glasilo delovnega kolektiva tovarne elektrotehničnih in finomehaniičnih izdelkov »Iskra« Kranj 1957 št. 8 avgust Izdaja: Upravni odbor Ureja: Uredniški odbor Odgovorni urednik:. Tome Dovjiaik Zlato polje, Kranj Naslov uredništva: Tovarna »Iškra« Gorenja Sava 6 telefon 231 (interna 425) Naslovna slika: Bivak pod vrhom Kočne Dušan Renčelj Klišeje izdelala-: klišarna »Gorenjski tisk« Kranj Tisk: »Gorenjski tisk« Kranj Naklada: VSEBINA @ Samski dom, ustanova s samostojnim finansiranjem — c © Podprli smo človekoljubno akcijo — Franc Božič @ Kam izvažamo? - Turčija — Dipl. oec. Stane Istenič © Sprejet je bil nov premijski pravilnik — c @ 10.000 km po Evropi — Pavel Kryštufek © Se nekaj k .temi o naših razstavah — Bogomir Ljubič @ Zanimivosti iz tehnike - Atomske novice — IEV © P. V. v podjetju »ISKRA« — Avrelij Tronkar © Kako se vozimo 'z avtobusom v službo — SOS ® Avtomatski bržojav že konkurira telefonu' — inju © Kako smo gradili bivak pod vrhom Kočne ® Dvojno srečanje kegljačev »ISKRA« : »NIKOLA TESLA« — V. S. © Povratni športni dvoboj med ekipama »ISKRA« in »NIKOLA TESLA« — Sg © Zadnja športna novica Sg © In spet se je začela šola — Sg © Med našimi taborniki — Korošec Vladimir © Praktični nasvet — Sg © Vtisi iz Bosne — F. G. Bizeljski ® Naši izleti 3000 izvodov u£tajwi%(i S ila.m.o-itoj-n.Lm. lincutiutani-mz Že svojčas 'je postal samski dom in razmere v njem predmet razprav na raznih forumih v podjetju. Tem razpravam je sledilo več ukrepov, ki pa vendar niso bistveno pripomogli k izboljšanju stanja v samskem domu, deloma vsled premajhne kontrole nad njihovim izvajanjem, a v precejšnji meri vsled stanovalcev samih, ki kakor se zdi, niso v zadostni meri zainteresirani, da samski dom postane njihovo prijetno, domače prebivališče. Seveda ta ugotovitev ne velja za vse, ker velik del stanovalcev obsoja negativne primere, ki so se dogajali in se žal še dogajajo, da tu ne govorimo o odnosu nekaterih stanovalcev do skupne lastnine, ki jo jim je dalo podjetje, da sl urede svoj dom. Ne gre torej zdaj za to, da bi podrobno analizirali vse nevšečnosti in neprijetnosti, povzročene s strani raznih posameznikov, pač pa za to, za kar je vsekakor že čas, da se razmere v samskem domu enkrat za vselej urede. S tem namenom je bil sklican na iniciativo upravnega odbora podjetja tudi sestanek vseh forumov političnih in družbenih organizacij v podjetju, ki naj bi skupno z upravnim odborom proučili in podrobno analizirali razmere v samskem domu in našli pot k njihovi ureditvi. Zadnja leta se je v samskem domu skušalo marsikaj doseči zgolj z administrativno - disciplinskimi ukrepi, toda videti je, da niso želi zaželenega uspeha. Ne trdimo, da je ravno disciplinski ukrep edina in edinole pravilna metoda za uvajanje reda in pravilnih odnosov med stanovalci in odnosa do skupne imovine, toda če tak disciplinski ukrep nekdo pojmuje zgolj kot tendenco za omejitev svoje osebne svobode, ne pa kot namero uvesti red v skupnem prebivališču, potem je jasno, da gredo stvari svojo pot. Nihče ne zanika porajajočih se težav, problemov, ki so čisto osebnega značaja, toda vedno je treba imeti pred očmi, da je take primere potrebno reševati z dobro mero