Per 586/2001 “GORSKA ZENA“ tako so ji zrekli na Gori edo pelicon Spomenik Materi Gorjanki je takorekoč narejen. Umetnik je svoje končal. Morda bo v svojem ateljeju, kjer stoji glinast kip, še popravil to in ono, morda zalizal kakšno razpokico, ki se bo pojavila ob sušenje gline. Nato bo prišel livar, če že ni, napravil iz posebne gume kalup, ga razrezal na več kosov in ga odpeljal v livarno, kjer ga bo spet sestavil in vanj vlil bron. Odlitek bodo pripeljali na Goro kakšen dan pred praznikom Gore in Gorjanov, ga namestili in pokrili. Foto Edo Pelicon Kip je visok dobra dva metra, skupaj z bremenom in dvignjenima rokama. Sama ženska figura j e nekoliko višja od povprečno visoke ženske. Kipar namenoma ni hotel pretiravati v višini, da ne bi dosegel učinka, kot da gre za preveč dominantno, gospodovalno žensko. Tudi izraz na obrazu izžareva tipično žensko milino, čeprav na nek način deluje tudi skrivnostno in ni docela izdelan. Na ta način deluje kip kot celota, sicer bi obraz lahko ponujal svojo govorico. Govorica kipa naj bo ena, pravi kipar, kot da bi figuro v enem kosu odtrgal od skalnatega roba. Z obraza, in morda tudi figure nasploh, ni moč določiti starosti ženske. Lahko bi rekli, daje v najboljših letih, daje vsekakor mati, z vso odločnostjo in odgovornostjo dela v dobrobit družine, pri čemer ji avtor namenja obline privlačne ženske. Skulptura deluje sveže, saj je umetnik začutil, da mora biti umeščena v naravo in z njo zlita. Ni povsem realistična, preveč abstraktna tudi ne. Izhaja iz figure ženske, ki nosi vodo. Odločne ženske, ki hodi, je v gibanju. Ki od vrha do tal valovi. Ni le ženska, je materija. Kipar Posega je postavo nekoliko nagnil, kar simbolizira kljubovanje burji in vsem težavam življenja na Gori. Ženska ni oblečena v pravem pomenu besede, ovijajo neke vrste draperija, dokaj podobno kot pri poznanih figurah starih Grkov. Tudi skozi to klasičnost v izvedbi j e želel umetnik doprinesti k stabilnosti žene, matere Gorjanke. Toda v draperiji bi zaman iskali podobnost s kakšnimi togami, veli ali podobnim - še najbolj nas spominja na drevesno skorjo, lubje, Id se lušči. Tudi v tem j e povezanost z naravo, njena prvinskost. Ker gre za Goro, mora biti povezana s kamnom, skalo. Navezavo sicer bronastega kipa z Goro nakazuje kamnit podstavek. Tudi vzporedne gube v oblačilu bi lahko prepoznali kot škraplje v kamnu, ki jih je izdolbla voda - nosilka življenja. Ta se zliva s posode na glavi in obliva telo. Posoda na glavi ni le posoda z vodo, je tudi gnezdo... Gnezdo pa je simbol topline, družinske varnosti. Posega pa je ujel tudi posrečen kot nad glavo dvignjenih rok, saj luknja med roko, vratom in posodo na glavi spominja na Otliško okno. Z načinom oblikovanja pa je pustil dovolj svobode za lastne interpretacije gledalcu, posamezniku. Foto Primož Brecelj Kdo je Zmago Posega? Rodil seje leta 1959 v Postojni, študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in leta 1982 diplomiral, tri leta pozneje pa končal še kiparsko specialko. Za njim je vrsta skupinskih in samostojnih razstav ter nagrad. Živi in dela v Biljah, je pa tudi docent na Akademiji v Ljubljani. Posega je že dve desetletji dejavno prisoten v slovenski likovni stvarnosti. Vseskozi raziskuje in razvija likovni izraz, kije od postavitev v kovini osemdesetih let preko figuralnih form v devetdesetih postal avtorsko prepoznaven. Je kipar, ki ga ob osebnem umetnostnem nazoru, znanjih in izkušnjah tudi specifična likovna tradicija in številne spodbude ambienta, kjer živi, močno vzpodbujata v likovno ustvarjanje, je zapisala likovna kritičarka Nives Marvin. Posegov kiparski opus pomeni simbiozo preteklega, znanega in že preverjenega sedanjega, sodobnega in zelo intimno občutenega. Že več kot desetletje sprejema izzive, ki mu jih nudi kamen, avtohtona tvarina, ki so jo generacije primorskih kamnosekov skozi stoletja pretvarjale v svojske pomnike življenja. Torej Zmago Posega dobro pozna in zaznava kamen, tudi tistega z Gore, ki pa zaradi neobstojnosti ni primeren za tovrstne spomenike. Potemtakem bi prišel v poštev le kraški ali kateri drugi kamen oziroma marmor, ki se pač ne bi skladal z okoljem, zato je odločitev za bron logična, pri čemer omogoča modeliranje osnutka v glini dodatne možnosti oziroma razsežnosti. ZBORNIK OB 400 — LETNICI franc čer n ig oj - gidlju Ta knjiga je energija. Energija Gore in njenih otrok. Je udejanjeno hotenje duha in snovi. Petintrideset avtorjev, več kot šestdeset tehtnih, tudi zelo obširnih prispevkov, če ne štejemo množice ljudskih besedil in okruškov kolektivnega spomina, katerih avtorji smo vsi! Nekaj stotnij fotografij... Kako povezati to bogastvo, da bo zbornik zaživel kot celota, hkrati pa bo vsako besedilo sijalo s svojim obrazom... Pot je tista, ki vse povezuje. Pot, kije ključ. Ključi v rebri iz kamna, kije Reber, seveda tista na prisončni strani Gore. Saj: če hočeš Goro doživeti, se moraš nanjo povzpeti, in to po starem: po ključih v Rebri, z bremenom na hrbtu ali v duši. In s hotenjem v sebi, da prideš na vrh, kjer je vse presijano od nebeške luči, kjer so angeli doma... Tako boste lahko potovali skozi zbornik, vzpenjali se boste od ključa do ključa, skozi tmjavo grmovje, med ostrorobim kamenjem mimo breznov, čez živa melišča, med skalnimi rožami, skozi meglo in burjo, skozi snegove in snežne zamete, pod globokim modrim nebom; od besede do besede skozi poglavja... Se enkrat naj poudarim: ‘zbornik’ je pričujoča knjiga. Vsak od množice avtorjev je strokovnjak za svoje področje ali pa mu je le-to kako drugače blizu. Vsi pa pišemo o eni Gori in seveda o vsem, kar je z njo povezano, zato se posamezna področja med seboj prekrivajo. Recimo, o zgodovinskem obrazu Gore posredno in neposredno piše več avtorjev; tako so morda nekateri podatki povedani večkrat. Vendar smo jih pustili, ker v okviru različnih tem zaživijo na različne načine. Hkrati pa menimo, da bralec zbornika ne bo bral kot celote, temveč po posameznih temah, zato bi bilo narobe, če bi iz posamezne enote izpustil bistvene podatke, ki se v drugačni zvezi pojavljajo tudi drugod. In še tole, na koncu začetka, preden krenemo navkreber: Govorjene besede živijo le trenutek, morda dva. Zapisana pa ostane. In če je zapisana na pravem mestu, ostane še toliko bolj. Tale ‘zbornik’ je pravo mesto za besede o Gori... MATI GORA ZBORNIK O GORI, GORJANKAH IN GORJANIH, OB 400-LETNICI NASELITVE GORE Beseda prva, topla: STOPIMO NA POT..., Franc Černigoj I. Ključi davni, pradavni: brezpotja in stečine... ♦ Geološki obraz Gore, Stane Bačar ♦ Geografska podoba Gore, Lojze Likar ♦ Rastlinstvo naših krajev, Elvica Velikonja ♦ Živalstvo na Gori, Peter Valič II. Ključi ob vznožju Rebri: steze, kolovozi, ceste... ♦ Kulturna krajina na Gori, Patricija Vidic ♦ Kmetijstvo: •Kmetijstvo na Gori, Bojan Bizjak • Gospodarstvo, s poudarkom na kmetijstvu, Lojze Likar •Mlekarstvo na Gori med obema vojnama, Marjan Polanc ♦ Gozd in gozdarstvo na Gori: •Gozd in gozdarstvo na Gori, Ljubo Čibej •Tekmovanja gozdnih delavcev - sekačev, Angel Vidmar ♦ Ceste in cestarstvo na Gori, Valter Polanc ♦ Laskar z Dola, Franc Černigoj ♦ Lov: Foto Matej Pelicon •Zgodovina lova v Trnovskem gozdu, Angel Vidmar in Vitomir Mikuletič - Sol je sladka, Roman Blaško (lovska proza) •LD Kozje stena se predstavi, Alfonz Krapež - Zapisan divjini, Zlatko Krivec (lovska proza) - Spomin nanje je živ, Alfonz Krapež - (lovske anekdote) ♦ Stavbarstvo na Gori, Irena Velikonja ♦ Štirne in vodovod: •Voda na Gori, Andrejka Ščukovt •Vodovod na Goro, Albin Krapež ♦ Obrt in rokodelstvo na Gori, Irena Velikonja ♦ Oblačilna kultura podeželskega prebivalstva na Gori, Irena Velikonja in Oriana Velikonja, por. Grbac ♦ Zaposlovanje in izseljevanje na Gori, Stanislav Mikuž ♦ Denar, Valter Polanc ♦ Prehrana na Gori, Jerica Pelicon ♦ Zdravilstvo, Edo Pelicon III. Ključi, sredi Rebri zavozlani ♦ Včeraj - danes - jutri cerkve na Angelski Gori, Matej Kobal ♦ Gora in Gorjani med prvo svetovno vojno: Uroš Velikonja ♦ Druga svetovna vojna •Druga svetovna vojna, Lojze Likar •Žrtve fašističnega nasilja z Gore in na Gori, Franc Černigoj ♦ Osamosvojitvena vojna, Emil Velikonja, Angel Vidmar ♦ Kronisti o Gori, Edo Pelicon IV. Ključi, že visoko pod Robom Gore ♦ Tako govorimo Gorjani, Brigita Krapež, por. Slejko ♦ Šolstvo: •Šolstvo na Gori do leta 1945, Slavko Bratina •Zgodovina šolstva na Gori od leta 1943 do danes, Zdenka Rosa Foto Matej Pelicon V. Ključi, čez Rob ♦ Šege in navade na Gori (življenjski, letni in delovni cikel), Irena Velikonja ♦ D.O.L.: •O treh gorskih vaseh še drugače, Franc Černigoj • Kako pri hiši tej se reče, Lojze Likar ♦ Ljubiteljska kultura: Slavko Vidic ♦ Glasba, plesi: Edo Pelicon ♦ Besedno ljudsko izročilo: Franc Černigoj ♦ Gora in literarni ustvarjalci: •Gora in beseda, Bojan Bratina •Bojan Bratina - Kaličuski, Marija Mercina •Besedila literatov z Gore Suša, Narte Velikonja Večer pri Maticavih, Aldo Černigoj Nekaj pesmi, Franc Černigoj Lesena ura, Bojan Bizjak Dve pesmi, Bojan Bizjak Brez strahu, (pesem), Ingrid Kovše a ♦ Likovna ustvarjalnost Gorjanov: •Znamenja na Gori, Franc Černigoj •Gorjani - slikarji: - Likovni ustvarjalci z Gore, Hieronim Vidmar, Anamarija Stibilj Šajn - Akademski slikar Rudi Pergar in njegova Gora, Aldo Černigoj VI. Ključi, mimo Okna, Sključja dolina... ♦ Turizem (turistične in planinske poti...), Edo Pelicon ♦ Interesna skupnost podeželskih žena Predmeja, Irena Velikonja ♦ Smučanje (rezlanje, drsanje) na Gori, Emil Velikonja ♦ Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine GORA, Valter Polanc Foto Matej Pelicon VII. Beseda zadnja, a ne poslednja... Beseda predsednikov KS Predmeja ter KS Otlica-Kovk KDO VSE POMAGA PRI NAŠI 400 LETNICI Projekt Gora 400 let je organizacijsko in finančno izjemen projekt. Finančna zahtevnost projekta zahteva sponzorje, ki v projekt verjamejo in so pri njem pripravljeni sodelovati. Zelo smo veseli, ker nam prav vsi, brez izjeme, priznavajo, da gre za dober projekt in veliko delo. To ni veselica, po kateri ostanejo kozarci in kup smeti, ampak velika stvar za celo Goro. Zelo veliko nam pomeni pohvala pokroviteljev in materialna, pa tudi moralna podpora k izvedbi. Prav veseli smo, ko nam sponzorji izrekajo priznanje za pogum in energijo pri tem zahtevnem delu. Kaj se dogaja na posameznih področjih, lahko preberemo v drugih člankih. Tu se bomo posvetili sponzorjem, ki so do dneva oddaje tega članka pristopili k projektu Gora. GORJANI DOMA IN PO SVETU Posebno prijetno smo presenečeni nad odzivom samih Gorjanov, tako domačinov kot tudi Gorjanov, ki živijo drugod. Prav vsak prispevek domačinov, ne glede na darovan znesek, je za nas velika vzpodbuda, da smo na pravi poti in da smo vsi Gorjani sprejeli stvar za svojo. Člani dmštva Gora so doslej zbirali prispevke na Predmeji, sedaj pa pričenjajo z zbiranjem na Otlici in Kovku. Odziv je praktično 100%, skoraj je ni hiše, kjer se ne bi pozitivno odzvali na akcijo. Gorjanom, ki živijo drugod, smo poslali položnice in program prireditev. Žal ugotavlj amo, da seznam, s katerim razpolagamo, ni ravno popoln. Tako se dogaj a, da nekateri položnic ne dobijo, zato ponavljamo številko žiro računa društva Gora Predmeja: 52010-678-78305. V tej številki objavljamo seznam darovalcev, ki so prispevali do oddaje časnika v tiskamo, vsi ostali bodo objavljeni v štirinajsti številki časnika Gora. PODJETJA Tako zahtevnega projekta, kot je ‘Gora 400 let’, nikakor ne bi izpeljali brez pomoči podjetij, občine... Doslej so se vsa podjetja, kjer smo zaprosili za pomoč, odzvala in nam resnično veliko pomagala. Ne glede na višino zneska, smo veseli, ker so v vseh podjetjih pomagali po svojih trenutnih možnostih. Akcija obiskov po podjetjih j e še v polnem razmahu, tako da tukaj omenjamo podjetja, ki so že pristopila k projektu ‘GORA 400 let’. Prispevki podjetij so zelo različni. Nekatera podjetja prispevajo svoje izdelke, draga denarna sredstva, tretja storitve. Lahko rečemo, da smo podjetjem za njihov odziv zelo hvaležni, saj brez njih projekta ne bi zmogli zaključiti po finančni plati. Vsestransko angažiranostjo pokazala skupina Union - Fmctal, ki seje odločila za pokrovitelj stvo nad prireditvij o in temu ustrezen finančno materialni prispevek projektu. Posebno zahvalo smo dolžni podjetju Primorje d.d. iz Ajdovščine, kije projekt podprlo finančno in se hkrati obvezalo opraviti del ureditvenih del na Križcu, kjer bo stal spomenik. Direktor Dušan Černigoj nam ob vsaki priložnosti vliva pogum in nas vzpodbuja. Dal nam je tudi veliko koristnih nasvetov. Z znatno finančno in materialno podporo so do oddaje tega članka v tiskamo k projektu pristopila naslednja podjetja: Gatis d.o.o. Šempeter pri Gorici, Mlinotest d.d. Ajdovščina, Zavarovalnica Triglav d.d. Nova Gorica, MIP d.d. Nova Gorica, Antoni d.o.o. Ajdovščina, Skupina Viator - Vektor Ljubljana, Euro-Fer d.o.o. Ajdovščina, v fazi pristopanja projektu so še številna podjetja, seznam vseh bo objavljen v naslednji številki časnika Gora. OBČINA AJDOVŠČINA S predsednikom dmštva Gora sva pred slabim mesecem obiskala župana naše občine. Župan Marjan Poljšak naju je sprejel v svoji pisarni skupaj s tajnikom Vilijem Dumikom in sodelavko Dragico Figljevo. Z zanimanjem so prisluhnili predstavitvi projekta Gora 400 let. Zelo nas veseli, da so vsi skupaj izrazili podporo projektu in obljubo, da bo Občina Ajdovščina podprla izvedbo projekta. Dogovorili smo se za oblike pomoči. S prispevkom občine smo zadovoljni, trenutno potekajo aktivnosti za operativno izvedbo obljubljene pomoči. Občina Ajdovščina torej na Goro in Gorjane ni pozabila, pač pa ima na Gori še veliko načrtov. Odnos župana do Gore se v praksi vidi v nadaljevanju gradnje vodovoda, ki zelo hitro napreduje proti Colu in tudi nadaljevanje gradnje sekundarnega omrežja je tik pred zdajci. Čez slab mesec naj bi se pričela obnova Osnovne šole na Colu. Pa moralna in materialna podpora projektu Gora 400 let, dovolj argumentov torej, ki nas prepričajo, da se življenje na Gori ni ustavilo, temveč da župan in občina skrbita za razvoj tudi tega dela občine. Županje tudi obljubil udeležbo in sodelovanje na osrednji proslavi ob odkritju spomenika Goijanki, prvega septembra. Čeprav še zdaleč nimamo zbranih dovolj sredstev za pokritje vseh stroškov, smo optimisti, saj trenuten odziv, tako Gorjanov doma in po svetu kot tudi podjetij, vliva upanje in pogum, da bomo skupaj zmogli uresničiti velike cilje. Vedeti moramo, da so stroški take prireditve visoki in jih je pač potrebno pokriti. Posamezniki so pred časom zagotavljali, daje investicija spomenika v celoti pokrita in nas nima kaj skrbeti. Ko pa je šlo zares in so pričeli prihajati