44        E. Gangl: Gredo na vojsko fantje... — Fr. Valencič: Tvoje očke...
V ogromni živelj tvoj, v prostore  mračnočiste oddajem zdaj  duha, brat ribičev, moj Kriste! . . A ti se zlij za mano, morje pozabljenja!
To so njene poslednje besede.
Izginila je visoka dama v šumečem krilu. Samo osehle glavice cvetlic se še pripogibljejo, ki jih je vzdramila ž njim iz sanj, in njih peresca se dvigajo počasi in komaj slišno od tal, kamor jih je pri-vila njena lastna noga. Okrog tebe pa peče solnce, in trda, težka zemlja strmi vate brez razodetja, z enim samim velikim, prastarim vprašanjem na okamenelem licu. Ti pa mu stojiš nasproti zopet sam, da ga ugiblješ prepuščen samemu  sebi . . .
Tiho in molče greš zopet na svoje delo . . .
Gredo na Vojsko fantje ...
@
redo na vojsko fantje za čast in dom in rod, in srca so jim težka, težak je z doma pot . ,
Razgrinja se nad njimi prejasni svod neba, in solnčni žar se vroči mladeničem smehlja.
Oblak pa črn iz dalje že plava na nebo, ki bo točilo solze na žalostno zemljo . . .
E. Gangl.
TVoje očke, kaj bi pekel . . .
JLvoje očke, kaj bi rekel, lepe so, seveda, a iz njih peklenšček sam, zdi se mi, da gleda.
Tvoje laske, kaj bi rekel, zanke so brez dvoma; kdor se vanje zavozla, v srce ti priroma!
Tvoja ustna, ličeca polna so sladkosti, da poljubov jaz zvečer nikdar nimam dosti.
v
Ce se braniš, kaj zato, pa deset jih dadem. Pet ti smelo jih navržem, drugih pet ti — vkradem. Fran Valencič.