občutka za objektivnost, ki se mora odraziti v podrejanju osebnih nagnenj redu, ki je predpisan za sleherno podobno ustanovo, kot je naš samski dom. Ravno v ozkem, osebnem in včasih popolnoma sebičnem gledanju stvari pride do razprtij med stanovalci samimi in na koncu konca tudi do nezdravih odnosov med stanovalci in upravnikom. Ni torej slučajno, da mnoge kritike stanovalcev v samskem domu lete na upravnika, ki je po njihovem mnenju izvajal nepravilne ukrepe, čeprav je imel za njihovo izvajanje nalog od upravnih organov podjetja. Ne želimo s tem reči, da ni bilo morda kakšnih nepravilnih odločitev z njegove strani, toda spričo razmer v samskem domu je sleherno zvra-, Čanje krivde na eno osebo, ki jo je podjetje pooblastilo, da skrbi za red, popolnoma napačno in neutemeljeno, ker številni primeri kršenja hišnega reda v ustanovi govore o popolnoma nasprotnem. Posebno vprašanje je odnos stanovalcev do skupne lastnine. Bili so in so še primeri zelo neodgovornega ravnanja z imovino, ki je stanovalcem dana v uporabo, bodisi, da so to malenkostne stvari, ali pa primeri, kjer človek podvomi v kulturno razvitost posameznikov. Če nekdo uporablja skupno lastnino s tem ni rečeno, da se lahko z njo postopa na neodgovoren način. V to lastnino so bila s strani podjetja vložena precejšnja sredstva, ki so omogočila številnim stanovalcem razmeroma udobno prebivanje v domu. Vsled omenjenih in sličnih ugotovitev je Upravni odbor sklenil predlagati delavskemu svetu, da Samski dom postane ustanova s samostojnim finansiranjem, kar je delavski svet že sprejel. S tem se bo vsekakor ukrepila odgovornost stanovalcev do imovine s katero razpolagajo, okrepil pa se bo zdrav odnos tudi do pravilnega poslovanja ustanove v kateri prebivajo. Vsled tega je podan predlog, da se v samskem domu uvede ekonomska najemnina. S tem bo doseženo to, kar ni bilo mogoče doseči z raznimi drugimi ukrepi; namreč, stanovalci bodo jeli prihajati do spoznanja, da uporabljajo imovino, ki se mora obnavljati, toda ne vedno samo z raznimi novimi dotacijami, temveč tudi z dobrim gospodarjenjem. Če bodo stanovalci pravilno razumeli ta ukrep in če bo novoustanovljeni upravni odbor pravilno izkoriščal ustvarjena sredstva v ustanovi, upoštevajoč .prispevek podjetja za kritje razlike med dejansko in ekonomsko najemnino, se bo finančni položaj (in s tem tudi udobnost stanovanja) prav gotovo izboljšal, Predložen je tudi nov hišni red, ki določa režim življenja v domu. Izvajanje in spoštovanje hišnega reda pa vsekakor ne bo odvisno samo od upravnika, temveč tudi od vseh stanovalcev. Ureditev razmer v samskem domu ne zavisi samo od zunanjih faktorjev, temveč predvsem od discipliniranosti ljudi, ki žive v ustanovi. Upamo, da bodo ti najnovejši ukrepi pomenili prvi korak k dokončni ureditvi razmer v samskem domu, ki so podjetju in pa tudi stanovalcem samim postale že neprijetne. Poleg samskega doma se je na tem sestanku razpravljalo tudi o perspektivnem razvitku našega počitniškega doma v Ankaranu. Neposreden povod za to so bile številne objektivne in neobjektivne kritike, ki jih je bilo slišati v podjetju med letošnjo letovanjsko sezono. Mnogi »nezadovoljneži« so našli