računi, so se obljube razblinile in od tega ni ostalo kaj dosti. Vse breme je padlo na pleče Društva Gora, kije moralo zelo intenzivirati zbiranj e sredstev, saj j e spomenik največj a postavka v proj ektu. Drugi velik strošek je izdaja zbornika. Ostane pa še kup stroškov, vezanih za spremljajoče prireditve in samo osrednjo proslavo. Bomo zmogli? S skupnimi močmi vseh Gorjanov, pokroviteljev in Občine Ajdovščina prav gotovo. KAKO NASTAJA ZBORNIK O GORI... O zborniku smo v tem časniku že napisali poglavitne vsebinske zasnove. Naj na tem mestu omenimo še tehnično plat priprav na izdajo zbornika. V zborniku j e preko šestdeset prispevkov šestintridesetih avtorjev. Vsi avtorji so besedila oddali uredniku Francu Černigoju. Urejati tako obsežen zbornik je zelo zahtevna naloga. Časovno bo vzela kar pol leta trdega leta. Brez velikega truda avtorjev in urednika do zbornika ne bi prišli. Zbornik bo vsebinsko bogat in pester. Nanj bomo Gorjani upravičeno ponosni. Ko urednik članke uredi, popravi, predlaga spremembe, pomaga pri umeščanju fotografij v prispevke. Tako popravljen prispevek urednik vrne avtorju, ta ga popravi in spet vrne uredniku. Ta pot se lahko nekajkrat ponovi. Ko j e prispevek urejen, ga oddamo postavljalcu knjige. Postavitev knjige opravlja izkušen založnik, kije izdal številne knjige - Radivoj Humar iz Studia RO d.o.o. iz Bilj. Ko j e postavitev opravljena, se prispevki vrnejo avtorjem, ti jih pregledaj o in predlagaj o popravke. Urednik ponovno pregleda popravlj eno besedilo, doda še svoj e popravke in gradivo gre zopet postavljalcu. Ta krog se ponavlja, dokler niso vsi zadovoljni z gradivom in postavljalec lahko izdela na računalniku zadnjo verzijo. Na tej osnovi izdelajo filme - predpripravo za tiskamo. Na koncu gredo filmi v tiskamo, kjer se opravi tiskanje zbornika. Tiskanje našega zbornika smo po dolgotrajnem zbiranju ponudb zaupali tiskarni Hren s. p. iz Ljubljane. Gre za tiskamo z veliko izkušnjami in kvalitetno opremo, ki letno natiska več kot osemdeset knjig. In kako bo izgledal zbornik? Dimenzije zbornika so 240 x 310 mm, imel bo nekaj manj kot 500 strani. Tiskan bo na kvalitetnem 115 gramskem papirju biomat. Vezava bo trda, kartonska. Več kot polovico zbornika bo opremljenega z barvnimi fotografijami. Natisniti mislimo nekaj čez tisoč izvodov. In cena? Knjige takega formata in vsebine stanejo na trgu nad petnajst tisoč tolarjev. Društvo Gora, avtorji in ostali, ki sodelujejo pri nastajanju zbornika, smo storili vse, da bi bil zbornik dostopen vsem, ki ga želijo kupiti. Povedati j e treba, da so se vsi avtorji odpovedali honorarju, prav tako prostovoljno delo opravlja urednik (ta je opravil najobsežnejši del in dal zborniku svoj osebni pečat). Trenutno se predvidena cena giblje med 6.500 in 7.000 tolarji. Upamo, da nam bo uspelo stroške krotiti na tej višini in tako omogočiti nakup zbornika najširšemu krogu bralcev, ki jim je zbornik namenjen. Zbornik bo predvidoma izšel v prvi polovici avgusta. Takoj po izdaji bomo zbornik ponudili po hišah na Gori, kupiti pa ga bo možno tudi na osrednji proslavi 1. septembra, na angelsko nedeljo. Lahko pa ga naročite tudi po pošti na naslov Društva Gora. Zagotovo ne bo Gorjana ne doma ne po svetu, ki ne bo želel imeti zbornika o Gori, Gorjankah in Gorjanih skozi pestro zgodovino Gore. OKVIRNI SCENARIJ PROSLAVE emil Velikonja Foto Matej Pelicon Praznovanje 400 - letnice naselitve GORE - Predmeja, 1. september 2001: - odra ni, vse se dogaja v naravi, na Križcu; - nastopajoči so oblečeni po starem - primemo časovnemu obdobju; - zapora ceste od Bratinu do Križca - vse območje brez avtomobilov; - v ozadju primerna glasba in zvočni efekti; - kulise, maketa hiše... POTEK PROSLAVE: - Dobrodošlica - aktiv kmečkih žena - Državna himna - pevski zbor - Pozdravni nagovor predsednika dmštva GORA - Nagovor župana občine Ajdovščina - Prihod prvega lovca na Goro, ki postavlja barako - & Franc Černigoj bere zgodbo o življenju na Gori v davnih časih ( - Prihod Edmunda Čibeja - sede na skalo in piše Kroniko - prebere, kako so “došle prve snežke” — prinesejo smučke - Prva svetovna vojna - pevski zbor - (Oj Doberdob ali katero dmgo) ©Franc Černigoj bere zgodbo iz prve vojne, vmes zvočni efekti grmenja granat - Laskar, skupina odigra prizor o Laskarju ©Franc Črnigoj bere zgodbo o laskarstvu - Gozdarji na delu: žagajo z ročno žago, cepijo drva, zlagajo, kurijo ogenj - Gorj anka j im prinese v škafu vodo 0 Franc Černigoj bere zgodbe iz Moža in čemerike V w>) - Možje kosijo, ženske trosijo travo - Druga svetovna vojna: Požig domačij, velikanski ogenj - kres - Pevski zbor: dve pesmi - Življenje na Gori povojne generacije - Pevski zbor osnovne šole Otlica - Kmečka opravila, pastirstvo, klekljanje, košnja... - Pevski zbor osnovne šole - dve pesmi n X O- Franc Černigoj bere zgodbe iz Moža in čemerike ! - Skeč OŠ - povabilo slavnostnemu govorniku - Po končanem govom promenadni nastop orkestra Slovenske vojske - naj starejše tri Gorjanke odkrijejo spomenik Foto Edo Pelicon Foto Edo Pelicon Spisek tistih, ki so prispevali denarna sredstva za izgradnjo spomenika do 18. junija 2001 1. ABRAM CVETKA 2. BARIŠIČ ZORAN 3. BENKO ALBERTA 4. BERTONCELJ VIKA 5. BITEŽNIK ANASTAZIJA 6. BIZJAK ANGEL 7. BIZJAK ANGELA 8. BIZJAK ANTON 9. BIZJAK BOGOMIR 10. BIZJAK BRANKA 11. BIZJAK BRANKO 12. BIZJAK DUŠAN 13. BIZJAK DUŠAN in DOLORES 14. BIZJAK FRANC 15. BIZJAK HERMAN 16. BIZJAK HILARIJ 17. BIZJAK IDA 18. BIZJAK JOŽE 19. BIZJAK JOŽE 20. BIZJAK JOŽE 21. BIZJAK MARJAN 22. BIZJAK MILAN 23. BIZJAK SILVO 24. BIZJAK SREČKO 25. BIZJAK VIKTOR 26. BIZJAK VIKTOR 27. BIZJAK ZLATKO 28. BLAŠKO ADOLF in JOŽA 29. BLAŠKO BARBARA 30. BLAŠKO CVETKO 31. BLAŠKO MARJAN 32. BLAŠKO RENATO in BARBARA 33. BLAŠKO ROMAN 34. BLAŠKO SILVESTER 35. BLAŠKO ZVONKA 36. BLAŽKO ZMAGOSLAV 37. BOLČINA ANTON 3 8. BOLČINA LEOPOLD 39. BONČINA ALBINA 40. BRAJDA DORICA 41. BRATINA ANDRINA 42. BRATINA BOJAN 43. BRATINA BRANKO 44. BRATINA CVETKA 45. BRATINA DANICA 46. BRATINA IVAN 47. BRATINA LUCIJA 48. BRATINA LUCIJAN 49. BRATINA MARJAN 50. BRATINA MILENKA 51. BRATINA ROMAN 52. BRATINA TEODOR 53. BRATINALOJZKA 54. BRUS CVETKO 55. BRUS DUŠAN 56. BRUS FRANČIŠKA 57. BRUS JULKA 58. ČERNE CVETKA 59. ČERNE LIDIJA 60. ČERNIGOJ ALDO 61. ČERNIGOJ ANGELA 62. ČERNIGOJ ANTON 63. ČERNIGOJ AVGUŠTIN 64. ČERNIGOJ CVETKO 65. ČERNIGOJ DARINKA 66. ČERNIGOJ DARJO 67. ČERNIGOJ DARKO 68. ČERNIGOJ HERMINA 69. ČERNIGOJ IVANKA 70. ČERNIGOJ MARICA 71. ČERNIGOJ MARICA 72. ČERNIGOJ RUDKO 73. ČERNIGOJ SERGIJ 74. ČERNIGOJ SREČKO 75. ČESNIK ALFONZ 76. ČESNIK ANGEL 77. ČESNIK MARJAN 78. ČESNIK PETER 79. ČESNIK TOMAŽ in ANDREJ 80. ČIBEJ ANGEL 81. ČIBEJ CVETKA 82. ČIBEJ FRANC 83. ČIBEJ FRANC 84. ČIBEJ GABRIJEL 85. ČIBEJ IVAN in VIDA 86. ČIBEJ LJUBO 87. ČIBEJ MARINKO 88. ČIBEJ MARJAN 89. ČIBEJ MARJAN 90. ČIBEJ PETER 91. ČIBEJ ROMAN 92. ČIBEJ ŠTEFAN 93. ČIBEJ VIKTOR 94. DREKONJA FRIDA in SLAVKA 95. DRUŽINA KRAPEŽ 96. DRUŽINA VELIKONJA 97. FIŠER ROZIKA 98. FRANZINI DRAGA 99. GAČNIK MARICA 100. HOČEVAR NATAŠA 101. JAKIN SONJA 102. JEJČIČ JOLANDA 103. JERKIČ ZORKA 104. JEŽ MILKA 105. KALIN IVANKA 106. KELBL MARTA 107. KLANČAR MILENA 108. KOCINA OSKAR 109. KODRIČ VESNA 110. KOGOJ MARIJA 111. KOROŠEC JELKA 112. KOVŠCA BORIS 113. KRAPEŠ IZIDOR 114. KRAPEŽ ANDREJ 115. KRAPEŽ ANICA 116. KRAPEŽ BRANKO 117. KRAPEŽ FRANC 118. KRAPEŽ FRIDERIK 119. KRAPEŽ IVAN 120. KRAPEŽ MARICA 121. KRAPEŽ NADA 122. KRAPEŽ TOMAŽ in SONJA 123. KRAPEŽ VINKO 124. KRAPEŽ ZDRAVKO 125. KRAVOS DANICA 126. KRIVEC ZLATKO 127. KUGONIČ MARJETKA 128. KUNČIČ ROZALIJA 129. LAHAJNAR BERNARDA 130. LAHAJNAR BRIGITA 131. LEMUT JOŽE 132. LIKAR ALBIN 133. LIKAR ALOJZ in SLAVKA 134. LIKAR BARBARA 135. LIKAR BOŽIDAR 136. LIKAR BRANKA 137. LIKAR BRUNA 138. LIKAR DARKO 139. LIKAR DRAGICA 140. LIKAR FRANC 141. LIKAR FRANC 142. LIKAR IRMA 143. LIKAR IVAN 144. LIKAR JOŽE 145. LIKAR LOJZE in KATICA 146. LIKAR MARJAN 147. LIKAR MARJAN 148. LIKAR MARKO 149. LIKAR MILOŠ 150. LIKAR PETER 151. LIKAR ROMAN 152. LIKAR ROZKA 153. LIKAR ROZKA 154. LIKAR SILVA 155. LIKAR SILVESTER 156. LIKAR SILVO 157. LIKAR SREČKO 158. LIKAR TEREZIJA 159. LIKAR VIKA 160. LIKAR VIKTOR 161. LIKAR VIKTORIJA 162. LIKAR VINCENC 163. LOKAR ŠTEFKA 164. MAFI CVETKA 165. MAFI GORAZD 166. MARINIČ IRENA 167. MARIUTTI MARTA 168. MARKOVČIČ SONJA 169. MENCIN MARIJA 170. MIKUŽ MARIJA 171. MIKUŽ STANISLAV 172. MRŽLNJAK CVETKA 173. MULIČ IDA 174. MUROVEC LADO 175. MUZICA LUCIJA 176. NOVAK MARJETKA 177. PERGAR IVAN 178. PERGAR LOJZE 179. PERKO CVETKA 180. PETEH KSENIJA 181. PICHLER ALBERT in IVANKA 182. PIPAN MARIJA 183. PIPAN SILVA 184. PIŽENTIVA 185. PODGORNIK IVAN 186. POLANC ALDA 187. POLANC ALOJZIJA 188. POLANC BENEDIKT 189. POLANC BRUNO 190. POLANC IDA in DUŠAN 191. POLANC IGOR 192. POLANC IVAN 193. POLANC IVAN 194. POLANC IVANA 195. POLANC JOLANDA 196. POLANC MARJAN 197. POLANC MATJAŽ 198. POLANC MILENA 199. POLANC PETER 200. POLANC RAJKO 201. POLANC SILVESTER 202. POLANC SLAVKA 203. POLANC STANISLAV 204. POLANC VALTER 205. POLANC VIKTOR 206. POLANC VINKO 207. PRAČEK MARIJA 208. RAJČIČ BARBARA 209. RAMPRE VALERIJA 210. RIJAVEC DRAGA 211. ROSA VANJA 212. ROVTAR ROBERT 213. SAKSIDA MOJCA 214. SIMČIČ DANICA 215. SIRK LIDIJA 216. SUHADOLNIK ALD A 217. SUŠNIK ZDRAVKA 218. ŠAVLI MARIJA 219. ŠAVLI VIDA 220. ŠČUKA MARIJA 221. ŠOŠTARIČ LIKAR KATJA 222. ŠTRUKELJ IVANČKA 223. TRONTELJ POLANC 224. TROŠT URŠKA 225. UŠAJ DORA 226. VELIKONJA ANGELA 227. VELIKONJA BOGDAN 228. VELIKONJA DARJO 229. VELIKONJA EDI 230. VELIKONJA EMIL in ELVICA 231. VELIKONJA IGNAC 232. VELIKONJA IVAN 233. VELIKONJA IVANKA 234. VELIKONJA IZTOK 235. VELIKONJA JOŽE 236. VELIKONJA MAJDA 237. VELIKONJA MARIJA 238. VELIKONJA MARJAN 239. VELIKONJA MILAN 240. VELIKONJA PETER 241. VELIKONJA RAJKO 242. VELIKONJA ROMAN 243. VELIKONJA ROMANA 244. VELIKONJA ROMANA 245. VELIKONJA TATJANA 246. VELIKONJA UROŠ 247. VELIKONJA ZLATA in IVAN 248. VELIKONJA ZORKO 249. VIDIC BOŽO 250. VIDIC FRANČIŠKA 251. VIDIC MILKA 252. VIDIC SLAVICA 253. VIDIC ZDENKO 254. VIDMAR ALBIN 255. VIDMAR ANICA 256. VIDMAR ANICA in ALFONZ 257. VIDMAR BENJAMIN 258. VIDMAR BOJAN 259. VIDMAR CIRIL 260. VIDMAR FRANC 261. VIDMAR IRENA 262. VIDMAR IVAN 263. VIDMAR LUČKA 264. VIDMAR MARIJA 265. VIDMAR MARJO 266. VIDMAR MIRKO 267. VIDMAR PAVLA 268. VIDMAR ŠTEFAN 269. VIDMAR VESNA 270. VIDMAR ZDENKO 271. VIDMAR ZORA 272. VOGRIČ IVAN in ADA 273. ZUPAN EMILIJA 274. ŽEJN ANICA 275. ŽIVEC GABRIJEL 276. ŽIVEC MARIJA 277. ŽONTA ANTON 278. ŽONTA ELIZABETA 279. ŽONTA IVAN 280. ŽONTA SVETOZAR 281. ŽONTA ZVONKO in JELKA Foto Matej Pelicon zgodovina GORA SKOZI ČASOPISE Zanimanje za zgodovino življenja na Gori je obrodilo sadove, saj se zbirka pisnih dokumentov vse bolj debeli. Naši bralci so našli več časopisnih člankov o Gori. Zanimivo pri tem je, da se dva članka v dveh različnih časnikih nanašata na cerkveni zvonik, ki bi ga morali prezidati, če naj bi nosil nove zvonove. Časopis »GORIŠKA STRAŽA« (4. aprila 1927) Dol - Otlica Ker se od nas nihče ne oglasi, naj povem jaz danes nekaj o naši cerkvi. Naša cerkev je v zelo, zelo slabem stanju, skoraj bi rekel, je slabša kakor vsaka naša hiša tukaj na Gori. Sedaj smo dobili od države nove zvonove. Prav lepi so in vsi smo z njimi zadovoljni. Kdo bi pa tudi ne bil zadovoljen, saj nas bodo spremljali k zadnjemu počitku ter nas opominjali k molitvi zjutraj, opoldne in zvečer ter v nedeljo in praznike. Toda, žalibog, nimamo zvonika. Sicer zvonik je, pa premajhen, ne moremo spraviti zvonov vanj. Sicer bi se obesila dva zvona spodaj, enega pa na vrh pod streho, toda gornjega ne bi slišali nič, ker bi bil kakor pod kadjo, druga dva pa bi bila v vedni nevarnosti, da se ubijeta, ker nimata dovolj prostora za popolni razmah. Sedaj so sklenili naši možje, da bi zidali nov zvonik, kar bi bilo prav lepo in častno za občino. Stal bi tudi prav malo; nekaj bi ljudje žrtvovali v denarju, nekaj bi napravili rabote in tako bi bila cerkev dosti lepša, zlasti če bi jo še malo prebelili in popravili. Stroški bi že ne bili tako občutni za posameznika, saj šteje naša župnija skoro 2000 duš. Sedaj nas je skoro lahko sram, kadar pride k nam kak tujec in vidi našo cerkev. Res, denarja nimamo, ali vseeno, toliko bi se dobilo. Ako imamo za vino, bomo imeli tudi za zvonik. Pa seveda, kakor povsod, tako se tudi pri nas dobe ‘kričave čenče’, ki vidijo v tem volka, kijih požre, ter pravijo, daje zvonik v dobrem stanju. Ne rečem, da ni, toda premajhen je! Zato, ljudje božji, na delo! Ne poslušajte vaških ‘čenč’, ki jim ni za čast božjo in ponos župnije! Ako jim je hudo za tistih par lir, ki bi jih dali, pa naj jih lepo obdržijo in plačajo dolgove ž njimi ali, kakor pravijo oni, rajši zapijejo! O tem danes dovolj, pa drugič še kaj. Še to naj omenim. V cerkev na kor hodijo nekateri mladeniči, ki se tam nič kaj lepo ne obnašajo. Mesto da bi vzeli v roke mašno knjižico in molili, se rajši med službo božjo pogovarjajo, smejejo in celo cigarete zvijajo, in s tem vznemirjajo mirne ljudi. Fantje, pamet! Vaščan NOVI LIST, letnik 1930 Otlica. - (Vse na "kredo - Hujskanje.) Predzadnjo nedeljo je bila v našem ‘'Pekingu” birma. Tako se godi skoraj sleherno nedeljo po naših gostilnah. Za vinček mora biti denar, za drugo je dobra ‘’kreda”. - Še nekaj o naši cerkvi: ko smo dobili nove zvonove, smo nameravali tudi zvonik zidati. Toda zaradi nekaterih hujskačev seje zgodilo, da so cerkev le nekaj prebelili in prekrili ter izdali 13.000 lir. Kovk nad Šturjami. (Prvi glas) - Pri nas Novi list samo beremo, oglasimo se pa nič. V trdem delu živimo od gozda in majhnih kmetij. Dosti naših ljudi je raztresenih po svetu. Z našimi gospodarstvi ni Bog ve kako dobro, toda prav bi bilo, če bi se sami tudi malce zadržali pitja in kajenja. Dekleta bi se morala malo manj drago oblačiti. Lokavec. - K pevskemu zboru je pristopilo nekaj pevk. Dobro bi bilo, če bi prišlo tudi kaj moških. Lep pevski zbor bi bil vzgled tudi tistim komaj odraslim fantom, ki cele noči krulijo po vasi. - Nekateri naših fantov hodijo v cerkev, le kadar dežuje, če ne jo varjejo od zunaj. - Zdaj bi bil tudi čas, da se popravi cesta Ajdovščina - Lokavec in naprej na Predmejo. zgodovina Otlica. - (Pol za šalo, pol zares) - V skrajnem delu Sibirije so nekateri delavci žgali apnenico v najhujšem deževju; mislili so, da bodo nekaj zaslužili, pa so se zelo močno prevarali. Tisti, ki so dobivali hrano pri gospodarju, so dobili štiri lire za dvanajsturno delo, drugi pa, ki so se sami hranili, so dobili nekaj čez devet. Kam pride ubogi delavec, ki ima po štiri in tudi več družine, s takim zaslužkom? - Po zimi je bilo mnogo govorjenja o širjenju ceste po občini. Upali smo, da bomo kaj zaslužili. Zdaj pa ni nič več slišati. - Cerkvene orgle so nam popravili. Upamo, da bodo sedaj po enoletnem počitku mnogo lepše pele. (Maj 1930) Otlica. - (Odgovor na netočnost) V dopisu iz skrajne Sibirije v ‘Novem listu’ je bilo par netočnosti, zato naj jih resnici na ljubo popravimo. Pri žganju apnenice so imeli delavci na dan 5,5 in 6 lir in hrano, brez hrane pa 11 in 12 lir; samo manj sposobni fantiči so dobivali po 9 lir. Da bi bil kdo prejemal le 4 lire, ni res. Sicer pa so bili delavci že pred začetkom dela poučeni o zaslužkih. Vedeli so tudi, daje bilo to delo samo prehodno, da se laže počaka glavno delo, pri katerem se bo lahko več zaslužilo. Toliko v pojasnilo in pomirjenje nepotrebnega razburjenja. Dol - Otlica. - Dne 11. tek. meseca je umrl na Dolu 83-letni Franc Krapež, kije bil svoj čas zelo ugledna osebnost. Že v mladosti je bil izvoljen za starešinstvo v Lokavcu, kamor j e spadala do leta 1904 občina Dol-Otlica. Franc j e kakor njegov oče užival to čast dolgo let. Zato se imenuje še danes hiša ‘ Tri županu”. Bilje predsednik gospodarskega sveta, dolgoletni predsednik kraj. šol. sveta, predsednik gozd. Zadruge, občinski in sodni cenilec itd. Povsod seje izkazal, daje mož na mestu. Pisati in čitati seje naučil sam, kajti v njegovi mladosti ni bilo v občini šole. Kako j e bil vesel, ko seje v 1. 