceslav Snoj.
Škofu stoji ob strani stolni kapitelj. Trenutno živi v Ljubljani sedem kanonikov. Stolni prošt je dr. Franc Kimovec, dekan Josip Šimenc, ostali kanoniki pa si slede v tem-le redu: dr. Jože Pogačnik, dr. Janko Amejc, prof. Franc Glinšek, prof. Jakob šolar in dr. Anton Čepon.
Škofija je razdeljena na šest arhidiakonatov. Arhidiakonate vodijo stolni
kanonik. Prvemu načeljuje Josip Si' mene in obsega dve dekaniji: dekanij0 mesta Ljubljane in dekanijo Ljubljane okolice. Dekan mesta Ljubljane je kanonik Josip Šimenc sam, dekan Ljubljane okolice pa je Anton Bergant, upravitelj na Igu.
Drugi arhidiakonat z arhidiakonom dr. Jožetom Pogačnikom je razdeljen na tri dekanije: Radovljico, kjer je dekan namestnik Martin Drolc; Kranj, kjer vrši službo dekana msgr. Vikt°r Zakrajšek in Škofjo Loko z dekanom Matejem Tavčarjem.
Na čelu tretjega arhidiakonata je kanonik Franc Glinšek. Ta arhidiakonat pa obsega štiri dekanije in sicer: M°' ravče, Kamnik, Zagorje ob Savi in Litijo. Dekani pa so: Franc Vrolih, Viktor Čadež, Anton Lovšin in Anton Got' nik.	. .
Kanonik Franc Glinšek je arhidia-kon tudi četrtega arhidiakonata. Tudi ta je razdeljen na štiri dekanije: Vrh* niko, Cerknico, Kočevje in Ribnico. * Ribnici je dekan Alojzij Dobrovoljc v Kočevju vrši to opravilo Anton P°' gorelec, na Vrhniki Ivan Pečnik. Cer' kniški dekan pa je Franc Hiti.
J
Kanonik dr. Anton Čepon ima na skrbi peti arhidiakonat. V tem arhidia-konatu so sledeče dekanije: Višnja go-’a> kjer opravlja dekanske posle Franc Vidmar, Trebnje, kjer je dekan-nemest-aik Jakob sira j ter žužemberg. Njegov dekan je Karel Gnidovec, a zaradi raz-ga nadomešča Miha Zevnik.
■ Šesti arhidiakonat obsega tri dekade: Leskovec, Novo mesto in Črno-dielj. Dekani pa so: Alojzij Kurent, Alojzij štrukelj in Andrej Ilc. Ta arhidiakonat vodi znani prof. Jakob šolar.
teološka fakulteta
Teološka fakulteta, kjer se izobra-Zujejo duhovniški kandidati, od leta 1952 ni več v sklopu državne univerze.
Veliki kancler fakultete je škof Anton Vovk. Nje dekan dr. Stanko Cajn-dar, prodekan pa dr. Vilko Fajdiga. Hedni profesorji so: dr. Janez Fabijan, Prelat dr. Franc Grivec, mons. dr. Jos. "oraj, dr. Vinko Močnik, dr. Andrej ®doj, dr. Anton Trstenjak.
Položaj izrednega profesorja imajo: dr. Jakob Aleksič, dr. Janez Janžekovič 'd dr. Maks Miklavčič. Docenta pa sta: dr. Janez Oražem, ki je obenem rektor duhovskega semenišča, in dr. Anton Strle.
Med honorarnimi predavatelji so še: P' Roman Tominec, O.F.M., dr. Franc Debevec, dr. Josip Demšar, Franc Glinek in; Venceslav Snoj.
Sedovniki
. Redovnih duhovnikov je na ozemlju Jubljanske škofije 102; od tega jih ima ^ cerkvene službe v dušnem pastirstvu. Pripadajo pa sledečim redovnim skupi-dpm: cisterciancem, kartuzianom, fran-iskanom, kapucinom, križniškemu re-,u> jezuitom, salezijancem, misijonar-Jem presv. Srca Jezusovega in laza-
ristom.
,. Cistcciani še vedno žive v Stični. seh je šest duhovnikov, en klerik in1 edem bratov laikov. Opat je še vedno P- Avguštin Kostelec.
Za spoznanje je več kartuzijanov. Jihov prior je Jožef Edgar Leopold.
Frančiškani so najbolj številni. Svoje postojanke imajo na osmih krajih in sicer v Ljubljani: v samostanu cerkve Marijinega oznanjenja, na Viču, v Sp. šiški in pri sv. Cirilu in Metodu, v Novem mestu, Kamniku, na Brezjah in pri Novi Štifti na Dolenjskem.
Provincial frančiškanske družine je p. Benjamin Tomšič.
Kapucini — 10 po številu — žive v Škofji Loki, v Stepanji vasi pri Ljubljani in v Krškem. Provincial je p. Odi-lon Mekinda.
Redovniki križniškega reda delujejo po različnih župnijah. Njihov samostan v Ljubljani je namreč nacionaliziran, cerkev pa izročena starokatoličanom.
Tudi jezuitski samostan v Ljubljani je doletela enaka usoda. Cerkev sv. Jožefa je spremenjena v filmski atelje. Vseh jezuitov duhovnikov je 10; supe-rior je p. Janez Demšar.
Salezijanci žive na Rakovniku, na Kodeljevem ter po raznih župnijah. Salezijanskih duhovnikov je 25; inšpektor je Avguštin Jakob.
Misijonarja presv. Srca Jezusovega sta le dva: p. Jožef Musar in p. Stanislav Dobovšek. Oba delujeta v dušnem pastirstvu.
Lazaristov je samo 9; od teh je 6 duhovnikov.
Redovnice
Vseh redovnic je bilo leta 1958 na ozemlju ljubljanske škofije 756, in sicer: 6 karmeličank, 73 uršulink, 133 šolskih sester III. reda sv. Frančiška (mat. hiša v Mariboru), 32 šolskih sester III. reda sv. Frančiška (mat. hiša Eggenberg) ( 78 ubogih šolskih sester de Notre Damo (od tega 38 v Trnovem na Krasu), 35 usmiljenih sester sv. Križa, 20 sester križniškega reda, 9 hčera Marije Pomočnice, 1 sestra Družbe sv. Petra Klaverja, 289 Hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pav., 70 Marijinih sester Čudodelne svetinje, 10 sester sv. Vincencija Pav. (mat. hiša v Zagrebu.
Nekatere od teh redovnic še bivajo
V redovnih hišah, čeprav so po večini razlaščene (karmeličanke v njihovi hiši na Selu v Ljubljani, uršulinke v Škofji Loki, Mekinjah in nekaj v Ljubljani, mariborske šolske sestre v Repnjah, uboge šolske sestre de Notre Dame na Strugi in v Trnovem, usmiljene sestre sv. Križa na Mali Loki pri Ihanu, pariške usmiljenke v Kamniku), druge pa so ali v svetnih poklicih ali živijo zasebno.
Naključna slovesnost ob 300-letnici
cerkve sv. Andreja na Planini
Znano božjepotno svetišče sv. Andreja v župniji šent Jošt je slavilo lani 300-lenico svojega obstoja. Za praznovanje svojega patrona 30. novembra in za zaključek zgodovinskega jubileja so se ga soseščani še posebej pripravili. Že meseca maja lani so poklicali akademskega slikarja Izidorja Moleta iz Brezovice, ki je po odobrenih načrtih poslikal 1. del stropa prostorne cerkve sv. Andreja s fresko-podobami. Središče slikarjeve kompozicije zavzema podoba Križanega. Okrog Njega je slikar napravil 6 svetniških podob. Nad Kristusom je podoba brezmadežnega Marijinega Srca in sv. Antona Padovanskega z Jezusom v naročju. Pod Križanim sv. nadangel Mihael z zmajem pod nogami in prizor iz spreobrnjenja sv. Pavla, ko pade s konja. V lev; in desni kot je slikar postavil zavetnico kmečkih poslov, sv. Not-burgo, in zavetnika mladine, sv. Alojzija. Slike na sveži omet naj bodo trajen spomin na praznovanje 300-letnice cerkve. So jako primeren kulturni spomenik, ki bo še poznim rodovom živo govoril o ver) očetov v letu 1959.
V skrbi za ohranitev svojega najlepšega oltarja žalostne Matere božje, ki je lepo delo Facinijeve delavnice iz Polhovega Gradca iz leta 1717, so Planinci poklicali na Planino Zavod za varstvo kulturnih spomenikov, da ta oltar sprejme v varstvo kot kulturno znamenitost. Pozlačen je bil ta izredno skrbno izdelani baročni oltar leta 1888. Zato so prosili zastopnike Zavoda, da to baročno delo
restavrirajo in ohranijo bodočnosti.