toliko kritičnih pripomb, da bi človek lahko podvomil, ali sploh kaže naš počitniški dom v Ankaranu naprej razvijati, ali pa -najti neko drugo primerno rešitev, ki bi vsem ali pa vsaj večini ugajala. Toda mnenja so različna in preveč jih hje, da bi se našla taka rešitev, ki bi zadovoljila skromnega, obenem pa tudi zelo razvajenega letoviščarja. Največ kritik |je seveda deležna oddaljenost počitniškega doma od morja, ki mnogim sicer ne dela težav, drugim pa je seveda pot od morja do doma mnogo predolga in prestrma. Nekateri si vztrajno želijo, da bi se »preselili« k morju, a drugi celo predlagajo naj bi vse skupaj prodali in se »naselili« nekje drugje. Razumljivo je, da ljudje postajajo zahtevnejši. Brez dvoma je prav, da kritizirajo. Toda med zahtevami in možnostmi, ter med objektivno in neobjektivno kritiko je nekje meja. Ta meja je pri raznih ljudeh različna, zavisi pač od tega, kaj potrebujejo, da so zadovoljni in kakšen odnos imajo do stvari, ki jim ugaja ali ne. Brez dvoma je bilo v letošnji sezoni precej neutemeljenih kritik, na osnovi katerih se ni dalo zaključiti, da upoštevajo dejstvo, da je podjetje že v lanskem letu zagotovilo. 500 članom kolektiva in njihovim svojcem oddih na morju, a letos bo ta številka porasla na 1000, kolikor gostov pač zmore počitniški dom. Vsekakor je to uspeh, če vemo, kako so naši ljudje odhajali na oddih pred leti. Jasno je tudi, da v počitniškem domu še ni vse tako urejeno, kot bi si želeli. Toda ali je na osnovi tega lahko tako enostavno priti do zaključka, da počitniški dom v Ankaranu ne ustreza našim zahtevam in željam. Vsekakor so to dokaj neskromne trditve. Mnogo bolje bi bilo, če bi se vsako leto po končani sezoni podali predlogi, (ki bi temeljili na naših finančnih možnostih), kaj bi bilo potrebno v našem počitniškem domu še urediti. Tako bi se odpravile mnoge pomanjkljivosti, nad katerimi naši ljudje upravičeno negodujejo. V razpravi na sestanku upravnega odbora in forumov političnih organizacij se je izluščilo mnenje, da je potrebno naš počitniški dom naprej razvijati v smeri nudenja našim ljudem čim udobnejše pogoje letovanja. Odpravila naj bi se postopoma razlika med udobjem v zidani stavbi in hišicah tako, da ne bi bilo več »bojazni«, kdo bo šel v stavbo in kdo v hišico, kar je mimogrede povedano, vzbudilo letos toliko očitkov. Za tiste, ki jim je pot predolga in prenaporna, naj bi se pri »Turistu« zgradila provizorična jedilnica, kamor bi se opoldne dovažala hrana za one, ki ne bi želeli iti na kosilo v stavbo. Po končani letošnji sezoni bi bilo potrebno misliti na ureditev poti in okolice doma, kakor tudi na ureditev raznih igrišč. Brez dvoma je nujno, da mislimo tudi na povečanje zmogljivosti počitniškega doma, ker bomo morali sčasoma omogočiti slehernemu članu, ki bo želel letovati ob morju, prijeten oddih. Poleg tega je še cela vrsta drobnih vprašanj, ki jih bo potrebno rešiti v prihodnji sezoni, kar bo pripomoglo k udobnejšemu letovanju. Možnosti za ureditev našega počitniškega doma so odprte. Toda vse se rie da storiti v enem letu, pač pa je zato potreben čas in dobra volja, ob kateri bo marsikdo opustil svojo zahtevnost-in se vdal občutku skromnejšega zadovoljstva. ^P&djpJtll SJfia ----- ■ ..'-v- V : -ž ČLOVEKOLJUBNO AKCIJO Klinične bolnišnice v Ljubljani, zdravilišča in drugi zdravstveni zavodi potrebujejo mnogo krvi, s katero rešujejo življenja tisočerim materam pri porodu, ponesrečencem in drugim nesrečnikom, katerih življenja so v nevarnosti. Zato vse organizacije Rdečega križa pomagajo pri organiziranju krvodajalskih akcij širom naše domovine. Človekoljubna vzgoja naših delovnih ljudi je ravno pri teh akcijah pokazala obilne plodove, saj je odziv zlasti med delavci silno velik. Okrajni odbor Rdečega križa v Kranju se je obrnil tudi na našo sindikalno podružnico, da bi zbrala čimveč svojih članov k prostovoljni oddaji krvi. Radi smo pristopili k tej organizaciji, zavedajoč se globoke humanosti tega dejanja. Dne 16. in 17. avgusta je prispela iz Ljubljane transfuzijska ekipa, -ki je oba dni delala v prostorih obratno ambulante s pomočjo zdravstvenega kadra naše ambulante. Prvi dan je oddalo kri 111, drugi dan pa 116 članov našega kolektiva. Skupno se je torej odzvalo 227 naših sodelavcev. Vsekakor smo lahko zadovoljni, da je odziv bil tolikšen, saj dokazuje visoko stopnjo človekoljubnosti članov našega kolektiva. Nedvomno bi ta akcija bila še bolj množična, če se ne bi vršila ravno v času dopustov in pa v precej vročih dneh, kar je marsikoga odvrnilo od udeležbe. Tudi organizacija je bila dobra, saj je vse potekalo brez motenj, gneče in drugih nevšečnosti. Zdravnica dr. Šivic Zinka, ki je vodila transfuzijsko ekipo, je izrazila veliko zadovoljstvo nad udeležbo in organizacijo te krvodajalske akcije med našim kolektivom ter vso zahvalo vsem udeležencem. Vsak krvodajalec je po odvzemu krvi čutil v sebi lepo zavest, da je storil nekaj čudovito lepega in sklenil, da se bo tudi v bodoče odzval, saj bo mogoče ravno njegova kri rešila življenje nepoznanemu sočloveku. Vsi oni, ki so imeli neopravičeno bojazen pred odvzemanjem krvi, češ, da je morebiti za njih škodljivo, pa so se imeli priliko prepričati, da se odvzem krvi izvrši šele po skrbnem zdravniškem in rentgenskem pregledu, kjer se natančno ugotovi, kdo je sposoben za oddajo krvi po svojem zdravstvenem stanju. Pri prihodnji akciji zato računamo še z večjo udeležbo članov našega delovnega kolektiva. Tem petom se še enkrat skupno zahvaljujemo vsem našim prostovoljnim krvodajalcem! FRANCE BOŽIC vozijo po še daljši relaciji in morajo potovati preko Bos. Novega, čakajo tam na razne zveze 1 uro in 15 minut! Povedal sem jima, da sem član kolektiva „Iskra“ iz Kranja in da imamo več avtobusov za delavce. Djuro mi je odgovoril: „To mi sve znamo. I kod nas bih moglo biti tako, a zasto nije, to je opet pitanje našeg radničkog savjeta, a o torne neču da raspravljam!