1884 odprla šola na Dolu. Zelo rad je čital in sploh z zanimanjem zasledoval dnevne in svetovne dogodljaje. Do zadnjega j e radovedno poslušal, kaj pišejo časniki. Ker je bil zadnji dve leti slep, hodili so k njemu prijatelji, ki so mu čitali ‘Novi list’ in pripovedovali novice ter politične dogodke. Ko sem ga pred dnevi obiskal, mi je pravil, daje sosed Lojze z Jurjevše njegov najpridnejši obiskovalec, ki mu zna najbolje pripovedovati domače in tuje novice. Kot dober in varčen gospodar ter vedno trezen možje imel premoženje v naj lepšem redu. Družino je lepo vzgajal. Naj veljajo te skromne vrstice vrlemu možu kot nagrobni spomenik. (17. julij 1930) (Drobce izbrskal F. Č.) Foto Edo Pelicon SPOMINI NA TEŽKO M LADOST - nadaljevanje rozikafišer Naše otroštvo je bilo zaznamovano z bojem za obstanek, zato tudi v naših domovih ni bilo razkošja. Zenske so poprosile za košček njive pri svojih delodajalcih, kjer so delale. Tam so posadile malo krompirja, kmetje pa so posejali rž, ki je dajala dobro rženo slamo, s katero smo popravljali streho. Tudi postelje, za katere je bila sicer primernejša ovsena slama, je bilo treba vsako leto zamenjati, sicer se je začel delati prah in se je v njih zaredilo preveč bolh. Pri kmetih je bilo treba delati tudi za slamo. Na eni postelji j e kajpak spalo več oseb; pri nas smo se na enem ležišču stiskali kar štirje otroci. Seveda smo bili velika družina in otrokom sta bili na voljo le dve postelji ter zibelka za najmlajšega. Bolj gosto kot so se otroci rojevali, manj časa so bili pri mami v zibki. Govorili smo, daje prišla nunca od Stale in nam prinesla otročička. Uboga j e morala imeti pravo tovarno otrok, toliko nas je bilo. Vse družine so bile zelo velike in matere in očetje so imeli hude težave pri pokrivanju ogromnih potreb, ki so nastajale z lačnimi otroškimi usti. Hudo je bilo in veliko mladih ljudi je umrlo, saj so bolezni neusmiljeno napadale, zdravnika in denarja za zdravila pa ni bilo. Zaradi podhranjenosti smo bili seveda tudi zelo neodporni proti epidemijam. Materam seje trgalo srce, ko sojih otroci prosili za hrano, pa jim niso imele česa dati. Vse smo pojedli: stare drobtinice, krompir, korenje, celo od prašičev smo kradli, pa so nas odganjali, da živali ne bodo imele kaj jesti, če jim bomo vse pobrali. Ljudje so govorili, da mora biti otrok toliko, kolikor jih Bog da. Če je otrok umrl, so se tolažili s tem, da gaje Bog vzel k sebi. Marsikatera žena j e, kot so takrat rekli, pozgubila kar na njivi. Danes bi rekli, daje brez pomoči splavila sredi trdega dela za preživetje. Ni bilo redko, ko je tudi sama umrla, otroci, ki sojo čakali doma, pa so tako ostali brez matere. Nemalokrat so bili tudi brez očeta. Postali so sirote, ki so se morale same znajti v krutem svetu, bedi in pomanjkanju. Matere so opravljale vsa gospodinjska opravila. Primerilo seje, da otroci niso imeli kaj obleči, zato so goli legli v posteljo, da seje posušila obleka, kije bila oprana vsaj malce bolj čedna za v šolo ali cerkev. Uboge matere so oblačila krpale čez in čez, čemur smo rekli blek na blek. Obleke so bile pogosto tako zakrpane, da se ni več videlo blaga, na katerega so bile krpe prišite. Tudi nogavice so ženske pletle same, če so le imele volno. Ovce, ki bi dajale volno, so spet imeli le nekateri. Moški so namesto nogavic nosili nekakšne cunje, šofece smo jim pravili, s katerimi so si ovili noge, da niso čevljev obuli povsem na golo. Živo se spominjam, kako je mati očetu napravila nekakšno ne-srajco iz nekaj koščkov blaga, ki jih je imela; napravila je le oprsnik in še nekaj blaga prišila nanj, daje bilo izpod zapetega suknjiča videti, kot bi imel srajco. Pri nas je mati delala samo pri belem dnevu, saj petroleja za svetilke ni bilo s čim kupiti. Tako smo v temi lahko le molili. Doma tudi nismo imeli zidane peči, kakršno so imeli v večini bližnjih hiš, tudi pri stricu Pepetu in teti Roški. V najhujših zimah smo se pri njih gnetli kar vsi iz obeh družin. Pri nas smo imeli le majhno železno peč, ki seje hudo segrela, ko smo zakurili; to je bilo lahko zelo nevarno, saj je bila streha slamnata in tudi najmanjša nesreča bi nam lahko vzela streho nad glavo. Zakurili smo le v najhujši zimi, in sicer ravno toliko, da nismo zmrznili. Kuriti smo morali tudi zaradi bolne sestre Slavke. Na postelji nismo imeli nobene poštene odeje, zato nas je mama pokrila s starimi jopami in suknjiči. Na lanenih rjuhah, ki so kljub nenehni rabi trajale mnogo let, se nas je stiskalo toliko, da smo se eden od drugega greli. Lanene rjuhe so ob poroki žene dobile v balo. Lan so gojili tudi Pri Premu. To je bila za takratne razmere dokaj premožna kmetija; imeli so pet govedi, travnike, nekaj gozda in obdelovalno zemljo, na kateri je rasel tudi lan, ki so ga poleti razprostrli po travniku in sušili. Po 1937 lanu niso več gojili, čeprav so ga bili ljudje krvavo potrebni. Nekateri so imeli celo obleke iz lanenega platna. Pranje platna je bilo težavno, saj seje mokro platno strdilo. Nekaj denarja je bilo moč zaslužiti tudi z gozdnimi jagodami. A kaj ko je nabiranju sledila mučna pot v Trst, kjer so trgovci odkupovali jagode. V Trst so hodile žene. Z Otlice so - otovorjene z jagod polnimi jerbasi in košaricami - ponoči odhajale po Rebri v Ajdovščino, od koder jih je v Trst peljal vlak. Naslednjega jutra so bile že v Trstu, kjer so prodale sveže jagode in si zaslužile grenak denar. Kdor tega ni doživel, si ne more predstavljati nadčloveških muk, ki sojih preživljale te žene, ki so z jerbasi na glavah v temnih nočeh skorajda brez počitka hodile po skalnati Rebri z Gore v Ajdovščino, da so zaslužile za golo preživetje. Moški so k preživetju pripomogli na različne načine. Drznejši so se zanj borili z divjim lovom, kar pa je bilo na moč tvegano, saj so zavoljo ravbšicanja lahko končali tudi za zapahi, če so jih le dobili. Drugi so iz kamenja, ki gaje bilo resnično na pretek, po naročilu izdelovali apno, s katerim so belili fasade in gradili hiše. Za to početje se je uporabljalo le domače apno, kije bilo cenjeno blago in seveda postranski vir zaslužka. Ljudje so tudi oglarili, da bi kaka lira le kapnila v prazen žep. Oglarstvo je zamikalo tudi Italijane, ki so revežem tako še pri tem početju odžirali kruh. Mi pa smo hodili v gozd, kjer smo ostanke oglja pobirali v koše in jih nosili domov. Bili so odlična kurjava. V železno peč pa smo metali tudi suhe veje, ki smo jih imenovali golovice in ko zalog ni bilo dovolj, so moški celo v najhujši zimi hodili odkopavat rante, ki so ostale pod snegom, ter jih privlekli do hiše. Zime so bile hude, drva pa si je lahko privoščil le malokdo. Kmetje, ki so imeli svoje gozdove, so za les seveda hoteli imeti denar, ki pa ga po hišah največkrat ni bilo. Premožnejše hiše so imele vole ali konje, s katerimi so vozili prodajno blago na semnje ali ga tovorili po naročilu. Živali so morale prestajati hude muke, saj so bile polno naložene z ledom, drvmi, ogljem in apnom, klanci so bili strmi in dolgi, časa za počitek pa je bilo malo. Delo je bilo edina trnova pot, s katero smo lahko preživeli hude čase revščine in pomanjkanja. Po drugi svetovni vojni so se razmere začele počasi izboljševati in take revščine, kakršna je vladala med letoma 1920 in 1945, ni bilo več. Po nekaj težkih letih smo okrog leta 1950 počasi zaživeli v slovenskega človeka vrednem življenju. Razmere so se izboljševale, delali smo tudi udarniško, z upanjem na boljši jutri in na lepšo bodočnost naših otrok. Danes za nami ne streljajo več in v slovenskem jeziku lahko pojemo, pišemo in govorimo. (se nadaljuje) ČEŠNJE cvetka Velikonja - palirjeva Jasen poletni dan je. Tih dan, poln sonca, svetlobe. Hiše mimo počivajo med zelenim drevjem. Že od rojstva so trdno povezane. Tesno objete spokojno dihajo v toplem popoldnevu. Listi dremotno podrhtevajo. Češnje zorijo. Čme so in sladke. Vabijo. Skočim. Bosopet deklič, kakršen sem, spretno smuknem pod ranto na trato do stare črnice, se oprimem močne veje, vzpnem se po svetlikajočem deblu in že sedim v gnezdu debelih vej. Tiho je daleč naokrog, ob meni morje rdečih drobnic. Dišijo. Z obema rokama jih kar po več hkrati nosim v usta. Hrustajo med zobmi. Bele koščice padajo po vejah navzdol in izgubljajo v gosti travi. Sladek sok se mi poceja med prsti, rdeče sledove pušča na modro obledelem oblačilcu, na nosku in licih. Na koncu vej so črnice najslajše. Ozaljšam se z njimi, dvojico rdečk obesim za ušesa, brezskrbno zapojem na ves glas: Za vasjo je čredo pasla, vsa vesela dan na dan, s hrepenenjem gor je zrla, kjer je vriskal partizan. Sredi pesmi iznenada utihnem, zdrznem, kot okamenela obnemim. Boleče me srh spreleti po vsem telesu. Od strahu trepetam. Češnje se vsipajo iz rok: ‘Kaj če kdo sliši, če slišijo Nemci?’ Gotovo so kje v bližini. Prišli bodo, pobili vse. Zaradi mojega petja. Slišali so pesem o partizanih. Kričali bodo: ‘Kjer pojejo take pesmi, so za partizane!’ Zdrknila sem s češnje. Videla temo. Bila je vojna. KRUH IN SMRT marjan likar Najhujše je minilo. Le tu in tam je bilo slišati posamezne strele. Tudi vreme se je polepšalo. Glavnina nemških požigalcev se je umaknila v dolino, le poredkoma sta se pojavila največkrat po dva vojaka z grozljivimi znaki, mrtvaškimi glavami na kapah in uniformah. Pregledovali so vse kotičke na obrobju gozdov in pripravljeni so bili ubijati, ubijati! Ženske in nekaj starejših moških so pokopavali mrtve, ki jih je doletela krogla podivjanih nemških vojakov. Padlo jih je okrog sedemdeset. Sedemdeset fantov in mož, največ tistih, ki so se umikali pred Nemci iz severne Italije. Od nekje je prišlo sporočilo, da bodo delili v mestu na trgu kruh. Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Teta Mica, mama in jaz. Bilje lep jesenski, sončen dan. Vendar j e v zraku še vedno visel strah. Strah pred smrtjo, strah, ki ga vsadi v telo soj gorečih hiš, zlovešče mukanje prestrašene živine. Strah, ki ga vpija telo in duša ob krikih ljudi, ki jih je doletela krogla. Hodili smo navzdol po sredi ceste in se glasno pogovarjali. Govorili smo, ne vem več kaj, vendar na glas, daje lahko vsakdo slišal, da gredo po cesti ženske in otroci. Mislim, da nam j e tako svetoval že na začetku vojne oče. Bližali smo se Ajdovščini, večje kot so postajale hiše, večja je bila tesnoba. Bojazen pred tistimi, ki so sejali smrt po vaseh na Gori in v Trnovskem gozdu. Vendar je bila želja po kruhu tolikšna, daje premagala vso tesnobo in strah. Ne vem več prav dobro, kako smo se bolj priplazili kot prišli mimo zloveščih vojaških straž na trg v središče mesta. Tam nekje pred gostilno Maks j e stal velik vojaški kamion, grozeče temno zelene barve. Ob zadnji strani je stal nemški vojak, pred njim pa dolga vrsta žena in otrok. Vrsta seje vila sem ter tja kot kača po trgu. Nemirno je valovala, vendar ob pogledu na grozeče postave mrkih mož v čeladah in z brzostrelkami obešenimi prek prsi je spet in spet obmirovala, dokler je ni vonj po sveže pečenem kruhu vznemiril, daje zadrgetala in se poskušala še bolj priviti h kamionu. Minute so tekle neskončno počasi, želja po kruhu pa je pregnala skoraj ves strah in videl sem samo roko vojakov, ki je v vsako stegnjeno roko in odprto dlan ženske ali otroka položila majhen, lepo pečen hlebček kruha. “Kajzerce so,” je rekla mama. “Ja, kajzerce,” je pritrdila teta. Končno j e tudi v mojo dlan padla kajzerca. Lepo rumeno zapečena in dišeča j e vabila: “Zagrizi svoje zobe v mojo hrustajočo skorjo, pojej me!” Mama in teta pa sta vse tri žemljice pospravili v nahrbtnik in oprezali, kako bi še enkrat stopili v drgetajočo vrsto. Vendar so jima mrki pogledi vojakov kmalu pregnali to željo. Le meni, ker sem bil majhen in droben, je uspelo, da sem se nekako zrinil v vrsto. V nahrbtniku smo tako imeli štiri kajzerce. Pot proti domuje bila težka, saj smo bili lačni. Vonj po svežem kruhu iz nahrbtnika je glodal vedno večjo luknjo v drobovje. Pri Koritu smo se napili vode in malo pozabili tudi na lakoto. Celo na strah smo pozabili. Nismo nadaljevali poti po cesti čez Platna, pač pa po stari cesti in stezah proti Gori. Prispeli smo že skoraj do ceste na Predmeji, do tam nekje, kjer danes pravijo “Belveder”. Korak nam je zastal ob poteptani krvavi nizki travi, ki nam j e sporočala, da seje tukaj končalo neko življenje. Nedaleč Stranje ležal lepo zavit prašek proti bolečinam in pismo, ki ga pokojni ni odposlal. Posedli smo po travi in mama je brala. Brala j e pismo, katerega vsebine ne moreš pozabiti nikdar. Pisal gaje neznanec, ki je na tem mestu končal svojo življenjsko pot pod kroglo človeka, kije prišel od kdo ve kod samo zato, da bi ubijal. Pismo je bilo napisano v Gonarsu, v taborišču. Pisal gaje mož ženi in dvema hčerkama v Ljubljano. Bilo je polno ljubezni in upanja, upanja, da bo kmalu konec trpljenja, upanja po skorajšnjem snidenju doma v Ljubljani, ter ljubezni do žene in hčera. Tu na tem mestu je bilo zanj, za neznanca, konec trpljenja. Konec je bilo njegovega upanja. Kdo ve, koliko časa so še upale žena in hčerke, upale da se jim bo vrnil mož in oče? Z neodposlanim pismom smo počasi odtavali proti domu. Ni bilo več prave lakote, ne žeje. Vonj po kruhu je zamenjal vonj po smrti, po smrti neznanca, kije tudi nam v neodposlanem pismu družini povedal o življenju, upanju in ljubezni toliko, da me to sporočilo spremlja skozi vse življenje. Pozno popoldan