Da bi tudi notranjščina pridobila na le' poti, so dali pozlati veliki lestenec sredi cerkve, solidno delo Dunajske tvrdke i2 leta 1903.
Tako pripravljeni so obhajali sklep 300-letnice v dnevih od 29. novembra do 1. decembra s tridnevnico, ki jo je vodil kapucin, g. p. Vilibald Novak iz škofje Loke. Največ romarjev se je zbralo n8 Planini v ponedeljek na god sv. Andrej8. Pridigal je p. Vilibald, slovesno sv. maš° z leviti pred svetim Rešnjim Telesom P8 je daroval g. župnik Kambič iz Lučin-Prevzvišen; g. škof Vovk je v znak pri' priznanja za požrtvovalno skrb pri cerkvi dovolil mašo pred Najsvetejšim, saj je danes malo podružnic, ki bi s tolik0 ljubeznijo skrbele za lepoto svoje cerkve-Praznik sv. Andreja je bil prava dušn8 obnova za soseščane in romarje, ki številno pristopili k sv. zakramentom.
Maša zadušnica za pok. kardinale18
Stepincem. Vest o smrti junaškega z8' grebškega škofa in kardinala Stepin®8 je žalostno odjeknila tudi med naši«8 primorskimi Slovenci. Žal, da so se do' bili tudi taki ljudje, zlasti pa slovensk0 komunistično časopisje, ki so porabi* to priliko in onečastili sveto ime ve' likega mučenika. A upamo, da bo 88 njihove klevete malokdo nasedel. G0" riški Slovenci smo se v velikem št®' vilu zbralj ob osmini kardinalove sm18 v goriški stolnici, kjer je sv. mašo 28 dušnico zanj daroval stolniški žuP nik msgr. Velci. Moški zbor SKPD 1 Gorice je izvajal Perosinijev Requip Umrl je Ivan Brezavšček. V nedeU_ 14. februarja je v svojem revnem novanju v Trstu umrl duhovnik g01"*5?.] nadškofije č. g. Ivan Brezavšček. R°“ se je leta 1878 v Levpi na Kanalsk®. in leta 1903 je pel v goriški nadškof prvo sv. mašo. Služboval je nekaj * kot dušni pastir po raznih župnij8 ’ nato pa kot katehet na osnovni šoli. 2 prvi svetovni vojni se je zatekel v T .' kjer je tudi ostal da smrti. Služboval h več let v Istri, nato po drugi svetov
vpjnj na Krasu, kjer je odločno nastopil proti novodobnim naukom komunizma m materializma. Leta 1947 se je izdelan in bolan umaknil v Trst. Začela sp je doba pravega trpljenja, odpovedi, tihe pokore in dolge molitve. Postal je ubug, a nihče ne bo nikoli zvedel, koliko dobrega je med tem časom naredil s “Voj'mi prispevki za vsako našo zadevo. Še malo dni pred smrtjo je dal svoj Zadnji redni prispevek za novi Marijin dom v Rojanu. Nad težavami ni tožil in nikoli ga ni zapustil krščanski optimizem. Pogreb je bil v ponedeljek, 15. februarja, popoldne. Izredno lepe pogrebne svečanosti v cerkvi sv. Jakoba, se je udeležil tudi tržaški škof, nekateri kanoniki in nad 50 duhovnikov obeh narodnosti.
Mučeniška mati. V Šturjah na Vipavskem so dne 15. februarja položili k večnemu počitku 72-letno gospo Emi-*ljo Brecelj — mučeniško mater in mater mučencev. Zlobna roka OF ji je leta 1^44, 9. julija zvečer odpeljala moža Jožeta in tri otroke, Marico, Angelo in Martina. Ta je imel komaj 14 let. Po “tirih dneh so jih ustrelili. En sin je tiste dni padel v vojni. Koliko je pretrpelo srce uboge matere. Dva sinova ®ta se zatekla v Italijo in eden, Bogomil, je leta 1950 pel v cerkvi sv. Ignaca v Gorici svojo prvo mašo. Mati pa Pi smela na sinovo novo mašo. Le do "loka je smela priti in od daleč pre-l"tj sinov novomašniški blagoslov. Na "jen pogreb je prišel tudi sin Bogomil, ki župnikuje v Doberdobu in je nadvse 8oreč in delaven duhovnik. Pogreba se 5" udeležilo šest drugih duhovnikov in ^"liko število ljudstva. Naj ji bo Bog "°gat plačnik.
Desetletnica bazoviškega odra. Na Ul‘ugi prepustno nedeljo je Bazoviški Uer uprizoril veseloigro v treh deja-Jiii „Mladi gospod šef“ in s tem odprl “raznovanje desetletnice svojega obsoja. Deset let sicer ni mnogo, a koli-0 iger, kulturnih večerov in gosto-a"j je e priredil. Skoro vsako leto je
priredil po dve ali tri dramske predstave. S temi je šel večkrat gostovat po Tržaškem in Goriškem. Domači gospod župnik č. g. Živec, ki je duša vsega prosvetnega življenja v Bazovici, je ob tej desetletn ci poudaril, kako je važno in nujno, da se ljudje oklenejo cerkve tudj iz narodne zavesti. Ko vse odpove — dom in šola — kot na Koroškem, ne odpove Cerkev.
Večer posvečen katoPškemu tisku. V Goric; smo v nedeljo, 21. februarja, lepo praznovali nedeljo katoliškega tiska. Tudi nabirka po cerkvah za katoliški tisk v eni prejšnjih nedelj, je letos kljub mrazu in bolezni, ki je mnoge pritisnila na posteljo, pokazala odlične uspehe, V dvorani Brezmadežne na Placuti pa se je zbralo v nedeljo, 21. februarja, zelo veliko občinstva. Pazljivo so poslušali izčrpno podan govor č. g. dr. Kazimirja Humarja, ki jim je prikazal zgodovino slovenskega katoliškega tiska od ustanovitve „Slovenskega Primorca" do poznejšega „Katoliškega glasa“. Sledil je drugi del spz reda. Moški zbor iz Jazbin je pod vodstvom nadebudnega Zdravka Klanjščka, zapel nekaj lepih narodnih, nakar je sledil srečolov z bogatimi in pestrimi dobitki.
Pustne prireditve na Tržaškem in Goriškem. Slovenska kat. prosvetna društva so v pustnem času pripravila vrsto lepih in zabavnih prireditev. Marijina družba v Rojanu se je izkazala z dvema burkama „Začarana gostilna" in „Zapravljeno letovišče“. Dela pri novem Marijinem domu lepo napredujejo in bodo kmalu dovršena. Marijina družba v Trstu v ulici Risorta je pa priredila lepo pravljično veseloigro „Pokrita skleda“. Slovenski oder v Trstu pa se je na pustno nedeljo sijajno izkazal v avditoriju s trodejanko „Charlejeva tetka“. Tudi Goričani so poskrbeli za prijetno zabavo na pustno nedeljo popoldne v Marijinem domu na Placuti. Bili so na sporedu razni šaljivi prizori, pesmi, vesele glasbene točke in kupleti.
L
ZAGRINJALO
SE
JE
PRETRGALO...
(Nadaljevanje)
„Ubogi Janezi“ je sočutno' vzdihnila mati Korenka. „To se mu ne bo srečno razpletlo..
„Saj smo ga zadosti svarili in opominjali ... več pa ni bilo v naši moči,“ je zamišljeno dejal oče. „Kakor si je postlal, tako bo tudi ležal. Lahko bi si bil lepše uredil življenje in se poročil po krščansko,“ je poudaril zadnjo besedo. Bežno se je ozrl na Minko, a uvidevno umaknil od nje oči, ko je videl njeno zadrego.
„Pa naj bi bil pri nas naročil žegen, saj bi ga mu radi pripravili!“ je dobrohotno rekla mati. „Kaj se bo onegavil s tako ženo. Kdo ve, kakšen kolač bi mu scmarila!"
Francka je hotela še nekaj povedati, a ji je ustavilo besedo rahlo trkanje na vrata. Vsi so se z radovednim pričakovanjem ozrlj proti durim.
„Le naprej!“ je prijazno zaklical neznancu oče Koren.
‘Mi o volku, volk iz gozda!’ je vso družino prešinila ista misel, ko so se vrata odprla in je pred njimi stal Janez Strmljan. Oklevajoče je vstopil, čudno bled in prepaden v obraz.
„Dobro jutro!“ je pozdravil s prisi-
ljeno živahnostjo. „Pa, no, srečno veliko noč! Saj bj bil že sinoči prišel voščit, a nisem utegnil...“
Vsi so mu veselo odzdravili in mu prav tako odvoščili srečne praznike.
„Prisedi, Janez!“ ga je prijazno povabila mati Korenka. „Pa prigrizni z nami velikonočni žegen! Saj ga dom» verjetno nimaš."
Takoj je vstala in mu narezala blagoslovljenih jedil iz košare.
