/ R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 33 9 772463 821805 cena 3 eur Letnik IV ISSN 2463-8218 julij 2018 Tovarištvo, solidarnost, humanost Kolumna / Jože Poglajen Partija Črnega Petra Kolumna / Martin Premk Normalna država Aktualno / Cvetka Hedžet Toth Marksist zahodnega kova S T R A N 6 S T R A N 7 S T R A N 9 julij 20182 O B L E T N I C A Približno 2000 obiskovalcev se je 7. julija zbralo na Menini planini, kjer so počastili spomin na 73. obletnico legendarnega preboja iz so- vražnikovega obroča, 75. obletnico ustanovitve IV. operativne cone za Štajersko in 70. obletnico ustanovitve Zveze borcev Slovenije. Slo- vesnost so pripravile občine Zgornje Savinjske doline in sodelujoča Združenja borcev za vrednote NOB Zgornje Savinjske doline, Celja, Kamnika, Maribora, Zasavja in Žalca. Prisotne sta na Menini planini nagovorila župan občine Gornji Grad Stanko Ogradi in podžu-pan kamniške občine Igor Žav- bi. »To ni le planina, ki povezuje dve ob- čini, ampak je tudi planina, ki povezuje vse ljudi. Vse ljudi, ki imajo radi nara- vo. Ljudi, ki spoštujejo slovensko zgo- dovino in cenijo dejanja, ki so jih storili borke in borci narodnoosvobodilnega boja. Vsak izmed nas na planino priha- ja iz svojih razlogov. Nekateri zato, ker so sami v tistih strašnih časih sodelovali v hudi bitki in se jim je uspelo prebiti iz sovražnikovega peklenskega obroča. Drugi zato, ker jih na narodnoosvobo- dilni boj vežejo čustva ali pa preprosto spoštujejo domovino,« je med drugim dejal Žavbi. Slavnostni govornik, gene- ralni sekretar Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Aljaž Verhov- nik, pa je v svojem govoru bogato ori- sal zgodovinske dogodke tega območja in poudaril, da je pogorje Menine pla- nine sveta partizanska gora, je epopeja slovenskega partizanstva in predstavlja pomembno prelomnico junaškega od- pora naših borcev. Dodal je še, da so bile partizanske enote v začetku leta 1945 zelo moteč dejavnik pri umiku Löhrove sovražne armade in domačih sodelavcev okupatorja z Balkana na se- ver, zato je bila po planu nemškega ese- sovskega generala Erwina Rösenerja na to območje poslana 14. SS-divizija Ga- lizien, dobro opremljena vojaška enota, ki je štela 12 tisoč mož, za nalogo pa je imela uničiti partizansko gibanje na Štajerskem, saj je ravno slovensko par- tizanstvo ogrožalo zadnjo obrambno li- nijo tretjega rajha na Balkanu. Ta voja- ška enota, katero so sestavljali pretežno Ukrajinci, je v vseh akcijah na širšem območju delovanja slovenskega odpor- niškega gibanja zakrivila smrt približno 400 borcev narodnoosvobodilne vojske. »Žalostno je, da se moramo po več kot 70 letih bojevati za resnico o naro- dnoosvobodilnem boju, ki jo blatijo celo najvišje državniške avtoritete. Ne razu- mem, kako so lahko tako mačehovski do svoje domovine, ko pa bi morali pred vsem svetom ponosno kazati delo zma- govite partizanske vojske, katero častijo Rusija in zahodni zavezniki. Doma pa se do partizanov obnašamo, kot da bi bili okupatorji lastnega naroda. Zveza bor- cev Slovenije zato odločno protestira zoper takšen odnos državnikov do vloge narodnoosvobodilnega boja, saj je bil ta odločilnega pomena, da smo Slovenci kot narod sploh obstali. Samo na tej pod- lagi smo si lahko ustvarili lastno domo- vino. Borci so leta 1945 odložili orožje in s tako rekoč golimi rokami začeli graditi domovino. Večina današnje infrastruk- ture je rezultat njihovega dela. Niso pot- rebovali dolgoletnih in dragih študij, da bi kaj zgradili. Potrebovali so zgolj veliko mero odločnosti, volje in spoznanja, da si bodo samo sami lahko pomagali pri zgraditvi porušene domovine. Njihove vrednote bi morale predstavljati svetal vzor današnjim oblastnikom, kako se predano služi svoji domovini in kako se kažejo rezultati napredka in blaginje,« je dodal Verhovnik. Slovesnosti na Menini planini so se med drugim udeležili tudi še živeči bor- ci Menine planine Franc Sever - Franta, Valerija Skrinjar Tvrz, Franc Bera in Ru- dolf Pfajfar, ministrica za obrambo An- dreja Katič, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije dr. Darij Krajčič, nekdanji predsednik Republike Sloveni- je Milan Kučan, župani sosednjih občin, predsedniki in predstavniki veteranskih organizacij skupaj z zastavonošami in številni pohodniki. Spominska slovesnost na Menini planini Epopeja slovenskega partizanstva // BESEDILO: Jan Ukmar // FOTO: Občina Kamnik Na Menini planini se je zbralo približno 2000 udeležencev, med njimi številni pohodniki. Valerija Skrinjar (levo) in Franc Sever - Franta (desno), udeleženca bojev pred 73 leti na Menini planini 3 B E S E D A 6–7: Kolumni Jože Poglajen: Partija Črnega Petra Martin Premk: Normalna država 9-11: Aktualno Cvetka Hedžet Toth: Marksist zahodnega tipa 12-14: V metežu zgodovine Franc Mihelčič: Po sledovih Črne roke 18-19: Reportaža Miran Hladnik: »Iz spomeničarjevega dnevnika« 43: Obletnica MORS: Zapotok 2018 Fotografija na naslovnici: Spominska slovesnost ob 70-letnici Zveze borcev na Kongresnem trgu v Ljubljani. Foto: Iztok Pipan SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol, Franc Štibernik Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o., Ljubljana Za nami je 70 let prehojene poti Zveze borcev Sloveni-je. Predstavimo lahko po-membne dosežke in najdemo napake. Oboje je bilo potrebno, da smo toliko let preživeli. Da je ta orga- nizacija zrasla v sistemu, ki jo je tako rekoč rodil, in da je preživela družbe- nopolitične spremembe, ki so grozile uničiti to organizacijo. Ta pot ni bila preprosta. Zgodovinska dejstva doka- zujejo, kako se je morala Zveza borcev vseskozi prilagajati aktualnim razme- ram, in celo še več, Zveza borcev je bila tista, ki je dejavno oblikovala poli- tični vsakdanjik. Kakšna je današnja vloga Zveze bor- cev? Res je, da smo še vedno ena največjih organizacij civilne družbe v Sloveniji, da štejemo več kot štirideset tisoč članov. Vprašanje pa je, ali smo storili dovolj, da kot organizacija pred- stavljamo moralno avtoriteto, po kate- ri bi se družba zgledovala in oblikovala vsakdanje vrednote. Iskreno si priznajmo, da naše delo ni ravno »in« oziroma moderno. Pa vendar je zelo pomembno. Na srečo nismo več v vojni. Kljub vsemu pa ostajamo borci, in to borci za »vred- note NOB«. Te vrednote pa je mogo- če preslikati v naš vsakdan. Vrednota svobode danes prav gotovo ni tako zaželena dobrina, saj nam je tako re- koč samoumevna. Kadar pa je svobo- da načeta, se človek hitro prebudi v borca. Iz svobode izhaja mnogo dru- gih vrednot, kot so delavnost, tova- rištvo, solidarnost, pogum in upor. Iz tega sledi, da je poslanstvo Zveze borcev, zlasti na podlagi izkušenj iz preteklosti, zelo pomembno za ustvar- janje prihodnosti. V ospredje prihajajo mlajše generacije, ki v Zvezo borcev vnašajo moderne oblike dela, s tem pa organizacijo prilagajajo trenutnim družbenim razmeram. Velika organi- zacija smo, zato gre to nekoliko poča- sneje. Vendar se napredek kaže in gre v smeri, da bo postala Zveza borcev ena vodilnih moralno-političnih avto- ritet naše družbe. Najprej je naše poslanstvo negovati spomin in tradicijo NOB. Skrbeti za borce, ki so še med nami, in pos- krbeti, da njihovo delo ne bo nikoli pozabljeno. Gledano širše pa je naše poslanstvo skrb za razvoj blaginje naše domovine. Ne moremo samo križem rok gledati, kako nam agre- sivni in nepravični kapitalizem, ki se širi kot rak, vceplja vrednote potro- šništva in materializma. Država samo še gasi požare in državniki kot da ni- majo vizije, kako popeljati Slovenijo iz te godlje. Zakaj ne bi bila Zveza borcev tista, ki bi znala kot moralna avtoriteta prip- raviti odgovore na pomembna drža- votvorna vprašanja? V naših vrstah imamo kompetentne ljudi, ki to zna- jo. Prepričan sem, da lahko Zveza borcev ob praznovanju 70-letnice delovanja ponudi veliko širši spekter delovanja, kot ga ima danes. Zato po- zivam vse članstvo in privržence, da se nam pridružite pri snovanju pro- grama za boljši jutri. Dediščino partizanstva prenesti v vsakdanje življenje // PIŠE: Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB za vrednote NOB Slovenije U V O D N I K julij 20184 N O V I C E Predavanje o Kobariški republiki V organizaciji ANPI – VZPI (Vsedržavno združenje partizanov Italije) Nadiških dolin in občine Špeter je bilo konec aprila v dvorani občine predavanje na temo Kobariška republika, svo- bodno ozemlje med drugo svetovno vojno in svobodno ozem- lje vzhodne Furlanije. Udeleženci predavanja so bili učenci iz dvojezične šole Špeter, Italijanske srednje šole Špeter in sre- dnje šole Liceo Špeter. Približno sto učencev, njihovih učiteljev in drugih gostov je poslušalo Zdravka Likarja, enega izmed ustanoviteljev Kobariškega muzeja in predsednika Fundacije Poti miru v Posočju. Orisal je nastanek, delovanje in konec svobodnega ozemlja Kobariške republike, ki je nastalo po ka- pitulaciji Italije septembra leta 1943. Republika je živela 52 dni in je segala tudi v Beneško Slovenijo. V nadaljevanju je Flavio Fabbroni učence seznanil tudi z boji za osvoboditev in vzpostavitev svobodnega ozemlja vzhodne- ga dela Furlanije, ki je pripeljalo do osvoboditve izpod fašizma in nacizma, kar je bilo osnova za ustanovitev nove republike Italije leta 1948. Učenci so pozorno poslušali oba izvajalca in tako spoznali del zgodovine prebivalstva na tem območju, ki jim je bil do zdaj malo poznan. Besedilo in foto: Vojko Hobič Skrunitev partizanskih obeležij na Kočevskem V združenju borcev za vrednote NOB Kočevje skrbimo za 84 spominskih obeležij. Vsako leto po sprejetem programu in s pomočjo lokalnih skupnosti obnovimo posamezne spomenike, ki so del kulturne dediščine in so z zakonom zaščiteni. Ob tem pa odkrivamo naraščajoči vandalizem, ki ga javnost ne bi smela tolerirati. V zadnjem času je bil poškodovan spo- menik – grob neznanega partizana ob cesti Koprivnik–Planina proti Mirni gori. Zlikovci so odtrgali in uničili tablo z napisom in zvezdo. Poškodovan je bil tudi grob neznanih partizanov ob cesti Željne–Rog, in sicer na dan, ko je bila maša pod Krenom (!). Odstranjena je bila tabla z napisom in poškodovana rdeča zvezda na naravnem kamnu ob grobu. Tretje vandalsko deja- nje pa je bilo skrunitev obeležja na Taborski steni (Kamenček k piramidi za Vinka in Jakca). Piramida raste na mestu, kjer je italijanski okupator ob napadu na partizane 24. julija 1942 najprej ubil stražarja in dva pionirčka (Vinka in Jakca). Tu so storilci podrli tretjino piramide, ki je več desetletij rasla ka- menček za kamenčkom. Ni bilo prvič, da so neznanci uničevali partizanske spome- nike, kar je posledica sovražnega govora in širjenja neresnic o NOB. V borčevski organizaciji v Kočevju obsojamo takšno ravnanje in pozivamo neznane storilce in pristojne k preneha- nju početja, ki omadežuje NOB slovenskega naroda. Besedilo in foto: Jože Oberstar Srečanje vojnih invalidov v Podčetrtku Letos so se vojni invalidi, njihovi svojci in prijatelji ter zago- vorniki miru, tovarištva in domoljubja 26. maja zbrali na 19. srečanju v Podčetrtku. Najstarejši udeleženec je bil 102-letni tovariš Bajc iz Društva vojnih invalidov Celje. Prisotne sta pozdravila predsednik Društva vojnih invali- dov Celje Stane Mele in župan občine Podčetrtek Peter Mis- ja, osrednji govornik pa je bil predsednik ZDVIS Janez Podr- žaj, ki je spomnil na pomembne obletnice v tem letu: na 100. obletnico konca prve svetovne vojne in zavarovanja severnih meja generala Maistra, na 75. obletnico zbora odposlancev slovenskega naroda in ustanavljanja stacioniranih partizan- skih bolnišnic na slovenskih tleh, na 50. obletnico ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije in 10. obletnico delovanja ko- ordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije. Poudaril je, da so vsa ta zgodovinska obdobja pomembni mej- niki in tudi premiki v slovenskem osamosvajanju in pojmova- nju domoljubja. Podržaj je tudi opozoril na pričakovanje vojnih invalidov o povrnitvi pravice do zdraviliškega zdravljenja in o ureditvi usklajevanja osnove z rastjo življenjih stroškov ter na pričako- vanja vseh invalidov glede izvajanja zakona o osebni asistenci in zakona o socialnem vključevanju invalidov. Spomnil je na predvolilne strankarske obljube, da se bodo zavzeli za ukinitev zakona o davku na srečke ter za stabilno financiranje invalid- skih organizacij. Posebna pozornost je bila na letošnjem sreča- nju namenjena spominu na pomen partizanskega zdravstva. O primeru obnove partizanske bolnišnice Zalesje na Borštu v Br- kinih je zbranim spregovoril Lojze Maslo. Posebej je opozoril Predavanje je poslušalo približno sto učencev, dijakov, njihovih profesorjev in gostov. Na dan, ko je bila maša pod Krenom, so vandali poškodovali grob in spomenik neznanih partizanov ob cesti Željne–Rog. Pogled v dvorano med uradnim delom srečanja 5 na predanost in človekoljubje zdravnika Magomeda Gadžijeva in domačink, ki so skrbele za bolnico in jo oskrbovale s hrano. S svojo udeležbo so praznik počastili predstavniki invalid- skih, veteranskih in domoljubnih organizacij iz Slovenije in za- mejstva. Tudi tokrat ni manjkal veličasten mimohod praporov zveze, društev vojnih invalidov ter drugih domoljubnih in ve- teranskih organizacij. Kulturni program je obogatil Moški pev- ski zbor Ipavci. Besedilo in foto: Andreja Markovič Žrelec/Ebnthal, Avstrija Za poln avtobus članic in članov Taboriščnega odbora Raven- sbrück, ki deluje pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, se je ko- nec junija podalo na tradicionalni obisk na avstrijsko Koroško, k Zvezi slovenskih žena v Celovec, s katerimi jih druži dol- goletno in iskreno prijateljstvo in tovarištvo. Članice in člani obeh organizacij se tradicionalno srečujejo nekajkrat na leto, skupaj praznujejo 8. marec, mednarodni dan žena, septembra pa se družijo v Portorožu na vsakoletnem srečanju slovenskih internirancev in internirank. Prav tako tradicionalen pa je tudi vsakoletni obisk na dvojezičnem območju v Avstriji. Med več kot petdesetimi udeleženci iz Slovenije so bili tok- rat potomci nekdanjih internirank v drugem, tretjem in celo četrtem kolenu. Med nami sta bili samo še dve nekdanji inter- niranki iz Ravensbrücka: Dana Valič iz Ljubljane in Pavla Sim- šič z Razdrtega. Z njima je takoj po prihodu v Mladinski dom v Celovcu, kjer so nas pričakali gostitelji, novinarka Daniela Topar posnela daljši pogovor za slovenski program radia ÖRF. Toparjeva bo jeseni od dolgoletne predsednice Milke Kokot prevzela tudi predsedovanje Zvezi slovenskih žena v Celov- cu. Zato je uvodno srečanje minilo v znamenju zahval Milki Kokot za dolgoletno sodelovanje in iskreno prijateljstvo med obema organizacijama z upanjem, da se bodo prisrčni odnosi nadaljevali. Obiskovalci iz Slovenije so se nato ustavili pri železni- ški postaji Žrelec/Ebnthal in položili venec k spomeniku, ki opominja na izgon koroških Slovencev leta 1942 v različ- na nemška in poljska delovna in koncentracijska taborišča. Milka Kokot je osvetlila zgodovinske dogodke in povedala, da so z železniške postaje Žrelec odpeljali 227 slovenskih družin s Koroškega, med njimi je bilo veliko otrok. Spome- nik je po dolgoletnih prizadevanjih 27. oktobra 2012 pos- tavila Zveza slovenskih izseljencev. Spomenik v železu je delo Valentina Omana, ob odkritju pa so izdali tudi dvoje- zično knjigo o tem za Slovence v Avstriji tragičnem zgodo- vinskem dogodku. Besedilo in foto: Jožica Hribar Četrti pohod Po partizanski poti upora Občina Dolenjske Toplice je v sodelovanju z društvi in organi- zacijami za poletje 2018 pripravila pester program dogodkov v Kočevskem rogu. Dogodki so se začeli vrstiti 21. aprila z do- godkom »En dan za Bazo 20«. Na ta dan smo člani Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto, Semič in Dolenjske To- plice skupaj z Društvom za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu uredili in očistili Bazo 20, bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik ter okolico Lukovega doma. V program delovanja je Društvo za vzdrževanje partizan- skih grobišč v Rogu 19. maja vključilo izobraževalni pohod »Po poti upora«, ki je letos potekal četrtič. Zainteresirani smo se zbrali pred Lukovim domom, kjer sta nas pozdravila Peter Žunič Fabjančič in predsednik Društva za vzdrževanje parti- zanskih grobišč v Rogu Alojz Puhan. Na Točki 20, kot se je sprva imenovala, nam je Jože Saje, strokovni sodelavec iz Dolenjskega muzeja, orisal kratko zgo- dovino Baze 20. Po ogledu celotne lokacije smo se po gozdni poti odpravili proti bolnišnici Jelendol. Na poti smo naleteli na mnogo ovir, saj je neurje podrlo kar nekaj mogočnih dreves. Spretno smo morali splezati čez debla, da smo prišli do želene lokacije. Sledil je ogled partizanskega grobišča pri bolnišnici Jelendol. Tam smo namenili minuto tišine vsem padlim. Na- slednja točka je bila bolnišnica Jelendol, v kateri so se parti- zani zdravili med drugo svetovno vojno. Bila je uspešno skrita vse do konca vojne. Dobro poldrugo uro hoda smo nadaljevali vse do Bunkerja 44, katerega smo si tudi ogledali. Nato smo pot nadaljevali do naše zadnje in začetne postojanke, Lukovega doma. Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu je uspešno izpelja- lo pohod. Se vidimo prihodnje leto! Besedilo in foto: Petra Šinkovec Člani taboriščnega odbora Ravensbrück pred spomenikom pregnanim koroškim Slovencem v Žrelcu Grobišče v Kočevskem rogu Oris zgodovine pred prvo barako v Bazi 20 julij 20186 K O L U M N A Jože Poglajen Partija Črnega Petra P ravijo, da imajo volivci zmeraj prav. A to ni čis- to res. Je prej nekakšna tolažba tistih, katerim so volivci namenili manj glasov, kot so pričakovali. Po junijskih volitvah je bilo tudi pri nas kar nekaj razočaranih. Ob pogledu na volilni izid si marsik- do izprašuje politično vest in se sprašuje: sem prav volil oziroma je bilo prav, da sploh nisem volil? Ne sprašujejo se samo tisti na tej strani črte proti janšizmu, ampak tudi Janševi volivci. Slednjih je glede na mesijansko naravo SDS naj- brž le peščica z dvomi o smi- selnosti voliti stranko na čelu z Janšo, ki ga velika večina očitno ne mara za partnerja v vladi, še manj seveda kot trajnega političnega zavezni- ka, še posebno ker je bilo že pred volitvami popolnoma jasno, da bo v tej igri Jan- ša Črni Peter. Če izvzamemo NSi, so vse stranke, ki so jim ankete kazale uvrstitev v dr- žavni zbor, svojim volivcem vnaprej sveto obljubljale, da se z Janševo stranko ne bodo po- vezovale v povolilne koalicije. Ko pišem ta komentar, je še vedno tako. Razlika je samo v tem, da je svoj lonček k političnemu kup- čkanju pristavil še en Črni Peter, Zmago Plemeniti. Najbrž je o več razočaranih mogoče govoriti med volivci stran- ke s krščanskodemokratskim pedigrejem v podnaslovu stranke. Veliki met vodstva stranke, da z igro sedenja na dveh politično nespravljivih stolih doseže vsaj deset odstotkov, volivcev ni kaj prida prepričal – bolj natančno, prepričal je le 63.792 volivcev – in NSi je pristala zgolj pri sedmih poslanskih sedežih. Tonin kljub neuspehu ni odstopil. Nasprotno, tudi po volitvah je njego- va stranka kazala podobo Buridanovega osla, ki gleda enkrat na levo in drugič na desno med dvema kupoma sena in ne ve, kate- rega bi pojedel. No, po skoraj dveh mesecih besednega natezanja so v NSi (in zanimivo, tudi na POP TV) odkrili, da ta koalicija zaradi notranjih razprtij med šefi strank ne bi delovala. Toda ta Toninov as iz rokava je bolj križeva sedmica, kajti za to, da se v teh strankah ne gledajo ravno prijazno, je novopečeni prvak NSI vedel že zdavnaj! Zato je utemeljeno sklepati, da je Tonin v resnici odigral le vlogo Janševega krta v morebitni Šarčevi koaliciji. Da je bil torej v stal- ni navezi z Janševim štabom, tako da je bil ta sproti na tekočem o vsem, kar so se za zaprtimi vrati pogovarjali njegovi politični nasprotniki. Da morebitni novi premier Šarec tega ni takoj uvidel, lahko pripišemo tudi njegovi politični naivnosti. A ne gre popol- noma izključiti niti tega, da sta bila Šarec in Tonin vnaprej dogo- vorjena in sta z Janšo v ozadju izpeljala to predstavo za ljudstvo. Navsezadnje sta Tonin in Šarec kar dolgo politična zaveznika na občinski ravni. Če preštejemo glasove ob predpostavki, da bi Jan- šo za predsednika vlade podprlo vseh 13 poslancev SMŠ in vseh sedem poslancev NSi (kar sicer ni samoumevno), bi koalicija SDS, SMŠ in NSI s pomočjo vsaj enega poslanca – verjetno poslanca madžarske narodno- sti Ferenca Horvátha – imela zagotovljenih 46 glasov večine v parlamentu. Toda hudič se kot vedno skriva v podrobnos- tih. Šarec in Tonin skupaj pre- moreta samo 20 glasov, s čimer sta lahko v Janševi vladi zgolj drugi violini. Ali bolj grobo po- vedano, vedno bi bila v podre- jenem položaju. Kako je to pri Janši videti, priča razvpita izjava enega od krščanskih demokra- tov iz časa Janševe vlade: režejo nas kot salamo! Nič kaj obetav- na prihodnost torej. Razen če za vstop v to koalicijo prepričajo še Cerarjevo SMC ali Bratuškovo. Tudi če bi tandemu Šarca in Tonina to nekako uspelo, je vprašanje, ali bi v to privolili v SDS, kajti v tem primeru bi se oni znašli v podrejenem položaju. Ka- korkoli že, očitno se prava igra dogaja za odrom. Nelagodne ob- čutke še dodatno vzbuja nespodobni politični tango predsednika Pahorja z Janšo. Po izstopu Tonina iz pogajanj s peterico sredinskih strank lahko postane glavna kretnica odločanja parlamentarnih strank mož- nost takojšnjih novih volitev. Tonin je celo napovedal, da bi bile te predčasne volitve letos oktobra. Nove volitve kot Damoklejev meč visijo nad večino strank, kajti po zadnjih raziskavah javnega mnenja bi na njih pridobila zgolj Janševa stranka. Pri Dnevni- ku ji napovedujejo kar šest dodatnih (31) sedežev v parlamentu, medtem ko bi druge ostale na svojem ali celo kakšen sedež izgu- bile. Poleg tega so blagajne strank bolj kot ne prazne, volitve pa stanejo. Kot vedno velja tudi zdaj, da poslanci ne bi bili ravno navdušeni, da že po pol leta tvegajo dokaj udobno in dobro pla- čano službo. Predčasne volitve so torej lahko zgolj Janšev cilj, čeprav tudi on nima nobenega zagotovila, da tudi po teh ne bo ostal – Črni Peter. Nove volitve kot Damoklejev meč visijo nad večino strank, kajti po zadnjih raziskavah javnega mnenja bi na njih pridobila zgolj Janševa stranka. Pri Dnevniku ji napovedujejo kar šest dodatnih (31) sedežev v parlamentu, medtem ko bi druge ostale na svojem ali celo kakšen sedež izgubile. 7 K ot »normalno« državo, kjer so »stvari urejene«, nam večkrat dajejo za zgled republiko Avstrijo. Pred- vsem različni desničarji, ki nočejo imeti nič skupne- ga z »balkanci«. In prav v tej državi se je zgodilo, da so po pritiskih javnosti in protifašističnih zdru- ženj na sodišču obsodili šest balkanskih Hrvatov, ker so pri Pliberku častili »kvizlinško vojsko pod poveljstvom Adol- fa Hitlerja«, kot je bilo to opredeljeno v obsodbi. Jasna in neposre- dna oznaka za ustaše in njihovo vojsko, ki so bili še za Hitlerja in njegove generale preveč okrutni in barbarski. Vseh šest obsoje- nih Hrvatov je na sodišču joka- lo in hlipalo, da niso mislili nič hudega, da so bili pijani in da niso nacisti. Pustimo ob strani, kaj nekdo pijan kot čep počne na »pietetni slovesnosti«, vsem je bilo jasno in glasno poveda- no, koga so častili, a proti temu nihče ni ugovarjal. Tako je in tako tudi mora biti v »normal- ni državi«, kjer se o zgodovini govori le v dejstvih in zgodovine ni dovoljeno zlorabljati za politične namene, sploh pa je prepoveda- no kakršnokoli čaščenje nacistične preteklosti. Pri nas pa najviš- ji predstavnik države mirno stoji ob napisu »ustaškim junakom«, vendar se zaradi tega nihče od uradne oblasti ali političnih strank ne razburja. Da je bolj»uravnotežen in povezovalen« ter vsem vše- čen, isti najvišji predstavnik države pride tudi na kakšno slovesnost Zveze borcev, a se na vseh borčevskih slovesnostih kot hudič kri- ža izogiba izreči besedo partizani. Na proslavi sedemdesetletnice Zveze borcev pa smo slišali celo klobasanje o »državljanski vojni«. No, zgodovina pozna ameriško državljansko vojno v 19. sto- letju, pa špansko državljansko vojno od leta 1936 do 1939, drža- vljansko vojno v Grčiji med letoma 1946 in 1949 in številne druge. Od leta 1939 do 1945 pa je po vsem svetu divjala druga svetovna vojna. Za Slovence v Italiji in Avstriji se je začela že leta 1939, za večino Slovencev pa leta 1941, ko je bila napadena in premagana Kraljevina Jugoslavija, Slovenci pa razdeljeni med tri okupatorje in namenjeni uničenju. Kot po vsem svetu je bila tudi v Sloveniji druga svetovna vojna boj med zavezništvom Sovjetske zveze, Velike Brita- nije in ZDA proti »silam osi« pod vodstvom nacistične Nemčije. V Sloveniji in Jugoslaviji so bili zavezniška vojska edinole partizani oziroma Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugo- slavije pod vodstvom maršala Tita. Vse preostale vojske so bile pod poveljstvom nacistov ali fašistov. Obstaja kar mnogo razlag o tem, kaj je državljanska vojna, vse pa se strinjajo, da je to spopad v okvi- ru države ali republike, nekateri pa opredeljujejo tudi, da mora biti ena od strani v državljanski vojni vladna. Kdo je »vladal« sloven- skemu ozemlju med letoma 1941 in 1945, naj bi bilo jasno vsako- mur, ki je končal osnovno šolo. Državljanska vojna pod okupacijo ni mogoča. Razen če »predpostavimo«, da so domobranci predstavljali »vladno vojsko« nacistične Nemčije ter je bila to državljanska vojna v tretjem rajhu. Vsekakor sta med drugo svetovno vojno nastala tudi državljanski spopad med samimi Slovenci in boj raznih političnih sil za oblast. Nastala je bratomorna vojna, za katero je, potem ko so nastali prvi belogardistični oboroženi oddelki, tudi partizanska stran nekajkrat uporabila izraz »državljanska vojna«. Ko je bilo vzeto prvo orožje iz rok okupatorja, so partizani obsodili klerobur- žujske slovenske politike, da so odgovorni za začetek »državljanske vojne«. Le v okviru oborožene izda- je lastnega naroda je zato mogoče omenjati »drža- vljansko vojno«, sam upor proti okupatorju pa je bil narodnoosvobodilni boj v okviru druge svetovne voj- ne. Tega je priznala tudi Kraljevina Jugoslavija, ko je priznala partizansko vojsko, tako da tudi ni mogoče, da je kakršnakoli »državljanska vojna« divjala v okviru Kraljevine Jugoslavije. Da- nes pa razni klečeplazneži in hujskači govorijo le o »državljan- ski vojni«, kot da sploh ni bilo nacistične in fašistične okupaci- je oziroma druge svetovne vojne. Izraz »državljanska vojna« se ponavlja danes zgolj zato, da se izniči narodnoosvobodilni boj in se spreobrača zgodovina. Cilj te propagande je še vedno isti, enačenje partizanov in domobrancev v imenu neke že povsem mrtve »sprave«. Namen je tiste, ki so se bojevali za okupatorja in prisegli Hitlerju, izenačiti s tistimi, ki so se kot zavezniška vojska bojevali proti okupatorju. Prav nič žal ne kaže, da bo kdaj naš najvišji predstavnik države rekel jasno in glasno, kot so to rekli v Avstriji, da so bili tudi domobranci »kvizlinška vojska, ki se je bojevala pod poveljstvom Adolfa Hitlerja«, kot so to bili ustaši. Česa takega ne moremo pričakovati niti od drugih predstavni- kov naše politične elite, saj »desnica« drugo svetovno vojno kot še marsikaj drugega uporablja le za hujskanje in širjenje sovraštva. Na »levici« pa partizane in rdečo zvezdo uporabljajo predvsem v volilne namene, ukvarjanje z zgodovino pa se jim zdi nepomemb- na tema, od katere ni nobene koristi. Bolje jo je kar pustiti pri miru, da se ne bi komu »zamerili«. Kot da se nihče ne zaveda, da je zgodovina poleg jezika in ozemlja eden najpomembnejših de- javnikov, ki opredeljujejo narod. Dokler tudi pri nas predstavniki oblasti ne bodo jasno in glasno o zgodovini govorili z dejstvi, ne bomo »normalna država«. Do takrat bo treba še veliko »pritiska javnosti« in protifašističnih združenj. K O L U M N A Martin Premk Normalna država V Sloveniji in Jugoslaviji so bili zavezniška vojska edinole partizani oziroma Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije pod vodstvom maršala Tita. julij 20188 K O M E N TA R dr. France Križanič Kaj vpliva na zaposlovanje G ospodarjenje je zavestna dejavnost za zmanjša- nje omejenosti sredstev, s katerimi zadovoljujemo svoje potrebe, oziroma dejavnost, katere namen je zmanjšanje omejenosti dobrin. Gospodarjenje poteka s proizvodnjo, razdelitvijo, menjavo in po- rabo. V procesu proizvodnje je rezultat odvisen od različnih proizvodnih dejavnikov oziroma od razmer, v katerih proizvodnja poteka (naravne danosti, oprema, infrastruktura, ipd.), eden med temi dejavniki pa je neizogiben: delo. To so storitve delov- ne sile različnih umskih in fizičnih sposobnosti (povzeto po: Bajt A., Štiblar F, Ekonomija, ekonomska analiza in politika). Koliko dela potrebujemo v produkcijskem procesu, je odvisno od tega, koliko pripomore k rezultatu tega procesa, torej k povečanju količine dobrin. Na to pa vplivajo povpraševanje po dobrinah ozi- roma pričakovani proizvod, obseg kapitala, tehnologija in njene spremembe ter plače. Na ponudbo dela vpliva korist, ki jo imajo delavci od zaslužka, ta pa je odvisna od višine plač, potreb pre- bivalstva in od demografskih dejavnikov. Dejanska zaposlenost je rezultanta povpraševanja po delu in njegove ponudbe v danih insti- tucionalnih okoliščinah. Za povečevanje obsega proizvodnje potrebujejo podjetja (ob dani tehnologiji) več dela. Zato naraščanje proizvodnje vpliva na pove- čanje števila zaposlenih. Ta vpliv ima določene meje: – Zaradi zakona padajočih donosov dosega vsaka dodatna eno- ta dela (ob danem kapitalu, po določeni točki pa tudi ob proporcio- nalnem povečevanju dela in kapitala) manjše rezultate kot prejšnja. Na ta način ostaja v agrarnih družbah tretjega sveta ob hitri rasti prebivalstva njegov velik del nezaposljiv in prisiljen v migracijo. – Podjetja zaposlujejo zaradi pričakovanega obsega proizvo- dnje. Pri njenem dejanskem upadanju najprej skrajšujejo delovni čas (prisilni dopusti ipd.) in produktivnost ter šele na koncu samo zaposlenost. Odpuščanje in ponovno zaposlovanje delavcev sta strošek (zaradi časa, potrebnega za uvajanje novih delavcev), ki vpliva na podjetja v dilemi med začasnim znižanjem produktivnosti in zmanjšanjem števila zaposlenih. Ta strošek je tem višji, čim večje so delovne izkušnje, potrebne za dano proizvodnjo. Kadar podje- tje pričakuje ponovno povečanje povpraševanja ter možnost rasti proizvodnje, ne znižuje zaposlenosti, vendar je po dejanski rasti proizvodnje tudi ne povečuje. Primer finančne krize po letu 2008 v Sloveniji kaže, kako velik gospodarski pesimizem (načrtno medijsko podprt) vpliva na odločitev podjetij, da hitreje, kot bi bilo pričako- vati, zmanjšajo število zaposlenih. – Pri vplivu upadanja proizvodnje na zaposlenost so pomembne tudi institucionalne okoliščine, v katerih je bilo pred neoliberalno revolucijo odpuščanje delavcev bolj ali manj omejeno, do danes pa se je ta vpliv, povezan z učinkom selitve proizvodnje v države s slabše zaščiteno delovno silo, zmanjšal. Povečanje obsega kapitala vpliva na večje ali manjše potrebe po delu. Kadar je kapital relativno redek, delo pa obilen produkcijski faktor, je kapital v glavnem (razen pri nekaterih sektorjih z večjim vplivom naravnih danosti) pogoj za zaposlovanje in naraščanje ka- pitala vpliva na povečevanje zaposlenosti. Kadar imamo omejeno možnost trženja povečanega obsega proizvodnje, postane kapital delu konkurenčen produkcijski faktor in njegovo povečevanje nado- mešča povpraševanje po delu. Ta proces je povezan s spreminjanjem tehnologije oziroma z delovno štednim tehnološkim napredkom. Delo koristi produkcijskemu procesu do točke, na kateri je produk- tivnost na novo zaposlenega delavca (zaradi omenjenega zakona padajočih donosov se za vsako dodatno enoto dela zmanjšuje) ena- ka realni plači. Po tem sklepu je povezava med realno rastjo plač in zaposlovanjem negativna. Čim višje so realne plače, tem manj dela se splača zaposliti. Kadar pa zaradi povečevanja kapitala in iz- boljševanja tehnologije produktivnost dela narašča, se tudi potrebe po delu povečujejo kljub rasti realnih plač. Te vplivajo na ponudbo dela in večje število zaposlenih. Na povezavo med spreminjanjem plač in zaposlenosti vplivajo tudi druge okoliščine, kot so: mone- tarna politika, pričakovana inflacija in podražitve surovin. Zaradi vsega tega je vpliv plač na zaposlenost različen po sektorjih, obdob- jih in območjih. Naraščanje prebivalstva vodi v povečevanje povpraševanja po dobrinah in s tem v rast proizvodnje, obenem povečuje ponudbo dela in vpliva na znižanje realnih plač. Podobne posledice imajo spremembe v družbenih odnosih in vstopanje novih socialnih skupin (prej nezaposlenih oziroma nezaposljivih) v delovno silo. Tehnološki napredek ob danem obsegu kapitala potrebe po delu povečuje, zmanjšuje ali pa nanje ne vpliva. V tej zvezi govorimo o kapitalsko štednem (primer je uvedba opreme z učinkovitejšo po- rabo surovin), delovno štednem (primer je digitalizacija opreme v tradicionalnih panogah) in nevtralnem (primer je uvedba novih iz- delkov ali storitev) tehnološkem napredku. Povečanje obsega kapitala vpliva na večje ali manjše potrebe po delu. Kadar je kapital relativno redek, delo pa obilen produkcijski faktor, je kapital v glavnem (razen pri nekaterih sektorjih z večjim vplivom naravnih danosti) pogoj za zaposlovanje in naraščanje kapitala vpliva na povečevanje zaposlenosti. 9 Marksist zahodnega kova Eric Hobsbawm – lev na levici A K T U A L N O Zakaj je bilo 20. stoletje tako zelo spolitizirano? Ne toliko odgovor, ampak predvsem osebnodoživljajsko, analitično, zgodovinsko, po- topisno, filozofsko, sociološko usmerjeno razmišljanje o tem posre- duje Eric Hobsbawm (roj. leta 1917) v svojem delu Zanimivi časi. Moje doživetje 20. stoletja, ki je v slovenskem prevodu izšlo leta 2004. Omenjeno delo in še vrsto drugih je izdal že precej v letih, zato ne preseneča s svojim odkritosrčnim priznanjem, da je »vztrajal pri tem, da je marksist, ki pa je nadaljeval s polno produkcijo«. Nekomu, ki je sam marksist, je njegov zgled več kot dobrodo-šel. Izrazito individualna drža posameznika kot opazovalca, ki še verjame v socialno pravičnost, dobi izdatno intelektualno oporo v marksistu zahodnega kova, kot je angleški social- nopolitični zgodovinar Eric Hobsbawm. Velja mu prisluhniti − prepričljiv je. To ni življenjska zgodba nekoga, ki bi ga us- merjali oblastniški in še manj zarotniški nameni, ni se drenjal pri prepolni mizi boljševizma kot terorja oblasti. // BESEDILO: Cvetka Hedžet Tóth // FOTO: arhiv Svobodne besede V svojem dolgem življenju je Hobs- bawm moral zelo pogosto pojasnjevati, zakaj je sploh bil, predvsem pa ostajal v komunistični partiji tudi po letu 1956. Pri novinarjih je bil znan kot univerzite- tni profesor, ki ima rad džez in ki je par- tijec. Kljub svojim kritičnim pogledom in že skoraj disidentskim nazorom o tem, kaj se je dogajalo v komunizmu, še posebno v času hladne vojne, je vztrajal in ni prenesel misli, da bi bil v druščini »nekdanjih komunistov, ki so postali fa- natični antikomunisti, ker so se zmogli posloviti od službe 'bogu, ki mu ni us- pelo', samo tako, da so ga spremenili v satana«. Tudi ni bil levičarski »šminker, left-wing painter«, in ob 150. obletnici Marxovega rojstva je opazoval nemir- na pozna šestdeseta leta kot človek, ki ni nikoli oblekel kavbojk, doživljal pa je »tako enotnost kot nekompatibilnost« svoje generacije levičarjev, se pravi sta- rih z novimi, mladimi. Rojen v Egiptu, živel na Dunaju Živeti življenje kot komunist – kaj to po- meni? Eric Hobsbawm je dejstvo »biti komunist« kar z isto naslovno formula- cijo preanaliziral v posebnem poglavju Zanimivih časov. Zanj seveda ostaja vprašanje, »zakaj je komunizem pri- tegnil toliko najboljših moških in žensk moje generacije in kaj nam je biti komu- nist pomenilo, ena izmed osrednjih tem v zgodovini 20. stoletja. Ker je ni stvari, ki bi bila značilnejša za to stoletje, kot je tisto, kar imenuje prijatelj Antonio Po- lito 'eden velikih demonov 20. stoletja: politična strast'. In bistveni izraz tega je bil komunizem.« Kakšne poglede dobi- mo pri Hobsbawmu, ki ni nikdar živel v Vzhodni Evropi, temveč obvarovan pred fašizmom in nacizmom, namreč v Angli- ji, v akademskem okolju? Rodil se je sicer v Aleksandriji v Egiptu, deželi, ki je ni do- življal kot del svojega življenja. Pozneje je odraščal na Dunaju v ozračju, ki je bilo zelo spolitizirano, čeprav ne v kakšnem izjemnem pomenu. Dunaj je zapustil leta 1931 in se ni vrnil vse do leta 1960, kajti najprej je odšel v Berlin, mesto, kjer se je zanj zares začelo in v katerem je živel dve leti. Hobsbawmov avtobiografski zapis nam zelo resnicoljubno pojasnjuje: »Ber- linski meseci so naredili iz mene dosmr- tnega komunista ali vsaj človeka, čigar življenje bi izgubilo svojo naravo in po- men brez političnega projekta, ki se mu je zavezal kot šolarček, četudi je ta projekt očitno spodletel in mu je bilo, to danes vem, namenjeno spodleteti.« To je ena njegovih najbolj zgovornih, osebno iskre- nih misli oziroma izpovedi v delu Zani- mivi časi, misel, mimo katere ne more nihče, ki je vsaj tu pa tam kaj prebral v tej njegovi zajetni knjigi. Vsekakor v tridesetih letih ni bil spre- jemljiv tradicionalni nacionalizem in še manj Hitlerjev nacionalsocializem, torej so mlademu levičarju preostajali samo še komunisti. Njegovo revolucionarno nagnjenje se od teorije počasi pomika k praksi, seznani nas z vrsto imen, ki so zelo usodno povezana s takratnim pro- tifašizmom, izstopa ime Rudolf Lederer. Njegova in Hobsbawmova levičarska pot postane za kulturno levico zanimiva še posebej po letu 1989. Da je bila poli- tika nemške komunistične partije, ko je bil nacizem v vzponu in si je prisvajal oblast, s tem, ko je sledila Kominterni, »samomorilsko idiotska«, pove Hobs- bawm naravnost. Razmere leta 1932 so bile zelo nestabilne, gospodarsko in po- litično, tako levica kot desnica sta se do skrajnosti angažirali za prevzem oblasti, to je bil celo prvi in neogibni korak. To tudi ni čas, v katerem bi bili komunisti intelektualci kulturni disidenti, ampak Eric Hobsbawm: Zanimivi časi Avtorica prispevka Cvetka Hedžet Tóth julij 201810 čas zaverovanosti v prihod neizogibno uspešne svetovne revolucije. Biti zraven pri demonstracijah je po- sebno doživetje in občutek »množične ekstaze«, telesna dejavnost, petje in najvišja stopnja čustvovanja, ure in ure dolgo, so za Hobsbawma nepozabni. 25. januarja 1933, ko je KPD organizi- rala svoj zadnji zakoniti shod, je bila to enkratna izkušnja, posameznik se je zlil z množico, bil eno z njo, domov se je vrnil v transu. Pet dni po teh demon- stracijah proti fašizmu in nacizmu pri- de na oblast Hitler, zapore in mučilnice polnijo s komunisti, neuradna koncen- tracijska taborišča postanejo uradna, prvo med njimi Dachau. Po 30 letih vrnitev v Berlin V aprilu Hobsbawm z družino odide v Anglijo, v Cambridge, in se šele po tridesetih letih vrne v Berlin, ki ga ni nikdar pozabil; to je bilo okolje, v ka- terem je bil »srečen in doma, kulturno in politično«. Poznejši razvoj dogod- kov je šel v drugo smer, Hobsbawm je v Angliji preživel vojno, ki ga je stala šest let in pol življenja. V britansko ar- mado je bil vpoklican leta 1940 in tam je pustil celih šest let življenja. Ko v svoji pozni starosti spregovori o tem obdobju, izvemo, da osebno ni doživel ne dobre in ne slabe vojne, »temveč prazne«, v njej ni storil čisto nič po- membnega in to so »bila najbolj neza- dovoljiva leta mojega življenja«. Kljub vsemu mu je uspelo ohraniti kar najživahnejši odnos do stvarnosti, v ka- teri je bil prisiljen bivati. Njegovi opisi krajev, kjer je živel, so zanimivi tudi zato, ker opisuje svoj preživetveni mehani- zem kot način življenja, ko si kar se da ustvarjalen, in nekatera okolja so seveda primernejša kot druga. Ves čas se je inte- lektualno razvijal in njegovo levičarstvo je zgodba o intelektualizmu, ki je enako- vredno ohranjal in negoval čut za teori- jo kot tudi za konkretnost in politizacijo, celo za umetnost in estetiko, in pri tem »razvil instinkte torijskega komunista, v nasprotju z uporniki in revolucionarji, ki jih je k Stvari privlačil sen popolne svo- bode posameznika in družbe brez pra- vil«. To je zanj v takratnih časih vere v socializem pomenilo, da naj bi skupnost temeljila na jasnih pravilih, trdni in ute- meljeni strukturi pričakovanj, skratka na »socialističnem dogovoru«, ki bi vse dobro iz tradicije upošteval, celo negoval in ohranjal te prednosti. Tako v nazorih Hobsbawma komuni- sta ni zaslediti kakšnih hudih prevratni- ških misli, ki bi ga spravljale v bližino čistk, terorja, revolucionarnih pokolov ali česa podobnega. Njegovo angleško obdobje je zelo študijsko, ogromno je bral in prebranemu skušal dati marksi- stično, kar pomeni pretežno zgodo- vinsko razlago. To je tudi čas njegove politične radikalizacije, »partija je bila kajpada moja največja strast«, toda akademizem in politizacija sta enako- vredna; priznati si mora, da lahko delu- je samo osebno politično, kajti hitro je uvidel, da kariera, ki si jo je želel, na- mreč biti poklicni, kar je pomenilo par- tijski revolucionar, ni zanj. Najvišja po- litična funkcija, ki jo je kdaj imel, je bilo njegovo članstvo v tričlanskem sekre- tariatu v študentski sekciji komunistič- ne partije v Cambridgeu. Vse, kar nam sporoča komunist Hobsbawm, je zato zelo osebno in v tem je dragocena plat njegovih Zanimivih časov, namreč da nekaj političnega lahko neguješ izrazito osebno in ne samo in izključno kolektiv- no. V tem je tudi razlog, zakaj svoji drži in nazorom ostaneš trajno, celo »žival- sko« zvest. Je pa to tudi pot, ki nikogar takšnega ne more ustvariti za politika. Še enkrat: kaj je pomenilo biti komu- nist? Pri Hobsbawmu, ki je, kot že reče- no, po lastni izjavi torijski komunist, je šlo za nekaj, kar je odlikovala izredno močna samoorganizacijska sposobnost na podlagi določene idejne opredelitve, kar je, kot vemo, trajna privlačnost le- ninizma ne glede na to, ali nam je ime danes simpatično ali ne. Pri komunistu Hobsbawmu se pridružujeta intelektua- lizem najvišjih akademsko teoretskih do- sežkov in zavidljivo ohranjanje pozitivne plati tradicije, celo nekaj aristokratskega. Znanstvenik, aristokrat in komunist Biti aristokrat in komunist je za nekoga, ki je znanstvenik, drža, odločitev, sicer zelo osebna, predvsem želja posvetiti svoje življenje stvári, v katero verjameš − in verjameš v to, da je pravičnost do- segljiva, in »komunizem je predstavljal ideal preseganja egoizma in služenja vsemu človeštvu brez izjeme«. Vendar ta ideal ni dosegljiv s terorističnimi sred- stvi in tudi ni primeren za avanturizem, prav tako komunistične partije niso pri- merne za romantike. »Nasprotno, bile so za organizacijo in rutino. Zato so lahko skupine nekaj tisoč članov − kot »Berlinski meseci so naredili iz mene dosmrtnega komunista ali vsaj človeka, čigar življenje bi izgubilo svojo naravo in pomen brez političnega projekta, ki se mu je zavezal kot šolarček, četudi je ta projekt očitno spodletel in mu je bilo, to danes vem, namenjeno spodleteti.« V 11 vietnamska KP na koncu druge svetov- ne vojne − postale, če se je ponudila priložnost, ustvarjalke držav. Skrivnost leninistične partije ni bila v sanjarje- nju o boju na barikadah ali celo o teo- riji marksizma. Povzamemo jo lahko v dveh frazah: 'odločitve je treba izvršiti' in 'partijska disciplina'. Privlačnost par- tije je bila v tem, da je izpeljala stvari, ki jih drugi niso.« Kajti: »Leninistična 'avantgardna partija' je bila kombinaci- ja discipline, delovne učinkovitosti, po- polne čustvene identifikacije in občutka totalne predanosti.« Zakaj je bila partija smisel življenja neke generacije komu- nistov, ki so ji tako kot Hobsbawm da- jali vse, kar so imeli? Če se sprašujemo, kaj so ti ljudje dobili nazaj, potem nam Hobsbawm spet naravnost odgovarja: »V povračilo smo dobili gotovost svoje zmage in izkušnjo bratstva.« Hobsbawmova zgodba je izpoved živ- ljenja »o komunistih brez oblasti«, teh, ki niso spadali v izbrano družbeno elito, skratka, niso nikdar bili oblast, ta, ki se je po letu 1989 povsem sesula, ne mo- remo pa ga imenovati salonski levičar, čeprav je imel to izjemno prednost, da je varno bival znotraj akademske zna- nosti. Svoje deveto poglavje knjige v Zanimivih časih, naslovljene kot Biti ko- munist, sklene s temi mislimi: »Ali more človeštvo preživeti brez ideala svobode in pravičnosti ali brez tistih, ki temu ide- alu posvetijo življenje? Ali morda celo brez spomina na tiste, ki so to storili v 20. stoletju?« Ne, ne more, je edini možni odgovor, tudi s Hobsbawmovo pomočjo − in ne sme. Svet, v katerem živimo, je soočen z naraščajočo social- no bedo, tako kot da bi imeli pred seboj filmski posnetek tega ali onega poglav- ja Marxovega Kapitala. To je stvarno življenje, konkretna beda, siromaštvo v njem, nezaposlenost, begunci in ne do- gma, še manj leporečje kake ideologije. Postavimo si vprašanje, zakaj in čemu vztrajati − tako kot Hobsbawm sam. To je vprašanje, ki ves čas spremlja celoto dela Zanimivi časi, in Hobsbawm pou- darja dvoje: »Komunizma se nisem op- rijel kot mlad Britanec v Angliji, temveč kot Srednjeevropejec v propadajoči We- imarski republiki. In vstopil sem, ko biti komunist ni pomenilo samo boja proti fašizmu, temveč svetovno revolucijo. Še vedno pripadam skrajnemu koncu prve generacije komunistov, tistih, ki jim je oktobrska revolucija središčna referen- ca v političnem univerzumu.« Odločitev torej na podlagi zavestne izbire, ki jo je utemeljeval objektivno, nihče ga ni si- lil, in zadostnih razlogov, da bi tej svoji mladostni odločitvi pokazal hrbet, jo za- pustil in odšel, ni imel. Je pa tukaj še su- bjektivna plat, ko spregovori kot človek, ne kot zgodovinar, namreč čisto osebno čustvo, ki mu pravimo ponos. Kot intelektualec bi se bil lahko umaknil elegantno čisto po tiho in ne bi imel več težav, toda vztrajal je. V tem je nemajhen razlog za njego- vo samozavestno držo. Biti in ostati zvest predvsem samemu sebi mu je v angleško govorečem prostoru prines- lo vzdevek »unrepentant communist« − komunist, ki se ni skesal. Bolj hudo- mušno rečeno: bil je in ostaja »the lion of the left« − lev na levici ali junak le- vice. Hobsbawm pa je ponosno vztra- jal: »Ker sem ostal, kar sem bil vse od leta 1956, namreč znan, čeprav hete- rodoksen komunist, čigar dela v SZ ni- koli niso bila objavljena, so mi nekate- ri, ki so bili v mladosti morda bolj stali- nistični ali celo maoistični, kot sem bil jaz kadarkoli, zamerili − po njihovem mnenju svojeglavo − zavračanje tega, da bi krenil po njihovi poti.« In pos- varil nas je s temi besedami. »Svet bo nemara še obžaloval, da se je soočen z alternativo Rose Luxemburg − sociali- zem ali barbarstvo − odločil proti so- cializmu.« Umrl je leta 2012. NE PREZRITE Na voljo je še nekaj izvodov knjige Zlo- mljena krila s podnaslovom Reševanje zavezniških letalcev na slovenskem med drugo svetovno vojno. To je dolga zgodba o 237 zavezniških letalih in letalcih, ki so bili sestreljeni in so pristali na slovenskih tleh oziroma obmejnih ozemljih. Letalce so reševali domoljubi in partizani ter jih vodili na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Knjiga na 632 straneh je v velikem formatu (24 x 32 cm), na kakovostnem papirju, opremljena z vrsto dokumentarnih fotografij, zemljevidom ameriškega letalca in kazalom osebnih imen. REDNA CENA: 75,00 EUR Akcijska cena: 20,00 EUR* Stroški pošiljanja po pošti: 4,6 EUR Vaša naročila sprejemamo na tel. št. 01 434 44 45 ali po e-pošti: romana.jemec@zzb-nob.si. Jelenov žleb V Jelenov žleb me nese pot, da spomnil bi se davnih let, ko tu se slišal je ropot. Med drevjem gostim tih šepet: »Postoj, popotnik, in miruj! Saj borbe jek še tu drhti, poglóbi vase se in čuj, kako še danes log trpi. Razvnela se je strašna bitka, tu Italijan je bes spoznal, v nebo je lila tožba bridka, ko krogel dež je zaoral. Pobili smo fašiste krute, ki so požigali vasi, spomin na hiše, vse sesute, dodajal bes nam je, moči! Bil narod naš je maščevan, sovragi mrtvi so ležali. Nikdár ne bo pozabljen dan, ko Lahi v strahu so bežali.« Pokazal je naš mali narod to večno željo po svobodi. Ne bo več tujec hodil tod, kdor misli da, ta v blatu brodi! Franc Živič, iz zbirke Skozi točo krogel k svobodi (Združenje borcev za vrednote NOB Brežice, 2013) julij 201812 Po sledovih Črne roke v Loški dolini S petnajstimi leti odšel v partizane V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Vse več je teženj, da se danes izbrišejo pridobitve NOB in se reha- bilitira slovenska kolaboracija. V tem članku zato objavljamo doku- mente o delovanju in zločinih 2. Rupnikovega udarnega bataljona. Omenjena domobranska enota je imela v svoji sestavi fanatične mla- de domačine, ki so za obrambo vere posebno ob koncu vojne storili hude zločine na območju nekdanje občine Cerknica. Ti fanatični mla- di kleriki so v Rupnikovem udarnem bataljonu sestavljali jedro tako imenovane črne roke, ki je imela med domobranci poseben status. Delovali so predvsem v noč-nem času v skupinah od pet do sedem ljudi, preoblečenih v partizanske uniforme. Izva- jali so grozovite likvidacije partizanskih privržencev, kurirjev in ujetih partiza- nov. Nekateri, ki jim ni uspelo pobegni- ti, so bili ob koncu vojne sojeni na Ru- pnikovem procesu decembra leta 1946, drugi so bili zaradi mladoletnosti in po- manjkanja dokazov oproščeni. Njihovo zločinsko delovanje je bilo razjasnjeno ob prijetju in sojenju vojnemu zločincu Vinku Teliču leta 1982. Mlakarjeva družina iz Loža, po do- mače Kolajeva, je bila zavedna dela- vska družina. Oče Jože je leta 1937 od- šel na delo v Francijo, zato sta bili vsa odgovornost in skrb za oba mladole- tna sinova Jožeta in Ivana prepuščena mami Ani in njeni materi Alojziji. Jože Mlakar, starejši sin, se je rodil 27. julija 1928, Ivan pa leta 1933. Po partizan- skem napadu na Lož 19. oktobra 1941 je bil italijanski okupator vse okrutnejši do prebivalcev v Loški dolini, še poseb- no do podpornikov partizanov, katere so mu ovajali domači zaupniki po va- seh. S pomočjo duhovščine so v Sta- rem trgu pripravljali spiske, po katerih je italijanski okupator izvajal aretacije in zapiral ljudi. Okupator Lož požgal do tal Med poletno italijansko ofenzivo na za- četku avgusta leta 1942 je okupator v Loški dolini izvajal represalije in streljal talce na Ulaki nad Starim trgom. Prvega avgusta so Italijani Lož požgali do tal. Pogorela je tudi Mlakarjeva hiša. Druži- na je dobila zatočišče na sosednji Pela- novi domačiji. Jože je imel ob začetku vojne komaj 13 let, vendar je vedel, kdo je okupa- tor, kakšen je njegov namen in zakaj domači izdajalci sodelujejo z njim. Že leta 1942 je sodeloval v mladinski or- ganizaciji SKOJ, ki jo je v Loški dolini organizirala in vodila sekretarka Vera Hace, doma iz Podcerkve, sestra pred- vojnega komunista Matevža Haceta, pozneje znanega legendarnega komi- sarja XIV. divizije. Na začetku januarja 1944 je bil v SKOJ v Loški dolini spre- jet tudi mlajši brat Ivan. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Jože s petnajstimi leti odšel v parti- zane. Tam je bil kmalu vključen v ob- veščevalne naloge nastajajoče Vojske državne varnosti (VDV) na območju bi- vše občine Cerknica. VDV je vodil Bine Logar, domačin iz Cerknice. Na začetku je bil oddelek VDV na- stanjen v Pudobu v Loški dolini, kjer je Jože poleg obveščevalnih nalog op- ravljal tudi glavno nalogo intendanta. Proti koncu leta 1944 sta bila omenje- na enota VDV in z njo tudi Jože zaradi varnosti premeščena v Osilnico. Zaradi zbiranja obveščevalnih podatkov in ma- teriala za potrebe svoje enote v Osilnici se je Jože občasno vračal na območje Loške doline. Tu je za pridobivanje po- datkov uporabil tudi svojega enajstle- // BESEDILO: Franc Mihelčič // FOTO: arhiv Franc Mihelčič Jože Mlakar (drugi z leve), Lenarčič iz Starega trga (prvi z leve), neznan partizan (tretji z leve), Miro Volk iz Loža (desno) Jože Mlakar, poleti 1944 13 tnega brata Ivana, staro mamo Alojzijo in svojo mamo Ano, ki je bila kuharica na rajonu v Viševku v Loški dolini. Delovanje Kolajeve družine ni ostalo skrito domačim izdajalcem v Loški do- lini, ki so obveščali svoje sorodnike in znance, aktivno vključene v Rupnikov domobranski udarni bataljon na Rake- ku in v Cerknici. Kakor v drugih domo- branskih enotah na območju Ljubljan- ske pokrajine in Gorenjske se je tudi v 2. Rupnikovem domobranskem udarnem bataljonu že letu 1943 formirala skupi- na črne roke, ki je na območju nekdanje občine Cerknica zagrešila hude zločine. Velike peterokrake zvezde Med pripadniki črne roke so bili doma- čini z Begunjsko-vidovske planote in iz Loške doline, vključeni v 47. četo 2. Ru- pnikovega domobranskega udarnega bataljona. Po zdaj znanih podatkih je v okviru omenjene domobranske čete de- lovalo 17 pripadnikov črne roke. Na ti- tovkah so nosili neobičajno velike pete- rokrake zvezde. Na hišah terenskih akti- vistov OF in partizanskih simpatizerjev, predvidenih za likvidacijo, so puščali odtise rok, namočenih v črno barvo. Tako so februarja 1945 »črnorokci« iz Loške doline, ki jih je vodil zloglasni Mir- ko Kraševec - Kukec, pustili svoj smrto- nosni odtis črne roke na Pelanovi hiši v Ložu, kamor se je zatekla Mlakarjeva družina, ko ji je italijanski okupator na začetku avgusta leta 1942 požgal hišo. Usodnega 27. februarja 1945 se je Jože Mlakar po opravljeni nalogi vračal iz Beseda o avtorju Franc Mihelčič iz Cerknice je član ZB za vrednote NOB Loška dolina. Je upokojeni delavec organov za notranje zadeve. Pri svojem delu se je ukvarjal tudi z dogod- ki iz druge svetovne vojne na območju nekdanje občine Cerknica. Zbrane ima nekatere dokumente o delovanju NOB in tudi o razvoju kolaboracije. Glede na to, da so v sedanjem času vse večje težnje, da se izbrišejo pridobitve NOB in rehabi- litira slovenska kolaboracija, se je odločil objaviti nekatere še neobjavljene doku- mente o delovanju in zločinih drugega Rupnikovega udarnega bataljona. Loške doline proti Osilnici. V noči s 26. na 27. februar je prespal v Kozariščah in se v jutranjih urah mimo gradu Snežnik s kolesom odpeljal po gozdni cesti proti Babnemu Polju in naprej proti Prezidu. Malo pred Prezidom so iz smeri vzpeti- ne Vražji vrtec, ki se razteza med Bab- nim Poljem in Prezidom, odjeknili streli domobrancev. Eden od strelov je Jože- ta zadel v nogo. Težko ranjen je padel s kolesa, se pobral in se mimo prvih hiš v Prezidu umikal v bukov gozd nad vasjo. Domobranci, ki so ga pričakali v zase- di, so mu sledili. Po izjavah domačinov so se slišali rafali brzostrelke. Jože, ki je bil oborožen z nemško brzostrelko, se je očitno branil, dokler je imel strelivo. Domobranci so ranjenega Jožeta v goz- du dohiteli, ga mučili in nato kruto zak- Ivan Mlakar (levo) in Ana Mlakar (druga z leve) na ladji ob vračanju iz Barija leta 1945 lali. V štabu VDV v Osilnici so ga tega dne pričakovali. Ker se niti drugi dan ni pojavil, so ga obveščevalci iz njego- ve enote iskali doma v Ložu, ker pa se tudi doma ni pojavil, so predvidevali, da je padel. Mati Ana je začela poizvedo- vati o njegovih zadnjih dneh in sledila informacijam od Iga vasi, Kozarišč do Babnega Polja in Prezida. Po štirinajstih dneh poizvedovanja je od domačinov v Prezidu izvedela, da se je mlad težko ra- njen partizan mimo njihovih hiš umikal v bližnji gozd in da mu je sledila manjša skupina domobrancev. Slišalo se je stre- ljanje, nato le tišina. Domačini so ma- teri pokazali smer Jožetovega umika. Takrat je bil z njo tudi mlajši sin Ivan. Jože Mlakar julij 201814 Jože Mlakar v mrtvašnici v Babnem Polju marca 1945 Zaradi prisotnosti domobrancev v Bab- nem Polju so domačini v Prezidu sina Ivana skrili v klet med krompir, Ana pa je nadaljevala iskanje sina Jožeta. V bu- kovem gozdu nad hišami je bil še visok sneg. Kmalu je v snegu našla mrtvega sina. Bilo je na dan 14. marca 1945, ko so pripadniki domobranske črne roke napadli partizansko kurirsko postajo v Babnem Polju in postrelili vse kurirje. Jože Mlakar umorjen z nožem Zaradi domobranske prisotnosti v Babnem Polju je mati mrtvega sina pustila v gozdu in se vrnila v Prezid po skritega mlajšega sina Ivana. Po odho- du domobrancev iz Babnega Polja se je mati s tamkajšnjimi domačini dogo- vorila za prevoz sina iz Prezida v Bab- no Polje, kamor so ga prepeljali takoj naslednje dni po odhodu domobran- cev. Jože je še nekaj dni ležal v mrtva- šnici na babnopoljskem pokopališču, kjer je ogled opravil tudi predstavnik za ugotavljanje vojnih zločinov pri Okrajnem izvršnem odboru v Cerkni- ci in poročal Komisiji pri predsestvu SNSOS za ugotavljanje zločinov oku- patorjev in njihovih pomagačev. Ob tej priliki je bilo truplo Jožeta Mlakar- ja tudi fotodokumentirano. Iz fotogra- fije je razvidno, da je bil Jože umorjen z nožem, kar dokazuje večja vbodna rana na vratu. Naslednje dni, nekako med 16. in 20. marcem 1945, sta Matevž Mla- kar, Jožetov stric, in mladoletni Jer- nej Zabukovec, doma iz Loža, krsto s pokojnim Jožetom na manjšem vo- zičku prepeljala iz Babnega Polja na domače pokopališče v Ložu. Med po- tjo ju je na mostu v Pudobu ustavila skupina domobrancev, med katerimi je mladi Jernej prepoznal zloglasnega »črnorokca« Kukca. Ta je zahteval, da odpreta krsto, kar sta tudi storila. Po ogledu Jožetovega trupla se je Kukec pohvalil: »Tega smo že pred 14 dnevi ubili v Prezidu.« Izjava Jerneja Zabu- kovca je bila sodno zabeležena na so- dišču v Ljubljani leta 1982 na procesu proti ujetemu vojnemu zločincu Vinku Teliču, ki je sodeloval v več akcijah v skupini Kukčevih »črnorokcev« in bil njegov tesni sodelavec. Spominsko srečanje pri Peršmanu v Podpeci Žerjavica upanja ne sme ugasniti O B L E T N I C A S pesmijo MoPZ Foltej Hart- man iz Pliberka in s polaganjem vencev se je 24. junija začelo letošnje spominsko srečanje pri Peršmanu v Podpeci. Tokratne- mu srečanju so tematski pečat vtisnili politično in družbeno pereči pojavi kot vseevropsko oživljanje neonacistične in to- talitarne miselnosti in krhanje solidarnosti s tistimi, ki so pot- rebni pomoči, kar se dramatično odraža v nemoči in neenotnosti oziroma v nevolji Evrope nasto- pati proti skrajnežem in njihovim družbenim in političnim ciljem in pri jalovem urejanju begunskega in pribežniškega vprašanja. Na vse to je v svojem pozdra-vu opozoril predsednik Zve-ze koroških partizanov Milan Wutte in menil, da sta ukvar- janje z zgodovino in njeno posredova- nje eden od odgovorov na oživljanje nacizma in fašizma in revizije zgodo- vine. Omenil je odmevno zborovanje avstrijskih, slovenskih, hrvaških in itali- ijanskih pobud v Pliberku proti ustaške- mu srečanju na Libuški gmajni, ki se je izrodilo v največjo evropsko prireditev desničarskih skrajnežev. Milan Wutte je od Cerkve in države zahteval prepoved ustaškega srečanja na Libuški gmajni. V imenu občine Železna Kapla je sre- čanje pozdravil podžupan Gabrijel Hri- bar in poudaril, da bomo samo z odloč- nim nastopanjem in ozaveščanjem ljudi kos pojavom desnega ekstremizma in oživljanja duha nacizma in fašizma. Tako kot Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije tudi Zveza koroških partizanov letos obhaja se- demdesetletnico ustanovitve. V imenu Zveze borcev Slovenije je pri Peršma- nu spregovoril generalni sekretar Aljaž Verhovnik. Kratko je orisal zgodovino // BESEDILO IN FOTO: Wafra 15 Spominsko srečanje pri Peršmanu v Podpeci Žerjavica upanja ne sme ugasniti ustanovitve in delovanja Zveze in po- udaril tesno sodelovanje z Zvezo koro- ških partizanov, ki je dejavno podprla vstop Slovenije v EU. Nadaljnji razvoj EU kot mirovnega projekta je zaradi vzpona desničarskih strank in gibanj ogrožen. Prav zato je Zveza borcev sprožila pobudo za prepoved nacistič- nih in fašističnih simbolov in vseh dru- gih aktivnosti v Sloveniji, ki spodbujajo k obujanju idej nacizma, fašizma in ko- laborantstva. »Upanje je ogenj, ki nas greje« Avstrijski pisatej Erich Hackl, ki se po li- terarni plati že dolgo ukvarja s pojavom nacizma, je svoj nagovor začel s cita- tom Helene Kuchar - Jelke, da je upa- nje ogenj, ki nas greje, ko je vsenaok- rog mraz. Takšno upanje po svobodi in pravičnosti je izžareval boj poti Hitlerju in nacizmu. Upanje je kot žerjavica, ki ne sme ugasniti in ki jo moramo skup- no ohranjati, je dejal Hackl. Stvarnost pa je drugačna. Trenutna avstrijska po- litika se obrača po vetru neoliberalizma. Vprašanje, ali je boj proti nacizmu bil zaman, je vse glasnejše. Hackl je za- čenši pri usodi Peršmanove domačije in družin Sadovnik in Kogoj naštel pri- mere bork in borcev proti nacizmu, ki so prišli iz drugih etničnih sredin, a so vsak po svoje prišli v stik s slovenski- mi partizani, najsi po poti ljubezni ali pa kot člani zavezniških vojaških misij. Povezovala sta jih boj za svobodo in pravičnost pa tudi mednarodna proti- fašistična solidarnost. Kakršnakoli že je bila njihova usoda, vsi so hoteli oh- ranjati žerjavico upanja po svobodi in pravičnosti in tudi upora. Predstavili tri knjige Srečanje pri Peršmanu, ki ga je pove- zovala Mirjam Zwitter - Šlemic in je na začetku prisrčno pozdravila člane dru- žin Sadovnik in Kogoj, s petjem pa je olepšal MoPZ Foltej Hartman pod vod- stvom Martina Kušeja, je končal tajnik ZKP in predsednik Društva Peršman Andrej Mohar. Na kratko je predstavil načrte muzeja in podčrtal njegov po- men za živo spominsko kulturo v de- želi in v regiji. Pred proslavo so avto- rica in avtorja iz vrst Društva Peršman predstavili tri knjige, ki so tematsko ve- zane na upor koroških Slovencev: Jonas Kolb: Preäsenz durch Verschwinden, Brigitte Entner: Kaj človek vse doživi – Was der Mensch alles erlebt in Andrej Mohar: Ponosni na prednike – Stolz auf die Vorfahren. Udeleženci srečanja pri Peršmanu Avstrijski pisatej Erich Hackl, ki se po literarni plati že dolgo ukvarja s pojavom nacizma, je svoj nagovor začel s citatom Helene Kuchar - Jelke, da je upanje ogenj, ki nas greje, ko je vsenaokrog mraz. julij 201816 Dan mladosti in Titova štafeta Postali smo individualna in zaprta družba V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Štiri leta trpljenja, življenje v strahu in bedi je po drugi svetovni vojni zamenjalo obdobje veselja in upanja na boljšo prihodnost. Prva po- vojna leta so bila v znamenju delovnih akcij, na katere so pozivali vse mlade, ti pa so se radi odzvali, saj so vedeli, da delajo dobro za celot- no državo. Tako so težko orožje zamenjali lopate in krampi, namesto zvokov bombardiranja in strelov so se slišali glasovi petja in veselja. Temu požrtvovalnemu duhu mladih, ki so se trudili za boljši jutri, pa je bilo treba posvetiti en dan. Ta bo namenjen vsej jugoslovanski mladini, ki so jo vzgajali v duhu narodnoosvobodilnega boja, ki je poveličevala herojske in tragične do- godke ter svojega predsednika. Takoj po koncu druge svetovne vojne je mladina želela z nečim počastiti svojega predsednika. Spomnili so se olimpijske štafete, ki je leta 1936 potekala mimo // BESEDILO: Petra Šinkovec // FOTO: Zgodovinski arhiv Ljubljana Kragujevca. Porodila se jim je ideja, da ustvarijo podoben simbol, s katerim bodo počastili predsednika Tita. Uved- li so Titovo štafeto, ki je bila vez pre- bivalstva vseh republik z maršalom. Ta je vsebovala iskrene čestitke za rojstni dan maršalu, prejel pa jo je za svoj roj- stni dan 25. maja na beograjskem stadi- onu JNA, kjer so pripravili slavnostno proslavo. Po trasi, kjer je potekala šta- feta, so se ljudje zgrinjali na ulice in jo pozdravljali. Nosilci štafete so bili trije običajno uspešni učenci, ki so lepo bra- li. Ti so jo prenesli z ene točke do druge, kjer so jo predali naslednjim trem nosil- cem štafete. V večjih mestih je bil pri- hod štafetne palice zelo slavnosten. Izo- bešene so bile zastave, mesto praznično okrašeno, nastopili so govorniki, imeli so kulturni program. Praznovanje rojstnega dne Tita Vse do leta 1956 se je 25. maj prazno- val kot rojstni dan maršala Tita in kot končna predaja Titove štafete. V ome- njenem letu pa je Josip Broz Tito izrazil željo, naj bo ta dan praznik vse mladi- ne. Tako se je Titova štafeta preimeno- vala v štafeto mladosti. Predsednik jo je prejemal vse do svoje smrti, zadnjo je osebno prejel leta 1979. Kljub smrti predsednika Tita je štafeta mladosti po- tekala do leta 1987. Poleg spremembe njenega imena se je preimenoval tudi praznik. Niso več proslavljali le rojstne- Nosilci štafetne palice v vasi Otočec (hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, OE Novo mesto; Kronika OŠ Otočec 1962/1963) 17 Dan mladosti in Titova štafeta Postali smo individualna in zaprta družba ga dne predsednika, ampak celotne mladine, zato se je praznik preimenoval v dan mladosti. Mladina je svoj praznik proslavljala s športnimi dogodki in kulturnimi pro- grami. Pionirji so na dan mladosti sprva imeli kratek kulturni program z dekla- macijami, recitacijami, nastopi pevskih zborov in telovadnimi točkami. Kultur- nemu delu je sledil športno obarvan dan. Igrali so različne športne igre, šli na pohod ali imeli različna tekmovanja. V navadi je bilo, da so se zbrali pionirji iz sosednjih osnovnih šol, skupaj so pra- znovali praznik in med seboj tekmovali v različnih disciplinah. Mladinci so svoj praznik nadaljevali vse v noč. Na hribih so zagoreli kresovi, mladina je rajala ob ognju in prepevala. Dan mladosti je bil bolj slavnosten ali zapomnljiv za pionir- je, ki so bili stari 14 let. Ti so na ta dan prestopili iz pionirske v mladinsko orga- nizacijo in s tem postali mladinci. Pomladni praznik – dan mladosti – je bil v Jugoslaviji za vse mlade res nekaj posebnega. Bil je v znamenju druženja mladih, športnih prireditev in kulture. Dan, ki se ga je veselila vsa mladina iz vseh republik. Zadnje proslavljanje dne- va mladosti seže v leto 1990, po tem letu se praznik ni več proslavljal. V zad- njih letih pa na družbenih omrežjih in spletu lahko zasledimo poplavo različ- nih dogodkov ob dnevu mladosti. Ali se bo jugoslovanski praznik vrnil? Nam primanjkuje druženja? Smo zara- di tehnologije postali zaprta in indivi- dualistična družba? Je treba v kole- darsko leto uvrstiti vsaj en dan, ko se bomo brez obveznosti vsi družili, se športno udejstvovali in imeli koncerte, proslave? Ali pa je to le produkt jugo- nostalgikov? Moje mnenje je, da praznik dan mla- dosti obujajo dejansko generacije, ki so ga proslavljale v Jugoslaviji. Saj večina mladih sploh ne ve za ta praznik, če jim seveda niso povedali njihovi starši. Zato menim, da so za praznovanje dneva mla- dosti v današnjem času krive te genera- cije, ki obujajo spomine na mladost. Ne vem, ali lahko še govorimo o jugonostal- gikih, prej o nostalgikih za mladostjo. Primanjkuje sproščenega druženja Mladi si ne moremo predstavljati, kako velik in pomemben praznik je bil dan mladosti, še posebno ne akcije Tito- ve štafete oziroma štafete mladosti. Po osamosvojitvi nismo imeli nobene ka- rizmatične osebnosti, ki bi jo vsi častili in imeli radi, kot so imeli radi predse- dnika Tita v Jugoslaviji. Samo zamisli- mo si, da zdaj v počastitev rojstnega dne predsednika Slovenije priredimo velik spektakel v Stožicah! Da mu naj- uspešnejše podjetje izdela štafetno pa- lico, da ta prepotuje celotno Slovenijo in na koncu pristane v predsednikovih rokah. Mislim, da bi bile ulice dokaj prazne, malokdo bi z navdušenjem pri- čakoval štafeto in tudi ne bi nam bilo mar, ali vzpostavimo navidezno vez s predsednikom ali ne. To je le moje skro- mno mnenje. Za konec pa naj si odgovorim na zgornja vprašanja. Da, primanjkuje nam druženja, ker smo postali indivi- dualistična in zaprta družba. Raje se pogovarjamo po mobitelih, kot pa da bi skupaj sedli za mizo in se pogovarjali. Da, lahko bi v koledarsko leto uvedli praznik ko bi se mladi in vsi drugi spro- ščeno družili. Praznik dan mladosti bi lahko doživeli tudi mi mladi, rojeni v samostojni Sloveniji. Posvečen bi nam bil en dan, ko bi se sproščeno družili, gojili bratstvo ter se športno in kultur- no udejstvovali. S tem bi razumeli naše starše in stare starše, kako lep je bil ta praznik v Jugoslaviji. Predvsem pa bi v tem hitrem življenju vsi dali moderno tehnologijo na stran in se pogovarjali med seboj ter uživali. Mladi si ne moremo predstavljati, kako velik in pomemben praznik je bil dan mladosti, še posebno pa ne akcije Titove štafete oziroma štafete mladosti. Nanoškim rodoljubom Nanos, stari naš očak Tvoje močne roke vasi varujejo, božajo nam kamen vsak in naša polja srčno obdarujejo. A kri naših prednikov je slavnih tu tekla za svobodo po izvirih davnih, še sliši v gozdovih pesem se herojev, še čuti plamen njih se hrabrih bojev. Ni bilo vasi v objemu Nanos - Tvojem, ki rodno grudo ne bi ljubila, domovino in jezik ne braníla, se zanjo s srcem ne borila. O, kmečki fantje, žilavi, uporni, ki pot Vas TIGRa je utrdila, v partizanskih bojih prekalila in z zmago nad fašizmom proslavila! Širni gozdovi so bili zavetje Vam, a kmečke hiše – aktivistov vezi in hram, tu zbirala se obleka je in hrana, partizanska sporočila in literatura izbrana. Kurirji pogumni so jih raznašali, od vasi do vasi o svobodi razglašali, zanjo je bílo plemenito srce, eno srce - Nanosa svete goré. In danes še vedno bije nam srce, primorsko srce do Slovenije ljubljene, zanjo naši očetje so krvaveli, za svobodo in blagor plameneli. Modro pa naš stari očak molči, globoko v sebi čuva prednikov sledi, vsakemu od nas je dano jih odkriti, in na njih pogumno pot stopiti. V spomin na pohod okrog spome- nikov NOB, 2. rožnika 2018; napisala in recitirala v Stranah Ana Horvat julij 201818 Popisali 3200 partizanskih obeležij »Iz spomeničarjevega dnevnika« R E P O R TA Ž A »Oprostite, partizanski spo-menik v vasi iščeva, ali nama lahko pokažete, kje je?« »Kakšen spomenik? Da bi bil tu kakšen spo- menik?« »Saj ste tu doma, kajne? Če vi ne veste, da bi bil tu spomenik, potem ga pač ni več. Tule je napisano, da je stal ob gozdu na robu vasi.« »Ata, gotovo mislita na spomenik na koncu naše njive.« »No, pojdi jima ga pokazat, kje je, če je to tisti spomenik, ki ga iščeta.« Takole nekam zadregarsko se je odvil pogovor med nama z ženo ter doma- činom in njegovim sinom pred njihovo hišo sredi vasi. Sedli smo na kolesa in fant naju je zapeljal do tristo metrov od- daljenega gozda. »Tule je,« je pokazal na grmovje ob no- vem zabetoniranem prostoru za gnoj. Skala z rdečim napisom in zvezdo se je pokazala šele, ko sem polomil veje in trnje in populil visoke trave, ki so zakri- vali pogled nanj, sama ga brez pomoči domačina zlepa ne bi našla. »Saj res ni vredno, da bi ga vzdrževa- li,« sem ironično pokomentiral njegovo zanemarjenost, »glej, samo osemnajst so jih postrelili na tem mestu, banditov // BESEDILO IN FOTO: Miran Hladnik ušivih, ki so se upirali civilizirani nem- ški vojski. Pa še domačini niso bili, od bogve kod so jih privlekli sem pobit.« Ko sva bila spet na glavni cesti, je z nje na kolovoz proti spomeniku zavil vaški stražar v terenskem vozilu; nek- do ga je očitno obvestil, da se po vasi sprehajajo nepoklicani ljudje, pa je pri- šel preverit, ali ne gre morda za kakšne migrante ali komunajzarje. Nasvidenje v naslednji vojni … Popisovanje spomenikov se običajno začne na Geopediji. Na spletnem ze- mljevidu poiščem tista območja, ki še niso posuta z rdečimi zvezdicami, ta namreč označujejo partizanska obe- ležja. Vključim sloj občin, da se poka- že, kateri občini pripada bela lisa, in v Cobiss, zbirko vseh knjig na Sloven- skem, vtipkam dva iskalna izraza: ime občine in »spomeniki«. Včasih se ne pokaže nič, včasih pa se med zadet- ki znajdejo naslovi člankov, brošur ali knjig s popisom partizanskih spome- nikov iz časov, ko so ljudje te stvari še vestno in z veseljem počeli. Izpišem si signaturo knjige in krenem v najbližjo knjižnico ponjo. Doma jo prekopiram na računalnik, tako da lahko iščem po besedilu in kopiram iz nje opise dogod- kov. Pa na seznam priročnikov za vpi- sovanje spomenikov na projektni strani Partizanski spomeniki na Geopediji jo dodam, da bo še komu prišla prav. Ka- dar ne najdem nobenega tiskanega spo- meniškega vodnika, obeležja poiščem v Registru nepremične kulturne dediš- čine. Z ministrstva za kulturo, ki zbirko vzdržuje, so mi poslali izpis partizanskih obeležij, ki sem ga prav tako postavil na projektno stran, kjer je na voljo prosto- voljskim popisovalcem. Uredil sem ga po abecedi krajev in zdaj iščem po kra- jih v občini. Register vsebuje kakšnih 70 odstotkov vseh spomenikov, napak v njem ni malo, ampak za prvo silo bo. Na zemljevidu označim najdbe in s črto povežem od deset do petnajst spomeni- kov v obvladljivo kolesarsko turo s čim manj vzponi in spusti. Zdaj je treba le še počakati na prosti dan in na lepo vreme. Po naseljenih krajih poteka evidentira- nje hitro. Plošče najdeva po številkah hiš, kamor so pritrjene, če jih seveda niso preštevilčili ali preimenovali uli- ce. Ob pomanjkljivih podatkih pa dobi- va lov za spomeniki skoraj detektivske lastnosti. Potrkati je treba na vrata in vprašati domačine, poiskati informa- cije pri nekdanjih lastnikih, skrbnikih, svojcih padlih po e-pošti ali telefonu, pobrskati po starih časopisih in občin- skih odlokih. Pomagali so že taborniki, gozdarji, lovci, krajevni turistični uradi, borci, naravovarstveniki … V vsakem kraju pogledava na fasado gasilskega doma, šole, krajevne skup- nosti, v park sredi kraja in na pokopali- šče, v industrijskih krajih okrog vhoda v tovarno. Posamezni novi lastnik plošče ni pripravljen vrniti nazaj na fasado ob- Samo dvakrat bi bilo treba zamahniti s koso in spomenik bi bil viden 19 Popisali 3200 partizanskih obeležij »Iz spomeničarjevega dnevnika« novljene hiše in jo je spravil v klet. Ta- kemu bi rad naročil, naj ploščo zanese v lokalni muzej, kot to zgledno počnejo v Tržiču, ali na občino, da jo prestavi v spominski park, kot so se odločili v Li- tiji, pa si ne upam, ker se jih ponekod naravnost otepajo. Nekoč se nama je lastnik hvalil, kako je ploščo odvrgel med ostanke gradbene- ga materiala, in nekoč se lastnik ni ho- tel prikazati na vratih. V krajih z domo- bransko razpoloženim prebivalstvom je potomcem partizanov nekako nerodno priznati, da se je njihov stari oče, ki mu je posvečena spominska plošča, bojeval proti Hitlerju, raje bi se ponašali s tis- timi, ki so končali kot nemški mobilizi- ranci kje na ruski fronti. Sicer pa imajo ljudje do spominske dediščine v glav- nem pietetni odnos, ne glede na nazor- sko in politično pripadnost, in so iskre- no veseli, da se kdo po dolgem času spet zanima za partizanska obeležja. Vseh partizanskih obeležij je na Sloven- skem vsaj 4000, do zdaj smo jih popisali Spomenik po dekamufliranju 3200. Zbirko bomo v grobem dokonča- li čez kakšno leto (vsaka pomoč je zelo zaželena, spomenike lahko vpisuje na Geopedijo kdor koli!), potem nas čakajo poenotenje, nenehno dopolnjevanje po- datkov, osveževanje slik, obnova zble- delih napisov, povezovanje spomenikov v pohodne poti, izdelava informacijskih tabel, vključevanje v turistično ponud- bo krajev ipd. Partizanska spominska dediščina (grobišča, bolnice, tiskarne, obeležja na krajih spopadov, streljanja talcev, odhodov v partizane, kurirskih javk) ni nikjer po Evropi posejana tako na gosto in nikjer ni tako dobro ohra- njena kot pri nas. Kjer so jo vključili na sezname turističnih znamenitosti, jih obiskujejo turisti iz nekdanjih za- vezniških držav, spoštljivo postojijo pred njimi tudi obiskovalci iz Nemči- je. Morda bo to prepričalo zdvomlje- ne domačine, da so njihovi predniki pri partizanih umirali v boju proti glo- balnemu zlu in da bi morali biti nanje ponosni. Po naseljenih krajih poteka evidentiranje hitro. Plošče najdeva po številkah hiš, kamor so pritrjene, če jih seveda niso preštevilčili ali preimenovali ulice. Ob pomanjkljivih podatkih pa dobiva lov za spomeniki skoraj detektivske lastnosti. Roška ofenziva »Okoli nas obroči trije že stiskajo nas v svoj objem, šumi zdaj drevje, luna sije, oglejmo dobro si teren!« Na jasi zbor je partizanov, pred njimi komandant soji. Ni strah jih horde Italijanov, odločnost jim v očeh gori! Čeprav na tisoče tatóv, ki radi bi teror sejali, krvavi bodo šli domov sadov tatvine ne pobrali! Žvenket orožja v tihi noči, brigada v borbo že hiti. Prebiti bodo vsi obroči! Orožje v noči zabobni. »Na juriš, z bombami nad pse, ki klali so slovenski rod! Še malo, fantje, že bežé!« Orožje seka vsepovsod. In so prebili se junaki. Svobodni pesem so zapeli. Doneli čvrsto so koraki, se nismo v smrtno past ujeli! Franc Živič, iz zbirke Skozi točo krogel k svobodi (Združenje borcev za vrednote NOB Brežice, 2013) Kurirka Dana V mrzli decembrski noči hitela sem k samotni hiši na koncu vasi, kjer slaba še luč gori Na vrata rahlo potrkala sem od znotraj zaslišala sem glas kdo je? jaz Dana povem Vrata previdno se odprla so počasi in tiho vstopila sem tovariši nemo vame strmeli so kdo si mlado dekle, komandant vprašal je iz dobro skritega žepa ponošenega starega plašča potegnila brzojavko sem in ponosno dejala jaz sem vaša kurirka Dana! Danica Kovač julij 201820 Slavnostna seja predsedstva Zveze borcev Največja vrednota je resnica Ob 70. obletnici ustanovitve Zveze borcev je bila v Viteški dvora- ni Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani slavnostna razšir- jena seja predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije. Slavnostna govornica je bila dr. Maca Jogan, članica Sveta ZB. Zbrane, med katerimi je bil tudi častni predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik, je pozdravil predsednik ZB dr. Tit Turnšek. Nekaterim dolgoletnim članom, funkcionarjem, veteranskim in domoljubnim organizacijam so ob tej priložnosti podelili jubilejna priznanja. Zgodovinske okoliščine, ki so spodbudile odločitev o nastan-ku te organizacije, in njena do zdaj prehojena pot so nam tu zbranim zelo dobro znane. Vemo tudi, kako so se uresničevali cilji ZB v prvih štirih desetletjih in kako v zadnjih treh, ko sta se ob razburkanem in večinoma neprijaznem zunanjepolitičnem okolju pojavila tudi silovito notranjepolitično neurje in pravi protipartizanski cuna- mi. Ves čas obstoja je ZB ostala v prvih vrstah obrambe humanih vrednot, ki so se z NOB potrdile in utrdile v skrajno krutih in surovih razmerah okupirane- ga slovenskega naroda od leta 1941 do 1945; vrednot, ki so se v zgodnjem soci- alizmu začele postopoma uresničevati v vsakdanjem življenju, je v uvodu dejala slavnostna govornica. »Njihov skupni imenovalec, ki je pove- zoval svobodoljubne in rodoljubne lju- di tako v času boja s puško in pesmijo kot pozneje pri ustvarjanju konkretnih razmer za življenje, se je glasil: »za svo- bodo in kruh«. To so s štirimi besedami izražene težnje po odporu zoper vse- stransko iztrebljenje slovenstva (fizično in duhovno), za nacionalno osvobodi- tev ter samostojno (državno) odločanje, ki jih je dodatno okrepila Cankarjeva napoved »Narod si bo sodbo pisal sam!«. Uresničevanje te napovedi vključuje vred- note, ki so se »izkristalizirale v neizmernem trpljenju borcev, izgnancev in izseljencev, ta- boriščnikov in zapornikov, pogorelcev, ukra- denih otrok, ustreljenih in obešenih talcev, vseh mučenikov slovenstva«, kot je poudaril // BESEDILO IN FOTO: Janez Alič Janez Stanovnik 27. aprila 2012 na Kongres- nem trgu v Ljubljani; tedaj je tudi opozoril, da so se v tem odporu »rodili temelji suverene državnosti; v odporu sta se krepila nacional- ni ponos in odporniška samozavest, ki nam je pol stoletja kasneje omogočila osamosvo- jitev domovine«. Dr. Maca Jogan se je v svojem govoru dotak- nila tudi plebiscita leta 1990 in desetdnevne vojne leta 1991, pa pričakovanj o boljšem gospodarskem in bogatejšem duhov- nem življenju, ki so se kmalu razblinila, saj so iz političnega podzemlja zelo hitro privreli kapitalistične ekonomske poni- kalnice in do socializma odkrito sovražni (protikomunistični) duhovni hudourniki, ki so nezadržno poplavljali deželo. Neo- liberalistična povodenj se pod dežnikom demokracije nadaljuje, spremlja pa jo izgubljanje rodovitne prsti (tako dobe- sedno bivanjsko nujne podlage za preži- vetje kot tudi vira za duhovno svobodno ustvarjanje) in v letu 2018 je le še nekaj zadnjih suhih otočkov suverenosti, je po- udarila dr. Maca Jogan. »Sledenje dobičku za vsako ceno (uni- čevanje in razprodaja vseh vrst narav- nih virov, naraščanje družbene neena- kosti v svetovnem merilu in znotraj po- sameznih družbenih skupnosti, držav) je ogrozilo socialno državo (kot orodje za zmanjševanje negativnih posledic tržnega gospodarstva); ta se je utrdila prav po koncu druge svetovne vojne in je predstavljala vir za zmanjševanje na- petosti in neenakosti znotraj posame- zne skupnosti ob poudarku na svobodi Slavnostne seje ob 70-letnici Zveze borcev v Muzeju novejše zgodovine se je udeležil tudi častni predsednik slovenske borčevske organizacije Janez Stanovnik. 21 Glosa Ofenziva neofašizma in populizma posameznika in skupnosti. Vedno nove oblike zatiralskega (ekonomskega in vo- jaškega globalnega) obvladovanja veči- ne prebivalstva izzivajo vse humanistič- no usmerjene ljudi, da se povezujejo in iščejo rešitve. Stephan Hessel vidi reši- tev v jezi in upornosti, kajti v sodobno- sti so 'v temeljih ogrožene' pravice, ki jih določa Deklaracija človekovih pravic, zato poziva 'Dvignite se!' (kot je naslov brošure iz leta 2011).« V imenu vseh odlikovancev se je zahvalil častni pred- sednik Zveze borcev Janez Stanovnik in dejal: »Zveza borcev je nadaljevanje Osvobodilne fronte in Oton Župančič je lepo rekel, da je Osvobodilna fronta zvestoba med nami. Zvestoba vsebuje vse druge vrednote, ki so se izkristalizi- rale v narodnoosvobodilnem boju in ki jih mi nosimo v svet. Največja vrednota je resnica. Resnica pa zahteva hrabrost, da se ta resnica tudi pove. Kajti danes ni več orožje puška, ampak beseda in na- loga Zveze borcev je, da širi to besedo resnice o najbolj veličastnem obdobju naše zgodovine.« 1. julija je Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije pripravila v Ljublja- ni veliko zborovanje, da počasti sedemdesetletnico svojega obstoja. Na fo- tografiji, ki jo je objavil Primorski dnevnik, sem videl, da je bila udeležba številna. To me potrjuje v prepričanju, da je velik del našega naroda še zavezan edini epski izkušnji naše zgodovine. Ker tudi sam delim ta čustva, sem 4. julija šel na slavnostno sejo ZZB v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. Ob tej priliki ni manjkalo vznesenih besed, pa tudi kritičnih misli v polemiki s tistimi, ki skušajo razvrednotiti našo zmagovito borbo. Maca Jogan, slavnostna govornica, je imela lep in vsebinsko bogat prispevek. Janez Stanovnik je izrekel nekaj krajših misli, a vrednih njego- ve častitljive modrosti in starosti. S časnikar- skega zornega kota je bila najpomembnejša napoved predstavnika ANPIJA, da načrtuje ta organizacija konec leta mednarodno sre- čanje v Rimu, kjer naj se zberejo in združijo protifašistične sile vse Evrope, da odgovore na ofenzivo neofašizma in populizma, ki se nevarno širita v naši skupni domovini. Med dokumenti, ki sem jih lani zbral in foto- kopiral v Bodleanski knjižnici v Oxfordu, mi je te dni prišla v roke študija generala Hu- berta Lanza, napisana nekaj let po vojni, v času njegovega ujetništva. Kdo je bil njen avtor? Rodil se je leta 1896 kot podanik ce- sarja Franza Jožefa in se je med prvo svetov- no vojno bojeval v habsburški vojski. Postal pa je pomemben med drugo svetovno vojno, ko se je kot Hitlerjev general udeležil najprej uspešnega »Blitzkriega« proti Franciji, nato pa neuspešnih »Blitzkriegov« proti Sovjetski zvezi in na Balkanu. Po 8. septembru 1943 je sodeloval pri zatrtju italijanske vstaje na Ke- faloniji, zaradi česar je bil pozneje tudi obso- jen kot vojni zločinec na nürnberškem proce- su. Odsedel pa je samo nekaj let ječe, verjetno tudi zaradi tega, ker mu je uspelo dokazati, da ni bil nacist in da je skušal celo aretirati Hitlerja med njegovim obiskom na vzhodni fronti. Za nas je Lanz pomemben, ker je od aprila 1943 dalje poveljeval elitni XXII. gor- ski diviziji v Bosni, kjer je imel priliko, da se dobro seznani s partizanskim gibanjem. V uvodu svoje študije ugotavlja, da je nemški vrhovni štab dolgo časa podcenjeval parti- zanski način vojskovanja kot drugorazredno Slavnostna govornica ob obletnici ustanovitve ZB je bila dr. Maca Jogan, članica Sveta ZB Ves čas obstoja je ZB ostala v prvih vrstah obrambe humanih vrednot, ki so se z NOB potrdile in utrdile v skrajno krutih in surovih razmerah okupiranega slovenskega naroda od leta 1941 do 1945. vstajo, ki jo je treba zatreti s policijskimi me- todami. Partizanske »bande« je skušal ukro- titi z nezadostnimi silami in improviziranimi ukrepi, izhajajoč iz prepričanja, da je sovraž- nika mogoče potolči z bliskovito akcijo, ki naj ga popolnoma zlomi. Vrhovni poveljnik za jugovzhod, general Wilhelm List, je sicer že oktobra 1941 ugotavljal, da cilj upornikov ni obdržati ozemlje in ga za vsako ceno braniti, temveč da računajo na nenadne napade in na nenehno netenje splošnega nereda. »Ni- mamo opravka z nasprotnikom, ki bi bil vo- jaško organiziran in opremljen. Zato ima ve- liko svobodo gibanja in ni vezan na določena oporišča oskrbe, pa tudi sicer se ne bojuje v skladu z ustaljenimi pravili vojne.« Te resnice nemški generali dolgo časa niso znali razumeti in upoštevati. Na začetku so uvajali strašne represalije – 100 ustreljenih za enega ubitega nemškega vojaka – ko pa so ugotovili, da te nimajo pravega učinka, so skušali partizansko gibanje zatreti s če- tami, ki niso bile dovolj močne in fleksibilne, da bi bile kos gibčnim partizanskim enotam. Po Stalingradu jim je preprosto tudi začelo zmanjkovati mož, s svojimi ustaškimi, četni- škimi, domobranskimi ali kozaškimi zavezni- ki pa si niso mogli dosti pomagati. Znova in znova so partizane skušali obkrožiti, jih sti- sniti v »kotel« in nato zatreti, a vedno brez uspeha. »Že vem, kako se bo končalo«, je leta 1944 dejal Hitler, ko je izgubil potrpljenje za- radi zmagoslavnih in lažnih poročil, ki jih je dobival. »Potem bomo spet enkrat zajeli v ko- tel šest Titovih divizij, a čez nekaj dni jih bo tam samo tri, nato ena, in ko bomo končno stisnili obroč, bo v kotlu le nekaj sto Italijanov z ožuljenimi nogami in nekaj bolnih oslov.« Zmaga partizanov pa ni bila odvisna samo od njihovega nekonvencionalnega načina boja, temveč predvsem od njihovih ciljev. Tito je imel prav, ko je junija 1942 dejal zbranim borcem črnogorske brigade in hercegovške- ga odreda: »Tovariši, ponosen sem, da sem na čelu vašega vrhovnega štaba, občudujem naše borce. Šel sem skozi prvo svetovno voj- no, videl sem Rdečo armado, sibirske stepe in boje sovjetskih partizanov, toda rečem vam, da je redko mogoče najti junake, kakor jih imate vi v svojih vrstah. Bodite ponosni, ker smo dostojni zavezniki velike ZSSR, borci za svobodo slovanstva in človeštva!« Dušan Pirjevec julij 201822 Ob koncu prireditve je zadonela himna Ljubljane Hej brigade. Predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek je ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću na slovesnosti na Kongresnem trgu predal jubilejno priznanje . Na Kongresnem trgu so se zbrali udeleženci iz vseh krajev Slovenije in Koroške ter Italije. Mladi so s svojim nastopom navdušili večtisočglavo množico. Množica je navdušeno pozdravila prvega predsednika Republike Slovenije, Milana Kučana. Kongresni trg – 1. julij 2018 // FOTO: Iztok Pipan 23 Pogled v dvorano med slavnostno sejo predsedstva Zveze borcev Častni predsednik ZB Janez Stanovnik in aktualni predsednik ZB Tit Turnšek Janez Stanovnik in generalni sekretar ZB Aljaž Verhovnik Predsednik slovenske borčevske organizacije Tit Turnšek je na slovesnosti prejel rusko priznanje. Spominsko listino je prejel tudi Jože Korošec, udeleženec prvega kongresa Zveze borcev pred 70 leti. Muzej novejše zgodovine – 4. julij 2018 // FOTO: Iztok Pipan julij 201824 Spominska slovesnost ob 70-letnici Zveze borcev OF združila vse svobodoljubne ljudi Slovenije Osrednja slovesnost ob 70-letnici Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije je bila 1. julija na Kongresnem trgu v Ljubljani. Zbralo se je več kot 5.000 ljudi iz vse Slovenije in iz zamejstva v Avstriji in Itali- ji. Poleg preživelih udeležencev NOB, članov veteranskih organizacij KODVOS in predstavnikov veleposlaništev Rusije in Avstrije so se prireditve udeležili tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ministrica za obrambo Andreja Katič in ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak ter nekateri evropski poslanci in prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Zbrane je nagovoril ljubljanski župan Zoran Janković. Med drugim je dejal, da Ljubljana, mesto heroj, ponosno slavi 70-letnico Zveze borcev Slovenije in spoštuje vrednote, ki so jih priborili par- tizani. »V Ljubljani bomo še dolgo nosili rdečo zvezdo in peli Hej brigade, kajti za nas 9. maj 1945 pomeni osvoboditev, ko so prišli partizani v Ljubljano. Hvala praporščakom, ki nosijo zastave brigad naše svetle zgodovine. Nihče nima pra- vice spreminjati zgodovinske resnice slovenskega naroda. Ta je ena sama. Bojevali ste se na strani zaveznikov, premagali ste fašizem in nacizem. V Ljubljani ne bo domobranskih spome- nikov, dokler bo sedanje vodstvo vodilo občinsko politiko,« je med drugim dejal župan Janković, ki je dobil tudi spomin- sko listino Zveze borcev. Slovenija se je uprla fašizmu in nacizmu Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije dr. Tit Turn- šek. Spomnil je na ustanovitev Zveze // BESEDILO: Janez Alič // FOTO: Iztok Pipan, TV Medvode borcev narodnoosvobodilne vojne Slo- venije (zdaj ZB za vrednote NOB), usta- novljena je bila 4. julija 1948. Pred tem je bila 1. oktobra 1947 na pobudo mar- šala Tita v Beogradu ustanovljena Zve- za borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije. Povezala je borke in borce ter aktiviste OF v družbenopolitično or- ganizacijo za obnovo porušene domo- vine in predvsem za obrambo in zaščito naše države. Turnšek je obudil spomin na čas v letih od 1941 do 1945, ko se je Slovenija uprla fašizmu in nacizmu. »Upor je bil spontan, OF je združila vse svobodoljubne ljudi Slovenije. Bila je humana in je gledala v prihodnost. Partizansko zdravstvo, šol- stvo, kultura, kaj vse je živelo skrito pred okupatorji in njihovimi domačimi sode- lavci! Nič ni bilo nemogoče. V hudih raz- merah so reševali ranjence in tudi zave- zniške letalce, ki še danes izražajo svojo hvaležnost. OF je postavila v temeljnih točkah zelo jasen program prihodnje slo- venske države,« je povedal. Slavnostni go- vornik ni mogel niti mimo leta 1948, ko je bila domovina znova resno ogrožena in so se jugoslovanski komunisti uprli diktatu informbiroja, ko so se uprli totalitarizmu. Prihaja čas, ko bodo morali evropski narodi povedati, kakšno Evropsko unijo potrebujejo in tudi hočejo imeti. Takšne, kot je ta, prav gotovo ne. Evropa in v njej Slovenija se soočata s pojavi, ki vodijo v postopno ukinjanje demokracije in v naraščajočo revščino. Na Kongresnem trgu se je zbralo več tisoč ljudi od blizu in daleč 25 Spominska slovesnost ob 70-letnici Zveze borcev OF združila vse svobodoljubne ljudi Slovenije Dvoglavi spomenik v srcu uporne Ljubljane »Izvirni greh« našega osvobodilnega upora pa je bil, da se je vanj ugnezdil spopad med dvema svetovnima siste- moma moči. Kakor koli obračamo, se pri tem pokaže, da je eden od obeh sledil vseljudskemu zanosu in volji po svobo- di, drugi pa tega ni hotel že zato ne, ker ni trpel prvega, tako in tako sta se imela za zgodovinska sovražnika; in se je raje odločil za kolaboracijo. Konec vojne je pokazal, da je vsaj v tem primeru imel prav prvi, česar mu drugi ni odpustil vse do današnjih dni. Rezultat: vsesplošna in nepopustljiva skreganost ter – med dru- gim – dvoglavi spomenik v srcu svobo- doljubne in uporne, slovenske Ljubljane. (Iz zloženke, ki je izšla ob 70-letnici Zve- ze borcev) Postopno ukinjanje demokracije »Na začetku 50. let smo krenili na pot samoupravljanja in neposredne demo- kracije. Bilo je obdobje intenzivnega družbenega razvoja in Zveza borcev je dejavno sodelovala. Slovenija je posta- la srednje razvita industrijska država. In ne pozabimo, bila je socialna država,« je med drugim poudaril predsednik Turnšek, kot je opozoril tudi na ustano- vitev teritorialne obrambe leta 1968 in na plebiscit leta 1991. »Slovenski narod se je na plebiscitu odločil, da uporabi v ustavi SFRJ zapisano pravico in izstopi iz federacije, ki se je potem kmalu v ce- loti razšla. Zveza borcev je aktivno pod- prla plebiscit.« Svoj govor je Tit Turnšek končal z besedami: »Prihaja čas, ko bodo mo- rali evropski narodi povedati, kakšno Evropsko unijo potrebujejo in tudi hočejo imeti. Takšne, kot je ta, prav gotovo ne. Evropa in v njej Slove- nija se soočata s pojavi, ki vodijo v postopno ukinjanje demokracije in v naraščajočo revščino. Tehnološkim revolucijam so vedno neizogibno sle- dile družbene spremembe. Zato se bojujmo za več demokracije, za več družbene pravičnosti, za delavsko participacijo pri soupravljanju in kontroli podjetij, za vse oblike zadru- žništva. Za več veljave vrednotam, ki so Slovenijo vodile po poti svobode v boljše življenje.« Na prireditvi z bogatim kulturnim programom, v katerem so nastopili Orkester Slovenske vojske, Partizan- ski pevski zbor, Moški pevski zbor KUD Rogoznica, Pevski zbor Osnovne šole Tončke Čeč Trbovlje, Teater III – DPD Svoboda Ptuj, Zvezdana Mla- kar, Katja Konvalinka, Primož P. Ram Siter, Lačni Franz in Zoran Predin, je sodelovalo več kot 150 praporščakov. Program je povezovala Barbara La- pajne Predin, scenarij in režija pa sta bila delo Branke Bezeljak. Organiza- cijski odbor za proslavo je vodil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar Zveze borcev Slovenije. Organizatorji so pripravili pester kulturno - zabavni program julij 201826 Stalin iskal izgovor za odprto agresijo »Pomignem s palcem in Jugoslavije ni več« Ne poznam vira te izjave, vendar so jo pripisovali Stalinu. Ta je bil voditelj takrat najmočnejše vojske v Evropi in na mejah z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo so se zbirale sovjetske enote. Njihov cilj je bil, da s hitro intervencijo zasedejo državo. Dogajalo se je samo nekaj let po končani najbolj krvavi vojni, kar jih je svet poznal do tedaj. Ena od žrtev, ki je plačala ene-ga največjih krvavih davkov, je bila takrat še naša država, socialistična federativna Jugo- slavija. Armada Sovjetske zveze pa je bila upanje o svobodi za vse po nacifa- šizmu zasedene evropske države, tudi za Slovence. Ta armada je bila poleg // BESEDILO: Božidar Gorjan - Bogo // FOTO: Arhiv Svobodne besede anglo-ameriških naše največje upanje za pravičen mir in svobodo. Vendar se je končalo drugače: taista armada je postala grožnja naši svobodi. Za mno- go ljudi tragično, za naš družbeni sis- tem – dobro. Takoj po končani vojni so nastajale mlade družine. Z največjimi težavami smo gradili porušene hiše, ceste, mo- stove, tovarne. Kmetom, ki so v NOB največ trpeli, smo jemali še tisto malo, kar jim je ostalo, zato da smo dajali me- ščanom, delavcem, mladinskim briga- dam. Gradili smo si novo življenje. Zgo- daj, že v času vojne, smo se zavedali, da si moramo zgraditi družbo, ki bo pravič- na, ne po tujih vzorih. Ljudje so trpeli, vendar z vizijo. Sovjetska diplomacija ni podprla zahtev za pravične meje S Sovjetsko zvezo smo uspešno razvijali gospodarske odnose. Od tam smo dobi- vali nafto, plin. Na njeno pomoč smo ra- čunali tudi za uveljavitev pravic Sloven- Borci Cankarjeve brigade med nemško ofenzivo na Ilovi gori, 1. novembra 1943 27 cev, ki so med dvema vojnama ostali v sosednjih državah. Tudi ti so pričakova- li združitev vseh Slovencev v eni drža- vi, republiki Sloveniji. Vendar smo prva razočaranja doživljali prav pri zamej- skih Slovencih. Sovjetska diplomacija na mednarodnih konferencah ni pod- prla zahtev za narodnostno pravične meje. Rapalska meja je bila prestavlje- na na zahod, na Sočo in čez, predvsem po zaslugi boja primorskih Slovencev in vseslovenskega odločnega protifašistič- nega boja, ki so ga priznavali celo za- hodni zavezniki. V času poglabljanja nasprotij med Sov- jetsko zvezo in zahodnimi zavezniki je za boljše usklajevanje politike komuni- stičnih in delavskih strank leta 1947 bil ustanovljen Informacijski biro. Stranke članice naj bi bile enakopravne in naj bi usklajevale stališča do medsebojnih in mednarodnih odnosov. Namesto tega je Sovjetska zveza uporabila informbiro za diktat strankam in za ustvarjanje vzhod- nega bloka. Naših slovenskih zahtev po pravičnih mejah niso upoštevali. Tudi v notranji politiki so ustanavljali vodstve- ne organe za podjetja, banke in me- šane družbe, v katerih so z večinskim glasom uvajali sovjetski sistem. Hoteli so tudi na vodstvena mesta postavlja- ti njim zveste kadre. Med KPJ in KPSZ so potovala pisma, izražajoč nasprotna stališča. 28. junija 1947 je bila KPJ ostro javno obsojena revizionizma in odpad- ništva. Naš odgovor, v katerem smo še vedno upoštevali sovjetski mogočni pri- spevek k zavezniški zmagi, vendar smo hkrati ponovili svojo odločnost, da os- tanemo neodvisna država, smo pri nas obravnavali javno. S tem je spor dobil nepričakovano veliko domačo in med- narodno odmevnost. Odločilno je vpli- val, da so se spreminjali odnosi v ko- munističnih strankah, v zahodni Evropi se je razvijal evrokomunizem. Jugosla- vija je sicer pridobila ogromno med- narodnega ugleda, vendar je tudi osta- Bogo Gorjan, avtor članka la močno oslabljena in zaradi blokade vseh vzhodnoevropskih sosedov je bila tudi gospodarsko oslabljena. Narodi Jugoslavije so ostali zvesti svojemu vodstvu Razumsko so narodi Jugoslavije osta- li zvesti svojemu vodstvu, čustveno pa so se pri številnih komunistih in poseb- no pri borcih NOB postavljala številna vprašanja in celo razpotja. Sledila so opredeljevanja za in proti. Na tak učinek je Stalin tudi računal. Iskal je izgovor za odprto agresijo. Ra- čunal je na notranji odpor aktualnemu vodstvu. Vsi smo se zavedali nevarnos- ti, da ne bo ostalo pri besednih grožnjah in osamitvi države. Zato se je začelo množično opredeljevanje za samostoj- no državo. Zato da ne bi bilo javnega opredeljevanja posameznikov in sku- pin, so bili uporabljeni ostri represivni ukrepi. Veliko število sicer v NOB zves- tih vojščakov se je le besedno opredeli- lo za Informbiro. Takrat se je izkazalo, da so tudi jugoslovanski organi tako, kot so v Sovjetski zvezi »prevzgajali« in »onemogočali« nestrinjanje s Stalinovo politiko, pošiljali tisoče ljudi, tudi prvo- borce, samo zaradi verbalnega delikta na »prevzgojo« na Goli otok in v dru- ga taborišča. Dogajale so se vsake ob- sodbe vredne krivice. Na srečo so že v poznih petdesetih letih, takrat, ko je dr- žava izšla iz največjih težav, represivni organi končali take postopke. Velika večina borcev in aktivistov osvobodilnega gibanja je v teh razme- rah ostala zvesta osvobodilnemu boju, utemeljenemu na izročilih Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Tudi tokrat smo ostali zvesti narodnemu izročilu in bili pripravljeni celo na najtežji obračun s stalinizmom. V takih usodnih in težkih razmerah se je jugoslovansko vodstvo zaneslo na mladino in na borce za svobodo. Leta 1947 je bila ustanovljena zveza bor- cev, aktivistov, žrtev vojne. Tudi v upo- ru proti stalinizmu je vojna generacija prevzela najtežja bremena. Množična organizacija borcev, internirancev, izse- ljencev, aktivistov je tako že 70 let osta- la na braniku najprej države Jugoslavije, nato samostojne države Slovenije. Sedem desetletij Zveze borcev Slovenije Organizacija Zveze borcev je bila na- mreč organizirana po republikah in pokrajinah, organizacijsko so njeni čla- ni delovali tako kot v času vojne za svo- bodo. Imele so poudarjeno narodnostni značaj. Kot republiška organizacija smo pozneje delovali proti vsakemu jugoslo- vanskemu centralizmu. Ohranili smo avnojski značaja države, s tem pravico, da tako kot smo se po svobodni volji vključili v skupnost narodov Jugoslavi- je, smo se tudi odcepili od te skupnosti. Kot republiška organizacija smo se sa- mostojno posvečali našim stikom s pro- tifašističnimi mednarodnimi združenji in z našimi zamejskimi organizacijami. Ob 70-letnici delovanja te organi- zacije ugotavljamo, da smo se kot or- ganizacija odločno opredelili ne samo proti stalinizmu, to je obliki delavske- ga gibanja, ki je zapostavljalo ljudski oziroma republiški interes. Vsa leta skupnega življenja v Jugoslaviji smo se odločno opredeljevali proti veli- kosrbskemu centralizmu, v zadnjih njenih letih pa tudi proti centralistič- ni vlogi jugoslovanske vojske. Bili smo sestavni del samoupravnega sistema, ki je kljub ne dovolj razviti gospodar- ski učinkovitosti omogočal uveljavlja- nje ljudske demokracije. Stari borci smo ponosni, da naša ho- tenja po svobodi, pokončnosti in neod- visnosti še danes sprejemajo številni mlajši člani naše organizacije. Zveza združenj borcev za vrednote NOB je živa še danes in je potrebna kot po- končna domoljubna organizacija. Leta 1947 je bila ustanovljena zveza borcev, aktivistov, žrtev vojne. Tudi v uporu proti stalinizmu je vojna generacija prevzela najtežja bremena. Množična organizacija borcev, internirancev, izseljencev, aktivistov je tako že 70 let ostala na braniku najprej države Jugoslavije, nato samostojne države Slovenije. julij 201828 Vuzenica: Člani občinskega odbora Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodil- nega boja Vuzenica smo imeli 10. marca občni zbor. V dvorani gostišča Pro- dnar na Sv. Primožu na Pohorju se ga je od 115 članov udeležilo 52 članov in trije gostje. Ker je bil naš zbor organiziran v marcu, ko je minilo 75 let od bitke na Neretvi, smo na to tematiko postavili tudi ustrezno sceno. V kulturnem pro- gramu je Urška Pečovnik zaigrala na citre in zapela pesem koroške pevke Ditke Ne bodi kot drugi ali Prinesi mi rože. V nadaljevanj je mladinka Melita Naglič izvedla recital pesmi Karla Destovnika - Kajuha, zbrane pa je nago- vorila tovarišica Neža Ciglar. Med drugim je dejala, da se najbolj vroča želja po svobodi porodi, ko jo izgubiš. »To se nam je Slovencem zgodilo apri- la leta 1941 po kapitulaciji Jugoslavije in po razkosanju tedanje Dravske banovine med tri okupatorje. Obšli so nas sram, občutek ponižanja strah pred krutim zavojevalcem in obup, saj ni bilo nikakršne možnosti, da bi nam kdo pomagal in bi si vrnili svobodo,« je dejala in poudarila, da se premalo zavedamo, predvsem mlajši rodovi, da so v partizane odšli in kot aktivisti OF delovali mladi ljudje, večinoma stari le od 18 do 25 let. To je bil boj za njihova življenja, njihove domove, saj je bila ogrožena njihova prihodnost. Dodala je, da rdeča zvezda ni simbol komunizma, temveč simbol protifašiz- ma, simbol upora. »Zveza borcev in predvsem potomci in sorodniki teh žrtev imamo dolžnost, da se upremo izkrivljanju zgodovine, ki se že nekaj let širi v šolske učbenike, na televizije in v časopise, celo v parlament. Treba bo bolj organizirano, tudi z zgodovinarji in pravniki, stopiti v bran delu in vrednotam, za katere so dali življenje tisoči partizanov, aktivistov in taboriščnikov,« je še dodala. Besedilo in foto: Zvone Stermšnik Sežana: Razumevanje in poznavanje naše polpretekle zgodovine sta zelo pomemb- na, še posebno za mlajšo generacijo, ki je od dogodkov druge svetovne vojne najbolj časovno odmaknjena. Vedno manj je med nami še živih ljudi, ki so izkusili grozote druge svetovne vojne. Teh dejstev se zavedamo tudi v OŠ Srečka Kosovela Sežana, kjer posvečamo temi druge svetovne vojne in NOB veliko pozornost tako pri rednem pouku (zgodovina, domovinska in državljanska kultura in etika) kot tudi ob drugih priložnostih. Zavedamo se, da trpljenje naših nonotov in njihov junaški boj proti okupatorjem ne smeta oditi v pozabo. Še več, kot narod moramo biti na to obdobje naše zgodo- vine ponosni, saj nas prav to uvršča med svobodomiselne in demokratične narode Evrope. Letos aprila smo od Združenja borcev za vrednote NOB Sežana prejeli pobudo, da bi sodelovali pri urejanju in čiščenju treh sežanskih spomeni- kov: spomenika, posvečenega padlim junakom NOB (nasproti sodišča), spo- minske plošče pod Planino (posvečene štirim talcem), ter grobnice padlih borcev v NOV na sežanskem pokopališču. V akciji so sodelovali učenci deve- tih razredov. Po pouku so se opremljeni z vedri, čistili, krtačami in grabljami odpravili k trem spomenikom padlih borcev. Z veliko vnemo so očistili mar- mornate spomenike, porezali odvečno rastje in pograbili okolico. Natančni dekleti sta tudi pobarvali rdeči zvezdi. Tretja skupina pa se je še posebno izkazala, saj so temeljito porezali rastje okoli spomenika pod Planino. Učenci so si tovariško razdelili naloge in uspešno dosegli vse postavljene cilje. S svojim trudom so pripomogli k ohranitvi spomina na padle med drugo svetovno vojno ter s tem obudili svojo družbeno, domovinsko in na- rodno zavest. Besedilo: Danilo Ravbar, dipl. prof. geo. in soc., foto: Vojko Tavčar Veliko Polje: S prihodom pohodnikov iz Dolenje vasi in praporščakov se je na Velikem Polju na Vrheh, kot imenujejo Kraševci planoto med Krasom in Vipavsko dolino, začela tradicionalna prireditev, ki je bila letos posvečena obeležitvi 40-letnice kipa iz belega istrskega marmorja narodni herojki Mihaeli Ška- pin - Drini. Kip je izklesal takrat 52-letni kipar Jože Pohlen. O pokončni drži partizanke Drine, ki se je rodila prav na Velikem Polju in je komaj 21 let stara padla v boju nad Žirovskim Vrhom, je po nagovoru sežanskega župana Davorina Terčona spregovorila slavnostna govornica, filmska in gledališka igralka Milena Zupančič. »Bila je upornica proti fa- šizmu, pogumna do neskončnosti, borka ob boku s svojimi partizanskimi sotovariši, tolažnica v najhujših trenutkih in bodrilka obupanih. Spomeniki nam razkrivajo dogodke, da lažje razumemo življenje in utrip današnjega časa,« je poudarila Zupančičeva, ki pripada tisti generaciji, ki se je rodila prvo leto po osvoboditvi. Drina je bila namestnica političnega komisarja 2. bataljona 16. SNOB Jan- ka Premrla Vojka in je bila leta 1953 razglašena za narodno herojko. Letos je občina Sežana poskrbela za obnovitev spomenika Mihaeli Škapin - Drini na partizanskih Vrheh. V kulturnem programu so sodelovali pevci Moške- ga pevskega zbora Tabor Lokev z zborovodjo Miranom Žitkom, člani Vrho- vske vaške godbe s kapelnikom Juretom Prašjem in recitatorki Minka Kos in Vlasta Lozej, ki sta tudi povezovali prireditev, ter Jakob Lozej. Domačini so se s šopkom rož zahvalili slavnostni govornici Zupančičevi in Pohlenovi hčeri Doris Pohlen. Program so končali s primorsko himno Vstajenje Primorske in z družabnim srečanjem. Besedilo in slika: Olga Knez D O G O D K I Občni zbor občinskega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Vuzenica Slavnostna govornica je bila igralka Milena Zupančič 29 Udin boršt: Na praznični 27. april je v organizaciji ZB NOB Kranj, KOBZV NOB Duplje, KOBZV NOB Kokrica in ob pomoči KS Kokrica, PGD Kokrica, Turističnega društva Kokrica in Društva upokojencev Kokrica potekal že 25. pohod prija- teljstva in spomina – Udin boršt 2018. Že osmo leto zapored so se ga ude- ležili tudi članice in člani OZVVS Kranj in PVD Sever Gorenjska. Z organiziranjem tega pohoda ohranjamo vrednote NOB in domovinske zavesti ter populariziramo rekreativno pohodništvo po še vedno dokaj ne- okrnjenem naravnem krajinskem parku Udin boršt, ki ga je skupščina ob- čine Kranj leta 1985 prav na pobudo ZB NOB Kranj zavarovala z odlokom kot zgodovinski in kulturni spomenik. Pohodniki so se glede na svoje psi- hofizične sposobnosti odločali za pohod na krajši (7 km) ali daljši trasi (13 km). Posamično ali v skupinah je nato približno 500 pohodnikov krenilo po obeh markiranih trasah, ki potekata po dobro uhojenih gozdnih poteh in ce- stah. Približno na polovici prehojene poti so pohodniki na krajši trasi odšli v smeri vasi Cegelnica in nato mimo mlinčkov v Zelencih proti izhodišču, pohodniki na daljši trasi pa so nadaljevali po gozdni cesti mimo umetnih jezer Račnik do zatrepa doline Želin (Kapnik), kjer stoji partizansko spomin- sko obeležje. To spominja na čas NOB, ko je bilo na tem območju zbirališče, bivališče in izhodišče za partizanske akcije na območju Udin boršta. Sklepni del prireditve je bil pred trgovskim centrom Mercator na Kokrici. V kulturnem programu, ki ga je povezovala mag. Ana Pavlovski, so sodelovali učenci Osnovne šole dr. Franceta Prešerna – podružnica Kokrica pod vod- stvom mentorice prof. Brigite Fojkar in glasbena gostja Marjetka Popovski, ki je tudi zapela slovensko himno. Udeleženci srečanja so počastili spomin na 77. obletnico ustanovitve OF in na 70. obletnico ustanovitve Zveze borcev Slovenije ter marsikaj izvedeli o Udin borštu kot zibelki gorenjskega partizanstva in o pohodu prijateljstva, s katerim na Kokrici že četrt stoletja združujejo misli na narodov upor in njegov boj proti okupatorjem, ki so hoteli Slovenijo in Slovence izbrisati s svetovnega zemljevida. Pozdravni nagovor je imel predsednik ZB NOB Kranj Božo Janež, ki je pou- daril željo in zavezo po ohranjanju vrednot NOB. Še posebno se je dotaknil pomena Udin boršta kot zibelke partizanstva na Gorenjskem in njegove da- našnje vloge krajinskega parka. Slavnostni govornik je bil slovenski ustavni pravnik, politik, pisatelj in član Sveta zveze pri ZZB NOB Slovenije dr. Ivan Kristan. Vsekakor ognjevit in družbenemu trenutku primeren govor so pos- lušalci nekajkrat prekinili z navdušenim ploskanjem. Besedilo: Damjan Renko, foto: Lado Nikšič Radenci: Pri podjetju Erinox ob Titovi cesti v Radencih so 26. aprila krajevna organi- zacija Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Ra- denci, podjetje Erinox in radenska organizacija Socialnih demokratov sku- paj pripravili tradicionalno spominsko prireditev v čast ustanovitve Osvo- bodilne fronte slovenskega naroda leta 1941. Zbrane je nagovoril občinski svetnik Dejan Berič, na prizorišče so prišli praporščaki Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Radenci in Videm ob Ščavnici, območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Gornja Rad- gona, Združenja slovenskih častnikov Gornja Radgona ter Združenja šoferjev in avtomehanikov Gornja Radgona, pozdravni nagovor je imel župan občine Radenci Janez Rihtarič. Slavnostni govornik je bil predsednik krajevne orga- nizacije ZZB za vrednote NOB Radenci Darjan Mencigar, ki je med drugim dejal: »V času druge svetovne vojne smo si spoštovanje in pomoč protihitler- jevske koalicije pridobili šele potem, ko smo v boju proti okupatorju najprej sami poprijeli za orožje. To je pomemben nauk za današnji čas.« Vemo, da se slovenski narod v času druge svetovne vojne za svojo svobodo ni bojeval samo s puško, ampak tudi z besedo. S slovensko besedo, ki so jo oku- patorji strogo prepovedali. V času NOB (1941–1945) se je rojevala tudi umet- nost, ki jo danes poznamo pod izrazom partizanska umetnost. Nekaj drobcev partizanske umetnosti sta z glasbo in pesmijo predstavila Sara Koler Urbanič in Valter Klemenčič, z recitacijami pesmi partizanskih pesnikov Karla Destovnika - Kajuha in Vladimirja Pavšiča - Mateja Bora pa Filip Matko Ficko. Za slovesno praznično razpoloženje je poskrbel Pihalni orkester Gornja Radgona. Ob tem lahko še zapišemo, da so se zbrani spomnili tudi 39 občank in občanov občine Radenci, ki so med drugo svetovno vojno padli v boju za svobodo. Besedilo in foto: Filip Matko Ficko Novo mesto: Združenje zveza borcev za vrednote Novo mesto se je 18. maja odzvalo na mednarodni muzejski dan. Skupaj s predsednico združenja Tilko Bogovič smo si ogledali stalno razstavo Novejše zgodovine NOB. Kustosinja Marjeta Bregar nas je popeljala po razstavi, kjer so svoje zgodbe poleg kustosinje predstavili tudi nekateri člani. Razstava o narodnoosvobodilnem boju je bila v muzejskih prostorih postavljena leta 1981. Muzejska zbirka zajema čas od prvih organiziranih nastopov delavstva pred prvo svetovno vojno do osvoboditve Novega mes- ta 8. maja leta 1945. Na razstavi je poudarjena druga svetovna vojna na Dolenjskem. Postavitev je bila po več kot 20 letih potrebna sprememb, zato sta jo kustosa novejše zgodovine v letu 2015 dopolnila z novimi predmeti. V zbirki so razstavljene tudi šahovske figure iz kruha, ki jih je izdelal inter- niranec na Rabu. Ogledate si lahko še nemško zastavo s kljukastim križem, ki je bila izobešena na enem izmed novomeških oken, vendar je njena po- sebnost nepravilen križ. Ne ve se, ali je bil kljukast križ tako narisan zaradi nevednosti ali zaradi provokacije. Opozorila sem le na dva predmeta, ki sta bila meni osebno najbolj zanimiva, seveda pa razstava zajema še veliko več artefaktov, ki skrivajo vsak svojo zanimivo zgodbo. Lepo izobraževalno druženje članov smo skupaj z Marjeto Bregar nadalje- vali v prostorih Zveze borcev Novo mesto. Besedilo: Petra Šinkovec Bašelj: Udeleženci spomladanskega pohoda do bolnice Košuta, bil je 14. aprila, so se zbrali na parkirišču nad Vaškarjem v Bašlju in pot nadaljevali peš. Bolnica leži na nadmorski višini 1034 m in je prve ranjence sprejela 19. aprila 1944. Pohod prijateljstva in spomina so pripravili že petindvajsetič Nagovor Darjana Mencigarja, predsednika KO ZZB za vrednote NOB Radenci, v ozadju Pihalni orkester Gornja Radgona julij 201830 D O G O D K I Bolnica Košuta je bila obnovljena leta 1974, znova pa sta jo leta 2006 »oži- vila« današnji oskrbnik Milan Tičar in tovariš Marjan Gorza. Vse udeležence, bilo jih je kar 80, je nagovoril in pozdravil Franci Ekar, predsednik občinske organizacije borcev za vrednote NOB Preddvor, ki je poudaril, da so tovrstni dogodki pomembni za ohranitev zgodovine naše države. Navzoče je poz- dravil tudi oskrbnik Milan Tičar, ki je vse skupaj povabil na letošnje pohode in dejavnosti. Sledil je še postanek na bližnjem grobišču, kjer so pohodniki zapeli dve partizanski pesmi in prižgali svečo, spomnili pa so se tudi žal že pokojnega tovariša Marjana Gorze. Pohoda so se udeležili tudi učenci in učenke Osnovne šole Matije Valjavca Preddvor in njihovi starši ter vsi skupaj navdušeno spraševali in poslušali o bolnici Košuti in pomembnih dogodkih. Vsi zbrani so se strinjali, da so zgo- dovinski dogodki ter obujanje in ohranitev spomina nanje nujno potrebni za ohranitev narodne zavesti, se pravi za našo prihodnost in prihodnost naših mladih. Besedilo in foto: Urška Tičar / Foto:Petra Lombar Premru Petanjci: »Po veliki beli cesti« je bil moto bogate kulturne prireditve v spomin na lani umrlega prvoborca in akademika dr. Antona Vratušo - Vrana, soustanovitelja Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (UŠF). Kulturna prireditev ob letošnjem se- demnajstem dnevu spominov in tovarištva je bila 4. maja v Kulturni dvorani občine Tišina. V uvodu je zazvenela himna Vrta spominov in tovarištva, pesem »Bosa poj- diva dekle obsorej« partizanskega pesnika, narodnega heroja Karla Destov- nika - Kajuha. Zapeli so jo pevci Moškega pevskega zbora Slava Klavora iz Maribora pod vodstvom Aleksandra Čonča. Slavnostni govornik je bil aka- demik dr. Boštjan Žekš, svetovalec predsednika Boruta Pahorja. V svojem na- govoru je dr. Žekš spomnil na »dolge bele ceste« številnih naših prednikov, posebno Ivana Cankarja in Antona Vratuše - Vrana, ter opomnil na tovrstne ceste mladih (tudi ceste Vlada Kreslina) in mladih slovenskih strokovnjakov danes, ki pa odhajajo v svet in se ne vračajo. V bogatem kulturnem programu so nastopili Vlado Kreslin, pevci MPZ Slava Klavora iz Maribora, Trio Bras band Slovenija iz Maribora. Besedilo in foto: Filip Matko Ficko Turjak: »Z vami bi se želel pogovarjati v živo, rad bi vam zaupal svojo bolečino, ki je skoraj enaka vaši. V srcu ste nosili še nerojeno domovino, z mislijo nanjo ste v okupirani Ljubljani organizirali in vodili odpor proti zavojevalcem. Ni vas bilo strah, nobena grožnja vas ni odvrnila od vašega poslanstva – vrniti Slovencem svobodo in dostojanstvo, brez klečeplazenja in udinjanja tujcu. Nepredstavljiv je vaš pogum, da ste se uprli sili, ki je bila v tistem trenutku videti nepremagljiva in neustavljiva! Nepredstavljiv je pogum mladih dija- kov, še ne polnoletnih ljudi, ki so v rosnih letih znali ločiti zrnje od plev in so se odločili za težko pot v neznano. Nepredstavljivo je tudi, da ste morali umreti strašne in nasilne smrti na samem pragu svobode ... « S temi uvodnimi besedami je prepolno dvorano na Turjaku – skupaj je bilo v njej več kot 200 udeležencev – nagovoril predsednik Društva Zarja spo- minov Velike Lašče, ki se trudi ohranjati pozitivno izročilo NOB. Kot vsako leto je bil poudarek na kulturi in z veseljem lahko tokrat zapišem, da se je obnovilo sodelovanje z Osnovno šolo Primoža Trubarja, podružnico Turjak, ki je zelo popestrila dogajanje na odru z nastopom dveh skupin mladih reci- tatorjev, skupaj jih je bilo 14! Spet so bili naši gostje »Pevci izpod Rožnika« s pevovodkinjo Barbaro Jovan in recitatorko Tjašo Jeraj. Kot vedno je kot povezovalec suvereno opravil svoje delo Matjaž Gruden. Na koncu je dodal tudi zelo sporočilno razmišljanje Ivana Cankarja, ki je še kako aktualno tudi danes, v stotem letu njegove smrti! Zelo pa nas veseli tudi prisotnost gostov od drugod. Tukaj naj omenim Jul- ko Žibert, predsednico mestnega odbora ZZB, Staneta Dougana, člana pred- sedstva ZZB NOB Slovenije, Rudija Vavpotiča, aktivnega udeleženca NOB iz Črnuč in člana mestnega odbora, predstavnike območnih organizacij ZZB s Škofljice, iz Ribnice, Cerknice - Nove vasi, Straže, Grosupljega in z Barja ter iz Ljubljane ob prisotnosti dvajsetih praporov. Pred začetkom slovesnosti je delegacija ob sodelovanju častne straže Slovenske vojske položila venec k spomeniku v Smrečju. Besedilo: Srečo Knafelc, foto: K.S. Vuzenica - Bovec: Minilo je leto dni in člani Združenja borcev za vrednote NOB, Občinske- ga odbora Vuzenica, smo s pomočjo družine Leštan iz Vuzenice organizirali vsakoletni izlet. Trideset članov se je 2. junija zbralo na avtobusnem po- stajališču v Vuzenici, od koder smo se skozi Avstrijo in Italijo odpeljali na Bovško. V Italiji smo se ustavili ob ledeniškem Rabeljskem jezeru, katerega površina je 50 hektarov, globina pa okoli 35 metrov. Nato smo pot nadaljevali do Predela, kjer smo si ogledali ostanke kamnite trdnjave, ki so jo na začetku 19. stoletja postavili Avstrijci, in se peljali nap- rej skozi alpsko vasico Strmec, kjer so nemški vojaki med drugo svetovno vojno ustrelili 16 mož in fantov, vas pa požgali do tal. Ženske so v znamenje žalovanja nosile črne rute, tako da se je vasi prijelo poimenovanje vas črnih rut. Vožnjo smo nadaljevali ob reki Koritnici vse do trdnjave Kluže. Njena graditev sega v čas turških vpadov na naše ozemlje. Trdnjava je dobila da- Udeleženci spomladanskega pohoda do bolnice Košuta. Množično v Kulturni dvorani Občine Tišina 31 našnjo podobo v 19. stoletju, v 20. stoletju pa je odigrala pomembno vlogo na soški fronti. Domačin Vladimir, oblečen v uniformo iz prve svetovne vojne, nas je po- peljal po trdnjavi in povedal je, da je bila okolica Rombona od poletja leta 1915 prizorišče hudih bitk. Italijani so se sredi leta 1916 vkopali na sose- dnji Čukli (1767 m), kilometer oddaljenem vrhu proti jugu. Bobnenje vojne je mir na Rombonu kalilo vse do znamenite 12. soške bitke, ko je avstrijsko- -nemška vojska Italijane potisnila vse do reke Piave. Po ogledu muzeja smo se odpeljali do spomenika na vojaškem pokopa- lišču Log pod Mangartom, kjer je pokopanih približno tisoč vojakov, veči- noma pripadnikov 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka (BHIR 4). Pokopališče zaznamujejo železni križi z imeni padlih vojakov in spomenik, ki predstavlja dva vojaka, zazrta proti vrhu Rombona. Pot nas je vodila še do vasi Kal - Koritnica, kjer stoji spomenik padlim parti- zanom Gradnikove brigade, ki so padli na planini Golobar. Besedilo in foto: OO ZB za vrednote NOB Vuzenica Lokve: Na Lokvah nad Novo Gorico je bila 17. junija slovesnost ob 75. obletnici ustanovitve IX. korpusa. Prireditev so organizirali območno združenje borcev Nova Gorica, mestna občina Nova Gorica in krajevna skupnost Lokve - Lazna. IX. korpus je sestavljala primorska vojska, ki je zrasla iz boja primorskega naroda za priključitev k matični domovini Sloveniji in iz upora zoper izbris slovenske identitete. Partizani IX. korpusa, v sestavu je bilo okoli 12.000 borcev, so delovali v bojih na ozemlju od Istre do Karavank in med bojem do osvoboditve jih je padlo približno 2000. Na Zadružnem domu Lokve št. 23 je postavljena spominska plošča, ki spominja na to, da je bil na Lokvah med 26. decembrom 1943 in 10. oktobrom. 1944 sedež IX. korpusa. Borce NOB, veterane osamosvojitvene vojne 91, ugledne goste in druge je na slovesnosti pozdravil novogoriški župan Matej Arčon, slavnostni go- vornik pa je bil Lado Ambrožič, sin prvega komandanta IX. korpusa. Govornik je orisal takratne dogodke med NOB in današnje razmere v družbi. Sklepno besedo je imela Katjuša Žigon, predsednica območnega združenja borcev NOB Nova Gorica. V kulturnem programu, ki ga je vodila in povezovala Mateja Rosa, so so- delovali: Goriški pihalni orkester, Moški pevski zbor Provox, vokalna solistka Polona Kante Pavlin in častna straža pripadnikov garde Slovenske vojske. Besedilo in foto: Vid Šibelja Lipa: Spominske slovesnosti v Lipi na Hrvaškem (nedaleč od mejnega prehoda Jelšane), pripravili so jo 30. aprila, se je udeležilo veliko ljudi. Dogodek, ki je zapisan v zgodovino istrskega naroda, s svojo srhljivo zgodbo ostaja v srcih vseh preživelih. Na lepo pomladno nedeljo 30. aprila 1944. leta so nacifašisti, četniki in domobranci obkolili vas, kot sem prebrala v knjigi »Lipa pamti«, jih je bilo okrog 500, in začeli svoj hudičevski ples. Hodili so od hiše do hiše, ropali vse, kar so dosegli, in okrog 16. ure začeli masakrirati prebivalce. Požigali so hiše in gospodarska poslopja, pobijali stare in bolne, ker niso mogli iz hiš. Vse druge so nagnetli v hišico na koncu vasi, stavbo polili z bencinom in jo zažgali. Najmlajša žrtev je bila sedemmesečna punčka Bosiljka Iskra. Zločinci so še nekaj dni hodili po vasi, pobirali trupla mrtvih in jih odnašali v isto pogorelo hišo, kjer so vaščani zgoreli v strašnih mukah. Preživeli si niso upali v vas, ko so zvedeli za tragedijo. Poskrili so se po drugih bližnjih vaseh pri sorodnikih in prijateljih. Bilo je požganih 87 hiš, 85 gospodarskih poslopij in šola. O tem strašnem dogodku so najboljši dokazi fotografije, ki jih je posnel esesovec, film pa je odnesel razvit v Ilirsko Bistrico v atelje Maroš. Čeprav je čakal na izdelavo fotografij, ni videl, da so bile narejene dvojne slike. Za to pogumno dejanje je pred nekaj leti sorodnik takratnih lastnikov ateljeja dobil priznanje reške Zveze borcev. V središču vasi je še nekaj ostankov porušenih hiš v spomin. Tam tudi stoji spomenik 19 padlim borcem, v šoli je urejen muzej in spomenik hišica, kjer je napisanih vseh 269 imen umrlih v ognjenih zubljih. Zapisala: Bruna Olenik Udeleženci tradicionalnega letnega izleta Na spominski slovesnosti ob obletnici tragedije v Lipi so bili člani Zveze borcev in Tigra iz Sežane, Ilirske Bistrice, Doline pri Trstu, Kočevja in Postojne. Udeleženci slovestnosti na Lokvah v Trnovskem gozdu julij 201832 P R E J E L I S M O Nekaterim prispevkom v Delu in v pismih bralcev ob rob V dveh nadaljevanjih v Sobotni prilogi Dela je gospod Igor Bavčar predstavil svojo oceno pred- in po osamosvojit- venega obdobja Slovenije. V odgovorih na njegovo pisanje (Pisma bralcev) so številni avtorji pojasnjevali svoj pogled na vlogo Teritorialne obrambe (TO) in organov slovenske milice. Z večino kri- tičnih člankov se osebno strinjam. Kot član Predsedstva Republike Slovenije v obdobju pred osamosvojitvijo pa želim s tem pismom pojasniti svoje doživljanje enega od osrednjih dogodkov predosa- mosvojitvenega obdobja – grožnjo srb- skega voditelja Slobodana Miloševiča z organiziranjem »mitinga resnice« v Slo- veniji in našo zavrnitev. Nesporno je bilo to dogajanje eno od najpomembnejših v procesu osamosva- janja Slovenije. Znano in zgodovinsko pojasnjeno je, da je takratno srbsko predsedstvo organiziralo svoje »mi- tinge« v nekaterih jugoslovanskih re- publikah in pokrajinah z namenom, da zruši oziroma zamenja državna in po- litična vodstva. V več primerih mu je to tudi uspelo. Ta dogajanja so bila v resici uveljavljanje velikosrbskega koncepta v jugoslovanski federaciji. Zametke teh dejanj pa je najti že veliko prej, v doku- mentu, ki ga je izdala srbska Akademija znanosti in umetnosti. Napovedani »miting resnice« je bil odkrita grožnja, da se državno in poli- tično vodstvo zamenjata tudi v Sloveniji. Nesporno je bila pri preprečitvi mitin- ga odločilna vloga slovenske milice in njenega vodstva. Odločitev predsednika države dr. Danila Türka, da odlikuje ta- kratnega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, sem zato tudi sam doži- vel kot pravilno odločitev. Ker smo pri pripravah na preprečitev »mitinga resni- ce« sodelovali tudi nekateri člani takra- tnega Predsedstva Socialistične republi- ke Slovenije, je prav, da javno pojasnim tudi našo vlogo. O političnih razmerah v Jugoslaviji in posebno v Sloveniji smo večkrat raz- pravljali v takratnem Predsedstvu in v Komisiji za varstvo ustavne ureditve, ki je delovala pri Predsedstvu, sam sem bil njen predsednik. Predlog o preprečitvi »mitinga resnice« so pripravili organi milice. Predlog je na seji naše komisije predstavil in utemeljil sekretar za not- ranje zadeve Tomaž Ertl, sodeloval pa je tudi predstavnik Službe državne varnos- ti (SDV). Po temeljiti razpravi smo v Ko- misiji za varstvo ustavne ureditve spre- jeli sklep, da podpiramo koncept fizične zavrnitve »mitinga resnice«. Spominjam se, da sem na koncu razprave Toma- žu Ertlu postavil vprašanje, ali tudi on osebno sprejema odgovornost za uspeh preprečitve napovedanega mitinga. Nje- gov odgovor je bil odločen – da! Na omenjeni seji Komisije so sode- lovali, kot je bilo običajno, predstavniki takratnega republiškega izvršnega sve- ta, skupščine in političnih organizacij ter Zveze borcev. Spominjam se, da je dogajanje v naši komisiji z zanimanjem spremljal tudi takratni predsednik Pred- sedstva SRS Janez Stanovnik. Takoj po seji je sklical neformalni kolegij članov predsedstva ter predstavnikov tedanjih državnih in političnih institucij. Vsi smo soglasno podprli predlog organov za notranje zadeve, da se kot suverena re- publika upremo napovedanemu mitingu v Ljubljani. Sprejet je bil tudi sklep, da pristojni državni organi operacionali- zirajo to odločitev. Znano je, kakšne so bile odločitve v organih milice, izvršnem svetu in skupščini RS. Opisano dogajanje je po moji oceni do- polnitev številnih prispevkov na to temo tako v medijih kot tudi v zgodovinskih zapisih. Posebej poudarjam, da se je slo- vensko državno in politično vodstvo s tem dejanjem uprlo srbskemu konceptu političnih sprememb v Jugoslaviji in da so imeli organi slovenske milice polno politično podporo za to, da se uprejo Mi- loševićevi nameri. Leta 1968 smo doživeli napad Sovjet- ske zveze na demokratične procese na Češkoslovaškem. V Beogradu sta se tedaj sešla izvršni biro takratne Komunistične partije Jugoslavije in državno vodstvo. O vsebini razprave in o sklepih je ožje slovensko vodstvo obvestil Edvard Kar- delj. Ocenjeno je bilo, da obstaja ponov- na nevarnost napada članic Varšavskega pakta po vodstvom Sovjetske zveze na Jugoslavijo. Pomembno se mi zdi zapi- sati, kako je tedanje odločitve najviš- jega jugoslovanskega vrha komentiral Kardelj. Z zadovoljstvom nas je obvestil o odločitvi v Beogradu, naj se v sistemu obrambe v republikah in pokrajinah us- tanovi teritorialna obramba. Seznanil nas je z odločitvijo, da se bo v primeru napada na Jugoslavijo Jugoslovanska ljudska armada zaradi premoči napadal- ca umaknila v notranjost države. Vodstvo odpora pa bodo prevzela republiška in pokrajinska vodstva na podlagi svojih izkušenj iz NOB. Republika Slovenija je to odločitev vzela zelo resno, zato je bila naša Teritorialna obramba v naslednjih dveh desetletjih odlično organizirana. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stole- tja smo sprejeli tudi zakon o obrambi in družbeni samozaščiti. Za razvoj in pomen milice je imelo od- ločilno vlogo tudi Kardeljevo priporoči- lo. Poleg informacije o ustanovitvi teri- torialne obrambe nam je na takratnem pogovoru leta 1968 dejal tudi: »Krepite milico!« Nad tem smo bili začudeni in na naše vprašanje, kaj pomeni ta odločitev, je Kardelj dejal: »Postajamo normalna država. Sprejeli smo ustavo in kot druž- ba moramo izvrševati ustavne in zakon- ske odločitve. Sestavni del državne orga- nizacije so organi za notranje zadeve in s tem tudi sodobna vloga milice.« To je bilo obdobje, ko so se partizanske struk- ture počasi umikale iz vodstva organov za notranje zadeve, nadomeščali pa so jih novi ljudje. Te smo v ta namen tudi primerno izobrazili. Iz šole za miličnike v Tacnu smo razvili štiriletno izobraževal- no ustanovo, ustanovljeno pa je bilo tudi visokošolsko izobraževanje za te kadre. Sredi 70. let je Izvršni svet s Pravno fa- kulteto podpisal sporazum o celovitem sistemu izobraževanja kadrov iz organov za notranje zadeve. V tem času smo v za- konu o splošni ljudski obrambi in druž- beni samozaščiti kljub nasprotovanju JLA uveljavili formulacijo o manevrski strukturi. V tem primeru je šlo za prenos in uveljavitev izkušenj iz NOB. V proce- su osamosvajanja in po napadu JLA so novi organi družbene ureditve prevzeli formulaciji o manevrski strukturi. Zagotovo pa sta bili obe odločitvi – ustanovitev TO in ustrezna državniška vloga milice – odločilnega pomena za razvoj slovenske državotvornosti v pro- cesu osamosvajanja. Andrej Marinc, Ljubljana Predsednik Gospod predsednik Pahor, spoštovani iz več osebnih razlogov ne morem napisati. Ob praznovanju 70-letnice Zveze bor- cev ste si po končani proslavi privoščili izjavo o državljanski vojni med drugo svetovno vojno v tedanji Sloveniji. Pi- šem vam izključno zato, ker menim, da bi visokošolsko izobraženi človek že mo- ral vedeti, kaj zajema pojem državljan- ska vojna, in od profesionalnega politika bi pričakoval, da pozna vsaj nacionalno zgodovino, če že ne svetovne. Termin državljanska vojna vsebuje kot enega bistvenih elementov teritorij, to- rej opredeljeno ozemlje. Ni nujno, da je 33 že statusno opredeljeno kot država, dr- žavljanska vojna je lahko zaradi menja- ve političnega, gospodarskega sistema ali odcepitve ali oblikovanja nove dr- žave. Ali je upor proti Nemcem na Go- renjskem ali Štajerskem bil državljanska vojna z Nemci ali upor proti okupatorju, je upor proti Madžarom v Prekmurju dr- žavljanska vojna? Ozemlje, okupirano od Hrvatov, je tako majhno, da se ne splača z njim posebej ukvarjati. Vsi pa so imeli isti cilj: uničiti nas kot narod. Pa vseeno je prav, da zaobsežemo vse, kar je danes Slovenija kot država. In kaj nam še osta- ne? Seveda Ljubljanska pokrajina. Nekaj časa pod Italijo, nekaj časa pod tretjim rajhom. Nikoli samostojna, nikoli z atri- buti državnosti. Z več ali manj avtono- mije, odvisno od tega, kaj si posameznik predstavlja pod avtonomijo. Zdaj pa k zgodovinskim dejstvom! V Ljubljanski pokrajini je živelo približ- no 800.000 prebivalcev. Del tega pre- bivalstva se je uprl tujcem, del je iskal podporo pri njih v pričakovanju povoj- nih časov in boja za oblast, politični sis- tem in vse, kar spada zraven. Prosto po Pahorju, lokalna državljanska vojna v delu Slovenije, pod patronatom trenu- tnega okupatorja. Res, pahorjanski zgo- dovinski unikum. Aktualni zgodovinarji se morajo resno zamisliti nad svojim znanjem. V družbenih konfliktih vedno zmagujejo tisti, ki so bolje organizirani. Beri Harari, Homo deus, kratka zgodovi- na bodočnosti. Vsak ima iste možnosti. Zdaj pa še nekaj zgodovinskih dejstev. Avstrijski general Glaise von Horstenau je bil na voljo nemški vojski in je bil ves čas vojne visoki predstavnik Werhma- chta pri Anteju Paveliću. Kot avstrijski general je bil velik poznavalec Balka- na, generala Rupnika je poznal še kot avstrijskega oficirja, kolega. Ves čas voj- ne je pisal dnevnik in tretji del pokriva velik del druge svetovne vojne in tudi dogajanja pri nas, zato je zelo aktualen. Ko je bil obtožen vojnega zločinstva, je naredil samomor. V tem delu opisuje sestanek pri Hitlerju, ko je že bilo jasno, da bo Italija kapitulirala, in so priprav- ljali ukrepe za ozemlje, ki ga je okupi- rala ta država. Von Horstenau je prote- stiral pri Hitlerju, da Rösener obljublja Slovencem v Ljubljanski pokrajini pre- več avtonomije in da je politika, ki se vodi na Štajerskem, veliko primernej- ša (nemški termin – ukrajinska). Hitler ga je pomiril, naj si s tem ne beli gla- ve, saj jih bodo po vojni tako razseli- li. Slovence seveda. Dodal je še, da to tako in tako obvladajo. Kolega Rupnika ni mogel razumeti, da prisega zvesto- bo Nemčiji, ko pa je že vsem jasno, da Nemčija izgublja vojno. Toliko o povojni perspektivi Ljubljanske pokrajine v pri- meru nemške zmage. Predsednik, vaša interpretacija dr- žavljanske vojne je z resnega zgodo- vinskega vidika na zelo trhlih nogah, zato bi vam toplo priporočil, da names- to smetišnice in motorne žage vzamete kdaj v roke kakšno knjigo – boste klatili manj neumnosti. Da ne boste obreme- njevali svojih sodelavcev, vam pošljem bibliografske podatke o citiranih na- vedbah. Zgodovinska dejstva pač niso ne leva in ne desna in ne potrebujejo nobenega ministriranja kot sprava, ki je moralno-etični problem in ne vpraša- nje interpretacije. Takoj ko sta vsaj dva udeleženca, ni več absolutne resnice, so nas učili že antični filozofi, mar ne? Aleš Ilc, Bizeljsko Predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju Ker ste se v primeru »Hudnik« začeli opravičevati »ad personam«, ta Vaš od- ziv zahteva tole: opravičite se vsem, ki so jim bližnje ubijali in zverinsko pobijali belogardisti. Torej tudi meni, hčeri partizanke in partizana Milenka Kosa (študenta me- dicine), ki so ga zverinsko ubili belogar- disti, ko se je kot sanitetni referent Do- lenjskega odreda vračal v svojo enoto, potem ko je v vasi pomagal porodnici. Zgodilo se je 5. septembra 1944 v Sv. Križu (Gabrovki) nad Litijo. Pa zdravi (p)ostanite ob svojem videnju sprave! Vesna Kos Bleiweis Glavnemu odboru ZZB za vrednote NOB v razmislek V nedeljo, 1. julija 2018, je bila na Kon- gresnem trgu v Ljubljani proslava v počastitev 70-letnice ZZB za vrednote NOB, ki jo je organiziral glavni odbor te borčevske organizacije. Na proslavi je bil prisoten tudi pred- sednik republike Borut Pahor, ki je zbra- ne tudi nagovoril. Čudi me, kako lahko organizator vabi na proslavo človeka, ki ima narodnoosvobodilni boj za drža- vljansko vojno in se udeležuje proslav, na katerih ustaše slavijo kot junake. Naj spomnim, Pahor je na osrednji slove- snosti ob dnevu zmage v Topolšici z go- vorniškega odra razlagal, da »je v tem času (ob koncu druge svetovne vojne, op. av.) hkrati potekala tudi državljan- ska vojna«. Še prej, konec minulega leta, se je taisti Pahor udeležil pogreb- ne slovesnosti ob pokopu anonimnih žrtev na Dobravi pri Mariboru, kjer so Hrvati s predsednico Kitarović na čelu slavili pobite ustaše kot junake. Bojim se, da se vse bolj pozablja, da smo se Slovenci v NOB bojevali kot enakopravni partner z zavezniki, kar so nam tudi priznali, vojno pa smo končali na strani zmagovalcev (proti okupator- ju, fašizmu in nacizmu). Zato na proslavah ZZB za vrednote NOB ne Borut Pahor ne njemu podobni oziroma enako misleči nimajo kaj početi. Tone Tratnik, Domžale Žaljivo pisanje V Sobotni prilogi Dela 28. aprila je na 30. in 31. strani v rubriki Poštni predal 29 objavljeno skrajno žaljivo in na la- žeh temelječe pismo Franca Pintarja z Bleda z naslovom »Tisto, kar je huj- še od upora, so razlogi za upor«. Gre za pisanje nizkotnega klerofašističnega hujskača iz Rečiške ulice na Bledu, ki se pred pomembnimi obletnicami iz naro- dnoosvobodilne vojne vseskozi oglaša v medijih ter skuša z lažmi kriminali- zirati in demonizirati NOB in voditelje upora. Tako je pogosto pisaril tudi v Go- renjski glas in me pred dvema letoma spodbudil, da sem mu po isti poti od- govoril, vendar mi Volčjakova pisma ni objavila. Njen izgovor je bil, da sem ne- sramen in žaljiv do pisca. Kljub mojim vprašanjem in želji, da to podrobneje pojasni, tega ni storila, ker za to tudi ni imela nobenih argumentov. Pintar je član cerkvenega župnijskega sveta na Bledu in tudi pisec monografi- je o blejski župniji, če se prav spomnim, z naslovom Blejska župnija skozi čas. Je tudi politično angažiran v lokalnem okolju, bil je član NSI, zdaj pa je po ne- katerih podatkih presedlal k SDS. Nujno bi bilo odreagirati na Pintar- jevo hujskaško in lažnivo ter žaljivo pi- sarjenje, zato predlagam, da spodbudite glavni odbor naše organizacije, da na- piše odmev v istem časopisu. Prilagam tudi svoje takratno pismo, ki pa, kot sem omenil, ni bilo nikoli objavljeno v GG. Brane Virant julij 201834 P R E J E L I S M O V A B I LO »Menina« K pisanju tega sestavka me je spodbu- dila pesem »Menina« Valerije Skrinjar Tvrz, objavljena v 29. številki našega glasila Svobodna beseda. Avtorica pesmi je bila naša cenjena gostja na okrogli mizi v počastitev med- narodnega dneva žena v poročni dvora- ni Rotovž. Pogovor z njo je vodila mag. Majda Potrata. Dogodek smo organizi- rali Društvo Dobrnič Maribor in Ženski forum SD. Kulturno ga je obogatil ŽPZ Nove KMB Maribor pod vodstvom Petre Kozar Bežan. Valerija Skrinjar Tvrz ima za sabo iz- redno bogato in razgibano življenje, polno tudi grenkih življenjskih izkušenj in prelomnih odločitev, vendar ji pisa- teljska domišljija še na pragu devetde- setih ni usahnila. Rojena v Zagorju kot šesti otrok v rudarski družini je še ne petletna ostala brez matere. Tu je do- končala osnovno in meščansko šolo ter spoznavala stiske revnih knapovskih družin. V letih, ko bi morala še hoditi v šolo, je postala partizanska učiteljica, za krajši čas bolničarka in nato šifrant- ka. Po vojni je bila dopisnica iz cone B, potovala je po Sloveniji, nato je odšla v Beograd k Tanjugu, potem v Novi Sad in zatem v Sarajevo, ki ga je zapustila leta 1992 z zadnjim judovskim konvojem. Zdaj živi v Ljubljani. Valerija Skrinjar Tvrz je bosansko-slo- venska pisateljica slovenskega rodu. V slovenskih knjižnicah si ni mogoče iz- posoditi vseh njenih knjig, saj so neka- tere za vedno izgubljene, nekatere pa je sama rešila pred uničenjem. Njen opus obsega deset radijskih iger za otroke, tri pesniške zbirke, dvanajst zbirk kratke proze, dvanajst povesti in romanov, de- set prevodov slovenskih avtorjev. Piše za mlade in odrasle bralce in je dobit- nica številnih književnih nagrad. Poleg črtic, pravljic in pripovedk za otroke, v katerih se pisateljičin izku- šenjski svet prepleta z domišljijskim, avtobiografsko z vsakdanjim otroškim življenjem, predvsem pa s pretanjenim doživljanjem in opisovanjem narave, v prozi za odrasle pogosto tematizira boleče posledice vojn, pomanjkanja in težkega rudarskega življenja, pa tudi stiske, osamljenost in odtujenost so- dobnega človeka. Njen svet ni črno-bel, ne piše samo o zlu, ampak tudi o lju- bezni, dobroti in razumevanju. Njenega pozivanja k miru, strpnosti in človeč- nosti ni mogoče preslišati. Prireditev je bila dobro obiskana, še posebno ganljivo je bilo srečanje s so- borcem Frančkom Bero, predsednikom ZB NOB Slovenska Bistrica, saj sta se srečala prvič po osvoboditvi, in prav tako z nekdanjo študentko iz Sarajeva, sedanjo članico nastopajočega pevske- ga zbora. Udeleženke prireditve so bile zelo navdušene nad druženjem z našo go- stjo, ki je kljub častitljivim letom tako doživeto povzela dogodke iz najtežjega obdobja naše zgodovine. Vesele so bile tudi podarjene vrtnice, saj je za marsi- katero izmed njih bil to edini cvet ob tem prazniku. Katica Pintarič, predsednica Društva Dobrnič Maribor 75. obletnica ustanovitve Levstikove brigade Po roški ofenzivi leta 1942 so se par- tizani zaradi bližanja zime in preskrbe pomikali bliže naseljenim predelom Slovenije. Na Rogu je tisti čas ostala Perotova četa, v kateri je bilo 20 borcev, predvsem domačinov iz Poljanske do- line in Kočevarjev. Aprila 1943 je v Po- ljansko dolino prišla še Jurčetova četa. Združili sta se in skupaj šteli 43 mož. 13. junija je bil iz teh dveh čet in še čete Dolomitskega odreda ter čete iz Šercerjeve brigade ustanovljen na Ma- lem Riglju Levstikov bataljon. Njihova prva naloga je bil pohod na Hrvaško po topove. Po vseh zaprekah so jih partiza- ni Levstikovega bataljona srečno pripe- ljali v Slovenijo. Potem so se nastanili v gozdu nad Starimi Žagami in opravljali raznovrstne naloge v bližnji okolici. Po kapitulaciji Italije se je Levstikov bata- ljon preselil kar v hotel v Dolenjskih To- plicah. Čeprav Levstikova brigada še ni bila ustanovljena, je tovariš Kidrič 10. sep- tembra 1943 (takrat je bilo osvobo- jeno Novo mesto) poklical komisarja Levstikovega bataljona Janeza Perov- ška k sebi in mu ukazal: »Vaša brigada naj se takoj odpravi proti Žužember- ku. Tam je okoli 500 belogardistov. Do jutri opoldne mi javite, da je Žužem- berk osvobojen.« Komisar je razumel nalogo, ni pa vedel, kje je bataljon, kaj šele, kje je brigada (sam je bil namreč v Novem mestu). Begale so ga misli, kako se spopasti v utrjenem Žužem- berku s 500 belogardisti, kako tako hitro zbrati brigado, kako do opoldne 11. septembra zavzeti Žužemberk. Isto nalogo kot komisar je dobil tudi ko- mandant Levstikovega bataljona Gu- stav Vovk - Jurče od komandanta glav- nega štaba Staneta Rozmana. Čeprav je bilo vse več novih borcev, je bilo jasno, da je nemogoče v tako krat- kem času zbrati brigado, jo urediti in kreniti v napad. Zaradi tega je štab bata- ljona naročil komandirjem čet, ki so se mahoma preimenovali v komandante bataljonov, naj zberejo čim več borcev, jih dobro oborožijo in krenejo čim prej nad Žužemberk. Brigada se je postrojila pred zdraviliščem in takoj krenila v boj. Ukaz o osvoboditvi Žužemberka je bil izpolnjen, ne da bi pretočili eno samo kapljo krvi. V spomin na ustanovitev Levstikove brigade, ki ima domicil v Dolenjskih Toplicah, se bomo 1. septembra 2018 zbrali pred zdraviliščem ob 8.30. Tam bo kratka slovesnost. Pohodniki bodo nato krenili po pešpoti Levstkove briga- de preko Dobrave, Bušinca in Hriba na Mali Rigelj, od tam pa na Veliki Rigelj, kjer bo ob 12. uri sklepna slovesnost s pravim partizanskim golažem. Slavnostni govornik bo predsedujoči Koordinacije veteranskih in domoljub- nih organizacij Slovenije, generalmajor Ladislav Lipič. Vabljeni, da se pohoda in slovesnosti udeležite v čim večjem številu. Helena Miša Kulovec ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 35 I M E L I S M O L J U D I I M E L I S M O Danica Drašček Na pokopališču v Kojskem (Goriška brda) smo se 5. marca poslovili od Danice Krašček iz Nove Gorice. Rodila se je 2. maja 1925 v zavedni kmečki družini na Humu v Goriških brdih. Bil je to čas pod težkim jarmom italijanske- ga fašizma. Danica je zrasla v dekle, ki je najlepša leta svoje mladosti darovala za osvoboditev in poznejšo priključitev Pri- morske k matični domovini. Na začetku leta 1942 se je vključila v delo OF in že aprila je bila skupaj z dvanajstimi sovaščani zaradi izdajstva aretira- na in dva meseca je preživela v goriških zaporih. Ker ji niso mogli dokazati krivde, so jo kot mladoletnico izpustili. Toda ne za dolgo. Nadaljevala je zbiranje hrane za prve briške par- tizane, prinašala zdravila, ši- vala in pletla. Vnovič so jo za- prli marca 1943. V zaporu na Kostanjevici nad Novo Gorico je prestajala zasliševanja, te- pež, lakoto in bivanje v samici. Ob kapitulaciji Italije so se za približno 400 zapornic odprla zaporniška vrata. Takrat se je Danica umaknila v ilegalo k obveščevalni službi OZNA v Be- nečijo. Ob koncu vojne je odšla z zaščitno četo v Čedad, od tam pa v Bovec, kjer je bila demobilizirana leta 1946. Za med- vojno delovanje je prejela red zaslug za narod. Ves povojni čas ostala zvesta izročilom narodnoosvobodil- nega boja in kot tako so jo poznali tako v rodnih Brdih kot tudi v Novi Gorici, kjer je živela zadnjih 40 let. Pogosto je namreč prihajala v Brda, posebno na prireditve, vezane na spominske dogodke in osebe iz NOB. Ves čas je bila aktivna članica v svoji krajevni in v območni organizaciji borcev za vrednote NOB v Novi Gorici, v Društvu vojnih invalidov severnoprimorske regije, v Rdečem križu, v krajevni skupnosti. Dolga leta je bila predsednica mestne or- ganizacije ZB Ivan Cankar, kjer je bila zelo dejavna. Organizi- rala je udeležbo na prireditvah, skrbela za dostojno slovo od umrlih članov s primernim nagovorom. Po osmih letih pred- sednikovanja je predala naloge mlajšemu nasledniku. Za svo- je delovanje med vojno in po njej je dobila številna priznanja. Lani pa je bila dobitnica zlate plakete za življenjsko delo, ki jo podeljuje ZZB NOB Slovenije. Nosila je tudi naziv častne članice OZB Nova Gorica od leta 2015. Milena Beguš Kampor na otoku Rabu 75. obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije in taboriščni odbor Rab - Gonars bosta skupaj z občino Rab pripravila spominsko slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve fašističnega koncentracijskega taborišča na Rabu. Prireditev s kulturnim programom in nagovori bo v nedeljo, 9. septembra, ob 11.30. uri v spominskem parku Kampor. Zveza borcev za vrednote NOB Kočevje pripravlja ob tej pri- ložnosti dvodnevni obisk prireditve. S posebnim avtobusom bomo potovali iz Kočevja skozi Gorski kotar in po stari jadran- ski magistrali do Stinice. Tam se bomo s trajektom prepeljali na otok Rab. Ob zadostnem številu prijav bo avtobusni prevoz organiziran tudi iz Ljubljane. Nastanitev bo v središču mesta Rab, v hotelu Internacional, Obala Kralja Petra Krešimira 4, telefon 00385 51 602 000. Nedeljsko dopoldne bo prosto za dejavnosti po lastni izbiri, odhod proti Kočevju in nato proti Ljubljani pa bo ob 12. uri. Na poti nazaj je predviden enourni postanek v Selcah. V Kočevje se vrnemo predvidoma okrog 19. ure, v Ljubljano pa okrog 20. ure. Cena na osebo je v dvoposteljni sobi 60 evrov, v tripostelj- ni 54 in v štiriposteljni sobi 51 evrov,vključuje pa avtobusni prevoz Ljubljana–Rab–Ljubljana, nočitev, večerjo in zajtrk v hotelu Internacional. Doplačilo za kosilo v hotelu je 8 evrov. Prijave zbiramo do prvih dni avgusta na telefonski številki 041 408 231 (Janez Maršič) in 041 686 322 (Janez Alič). Ob prijavi je treba vplačati 50 odstotkov cene aranžmaja. Opravičilo V številki 32 Svobodne besede smo na strani 34 objavili v ru- briki Imeli smo ljudi nekrolog za Marijo Sitar brez fotografije. Avtor zapisa je Ciril Čiro Do- lar, ki se mu opravičujemo za napako. Marija Sitar (1924–2018) Prav tako na strani 34 smo v nekrologu Jožetu Zorčiču podpi- sali napačnega avtorja. Pravilno je: Martin Mlinar, predsednik ZB Hrastnik. Avtorju se za napako opravičujemo. V A B I LO Pogled na osrednji spomenik v kompleksu nekdanjega taborišča Kampor Otroci v fašističnem taborišču na Rabu julij 201836 Knjiga pisem Janko Pleterski Fašizem za Butalce Miloš Ivančič K N J I G A »Zgodovina je veda o minulem življenju. In življenju, ne mrcvarje- nju zgodovine, je treba pustiti čas, da nadaljuje tisto, kar je bilo dob- rega, in da pušča za sabo, kar je bilo slabega. A ne v obliki dekretov o zgodovini, ne v obliki proklama- cij, ki jih moramo sprejeti vsi in se to potem zlorablja.« Razmišljanja priznanega zgo-dovinarja, akademika z bo-gatimi življenjskimi in po-klicnimi izkušnjami profe- sorja, politika, diplomata o revizio- nizmu v zgodovinopisju, o državi in državnosti, suverenosti in samoodloč- Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in vetera-nov Koper je maja letos izdalo knjigo z naslovom Fašizem za Butalce avtorja Miloša Ivančiča. Kot pra- vi avtor, hoče bralca predvsem ozavestiti o tem, kaj je bil tisti zgodovinski fašizem, ki so ga danes politiki in njim podrejeni novinarji že večkrat popolnoma prebar- vali. Želi bralcu razkriti genezo fašizma, razložiti, kako je preživel vojni poraz, po- jasniti njegove nove pojavne oblike, tudi nove mutirane klice posameznih preži- velih gradnikov, ki so danes videti popol- noma nenevarni, a se lahko znova zlijejo v starim grozotam podobne ali popolno- ma nove oblike fašizma. »Ta knjiga ni znanstveno delo, to je le plod mojega znanja, dela in osebnih bi ljudstva, o revoluciji, pomenu med- narodnega zavzemanja, o odgovorno- sti, totalitarizmu in instrumentalizaciji pietete, o času odločitev ter o pozabi srčne kulture, ki je bila nekoč – in h kateri posredno, z načinom svojega pi- sanja, tudi poziva – pomembna vez v razpravljanju zgodovinarjev in je omo- gočala, da kritična misel ni bila snova- na in dojeta kot osebno obračunavanje in instrumentalizacija. V pismih, ki jih je pisal sodobnikom in kolegom ali jih naslavljal na javnost kot pisma ne ravnodušnega bralca in zgodovinarja, sežema ugotovitve iz vse- ga svojega življenja, ki jih zaznamujeta ostrina uma in zavezanost resnici. Želi si, da bi bila ta pisma za jutrišnji dan. Bralcem dajejo ogromno podatkov, raz- lag in uvidov, ki jih ne dobijo v sodobnih zgodovinskih knjigah, učbenikih, mno- žičnih medijih ipd., zato je knjiga še to- liko bolj dragocena. Spremno besedo je prispeval Matjaž Kmecl, naslovnico pa Tinka Volarič. Zbirka: Previharimo viharje 235 strani, mehka vezava, 288 g Format: 14 x 21 cm Uredili: Zdenko Čepič, Nevenka Troha in Tanja Velagić Izdala in založila: Založba Sophia Naklada: 400 izvodov Cena: 18 evrov izkušenj. Študiral sem novinarstvo in se poglabljal v sociologijo, ekonomijo, zgodovino in pravo, delal pa sem kot novinar, urednik in odgovorni urednik, že kot študent pri raznih časopisih in Radiu študent, nato pa dolga leta na Radiu Koper. Ukvarjal sem se z razvo- jem radia kot medija in interneta,« pravi avtor o delu in sebi. Poleg številnih ra- dijskih oddaj je napisal tudi več knjig, med katerimi posebej priporoča Peruti tržaškega aborigina (Združenje proti- fašistov Koper, 2011), Primorska deže- la (Društvo TIGR, 2013), Črne češnje (Založba Libris, 2013) in Roža Osapska (Založba Sophia, 2015). Pestra pa je tudi njegova e-knjižnica na spletnih straneh pod ISSUU.COM http://issuu.com/ milos-ivancic. Fašizem ni bil samo odgovor na boljševizem, ampak predvsem na vračanje kapitalizma k izvornim idejam liberalizma. Danes lahko trdimo, da je prav kapitalizem največje nasprotje humanizma. 37 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije julij 2018 37 ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F DOBITNIKI JUBILEJNIH PRIZNANJ OB 70-LETNICI ZB na slavnostni seji predsedstva 4. julija 2018 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 1. dolgoletni predsednik Zveze borcev, zdaj častni predsednik, dobi- tnik najvišjega priznanja, listine ZB Janez Stanovnik 2. nekdanji predsednik ZZB, dobitnik listine Božidar Gorjan - Bogo 3. član Sveta, dobitnik listine ZB Bogdan Osollnik 4. udeleženec 1. kongresa ZZB Drago Plešivčnik 5. udeleženec 1. kongresa ZZB Jože Korošec 6.borec NOB in poveljnik parti- zanskih enot, dobitnik listine ZB Franc Sever - Franta 7. član Sveta in pisec številnih knjig o NOB, dobitnik zlate plakete in listine ZB dr. Marko Vrhunec 8. heroj Starega piskra, dobitnik zlate plakete in listine ZB Ivo Grobelnik 9. partizanska zdravnica, zdrav- nica humanitarka, intelektualka, dobitnica zlate plakete in listine ZB dr. Zora Konjajev 10. nekdanji dolgoletni predse- dnik Mestne zveze ZB NOB Ljublja- na, zdaj častni predsednik, dobitnik zlate plakete in listine ZB Janko Heberle 11. predsednik ZB NOB Sloven- ska Bistrica, dobitnik zlate plakete in listine ZB Frančišek Bera 12. akademik, pisatelj, podpredse- dnik Zveze, dobitnik najvišjega prizna- nja, listine ZB dr. Matjaž Kmecl 13. član Sveta ZB, dobitnik listine ZB dr. Marjan Žnidarič 14. član sveta ZB in dobitnik zlate plakete ZB Andrej Marinc 15. član sveta ZB in dobitnik zlate plakete ZB Franc Godeša 16. član sveta ZB in dobitnik zlate plakete ZB Štefan Cigoj 17. član Sveta ZB Zvone Dragan 18. član Sveta ZB, dobitnik zlate plakete in listine ZB Lado Kocijan 19. član Sveta ZB Boris Kovšca 20. nekdanji predsednik organiza- cijskega odbora po poteh partizanske Jelovice Drago Štefe 21. predsednik ZB NOB Črnuče, do- bitnik zlate plakete ZB Rudi Vavpotič 22. nekdanji član predsedstva Zve- ze, odgovoren za spomeniško varstvo in muzealstvo, dobitnik zlate plakete ZB Janez Kos 23. dolgoletni predsednik Društva piscev zgodovine NOB in nekdanji član predsedstva, dobitnik zlate plakete ZB Frane Pečelin 24. predsednica Mestne Zveze ZB NOB Ljubljana in predsednica združenj ljubljanskega območja, dobitnica zlate plakete ZB Julijana Žibert 25. predsednik društva ukradenih otrok, dobitnik srebrne plakete ZB Janez Žmavc 26. nekdanji dolgoletni predsednik TO Rab-Gonars, dobitnik zlate plakete ZB Herman Janež st. 27. nekdanja dolgoletna predse- dnica TO Auschwitz, dobitnica zlate plakete ZB Sonja Vrščaj 28. dolgoletni predsednik TO Ma- uthausen in Mednarodnega komiteja Mauthausen, dobitnik zlate plakete ZB Dušan Stefančič 29. nekdanji dolgoletni predsednik Koordinacije žrtev vojnega nasilja, do- bitnik zlate plakete ZB Hardvik Pirnovar 30. nekdanji dolgoletni predsednik TO Neuengamme, dobitnik zlate plakete ZB Miloš Poljanšek 31. KoDVOS Zveza veteranov vojne za Slovenijo 32. Zveza policijskih veteranskih društev SEVER 33. Zveza društev vojnih invalidov Slovenije 34. Zveza slovenskih častnikov 35. Zveza društev generala Maistra 36. Zveza civilnih invalidov vojne Slovenije 37. Zveza društev in klubov MORiS 38. Društvo TIGR Primorske 39. Organizacije iz tujine Zveza ko- roških partizanov 40. ANPI – VZPI (Vsedržavno zdru- ženje partizanov Italije) 41. Zveza vojnih invalidov NOV Trst julij 201838 R E K L I S O »Dovolite mi, da vas še enkrat vse skupaj prav lepo pozdravim in se zahvalim predsedniku borčevske organizaci- je iz Kamnika Dušanu Božičniku za povabilo na današnjo spominsko slovesnost. Več razlogov je, zakaj me današnja slovesnost preveva s prav posebnimi občutki zadovoljstva. Prihajam v okolje, v katerem se spoštljivo vrednoti čas, ko se spominjamo po- membnih dogodkov iz zgodovine, ki so med drugo svetovno vojno vaše kraje v boju za svo- bodo močno zaznamovali s pokončno držo. Ta vaša tradicionalna spominska slovesnost ima že vrsto let mednarodno razsežnost s so- delovanjem predstavnikov ambasade ZDA. To je pomembna občinska slovesnost in obe- nem tradicionalno, tovariško in prijateljsko srečanje naprednih ljudi, ki vas veže duh upor- ništva, odločnosti in ljubezni do domovine. Hkrati je to svojevrstna povezava med pre- bivalstvom, in to prav tu, kjer so se med drugo svetovno vojno na širšem območju Tuhinjske doline in njenega zaledja gorate in razpo- tegnjene Menine planine izvajale pomembne bojne akcije partizanskih borcev za obrambo slovenskega naroda in za svobodo. Težki, a hudi boji z nacističnim okupatorjem in njegovimi pomagači, domobranci, so pus- tili za sabo krvavo sled množice padlih, ustre- ljenih in zverinsko pobitih borcev ter številnih domačinov. Prav tako zavezniških domolju- bov, borcev za svobodo sveta, med katerimi so bili na strani slovenske partizanske vojske tudi predstavniki zavezniških sil. Takrat v tistem težkem in odločilnem času za ves svet smo doživljali divjanje nacizma in fašizma v vsej okupirani Evropi. Takrat je slo- venski narod zmogel toliko moči in odločnos- ti, da se je pod okriljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda organizirano uprl oku- patorjem, ki so razkosali našo domovino. Naše nepopustljivo delovanje je dajalo pečat narodovemu obstoju in postopoma utrjeva- lo velike zgodovinske odločitve, ki so močno vplivale na delovanje njegove samostojnosti in neodvisnosti ter na utrjevanje našega naci- onalnega ponosa.« »Prisrčno in tovariško pozdravljeni, spoštova- ni pohodniki, tovari- šice in tovariši iz vseh članic ZB NOB Kranj, domačini s Kokrice ter prijatelji in sorodniki partizana Alojza Dežma- na - Branka, vodje partizanske tehnike Jošt, ki je bil 13. januarja 1945 na vhodnih vratih te tiskarne neoborožen in brez kakršne mož- nosti obrambe ubit z domobransko kroglo. --------- Lahko smo veseli, pa tudi ponosni in zado- voljni, da se tudi v sedanjem negotovem času in neznane prihodnosti še vedno trdno in neo- majno spominjamo žrtev in žrtvovanj pleme- nitih oseb, ki so se v času vojne vihre druge svetovne vojne uprle nekajkrat močnejšim in številnejšim okupatorskim silam in oblasti. Uprle so se z vso močjo in z narodnozavedno slovensko pripadnostjo ter se bojevale za oh- ranitev in osvoboditev slovenstva pa tudi za končanje zasužnjevanja in izkoriščanja dela- vstva od tujega, pa tudi »domačega« kolabo- rantskega kapitalizma. --------- Preddvor je že 8. aprila 1941 zasedla voja- ška nemška oblast in kraj je postal sedež oku- pacijske občine ter vsega tega okoliša, kar je trajalo vse do 9. maja 1945, do konca druge svetovne vojne. Celotno območje doline Kokre je takrat spadalo pod to občino. Začeli so se popolno ponemčevanje in asimilacijski proce- si z germanskimi okupacijskimi usmeritvami. Prvi ukrep je bil prepoved slovenske besede in pisanja, nato pa deportacije zavednih doma- činov. Prvi so bili izgnani in deportirani slo- vensko zavedni učitelji in župnik. Tudi dolini Kokre ni bilo prizaneseno, kajti že prvi mesec okupacije je bila v Kokri uničena in požgana slovenska knjižnica. Okupacijske oblasti so se za vsako dejanje upora, sabotaže ali oboroženega boja kruto in surovo ter barbarsko maščevale s požigi in streljanjem nedolžnih talcev. Kokra pa je kljub nevarnostim postala zatočišče partizanstva in narodnoosvobodilnega gibanja z namešča- njem bolnišnic, kurirskih točk in tras ter različ- nih delavnic in tiskarskih tehnik. Žal se je v juli- ju 1942 zgodil genocid nad vaščani, ko so naci- sti požgali celotno vas z župniščem, kmetijami in hišami vred. Ljudi pa so pobili in zažgali.« »Evropska unija je bila ne- kaj let po najhujši vojni v zgodovini človeštva ustanovljena prav z namenom trajnega miru in okrepljenega gospodarskega sodelo- vanja med državami člani- cami. Zato po toliko letih uspešne širitve Uni- je bode v oči dejstvo, da so se njene notranje meje spet začele zapirati, in to s poostrenimi mejnimi kontrolami ter celo z bodečo žico. Takšna dejanja ne morejo biti v ponos zdru- ženi Evropi, zlasti pa ne spodbujajo k mir- nemu sobivanju med narodi Evrope. Vzrok za to so tudi vzponi raznih ekstremističnih desničarskih strank v različnih evropskih državah, ki malikujejo simbole nacizma in fašizma. Kot da smo že pozabili na krutost vojne in mnoge žrtve! Ali se res nismo nau- čili, da nasilje prinaša še hujše nasilje? Brez mirnega urejanja konfliktov in s podpihova- njem sovraštva med narodi drvimo v nego- tovo prihodnost. Tudi v obdobju pred drugo svetovno vojno je bilo stanje v Evropi takšno. Na oblast so celo legalno prišle ekstremistič- ne politične stranke, ki pa so z vzvodi oblasti hitro zbezljale in zakuhale najhujšo morijo v zgodovini človeštva. Kot predstavnik mlade generacije cenim prispevek borcev, ki so se nečloveškim idejam »nadnarodov« uprli. To so storili, četudi so vedeli, da je njihovo izhodišče v smislu voja- ške opreme neprimerljivo slabše od okupa- torjevega. V boj pa jih je vodilo neutrudno upanje na svobodo in mir. Številni od teh herojev niso dočakali svobode, njihovi gro- bovi pa so raztreseni po poljih in gozdovih, ne samo v Sloveniji, temveč tudi zunaj dana- šnjih meja, tudi v Avstriji. --------- Slovence je leta 1920 ločil nesrečni plebiscit. Ironično pa je prav vojna ponovno povezala Slovence na tej in na oni strani meje, saj par- tizansko odporniško gibanje, ki ga je vodila Osvobodilna fronta, ni poznalo meja. To je delovalo na celotnem območju slovenske na- rodnostne meje. Slovenski partizani, katere danes v Avstriji zastopa Zveza koroških par- tizanov, so na današnjih avstrijskih tleh tudi predstavljali edini organizirani odpor zoper nacističnega okupatorja.« Miha Butara častnik, veteran vojne za Slovenijo, na spominski slovesnosti v Češnjicah 10. junija 2018: Franc Ekar gospodarstvenik, alpinist, na spominski slovesnosti ob 106. obletnici rojstva Lojzeta Dežmana - Branka v Lobnici 16. junija 2018: Aljaž Verhovnik generalni sekretar ZZB za vrednote NOB Slovenije, na slovesnosti pri Peršmanu v Avstriji 24. junija 2018: 39 »Spregovoriti ob 70. obletni- ci ustanovitve ZB, zdaj ZZB za vrednote NOB, je velika čast, a še večja odgovornost. Po veliki slovesnosti na Kongres- nem trgu, po vrsti sre- čanj in proslav v različnih krajih Slovenije, po odlični in jedrnati zloženki ni preprosto povedati še kaj več ali kaj novega. Zgodovinske okoliščine, ki so spodbudile odloči- tev o nastanku te organizacije, in njena do zdaj prehojena pot so nam zelo dobro znane; vemo tudi, kako so se uresničevali cilji ZB v prvih štirih desetletjih in kako v zadnjih treh, ko sta se ob razburkanem in večinoma neprijaznem zuna- njepolitičnem okolju pojavila tudi silovito notra- njepolitično neurje in pravi protipartizanski cu- nami. Ves čas obstoja je ZB ostala v prvih vrstah obrambe humanih vrednot, ki so se z NOB po- trdile in utrdile v skrajno krutih in surovih raz- merah okupiranega slovenskega naroda od leta 1941 do 1945. --------- Njihov skupni imenovalec, ki je povezoval svo- bodoljubne in rodoljubne ljudi tako v času boja s puško in pesmijo kot pozneje v ustvarjanju konkretnih razmer za življenje, se je glasil »za svobodo in kruh«. To so s štirimi besedami izra- žene težnje po odporu zoper vsestransko iztreb- ljenje slovenstva (fizično in duhovno), za nacio- nalno osvoboditev ter samostojno (državno) od- ločanje, ki jih je dodatno okrepila Cankarjeva napoved Narod si bo sodbo pisal sam!. Uresni- čevanje te napovedi vključuje vrednote, ki so se »izkristalizirale v neizmernem trpljenju – borcev, izgnancev in izseljencev, taboriščnikov in zapor- nikov, pogorelcev, ukradenih otrok, ustreljenih in obešenih talcev, vseh mučenikov slovenstva, kot je poudaril Janez Stanovnik 27. aprila 2012 na Kongresnem trgu v Ljubljani; tedaj je tudi opo- zoril, da so se v tem odporu rodili temelji suve- rene državnosti; v odporu sta se krepila nacio- nalni ponos in odporniška samozavest, ki nam je pol stoletja kasneje omogočila osamosvojitev domovine. /…/ Odpor je vodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, … /ki/ si je v pro- gram postavila ljudsko demokracijo kot obliko vladavine po narodni osvoboditvi.« »Ko je bila stiska najhujša, je Slovenija stopila sku- paj, izločila odpadnike in zmagala. Bojevala se je za življenje, svo- bodo in pravičnost. Spopadla se je z oku- patorji, povezala se je z za- vezniki, ustanovila Osvobodilno fronto, svojo državo v okupirani deželi. Vsa Slovenija je v osvobodilnem boju dihala z vrednotami, ki jih še kako potrebujemo tudi danes. In zato smo se zbrali, ko proslavljamo 70-letnico Zveze borcev. --------- Skupaj se spominjajmo časa, ko se je Slove- nija uprla fašizmu in nacizmu. Upor je bil spontan, OF je združila vse svobodoljubne ljudi Slovenije. Bila je humana in je gledala v prihodnost. Partizansko zdravstvo, šolstvo, kultura, kaj vse je živelo skrito pred okupatorji in njihovimi domačimi sodelavci! Nič ni bilo nemogoče. V hudih razmerah so reševali ra- njence in tudi zavezniške letalce, ki še danes izražajo svojo hvaležnost. OF je postavila v te- meljnih točkah zelo jasen program prihodnje slovenske države. --------- Sredi vojne vihre je leta 42 izšla pesniška zbir- ka Mateja Bora: Previharimo viharje. Po- krajinski odbor OF za Gorenjsko je izdal leta 44 ob stoti obletnici prve izdaje Zdravljico Franceta Prešerna. Ustanavljale so se kultur- ne skupine. Ustanovili smo gledališče. Nikjer v Evropi v nobenem odporniškem gibanju ni bilo nič podobnega. In naš boj za svobodo pred davnimi leti ne bo nikoli pozabljen. To smo dolžni vsem borcem, ki so dali življenje za našo prihodnost. --------- Leta 1948 je bila domovina znova resno ogrožena. Jugoslovanski komunisti so se upr- li ukazu informbiroja, uprli so se totalitariz- mu. Branili smo svojo pravico, da sami odlo- čamo o svoji usodi. Znašli smo se osamljeni med dvema blokoma. Grozila je nevarnost nove vojne.« »Že Taras Kermauner je nekoč zapisal: 'Najhuj- ši zločin je izbris spo- mina.' Žal se v dana- šnjem času vse prepo- gosto srečujemo s tako imenovano izgubo spo- mina pri posameznikih, in kar je še mnogo huje, s poskusi, da bi v celot- nem narodu izbrisali iz spomina tisti del naše zgodovine, ko so se naši predniki z junaštvom brez meja, za katero pravi Kocbek, da je po- leg svetosti najintenzivnejša človekova stopnja, spustili v boj z okupatorjem in nas rešili pred izbrisom z zemljevida sveta. Narod brez zgo- dovine je pozabljen narod. Nihče nam nima pravice predpisati kolektivne pozabe. Nekoč je pisatelj Radek Knapp rekel: »Če nas Slovane kaj odlikuje, potem je to ljubezen do lastnega naroda. S tem ni mišljeno samo otroštvo, tem- več vsa naša preteklost.« Oholo in napačno je razmišljanje: svet se za- čenja z mano (z nami) in zdaj. Zločin je brisa- ti iz šolskih učbenikov posamezna poglavja iz zgodovine, zločin je odstranjevati ali uničevati katerekoli spomenike. Spomeniki nam razkri- vajo dogodke, da lažje razumemo življenje in utrip današnjega časa, pa ne le mi, ampak tudi neznani popotniki z različnih koncev sveta, ki obiščejo naše kraje. Ti neznani popotniki bodo spoznali, da so za ta naš lepi konček sveta iz- jemni posamezniki žrtvovali svojo mladost in življenje. Veliki razlagalci zgodovine se pogosto ne zmenijo zanje in za njihove zasluge. Iz leta v leto je manj tistih, ki so sodelovali v zgodovinskih bojih proti fašizmu. Ti osiveli in od življenja izčrpani partizani so zdaj za nas edini še resnični in oprijemljivi spomin na dru- go svetovno vojno. Moramo jim povedati, da jih spoštujemo in da, ko bodo odšli od nas, ne bodo ostali izgubljeni v zgodovini. --------- Seveda je popolnoma razumljivo, da imajo danes mladi svoje idole, da se zgledujejo po junakih današnjega časa. Vseeno pa bi bilo prav, če bi poznali tudi ime Mihaela Škapin - Drina (1922–1943). Veličino narodne he- rojinje je seveda danes težko razložiti mlade- mu človeku, ki se je rodil v času globalizacije sveta, v katerem so vrednote predvsem širitev proizvodnje, trgov in povezav, ki so nujne za gospodarsko rast.« dr. Maca Jogan članica Sveta ZB, na slavnostni seji predsedstva ZB Slovenije v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani 4. julija 2018: dr.Tit Turnšek predsednik ZZB NOB Slovenije, ob 70. obletnici ustanovitve organizacije 1. julija 2018 na Kongresnem trgu v Ljubljani: Milena Zupančič gledališka in filmska igralka, na slovesnosti v spomin herojinji Drini na Velikem Polju 12. junija 2018: Vsi govori so v celoti objavljeni na spletni strani www.svobodanabeseda.si julij 201840 // PIŠE: Karmen Grmovšek, hči // PIŠE: Olga Knez // PIŠE: Marjan Šafarič 91 let Emila Hrvatina 90 let Marice Pivčanove 95 let Viktorja Šafariča Pred kratkim je svoj 91. rojstni dan praznoval naš oče Emil Hrvatin, borec Gubčeve brigade, član in predsednik zveze borcev v Šmarjah, član in predsednik društva upokojencev, dobitnik številnih priznanj in odlikovanj, med drugim tudi najvišjega priznanja slovenske borčevske organizacije. Ro- dil se je 16. junija 1927 v istrski vasici Šmarje pri Kopru kot drugorojeni sin Jožeta in Antonije Hrvatin. Že kot otrok je občutil težko življenje na naši trpeči istrski zemlji, ki je bila dolga leta pod italijanskim jarmom. Ko je bil star 15 let, se je pridružil gibanju OF. Leta 1943 je bil poslan v Črnomelj, od tam pa je bil kot najmlajši borec razporejen v Gubčevo brigado. Sodeloval je v številnih bitkah in občutil težke iz- gube soborcev. Bil je tudi eden izmed tistih borcev, ki so vkorakali v mesto Trst in ga osvobodili. V vojaški službi je bil do leta 1949, zatem pa se je zaposlil v okrajnem komite- ju, kjer je nadaljeval šolanje in ga uspešno končal. Njegovo delo se je nato nadaljevalo na Zavodu za socialno zavaro- vanje, od tam pa je odšel v Mehanotehniko Izola, kjer je bil zaposlen 20 let. Po preselitvi iz Izole v Ljubljano je opravljal delo predstavnika podjetja Metalpromet Rijeka. Svoje delo je končal z upokojitvijo leta 1985. Po upokojitvi se je z dru- žino preselil iz Ljubljane v rojstno vas Šmarje, kjer prebiva še danes. Danes preživlja mirne trenutke svojega življenja v krogu svoje družine in prijateljev. V njem pa še vedno bije duh za pravično in pošteno Slovenijo, kot takrat, ko je prvič stopil v partizanske vrste! Še na mnogo let, dragi oče! V kraški vasici Šmarje pri Sežani je 90. list v bogatem razgi- banem življenju s številnimi pretresi, predvsem pa z veliko ljubezni do družine, obrnila Marija Filipčič, za prijatelje in znance Marica Pivčanova. Marica se je rodila 2. marca 1928. leta v Hruševici kot če- trti otrok v kmečki družini, ki je štela sedem otrok in imela enajst družinskih članov. Že kot otrok je delala »žrnade« na tujih kmetijah, zgodaj vstajala in pasla krave. Brat Slavko, ki je bil komandir 1. čete primorskega bataljona, je umrl 23 let star v bitki. Oče je bil intendant za vas v času NOB, mati pa je kuhala za partizane. Še ga lahko vidimo na njegovem traktorju ali z motorno žago v roki, do lani pa se je še vozil s svojim osebnim av- tom. Vedno je dobre volje. Letos je 21. aprila praznoval že svoj 95. rojstni dan. Rodil se je davnega leta 1923 na Peta- njcih kot sin lastnika manjšega mlina na reki Muri. Oče ga je zelo mladega poslal v avstrijsko Radgono v večji mlin, da se izuči in pridobi več izkušenj za delo mlinarja. Ker je bil priden, ga je sama lastnica mlina poslala v mlinarsko šolo v Lipnico. Po končanem šolanju je nadaljeval delo pri njih. Medtem pa je lastnica kupila tovorno vozilo za potrebe mli- na in Viktor je naredil še izpit za tovornjak in si pridobil veliko izkušenj. Med tem pa se je že močno razplamtela II. svetovna vojna. Ostal je v Radgoni, ker ga je lastnica varovala pred mobilizacijo v nemško vojsko, doma pa bi bil mobiliziran v madžarsko vojsko. Proti koncu vojne, ko so vzdolž reke Mure potekali hudi boji med Nemci na desnem bregu in Rdečo armado na levem bregu, so nemške granate zadele njihov domači mlin, ki je do konca pogorel. Pozimi leta 1945 je Viktor prišel domov in aprila, ko je bila ustanovljena Prekmurska četa, se je tej priključil in tako sodeloval v zaključnih bojih na Koroškem. Takoj so ga uporabili kot voznika tovornjaka za prevoz vsega, kar je Prekmurska četa v tem času potrebovala. Po vojni pa so ga zadržali še 3 leta v tedanjem KNOJ-u, Korpusu narodne osvoboditve Jugoslavije, ker je bil zaupanja vreden voznik. Korpus je takoj po vojni imel nalogo varovati novo nastale meje med Jugoslavijo, Avstrijo in Madžarsko. Ko si je Viktor ustvaril družino, je kmetoval na svoji kmetiji, bil spet voznik v zadrugi in še opravljal delo za Hidrometeorološki zavod Slovenije, in sicer je vsak dan jemal vzorce vode iz Mure, saj je bil tudi izkušen čolnar. Danes živi mirno življenje sku- paj s svojim sinom. Rad pride tudi med člane naše KO ZB Tišina, katere član je že od njene ustanovitve. Marica se še dobro spominja dogodkov, ko so Nemci zased- li Štanjel, partizani pa so ga požgali. Med NOB je bila kurir- ka in pravi, da so ves čas vojske trpeli strah, pomanjkanje in žalost. Dobro se spominja tudi partizanskega napada v Dovcah na Nemce, ki je potekal na svečnico 2. februarja 1944, ko je umrlo 23 Nemcev in sedem partizanov, med nji- mi tudi njen brat Slavko Krt. Potem so se Nemci maščevali in zažgali Komen, Tomačevico in Mali Dol, ljudi pa odpelja- li v Nemčijo. Po koncu vojne je bilo boljše življenje, a kljub temu je bila vedno predana delu. Poročila se je leta 1948 z 12 let starejšim Ladijem Filipčičem, s katerim sta vzgojila dva sinova, Slavka in Žarka. Leta 1970 sta odprla vaško go- stilno, ki je zaradi dobre kraške kulinarike privabljala goste od blizu in daleč vse do leta 1984, ko se je Marica upokojila. Še posebno je ponosna na svojih pet vnukov in prav toliko pravnukov. Slavje ob okroglem jubileju so imeli v gostilni Pri mlinu v Dolenji vasi in na njem sladka torta in kapljica rujnega terana prav gotovo nista manjkali. J U B I L E J I S M O L J U -I I 41 Polom pri Kočevju Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje sk- upaj z odborom XVIII. divizije vabi na srečanje v spomin na ustanovitev in boje jurišnega batal- jona XVIII. divizije v Suhi krajini in na obletnico roške ofenzive, ki bo v Polomu pri Kočevju sobo- to, 4. avgusta 2018, ob 11. uri. Spominski dogodek bomo zaznamovali z boga- tim kulturnim programom. Ob 9.30 bo polaganje vencev v spominskem parku na pokopališču v Starem Logu. Ob krajšem kulturnem programu bodo vence položile delegacije KO ZB Stara Cerkev, ZB Novo mesto in knjižnica Mirana Jar- ca Novo mesto. Ob 10.30 bo polaganje venca ob spomeniku padlih v Polomu. Po slovesnosti bo tovariško srečanje. Organizacijski odbor Vabilo na Graško goro V soboto, 25. avgusta 2018, bo na Graški gori spominsko srečanje borcev, planincev, brigadirjev in veteranskih organizacij. Proslava se bo začela ob 11. uri. Organizirali bomo avtobusni prevoz. Avtobus bo odpeljal ob 8. uri izpred Hale Tivoli. Prijave zbiramo do 20. avgusta 2018. Cena prevo- za je 10 evrov. Informacije in prijave: Danica Dol- ničar, tel. 051 420 919. ZZB NOB Ljubljana Vabilo na Vodiško planino Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica vabi v soboto, 4. avgusta 2018, na spominsko slovesnost ob 77. obletnici ustanovitve Cankarje- vega bataljona in ob prazniku občine Radovljica. Spominska slovesnost s kulturnim programom bo ob 11. uri pri Partizanskem domu na Vodiš- ki planini (Jelovica). Slavnostni govornik bo Jože Mencin, predsednik Policijskega veteranskega društva Sever Gorenjska. Za dolgoletno prizadevno delo v organizaciji Zveze borcev bo Oktetu LIP Bled - KUD Zasip podeljena plaketa Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije. Ob 70-letnici Zveze borcev za vred- note NOB Slovenije pa bodo članom Območnega Združenja borcev za vrednote NOB Radovljica podeljena posebna priznanja za ohranjanje spo- mina na vrednote NOB ter aktivno, prizadevno in dolgoletno delo v organizaciji. Organiziran bo avtobusni prevoz iz Krnice ob 8. uri in ob 8.30 iz Radovljice. Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica Žlan v Bohinju Krajevna organizacija ZZB za vrednote NOB Polje Bohinj v sodelovanju z Občino Bohinj vabi v so- boto, 11. avgusta 2018 ob 13. uri na prireditveni prostor pri stanovanjski hiši Žlan št. 2 v Bohinju na že deveto proslavo v počastitev prvega padle- ga talca v Bohinju, Franca Podlipnika, in vseh bo- V A B I L A hinjskih žrtev druge svetovne vojne. Po krajšem kulturnem programu in slavnostnem nagovoru bo prijetno druženje ob hrani in pijači. Vabi- mo vse, ki ohranjate vrednote NOB, da se nam pridružite. Organizatorji Ob dnevu spoštovanja vrednot NOB na Ptujskem Mestna občina Ptuj in Območno združenje borcev za vrednote NOB Ptuj vas v sodelovanju z Ob- močnim združenjem veteranov vojne za Slovenijo Ptuj, policijskim veteranskim društvom Sever Mari- bor, Društvom generala Maistra Ptuj, Območnim združenjem slovenskih častnikov Ptuj, Klubom brigadirjev Ptuj in Društvom vojnih invalidov Ptuj vabi na spominsko slovesnost v počastitev 70. obletnice ustanovitve Zveze borcev ob dnevu spoštovanja vrednot NOB na Ptujskem v soboto, 4. avgusta 2018, ob 11. uri na ploščadi pred Gim- nazijo Ptuj. Slavnostna govornica bo dr. Maca Jogan, zaslužna prof. Univerze v Ljubljani. Dobrodošli! Branka Bezeljak, predsednica, OZ borcev za vrednote NOB Ptuj Miran Senčar, župan Mestne občine Ptuj Vsak torek, razen prvega v mesecu 1. Predsedstvo AKTIVNOSTI DELOVNIH TELES IN ORGANOV ZVEZE OD 1. 7. DO 31. 7. 2018 2. Kolegij predsednika Priprave na proslavo ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Kampor na otoku Rab. 3. Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja 1.7. 4.7. 6.7. 7.7. 7.7. 7.7. 8.7. 12.7. 13.7. 14.7. 14.7. 21.7. 4. 7. Člani predsedstva so se udeležili: proslave ob 70-letnici obstoja ZZB za vrednote NOB Slovenije na Kongresnem trgu v Ljubljani, slavnostne seje predsedstva ob 70-letnici obstoja ZZB za vrednote NOB Slovenije v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, slavnostne akademije ob 70-letnici obstoja ZZB za vrednote NOB Slovenije v Brežicah, spominske slovesnosti ob 73. obletnici legendarnega preboja iz sovražnikovega obroča in 75. obletnici ustanovitve IV. operativne cone za Štajersko na Menini planini, tradicionalnega srečanja ob dnevu borca na Srminu; spominske slovesnosti ob obletnici partizanskih bojev z italijanskim okupatorjem pri Taborski steni, slovesnosti v spomin na veliko zborovanje v Kožbani, prireditve ob dnevu Črne gore v Ljubljani, prireditve v okviru pohoda veteranskih organizacij na Triglav na Kredarici, 33. zaključne prireditve pohoda veteranskih organizacij na Triglav na Rudnem polju na Pokljuki, tradicionalnega srečanja borcev v počastitev 77. obletnice ustanovitve Prve trboveljske partizanske čete na Vrheh, spominske slovesnosti v spomin na padle narodne heroje Jevtića, Kavčiča in Šaranovića v Podšumberku. Zahvala Popravilo letnic ob dveh padlih na pokopališču Bled Najlepše se zahvaljujem vsem vam, ki ste pri- pomogli in izvedli projekt spremembe in po- prave napačno navedenih letnic rojstva in smrti z zamenjavo nagrobnega spomenika pri dveh sorodnikih, Jaki in Jožetu Bernardu, na partizan- skem pokopališču na Bledu. Štefan Korošec, iskrena hvala vam za vso media- cijo in izpeljavo projekta. Zahvaljujem se Infras- trukturi Bled in občini Bled. Lep pozdrav, Nejc Plečko Nova podoba popravljenega spomenika julij 201842 Prepoznavanje internirancev, iskanje svojcev Koncentracijsko taborišče Casoli O B L E T N I C A Casoli je bilo eno izmed številnih koncentracijskih taborišč, ki jih je italijanski režim ustanovil po vstopu Italije v vojno. V abruškem me- stecu Casoli (pokrajina Chieti v Abruzzih) so na spominskih ploščah vklesana imena 218 internirancev tamkajšnjega koncentracijskega taborišča, ki je delovalo od julija leta 1940 do septembra 1943. Poleg Slovencev in Hrvatov ter Italijanov so bili tam predvsem Judje (108). Na spletni strani campocasoli.org so javno dostopne elek-tronske preslikave osebnih dokumentov, razvrščenih v svežnje in mape. Med interniranci so bili tudi: Ljubo (Ljubivoj) Ravnikar, rojen 19. septembra 1905 v Ljubljani, umrl 31. julija 1973 v Kranju. Bil je slikar, sce- nograf, opremljevalec revij, knjig, avtor logotipa TIGR, eden pomočnikov voja- škega vodje organizacije Danila Zelena, idejni somišljenik, umetniški sodelavec Ferda Delaka. V internaciji je ustvaril bogat opus risb in akvarelov. Z izborom je opremljeno tudi kronikalno delo F. Mikuletiča Internatitis (Goriška Mohor- jeva družba, Gorica 1974). Bil je v več zaporih, italijanskih in nemških tabori- ščih, domov se je vrnil s prekomorci. Vladimir Knaflič, rodil se je 13. janu- arja 1888 v Šmarjah pri Jelšah, odvetnik v Ljubljani, politično dejaven in ugleden mož, strokovni pisec, tesen sodelavec Henrika Tume. Interniran je bil v Cor- ropoliju, Casoliju, januarja leta 1943 je bil priveden na otok Ponza. Družina je po več kot desetletju dobila od slo- venskih oblasti najverjetneje izmišljena uradna datum in kraj smrti. V literaturi in na spletu se datumi in kraji njegove smrti precej razlikujejo. Iz taborišča se je morda vračal prek Visa. Fortunat Mikuletič, rojen 26. juli- ja 1886 v Trstu, umrl je 17. septembra 1965 v Ljubljani. Aretiran je bil v Lju- bljani, odvetnik, politično dejaven, pre- vajalec, pesnik, pisatelj. V Gorici je leta 1974 izšla njegova blago ironična, duho- vita kronika internacije v Corropoliju in Casoliju z naslovom Internatitis, ki hote ni strogo dokumentarna. Kje je gradivo za knjigo in morebitno drugo gradivo, // BESEDILO: Alenka Božič prineseno iz taborišča (sestavljal je med drugim razne prošnje sojetnikom), še ni jasno. Hranila ga je pokojna hčerka Sonja Mikuletič Sancin. Kot odvetnik je služboval na Bistriškem, v Trstu, Celju, Ljubljani, Bil je narodnjak, nekaj časa tudi urednik tržaške Edinosti. Pokopan je v Kopru. Franc Kržič, rojen v Borovnici. Franc Kržič je bil pred vojno v mornarici pod- častnik, bil je komunist, pozneje spome- ničar. Franc Kržič je popravljal golide za ves Casoli, rezljal škatle za cigarete, popravljal peči, umivalnike, očala, stoli- ce, okna, vrata. V Internatitisu Mikuletič omenja Anto- na Žetka iz Senožeč (po spletnem dos- jeju je bil doma v Ložah na Vipavskem, rojen 12. januarja 1895, mati Frančiška Pangerc, oče Anton Žetko, sorodstva menda ni več. Žetko je bi mesar v Tr- stu, aretiran je bil v Ljubljani, v tabo- rišču je sojetnikom med drugim krpal oblačila. Imen nekaterih internirancev verjetno slovenskega rodu Mikuletič ne razkriva. Med 21 Slovenci so bili tudi uradnik Rožeslav, prof. Klonislav/ Konjeslav ter železničar, ki ga poime- nuje kar ljubljanski Tonček. Temelji- teje sta predstavljena (Primorski slovenski biografski leksikon, spletni zapisi) interni- ranca Kazimir Renčelj, kapitan korve- te, in Peter Držaj, dr. med., po katerem je poimenovana ljubljanska bolnišnica. Renčelj je bil aretiran 1942 in interniran v Casoli. Iz taborišča je pobegnil in se povezal z vojno misijo NOV Jugoslavije. Poslan je bil v Gravino, nato pa razpore- jen v I. prekomorsko brigado. Janez/ Ivan Lesjak, rojen 21. avgusta 1909 na Koritnici, občina Grahovo, je bil vaški umetnik, izdeloval je ročne mline, nože za lupljenje krompirja, mišnice, zapon- ke, razne škatle. Še nekaj internirancev s pomanjkljivimi podatki je izpisanih iz Primorskega dnevni- ka, ki je od začetka tega leta edini in pre- cej živahno spremljal dogajanje v Casoli- ju, odzive nanj, vabil svojce interniranih (zdaj predvsem nekaj generacij mlajše) v Casoli po neodposlana pisma ter k zbira- nju pričevanj. Najbogatejši vir podatkov pa so seveda posnetki osebnih doku- mentov interniranih na spletu, za katere je poskrbel prof. G. Lorentini. Nekaj je iz- pisanih, večja zadrega kot italijanščina je branje manj čitljivih rokopisov. Objavljamo še nekatera imena sloven- skih taboriščnikov, ki nam jih je uspelo zbrati: Milan Gombač, oče Franc, ro- jen 7. junija 1923 v Mariboru. S Kon- tovela pri Trstu je bil Alojz/Gigi, Lui- gi Starc, rojen 21. junija 1920. Iz Trsta je bil tudi Mario Hrovatin, rojen 15. maja 1897, Albert Terpin se je rodil v Števerjanu 28. oktobra 1903, Nace/ Ignac Turk, vojni invalid. Tone Ru- pnik, Žane Košenina, Franc/Franjo Primožič, Jozo Puhalj, Franc Ru- dolf, Hotedršica, in Franjo Toma- žič, Sušak, narednik. Prošnja Prosimo vse, ki karkoli vedo o tabori- šču ali imajo dokumente in predmete iz njega, da to sporočijo Svobodni besedi. Poskušali bomo zbrati kar največ doku- mentov in pričevanj ter jih objaviti v eni izmed naših prihodnjih številk naše in vaše revije (svobodna.beseda@gmail. com, tel. številka 041 686 322 – uredni- štvo). 43 Naročam revijo SVOBODNA BESEDA Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ZZB za vrednote NOB Slovenije Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana N A R O Č IL N IC A Ime in priimek: ................................................................................................................................................ Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................ Telefonska številka: ......................................................................................................... Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 €, letno 36 €. Podpis: ...................................................... Zapotok 2018 Za pravice, ki jih uživamo danes, se je bilo treba bojevati O B L E T N I C A V Zapotoku pod Kureščkom je bila 9. junija tradicionalna prireditev Zapotok 2018 v spomin na upor, narodnoosvobodilni boj in vse bri- gade, ustanovljene v vaseh pod Mokrcem in v okoliških gozdovih. Borci in borke partizanskega narodnoosvobodilnega boja so se na tem območju za obrambo domovine povezali v Mokrško četo, Krim- ski bataljon, Tomšičev bataljon, Šercerjevo brigado in 10. ljubljansko udarno brigado, ki je bila ustanovljena septembra 1943, kmalu po okupaciji Italije. Slavnostna govornica na slove-snosti je bila ministrica za ob-rambo Andreja Katič, zbrane pa so pozdravili tudi župan Mestne občine Ljubljana Zoran Jankovič, župan Občine Ig Janez Cimperman ter v ime- nu organizatorjev predsednik Društva Zapotok Zlato Usenik. Slovesnosti se je udeležil tudi dr. Marko Vrhunec, politič- ni komisar Ljubljanske brigade. Z zbra- nimi je delil nekaj svojih spominov na njeno ustanovitev in boje. Slovensko narodnoosvobodilno giba- nje je v Ljubljani ob kapitulaciji Italije izkoristilo prelomni trenutek za pobeg iz okupiranega mesta. Trije dnevi odpr- tih prehodov v žici so omogočili preha- janje aktivistov iz Ljubljane na Ižansko. Nemška vojska je sicer nato zasedla prehode, a bodočim partizanom je vse- eno uspelo preiti žico. V teh krajih se je tako oblikovala partizanska brigada, ki se je prekalila v nemški ofenzivi jeseni leta 1943, delovala v Gorskem Kotarju, branila Belo in Suho krajino ter končno 9. maja leta 1945 med prvimi vkorakala v osvobojeno Ljubljano. Ministrica za obrambo je ob dogodkih pred 75 leti izrazila prepričanje, da se lah- ko tudi vsi, ki vojnih grozot nismo doži- veli na lastni koži, iz izkušnje Ljubljanske brigade marsičesa naučimo. Predvsem tega, da je treba izkoristiti trenutek, ki se ponuja, ter da sta za uresničenje želja potrebna akcija in pogum. Glede na nedavne volitve je tako spom- nila tudi na možnost, da izrazimo svojo voljo o tem, komu želimo dati priložnost, da vodi našo državo, a tega trenutka in pravice marsikdo ni izkoristil. Prav tako je spomnila na vsa prizadevanja žensk za // BESEDILO: MORS // FOTO: Aleksandra Pelko Jamnik, MORS volilno pravic, ki so jo slovenske ženske pridobile tudi po zaslugi narodnoosvobo- dilnega gibanja. Opozorila je na trd boj za človekove pravic in enake možnosti vseh družbenih skupin. Vse pridobljene pravi- ce po prepričanju ministrice niso samo- umevne in priborjene za večno, zato ne smemo biti do tega brezbrižni. In prav ohranitev in nadgradnja pra- vic, medsebojna strpnost in ničelna to- leranca do sovražnega govora so zah- tevni izzivi današnjega časa, s katerimi se lahko soočimo le kot skupnost. Ob tej priložnosti je ministrica opozorila tudi na pogum domačinov pod Mokr- cem, Krimom in Kureščkom, ki so se predani naprednemu gibanju aktivno vključevali v partizanski boj in utrpeli tudi veliko gorja. »Upor proti nacizmu in fašizmu ni bila lahka, a je bila edina prava odloči- tev. In ne moremo si zatiskati oči pred tem, da je bilo sodelovanje z okupator- jem skrajno nizkotno in vsega obsoja- nja vredno dejanje. Dejstvo je, da brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve.« je med drugim še dejala ministrica Ka- tičeva. Glede prihodnosti in sanj mlade generacije je ministrica opozorila pred- vsem na inovativno, socialno pravično ter državo, varno v vseh pomenih in v vseh obdobjih življenja. Poudarila je pomen skupnih vrednot, kot so solidar- nost, pravičnost in poštenje. Ob kon- cu je naštela več pomembnih obletnic. Pred 70 leti, 4. julija 1948, je bila usta- novljena Zveza združenj borcev naro- dnoosvobodilne vojske Slovenije – da- nes Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Ustanovljena je bila z namenom, da bi povezovala in spodbujala sodelova- nje pri obnovi in razvoju domovine, kar je po prepričanju ministrice naredila z odliko. Velika prelomnica je bila tudi ustanovitev Teritorialne obrambe Slo- venije pred petdesetimi leti. »Trdno verjamem, da je pomembno, da spomine na ključna dogajanja v naši preteklosti negujemo in krepimo, še po- sebno ali pa zlasti zaradi naših mladih. Da se bodo zavedali, kje so naše koreni- ne. Da ni nič samoumevno. Naša svobo- da, naša suverenost, pravice posamezni- ka in posameznice – vse to je priborjeno. Tudi zato je treba ohranjati spomin na junaška dejanja naših prednikov in se iz njih učiti! Treba pa se je zavedati, za- kaj so nastale vojne in kakšne grozote prinašajo … Naj se nikoli več ne pono- vijo!« je nagovor zbranim sklenila mini- strica za obrambo Andreja Katič. julij 201844 Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 17. avgusta 2018. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 33. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 32. številke revije Svobodna beseda 1 .Metka Savšek, Trška Gora 23, 8270 Krško 2. Branimir Pavčnik, Trnov Hrib št.1, 3270 Laško 3. Marija Borišek, Jablana 5, 1410 Zagorje Rešitve križanke: SVETLANA, IRSKA KAVA, MAKAROVIČ, OS, NIN, AK, ANTAJ, TITO, ASTROLOG, SEČANI, PARADA, ROA, ICIKA, RDEČA ZVEZDA, ICAS, IONI, ARGO, MAJI, LN, NORTON, OPAAS, OPAŽ, NR, RN, TOK, OST, ENAČAJ, EBOLA, KNIN, ARIJA, NARDA, LIČILO, ČESTITKAR, AKITA, RAJK, ATE. Geslo: SVETLANA MAKAROVIČ, RDEČA ZVEZDA. Rešitve križanke pošljite do 17. avgusta 2018 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. SOL BROMOVE KISLINE PRODAJNO BLAGO PREBI- VALCI OTLICE NADALJE- VANJE GESLA MELEAGROV OČE V GRŠKI MITOLOGIJI, OINEUS PRIPADNIK ILIRIZMA PRIVRŽE- NEC SECESIO- NIZMA DOBA, RAZDOBJE JOSIP .... TITO PRITOK SENE V FRANCIJI (IZ: ISEO) OČKA NEMŠKA PASMA PSOV, ROTT- WEILER ZAČETEK GESLA NEMŠKI POLITIK (LOTHAR DE) IZOLATOR SLOV- NIČNO ŠTEVILO, SINGULAR ZNAČIL- NOST OPUSTE- LEGA OBRT ZA IZDELAVO METEL KOLOBAR PRSNE BRADAVICE MILAN NATEK AMERIŠKA ZNAMKA ŠPORTNE OBUTVE (IZ: ENKI) OSCAR ARIAS OCENITEV ČURLIČ ERVIN BIBL. DAVI- DOV OČE (IZ: ESEJ) ANTON DERMOTA LASTNOST OMAMNE SNOVI GROBO DOMAČE SUKNO AM. PLOSK MERA ŠP. EPSKI JUNAK OTOČEK V PRESPAN. JEZERU S PERJEM NAPOL- NJENA ODEJA POZITIVNA ELEK- TRODA OSKAR NEDBAL KONJSKI ZOB NEMŠKA PLAVALKA GEWENI- GER (NI: ETE) RUSKA REKA V KARELIJI BOLEZEN KOZE PERZIJSKI KRALJ ŽEN. OBLI- KA IMENA JERNEJ DELCI Z ELEKTR. NABOJEM PREBIVAL. ANGLIJE KONEC GESLA ZAČETEK KALVINI- ZMA PEVEC GJURIN DENARNA ENOTA ZAHODNE SAMOE (IZ: LATA) SNOV, KI POVZROČA ALERGIJO GRŠKA BOGINJA USODE OKRAS, DEKOR DRŽAVNA BLAGAJNA OČE, ATA; TUDI OSTAREL MOŠKI ORANJE NASLOV FRANC. KRALJEV (IZ: ERIS) POLETNI MESEC MITOLOŠKI PRVI LETALEC LOJZE SPACAL GR. OTOK (IZ: ISO) NEKDANJI JAPONSKI DROBIŽ NAJDALJŠA REKA NA SVETU CIGARETNI OGOREK LOJZE KOLMAN VIJAK PRI STISKAL- NICI PRIPADNIK INKOV JAMAJŠKA ZVRST GLASBE HRVAŠKI KRAJ PRI OPATIJI OTROČEK, OTROČIČ PRIPADNIK VERIZMA SVILAR- STVO PREBIVAL- KA IGA TISOČ KILO- GRAMOV ALPINIST IN PLANIN. DELAVEC (FRANC; IZ: REKA) DELAVEC V TISKARNI / R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 33 9 772463 821805 cena 3 eur Letnik IV ISSN 2463-8218 julij 2018