sta mama in teta Mica razrezali štiri kajzerce na dvajset koščkov. Dvajset koščkov, za vsakega grižljaj, za dvajset lačnih ust, kolikor nas je bilo takrat pri teti Mici Sidejevi. Pismo neznanca iz Ljubljane, interniranca v Gonarsu, so odnesli v hrambo župniku na Otlico. KRATEK ŽIVLJENJEPIS MARIJE BRUS - VRHEJUKNŠKE roman kovač Marija se je rodila kot prvi otrok Ivanu Žonta in Ivani Bolčina na Dolu - Predmeji (Vrhljuknškim). Rodila se je 14. januarja 1908. Za njo je na svet prijokalo še pet bratov in dve sestri. Leta 1914jepričelaprva svetovna vojna. Marijaje začela obiskovati šolo na Dolu leta 1914. Obiskovala j e ljudsko in čipkarsko šolo. Leta 1916 se v šolo naselijo vojaki in pouk je bil za dve leti obešen na klin. Po vojni je hodila v šolo do leta 1922. Takrat se končajo brezskrbna leta Marijinega otroštva, saj je umrl oče (za posledicami zasutja z zemljo v prvi svetovni vojni). Ostalo je sedem nebogljenih otrok z mamo, prepuščenih Bogu na milost (eden od bratov je že umrl). Šele dve leti pozneje, to je 1924. leta, j e mama dobila pokoj nino po pokojnem možu. S to pokojnino je posijal tudi žarek sonca v trpljenje in samoodpovedovanje. Med letoma 1922 in 1924 je bila sestra Ivanka pri teti, po tatovi veji, na Porabanovši. Marijin brat Franc j e po grubljah zbiral žico (drat), kije ostal od prve svetovne vojne. Drat je vezal v bremena po dva do tri kilograme. Ko seje nabralo primemo število bremen, sta jih mama in Marija odnesli v Trebušo ali na Vojsko. Žico so jim plačali v denarju. Iz nje so izdelovali žeblje. Marija Brus (foto Urh Černigoj) V prostem času, kolikor gaje pač bilo, je Marija marljivo klekljala čipke (špice). Klekljala je tudi pozno v noč, ob brlenju petrolejke. Mama j e čipke dala v nahrbtnik in jih nesla prodat v Dolino (na Deželo). Čipke j e zamenj ala za živež: fižol, moko, krompir, mast itd... Denar j e bil v tem času redkost, doma pa so čakala lačna usta. Leta 1924 je Marija odšla od doma v službo na Cesto pri Svetem Križu (na Pošto k Brbučevim). Tu je opravljala vsa gospodinjska dela, od kuhanja do dela v hlevu in na vrtu. Posteljo je imela na podstrešju, kjer so domači gojili sviloprejko. Krmili sojih z listi murve. Preden so se zabubili, so bili zelo požrešni in so jim pokladali kar cele veje. Tam so se tudi zabubili. Slina, ki se gosenicam izloča iz obustnih žlez, se na zraku spremeni v svilo. Kokone so obrali z vej in jih oparili, nato pa prodali. Nekaj neoparjenih so pustili za nadaljno rejo. Tuje bila Marija v službi le dva meseca, saj seje zaradi bolezni morala vrniti domov. Tri leta kasneje je odšla služit v Male Žablje (v Bitno). Tuje bila tudi za vamško, imeli so dva otroka. Pri hrani je bil gospodar zelo radodaren. Na jesen leta 1927 seje vrnila domov, aprila naslednjega leta pa je že služila na Planini, kjer je ostala 13 mesecev. Pri Štrancarjevih je bila velika kmetija. Opravljala je vsa gospodinjska dela, občasno je nesla hrano v grunt, kjer so delavci okopavali in obdelovali trte. Gospodar Anton je bil zelo bogaboječ mož. Od jutra do večera mu je bila molitev na ustnicah. Z delavci je bil zelo dober. Ko j e zvon vabil k molitvi, je vedno prekinil delo in z delavci zmolil čaščenje. Gospodar in delavci so jedli enako hrano. Albert Brus je bil na Predmeji Marijin bližnji sosed Marije. Leta 1929 je Albert prišel domov od vojakov, Marija pa s Planine. Sosedstvo in mladostna leta sta vsej ala seme ljubezni. V enem letu ju je pripeljalo pred oltar, poročila sta se 8. novembra 1930. Marijaje odšla za nevesto k Albertu na dom. Pri Albertu so bili v hiši samo moški, nevešči kuhanja in gospodinjskih opravil. Tri mesece pozneje sta se z Albertom vrnila na Marijin dom. 8. avgusta 1934 se jima je rodila hčerka Ana (oče jo je klical Anka). Leta 1935 se poroči Marijin brat Franc in pripelje nevesto na dom. Marija, Albert in Ana odidejo na stanovanje (na fet) na Borjačuše, kjer ostanejo sedem mesecev. Albertova sestra (v Luknji) jih potem vzame pod streho, kjer ostanejo deset let. Leta 1936 se rodi Cvetko in 1941 Gabrijel. Alberta so Italijani 17. decembra 1942 odpeljali v Temi, kjer je ostal do razpada Italije. Domov seje vrnil 17. septembra 1943 in po nekaj dneh odšel v partizane. Bilje vezist. Njegova enota, Kosovelova brigada, seje največ zadrževala na ozemlju med Benečijo, Trnovskim gozdom in Idrijo. Občasno j e prišel za kak trenutek obiskat domače, da seje preoblekel in vzel kaj za pod zob. Toda 25. marca 1944 so Nemci požgali skoraj celo vas in tudi hiši v Luknji niso prizanesli. Ognjeni zublji so pogoltnili tudi vse prihranke, ki sta jih Marija in Albert varčevala za prihodnost. Postali so pogorelci, brez strehe nad glavo. Od požiga naprej so stanovali pri Marijini mami. Vrhljuknške hiše niso požgali; mogoče so imeli kanček sočutja do otrok, ki so jokali pred hišo. Tu so bili zbrani tudi bližnji in daljni sosedje, ki so jim hiše pogorele. Domobranci so jim 3. aprila 1945 svetovali, da odidejo na Deželo. Ponudili so se jim za pomoč pri vodenju živine do Korita, kjer sojo pustili, da se pase. Z najnujnejšimi potrebščinami so prišli v Lokavec k Čohom, tuje namreč živela Marijina sestra Ivanka (poročena s Stankotom Slokarjem- Stanetom Matijevim). K Ivanki je prišla Marija s tremi otroci, Franceva nevesta z dvema otrokoma, mama in brat Janko. Ivanka je imela dva otroka, moža Staneta pa ni bilo doma. Tu so ostali do septembra. Albert je v brigadi ostal do 10. maja 1945, nato je odšel v Ljubljano k narodni obrambi, kjer je ostal do 17. septembra 1945. Julija 1945 so na Lipi pričeli izdelovati barake, ki naj bi dajale prvo zavetje pogorelcem. Med njimi je bila tudi Brusova družina. Toda povpraševanje je bilo večje od ponudbe. Marijine prošnje, da jim dodelijo barako, v Ajdovščini niso padle na plodna tla, zato seje odločila, da gre v Vipavo. 17. septembra 1945 odkoraka proti Vipavi, kjer v Logu sreča tovornjak z mlajšimi možmi. Med njimi j e bil tudi mož Albert. Dogovorila sta se, dajo bo počakal v Ajdovščini, sama pa je nadaljevala pot v Vipavo. V Vipavi je povedala za težave, ki pestijo njeno družino, toda vse je bilo kot bob v steno, z obrazložitvijo: »Barak se ne bo več postavljalo, saj bomo gradili zidane hiše!« Albert jo je počakal v Ajdovščini, kot sta se domenila. Dan seje že prevesil proti večeru. Odšla sta do Čohov in prespala pri sestri Ivanki. Naslednjega dne je Albert odšel na Lipo v pisarno, kjer so imeli seznam Pogorelcev. V pogovoru j e imel več uspeha kot žena. Dobil j e barako. Še istega dne sojo naložili na tovornjak in mu dodelili nekaj nemških ujetnikov za pomoč pri postavitvi. Barako so peljali do Polancavih, tu so jo razložili, nato pa po delih znosili na Kolenčuc. Albert jo je s pomočjo sosedov postavil na občinski zemlji. Družina seje poslovila od sestre Ivanke in se začasno pridružila mami na Predmejo, dokler se 17. novembra 1945 niso vselili v barako, veseli, da so na svojem. Baraka je bila čisto prazna, edino pohištvo, če to tako lahko imenujemo, je bila lubnica. Na njej so počez spali vsi, Albert, Marija in trije otroci. Po vselitvi v barako so že leta 1945 v Šturjah naročili dve postelji. Lubnice so napolnili z ovseno slamo. V baraki so živeli deset let. V tem času se jima rodita še sinova Peter (28. junija 1948) in Mirko (26. januarja 1951). Oče Albert se zaposli na gozdni upravi. V prostem času pa poleg barake dogradi še hlev za kravo in prašiča. Upanje v normalno življenje seje vračalo. 29. maja 1954 se je hčerka Ana poročila z Jožefom Blaškom na Kodelovše v Lokavec. Leta 1955 se iz barake preselijo na Predmejo, na gozdno upravo. Že čez štiri leta kupijo hišo na Lovretovšu v Lokavcu, od Marije Kovač, kije živela v Ameriki. Hiša j e bila večstanovanjska. Leta 1961 se v gozdu smrtno ponesreči Stanko Krapež, kije tudi bil solastnik te hiše. Njegova družina se preseli v prosto stanovanje na Lovretovšu. V sosednjem stanovanju je stanoval gluhonemi krojač Bogomil Černigoj z družino. Verjetno seje Bogomil navezal na to stanovanje in se ni hotel izseliti, čeprav so mu ponudili enakovredno stanovanje. Po dolgih prošnjah in trkanju na vrata pisarn seje stvar rešila, toda šele, ko so pisali v kabinet maršala Tita v Beograd. Bogomil Černigoj seje izselil leta 1970. Hiša je bila tedaj že v zelo slabem stanju. Streha je zamakala in tudi omet je bil vlažen. Prekrili so streho in notranjost preuredili, daje stanovanje ustrezalo. Končno sta Marijam Albert na stara leta lahko uživala sadove svojega tmda in odrekanja. Toda čas neusmiljeno beži in tako je Albert 11. junija 1997 zatisnil oči k večnemu počitku. Pri Mariji sta hčerka Ana in zet Jožef, kiji krajšata čas in staji v oporo. Likarji ANTON LIKAR - NAJSTAREJŠI OTLIČAN miM likar Pogovarjali smo se z naj starejšim Otličanom. Rodil seje leta 1908 na Otlici. Takole nam je pripovedoval triindevetdesetletni Anton Likar, ki smo ga obiskali v kraju Kolomban pri Ankaranu, kjer preživlja zimski čas pri svojem sinu Marjanu in njegovi ženi Anici. Spomladi se spet vrne v rojstni kraj in ostane do jeseni. “Ko sem bil star šest let, seje začela prva svetovna vojna. Spominjam se, daje bilo v našem kraju vse polno vojaštva. Mnogo je bilo tudi beguncev s Trnovega, Lokev in še drugih krajev. Umaknili so se namreč pred fronto. Italijani so nenehno streljali s topovi proti Sveti gori, da so pri nas kar šipe šklepetale. Na Otlici je bila tudi vojaška bolnišnica. Videl sem ranjence, pohabljence in težke invalide. Najbolj so mi ostali v spominu vojaki, ki so bili v obraz popolnoma rumeni. Pravili so, da so zastrupljeni s plinom. Potrebovali so velike količine tekočin, kajti bili so strašansko žejni. Če je imel kdo srečo, daje dobil mleko, se mu je bolezen začela zboljševati. Tisti pa, ki so zaradi žeje pili vodo, so vsi pomrli. Med vojno sem obiskoval prve razrede osnovne šole. Učilnico smo imeli v zelo stari hiši. Učila nas j e domačinka od Slokarjev. Povem naj še to, daje bila moja mama izredno pridna. Oče je bil na fronti, mati pa je skrbela za nas šestero otrok. Zrasli smo ob korenju, zelju, krompirju ter polenti. Meso smo jedli le ob naj večjih praznikih. Po vojni so prišli v naše kraje Italijani. V začetku so bili kar prijazni do ljudstva, potem pa so začeli nas vse bolj ‘pritiskati’. Niso nam dovolili, da bi govorili svoj materin jezik, celo pretepali so nas. Starejše so zapirali. Naš učitelj je govoril samo italijansko; ta človek j e bil Slovenec, doma iz Dobravelj. Ko sem dokončal osnovno šolo, sem šel služit na Kras. Bil sem pastir. Tudi moji bratje in sestre so se razkropili po svetu. Leta 1929 so me vpoklicali v italijansko vojsko. Vojaški rok sem služil osemnajst mesecev, in to na Siciliji. Po vrnitvi domov sem začel delati kot gozdni delavec v Trnovskem gozdu. Leta 1942 so nas pri delu v gozdu zajeli fašisti. Odpeljali so nas v manjše italijansko mesto Potenza, ki leži v južni Italiji. Vsak dan so letala nad tem mestom anglo-ameriška letala in bombardirala tamkajšnje vojaške cilje. Dan prej so z letal odmetavali listke in opozarjali prebivalstvo, naj se umakne v zaklonišča. Italijajni so nam stalno govorili, da nas bodo po vojni Amerikanci pobili. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije so nas premestili na Sicilijo. V tamkajšnjem taborišču nas j e bilo, tako so pravili, okoli petnajst tisoč. Bili smo raznih narodnosti. Taborišče je bilo podnevi in ponoči strogo zastraženo. Ravno tisto noč, ko je bila vojna končana, sem bil na straži, in to med 22. in 24. uro. Čudno se mi je zdelo, da sem ravno tisto noč videl na desetine raket in od vsepovsod se je slišalo pokanje. K meni je prišel nek vojak in mi veselo naznanil, daje vojna končana. Pohitel sem v barako in zakričal na ves glas: “Vojna j e končana!” Po nekaj tednih so nas odpeljali proti domovini, domov pa nas niso še spustili. Zopet so nas dali v taborišče, to pot ob madžarski meji. Tam smo delali na nekem začasnem letališču. V stik sem prišel z ruskimi vojaki. Od tam so nas spustili domov, to je bilo sredi septembra leta 1945. Doma je bilo vse požgano, razdejano in opustošeno. Začeli smo obnavljati svoje domove. Ko sem za silo obnovil hišo, sem začel delati kot mizar. Upokojil sem se pred tremi desetletji. Imel sem sedem bratov in dve sestri. Vsi so že pomrli. Štirje mojiotroci pa še živijo. Čez zimo je moja hiša na Otlici zaprta, spomladi se tja zopet vrnem in moj dom bo spet zaživel do prihodnje jeseni. Pred sedmimi leti mi je umrla žena. Od takrat si dom sam urejam, sam kuham, sam pospravljam in sam perem. Otroci me na Otlici tu in tam obiščejo in kaj postorijo. Kaj naj vam še povem ob zaključku najinega razgovora? Z življenjem sem kar zadovoljen, nič se nimam kaj pritoževati. Ampak leta so leta.” Pepi gre orat... Pepel, oktobra 1940 v Cagliariju Pepi Lohajnarski je po Gori oral 25 let, od Sinevrha na Kovku do Korenine na Predmeji. Njive po Gori so različne. Oralo se je z dvema plugoma (enobrazdnim in dvobrazdnim). Velikokrat smo imeli tudi klešče, ki jih je moral eden držati. Ko sem enkrat oral Pr Polanci sem skoraj podoral ‘kleščarja’. S Stankotom Polajnkim sva hkrati orala - jaz Pr Mežnarji, on Pr Damjani. Mežnarje govoril, da Stanko bolše orje od mene. Potle sem šel orat na Dol, k Frluti. Komaj smo plug zapeli, že smo končali, tako kratka je bila njiva. Od Frluta grem v Špile k Berteti. Berte je bil slep. Je prijel konje za ‘autro’, zakričal: »Bežva!« in sva šla. Nič ni videl, a je točno vedel, kje je njiva-po gnoju je vedel. In smo začeli. Pepca, žena njegova, nam je držala klešče. Na velik petek sem oral Pr Firarji. Lojze mi je rekel: »Danes boš jedel pršuto!« Sem mu odgovoril: »Pri tebi jo bom, ker si komunist, če bi oral pri sosedu, je pa ne bi...« Nato sem šel orat k bratu v Korenino. Je prišla Koreninka in me prosila, če bi zoral tudi njej. »Truden sem že,« sem ji odgovoril, »saj orjem danes že pri četrtem gospodarju.« »Kupi mu dva litra vina, pa bo šel,« ji je rekel brat. Res je poslala fanta k Štemči po vino in sem zoral še njej. »Koliko sem dolžna?