Janeza je neprijetno dimila njena pripomba o žegnu doma, a se je napravil, kakor da jo je preslišal.
„Prav lepa hvala, mati!“ se je naredil bolj vedrega. „Saj bi ne bilo treba... A odrekel ne bom, bilo bi mepri' memo. Pri nas je svoje vrste velik® noč... saj razumete... Tu ne poznajo naših navad.“
„Imajo pa svoje, kar je krščanskih, ! je resno pripomnil oče in hotel še nekaj i reči, pa je že spregovorila Francka.
„Sinoči sem vas pa videla pri P0'" | nočnici, gospod Strmljan!“ je dejala z veselo živahnostjo. „Ali ni bilo lepo-Malo drugače ko prejšnja leta, a vseeno prisrčno, po svoje slovesno.“
„Da, uvedli so nov način vstajenj®’ kot sem videl. Tudi meni je všeč, čepr®'! je bolj resnobno in ne tako, kako i dejal... šumno veselo kot prejšnja let®; I Meni, odkrito povedano, pa je še bob j všeč; nekam podobno je svetemu večeru-
„In koliko ljudi je pristopilo k svetemu obhajilu, ste videli ?“	. !
„Mi smo bilj vsi pri obhajilu! In v! tudi, kajne?“ je v preprostem otroške®1 navdušenju vprašal Nejče kot nekaj mo po sebi umevnega.
Janez je hotel že kar pritrditi f®1^ tiču; a ko je videl, kako se je obes1 ( nanj venec radovednih oči z opaznim °D čutkom zadrege, je rahlo zardel in up pogled v mizo.
Oče je od strani namignil Nejčctu] naj molči. Vsi, razen Nejčeta, so ra®11
''neti, da Janez v svojih neurejenih odnosih z vestjo in božjimi postavami ne niore k zakramentom. Med njim in njegovim iskrenim verskim življenjem visi težek zastor... Po tem pa, kar jim je Prej povedala Francka in po njegovem obisku sinočnje polnočnice, so pa vendar zaslutili, da bi Janez tudi te reči rad kako uredil, razgrnil tisti zastor — in vsem se je močno zasmilil...
„Pripeljal bi še svojo ženo k nam, da bi pokusila naš žegen!“ je hotel speljati oče pogovor drugam, da bi pretrgal mučni molk, a je koj sprevidel, da je napak urezal. Brž je hotel popraviti, pa ga je že prestregel Janez.
„Žena še spi,“ je tiho dejal in skušal Pri tem zatajiti skrito bolečino, čeprav Pozornim očem okrog mize ni ušlo, da so mu lica močno pobledela. „Pozno je Ul a spat nocoj... težko da bi vstala Pred enajsto...“
Minka, ki je zjutraj pripravljala obed, je videla, kako se je pred Janezovo hišo Ustavil avto in je izstopila iz njega Filo-niena v plesni obleki. Avto je potem odpeljal v sosedno ulico, kjer je mesarjeva hiša. Vendar ni hotela tega nikomur povedati. Od strani je pomilovalno Pogledala Janeza in zase pomembno zmignila z glavo.
Nekaj |časa je plaval nad družino tesnoben molk. Nihče ni vedel, kako naj ga primemo razveže.. .
Janez je čutil pri vseh neko skupno misel, ki se ga plaho dotika z dobrohotno željo... morda tudi z obsojanjem, a si je nihče ne upa sprožiti v besedo. ^Poznal je, da je prišel zdaj pravi trenutek, ko lahko pove pravi namen svo-j®ga obiska, za katerega je vedel le še ^eter, a prepustil Janezu, da to po svoji Previdnosti opravi.
„Najbrže veste... ali vsaj domneve, kako je z menoj,“ je nenadoma res-
dvignil glavo in z odločnim in deloma vPrašujočim pogledom objel precej izneseni venec oči, ki se je radovedno
sklenil z njegovimi. „Tako ne morem več naprej... živeti v stalnem sporu s svojo vestjo... Žena me noče razumeti.“
„Nejče, pojdi v kuhinjo in popazi na mleko, da ne vzkipi!“ je v skrbni previdnosti velela mati Nejčetu, še nezrelemu za tak razgovor. Fant je vdano ubogal, a se takoj spet vrnil.
„Saj sploh ni prižgano pod mlekom,“ je začudeno povedal in se vprašujoče ozrl v mater.
„Pa prižgi, de se skuha za kavo!“ je ukazala. „Minka je gotovo pozabila... In počakaj, da zavre!“
„Bom...‘! je takoj odhitel Nejče.
Janez je razumel materino previdnost in uvidevno obmolknil, šele, ko je slišal, da so se kuhinjska vrata zaprla, je nadaljeval.
„Spovem se pred vami vsemi kakor pri spovedi... Po svoji nespameti... lahkomišljenosti sem zabredel na napačno pot, kar se mi zdaj otepa!... Povsem pravična mi je ta pokora! A če grem po tej poti dalje, me bo privedla v pogubo. Spoznati pa sem moral to šele, ko me je Bog pošteno udaril — in odprl oči!. .. Vsa moja nesreča je v tem, da sem se poročil s tujko, ki me noče... ali pa tudi ne more razumeti. Toda nekje moram najti izhod iz strašne pasti, v katero sem se — priznam — po svoji nepremišljenosti ujel!"
Obmolknil je, kakor bi iskal nove in primerne misli za uvod v to, kar je še nameraval povedati.
Vsa družina je prenehala jesti in presenečeno gledala vanj, ker je zdaj z gotovostjo slutila, da se Janez pripravlja na neko veliko in usodno odločitev.
„Ne zameri, Janez, dobrohotni besedi," je mirno spregovorila mati Koren-ka, boječ se, da bi Janez zašel v kak prenagli in napačni korak. „Poroči se cerkveno, pa boš tudi vse drugo... s svojo vestjo in Bogom... lahko uredil!“
Janez se je bridko nasmehnil.
„Rako, če pa žena noče? Noče!...
Kolikokrat sem jo nagovarjal, prosil, skušal ugoditi vsem njenim željam in muham, samo da bi jo pregovoril k temu. Vse zaman! (Ne dobrota ne odločna zahteva nič ne izda. Samo da jo spomnim na to, že se mi roga in se norčuje. ‘Če ti ni prav, pa se ločiva!’ pravi. ‘A mi boš pošteno “Stel, ker to pred oblastjo ni noben opravičljiv razlog za ločitev!’.. . Sicer je drugih in resnejših razlogov dovolj... a nisem pri volji, da bi se boga! z njo...“
S svetlimi očmi in zagrenelim izrazom je pogledal po vseh, le ob pogledu na Minko je zmedeno povesil oč1.
„Ne vem, kako bi rekel...“ je nekam neodločno spregovoril oče Koren. „Po mojem je nevedna v verskih rečeh... napačno vzgojena, po pogansko, bi dejal. .. Saj je tu več poganov ko kristjanov, čeprav so krščeni... Če bi jo kdo
s pametno in lepo besedo poučil--------“
je hotel nadaljevati, pa se predomislil in prešel v rahel očitek. „Sicer pa, zakaj nisi prej premislil teh reči ? Zdaj je prepozno... če bi se bil poročil s slovenskim dekletom, bi vseh teh in takih težav ne imel.“
„In če si se že s tujko, bi se bil vsaj z verno in... dobro vzgojeno!“ je pri-dejala mati. „Ne pa s takole.. ." Hotela je reči „avšo“, pa je besedo obzirno zamolčala.
„Vse to je res, podpišem z obema rokama,“ je iskreno priznal Strmljan in lice mu je preletela senca grenkega obžalovanja. Skušal pa je zatajiti bridko čustvo in z mirnim glasom nadaljeval. „To je bila moja usodna napaka, nesrečno (zgrešen korak.. . Mogel bi si s pametnejšim premislekom ustvariti mimo in srečno življenje...“ se mu je lahno vznemiril glas ob bežnem pogledu na Minko, „a sem bil lahkomišljen bedak — in to se mi zdaj pravično maščuje. Sam sem si kriv! Ker sem se v prezirljivem napuhu oddaljil od svojih rojakov, hlepeč po brezskrbnem in prostem
čutnem izživljanju, v katerega me je zmamil tuji svet.. . in ta mi ga je nudil v obilni meri. Znabiti bi ne bil zašel tako daleč, da se nisem včlanil in zahajal v tisti ‘športni klub', ki mu je prvenstveno ‘športno’ udejstvovanje ples, nori, razbrzdani ples! In ta je najhitrejša pot do poplitvenja duha! Ali boš tam našel človeka, zmožnega za kako globljo misel ? Življenjsko družico, ki naj bi ti bila podpornica, sonosilka težav in skrbi, ki jih prinaša življenje... in dobra vzgojiteljica otrok? ... Le njena zunanjost in igra ljubezni, ki pa še daleč ni ljubezen, me je premamila. Kaj pa se skriva za privlačno zunanjostjo, nisem pomislil.. . Tako sem dobil za ženo žensko brez duše in srca.. . ki ji je menda ves smisel življenja v plesnem norenju, pravi smisel zakona pa ji je povsem tuj in-----------Pa — kaj bi vam
razlagal, saj jo dovolj poznate!“ je zlovoljno odmahnil z roko. „Ko sem spoznal, je bilo že davno prepozno! Nenadoma se mi je z bolečim očitanjem oglasila vest in njen glas je postajal vedno silnejši... Pri lanski božični pol' nočnici me je zgrabilo s tako silo, da sem menil, ne bom vzdržal. Razjokal sem se ko otrok, a bi najraje zatulil in rjul v bolečini!... Potem je hitro zorel v men’ načrt, rešiti se iz te pasti, neznosne ječe, v katero sem lahkomiselno zašel.