“ Čestital sem mu k pravilnemu stališču, ki ga je zavzel s tem, da notranjih Zadev svojega kolektiva ni kritiziral v razgovoru s tujcem... Na vožnji naprej od Sunje mi je Djuro pokazal poplavljena polja in pašnike, ker je 4 dni prej divjala tod silna nevihta. Kmalu je 'poplavljeno področje minulo in pokazali so se pašniki, kjer ni bilo niti 10 cm trave, polja, na katerih so bili ogoni, široki do 30 cm, brez žita in v teh širokih razorih je stala kalna voda. Na vprašanje sem izvedel, da je to škodo povzročila „kru-pa“, t. j. toča. Bil je resnično žalosten pogled. V Kostajnici sva se z Djurom poslovila. Po dolgočasni vožnji smo prispeli v Bos. Novi šele okrog 17. ure. Tu smo čakali do 18,30, ko je pripeljal iz Bihača motorni vlak, ki sestoji iz dveh vagonov, je izdelek železniških delavnic „Boris Kidrič“ iz Maribora, je popolnoma nov in vozi zelo hitro. Pokrajina je enolična približno eno uro, nato pa se pojavi veliko lesno ind. podjetje „UNA“ v Bos. Krupi, s (katerim je tudi naša tovarna v poslovnih zvezah. Vrstijo se postaje, postajališča in kmalu za Bos. Krupo se dolina Une zoži na kvečjemu30—40 metrov. Na desnem bregu Une teče ozek trak ceste, železnica pa na levem bregu. Vrsti se predor za predorom in levo in desno v soteski se' dviga divje in nepristopno ‘skalovje. Tudi ta del poti je zanimiv le nekaj časa, nato pa postane dolgočasen zaradi enoličnosti. Ko se doljna tnalo odpre, se v daljavi prikaže mestece — to je Bihač. Prenočil sem v hotelu „Bosna“ udobno in po primernih cenah. Na zidu hotela je nameščena velika marmorna plošča, na kateri sem prečital, da sta V tej hiši leta 19.42 stanovala dlje časa hrvaška pesnika Vladimir Nazor in Ivan Kovačič - Goran, pred in po I. zasedanju AVNOJ-a. Obiskal sem tudi muzej NOB, ki je izredno zanimiv zaradi obilnega dokumentarnega gradiva. Posebna bosanska zanimivost v Bihaču je „pijača“, po naše semenj. Tu se ob ponedeljkih zbere ljudstvo iz vsega okraja, naprodaj je žito, glinasta posoda, v glavnem pa govedo, takozv. „buše“. Bosansko govedo je zelo majhno, mora pa biti zelo vztrajno in pri hrani skromno, ker je pokrajina zelo skalo vita. Prevoznih sredstev nisem niti opazil, največ uporabljajo majhne, vztrajne in trmaste osličke, ki so tipični pojav krušne Bosne. Se istega dne sem nadaljeval pot z avtobusom proti Bos. Petrovcu, ki je od Bihača oddaljen 54 km. To pa je potovanje, ki ga nikomur ne želim, kajti ceste sličijo morskim valovom ob najhujšem viharju in po dveinpolurnem guganju sem že mislil, da bom „ujel“ morsko bolezen, kar bi ne bilo ničesar čudnega. Lep del vožnje pa je zelo zanimiv, ker se cesta v strmih serpentinah vzpenja na pribl. 800 m Visoki Ripač. Z vrba Ripača je lep pogled na mnogo višji Grmeč. Na mnogih krajih so v skalnatih predelih skupine po 30—50 grobov: tu leže pokopane žrtve Narodnoosvobodilne borbe, kakor sem izvedel od sopotnikov. Naslednji dan, ko sem uredil vse, zaradi česar sem prišel, sem se vrnil v Bihač. Na povratku domov sem razmišljal o marsičem. Predvsem moram poudariti izredno vljudnost in prijaznost Bosancev, Videl sem tudi muslimanke, ki jih je poznati po širokih hlačah in še po nečem, kar je zelo zanimivo: ne nosijo feredže, toda čim se je približal vlak, so mu .©krenile hrbet, da bi nihče ne videl njih obraza. ; To je kratek oris vtisov, ki sem jih nanizal :© ‘BiH. Na vsak način je - bilo potovanje kljub, naporom zelo zanimivo. g G Bizeljski, Rovtarica — križišče na Jelovici ZAHVALA Zahuflljujem se tov. dr. Vidmarju, šefu obratne ambulante »Iskra« za ves trud in požrtvovalnost, ki sem je bil deležen v času svoje bolezni. Govekar Miro, urejevalec na stiskalnici