« meje vprašala, ko sem končal. - »En Očenaš zmolite zame,« sem ji odvrnil. - »Ne enega, dva bom zmolila,« je rekla. (Po zapisu Jožeta Vidmarja-Lohajnarskega, roj. 1910, priredil F. Č.) Pepe je še danes poskočen in rad tudi zapleše. Na fotografiji ga vidimo s soprogo ob zlati poroki leta 1997 pred svojo hišo v Pradah pri Kopru. (foto iz arhiva Jožeta Vidmarja) AGRARNA SKUPNOST NA GORI SPET ŽIVI aifonz krapež Ob letošnji 400-letnici naselitve prvih stalnih prebivalcev na Gori moramo osvetliti tudi medsebojno vaško sodelovanje med Gorjani. Težki življenjski pogoji so zahtevali medsebojno pomoč, dobre sosedske odnose in izredno iznajdljivost. Posebno vlogo je igral gozd, na katerega so bili Gorjani eksistenčno vezani od nekdaj. Kot drugod na Slovenskem so se tudi na Gori zvrstili številni gospodarji: Rimljani, cesarji in fevdalci (oglejski, goriški in kriški), ki so predvsem izkoriščali gozdove (tudi za Benečane). Leta 1785 (Jožef II) je bil izdelan kataster, ki je točno ločil fevdalno, občinsko in državno last. Gorjani so imeli v državnem gozdu (prej v fevdalnem) določene služnostne pravice (drva, stavbeni les, les za orodje, steljo, pašo itd.), za katere so se morali stalno boriti, celo z odposlanci pri cesarju na Dunaju. V cerkvenem oziru so naši predniki najprej spadali v lokavško faro. Ko je bila na Otlici 1765 sezidana cerkev, so morali Lokavčani odkupiti pravice, ki sojih do takrat imeli Dolčani in Otličani. Po devetletnem pravdanju so Lokavčani leta 1774 za te pravice morali odstopiti del gozda, imenovan ‘Reber’ (pobočje Gore od Hublja do Predmeje, 209 ha), in pobočje Čavna (128 ha) v skupno last Dol-Otličanom (po grajski kroniki grofov D'Attems iz Svetega Križa, zapisal nadučitelj Edmund Čibej). Po odpravi fevdalne lastnine in fevdalnih pravic j e avstrijska država leta 1853 odkazala posebna zemljišča, ki so bila manj vredna in so bila v glavnem že do takrat v skupni uporabi (poti, klanci, imenovani ‘gojne’, ostanke že razdeljenih parcel itd.), v skupno last in uporabo kmetom Dola in Otlice. Ostale so še tudi posebne služnostne pravice v Trnovskem gozdu (državnem - erarskem), za katere so se morali Gorjani stalno boriti z lokalno oblastjo. (Hubert Močnik: Trnovska planota, str. 28, Gorica, 1974; Edmund Čibej: Občina Dol-Otlica, str. 17, 1950). Kot dopolnilno dokazno gradivo, daje obstajala vaška (agrarna) skupnost na Gori, je ohranjena kupno-prodajna pogodba za skupni studenec ‘V Virjih’. na delu parcele št. 1852/36 (vi. 475), k. o. Lokavec, z dne 25. avgusta 1922, za napajanje živine, ki seje pasla pod Goro. Za resničnost obstoja in delovanja vaške (agrarne) skupnosti na Gori še izpred italijanske okupacije in druge svetovne vojne je leta 1993 jamčilo še pet živečih članov te skupnosti: Janko Vidic, Edi Vidic, Avgust Vidmar, Alojz Likar in še edini sedaj živeči, Stanko Polanc, sedanji predsednik agrarne skupnosti. Po ustnem izročilu običajnega prava so PRAVILA o organiziranosti in delovanju vaške (agrarne) skupnosti vsebovala sledeča poglavja: l. nastanek agrarne skupnosti 2. članstvo: takratni lastniki kmetijskih in gozdnih posesti, stanovanjskih hiš, s stalnim bivališčem na Gori 3. promet s članskimi pravicami, dedovanje, darovanje in prodaja 4. pristojnosti zbora - naj višjega organa 5. pristojnost župana (predsednika) 6. pravice in dolžnosti članov: pravica do paše, lesa, izraba voda, do pogozdovanja; dolžnosti za ‘rabuto’, ‘biro’, obrambo pred krajo itd. Fašistična oblast je vse slovenske organizacije, ustanove in društva prepovedala, njihova premoženja pa podržavila. Tako je bila vaška (agrarna) skupnost na Gori uradno ukinjena in razpuščena. Po priključitvi Slovenskega Primorja k Jugoslaviji, na temelju mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. februarja 1947 (Ur. list FLRJ št. 74/47) j e bilo isto premoženje nacionalizirano kot ‘splošno ljudsko premoženje’ in dano v upravljanje KLO-jem (krajevnim ljudskim odborom), občini, SGG Tolmin, ki so z njim razpolagali in ga tudi odtujevali (prodajali, zamenjavali). Ob osamosvojitvi Slovenije je to premoženje prešlo v last in upravljanje Občine Ajdovščina, Kmetijski zemljiški skupnosti Ajdovščina, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Z Zakonom o denacionalizaciji (Ur. list RS št. 27/91) pa j e nastala možnost vračanja premoženja in pravic tudi agrarnim skupnostim. Pobuda se je pojavila pri nekdanjih članih in njihovih dedičih. Oživitev je omogočil šele Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. list RS št. 5/94), ki pa j e bil v naslednjih petih letih še šestkrat dopolnjen, kar je krepko zavlačevalo denacionalizacijske postopke. Ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti na Gori seje začela že 15. marca 1993 s prvim informativnim sestankom; izvoljen je bil iniciativni odbor za pripravo ustanovnega zbora agrarne skupnosti in za začetek denacionalizacijskega postopka (16. marca 1993), objava javnega poziva prejšnjim članom (2. decembra 1994) in sklenitev sporazuma o ponovni vzpostavitvi agragme skupnosti. Pripraviti je bilo treba številne zahtevane dokumente in jih overoviti pri notarki Lauri Čermelj (11. februarja 1997). Sledil je vpis v register agrarnih skupnosti pri Upravni enoti v Ajdovščini (11. febmarja 1997). Poročilo komisije za denacionalizacijo Upravne enote je bilo izdano 15. januarja 2000, končna odločba o vrnitvi premoženja in pravic Agrarne skupnosti Otlica in Predmeja pa je bila izdana 27. marca 2000; sedaj se nahaja na Okrajnem sodišču v Ajdovščini za vpis v zemljiško knjigo. Oceniti bo potrebno še vrednost vrnjenega premoženja, ki se nahaja v k. o. Lokavec, k. o. Stomaž in k. o. Dol - Otlica. Obsega 309 ha, in sicer 31% gozdov, 30% pašnikov in 39% neplodnega površja. Potem sledijo še vpisi k Sklepom o dedovanju dedičem po zapustnikih članih bivše agrarne skupnosti kot upravičencih do vračila. Medtem je deloval upravni odbor agrarne skupnosti, ki se je sestajal po potrebi in obravnaval tekoče zadeve (23 sej), kjer so sodelovali tudi člani nadzornega odbora, trikrat pa se je sešel tudi zbor agrarne skupnosti kot najvišjega organa skupnosti. Za čimboljše gospodarjenje na gozdnih parcelah skupnost že sodeluje z Zavodom za gozdove in SGG Tolmin. Šele po vpisu skupnosti v zemljiško knjigo bo možno razpolaganje oziroma gospodarjenje z vrnjenim premoženjem in pravicami. Odloča se po pravilih agrarne skupnosti, in sicer s sklepi, sprejetimi na zboru agrarne skupnosti. Prvi predsednik zbora (in tudi upravnega odbora) je postal Peter Likar, sedanji pa je Stanko Polanc, Otlica 46. Člani upravnega odbora so Alojz Krapež (predsednik) in Jožef Krapež z Otlice; Roman Bratina, Franc Likar in Franc Krapež pa s Predmeje. V nadzornem odboru so Slavko Vidic s Predmeje ter Mirko Krapež in Marjan Vidmar z Otlice. osebnosti PETOMAJSKO PRIZNANJE ALBINU KRAPEŽU Na slavnostni seji občinskega sveta ob 5. maju, ajdovskem občinskem prazniku, so podelili tri priznanja občine in dve petomajski nagradi. Obe najvišji občinski priznanji sta na odru prevzela dva Gorjana: Alojz Likar kot ravnatelj Srednje šole Veno Pilon iz Ajdovščine, kije nagrado prejela ob 50 - letnici ustanovitve, in Albin Krapež, ki je petomajsko priznanje prejel za osebne zasluge pri izgradnji vodovoda Gora. Objavljamo obrazložitev s podelitve, v nadaljevanju pa še zapis Leonarda Kovača. Albin Krapež seje rodil leta 1940 na Predmeji, v gozdarski družini. Osnovno šolo je obiskoval na Predmeji, nižjo in višjo gimnazijo pa v Ajdovščini. Leta 1965 je diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo in se zaposlil v upravi občine Ajdovščina. Kasneje je opravljal vodilne naloge na področju vodnega gospodarstva regije. Leta 1997 je postal direktor republiške uprave za varstvo narave v Ljubljani, letos pa še glavni inšpektor v okoljevarstvenem ministrstvu. Kljub temu, da živi v drugi občini, je ves čas delal tudi za svojo Predmejo in tako veliko prispeval k razvoju občine Ajdovščina. Zaradi navezanosti na Goro je bil med pobudniki in podporniki gradnje vodovoda Gora. Njegove bogate izkušnje na področju vodarstva so nepogrešljive. Poznavanje kraja in ljudi je pripomoglo k široki zasnovi celotnega projekta. Predvsem pa je kot poznavalec sistemov financiranja veliko prispeval, daje bila naložba vključena v državne in meddržavne sklade. Denar in krediti so prišli že v času interesnih skupnosti, potem iz skladov za razvoj podeželja in razvoj nerazvitih območij, v zadnjih letih pa je naložba vključena v mednarodna programa Phare in Ispa. Vodovod Gora je eden največjih naložbenih zalogajev občine Ajdovščina, lahko mu rečemo projekt stoletja. Tri države, ki so poizkušale pripeljati vodo na Goro, so že zgodovina. Prav tako številni organi, ki so v petnaj stih letih programe pripravlj ali in sprej emali. Menj avali so se tudi ljudje, kot najpomembnejši člen v verigi, kije pripeljal vodo do cilja, pa je vedno ostajal Albin Krapež. Ob praznovanju 400-letnice naselitve Gore se bo izpolnila želja Albina Krapeža in vsega prebivalstva tega območja, da bo vedro na glavi Gorjanke v bodoče le simboliziralo preteklost, ko so Gorjani, predvsem ženske, z vedri na glavi nosile pitno vodo iz studencev v dolini. OČE IN SIN ŽLAGUCA kovač Porabanovše je najbolj umaknjena domačija na Predmeji. V tej odmaknjeni domačiji so se rodili v prvem zakonu naslednji otroci: Franc, Jože, Stanko, Rudi, Roza, Lojza in v drugem zakonu še Ludvik in Veronika. Izmed teh otrok bi nekaj rad zapisal o Stanko tu, ki se je rodil 1911. leta. Stanko je torej odraščal med prvo svetovno vojno in po njej. Prav veliko ni bil v šolskih klopeh, zato je delal kot oskrbnik konj na Predmeji. Toda njegova bistra narava mu je omogočala, da seje mnogo naučil ob delu od fešnarjev (logarjev). Poročil seje z Zoro Bolčina - Podjapnško. In prvi sin se jima je rodil prav na prvega januarja 1940. leta. Družina je živela v Porabanovšu na domu, pri Žlaguci. Med vojno seje tudi njim slabo godilo, kot vsem Gorjanom. Po vojni je Stanko dobil boljše delovno mesto; bilje imenovan za logarja na Čavnu. Leta 1946. sva z očetom s Porabanovša prepeljala opremo na Čaven. Stanko nam je bil kasneje kot logar zelo naklonjen. Bilje pošten do nas in do gozda, ki mu je bil zaupan. Večkrat smo se oglasili pri njih na Čavnu. Nekega večera, ko smo tudi prespali na Čavnu, je gospodinja Zora pomolzla kravo in prinesla mleko na mizo v kuhinjo. Moj oče je radovedno vprašal: “Stanko, koliko mleka ima krava?” Tedaj se je dvignil sin Albin, dvignil, vzel očetu lesen, dva metra dolg meter, in izmeril mleko v loncu ter pokazal očetu. Tedaj smo se vsi zasmejali. Oče pa je še dodal: “Iz tega otroka bo še nekaj.” Mene je pot zanesla po svetu. Sedaj se nisem več srečeval s to družino. Ko je Stankota v gozdu doletela nesreča in je umrl, mi je bilo hudo. Ko sem vodil dela na marketu v Ajdovščini, sem zopet srečal Albina Krapeža, kije bil šef gospodarskega oddelka v Ajdovščini. Albin je doštudiral in diplomiral, potem je bil drugje bolj potreben in je šel v Novo Gorico, potem pa v Ljubljano, kjer je še sedaj aktiven. narava BERMUDSKI MODRI MECEK elvica Velikonja (Sisyrinchium bermudiana) Da bo v tej številki našaga časopisa opisan bermudski modri meček sem se odločila v sredo, 13. junija. Teta Milka z Rone me je prosila, če ji lahko pokažem, katera rastlina je zdravilni jetičnik. Popoldansko sonce je pregnalo mraz predhodnih dni in vabilo na piano. Kot že tolikokrat prej sem pomislila - kako lepo, komaj stopiš iz hiše, že si na travniku, čez minutko pa že na gmajni ali v gozdu. Odpravila sem se torej na Breg za hišo in med pusto travo - ne spomnim se, da bi breg kdaj gnoj ili - stikala za j etičnikom. Res sem ga našla. Našla pa sem tudi bermudski modri meček. Najprej sem samo gledala in gledala ljubke modre cvetove, ki so se razprli pomladnemu soncu, nato sem iskala naprej in ga našla še na nekaj mestih. Tudi če veš za rastišče modrega mečka, ga v času, ko ne cveti, težko najdeš. Rastlinica je le za ped visoka, črtalastomečasti listi pa se kar izgubijo med travo. V juniju pa na stisnjenih, ozkokrilatih stebelcih, v zalistju dolgega o vršnega lista, zacvetijo drobni modri cvetovi. Bermudski modri meček je uvrščen v družino perunikovk in v rod modrih mečkov. Doma je v Severni Ameriki, na Bermudskih otokih in morda na Irskem, v Evropo pa je bil priseljen. V Sloveniji so ga najprej našli pri Ribnici na Dolenjskem, in sicer leta 1937. V Trnovskem gozdu, natančneje na Mali Lažni, pa gaje našel batujski župnik Alojzij Filipič (1888 - 1963). Rad je zahajal v naravo, pogosto tudi v Trnovski gozd. Posebno ljuba mu je bila Mala Lažna, kije postala botanično znana predvsem po njegovi zaslugi. Zanjo je zbral poseben herbarij in napisal članek »Mala Lažna - botanični vrt Trnovskega gozda«, ki je bil objavljen v Proteusu št. 21 (leta 1959). O modrem mečku piše: »V začetku julija okrase suhe trate drobni cvetki modrega mečka (Sisyrinchium angustifolium, Milk). Samo rastlino bi brez cvetja komaj opazil, saj se zaradi ozkih, travnatih listov kar skrije med travo. Ves rodSisyrinchium]e z okrog šestdesetimi vrstami doma v Severni Ameriki. Zato velja med strokovnjaki mnenje, da se modri meček kot edini evropski predstavnik tega rodu pojavlja v Evropi le adventivno, daje bil torej iz Amerike zanesen. V Sloveniji so ga najprej našli pri Ribnici na Dolenjskem, nato pri Vikrčah in Smledniku, sedaj pa smo ga našli še na Primorskem, kjer se razen na Mali Lažni dobi še pri Batujah v Vipavski dolini. Postavlja pa se vprašanje, kako je modri meček zašel na samotno Malo Lažno. Suessenguth omenja kot možnost razširjanja podivjanje iz vrtov, blagovni promet (n. pr. seno) in ptice selivke. Prvo možnost lahko kar zavržemo, vsaj pri nas v Sloveniji, ker v bližini znanih rastišč ni vrtov, pa tudi se neznatni modri meček ne goji kot okrasna rastlina. Sicer je v tem oziru prav Mala Lažna izjema. Na njenem severnem delu je stala uničena, sedaj obnovljena, a še ne naseljena gozdarska koča z majhnim vrtom. Ta vrt pa je gotovo služil le za pridelovanje najnujnejše zelenjave in morda najnavadnejšega okrasnega cvetja. Kakršno koli gojenje modrega mečka ali tudi kakšne druge rastline z Male Lažne, ki bi jo hotel morebiti kdo tolmačiti kot Foto Peter Valič Foto Peter Valič Bermudski modri meček (foto Elvica Velikonja) narava podivjano iz kulture, je povsem neverjetno. Tudi omenjenih rastlin ni najti v bližini vrta, ampak nasprotno - daleč proč od njega. Lauterbom opozaija na možnost, daje modri meček zastopnik terciarne (predledenodobne) flore, kot poznamo še nekaj primerov. Dejstvo je, da se najde meček ponekod v najbolj odročnih predelih. Iz takih reliktnih nahajališč pa je s pticami selivkami in nato še s senom zasedel večji real.