Za trenutek je obmolknil, si šel počasi z roko preko čela, potem pa nemirnej® nadaljeval.	, |
„Od takrat pa do sinoči si nisem ve< upal v cerkev. Nekam nagonsko sem 8® ogibal vsega, kar mi je vznemirjalo bo-lečo rano, ki se je odprla tisti sveti večer... Nisem več mogel gledati srečnih ljudi, ki so s skrivnostnim žarom mirU in sreče v očeh prihajali od obhajil1'® mize, svobodnjaki, prosti .vezf, Id s° mene oklepale v železne okove!.. . čuti sem, kako sem nekje daleč od njih, kak zija med nami nepremostljiv prepad - • ^ postalo me je groza, da sem moral p°
Veličastno pritrkavajo za Veliko noč zvonovi in ljudje trumoma hite v cerkev k slovesnim opravilom za praznik Gospodov
Ogniti iz cerkve... Kljub temu me je ^eka nevidna sila vlekla tja, ki sem se j* na moč upiral... ,pa vendarle sem ^edel, da me bo prej ali slej zvabila. Vle-me je — v spovednico!... A kako |*ajbi pot do nje? Kar je bilo drugim 'ako lahko in preprosto, je. bilo meni nemogoče! Vedel sem, da ni dovolj le ke-8anje, temveč tudi trdna odločnost, z ne-Prave poti stopiti na pravo, spremeniti zRrešeno življenje. Treba je bilo torej **aiprej tu urediti, odpraviti ovire...“ Nekoliko je pomislil, kot da lovi nit
svoje misli, ki jo hoče razpresti. Zdelo se je, da jo je ujel, ker je z jasnimi očmi tn lahnim nasmeškom pogledal po tihem omizju, kj mu je sledilo z rastočo napetostjo. A vedri nasmešek mu je hitro zbledel v trpko resnost.
„Želel sem, naj bi me žena razumela. Bog ve, kaj vse sem storil, da bi to zadevo za oba najbolje uredil. Nisem uspel.. . Prosim vas, ne obsojajte me za odločitev, do katere sem se po razmišljanju vseh možnosti, slednjič prikopal. Gre za velike reči, vsaj za moj notranji mir tako važne, da ne morem več nebrižno mimo njih.. . če sem koga kdaj žalil med vami ali mu otežil srce.. . prosim za odpuščanje, kot se prosi med kristjani! Vem, da tiste življenjske sreče, ki bi jo mogel doživeti — in živeti — če bi bil nekoč drugače ravnal, ni zame več na svetu... “ je otožno potišil glas in se ozrl na Minko, a takoj odpovedujoče se spremenil zvok glasu v prejšnjo odločnost, čeprav je bilo čutiti v njem še vedno lahno podrhtavanje. „A gre zdaj za višj reči. Postati moram, kar bi že davno in vedno moral biti. Odstranil bom zaveso med svojo temno preteklostjo in novim, Bog daj, svetlejšim življenjem!“
Odločno je vstal in sproščeno veselo pogledal po Korenovih.
„Bog vam povrni za velikonočni že-gen, prijatelji! Nikoli ne pozabim vaše ljubeznivosti in drugih dobrohotnih uslug, ki ste mi jih kdaj storili. Naposled vam povem, čemu sem prišel tako zgodaj: ne samo voščit za praznike, temveč da sem se vam izpovedal, opravičil svoj korak, s katerim se zdaj — poslavljam.“
Vsi, razen Petra, so osuplo ostrmeli.
„Za božjo voljo, pa vendar ne... Kaj pa nameravaš?“ je iznenadeno vprašal oče Koren.
Vseh oči so se v napetem pričakovanju strnile z Janezovimi.
„V Kanado grem.“
„Kdaj?... Pa menda ne že danes?“ je materi kar sapo zaprlo.
„Zdajle. Čas me že priganja,“ je pogledal na zapestno uro.
V sobi je zavladala topa tišina.
Janez se je vprašujoče ozrl v Petra.
„Ah, oprostite, go.spod Strmi jan!" se je hipoma spomnil fant in nemirno segel v žep. „Tu je prtljažni listek. Kovčki so že vsi na letališču.“
„Prav lepa hvala, Peter!... Ne zamerite, oče,“ se je proseče obrnil h Korenu, „da sem vam tako rekoč za hrbtom poprosil Petra za to pomoč. Želel sem neovirano, na tihem oditi. Ko se Filomena zbudi, bom že daleč preko meje. Ne morem drugače. Nočem se prerekati z njo, ker... bi bilo itak brez smisla. Vse, kar je še treba, bom uredil z odvetnikom — po konzularnem uradu. Potem pa — če hoče... in najbrž bo hotela ... naj se poroči s tistim onkraj ceste!“ je zagrenjeno dejal in odločno iztegnil desnico v slovo. „Zbogom, oče Koren — pa brez zamere! Saj vam bom kaj pisal... in tudi vi mi pišite!“
„Moj Bog, pa vendar-------“ je hotela
ugovarjati mati, a ji je drhteča beseda zastala v grlu; na oči so ji navrele svetle solze. Nemo in le „Zbogom!“, „Srečno pot!“ so mu drug za drugim segali v roko. Minkino je Janez za hip podržal in v očeh mu je zablestela solza. Dekletu sta zacveteli rdeči roži na bledih licih, a reči ni mogla drugega ko „Bog te spremljaj, Janez!1 Morala si je s predpasnikom otreti oči.
S silo volje se je obrnil od nje in odločno stopil proti durim. še preden pa je pritisnil na kljuko, je za trenutek postal, ko da ga zadržuje neznana sila. Vidno mu je še nekaj ležalo na srcu, česar b; se rad razbremenil.
„Še to v pojasnilo, da bomo v vsem na jasnem,“ se je obrnil k družini. „Hiše ne bom prodal. Naj ostane Filomeni, če
Miza z velikonočnim blagoslovom je pripravljena (risal Franci Holosafi)
ostane sama... kar pa najbrž ne bo. če se poroči, darujem hišo Minki! Srečno!'
S strmečim presenečenjem so gledali Korenovi za njim in komaj opazili, kdaJ
s° se tiho, a odločno zaprla vrata Za °dhajajočim.
»Glejte, kaj mi je dal sosed!“ je z Veselim vzklikom planil v sobo Nejče. "Tole mi je stisnil v roko. Ali smem vzeti ?“ je plaho pogledal očeta in ma-ter- „Stotak!“
Nihče se ni zmenil zanj, in ker ni Duo odgovora, je fante tiho spravil bankovec v žep in jadrno odhitel v kuhinjo.
Mimo okna je bežno zaplavala senca
visoko vzravnane postave odhajajočega soseda.
Tisti hip se je pretrgala siva zavesa oblakov na nebu in jutranje sonce je z blestečim sijajem preplavilo hiše in ulice ter pozlatilo veličastje velike nedelje.
Oči vseh pri velikonočnem obedu so se v nemi osuplosti strnile v eno skupno misel: Temno zagrinjalo v Strmljanovi duši se je preklalo v svetlobo božjega otroka — od vrha do tal...
JOŽE VOMBERGAR
CELIBAT IN JAVNO MNENJE
Eden od ugovorov, ki jih včasih sli-Sln'o, je tudi ta, da je celibat nekaj ne. Naravnega, ker zmanjšuje rodovitnost Naroda.
Na to je treba odgovoriti le tole: Res je, da celibat pomeni žrtev, *rtev, ki se, gotovo splača. Kljub celibatu le število otrok pri vernem katoliškem Prebivalstvu ob enakih plemenskih, go-jTodarsknih in kulturnih pogojih večje *°t pri nekatoliškem. Neprimerno več ^roškega prirastka brez dvoma prepreči ^manjkanje strahu božjega in uživanja-*®ljnost, kakor pa neporočenost duhovnikov.
. Poleg tega je zanimivo, da večina »novskih poklicev izvira iz številnih ,r*»žin, tako v Nemčiji, Franciji, pri nas n drugod. Prav s tem, da te častivredne Thžine žrtvujejo božji službi enega svo. ,e8a člana, sebe v dobrem tako potrdijo,
'U
se ostali člani ne branijo naravnega F>rastka otrok.
j Tudi mnenje, da celibat ovira zvezo .»hovnika z ljudstvom, je napačno. Res ravno nasprotno: Prav celibat je ®vni razlog za zvezo katoliških duhov. 'kov z ljudstvom. Ker ta stan zaradi 'bata nima nikakega prirastka, jemlje . °ie moči vedno znova iz ljudstva in je
l<
globoko v njem vkoreninjen. Ljud-

stvo samo čuti, da je najboljše, če duhovnik ni poročen. Otroci čutijo, da katoliški duhovnik pripada vsem, ker nima lastnih otrok. Zato se tudi njemu zaupajo tako kakor nikomur drugemu Odrasli pa, ki imajo globlje spoznanje dobro vedo, da se je duhovnik zato odrekel družini, da bi vsem postal vse, da bi vse pridobil in rešil za Kristusa.
Zgodovinska resnica je: s propadom celibata se začenja propad katoliške Cerkve same. Zato bo proti celibatu ugovarjal in zabavljal le oni, ki mu je svetost in razvoj Cerkve le trn v peti, nikdar pa ne dober katoličan.
kaj je novega v argentini?
P. dr. Prešeren, S. J. — delegat ljubij unskega škofa za slovensko semenišče v Argentini.
Namesto umrlega ljubljanskega škofa prevzv. dr. Gregorija Rožmana je bil od sv. stolice imenovan za cerkvenega predstojnika Slovenskega semenišča v Argentini kot delegat ljubljanskega škofa prečastiti gospod dr. Anton Prešeren, S. J., generalni asistent jezuitskega reda za slovanske province. P. dr. Prešeren ijma škofovske pravice nad semeniščem in ga zastopa pr; sv. stolici.
Delegat ljubljanskega škofa msgr. Antona Vovka za Slovensko semenišče v Adrogueju p. dr. Anton Prešeren S. J. se je rodil 8. junija 1883 v Begunjah na Gorenjskem. Po maturi leta 1902 je prišel v Rim in postal gojenec Germa-nika. Na papeški univerzi Gregoriani je študiral filozofijo in teologijo od leta 1902—1909. V duhovnika je bil posvečen leta 1908 dne 28. oktobra ter je leta 1958 slavil zlatomašniški jubilej. Novo mašo je imel na praznik Vseh svetnikov. Po posvetitvi v duhovnika je do julija 1909 ostal še v Rimu ter z doktoratom končal teološke študije. Po vrnitvi v domovino je deloval v dušnem pastirstvu kot kaplan v Borovnici, toda že po treh letih je vstopil v jezuitski red. Po treh letih od vstopa v ta red je s 30 leti postal profesor na teološki fakulteti v Innsbrucku (1913). Zaradi njegovih velikih vzgojnih sposobnosti so ga jezuitski predstojniki leta 1919 imenovali za rektorja nadškofijskega semenišča v Sarajevu. Po treh letih je zapustil Sarajevo in leta 1922 prišel v Zagreb kot provincial jugoslovanske vice-province jezuitskega reda, leta 1931 je pa bil imenovan za asistenta jezuitskega reda za slovanske province v Rimu.
Kip Marije, kraljice sveta v novi slo' venski cerkvi v Lanusu, delo sloveft' skega umetnika Franceta Ahiina
Ta visok; in važni položej v jezuitskem redu zavzema še danes ter ima na skrbi življenje in delo jezuitov v vseh slovanskih državah. Po letu 1945 je to delo postalo zelo težko zaradi komunističnih režimov v slovanskih državah.
Poleg tega nekako svojega uradnega dela je pa velika njegova delavnost ' Rimu za vse, ki so bili iz Slovenije 1,1 Hrvatske potrebni pomoči. To so po letu 1945 zlasti občutil; slovenski in hrvat ski begunci. Zlasti za slovenske je sty ril, kar je mogel in je odločilno po>na gal pri delu Socialnega odbora v Ri010' Od vseh početkov je s svojimi zvez® mi v Vatikanu stal ob strani n°v, ustanovljeni slovenski bogoslovni faku _ teti v Italiji ter je zatem skrbno spre111 ljal njeno usodo tudi v Argentini-
Slovesnosti v Slovenski vasi
V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu je bila v nedeljo, dne 6. ^narca, znova lepa slovesnost. Krajevni škof dr. Aleksander Schell je namreč Posvetil glavni oltar v novi cerkvi ter Podelil zakrament sv. birme. Birma je bila ob treh popoldne ter je bilo pri Pjej okoli 80 otrok, od katerih je bilo Pad polovico slovenskih, ostali pa so bili argentinci, ki spadajo pod vikarijo Marije Kraljice.
Po posvetitvi glavnega oltarja je Pnel mons. Schell pontifikalno sv. mašo, med katero je lepo pel Slovenski cerkveni pevski zbor iz Lanusa pod vodstvom Mirka Špacapana.
Slovesnosti so se udeležili tudi mno-Ki rojaki iz drugih krajev Vel. Buenos Airesa,
^b žalostni dvajsetletnici
8. marca t. 1. je poteklo dvajset let, odkar je v visokih snežnih Andih umrl Pfvi slovenski dušni pastir v Argentini C- g. Jože Kastelic.
Hotel je dospeti na Aconcaguo, kratico ameriških gora, da bi s te višine občudoval lepoto božjega stvarstva, a “og, kateremu je zvesto služil, ga je °b silnih viharjih poklical pred svoj Prestol.
Pokojni g. Jože Kastelic jc prišel v Argentino med naše izseljence za Ve-‘*ko noč leta 1933. Z velikim prizadevanjem je zbral okrob sebe lepo število Paših ljudi. Zanje je imel službo božjo Pa Patemalu v mali cerkvi sv. Neže.
Kar kmalu je postregel rojakom s iskano besedo, ki je izšla najprej kot Priloga „Prosvete“, pozneje pa samostojno pod naslovom „Duhovno življenje“. Z „Duhovnim življenjem“, ki iz-Paja še danes, jc hotel povezati vse s|ovenske izseljence po širnem svetu. V 'jaaki številki, kj jo je izdal, se razoma njegova velika apostolska goreč-Post.
Poln načrtov in božje ljubezni je JPahnil sredi gora. Pokopan je v Pente del Inča. Na spomeniku, ki so P'P ga 8. februarja 1941 postavili ro-
jaki jc zapisano v španskem jeziku:
Tukaj počiva oče Jože Kastelic, star 42 let. Sin slovenkih gora, kaplan jugoslovanske kolonije. Hotel je zasaditi križ na Aconcagui, toda telo mu je pri tem odreklo, duša njegova pa, vneta za vse vzvišeno se je dvignila čez vse višave 8, marca 1940.
V	našem materinskem jeziku pa stoji:
V	miru počivaj slovenske zemlje sin, vneti ljubitelj visokih planin. Narodu bil si vodnik do večnih višin. Hvaležni rojaki.
Župnik Matija Lamovšek — 60-letnik
Dne 11. marca je med nami v Argentini tiho in skoro neopazno slavil G0-letnico svojega življenja č. g. župnik Matija Lamovšek.
Jubilant je Dolenjec iz št. Ruperta doma. Po ljudski šoli je obiskoval škofijsko klasično gimnazijo v št. Vidu nad Ljubljano. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje ter je bil v duhovnika posvečen 29. junija 1925. Po novi maši je dobil prvo kaplansko službo v Selcah nad Škofjo Loko, zatem je pa bil vse do odhoda v begunstvo leta 1945 kaplan v Devici Mariji v Polju. Begunska leta je preživel na Koroškem. Najprej je "bil v taborišču v št. Vidu ob Glini, zatem pa v špitalu. V obeh taboriščih je imel na skrbi dušnopastir-stvo za naše begunce. Leta 1949 je prišel v Argentino. Tu je bilo njegovo prvo dušnopastirsko mesto v Bragadu, za tem v Quilmesu, sedaj pa že več let deluje v velikem zavodu presv. Srca v Castelarju.
Kljub veliki zaposlenosti, ki jo ima v zavodu, vedno rad pomaga v slovenskem dušnem pastirstvu. Z veliko vestnostjo poučuje slovenske otroke v Mo-ronu in v Ramos Mcjii. Deluje v raznih verskih organizacijah, je član konzorcija „Duhovnega življenja“.
Vsem duhovnikom in ostalim rojakom daje lep zgled skrbnega in nesebičnega slovenskega duhovnika. Na mnoga leta!
HUB
fe; BEN
„Moj Bog!“ je vzkliknil generalni major Lew Wallace, „kaj sem res jaz sprožil vse to?“ A 1899. leta, 19 let po prvi izdaji Ben Hur-ja, ko je število vseh izvodov doseglo 400.000, ta njegov vzklik še daleč ni imel tolikšne veljave kakor danes. Knjiga Ben Hur je za svetim pismom najbolj brana (samo v ZDA 2 milijona izvodov). Na odru so jo predvajali 21 let skupaj, videlo jo je 20 milijonov gledalcev in je dala 10 milijonov dolarjev. Prvič je bila filma-na 1926 (stroški: 4 milijone dolarjev), 1936 je bilo 10 milijonov dobička.
Lansko leto, po petih letih pripravljanja, več kakor polletnem snemanju v Italiji in devetmesečnem izboljševanju v Hollywoodu, so začeli vrteti novo predelavo. Gre za tretji najdaljši film (pred njim „Odšlo z vetrom“, in „Deset zapovedi“), a za najdražjega: 15 milijonov dolarjev. Nastopa 400 oseb, 10.000 skupnih vlog, vsebuja 100.000 različnih oblek in vsaj 300 različnih prizorov, ki jih je bilo treba posebej pripraviti. Samo konjsko dirkališče, ki so ga postavili v rimskem Cinecitta, je stalo 1 milijon dolarjev, so ga delali eno leto, porabili 40.000 ton peska in zavzema 18 ha. Dirka v filmu traja le 9 minut (od 3h 37 minut brez 15 minutnega presledka) pa so jo snemali 3 mesece in je stala še drug milijon: samo filma so porabili 1,250.000 čevljev po 1 dolar čevelj.
Gre v resnici za doslej največje in najbolje hollywoodsko delo izmed njegovih znanih „superprodukcij“.
Zgodbo poznamo, saj jo film kaže še precej verno po knjigi. Knez Juda Ben-Hur se sreča z mladostnim prija-teljem Messalom, poveljnikom rimske posadke v Jeruzalemu. Ta zahteva °d njega, da mu poroča o judovskih narodnjakih. Ben Hur se upre, Messala ga obsodi na gotovo smrt na galerah in zapre njegovo mater in sestro v smrdljivo kolibo, Ben Hurja osvobode. ga peljejo v Rim in neki rimski mornariški poveljnik, čigar življenje je re-išil, ga posinovi. Kmalu se vrne v Palestino, zve, da sta mati in sestra mrtvi-in se zoperstavi Messalu na dirkah, kjer ga premaga. Pa Messala se maščuje: v gadnjih zdihljajih pove Ben Hurju, da njegova mati in sestra še živita, a sta gobavi. Poln sovraštva jame Ben Hur pripravljati upor proti Rimu, a v spre yodu na Kalvarijo, s katerim se sreča-postane kristjan. Film konča s Krist" sovo smrtjo in duhovnim rojstvom na šega junaka.
Nato pa se gledalec spravi nad a» pake. Teh seveda ni malo.	.
Ben Hur je v filmu malo Prera®? skavt, ki se nikdar ne ukvarja s težki mi nravnimi vprašanju, ki mučijo Hurja v knjigi. Zgodba večkrat P°P1'3 r na napetosti in jasnosti — včasih, je prekratka, drugič, ker je predolg1' Prav v osrednjem delu so v zadnji P j" dclavi spustili najbolj napete trenut ^
Čemur se po filmih, ki so doslej , Hollywooda, čudimo, je to, da je	I
kar je verskega, obravnavano nep1’1 ^ vano zadržano in z okusom. Tako
Primer Kristusovega obraza nikoli ne ridimo. Govor na gori, sodba, pot na Kalvarijo, križanje, vse to je snemano Paravno, kot del zgodbe in del vsega tedanjega političnega dogajanja, brez Pepotrebnih okraskov, slovesne počas-Ppsti in podobnega.
Tudi besedilo samo ni slabo, ima celo včasih dobro retoriko in skrito podijo. Igralci v glavnem dobro podajajo Svoje vloge, z uradno trdnostjo sicer, a Pe brez ozira na filmu primemo veličastnost. Prav zato so najboljši v velikih prizorih, kot je na primer konjska 'hrka, ki je mogoče sploh ena izmed Ppjboljših filmskih slednjič, kar so jih doslej sneli. Pravijo, da je že sama zase
vredna vstopnine — ki bo kaj mastna. Če bo res dve leti film predvajan samo v izbranih dvoranah z deset tedenskimi predstavami, potem bo nedvomno prav kmalu dosegel in še presegel v dobičku film „Deset zapovedi“, ki je dozdaj prinesel čez 50 milijonov dolarjev.
Seveda ga potem mi še ne bomo tako kmalu videli. Ali pa, če smo pripravljeni globlje seči v žep. Pa se splača ? Pravijo, da, in številne nagrade, ki jih je film prejel, menda to potrjujejo. Na vsak način je Ben Hur nekaj drugega kakor toliko „svetopisemskih“ filmov, zato, ker je že knjiga sama čista domišljija, če jo film še stopnjuje, kaj zato!	J. R.
Napoleon o Kristusu
„Dobro poznam ljudi in rečem vam — Kristus ni bil človek. Površni misleci vi-v njem človeka, ki je podoben ustanoviteljem velikih cesarstev in bogovom drugih verstev.
Ali te sličnosti ni. Med krščanstvom ji* katerim koli drugim verstvom je raz-'ka neskončna. Kristusa ni mogoče primerjati nobenemu človeku na tem sve-
.. Njegovo rojstvo, življenje, globo-*®st njegovih naukov, blagovcst, njegovo [Jrenje in kraljestvo in zmagoslavni po-,°d skozi vse. čase, vse zemlje: Vse to I® rime čudež in nerazrešljiva skrivnost.
človeškega ne vidim v tem. Njegovo ^sodetje je razodetje duha, ki ni bil člo-e®ki. S kakšno oblastjo uči on ljudi
"Niti!
p Ljudje mnogo govore o osvojitvah ,°zarja ali Aleksandra Velikega, o nav-.jrienju, ki sta ga znala razvneti v svo-4 srcih vojakov. Toda, ali si morete ^odstavljati vojsko, ki bi bila čisto vda-4 mrtvemu, v grob položenemu človeku
in ki vedno zmaguje? Moje armade so me celo v življenju zapustile, kakor je kartežanska vojska pustila na cedilu Hanibala. Tako je z našo oblastjo in močjo. Ena sama izgubljena bitka nas uniči in nesreča razprši vse naše prijatelje.
Kako drugačna ie moč krščanskega Boga, kako se njegova vera vedno čudovito širi, kako njegova Cerkev vedno vlada! Narodi minevajo, prestoli se rušijo, a Cerkev ostane vedno!
Kristus se ne meni za čas in s tem je izpričal, da je sin Večnega. Vsi njegovi nauki nam pričajo o večnosti. In povedal nam ie tudi edini razlog zakaj moramo verovati: „Jaz sem sin živega Boga!“ Kakšen prepad se zaradi teh besed odpira med njim in vsemi drugimi začetniki ver! Kakšna predrznost, hudobija in svetoskrunstvo bi bile te besede, če ne bi bile resnične!
Poglejte bližajočo se usodo njega, ki so ga imenovali veliki Napoleon! Kako neizmerno je brezno, ki loči mojo globoko revščino in večno kraljestvo Kristusovo, ki se širi, oznanja in slavi po vsej zemlji! Ali se to pravi umreti? To se pravi živeti? Kristusova smrt je smrt Boga..“
ROGLA
Roman iz družinskega življenja. Italijansko spisala Adriana Henriquet Stalli. Iz španščine prevedel Štefan Tonkli-
X.
V naši hiši se je rodil otrok. Pretekli teden ga še ni bilo tu in zdaj se sliši, kako njegov glas seka zrak; v gornjem nadstropju je čuti hitre korake in dolgi beli povoji plapolajo v vetru na dvoriščnih oknih. Z veselim obrazom se je približala gospa Ana in je rekla Jurčku:
„Ali hočeš priti gledat našega otročička?“
Jurček je šel po stopnicah navzgor, zadrževal dih, in stopal po prstih.
Videl je novorojenčka.
„Kako se je rodil?1
„Moj mož je šel v gozd pinij, v Črn; les in tam ga je našel majčkenega, majčkenega pod neko pinijo.“
Jurček pravi, da je novi otrok majhna stvarca, glava pa je debela kot storž od pinije. Potem se ga nenadoma polasti želja, da bi zvedel o samem sebi in me vpraša:
„Pa jaz, kako sem prišel na svet?“
Iz jasnih oči mu odseva kot iz kapelj rose na listih hrastova rjavina, vse teko pričakuje njegove resnice žejnega srca in ponovi:
„In jaz, kako sem se rodil?"
Rada bi si izmislila najlepšo prav-
ljico za njegovo žejo, ki je čista in trepetajoča kot njegove jasne oči, v katerih ždi duša. Mislim na zgodbe 0 gorah, ki bleščijo od velikanskih lede-nikov kakor od sanjskih gradov, mislit11 na zgodbe, o cvetlicah, ki odpirajo svoje čaše proti nebu na dišečih alpskih paš' nikih, mislim na zgodbe o morju, kjet se nemo gibljejo alge v zeleni vodi med srebrnim svetlikanjem trepetajočega jn tihega stvarstva, -iščem -največjih in najbolj čudovitih stvari, iščem poldne-vov polnih sonca, prekipevajočih od žjv' ljenja in barv, iščem noči z globokin1 nebom okrašenim z zvezdami, želela d1' da bi mojega sina rodila neka ne' skončna in skrivnostna lepota.
Oči mojega otroka so uprte v moje in težko in zaupno pričakujejo resnic0 iz mojih ust.
Tedaj mu počasi, počasi povem naj lepšo zgodbo, najbolj resnično zgodb0,
„Jaz sem te rodila... jaz, po malo in po malo, v svojem srcu. Otrok dvig0* obraz, na katerem se izraža novo začudenje, oči se mu povečajo in utriP^ nejo, sočna in koralna usta se nap0 odpro.
„O,“ vzklikne in plašen in nego1 nasmeh preleti obraz. Potem vpraša1
“ReS?“ V1„
„Da, otrok moj, kakor imajo rasth
v svojih temnih vejah skrito življenjz cvetov in nekega dne popek požene lubja in se odpre čaša v prelesttno 0 lino in lepoto.“
„Tako ?“	•„
„Da, tako, in zato si ti moj sin ne more biti nihče drugi in jaz te U bim bolj kot katerega koli otroka, Z3^ ker sem samo tebe jaz rodila. V moj srcu, kjer sem te imela toliko časa. ostala sled za teboj, ostala je P° tvojega obraza in oblika tvojih rok ^ ko te pobožam, se mi zdi, da si t ves v mojem srcu in zavzemaš
S prostor v meni in. ga napolniš z Oseljem. Kako bi mogel drugi, ki nima ^ojega obraza, stopiti v moje srce, kjer ostala tvoja podoba ?‘
Zdaj je smehljaj na otrokovem °brazu gotov. Vse to je gotovo res-^ifino, ker je tako jasno, da on lahko Ažurne.
„In sem bil dolgo časa v tvojem 8feu?“ me še vpraša.
„Dolgo, tako nekako eno leto. Lepo le bilo nositi te v srcu in čutiti, kako Do malem rasteš, in čutiti, kako se giblješ in živiš, in moje srce te je neverno ljubilo in moje roke, ki te niso fOogle še pobožati, so ti šivale srajčko ,fl kapico in jo gladile v mislih nate.“ „Zakaj je tako ?“
. „Tako je, ker je tako hotel Bog. 5' veš, da so vse stvari take, kot to h°če Bog.“
. Otrok utihne. Potem se loti igrač. ^°rda je pozabil na lepo zgodbo. Toda *večer, ko ga spravljem spat, se nena-.°ma nasmehne v neki svoji lepi misli 'D reče:
„Potemtakem, mama, je bilo tvoje ?tce moja hiša, ko sem bil jaz v njem 'D ti si bila moj vrt.“
Čutila sem, da je moje bitje plavalo |V, &stem veselju in vzcvetelo kot vrt ob i^bkosti teh besed. Potem sem v temi Delila, d očim je otrok spal svoj mirni S(!n> molila sem vneto ob toploti bla-^dejnih solz.
„Gospod! Daj, da bom jaz njegov DD- Da bi znala napraviti, da vzcvete v ^°iem duhu misel lepote, ki daje ve-da bi znala najti za ta vrt naj-Vstejše nebo in najkristalnejši zrak, D bi znala zadržati luč, ki ožarja res-žlc°i Da bi se mogel ta moj otrok vedno ^°Va vrniti k meni in najti svoj vrt, bo mogel počivati in okrepiti srce, bi bil ves resničen, lep, preprost in (jat kot so stvari, ki jih ljubiš Ti, moj
Jurčku ne ugaja mineštra, ta okusna genoveška mineštra z zelenjavo in sočivjem, odišavljena z albahaco* gosta, redilna, mikavna, ki razširi nosnice vsakomur, ki vstopi v hišo, ki privabi smehljaj vsakemu pravemu Genoveža-nu že ob sami misli.
Sandro pravi: to je njegova muha, če mu je všeč mineštra brez omake in če so mu všeč testenine z omako, bi mu morala ogajati tudi mineštra z omako. Zdi se mi, da slišim samega Aristotela. V matematiki bi se vse čudovito ujemalo, v Jurčkovem želodcu se pa ne. Jurčkov želodec sprejme navdušeno požgano zelenjavno juho, testenine s pesto, ne pa genoveške mineštre — in nihče ne ve zakaj, ne vidi notri, ne ve, kakšen odpor se dvigne in kakšne razloge navaja Jurčkov želodec; dejstvo je, da mineštre ne mara in potem boli otroka glava.
Tudi Milena pravi, da so le muhe.
„Ah, otroci,“ pravi, „ti jih ne poznaš, so tako prebrisani, da si povzročijo bruhanje in glavobol, kadar se oprimejo kake misli.“
Milena pozna otroke, ne vem kako, a ker je pametna v drugih stvareh, bo tudi v zadevah, ki se tičejo otrok.
„Ko smo bili mi majhni in nismo hoteli jesti, nam je oče pri vsakem obedu postregel z isto jedjo, mrzlo, grenko, plesnivo, dokler nas ni lakota prisilila, da smo jed pospravili.“
Če se ne oziramo na to, da so šli tisti otroci, ko so dorasli, vsak po svoji poti, da so se raztepli po svetu in je oni oče umrl sam kot pes (Milena je prišla k pogrebu pozno, vendar je bila navzoča, naj bo rečeno resnici na ljubo) — je bil oni oče gotovo odličen vzgojitelj. Zato, če je Jurček v letih, da lahko je mineštro, ni treba, da jaz pripominjam, da stane malo vzeti zajemalko
zelenjave in jo zabeliti posebej z maslom preden vržem pesto v lonec, kot sem delala doslej, čemu popuščati ?
Jurček danes mora jesti mineštro. Oče je strog. Gleda ga s stisnjenimi obrvmi. Jurčku padejo solze na krožnik in se ne more odločiti, da bi zajel z žlico. Pa oče ne popusti.
„To so le tvoje muhe, moraš jesti.'’
Spomnim se, da ko sem bila trmoglava deklica in kake stvari nisem marala, sem jo vrgla skozi okno in potem mirno sprejela posledice, ki so bile šiba in ukori, in te juhe bi gotovo ne jedla. Pa tega ne smem reči. Pač pa pravim:
„Očka ima prav, mislim, da ti ne ugaja, pa ko se privadiš, ti bo všeč. Pa kako se boš privadil, če nočeš jesti ? Vidiš, isto je z novimi čevlji, ki so trdi, so trdi, ker so novi in me tiščijo, če jih nikoli ne obujem, bodo vedno novi in trdi; če pa si jih obujem, se zmehčajo in me ne bodo več tiščali. Pojej juho, Jurček!"
Jurček ni muhast otrok in je s težavo, upira se mu, pa le požira.
Mislim, da bi morala iti popoldne, k sestram sv. Vincencija pripravljat dobrodelno loterijo, pa bom morala naj-brže poslati Marijo, da me opraviči, ker ne bom mogla pustiti otroka samega z bruhajočim želodcem in glavobolom-Vendar si rečem, da ima oče pri miz‘ spričo otroka vedno prav.
Ko pride Milena na kavo, odobrava na celi črti in vzpodbuja Sandra, naj ne odneha. Tedaj se pojavi v mojih možganih zloben hudobec in vdahne satansko misel.
„Milena, jutri je neki naš družinski praznik, ali prideš kosit z nami ?“
„Kakšen praznik?"
„Nočem povedati."
Sandro me gleda presenečen z vpra- j šujočim obrazom.
„Glej ga, zakasnel kot vedno, nobenega datuma si ne zapomni.“
Sanaro je ponižan zaradi pozablj1' vesti, da se nikoli ne spominja datuml,v in v strahu, da ni bil kakor navadno obziren do mene, ki zelo cenim družinske obletnice, vpraša:	^ , '
„Ali naj ti prinesem kako darilo?
„Ne, dragi, ne."
Dejstvo je, da ni jutri nikakeg-1 praznika. Samo rada bi videla, kako s® bosta vedla vpričo Jurčka: Sandro °J ^ jeterni testenici, ki je nikakor ne n*0*.	(
jesti in Milena ob vanilijini smetani, <vl ji povzroča neznosno omotico.
XII.
Oba sta se vedla kot modra dipl0 mata, gledaje skrivaj na Jurčka in P1"**, badaje mene z uničujočimi pogleC " Sandro je rekel:
„Kako hočeš, naj po narezku in_ P tako krasnih in mastnih testeninah Je še to jetrno testenico? Pokusim jo, hc mi je všeč... kako je dobra! Zelo 10 bro, ženica, v resnici izborno!“
In ni šel preko pokušanja.
Milena je rekla: „Kako velika
I
i
i
i
1
beznivost, da si mi pripravila smetano z vanilijo! Zelo sem ti hvaležna, le žal, da sem že pozna in imam neki nujen sestanek. Mi oprostita kajne, če se poslovim s tako naglico?“
„Gotovo, med nami ni potreba posebnih ceremonij.“
Tako je odšla, ker ne more prenesti Biti duha po vaniliji. Jurček ni seveda h’cesar opazil. Včeraj popoldne je bruhal, pri večerji ni jedel nič, davi zavžil Malenkost in pri kosilu je imel krasen lek. Poleg tega mu je smetana silno všeč in tako je bil zanj zares velik araznik.
Pr; kavi me je gledal Sandro s po-vešeno glavo od spodaj navzgor s pogledom, ki je pomenil: Lepo si mi zabodla, potepinka! Ali ne zaslužiš dveh °krog ušes?
Jaz sem ga pa gledala na način, ki diu pravi on diplomatičen — obljubila ha sem mu za nedeljo mošnjičke. Sklenjeno je seveda, da bom zanaprej be-*‘la Jurčkovo zelenjadno juho samo z Baslom, dokler se njegov želodec ne btilagodi mineštri z omako. Treba je hač misliti, da ima naša prebava po-s<2bne možnosti in nemožnosti, ki se h'orejo spremeniti, pa tudi ne.
„Kako si moreš sicer razložiti, da li kljub svoji modrosti in moški odločnosti ne moreš prebaviti jetrne testene in da Milena kljub svoji železni v*goji ne prenese vanilije?
XIII.
V omnibusu sem slišala med dvema Operna pogovor, ki me je vznemiril.
„Zelo je ljubosumen, neverjetno je *iubosumen na drugega, moram ju jh’Hati kolikor mogoče daleč narazen, ^jti Lino trpi, če le vidi, da zame-'iavam plenice otroku.“
„Da, da, tako je, razumem. Veš, da ■ “an morala neprestano paziti, ker je 0tel umoriti sestrico? Nekoč sem ga
zalotila blizu zibelke z nožem v roki. Seveda sem mu jih naložilo. Potem sem bila prisiljena, da sem ga poslala za nekaj mesecev v hišo moje matere. Popolnoma mirna pa nisem bila več let.“ „Se razume, je popolnoma logično. Navadijo se, da so vse ljubeznivosti le zanje... potem vidijo, da prihaja še nekdo... Kaj hočeš! Otroci so, ne preudarijo.“
In jaz sem mislila na „drugega“, ki je tudi na poti proti našemu domu. In tiste besede „ljubosumen“, „je logično“, „ne preudarjajo“ me kar obsedajo.
Ne, ni logično, ni res, 'da otroci ne preudarjajo. Rada bi razpravljaja o tem z gospema, gotovo bi me gledale s pomilovanjem in bi mi rekle:
„Vi imate samo enega, tedaj počakajte, da poizkusite z dvema.“
Dobro, poizkus sem že naredila. iTa-redila sem ga, ko sem bila še ljubosumna deklica. Pa takrat sem bila preudarna in sem ljubila našega malega bratca in ga ne bi hotela ubiti, hotela sem, da bi bil moj, pa je bil mamin. Rada bi, da b; tudi moja mati preudarila, ko je ljubkovala otroka in da ne bi mislila, da sem jaz mirna -ničla, ki spi v kotu divana.
Ko sem prišla domov, sem začela z Jurčkom igrati žogo, ta igra je mogoča v sobi, ne da bi ogrožali lestenec ali stekla v oknu. Igre si izmislimo in jih prilagodimo po natančnem premisleku zgube in dobička. V najbolj nadetem trenutku sem se ustavila in sem rekla:
„Oprosti, Jurček, pisati moram nujno pismo, ki ga je davi naročil oče, igra je zelo lepa, jo bova potem nadaljevala. škoda, da nimaš bratca, da bi se igral z njim! Matere niso posebno pripravne za igro, vedno imajo kak opravek. Vse drugače bratje. .. “
Tako je padla v Jurčkovo glavo prva
misel o bratcu. Začudeno me je pogledal.
„Zares! Potrebujem bratca za igro. Lucij ima bratca, Renato ima svojo sestrico in se zelo lepo skupno igrata na obali trgovine, s kamenčki, z lončki, z algami.“
Polagoma se je čutil Jurček zelo nesrečen sam v hiši, z očetom, ki hodi v tovarno, z materjo, ki ima tako pogosto opravke in z Marijo, ki je vsa obložena z delom. Ne imeti niti enega bratca! Da bi imel vsaj sestrico! Ali končno nekoga, s komer bi se igral!
„Pa v tvojem srcu ni več prostora za enega bratca?“
„Kako, da ne?“
„Torej ?"
„Treba je dovoljenja od ljubega Boga. Ni dovolj, da si samo mi želimo bratca. Bog pošlje svoj prvi dih, ki se imenuje življenje.“
„Pa si prosila dovoljenja od ljubega Boga, da mi poskrbiš enega bratca?“ „Da, prosila sem ga, ali poizkusiva prositi še enkrat skupno!“ Tako sva vsako noč za vsakdanjim kruhom prosila Očeta našega, ki je v nebesih:
„Daj mi. bratca, ki bo ves moj!“ „Daj Jurčku bratca, ki bo ves njegov!“
Kako hočeta gospe iz omnibusa, da bo Jurček ljubosumen na bratca, če prosi zanj tako goreče in k; ga bo potem imel kot nekaj svojega.
Končno sem rekla Jurčku:	„Veš*
otrok je že." In videla sem, kako zelo je vesel in srečen.
XIV.
Zdaj se z Jurčkom zadržujeva pri vseh prijateljskih otroških vozičkih.
Jurček steguje vrat, odstira zavese, rad bi videl, kako se zna detece igrati. Včasih se detece smehlja ob zvončkljanju ropotuljice, ki mu jo Jurček stresa pred glavo, včasih kar po vrsti meče na tla gumijastega konjička, ki mu ga Jurček potrpežljivo vedno znova pobira, včasih ga prime za roke in mu jih trese in jih hoče potem nesti v usta.
„Kako so lačni! Pojedli bi svojega soseda.1
Jurček se smeje. Odkril je, da so majhni otroci zelo ljubki.
Pogosto greva gledat tudi otroka gospe Ane in sva navzoča, ko je, ko se koplje, ko ga oblačijo.
„Koliko dela je s temi otroki! Jaz bi nikdar ne znal poviti mojega bratca."
„Ne boj se, ti ga bom jaz povila."
„In...?“
„Da, ljubček, sem razumela, tudi podojim ga jaz.“
Jurček se čuti olajšan.
„Začneva zbirati in pregledovati Jurčkovo balo.
„Ti ne bo težko, kajne, če podariš te srajčke bratcu?“
„Oh, kaj misliš, da bom z njimi’'
„In tvoj srebrni zvonček?“
„Tudj tega ne rabim.“
Nasprotno, Jurček poišče svoje ne' pokvarjene igrače: piskajočega možičks iz gume, upornega konjička, ki Pr®' makne glavo in rep, če ga stisneš, g'1' bajočo se račko. Včasih se mu zdi, bi se tudi on lahko igral z njimi. .
„Sicer pa imam jaz gradbene dešči' ce, ki so mnogo zanimivejše, ali ne •
(Dalje prihodnjih
Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramon Falcön 4158, Bs. Aires Registre de la Propiedad Intelectual No. 574.991
Tiska tiskarna Vilko, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina
Pogled na biser slovenske zemlje — Bled v pomladi ■
POVERJENIKI:
Arsen ttna:
Dušnopastlrska
pisarna,
R. Faleön 4158, Buenos Aires
Brazilija:
Marija Mestnik, C. Postal 7058 Sao Paulo,
Brasil
U.S.A.:
„Pamllla",
311$ Glasa Are, Cleveland, Ohio
Kanada:
Ivan Mara,
83 Victor Ave, Toronto.
Ontario
Tret:
Marijina drutba Via Rlsorta I, Trleste. Italla
Italija:
Zora Plščanc,
Rlva
Piazzutta 18, Gorlzia
Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec
Celoletna naročnina za Argentino In države, ki nanjo mejijo, (razen Uruguays) 230 pesov;
za Uruguay je naročnina 300 |:
za U.S.A. In Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo »5 šilingov;
za Italijo 2000 lir;
drugod
protivrednost
dolarja.