Avgust fienoa: Tač Luka Povest iz vaškega življenja 39 »Ker je vse ljudi sovražil, ker mu zavist ni dala, da se drugi, pošteni. pametnejši ljudje naužijejo n.iegovrti krajcarjev. Ha! Ha! Zmotil se je, šlevec, če sreča da.< »Ali pa veš, da ima denarje s seboj? Če jih ni kje pustil?« »Ni. V krčmi sem videl, kako je naglo shranil star^ usnjeno listnico globoko v nedra. V njej je zmeraj nosil zadolžnice in denar v torbi, dokler je beračil.« »Norec! Kaj bi si bil lahko kupil!« »Zdaj je amen.« Cez pol ure sta prišla tja, kjer se reka zavije. Beli prod je čudno sijal v mesečini, toda bil je prazen, le tu pa tam je ležal črn panj posekane stare vrbe. Pisar in cigan sta sedla. Sklonjenih glav sta strmela oba v lesketajočo se vodo, da bi opazila plen. »Nič!« je zamomljal pisar skozi zobe. »Počakaj! Potrpi! Mora priti.« »Toda koliko časa je že minulo!« »Počakaj! Ne izplava to takoj, ko utone. Prišlo pa bo, vem jaz to, da voda vse semkaj zmeče. Łivim, hvala Bogu, dolgo dovolj zraven Save. Našcl sem tu žc marsikaj.« »Daj mi pipo in tobaka!« je rekel pisar. Cigan mu je ustregel, Mikica pa je začel na mo< vleči in puhati; videlo se je, da v njem vsaka žilica drhti. Dva, trikrat se je stresel od nočne rose, toda reke] ni nič. Dve uri sta čakala tu, tedaj zašumi Sava, voda se silno zapeni, nekaj črnega se prikaže v valovih. Oba sta dvignila glavi. Voda se je silneje zazibala na prod in spet odmaknila, na belem kamenju pa je obležalo razširjenih nog in rok mrtvo truplo. »Tu je!« je kriknil pisar, skočil, vrgel pipo in treščiJ k mrtvecu, za njim pa je švignil cigan kakor kačr Tik mrliča se je pisarju ustavila noga, groza ga Jfl stresla. Da, to je bil Luka, pravi Luka, pred pičlimi urami še živ in zdrav, zdaj mrtev, brez duše na pesku. Niti iskrice življenja ni bilo več v tem trdem, napihnjenem telesu. Glava, ki je bila obrnjena proti reki, je bila še vsa rosna, lice je bilo posinelo, v razprtih očeh se je svetlikala mesečina. Bilo je, kakor da gleda v pisarja. Hudobnež se je zdrznil, pogledal je mrtvega berača, bil je kakor prikovan, niti dotakniti se ni smel mrtveca. Cigan pa se nl ustrašil, pokleknil je zraven trupla, stresel ga za raai' in skozi smeh zaklical: »Oh! Oh! Luka! Ne boli te glava. Norec si neumm Bolie bi bilo živeti. Na. kum.« je dvignil mrtvo roko iu jo spet spustil na pesek pa pogledal prestrašenega pisarja, »ta ne bo pojedel niti zrna soli več.« Ko je pisar videl, kako je padla uvela roka na zemljo, se je ohrabril in dejal, obrnjen k Luku: »Da, da! Voda ga je požrla. Ej Luka! Kdo je zdaj močnejši, jaz ali ti? Ali me boš zdaj ti ogoljufal? Ne boš. Hotel si z denarjem na oni svet. Ne boš, bratec, ne! Midva jih bova pojedla, tebe bodo pa vrane. Ugarkovič! Dobro išči, v nedrih mora biti.« Cigan je z obema rokama razgalil mrtveeu prsa in ga pretipaval, pisar pa se je z rokami uprl v kolena, nagnil nad oba ter z ostrim pogledom sledil vsak ciganov gib. >No!« je dejal nestrpno. »Ali je kaj?« »Čakaj! Tu je nekaj.« »Ali je? Daj hitro, da vidiva!« Cigan je privlekel usnjeno listnico. >Ha! Daj!« je kriknil pisar veselo in segel po željno pričakovanem bogastvu. »Oh! Oh! Kum, počasi! To je moje in tvoje,« se je zarežal cigan, da so se mu zasvetili zobje. Oba sta počenila zraven mrtvega, stisnila sta glavi In prežala na oguljeno liatnico, ki je bila dovolj debela. »Odpri!« je dihnil piaar. Cigan jo je razgrnil, Mikica pa je naglo iztrgal, kar je bilo v njej, in je začel na kolenih s trepetajočimi rokami premetavati papirje. Sami rdeči listki, sami stari listki za volitve! »A bankovci, bankovci!« se je razkačeno zadrl. »Kje so bankovci? Nič! To ni nič! Smetje! Daj listnico!« Mikica jo je iztrgal črnemu kumu, segel je noter na eno in na drugo stran, iztresel listnico v zraku. Nič! Nič! Nič! »Kje so bankovci? Tu so bili!« se je drl pisar skoro jokavo. Tedaj je zagnal listnico daleč od sebe, pokleknil je k mrtvecu in šepnil: »Iščiva! Iščiva! Skril jih je drugje. Vem, mora jih imeti. Mora,« je zarjul. Oba sta začela mrtveca slačiti; preiskala sta vsako krpico, vsak šiv, toda nič, nič in nič, našla sta mu edino črn železen križec na prsih. »Nič,« je zaškripal pisar in ob pogledu na križ planil pokonci, kakor da ga je kača pičila. »Prekleti lump! Povej, kje imaš denar! Denar hočem, govori; govori, ali pa te bom —« je zapretil pisar s pestmi. »Ubil ga ne boš, ni več potrebno!« je zmajal cigan z glavo. »Zakopal jih je nekje, miši jih bodo pojedle, zguba, zguba za naju. Daj mir! Pojdi, vrziva norca v vodo, da ga odnese!« »Ne, ne, ne! Naj ga vrane skljuvajo!« je zavpil pisar. »Seveda! Ali si nor? Da ga najdejo ljudje! Kdo ve, da je šel sam v vodo, da sva ga midva le hotela utopiti? To veva le midva. Ali pa ne bodo iskali krivca? Ali te ni Jana videla v krčmi z njim? Da, čula je, da sta se kregala, obrisala ti je kri, ko te je Luka udaril. Nor si! Ali hočeš v ječo, na vislice?« »Magari!« je tresnil pisar z nogo, »to mi je bilo zadnje upanje in me je ogoljufalo.« »Oh!« je zamrmral cigan; »jaz pa nočem. Jaz sem cigan, siromak, pošten kovač. Pojdi, pojdi! Zanesiva ga tam v široko reko! Ko nimava midva nič od njega, naj imajo ribe!« Pisar si je vendarle premislil. Bil je izvržek človeštva, tisto zaradi vislic pa ni resno mislil. Jezno in besno je pograbil mrtvega berača za noge, cigan ga je že držal za roke. S težavo sta vlekla mrtvega skozi grmovje in trnje na kraj, kjer teče Sava po širokem koritu. Tedaj je zagrabil Ugarkovič berača kakor slamnjačo, ga vrgel z brega v vodo in zavpil: »Srečno pot, Luka!« Nekaj je zapljusnilo, voda se je zapenila, zavrtela, odtekla dalje in počasi odnašala mrtvo truplo beračevo. Leto dni je že minulo od one noči, kar je Luka skočil v Savo. V Jelenju nihče več ni omenjal njegovega imena; zginil je, kakor zgine spomladi kos leda v vodi. Sprva je seveda Jana pripovedovala, da je bil nekoč v Jelenju, a da je rekel, da ga ne bodo kmalu videli, ker da odhaja v daljni svet. Nato so ljudje dejali: Lahko je njemu iti v daljni svet, ker ima denar. Pozneje nihče ni več o njera spregovoril. Da, šel je v daljiu svet brez popotnice. Nekega dne je pripovedoval pijani starešina, da je Mara klicana na sodišče, da mora sama priti, z njo pa oče Martin. Bog vedi, kaj so napravili, so menili ljudje, Mara pa se je na moč čudila, ker ni imela nikoli s sodnijo opravkov. Pa se je bilo čemu čuditi! Na sodišču je prišla z očetom pred sodnika in je našla tu gospoda župnika. »Čujta, draga moja, kaj vama bom rekel tu pred gospodom sodnikom, da bo bolj držalo,« je začel župnik. »Leto bo in že več, kar je prišel k meni berač Luka in je dejal, da hoče na samem z menoj govoriti. Rad sem privolil. Sprva ni znal prav začeti. Rekel sem mu, naj kar od srca pove, ker mi duhovniki smo od Boga zato postavljeni, da po milosti božji razvezujemo grešnike grehov. Luka je sedel, pogledal v tla in dejal tiho: ,Velik grešnik sem in težko mi je v duši. Dalje ne morera nositi tega bremena. Vi mislite, da sem berač, pa nisem. ker imam denarja več, kakor si ljudje mislijo. Od rojstva sem nesrečen, za nič na svetu, ne vem ne za očeta ne za mater. To me je bolelo, hotel sem biti človek kakor drugi, miren, dober človek. Trdno sem veroval, da me more rešiti le ena sama duša na tem svetu — Lončaričeva Mara iz Jelenja. Ne vem, kako je prišlo to name, ali tako je in moja misel se ne bo nikoli spremenila. Da bi jo dobil, sem si izmislil razne zanke in mreže. Hotel sem najprej dobiti njenega očeta Martina v svojo pest, da bi mi bil dolžnik, pa da bi dobil hčer. Prišli so mi slabi tovariši in so mi slabo nasvetovali. Martinu je poginila živina, Martinu je pogorel hlev — to veste — a vse to zaradi mene. Res je, nisem jaz tega storil niti nisem za hudobijo prej vedel, prisegam vam na živega Boga, ki tu pred menoj stoji, toda bilo je zaradi mene in greh pada na mojo dušo. To je bilo tako prirejeno, da bi postal Martin siromak, da bi se omehčal, to vse je bilo zaradi Mare. Toda ko sem videl oni ogenj in ono bedo in one solze, me je pograbilo nekaj za srce in preklel sem sebe. Hotel sem vse popraviti. Dajal sem Mari ves svoj denar, sebe, dal bi bil svojo dušo, svojo kri. Ni hotela, ker je drugega ljubila. Vidite, kar je nesreči namenjeno, ne more nesreči uiti. Zdaj je srečna in Bog jo blagoslovi! Ampak jaz tega dolga ne smem na svoji duši pustiti. Nate, tu v tem papirju je osem sto goldinarjev. Moji so, niso ukradeni. To moram Martinu dati, ker je zaradi mene trpel mnogo škode. Prosim vas, gospod, storite to za mojo grešno dušo! Ko r-iine leto dni in če mene tedaj ne bo nazaj, vedite, da me ni več! Tedaj pokličite Martina in Maro na sodišče in dajte jima ta denar in povejte jima, kar sem vam rekel. Prosite ju v imenu križanega Jezusa, naj vzameta denarje, naj jih obrneta za Marinega sina, in da moja duša ne bo imela mira, če denarja ne sprejmeta! Želim jima vsako srečo, samo naj vsako leto na moj god pomoli družina za mojo grešno dušo in naj tudi sina naučijo zame moliti!' Tako je govoril Luka. jaz sem ga še opominjal, on pa je položil denar na mizo in mi je rekel zbogom in je šel. Minulo je leto, tukaj imata denar in recita z meaoj: Bog se usmili Lukove duše!« Od onega dne molijo srečni ljudje v Pavlekovičevi hiši vsako leto na Lukeževo za berača, zaradi katerega so dosti hudega pretrpeli, ki pa je hudo pošteno popravil, in mnogokrat se meša v molitev solzica ... • Bil je mrzel zimski dan, zrak se je kadil od mraza, sonce je žarelo skozi to belo meglo kakor rdeča razbeljena krogla, povsod je ležal visok, s trdo skorjo pokrit sneg, po vseh lužah in potočkih se je blesčal led, tudi sama reka Sava je tekla pod ledom; ves svet je zamrznil, komaj si mogel dihati. (Konec sledi)