« Dodajmo vsem tem ugibanjem, od kod modri meček na Mali Lažni, še eno. Uroš Velikonja hrani fotografijo Male Lažne iz 1. svetovne vojne, kjer se lepo vidi, daje bila takrat tam s krompirjem zasajena njiva. Morda pa je prav v tem vojnem času z drugimi semeni zašlo na Malo Lažno tudi seme modrega mečka. Za zaključek pa še to. Izberite si sončen dan, ko se odpro cvetovi modrega mečka, oglejte si fotografije in ga iščite po travnikih na Gori. Ni nemogoče, da ga ne bi našli še kje. JAMARJI OČISTILI BREZNO matjaž ledinek Člani Jamarskega društva Danilo Remškar iz Ajdovščine so v začetku junija očistili brezno S pod Sinjim vrhom, ki mu domačini pravijo Binški brezen. Z dna so s pomočjo škripčevja in vrvi potegnili okoli deset kubičnih metrov gospodinjskih in predvsem organskih odpadkov. To je bila prva izmed petih jam, Id j ih bodo jamarji čistili v okviru Heliosovega ekološkega sklada. V preteklih dveh letih so v sklopu omenjene akcije ajdovski jamaiji na področju Gore očistili Ruštovo in Bošnarjevo brezno. Brezno S leži v večji vrtači sredi gozda na severni strani Sinjega vrha (1001 m), nedaleč od znanega klanca Binčuše. Nahaja se na 850 metrih nadmorske višine, z vhodom ovalne oblike, premera 10 x 20 metrov. V globino seže okoli trideset metrov. Brezno je z odvrženimi gospodinjskimi odpadki na močno propustnem apnenčastem terenu predstavljalo potencialno nevarnost za urejena, nižje v dolini ležeča vodna zajetja. Med njimi je najbolj poznan in vitalno pomemben izvir Hublja, ki s pitno vodo oskrbuje pretežen del Vipavske doline. Brezno je zdaj očiščeno in v bodoče potrebno zdravega ekološkega odnosa. Irena Kocjan, direktorica marketinga v Heliosu je vesela pozitivnega sprejema v okoljih, kjer so doslej akcije izvajali. Skrb za okolje in posredno za vodo, kot enega izmed osnovnih naravnih virov, pa izražajo tudi v njihovi družbi, saj vzpodbujajo porabo barv in lakov, ki so na vodni osnovi in okolju prijazni. S čistilnimi akcijami bodo nadaljevale tudi v prihodnje. Pod težo smeti je klecnil še traktor (foto Edo Pelicon) BOGATA BERA OSNOVNE ŠOLE OTLICA Osnovna šola Otlica je tako kot v prejšnjih letih tudi v letošnjem šolskem letu dosegala uspehe na likovnem področju. Na mednarodnem likovnem natečaju ‘The Small Monmarte of Bitola 2001’ v Makedoniji so učenci otliške šole prejeli zlato plaketo za kolekcijo likovnih del. Učenka Metka Benčina j e na spremljevalni prireditvi, 19. mednarodni razstavi otroških likovnih del ‘Bitola 2001’, prejela zlato paleto za najboljše posamično delo. Na 33. razstavi ‘Likovni svet otrok’ v Šoštanju, je bila Osnovna šola Otlica med petimi nagrajenimi šolami v državi. Milko Barišič je postal dobitnik edine posamezne nagrade, ki jo podelijo učencem. Njegova slika j e izbrana za priznanja in katalog. Matej Blažko je prejel 2. nagrado za likovno delo na mednarodnem natečaju ‘Evropa v šoli’. Tomaž Česnik je na 5. Cici umetnijah prejel za likovno delo eno izmed enajstih enakovrednih nagrad. Jan Vidic je na državnem natečaju ‘Olimpizem 2001’ prejel nagrado za izvirno otroško likovno delo. Njegovo stvaritev so poslali v Laussano v Švico na mednarodni likovni natečaj pod pokrovitelj stvomu mednarodnega olimpijskega komiteja. Učenci zgodovinskega krožka so na 32. Srečanju mladih zgodovinarjev prejeli zlato priznanje za raziskovalno nalogo ‘Prehrana na Slovenskem’. Osnovna šola Otlica je torej dobila zlato nagrado za raziskovalno nalogo o prehrani na Gori. Pri nalogi so sodelovali vsi učenci od petega do osmega razreda in sicer tako, da so anketirali svoje stare mame in očete, pa tudi starše, tete in strice ali starejše sosede. Člani zgodovinskega krožka (Jernej Škvarč, Sebastjan Bolčina, David Krapež, Kristjan Černigoj, Ines Vidmar in Anja Velikonja) pa so skupaj z mentorico Zdenko Rosa sestavili nalogo in oblikovali besedilo. Ravnatelj Rajko Ipavec je nudil strokovno pomoč pri računalniškem oblikovanju naloge. Tako j e nastala tudi na pogled lična publikacija, ki na več kot 30 straneh prinaša zanimiva pričevanja in podatke o prehrani na Gori ter tako predstavlja dragocen list v skrinji gorske dediščine. Nalogo so popestrili s številnimi fotografijami in podkrepili z navedbo virov in informatorjev. V uredništvu časopisa Gora smo veseli, da so mladi zgodovinarji nekatere podatke zajemali tudi iz našega časopisa. Za ponazoritev raziskovalne naloge objavljamo nekatere odlomke; poučen j e vpogled v prehrano učencev v šoli, zanimive pa so tudi doslej še neobjavljene anekdote. Prijetno branje! MALICE ŠOLARJEV - ŠOLSKA MLEČNA KUHINJA Pred drugo svetovno vojno, do leta 1943, je bila Gora pod Italijo. Učili so italijanski učitelji. Malico so dobivali le revni otroci. Nezakonski otroci pa so vsako leto 14 dni prebili v koloniji. V šoli so malicali le marmelado, namazano na kruh. Kruh so pekli po zasebnih hišah ali so ga pripeljali s pekarne Na Hribu. Nekateri otroci so si malico nosili v šolo. Prinesli so pogačo ali črn kruh. Po razpadu Italije jeseni 1943 stana Otlici in Dolu učili partizanski učiteljici. Malice v šoli ni bilo. Tudi takoj po vojni ne. Šele nekaj let po vojni so otroci začeli dobivati malico v šoli. Jedli so skoraj vsi otroci. Revnejši in sirote so dobivali malico zastonj. Likovni dosežki otliških učencev niso naključni, (foto Edo Pelicon) Kruh so kuharice pekle doma. Leta 1959 so kruh z avtobusom pripeljali iz pekarne na Colu na Otlico. Če avtobus ni vozil, j e kruh spekla kuharica. V zimskem času pa so bili kljub temu večkrat brez nj eg^. Nekoč po vojni je šola dobila pomoč tudi od Rdečega križa v obliki mleka v prahu, masla, margarine, kokosovega masla, marmelade, sira, koruzne in pšenične moke, proteinske juhe in keksov. To pomoč so razdelili med skoraj vse učence, saj so bili vsi revni. Leta 1951 so dobili za darilo 270 kg masla, 111 kg mleka in 270 kg margarine. Razdelili so med starše. Ti so maščobo porabili predvsem za kruh. Leta 1957/58 je Rdeči križ skrbel za zadostne količine mleka in sira. Vsak učenec j e dobil dnevno 10 dekagramov kruha in 3 dekagrame sira. Za malico so skrbele domačinke. Ponavadi so šolo tudi čistile. Ko so na Otlici zgradili novo šolo, so učenci dobivali v šoli tudi kosilo. Učenci iz številnih družin in manjšimi dohodki so dobivali malico zastonj. Krjola je Nemcem pod čast Med nemško ofenzivo aprila 1945 je bila Milka Vidmar pri sestri v Skručji dolini. Dopoldne sta s sestro pekli kruh, brez kvasa in soli. Kruh sta dali v voziček in ga pokrili z odejo. Med tem časom so Nemci pri Molku ubili kravo in prašiča. Meso so pripeljali v Skručjo dolino, kjer so ga nameravali speči in pojesti. Še predno je bilo meso pripravljeno, so dobili ukaz za umik. Nemec je stari mami z mimiko ukazal, naj pripravi nekaj za prevoz. Ker mu je pripeljala samokolnico (krjolo), je bil zelo jezen in jo je udaril po riti. Pogledal je po hiši in našel otroški voziček s kruhom. Kruha ni vzel. Vzel je le voziček, v katerega je položil nekaj mesa. Voziček z mesom je morala stara mama peljati prek Maja, čez Kalinovec, mimo cerkve do Matička. Od tam sojo nagnali domov, kjer seje vsa objokana stisnila za krušno peč. Nejc Vidmar po pripovedovanju Milke Vidmar z Otlice. Pogača iz zdroba in stekla Ivanka Polanc s Predmeje se spominja, kako jim je mama prinesla iz Doline bel kruh. Ko gaje postavila na mizo, so vsi začudeno gledali, saj še niso videli belega kruha. Spominja se tudi dneva, ko jim je oče prinesel domov zdrob (greš), v katerem so bili ostanki razbitega stekla. Mama jim je iz tega naredila pogačo. Ko sojo jedli, so iz nje zbirali majhne koščke stekla. Makaroni z listjem Ko sem bila stara sedem let, sem zelo rada nosila malico mizarju Rudolfu, ker je vedno pustil še nekaj zame. Malico mu je napravljala žena. Tako sem mu enkrat nesla v majhni kozici makarone, ki jih je imel zelo rad. Ker sem bila malo pozna, sem začela teči, a ne zastonj. Padla sem in makaroni so se raztresli po tleh, kjer je bilo listje. Makarone sem znova pobrala z listjem vred. Ko je Rudolf zagledal makarone z listjem, je začel tako kričati, da še danes pomnim. Ines Vidmar po pripovedovanju Ivanke Polanc s Predmeje. Pojedel deset pirhov Stari oče mi je pripovedoval, daje njegova mama prinesla iz doline deset jajc. Hotela je narediti pirhe za veliko noč. Ker seje bala, da jih bodo lačni otroci pojedli še pred veliko nočjo, jih je dala kuhati v kotel, kjer je kuhala za prašiča. Moj stari tata je to videl in naskrivaj pojedel vseh deset jajc. Zato gaje stara mama stepla. Od takrat ne je več jajc. Anja Velikonja po pripovedovanju Jožeta Černigoja s Predmeje POT PO ANGELSKI GORI edopeiicon Pot po Dolu gor in dol je dobila svoje nadaljevanje oziroma dopolnitev še na Otlici in Kovku. Krajevna skupnost Otlica - Kovk j e namreč uspela na natečaju malih projektov, ki jih je razpisal evropski program Phare. Roki za izvedbo so bili kratki in tako so pot zasnovali, uredili in opremili v pomladnem času. Tematska Pot po Angelski gori je zasnovana krožno, kot ogrlica, na kateri so nanizani biseri narave in dela človeških rok. So duh časa in zelo nazorno prikazuj ej o večno prilagajanj e človeka naravi, nj egovo odvisnost in možnost sobivanja tudi v ostrih in težavnih, toda tudi čarobno lepih razmerah matere Gore. Na pot seje smiselno podati iz središča, jo prehoditi v celoti, lahko pa tudi po delih. Koliko časa bo porabil za obhod, je prepuščeno vsakemu posamezniku, pet, šest ur, morda cel dan, če bo želel globlje prodreti v skrivnosti Gore ali v pogovoru s prebivalci začutiti današnji utrip. Pot ima sedemnajst postaj, prva je zahodno od središča naselja (Cerkovne), že na robu planote. Penklerija nas bo očarala z vihamostjo pokrajine, ki so si jo generacije domačinov s suhozidi skušale podrediti. Pot po robu, ki v glavnem sledi planinski transverzali, j e posuta z zanimivostmi. Razgibana pokrajina ponuja žlebove in vzpetine, imenitne kot razgledišča, predvsem pa enkratno združbo rastlinstva in živalstva, saj se prav na robu najbolj izrazito mešajo vplivi alpskega in sredozemskega podnebja. Enega najbolj slikovitih pogledov v dolino nam po zaobljenem Otliškem Maju ponudi največja znamenitost, naravno okno. Takoj za Luknjo, kot ji tudi pravijo, nas lahko ob pravem letnem času spravijo ob sapo cele preproge avrikljev ali sviščev in to na nadmorski višini 800 metrov in še s pogledom na moije! Morda nam bodo delale družbo zvedave koze, kar je znak, da se bližamo Zavrhovski kmetiji, ki je poznana po izdelkih iz kozjega mleka. V bližini je kotanja, le še nema priča nekdanjih opravil, vezanih na pridelavo lanu. Vrnemo se na rob, kjer si lahko prikličemo v spomin trpljenje, ali pa tnno, s katerima so domačini premagovali strmine na poti v dolino in nazaj. Celo mrliče so nosili k pokopu v Sturje. Že dlje časa nam pogled uhaja na hrib nad nami. Sloviti Sinji vrh bomo najprej zaobšli, se počasi poslovili od roba in se pri Majeriji zavihteli proti 1001 meter visokemu očaku in se seznanili s ponudbo turistične domačije. Spust j e namenjen izjemni naravni znamenitosti, škrapljam tik ob glavni cesti, ki ji sledimo do postajališča Žlebič. Zavijemo proti severu in že kmalu se nam odpre pogled na domačijo z ogromnim dimnikom, toda ne na strehi, pač pa za hišo. Podoben prizor nas čaka tudi pri naslednji domačiji, kjer bomo že dmgič prečkali ločnico, nekdanjo mejo med Kranjsko in Goriško deželo avstroogrske monarhije. Domačija Ojstrica nato spet omogoča lepe razglede, ki postanejo še bolj izraziti, če se povzpnemo na Obli vrh. Prečimo njegovo vznožje ob nekaj hišah, nakar se nam odpre pogled na središče vasi. Toda pot se vije navzgor, čez dvorišča hiš, ki so bolj strnjene kot doslej. Pri zadnji domačiji zavije pot v gozd, kjer nas čez čas osupne jasa s kalom, v katerem kar mrgoli od življenja! Čaka nas samo še spust iz Sibirije v Kitajsko in vrnitev na izhodišče. In samo še zadnji napotek - ne pozabite fotoaparata ali kamere! 1. postaja - PENKLERIJA Nad Vipavsko dolino se stopničasto dvigajo strma pobočja in prepadne stene južnih obronkov Trnovskega gozda. Obronke so močno razčlenili geomorfološki procesi, kemično raztapljanje in mehanično razpadanje ter nekdanje delovanje tekoče vode. Na robu se nizajo markantni vrhovi, ob njih prepadne stene, skalni osamelci, naravni mostovi in spodmoli. Podzemeljske geomorfološke znamenitosti še niso povsem raziskane. Na južnem vznožju Čavna je lepo viden del stične ploskve nariva Trnovskega gozda na vipavski fliš. Drugod na obronkih Trnovskega gozda j e ta stik pokrit z gruščem. Zelo pomembneje stikanje in prepletanje dinarskega in submediteranskega vegetacijskega območja. Zastopani so predstavniki ilirske flore (skalni mleček, primorska košeničica...), mediteransko-montanske flore (jacquinijev ravnjak...), alpske flore (clusijev svišč, avrikelj, skorjasti kamnokleč, planika...) in endemita (skalna jelenka in rebrinčevolistna hladnikija). 2. postaja - FRANČKOV ŽLEB Včasih so ljudje, ki so živeli blizu roba, pasli svojo drobnico (večinoma ovce) pod robom. Tja so hodili tudi po drva in tam na strmih pobočjih roba so tudi kosili travo za živino. Domov so se vračali po ozkih strmih poteh. Ena takih poteka tudi po Franckovem žlebu. V njegovi bližini je majhna razpoka v skali, ki pa se odpre v večjo sobo. Ta jama je bližnjim prebivalcem služila kot zatočišče med napadi Nemcev v času II. svetovne vojne. V Frančkov žleb pa so hodili tudi po t. i. mrtev pesek. Ta pesek je bil rjave barve in so ga zaradi svojih lastnosti uporabljali za zidavo in popravilo peči ter dimnikov. Pod robom v bližini Otliškega maja izvira tudi manjši studenček. Tja so hodili prebivalci iz bližnje okolice po vodo, ko jo je v štimah zmanjkalo. Vodo so točili v lempe, oprtane na hrbet in starejši ljudje vedo povedati, da seje od jutra do večera pri omenjenem studenčku nalovilo do 20 litrov vode. 3. postaja - OTLIŠKI MAJ Samotne kmetije ležijo na zavetemih in sončnih legah, kjer so na manj skalnatem svetu izkrčili gozd. Pred 400 leti so začele nastajati manjše njive, travniške in pašne površine, ki sojih zaokrožili s kamnitimi ogradami in podpornimi zidovi. Kamenje so namreč zlagali v kupe - grablje in suhozide, ki razmejujejo posamezne posesti in obdajajo poti. Kraške značilnosti se kažejo v vseh pojavnih oblikah, ki so prav na Otlici še posebno pogoste in raznovrstne. Tekočih voda ni. Večje kmetije so imele kale, ilovnate kotanje z meteromo vodo za napajanje živine, ki se danes opuščajo, čeprav so pomembna prostorska prvina in zanimiv habitat (pupki, kačji pastirji...). Nastala je tipična dinarska krajina, kije prava posebnost v slovenskem merilu. Pogojujejo jo še dolga zima, veliko padavin, močna burja in zelo plitva ter skalnata tla. 4. postaja - OTLIŠKO OKNO - LUKNJA Enega najbolj nenavadnih pogledov z roba planote v Vipavsko dolino ponuja naravno okno, imenovano tudi Luknja in po katerem je naselje Otlica (daje gora votla, narečno otla) dobila svoje ime. Okno je pokončne lečaste oblike, visoko je okoli 12 metrov, široko pa sedem metrov. Pod večjim oknom je še eno okno, le daje veliko manjše (visoko 5, široko do 3 metre. Okni sta nastali v svetlosivem apnencu, ob močnem tektonskem prelomu. Kamnine ob razpokah hitreje in lažje preperevajo, zato nastane ob tem presledek, običajno v obliki okna. Za nastanek večjega okna obstaja še drugačna razlaga, daje namreč nastalo s poglobitvijo kraške vrtače, katere dno se je odprlo na zunanjem pobočju. V svetlosivem apnencu, ki je nastal v zgornji juri, bomo našli vse polno okamenelih koral in trdoživnjakov, zelo bogata in raznovrstna pa je tudi flora. KAKO SO VOTLIČANI PRIŠLI DO SVOJEGA OKNA IN ZAKAJ DOLČANI NE VIDIJO NA MORJE To je bilo še v tistih časih, ko sta Kristus in sveti Peter hodila po svetu. Tako gresta en dan dol po Deželi in se ustavita tam prek Čavna nekje, se useteta v hlad k eni vodi, da si malo oddahneta, in se pomenavata. “Ta Gora,” pravi Kristus in pokaže z roko na Čaven, “sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom...” Hudič pa je zmerom naskrivama hodil odzad in lovil na uho, kaj se menita. In je slišal tudi to.. .in on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlate stebre! In res.. .si naredi dve oprtnici - eno iz drata, drago iz cvima, si Čaven oprta, in kakor nanaglama vstane, da (foto Primož Brecelj) se mu ta dratena oprtnica utrže, hudič da se spotakne in s tako silo trene kje v Votliško reber, da v skalo z rogom zvrta luknjo. Se danes se tam na Strešnicah pozna v kamnu hudičeva stopnja, s tako močjo seje znova z nogo uprl v tla, ko je tel vzdignit breme. In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes. Pod večer nam dela senco in zaradi njega Dolčani ne vidijo na morje. Franc Černigoj, Javorov hudič; več pripovedovalcev 5. postaja - KMETIJA ZAVRH Kmetija je stara okrog 200 let. Leži tik pod hribom Navrše, torej za vrhom, in po njem je domačija dobila ime. Zavrh je del izrazitega roba, kjer se zaključuje planota Gora in začenja strm skalnat prehod v Vipavsko dolino. Hišni so se od nekdaj ukvarjali z rejo drobnice, redili so ovce in koze, njihovo dejavnost pa je leta 1958 prekinila drobnici neprijazna zakonodaja. Leta 1994 so se Zavrhovski znova začeli ukvarjati z rejo koz. Sočasno so uredili tudi sirarno, kjer kozje mleko predelujejo v sir in druge mlečne izdelke. Izdelujejo poltrdi sir, dimljeni sir, albuminsko skuto in sime namaze različnih okusov. 6. postaja - TARUNA JAMA - LAN Na Gori je bilo tamnih jam več. Vse pa so bile v zavetju, kjer se tudi ob najhujši burji ni zamajal list na drevesu. Setev lanu je bila v maju, kot gnojilo pa je bil najboljši pepel. Ko je rastlinica odcvetela, je naredila majhne glavice in takrat je bil lan primeren za nadaljnjo obdelavo. Okrog 25. julija seje stebelca izmvalo. Dan do dva je lan počival na tleh. Nato so lan reflali - ločili so seme od rastline s pomočjo lesene naprave, ki je imela dve vrsti kovinskih konic, skozi katero so vlekli snopiče. Nato so rastline razgrnili na sončno stran brega, kjer so počivale dva do tri tedne. Rastline so bile izpostavljene vsem vremenskim vplivom, vendar niso zgnile. Temu so rekli, da se lan godi. Ko je bil lan goden, seje začelo pravo taranje. To je bil hišni praznik in zbrala seje vsa soseska. Najprej so lan znesli v taruno jamo. Čeznjo so od roba do roba položili late in približno dva metra proč zakurili ogenj. Vroč zrak je po dimniku prišel pod late in posušil lanena stebla. Sedaj so se zbrale tarice. Vsaka je s seboj prinesla svojo trlico, leseno pripravo, s katero so tolkle po snopičih lanovih stebelc. Tri ali štiri tarice so stebla s trlico na grobo nalomila, vsaka naslednja pa še bolj na fino, dokler ni odpadla zunanja plast stebla. Temu so rekli pizdir. Ostal je stržen, edini uporaben del rastline. Zadnja, najbolj vešča tarica, je lan česala. Tako je nastalo predivo, ki so ga zvili v povesmu. Povesmu je bilo sestavljeno iz štirih majhnih snopičev stebelc, zavozlano brez vrvi. Ta del opravila je bil končan. Jeseni so povesmu odvezali, ga s posebno paličico, ki seje imenovala tresevnea, zrahljali, da je nastalo puhu podoben kupček. To opravilo so večinoma opravljali otroci. V hiši so se nato sestale predice, ki so na svojih kolovratih spredle nit. Na motovilu seje niti povezalo v štrene, ki sojih nato požehtali v kotlu. Namesto pralnega praška so žene uporabile pepel, najboljši naj bi bil pepel iz bukovih drv. Štrene so kuhale približno eno uro, nato sojih ohladile in šle prat v kal. Če v bližini ni bilo kala z bistro vodo (bela ilovica na dnu), so to opravile doma. V kalu so štrene namakale, nato so jih s ploščato leseno palico tukavneo tolkle, spet namakale, tolkle..., dokler štrene niso bile čiste. Doma so štrene spet nataknile na motovilu in nitko navile v klobčke. Te klobčke so nosili tkat za Križno Goro (približno do sredine 20. stol.) in k Molku (do začetka 20. stol.). 7. postaja - ŠTURSKA POT Ločeni (Kovkovčani) in Otelčeni - to sta dve različni ljudstvi - oboji - pa so Gorjani... V prejšnjih časih so se grdo gledali med sabo. Kaj ne - ne samo, da so Ločeni spadali v štursko faro, tudi v drugi deželi so živeli - v deželi Kranjski! Otelčeni pa v deželi Goriški. Ni jim bila lahka, Ložanom, hoditi v Šturje v cerkev, z Gore v Deželo. Poleti in v lepem vremenu še še, ma pozimi, v snegu in ledu po strmi rebri! Ne, ni jim bila lahka... Najtežje je bilo z mrliči... Trugo, obešeno na dolgo žrd, sta nesla lahko samo dva hkrati, zato je bilo pogrebcev tudi do deset, da so se nosači lahko menjavali. Ustavili da so se dvakrat - sredi Rebri je na veliki ploščati skali mrlič počival, za starim delom Šturij, pri Kobilci, pa je še danes kamen, na katerega so položili trugo, da so si pogrebci oddahnili, sezuli težke čižme in si obuli šulne. ‘Kjer počivajo truge1, so pravili tistemu kraju. Imeli so tudi svojo zastavo in ob večjih praznikih so šli k maši dol po Rebri z banderom na čelu! Težje kot j e bilo življenje, bolj sta v Ložanih rasla trma in gorjanski ponos! Inko je zazvonil otliški zgim, se moški niso odkrili. Še bolj visoko so dvignili glave in še bolj trdo stopali po kamnitih ključih proti šturski cerkvi, ančiš, otliški bog ni naš bog... Iz knjige Franca Černigoja Mož in čemerika 8. postaja - ČRNE STENE - UJEDE IN ŽUŽELKE Smo na robu Gore - na stičišču pestrega klimatskega in geografskega dogajanja. Na robu ozek pas grmičevja preide v ozek pas travišča - naravne stepe. Taje posledica hitrega odtekanja meteorne vode. Pod robom se razrašča submediteranski gozd malega jesena in črnega gabra, kmalu nad robom v notranjost planote pa se začenja bukov gozd, kije floristično in klimatsko celinski. Tako burja kot južni momik se pogosto srečata ravno na robu. Gibanje zračnih mas in odličen razgled ustrezata ujedam. Na robu stalno piha, tudi v najbolj mirnih dneh. Zjutraj, ko je še hladno, težak zrak drsi v globino, s segrevanjem pa se začne iz doline dvigati vzgomik. Tega izkorišča planinski orel (Aqila chrisaetos). Rob Gore in Čavna j e lovišče enega samega para. Zaraščanje košenic otežuje uspešen lov in temu botrujejo vedno redkeje speljana legla. Partnerja sta si zvesta dosmrtno. Drugi dragulj med ujedami j e sokol selec (Falco peregrinus). Gnezdi na skalnih policah previsnih sten. Med orli je ptica selilka - orel kačar {Circaetus gallicus). Je ujeda, ki se prehranjuje pretežno s plazilci. Ker je njegov plen pozimi otrpel, neaktiven in skrit, je selitev nujna. Od ujed, kijih lahko zasledimo na robu Gore, je beloglavi jastreb (Gyps fulvus) tisti, katerega razpon kril j e naj večji. Srečanje z njim je nepozabno. Izkorišča vzgomik na svojih selitvenih poteh iz Sredozemlja proti Alpam, kjer si poleti išče hrano. Selitev poteka v zgodnjem poletju. Od ujed največkrat opazimo kanje (Buteo buteo), skobce (Accipiter nisus) in postovke (Falco tinunculus). Pa tudi slednje zahtevajo čas in potrpežljivost opazovalca. Velika uharica (Bubo bubo)}t redka in ogrožena vrsta sove v Evropskem merilu. Gnezdi v prepadnih stenah tako kot večina ujed. Poleg ujed je potrebno omeniti še tri ptice. Kotoma (Alectoris gracea) je bila še sredi stoletja pogosta na Gori. Njen upad j e tolikšen, daje postala prava redkost. Slegur (Monticola saxatilis) je selilka, ki se vrača na Goro, ko je pomlad v polnem razmahu. Je plah in redek ptič, ki poseda po kupih kamenja. ŽUŽELKE lahko opazujemo po meliščih, travnikih in pašnikih. Gora nam v poletnem in jesenskem času vedno postreže tako z obilico vrst kot s številčnostjo osebkov. Pogoste so kratkokrile kobilice. Te so izpostavljene spremembam okolja od ostalih žuželk, saj so manj gibljive. Obilico plena izkoriščajo bogomoljke (Mantis religiosa), ki jih je na jesen tu resnično mnogo. Tu živi tudi redek orjaški krešič (Carabus gigas), ki je ogrožen in zakonsko zaščiten. Najbolj prestižni prebivalci roba Gore so vsekakor metulji. Za opazovanje metuljev so poletni meseci najbolj primerni. Poleg jadralcev, okarjev, bisemikov in pisančkov tu živijo prav imenitne vrste. Veliki arionov modrin (Maculineia arion) in gorski sviščev modrin (Maculineia rebeli) sta metulja, katerih razvoj je poseben. Gosenice teh vrst se prehranjujejo z ličinkami mravelj v mravljiščih. Te vrste mirmekofilnih (mravljeljubih) metuljev sodijo v sam vrh ogroženih metuljev v Slovenije, Evrope in sveta. Gosenico homuličnega modrina (Scolitantides orion) pa mravlje obiskujejo in “molzejo” kar na krmni rastlini. V zameno jo branijo pred plenilci in paraziti. Redke in zanimive vrste so še skopolijev okar {Lopinga achine), ki ga najdemo na zaraščajočih obronkih gozda. Lučnikov pisanček (Melitaea trivia) se rad zadržuje na samem skalnem robu. Črni apolon {Parnassius mnemosyne), močvirski cekinček (Paleochrysophanus hyppothoe), turkizni modrin (Plebicula dorylas) in velild debeloglavček {Pyrgus alveus) so tudi redke in ranljive vrste. Zagotovo pa je gorski apolon {Parnassius apollo) kralj, zakon in pojem, predvsem zato, ker ima ta vrsta tu samostojno podvrsto. Je zakonsko zaščiten in zelo ogrožen. Spremljanje redkih in ogroženih vrst živali kaže na stanje in spremembe v okolju. Različnist mikrohabitatov ustreza pestrosti vrst. Metulji se ravnajo po flori. Glede na uspevanje dinarskih, ilirskih, subalpskih in primorskih rastlinskih vrst je tudi zastopanost vrst metuljev izjemna. Trenutno je najdenih in popisanih 98 vrst, kar je več kot 53% celotne slovenske favne metuljev. Med metulji na Gori je 8 vrst s seznama Direktiv sveta EU za zaščito narave, 5 vrst je na Svetovnem rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst, 14 vrst pa j e ogroženih v državnem merilu. Sprehod po mozaiku življenja na robu Gore kaže na kompleksnost narave pri vzpostavljanju dinamičnega naravnega ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem tako storitev, snovi kot energije, kijev ekosistemu na razpolago. Tradicionalno (sonaravno) kmetijstvo je te naravne mehanizme upošteva in vključuje v svojo prakso. Rezultat j e tu. Peter Valič 9. postaja - M A JERI JA Tipično gorsko naselje KOVK j e dobilo ime po vrhu Kovk, ki pa s 961 metri sploh ni najvišji hrib tod okrog (Sinji vrh -1001 m). Domačije so izrazito raztresene po vrtačastem kraškem terenu, le Na Logu (staro ime za Kovk) je poselitev nekoliko bolj zgoščena in predstavlja središče kraja. Katastrska občina Kovk j e spadala pod Postojnsko okrajno glavarstvo Kranjske dežele, cerkveno pa pod faro Šturje. Različne vrste apnencev skrivajo v sebi okamnine koral, trdoživnjakov, ramenonožcev, lilij in drugih fosilnih ostankov morskega življenja. Na Sinjem vrhu so našli sledove železove rude, ki naj bi jo izkoriščali že v antiki, ponovno pa še v srednjem veku. Menda so rudo v košarah po žicah spuščali v dolino, kjer so bile ob reki Hubelj fužine. Tako kot drugod po Gori tudi Kovk nima omembe vrednih izvirov vode, zato so se prebivalci oskrbovali s kapnico. Italijani so zaradi strateških potreb oskrbe vojaških enot ob rapalski meji leta 1942 dogradili vodovod od izvira Hublja do vodohramov na Sinjem vrhu in premostili skoraj 750 metrov nadmorske višine. Vodovod so povojne oblasti nerazumljivo razstavile, tako daje voda na Kovk pritekla skoraj 60 let kasneje. 10. postaja - DOMAČIJA SINJI VRH Turistična domačija Sinji vrh deluje od avgusta 1991. leta. V pritličju je jedilnica s krušno pečjo, kjer je na voljo za goste 35 sedežev. Prav toliko sedežev je tudi v točilnici s kamnito pečjo. Ponudijo tipične jedi, divjačino, vipavska vina. V pritličju j e etnološka soba, kjer so razstavljeni številni stari predmeti iz materialne zapuščine na Gori, tako rekoč muzej v malem. V drugem delu hiše je atelje, v katerem potekajo slikarske delavnice, seminarji, tečaji, predavanja in duhovna poglabljanja, V nadstropju imajo 12 sob za goste. Okolico domačije dopolnjuje več umetniških skulptur, ki so nastale v delavnicah na Sinjem vrhu. Domačija je primemo izhodišče za izlete po okoliški pokrajini in hkrati razgledišče, saj se ob lepem vremenu vidi vse tja do Benetk. 11. postaja ŠKRAPLJE POD SINJIM VRHOM Na severnem vznožju Sinjega vrha (1001 m), ob cesti Col - Predmeja, vrh klanca Binčuše, ležijo izredno lepo razvite škraplje. Nastale so v debelih skladih apnenca, pokritega s preparino, kije bila kasneje odstranjena. O tem priča zaobljena površina škrapelj, kakršna nastaja pod zemljo oziroma rastlinjem. Ko je bil pokrov odstranjen, sta deževnica in snežnica razjedli gladke površine. Te škraplje so šolski primer kraškega mikroreliefa. Po Gori je še veliko vrst škrapelj in dmgih kraških značilnosti, morda še bolj slikovitih, toda kovške škraplje so na izjemno opaznem mestu in tudi zato predstavljajo naravni spomnenik državnega pomena. (foto Emil Velikonja) 12. postaja NA LOGU - DIMNIKI S stalno poselitvijo, odvisno sicer od časa in prostora, so se civilizacije soočale s težavo, kako iz bivalnega prostora učinkovito odvajati dim. Na Gori so si štiri rešitve sledile v relativno kratkem času. Prva je bilo preprosto talno kurišče, kjer se je pač dim valil skozi vrata. Z delitvijo enocelične stavbe, najprej ločitvijo ljudi od živali, potem pa še bivalnega in spalnega dela, se kurišča - ognjišča dvigajo (nekatere družbe poznajo poglabljanje tal), da se dim vije pred odvodom skozi lino čimvišje nad ljudmi (mizo). Čme kuhinje se zatem umaknejo zaprtim kuriščem z odvodom dima skozi dimnik. Toda specifične razmere na Gori zahtevajo posebne rešitve. Iz Čibejeve kronike (temeljnega vira o zgodovini Gore) izvemo, daje bilo ob koncu 19. stoletja na Otlici s korci krito le župnišče, vse ostale hiše so imele še slamnate strehe. Ob burji je za usodni požar dovolj že najmanjša iskrica, zato so dim speljali skozi brežino do dimnika, ki so ga sezidali za hišo. Večina hiš je zaradi močnih severnih vetrov stisnjenih v zavetrje brega, z licem proti jugu. 13. postaja - POD PIŽENTOM - MEJA Že Rimljani so na Hublju (Fluvius frigidus) postavili obrambno črto pred napadi z vzhoda. Hubelj so kot ločnico povzeli tudi Habsburžani, ko je leta 1527 cesar Ferdinand II. razmejil Deželo Kranjsko od Poknežene grofije Goriškogradiščanske. Delitev je zdržala skoraj 400 let, vse do razpada Avstroogrske po I. svetovni vojni. Meja se od izvira Hublja v navidezni črti dviga do roba Gore in nato v manjših odklonih po planoti naprej. Poleg upravne in katastrske delitve j e ta meja hkrati pomenila tudi cerkveno razmejitev med nekdanjo čmiško in vipavsko dekanijo (od leta 1753). Otliška fara je spadala pod Črniče, Kovk, ki ni imel lastne cerkve, pa pod štursko faro. Tudi k pokopu so nosili pokojne s Kovka v dolino, v Šturje (danes del Ajdovščine), še zadnjič leta 1965, potem pa so Kovk ,prefarali‘ k Otlici. 14. postaja - OJSTRICA Za Goro značilna razpršena poselitev, s hišami t. i. trnovskega tipa (med alpskim in sredozemskim), ki so z drobljenjem posesti posebej ob cestah in pomembnejših točkah oblikovale manjše zaselke, z vaškim jedrom (cerkev, šola, zadružni dom, trgovina, gostilna) v središču. Domačije so praviloma umeščali v zavetrje in hkrati skušali ohranjati že tako skromne obdelovalne površine. Ležijo med 800 in 960 metrov nadmorske višine. Naj višje se vzpne Obli vrh (1111 m). Kraj je dobil ime po največji znamenitosti, naravnem oknu v apnenčasti steni na robu planote. Domačini pravijo, daje stena votla (,otla‘), od tod Otlica. Farna cerkev je posvečena Angelom varuhom (zaradi nevarnega življenja v ostrih pogojih bi težko izbrali boljše zavetnike), zato se celotna planota imenuje Angelska Gora, Angela in Angel pa sta bili dolgo časa prevladujoči osebni imeni. Prva nedelja v septembm (angelska nedelja, šagra) je zato na Gori naj večji praznik.. ,Vse po dvojno (namreč čevlji, srajca, hlače) in za šagro domov! ‘ je bila nepisana delovna pogodba vseh, ki so iskali skromnega zaslužka kot pastiiji, hlapci ali delavci daleč od doma. Čeprav seje ogromno prebivalcev podalo s trebuhom za kruhom na vse strani neba, pa je v Ameriki ali Avstraliji le malo Gorjanov - menda zato, ker ne bi mogli priti za šagro domov. Še danes velja, da razseljeni Gorjani in že njih potomci vsaj za ,angelsko1 obiščejo domači kraj. 15. postaja - SIBIRIJA - KALIČI Zaselek leži v dolini, ki je odprta proti severovzhodu in od koder priteka hladen zrak. Domačini znajo povedati, daje na tem območju vsaj za en rokav hladneje kot drugod po planoti. Hujši so tudi sunki burje (močan severovzhodni veter) in pozimi večji zameti. Nenavadna imena, kot so Sibirija, Kitajska, Kurja vas so se v domači rabi pojavila že koncem 19. stoletja, čeprav jih ni zaslediti v nobenem zapisu iz tega časa in še kasneje ne. Na katastrskem načrtu Davknega okraja Ajdovščina (leto 1874) jih ni, tudi na njem temelječi italijanski kataster je brez njih (večino ledinskih imen Otlice je popačenih, preveč slovensko zveneča imena pa so enostavno izbrisana). Imen teh zaselkov ne zasledimo niti na vojaških zemljevidih. Sibirija, Kitajska, Kurja vas, Cerkovna se uradno pojavijo šele v Krajevnem leksikonu Slovenije leta 1968 in nato na Temeljni topografski karti Slovenije, leta 1976, merilo 1 : 10.000. Brez vode ni življenja. Izdatnejših virov tekoče vode na celotni Gori sploh ni, zato so se prebivalci stoletja oskrbovali s kapnico iz Štirn (vodnjakov), v skrajni sili z ledom iz ledenih jam ali celo z nošnjo v posebnih posodah (lempah) iz izvirov ob vznožju Gore. Za oskrbo ljudi so te količine še nekako zadostovale, ne pa tudi za vse večje število živine. Za napajanje, še posebej na paši, so si omislili kale. Vrtače so obložili z neprepustno ilovico. Ko so krave pile, so hkrati teptale, gnetle in utrjevale ilovnato dno, da kal ni spuščal. Če je bila voda v kalili bistra, sojo uporabljali za pranje, včasih so se pastirji z njo tudi odžejali, pozimi pa so led s kalov lomili oziroma žagali in ga spravljali v ledenicah. Kali so na Gori omogočili pestro rastlinsko in živalsko združbo. V kalih se napaja divjad, številne ptice, predvsem pa so se v njih razmnožile dvoživke. Pupki, planinski (Triturus alpestris), veliki (Triturus cristatus carnifex) in robati {Triturus vulgaris meridionalis), hribski urh (Bombina variegata), navadna krastača (Bufo bufd), planinski močerad {Salamandra atra), so pogosti prebivalci kalov in najbolj zanimivi ob pomladnih svatbenih obredih. Ponekod so opazili še belouško (Natrix natrix) ali sekuljo (Rana temporaria). Kali so seveda tudi domovanja žuželk, med katerimi so morda najbolj značilne vodne bolhe, hrbtoplovke, trdoživi, potapniki... Najbolj privlačni so seveda kačji pastirji. Ostre gorske pogoje zdržijo le lisasti in modri ploščec (Libelulla quadrimaculata, depressa) in zelenomodra deva (Aeshna cyanea). 16. postaja - KITAJSKA Nenavadno ime naj bi zaselek dobil po zaslugi dveh, morda soodvisnih podobnostih s sicer daljno deželo. Na veliki kitajski zid spominjajo za Goro tipični suhi zidovi, ki tečejo po parcelnih mejah. Druga podobnost s Kitajsko naj bi bila v prenaseljenosti na tem območju. Družine z deset, dvanajst ali celo šestnajst otroci so bile povsem običajne, zato j e bilo prebivalcev na sorazmerno majhnem prostoru ,kot Kitajcev1. Na Dolu in Otlici seje v desetih letih (od 1885 do 1894) rodilo kar 605 otrok, skupno število prebivalcev pa naraslo na 1737. Največ prebivalcev na Gori navaja štetje iz leta 1931, kar 2231, od tega na Otlici 858, na Kovku 322. Za primerjavo, leta 2001 so na Otlici prešteli 325, na Kovku pa 111 duš. 17. postaja -CERKOVNA »...ljudstvo v občini Dol - Otlica seje hitro in brez presledka množilo in treba je bilo misliti na cerkev, kajti hoditi v Lokavec je bilo zelo zamudno in neobzirno,«je zapisal v svojo znamenito kroniko nadučitelj Edmund Čibej. Po devetletni pravdi z Lokavcem so ustanovili leta 1760 kuracijo, pod knezoškofom Karolom Mihaelom grofom Attemsom. Daje duhovnija dobila svojega dušnega pastirja, je bil zaslužen Anton Jožef Lokar iz Lokavca, bivši župnik v Kamnjah, kije daroval 1000 goldinarjev nemške veljave. Pridružil se mu je tudi domačin Josip Krapež in primaknil še tisoč goldinarjev. Kmalu so začeli dovažati gradbeni material, gradnja je potekala brez posebnih težav in leta 1765 je bila cerkev končana. Škofija je 18. aprila 1766 sprejela in potrdila, da opravlja gorjanski duhovni pastir dvajset maš in eno obletnico na leto. Prvi župnik je bil Andrej Šuligoj. Takrat je štela Otlica 62 hišnih številk in 391 duš. Cerkev je postala pozneje znamenita “božja pot” za bližnje Vipavce, pa tudi bolj oddaljene Idrijčane. (foto Edo Pelicon) etnologija Po dobrih sto letih je cerkev doživela hudo uro -11. februarja 1879 ob 19. uri je treščilo v zvonik in ga odkrilo, prav tako cerkev, razsulo četrtino glavne fasade in razmetalo kamne tudi do 40 korakov naokrog. To je bil povod, daje znameniti Miha Blaško, mojster lokavški, sezidal novo cerkev, kije bila blagoslovljena 7. julija 1881, posvečena pa 27. julija 1892. Otliško cerkev so sezidali že leta 1765, posvetili pa so jo “... šele 21. julija 1827, ko je šel goriški knezonadškof Josip Walland posvetit cerkev na Otlico. A v takratnih časih in razmerah ni bila nikaka šala potovati po tukajšnjih krajih, ki so bili brez cest. Škof seje lahkotno pripeljal - pa le do Slokarjev, do tam j e bila cesta, a od tam naprej ni bilo nikakega prevoznega sredstva in treba je bilo potovati peš, kar je bilo nedostojno, nemogoče in mučeniško za tako visokega dostojanstvenika... A pametni tukajšnji možje napravili so lepo in udobno nosilnico, na kateri je prav lepo in komodno sedel škof. Se razume, daje bila takrat hoja zelo težka in nevarna, kajti pot po takratnem klancu, preko pobočja Orlovice in Predmeje na Otlico, ni bila nikaka šala. Po šest in šest mladih mož se je menjavalo in z lahkoto nosilo posvečeno breme po strmi rebri. Kronika pravi, daje bil škof dobro razpoložen in seje veselo smehljal korenjakom, ki so ga tako spretno nosili...” Iz kronike nadučitelja Edmunda Čibeja “KJER POČIVAJO TRUGE” so pravili kraju in kamnu nedaleč za štursko cerkvijo, na katerega so položili krsto s pokojnikom, da so si pogrebci oddahnili in se uredili pred vstopom v cerkev, potem ko so krsto s pokojnikom prinesli po eni od poti s Kovka. Kamen oziroma zid j e zob časa nagrizel, dokler ga Krajevna skupnost Ajdovščina ni obnovila in z veliko slovesnostjo za štursko šagro (29. aprila 2001) obudila spomin na to pomembno dejanje iz naše kulturne dediščine. Načrt ureditve je pripravil arhitekt Marko Lavrenčič iz Vipave (svoje čase je delal pri znamenitem Podrecci na Dunaju). Kovk j e namreč dolga leta spadal v štursko faro in ni bila lahka hoditi v cerkev v Šturje, z Gore v Deželo, k maši, nauku, poroki, krstu... V lepem vremenu j e še šlo, pozimi, v mrazu snegu ali ledu pa... Najtežje je bilo pri pogrebih. Trugo so obesili na dolgo žrd, ki sta jo po ozki in ovinkasti stezi lahko nesla samo dva hkrati. Običajno sta se menjavala po dva para, le če je bil pokojnik težak, so bili v šestih. Zgodilo seje, da so morali poprijeli tudi še drugi, celo mož daje pomagal nositi svojo rajnko ženo. Truge niso smeli odložiti, ker je bilo v veljavi verovanje, da se potem duša pokojnika stalno vrača na mesto, kjer je počivala. Zato so opravili menjavo kar stoje. Pravijo, daje največkrat nosil krsto Franc Krapež (Krapšev). Pozimi so trugo po rebri peljali na posebnih saneh, če le ni bilo preveč snega. Zgodilo seje, da so morali mrliča pustiti pod Robom v zametu, dokler se zima ni malo polegla... Prav tako j e znan primer Antonije Škvarč (Šergalove), kije morala počakati na otoplitev v šturski mrtvašnici, saj zaradi hude zime (januarja 1963) ni bilo moč skopati groba (še vojska daje pomagala z razstrelivom!). Kmalu bi bila pokopana hkrati z bratom Antonom, kije umrl vsega dva tedna za njo. Za Šergalovima kot zadnja sploh na tem kamnu ‘počivala’ Frančiška Škvarč, medtem ko je bila Flelena Škvarč (Školabrinska) zadnja s Kovka, ki sojo pokopali na šturskem žegnu. Toda pripeljali sojo z avtomobilom... Zgodilo seje to oktobra 1965, že potem, ko so Kovk prefarali k Otlici. Spominski kraj kot parkirni prostor... etnologija ‘Izvirni greh’ na prvi pogled nelogične delitve župnij je najbrž že v rimskih časih, ko so si Rimljani na Hubiju (Fluvius frigidus) postavili obrambno črto pred napadi z vzhoda. Hubelj so kot ločnico povzeli tudi Habsburžani, ko je leta 1527 cesar Ferdinand II. razmejil Deželo Kranjsko od Poknežene grofije Goriškogradiščanske. Delitev j e zdržala skoraj 400 let, vse do razpada Avstroogrske po I. svetovni vojni. Meja se od izvira Hublja v navidezni črti dviga do roba Gore in nato v manjših odklonih po planoti naprej. Poleg upravne in katastrske delitve je meja hkrati pomenila tudi cerkveno razmejitev med nekdanjo čmiško in vipavsko dekanijo (od leta 1753). Tedaj na Otlici še ni bilo cerkve, le na Predmeji je bila pri Bizjakih kapela sv. Jožefa. Cerkev Angelov varuhov na Otlici je bila dograjena 1765. Iz listine z letnico 1772 izvemo, da so Gorjani njegovo visokost Karla Mihaela grofa Attemsa prosili, naj njihov pastir ne bo oviran v pravici poročanja in pokopavanja, kar pomeni, da so približno v tem času uredili tudi pokopališče. Dotlej so tudi z goriškega dela Gore nosili pokopavat v dolino (Lokavec, Stomaž...). Tudi v ta namen so na vseh stezah nastajale kapelice. Postavili sojih tik pod rob, v zavetrno lego. Bile so kraj slovesa pokojnega od domačega kraja. Kovk j e tipično gorsko naselje z raztresenimi domačijami in zaradi precejšnje razdalje med zaselki so si za pot v dolino izhodili dve stezi, ki sta se združili prav v Šturjah. Stezi čez Podrto goro so se priključili tudi prebivalci štirih hiš v naselju Gozd, ki so spadali pod štursko faro. Da Kovkovčani (in še posebej Kovkovčanke) niso hodili tudi v cerkev v težkih čevljih, so se preobuli v šulne in čižme začasno pustili v bližnjih hišah, še posebno pri gorjanski družini Peljhan (Pri Veroniki, so rekli). Da pa prebivalcem s Kovka ne bi bilo potrebno prav zmeraj hoditi k maši v Šturje, je včasih prišel na Goro tudi šturski župnik. V ta namen so postavili oltar v Čenči dolini. Maši sta bili v letih 1922 in 1923, nadaljevanje tradicije pa je preprečil fašizem s prepovedjo zbiranja Slovencev. Sčasoma pa so s Kovka vendarle začeli hoditi k maši na Otlico, sprva samo v slabem vremenu, potem pa tudi ob lepem. Med ii j • • ,• Spominski kraj je urejen (foto Edo Pelicon) vojnama, ob hudi zimi, so nesli 1 JJ J J na Otlico h krstu tudi prve otroke. Prizadevanja, da bi vsi Gorjani imeli enotno faro, so se počasi krepila, vendar je bila pot do tega zelo dolga. Šele 7. julija 1965 je bil z odločbo Apostolske administrature za Slovensko Primorje Kovk dodeljen k župniji Otlica. Osnovni element znamenja na Polževi ulici predstavlja kamnita plošča iz cararskega marmorja, v kateri v vzdolžni smeri potekajoče sive žile poosebljajo sled zgodovine in izražajo enkratnost vsakega posameznika. Plošča ima šest lukenj - praznin, katere predstavljajo ugaslo energijsko življenje človeka, pri tem, da ima praznina v območju srca vzvalovan rob kamnite plošče, kar predstavlja skrivnost večnega življenja. Vzdolžna roba plošče krasi misel ‘KO MIMO GREŠ POLOŽI NAME DLAN’, pri tem, da odgovor na povabilo prejme le ta, ki počije na leseni klopi v senci magnolije, cvetoče v času praznovanja vstajenja, simbolu upanja in vonju dišeče sivke, ki raste v zemlji, prinešeni s Kovka in se glasi: ‘DA ZAČUTIŠ UTRIP ŽIVLJENJA V SEBE. iz delovanja društva Čeprav so člani društva Gora vseskozi v akciji (priprave na 400 - letnico), pa so si vseeno vzeli toliko časa, da so enega od sestankov ‘podaljšali’ in uradno sprejeli v svoje vrste osem novih članov, natančneje šest članov in dve članici. Stoodstotno sta ženski delež v društvo povečali sestri Barbara in Jana Blaško, moško zasedbo pa so okrepili Zlatko Bizjak, Evgen Loverčič, Darko Krapež, Simon Kovšca, dr. Jordan Polanc in Andrej Vidmar. Objektivu Primoža Breclja so se nastavili s svojimi botri. Najbolj medijsko odmeven je bil krst najtežjega med novimi člani, Žeje. Skupaj zMilanko sta bila po uradnem delu zadolžena za hrano, to pa je naloga, ki je obema pisana na kožo. Že po fotografiji je moč začutiti omamne vonjave, ki se vijejo iz posode... . ■ Časopis GORA izdaj a Društvo za ohranj anj e in varovanje naravne in kulturne dediščine Predmeja. Sedež uredništvaje na Predmeji 106,5270 Ajdovščina, tel./fax: 05 3649 023. Uredniški odbor: Glavni in tehnični urednik: Edo Pelicon Odgovorni urednik: Uroš Velikonja Lektor: Franc Černigoj Tisk: PG Sedmak Ajdovščina Naklada 500 izvodov Oblikovanje logotipa društva GORA: Silva Karim Fotografija na naslovnici: KIP GORJANKE V ATELJEJU foto Primož Brecelj Fotografija na zadnji strani: PENKLERIJA IZ ZRAKA foto Primož Brecelj ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana