DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
Letnik XVIII. V Ljubljani, julija 1901.	7. zvezek.
v
Šesta nedelja po Binkoštih.
I. Sedmero čudežev v presv. Rešnjem Telesu.
In jih je vprašal: Koliko imate kruhov?
Oni so rekli: Sedem. Mark. 8, 6.
Vse, kar je govoril ali storil Jezus Kristus v svojem življenju, ima neizrečeno globok pomen. Tako tudi čudež v današnjem evangeliju, ko Jezus nasiti 4000 ljudi, kaže na drug čudež njegov, namreč na našo dušno hrano v sv. obhajilu. In tudi ni bilo brez pomembe, da so imeli ondi ravno sedem kruhov pripravljenih, in je Jezus te sedmere kruhe pomnožil tako čudovito, da so bili ne-le vsi nasičeni, ampak je še ostalo sedem jerbasov. Kakor se je tedaj v puščavi razodela božja vsemogočnost, tako, pravim, in še bolj se je razodela pri zadnji večerji in se kaže dan na dan po vsem katoliškem svetu v sv. maši, kaže se v zakramentu sv. Rešnjega Telesa.
A tu ni en sam čudež, ampak reči smemo, da v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa moremo razločevati in občudovati več čudežev. Navesti vam jih hočem zlasti sedmero, da s tem poživim tudi vašo vero v to prečudno skrivnost ter pomnožim vašo ljubezen do Jezusa v presv. zakramentu.
V svojih misijonskih sporočilih iz okraja Shensi (Kina) je apostolski vikar, škof Janez Hofmann, zapisal ta-le dogodek. — V decembru leta 1892. je imel o. Teheng vsakoletni misijon na skrajnem severu tega okraja. Vas, v kateri je bil misijon, šteje 57 kristijanov, izmed katerih jih je bilo sedem krščenih v teku leta. Ti sedmeri so udje ene družine, ki šteje 20 oseb. Najmlajša hči je bila z drugimi vred sicer poučena v sv. veri, a ni je bilo mogoče krstiti, ker ni hotela verovati v resnično pričujočnost
30
Jezusa Kristusa v presv. zakramentu. Neki dan pa je bila z drugimi spreobrnjenci vred pri sv. maši; po končani najsvetejši daritvi steče deklica k altarju ter skrbno išče po altarju in okrog njega. Misijonar, zapazivši to, reče deklici, da ni dostojno za njo, tu česa iskati. »Vem«, reče deklica, »da se to ne spodobi, pa jaz imam dovolj vzroka iskati ona dva prelepa otročiča, ki sem ju videla med sveto mašo tu na altarju, in rada bi vedela, kje sta sedaj skrita.« — Duhovniku se zasveti v glavi, da je tu Bog posegel vmes, ter v zakristiji zopet pouči deklico o resnični pričujočnosti Jezusovi v sv. Režnjem Telesu, češ, da ji je Bog dal danes to videti s telesnimi očmi, in sicer ker sta bili posvečeni dve hostiji, je videla dva prežala otročiča. Ko deklica to sliši, se radosti razjoče ter zahteva takoj biti krščena, rekoč: »Verujem vse, verujem tudi v resnično pričujočnost Jezusa Kristusa v tem najsvetejšem zakramentu.« Krstili so jo kmalu, »in je sedaj goreča in bogoljubna kristijana«, pravi škofovo poročilo.
1.	Od tega čudnega dogodka pojdimo k Jezusu in apostolom na veliki četrtek. Ko je Jezus pri zadnji večerji postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa, ni rekel svojim učencem: »Ta kruh bo moje telo«; tudi ni dejal: »S tem kruhom« ali »pod tem kruhom je moje telo«, ampak Jezus se je izrekel čisto jasno in določno: To je moje telo, to je moja kri (Mat 26, 26. 27.), to je: To-le, kar bi se zdelo vašim čutom, da je kruh, to je moje telo; to-le, kar bi vaši čuti imeli kot vino, ni vino, ampak moja kri; to le, kar v rokah držim, je moje telo, je moja kri.
Kaj sledi iz teh razločnih besed Jezusovih, katere moramo tudi tako vzeti, kakor so bile izgovorjene? Brezdvomno sledi iz tega to, da je Jezus Kristus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Bistvo kruha in vina je jenjalo, in na njega mesto je stopilo bistvo telesa in krvi Gospodove. Bistvo kruha in vina ni torej tako prejenjalo, da bi na njega mesto ne bilo stopilo ničesar druzega, zakaj to bi se bilo reklo pokončati, uničiti kruh in vino; ampak mesto kruha in vina je zavzelo, prevzelo telo in kri Jezusa Kristusa vsled spremenenja. Kakor je v Kani nastopilo vino na mestu vode in je bistvo vode jenjalo biti, ne da bi se bilo uničilo, in je postalo vino, podobno tako se zgodi pri sprc-menjenju, pri povzdigovanju na altarju.
Glejte, to je prvi čudež v zakramentu svetega Rešnjega Telesa — s p r e m e n j e n j e. Da je to in tako resnično, je neovrgljivo, ker prihaja to od Jezusa Kristusa, večne resnice. Kako pa se to zgodi, to pa je skrivnost, to je čudež, ki nam bo jasen še-le na onem svetu, ko ne bomo več gledali kakor v megli-
(1. Kor. 13, 12.) Pri zadnji večerji je spolnil Jezus tisto svojo obljubo, ko je leto poprej rekel: Moje meso je res jed, in moja kri je res pijača. (Jan. 6, 56.) Zato je ponudil apostolom to svojo jed, rekoč: Vzemite in jejte; to je moje telo, — pite iz njega vsi, zakaj to je moja kri nove zaveze.
Torej spremenjenje je čudo božje vsemogočnosti. Pa kakor je v začetku iz nič ustvaril Bog nebo in zemljo s samo besedico: Bodi, tako postane po vsemogočni besedi Jezusovi ali njegovih mašnikov iz kruha ia vina telo in kri Jezusa Kristusa. In kakor je na odgovor prečiste Device: Zgodi se mi po tvoji besedi, v tistem trenotku <>Beseda meso postala« v Marijinem presv. telesu, tako se zgodi sedaj tudi na altarju ob spremenjenju. Kakor torej ne moremo utajiti stvarjenja in včlovečenja, četudi ga ne umemo, tako pa tudi ne smemo dvomiti niti za pičico o spremenjenju, akoravno je našemu omejenemu umu to nejasno. Sveto pismo pa pravi, da je Vsemogočni rekel, in je bilo; on je ukazal, in je bilo ustvarjeno. (Ps. 32, 9.)
Pa zakaj je Jezus Kristus storil ta čudež? Zakaj je spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri? Zato, da bi se takorekoč tudi mi spremenili v Jezusu Kristusu, ko ga zavživamo, kakor pravi sv. papež Leon. Storil je torej ta čudež iz neizmerne ljubezni do nas, da bi bili vsi eno. (Jan. 18, 21.) Kličimo torej iz ljubečega srca s psalmistom: Spomin svojih čudežev je naredil milostljivi in usmiljeni Gospod. Dal je jesti njim, ki se ga boje. (Ps. 110, 4.) Pomnimo pa dobro zadnje besede: Njim, ki se ga boje, to je tistim se je dal v jed, kateri se mu bližajo s svetim strahom, in kateri ga vredno, v milosti božji, z otroško ljubeznijo prejemajo. Ne bomo pa postali Jezusu podobni in ž njim na duhoven način združeni, če ne bomo čistega srca in polni svete ljubezni.
A ta čudež ob spremenjenju je še-le začetek čudežev. — Poglejmo dalje!
2.	čudno pri spremenjenju je tudi to, da se zgodi tako lahko. Ni treba za to posebnega truda, Jezusove besede od zadnje večerje zadostujejo. Kaj ne, ko bi kdo imel moč in oblast od Boga gore prestavljati, viharje provzročati, mrtve k življenju obujati, takega čudodelnika bi neizrečeno občudovali, in če bi tudi potreboval k temu dolgih molitev, se moral mnogo postiti in čuti po noči? In glejte, kaj je vse to v primeri s tem, da mašnik po Jezusovi vsemogočni besedi spremeni kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri!
30*
In ker se to zgodi tako lahko, kaže se zopet milost in dobrotljivost Jezusova, ki je hotela na ta način omogočiti, da toliko lažje dobimo hrano za našo dušo.
Mislite si, predragi, ko bi bil na vsem svetu vedno le en sam duhovnik, ki bi smel izreči pcsvetivne besede, o kako bi vse hitelo tjekaj na oni kraj, in kdor bi ne mogel, kako hudo bi mu bilo. No, pa božja ljubezen je storila, da smejo vsi katoliški mašniki po vsem svetu izrekati za Jezusom, oziroma v Jezusovem imenu spreminjevavne besede. In za koga vse to in tako lahko ? Zavoljo tebe, zavoljo mene, ljubi kristijan! Sv. Avguštin pravi: »Neskončna ljubezen božja nam ni megla dati nič svetejšega.«
3.	Tretji čudež je v tem zaznati, da je včlovečeni Bog Jezus Kristus pričujoč pod vsako obeh podob. Postavil je sicer Jezus ta zakrament pod obema podobama zaradi daritve, to je, da bi se v daritvi nove zaveze, v sv. maši, ponavljala njegova daritev na sv. križu, kjer se je presveta kri ločila od njegovega božjega telesa. Vendar pa je pričujoč cel Jezus Kristus tudi pod vsako podobo. Kristus, ko je vstal od mrtvih, več ne umrje, piše apostol v današnjem berilu. Pričujoč je torej v presv. zakramentu živi in poveličani Jezus. Če pa je pod podobo posvečenega kruha pričujoč živi Jezus, mora biti ondi pričujoča tudi njegova kri, ne samo telo; tako pa je tudi pod podobo vina pričujoča živa kri, to se pravi v telesu in s telesom. Kjer pa je živo telo Jezusovo, tam je tudi njegova duša. In ker si moramo Jezusa Kristusa zmiraj misliti z božjo in človeško naravo skupaj, je torej v presv. zakramentu v vsaki podobi cel Jezus pričujoč, s telesom in dušo, kot včlovečeni Bog. Tridenški cerkveni zbor pravi: »Zato je pod vsako obeh podob ravno toliko pričujočega, kakor pod obema.« In božji Zveličar je rekel: Kateri mene jč, bo živel zavoljo mene (Jan. 6, 58). Očividno pa se besedica »je« ozira le na posvečeni kruh, torej mora biti pod podobo posvečenega kruha ves Jezus Kristus pričujoč resnično in bistveno. Občudujmo zopet čudež ljubezni Jezusove, ki je omogočil, da more vsak zavživati to nebeško jed! Sveti Avguštin pravi: »Gospod angelov je postal človek, da bi mogel človek zavživati angelsko jed.«
4.	Temu tretjemu čudežu je podoben četrti, da namreč Jezus Kristus ni pričujoč le pod vsako podobo, ampak tudi v vsakem koščku, pa cel in nerazdeljen. Jezus je, kakor sporočajo apostoli, samo enkrat izrekel posvetivne besede, kruh razlomil in potem tega dčle podal apostolom. Torej je moral
■tudi vsakteri, prejemši del posvečenega kruha, zavžiti celega Jezusa. Kruh je kruh, če ga je več skupaj; kruh je kruh, če se od te skupine odločijo deli; ti so še zmiraj kruh. Id ko se pri posvetitvi spremeni bistvo kruha, mora potem tudi v vsakem delu kruha, ker se je bil (celotno) spremenil, biti Jezus Kristus ves pričujoč. Pri kelihu moremo to še določniše izraziti. Vsi apostoli so pili iz enega in istega keliha, in vendar je prejel vsak celega Jezusa.
Ravno zavoljo tega pa tudi mašnik, če prelomi sv. hostijo ali odlomi en košček, ne prelomi telesa Jezusovega, ampak le podobo kruha. Čujte za to primero! Mislimo si rosno kapljico, v katero sveti solnce. To kapljico razdelimo, da nekaj kane proč; ali mar ne bo zopet v tej ločeni, novi kapljici videti ravno toliko solnca in ravno tako solnce, kakor v prvi? če se ubije ogledalo, zrcalo, v katerega se je kdo ravnokar ogledal, tedaj se ne ubije obraz dotičnega človeka, ampak se ga v drobcih zopet vidi toliko, kot prej. Jezusovo telo je pričujoče v sveti hostiji poveličano, in torej se ne more poškodovati in njegovi udje ne ločiti se od celega telesa.
5.	Pojdimo dalje! Zopet nov čudež. Jezus Kristus je v presvetem zakramentu povsod pričujoč, kjerkoli pravi mašnik daruje sv. mašo, ne da bi se za to pomnožil tudi Jezus Kristus. Kakor je namreč Bog povsod pričujoč po vsem svetu, in je vendar le en sam Bog, tako je tudi en sam Jezus, edinorojeni Sin Boga Očeta, v najsvetejšem zakramentu pričujoč. Nekako podobo tega čudeža v pomnožitvi vidimo v tem, da je po besedah današnjega evangelija Jezus pomnožil v puščavi malo kruhov, pa ž njimi nasitil tolike množice ljudstva, poprej enkrat pa je s peterimi ječmenovimi kruhi in dvema ribama nasitil 5000 mož.
6.	Šesti čudež je v tem, da Jezus Kristus ostane v presv. zakramentu, dokler ostanejo podobe, dokler se podobe ne izpremenč. Jezus je hotel v tej skrivnosti postati naša hrana. Kakor pa jed ostane toliko časa jed, dokler ni povžita ali pokvarjena, pokončana, tako tudi Jezus Kristus hoče ostati toliko časa pričujoč, dokler podobe ostanejo ter jih čuti zaznajo kot kruh in vino. Zato se mora sv. hostija za monštranco vsak teden ali vsaj vsacih 14 dni prenoviti, in na vino paziti, da je pravo, le od vinske trte, in ne skisano.
7.	Slednjič pa občudujmo še nasitivno moč presvetega zakramenta. In so jedli in se nasitili, pravi evangelist. Kruhi,
katere je Jezus blagoslovil v puščavi, zadostovali so ne-le več tisočem ljudi, da so se nasitili, ampak še ostalo jih je sedem jerbasov in poprej dvanajst košev. Tako očitno se je Gospod skazal stvarnika in gospodarja v naravi. V posvečenem kruhu altarja pa se še lepše razodeva božja vsemogočnost. Kruh angelski namreč ne nasiti le nekaj tisoč ljudi in le enkrat, ampak nasituje vse pravoverne kristijane po širnem svetu, če ga prejemajo prav pripravljeni. In ko bi tisoče in milijone hostij bilo posvečenih, nasitivna moč sv. obhajila zato ni nič zmanjšana. Jezus je rekel: Jaz sem kruh življenja; kdor k meni pride, ne bo lačen, in kdor v me veruje, ne bo nikoli žejen (Jan. 6. 35). Vse pobožne želje, vse bogo-ljubno hrepenenje, vse zaupne molitve zadovoli ta nebeški kruh. Ni je dušne lakote, ni je dušne žeje, katera bi ne našla v češčenju sv. Rešnjega Telesa in posebej v sv. obhajilu popolne utehe. Ta presveti zakrament nas očiščuje grešnih madežev, spopolnuje v nas krščanske čednosti, posvečuje nas, dokler nas ne zveliča.
Kako bi tudi moglo drugače biti? Saj prejmemo v sv. Rešnjem Telesu božjega Zveličarja, o katerem pravi apostol: Svojemu lastnemu Sinu ni Bog prizanesel, temveč ga je dal za nas vse; kako da bi nam ne bil ž njim vsega podelil? (Rim. 8, 32.) Česa naj bi torej pogrešali, če imamo pa Jezusa za-se? Kje je kaka praznota, kje kaka globočina v srcu, da bi je Bog ne mogel izpolniti in napolniti?
Zato vidimo, da so svetniki vso svojo dušno moč iskali in našli v sv. Rešnjem Telesu. Ako je nameraval sv. Tomaž Akvinski kaj učenega napisati o resnicah sv. vere ali zložiti katerega tistih veličastnih slavospevov, ki se pojo še sedaj na praznik sv. Rešnjega Telesa pri procesiji, poiskal si je poprej pomoči in navdušenosti v goreči molitvi pred najsvetejšim zakramentom. Ako je želela sveta Terezija tolažila v skušnjavah, krepila svoji dušni zapuščenosti, šla je ponj k angelski mizi. Ako je hotel sveti Filip Nerij imeti mir v svoji duši in moč za delo, poiskal si je tega vsega v svetem obhajilu. S kratka: Življenje vseh resnično pobožnih duhovnikov in vernikov spričuje, kako najsvetejši zakrament krepča, redi, nasituje, posvečuje dušo, da deluje edino le za nebesa, to je, da ima bogoljubna duša v prvi vrsti namen, vedno le Boga častiti, pri tem pa sebe zveličati. Zato taka duša najde v tem tudi svoje največje veselje, ono veselje, ki je predokus večnega veselja v nebesih.
Rekel sem početkom, da želim z današnjo pridigo poživiti in pomnožiti vašo vero, vašo ljubezen do prečudne skriv-
n o s t i presv. zakramenta. In sedaj, ko upam, da se mi je to tudi posrečilo z božjo pomočjo, dodam samo še par opominov. Verni kristijani! Kadar stopimo v cerkev ter se ozremo na tabernakel, spomnimo se, da tu notri je resnično Telo in Kri Gospoda našega Jezusa Kristusa in našega prihodnjega Sodnika. Zato se do tal ponižajmo pred Najsvetejšim ter ga počastimo s pobožnim zdihljejem: »Ceščen in hvaljen bodi vselej najsvetejši in božji zakrament!« (100 dni odp. enkrat na dan.) Kadar smo pri SV. maši, spomnimo se, da tu ponavlja Jezus po mašnikovih rokah in besedah tisto, kar je storil in ukazal pri zadnji večerji, in da je drugi dan na sv. križu taisto telo dal v krvavo smrt za naše grehe. Kadar je sv. Rešnje Telo izpostavljeno ali se d & blagoslov z Najsvetejšim, molimo ponižno svojega pravega, živega Boga, pa občudujmo ta »čudež vseh čudežev«, kakor ga imenuje sv. Tomaž iz Vilanove. Prosimo pa tudi milega Jezusa, da svojega blagoslova nikoli ne odtegne od nas.
Radi pa tudi pristopaj te k sv. obhajilu in pripravite vselej skesano in čisto srce za prečudno »jed, katera ostane v večno življenje.« (Jan. 6, 27.) Kadar pa bi ne mogli v resnici pristopiti k mizi Gospodovi, tedaj pa se obhajajmo na duhovni način, da Jezusa v duhu želimo prejeti in ž njim v mišljenju in življenju ostati sklenjeni. Tako se bomo spremenili polagoma iz starih v nove ljudi, v bogoljubne duše, ki so Jezusu popolnoma udane. In Jezus nas bo potem v svoji neskončni ljubezni potegnil k sebi, združil nerazvezljivo s seboj ter osrečeval vso večnost. Amen.	V. Bernik.
2. Blagoslovila.
In jih je blagoslovil. Mark. 5, 7.
V današnjem sv. evangeliju so prav pomenljive besede: Jezus je kruh in ribe blagoslovil. Moč tega Zveličarjevega blagoslova je bila čudovita. Sedem hlebov kruha in nekoliko rib je bilo tako pomnoženih, da je bilo nasičenih 4000 ljudi, pa je ostalo še sedem jerbasov. Jezusov blagoslov je povzročil to.
Ta blagoslov Gospodov nas opominja na blagoslovila, katera so v katoliški cerkvi še dandanes v navadi. Znano je, da sv. cerkev blagoslavlja kruh in različne sadeže za veliko noč, dalje vodo, sol, podobe, rožne vence, svetinje, kskor tudi ljudi, n. pr. novoporočenca pri sv. maši, mrliča v grobu. Sveta cerkev pa tudi
posvečuje po škofih in mašnikih altarje, cerkvene obleke in posode, sv. olje za sv. krst in poslednje olje itd.
Ali so ta blagoslovljanja in posvečevanja in druga blagoslovila važna? Ali jih moramo imeti v časti? Koliko je, predragi, ljudi, ki se iz vseh teh cerkvenih blagoslovil cel<5 norčujejo ter jim ne pripisujejo nobene vrednosti. — Govoril vam bom o važnosti in imenitnosti cerkvenih blagoslovil in vam tudi razložil, zakaj jih je vpeljala sv. cerkev.
I.	Cerkvena blagoslovila so kaj važna in imenitna. Zakaj?
1.	Ta blagoslovila so zelo starodavna. Svoj začetek imajo že v starem zakonu. Že Bog je blagoslovil Adama in Evo, rekoč: Rastite in množite se in polnite zemljo ... in gospodujte čez vse. Dalje beremo v stari zavezi, da je duhovnik pri skupnih molitvah z razprostrtimi rokami čez ljudstvo govoril naslednji blagoslov: »Blagoslovi naj te Gospod in naj te varuje. Gospod naj ti pokaže svoje obličje in se te naj usmili. Gospod naj obrne na-te svoj pogled in ti naj dd mir.« (IV. Mojz. G, 24.) In Gospod Jezus je sam blagoslavljal z besedo in dejanjem. Sv. evangelij nam pripoveduje, da je sprejemal otroke, roke na-nje pokladal ter jih blagoslavljal. Blagoslavljal je večkrat kruhe in ribe ter je ž njimi tisoče ljudi nasičeval, kakor nam spričuje ravno današnji evangelij. — Predno je z Oljske gore šel v nebesa, je tudi še blagoslovil svoje učence. In tudi svojim apostolom in učencem je naročil: »Kadar pridete v hišo, pozdravite, rekoč: »Mir bodi tej hiši!« S temi besedami je bil izrečen blagoslov vsem hišnim prebivalcem. — Torej kakor Bog v starem zakonu, kakor judovski duhovniki, kakor Jezus sam, tako so tudi apostoli blagoslavljali. In tako blagoslavlja še dandanes sv. cerkev ljudi in reči. Taka cerkvena blagoslovila imajo torej svoj začetek že v starem zakonu — v Bogu samem; zato so tako častitljiva in pomenljiva.
2.	Še bolj bomo spoznali častitljivost cerkvenih blagoslovil, če pomislimo njih bistvo. Cerkvena blagoslovila so sveti cerkveni obredi, pri katerih duhovnik s klicanjem Jezusovega imena in znamenjem sv. križa prosi milosti od Boga ljudem ali stvarem, ali pa s temi obredi odločuje ljudi ali stvari v božjo službo. Cerkvena blagoslovila imajo res nekaj vzvišenega in svetega v sebi; to sklepamo že iz vnanjih obredov, s katerimi se vršd. Kadar mašnik blagoslavlja vodo, oljke, sveče, podobe ali novoporočenca, takrat
ne opravlja samo molitev, ampak dela tudi znamenje sv. križa, škropi z blagoslovljeno vodo, kadi s kadilom. Važen je n. pr. že očetov ali materin blagoslov, ki ga dasta svojim otrokom; brez primere važnejša so ta cerkvena blagoslovila. Kajti ta opravlja duhovnik kot namestnik sv. cerkve, v imenu sv. cerkve; opravlja jih ne v navadni svoji, ampak v cerkveni obleki: s koretljem in štolo ali celo pluvijalom.
3.	Ali imajo pa cerkvena blagoslovila tudi kako m o č v sebi? Ali kaj zdatno pomagajo? — Gotovo! Sv. cerkev prosi pri blago-slovilih od Boga potrebnih milosti za kako osebo ali reč — in sicer prosi v imenu Jezusovem. Glavna reč pri teh blagoslovilih je to, da se kliče na pomoč Jezusovo ime, da se dela znamenje sv. križa, torej zavoljo Zveličarjevega zasluženja naj bi Bog uslišal prošnjo sv. cerkve. Torej v Jezusovem imenu prosi sveta cerkev. O, kako močna mora torej biti ta njena prošnja! Saj je Kristus rekel: Karkoli hote Očeta prosili v mojem imenu, vam bo dal. Jezus sam je obljubil učencem, da bodo v njegovem imenu hudobne duhove izganjali, kačo prijemali brez škode, strupene reči pili, bolnike ozdravljali itd. — In res, Peter je kmalu potem pri templovih vratih ozdravil hromovega v imenu Jezusovem; Pavla ni pičila strupena kača, ki se mu je ovila okrog roke; Janezu ni škodovala strupena pijača, čez katero je naredil sveti križ. Tako močno je ime Jezus, je znamenje sv. križa. Gotovo je torej, da imajo tudi cerkvena blagoslovila veliko moč v sebi. Ta moč se kaže med drugim n. pr. na blagoslovljeni vodi. Sv. Terezija pripoveduje iz lastne skušnje: »Večkrat sem skusila, da se satan zelo boji blagoslovljene vode. O sebi moram trditi, da mi dušo navdaja z nekim nedopovedljivim krepčanjem. To ni domišljija. Po rabi blagoslovljene vode mi je bilo kakor človeku, ki v hudi žeji pije hladno vodo in po vsem životu čuti njeno blagoslovljeno hladilo. In večkrat si mislim: Kako je vse dobro, važno in blagodejno, kar uravnava sv. cerkev. Cerkvena molitev da blagoslovljeni vodi veliko moč.« To moč cerkvenih blagoslovil pripoznajo ljudje sami. Zato se pred nevarnostmi kropč z blagoslovljeno vodo; zato prižigajo ob hudi uri blagoslovljene sveče in zvone z blagoslovljenimi zvonovi.
II. Nastane pa važno vprašanje: Zakaj je neki sveta cerkev vpeljala različna blagoslovila? Znano je, da je sv. zakramente postavil Jezus sam; blagoslovil pa ni on sam vpeljal, temveč je dal sv. cerkvi pravico in oblast, da naj jih vpelje in izvršuje z različnimi obredi.
Zakaj sv. cerkev blagoslavlja ljudi? Predno mašnik otroka oblije, t. j. predno mu podeli zakrament sv. krsta, ga poprej med različnimi molitvami blagoslovi ter dela na čelu in na prsih znamenje sv. križa; zakaj to? Predno se začne grešnik spovedovati, mu da spovednik blagoslov, za katerega spovedenec sam prosi, rekoč: »Prosim sv. blagoslova.« Zakaj to? — Predno duhovnik obhaja vernike, se nazaj obrne ter jim z znamenjem sv. križa da blagoslov. Predragi! Kaj hoče sv. cerkev z vsemi temi blagoslovi? Ona hoče s tem človeka pripraviti na vreden prejem sv. zakramentov: krsta, pokore in obhajila. Ta namen ima sv. cerkev.
Ali blagoslov, ki se daje birmancem skupno po zakramentu sv. birme; blagoslov, ki se daje ženinu, oziroma le nevesti med sveto mašo; blagoslov, ki se daje skupnemu romarskemu vlaku, predno odide proti božji poti ... kaj vse to pomeni? Birmance škof blagoslove, da bi jih utrdili v milosti božji; novoporočenca sv. cerkev blagoslovi, da bi jima Bog dal potrebne milosti v novem stanu; popotne romarje sv. cerkev blagoslovi, da bi jih varovala pred različnimi nevarnostmi. Vidite, kako sv. cerkev res povsod kaže kot skrbno mater, ki pomaga dušno in telesno svojim otrokom! Kak namen ima pa sv. cerkev pri blagoslovljanji različnih reči: Vode, oljk, sveč . . . zakaj to blagoslavlja?
Temu vzrok je greh naših prvih starišev. Znano je, da je bilo vse, kar je Bog ustvaril, »prav dobro«. Vse stvari so služile le človeku. Živali so mu bile pokorne in zemlja mu je sama od sebe rodila najboljši sad. To je bilo pred grehom. Toda po storjenem grehu — kaka izprememba! Vsa narava se je človeku uprla: živali so zdivjale in zemlja je rodila trnje in osat. Zakaj? Bog jo je preklel! Adam se je poslužil zemeljskega sadu, t. j. jabolka v greh — jabolko, narava mu je torej služila v greh, zato je Bog zaradi greha preklel tudi naravo. Prekleta bodi zemlja v tvojem delu (I. Mojz. 3, 17.), je rekel Gospod. Kakor človek, tako so tudi druge reči prišle takorekoč pod oblast hudobnega duha zaradi Adamovega greha.
In glejte! Cerkev pa zdaj te reči blagoslavlja ter jih jemlje iz oblasti satanove. Blagoslov takorekoč vse reči posveti, jim vzame ves upliv satanov ter stori, da zopet človeku služijo ter mu pomagajo k časni in večni sreči.
Cerkvena blagoslovila podelč človeku neko notranjo moč. Novoporočenca vse bolj uspešno in složno delujeta v novem stanu, ako živita v milosti božji — prav vsled blagoslovila pri poroki.
Blagoslovila podele pa tudi blagoslovljenim rečem neko notranjo moč, tako da se jih človek z velikim pridom poslužuje. Blagoslovljene reči mu koristijo v bolezni in na polju, zato ljudje krope polje z blagoslovljeno vodo. (»Zbirka« I. str. 248, št. 10.) Cerkvena blagoslovila so tudi, kakor priča zgodovina, odvzela telesne hibe in slabosti in podelila zdravje, ako ni bilo to duši v škodo. In ako se človek zaupljivo poslužuje blagoslovljenih reči, z odpustki obdarovanih podobic, svetinj, molkov, obvaruje se mnogih skušnjav in reši mnogih časnih kazni, katere bi moral sicer v večnosti trpeti.
Spoznali smo, da so cerkvena blagoslovila nekaj prav važnega. Že v starem zakonu so bila v navadi; sv. cerkev jih izvršuje z lepimi obredi. Blagoslovila podelč tudi ljudem čeznatorno moč in pomoč, in ako se človek poslužuje blagoslovljenih reči, mu veliko koristijo.
Imejmo torej veliko spoštovanje do cerkvenih blagoslovil in vseh blagoslovljenih reči; poslužujmo se teh reči z živo vero in zaupanjem in udanostjo v božjo voljo, češ, Bog naj nam da potrebne milosti ali ne, kakor je njegova sv. volja. Rabimo jih pa tudi s čistim, neomadeževanim srcem: kajti čim čistejše je srce, tem gotovejše nam blagoslovila koristijo v časnih in večnih zadevah. Amen.	—k.
Sedma nedelja po Binkoštih.
I. Homilija.
Varujte se lažnjivih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi.	Mat. 7, 15.
Dobri stariši pazijo na svoje otroke, male in velike, da se jim kaj hudega ne pripeti na telesu, zlasti pa na duši. Malo dete ne pozna še marsikakih škodljivih reči. Zato steguje tako željno svoje ročice po goreči luči, svetlem, toda ostrem nožu, ter hoče ž njim v usta. Zakaj? Všeč se mu zdi vnanja lepota teh reči: lep nož, svetla luč — ali dete še ne ve, kako nevarne in škodljive so lahko te in enake reči zanj; ne pozna jih še, zato se jih pa tudi ne varuje. — Toda skrbni stariši poznajo nevarnost noža in luči, zato otrokom to branijo.
In ko otrok odraste ter postane iz njega krepak mladenič, brdka dekle, ju zopet marsikaj mika n. pr. prijetna toda pohujšljiva druščina, spodtakljivo veselje; ne vesta še, da je to strup za njuno dušo, toda izkušeni stariši to vedo, zato jima tako skrbno branijo. Blagor otrokom, ki ubogajo svoje stariše! Se v poznih letih jim bodo zato hvaležni.
Se veliko večjo skrb ima Gospod Zveličar za nas. On pazi, da bi nas kdo ne zapeljal na napačna pota, v greh. Prav lepo nam pričajo to nauki današnjega sv. evangelija.
Naš dobri Zveličar nas prijateljsko, očetovsko svari, rekoč: Varujte se lažnjivih prerokov! (15.) — Te besede so veljale naj-prvo apostolom in drugim izpreobrnjenim judom, veljajo pa tudi nam vsem, kakor bomo slišali. — Znano je, da so bili preroki sveti možje starega zakona. Bog jih je pošiljal judovskemu ljudstvu, da bi pri njem ohranjevali in utrjevali vero v edino pravega Boga, da bi mu oznanjevali voljo božjo ter v njem utrjevali upanje v prihodnjega Odrešenika. Da so se pa mogli skazati kot poslance božje, delali so pogostokrat čudeže in oznanjevali prihodnje reči. — To so bili pravi preroki. — Ali že v starem zakonu, posebno pa ob Kristusovem času in pozneje so se prikazovali tudi krivi preroki, t. j. taki, ki niso bili od Boga poslani, ampak so se sami izdali za prave preroke zato, da bi mej ljudmi lažje razširjevali svoje krive nauke in jih zapeljevali v zmoto, greh. To so bili pred vsem tedanji pismarji in farizeji. Oni so zapovedi božje napačno razlagali le tako, kakor je ustrezalo njihovemu poželjenju in napačni prostosti. Ljudi so od Kristusa odvračevali, češ: Kristus ni pravi Sin božji, ni obljubljeni Odrešenik, zato ker ni prišel kot mogočen kralj, kakoršnega so si oni mislili Odrešenika. In da bi jim ljudje rajše verjeli, izdavali so se za prijatelje in služabnike božje, kakoršni so bili stari sveti možje. Po vnanje so kazali neko ostrost in navidezno svetost življenja. Toda vsa njihova svetost je bila le vnanja, da bi ljudi lažje sleparili, ali njih srce je bilo hudobno, polno napuha, sovraštva, nečistosti in nevoščljivosti; zato je rekel Jezus o njih: Oni pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi — svojo hudobijo skrivajo pod plašč hinavske svetosti, ali nameravajo pa le hudo, zapeljati hočejo v zmoto. — Varujte se jih!
Varujte se lažnjivih prerokov! Te besede Gospodove veljajo pa tudi nam; zakaj tudi današnje dni se ne manjka krivih pre-
rokov. — To so dandanes pred vsem slabe knjige in slabi časniki. Tudi ti pridejo k ljudem v ovčjih oblačilih: pravijo, da skrbe za pravo omiko in srečo ljudstva — »so pa le zgrabljivi volkovi«, t. j. zavedno in z namenom ljudem spodkopujejo pravo vero, vzbujajo dvome, zapeljujejo v zmote, in slednjič jim vzamejo pravo vero in zaduše notranji mir. Da bi jim pa ljudje preje verjeli, da bi se ljudem bolj prikupili, zato pa pišejo prav mično, vabljivo in lepo; da bi ljudje verjeli, kako da so verni, zato večkrat zatrjujejo, da visoko cenijo sv. vero, da je ne izpodkopavajo — včasih celo pobožno pišejo, — na drugi strani pa črnijo duhovščino od papeža do zadnjega kapelana, kjer morejo; slabo o nji govore, tudi zlagano — ter tako izpodkopavajo spoštovanje in sv. vero.
Krivi preroki so nadalje tisti, ki uče in razširjajo krive, po-gubljive nauke, ki so pravi Kristusovi veri nasproti, ki z norčevanjem ali prigovarjanjem odvračujejo ljudi od cerkve, službe božje, od prejemanja svetih zakramentov in od poslušanja besede božje. Da, če je kdo že sam neveren, naj bi še drugih nevernih ne delal; če kdo že sam hoče v pogubljenje, naj bi vsaj toliko ljubezni imel do bližnjega, da bi še drugih za seboj ne potegnil. Zakaj Kristus, večna resnica pravi: Kdor ne veruje, bo pogubljen. Krivi preroki so dalje zapeljivi ljudje, ki nedolžnim ljudem obetajo srečo ter jih s sladkimi, priliznjenimi besedami zapeljujejo v greh, vzamejo nedolžnost in mir vesti. — Hudobni duh je tudi prvim starišem obetal, da bota Bogu enaka, ako bota jedla od prepovedanega sadu. Ali sveto pismo nam pove, da se je ravno narobe zgodilo. Bog ju je pahnil iz raja, trdo sta morala delati, zgubila sta posvečujočo milost in notranji mir. Pa ta časna nesreča še ni bila zadostna kazen za greh. Bila bi tudi pogubljena, ko bi jih Jezus Kristus ne bil rešil pekla. Tako jima je krivi prerok srečo obetal, ali spravil jih jo v grozno nesrečo, katero sta čutila celo svoje življenje. Tako tudi mladim ljudem zapeljivi svet obeta srečo, veselje, ali on je krivi prerok, njegove obljube se ne izpolnijo — mesto v srečo, pahne mlade ljudi v največjo nesrečo, napravi jim sramoto pri ljudeh in vzame jim ljubi notranji mir. — Krivi preroki so nadalje oni, ki ščuvajo mlade sinove in hčere zoper stariše, češ: ti si že dovolj velik, ni ti treba več ubogati. Ne, predragi! Kristus Gospod, ki je nam v vseh rečeh najlepši zgled, bil je pokoren starišem svojim do 30. leta. Ves čas jih je spoštoval in ljubil.
Tako vidimo, da se krivih prerokov tudi dandanes ne manjka. — Pa bi utegnil kdo vprašati: Kako se pa hočem varovati krivih
prerokov, hinavskih zapeljivcev, dokler jih prav ne poznam? Kam hočem pred njimi bežati, če jih imam v nevednosti lahko za svoje prijatelje?
Res se človeku pogosto tako godi, da lažnjivih prerokov Bedanjega časi ne more precej spoznati; zato nam je pa Jezus, večna resnica sama, pokazal prav določeno znamenje, po katerem razločujemo pravične ljudi od hudobnih in zapeljivih. — Po njih sadu jih bole spoznali (16.), pravi Gospod; ne po govorjenju, ampak po njih delih; tudi naj večji hinavec se nazadnje razodene, kakor se drevo spozna po svojem sadju, ali je dobro, ali slabo. Grozdje, pravi Zveličar, ne raste na trnju, temveč na vinski trti; fige ne rastejo na osatu, temveč na figovem drevesu. On hoče reči: dober sad se ne dobi z malopridnega drevesa, ampak le z dobrega. Tako tudi, ako vidimo pri katerem krščansko, pobožno življenje, sklepamo, da je tisti človek res tudi v srcu pobožen in veren kristijan. Ravno tako je s hudobnežem; ako vidimo pri njem hudobna dela, sklepamo, da je on sam hudoben in popačen. Po njih sadu jih hote spoznali. — Naj pred ljudmi se tako zakrivajo svoje malopridno življenje in slaba dela, prej ali slej pridejo na beli dan in njih hinavščina se odkrije. Po njih sadu jih bole spoznali. — Da, res! Naj kaka knjiga ali časopis še tako lepo, mično, vabljivo piše, naj še tolikokrat zatrjuje, da ne izpodkopava sv. vere in čednosti, ako pa zagovarja samomor, opravičuje nečisti greh, ako tako brezobzirno napada duhovščino, zlasti škofa, ako zaničljivo govori o cerkvenih napravah, kakor o tretjem redu, o samostanih in redovnikih, vedi, da je tak list slab. In tu veljajo besede Gospodove: »Varujte se jih!« — Prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znajo lepo, krščansko pisati, ali znotraj so zgrab-Ijivi volkovi, v zlati skledici podajajo strup.
Marsikak kriv prerok zatrjuje, da je veren človek, govori tudi tu in tam spoštljivo o sv. veri in sv. cerkvi, ali tega mu ni verjeti, dokler te svoje žive vere ne pokaže v dejanju. Po njih sadu jih bole spoznali, pravi Gospod Zveličar, ne po govorjenju. Ako izpolnujejo božje zapovedi, ako izvršujejo cerkvene, zlasti drugo, tretjo in četrto cerkveno zapoved, ako si ne naročajo slabih časopisov, ako se vedno ne družijo z brezvernimi tovariši, ako sicer lepo, krščansko, po sv. veri živč, ako se ne ustavljajo sodbam in naredbam sv. cerkve, je to znamenje dobrega sadu, kakoršnega moramo nahajati pri dobrih kristijanih. In če se kje mej ljudmi, predragi, nahajajo ljudje, ki trosijo drugačne nauke med vas,
kakor po tisti, ki ste jih slišali v cerkvi, ljudje, ki ne verujejo tega, kar uči sveti evangelij in katekizem, pazite le, kako se ti vedejo, kako živč, in kmalu bote zapazili, da so njih dela hudobna, njih življenje pregrešno. Zakaj:
Vsako dobro drevo rodi dober sad; malopridno drevo pa rodi malopriden sad (17, 18 ). Dobro drevo ne more malopridnega sadu roditi, tudi ne malopridno drevo roditi dobrega sadu, pravi večna resnica. Ako je drevo dobro, žlahtno, ne more roditi slabega sadu, ampak le dobro, žlahtno sadje; če je pa drevo divje, necepljeno, ne more roditi dobrega sadu, ampak le slabo. Tako je tudi z nami. Dokler je človek v stanu milosti božje, je vse, kar dela ali trpi, kar dobrega stori ali hudega prestane, Bogu dopadljivo, njemu samemu pa zaslužijivo za večno življenje, ako dela iz ljubezni do Boga, z radovoljnim srcem. Ako se pa človek nahaja v smrtnem grehu, naj dela karkoli in kolikorkoli hoče dobrega, v večnosti ne bo poplačano. Kolika škoda je torej brez milosti božje živeti, toliko dobrih del zgubiti, katere bo Bog od nas vsacega tirjal!
Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo (19 ). S temi besedami nas Kristus uči, da ne bodo le oni pogubljeni, ki greh delajo, ampak tudi taki, ki si niso nabrali nič dobrih del v življenju. — Krščanska pravičnost veleva namreč: »Varuj se hudega, delaj dobro!« Oni hlapec, o katerem pove sveti evangelij, da svojega talenta ni zapravil, ampak ga le prav porabil ni, v zemljo zakopal, je bil zaradi tega obsojen in pahnjen v vnanjo temo. Te evangeljske besede so pa tudi resno svarilo vsem nepoboljšljivim grešnikom. Ako ti ne poslušajo raznih klicev božjih k spreobrnenju, jim bo Bog ustavil čas božjega usmiljenja, dal jih bo smrti, da jih poseka kot nerodovitno drevo, katero naj se v ogenj vrže.
Slednjič pravi Jezus v današnjem evangeliju: Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. Kar je poprej rekel o krivih prerokih, da njih besede in njih nauki niso poglavitna stvar, ampak njih dela — njihovo življenje mora pravo in pravično biti, — to zdaj vsem reče: »Ne ta, ki samo z besedo spoznava moj nauk, ki imenuje sebe kristijana, mene pa Gospoda, ampak oni, ki izpolnuje božje zapovedi, in se tako v dejanju kaže mojega služabnika, bo zveličan. Te besede Jezusove nam določno povedo, da k zveličanju ni zadosti, da radi poslušamo in verujemo, kar je Bog razodel in kar nam sv. katoliška
cerkev verovati zapoveduje, ampak moramo svojo vero tudi v delih kazati, po nji živeti, ker vera brez dobrih del je mrtva, kakor je telo brez duše mrtvo. Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi, rekel je Jezus mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, da bo imel večno življenje. (Mat. 19, 17.) Kdor stori voljo mojega nebeškega Očeta, ta bo zveličan, govori Gospod v današnjem svetem evangeliju.
To so važne resnice, katere nam Gospod Zveličar v današnjem sv. evangeliju polaga na srce. — Varujmo se lažnjivih prerokov, ljudi, ki znajo lepo govoriti, a slabo žive! Ne cenimo človeka po bogastvu, časti ali telesni lepoti ali drugi njegovi prednosti, ampak cenimo ga po njegovem življenju. Ako živi lepo krščansko T po zapovedih božjih in cerkvenih, tedaj bodi vsega spoštovanja \ reden, če bi bil tudi reven in preprost! — Gospod sam ni ljudi cenil po bogastvu, časti ali kaki drugi pozemeljski dobroti, ampak le po tem, ali so izpolnjevali voljo nebeškega Očeta ali ne. — Ogibaj se slabih tovarišev in ljudi, pridruži se pa dobrim, ki ljubijo Boga in imajo usmiljenje do bližnjega. Z ničemur se tak prijatelj ne dd zamenjati, pravi sv. pismo, njegova cena preseže vse drugo, on je v življenju žlahtno mazilo. (Sir. 6.) Posebno naj se mladina varuje lažnjivih prerokov, zapeljivih volkov — in starisi in gospodarji naj bodo v resnici vidni angeli varihi mladim ljudem 'r varujejo naj jih pred zapeljevanjem — zakaj od njih duš bodo enkrat dajali odgovor. Amen.	—k.
2. Kako moramo skušnjave premagovati?
(Za god sv. Marjete, device in mučenice.)
Bratje, trezni bodite in čujte; ker hudič,, vaš zopernik, hodi okoli kakor rjoveč lev, in išče, koga bi požrl; temu se vstavljajte trdni v veri! 11. Pet. 5, 8.
Krščanski poslušalci! Zbrali smo se danes tukaj, da bi slovesno obhajali spomin sv. Marjete, device in mučenice in priproš-njice te cerkve. O sv. Marjeti ste gotovo že večkrat slišali pridi-govati, torej vam ne bom ponavljal: pač pa vas hočem opomniti in opozoriti, na podobo sv. Marjete, ki jo vidite v velikem altarju, in iz tega izvajati posebno imeniten nauk.
Sv. Marjeto vidite naslikano z zmajem pri nogah in s križem v roki. To nas spominja na legendo, da se je srčni devici prikazal hudič v ječi in jo napeljeval k odpadu od vere, da ga je pa s sv. križem premagala in odpodila. Bolj prav pa imajo tisti učeni razlagavci, ki pravijo, da zmaj pomeni malikovavstvo, križ pa krščansko vero, in da nam podoba sv. Marjete predstavlja resnico, da je ob času cesarja Dioklecijana, ko je sv. Marjeta trpela muče-niško smrt, po dolgem in hudem boju sv. križ zmagal nad malikovalstvom. Ravno to pomeni tudi zmaj pri nogah sv. Jurija.
Hudič je imel in ima še zdaj v malikovalstvu najbogatejšo žetev. Dokler je kako ljudstvo še malikovalstvu, neveri udano, mu nobeden ne uide; zato se je tudi v naših krajih tako upiral in vstavljal krščanstvu. — Če pa smo mi v krščanstvu rojeni in izre-jeni, s tem ni rečeno, da bomo vsi zveličani, ali da hudič nič več moči nima nad nami. Saj piše sv. apostol Peter, rekoč: Hudič vaš zoprnik ... In ravno to, kako se moramo hudiču ustavljati, kako skušnjave po zgledu sv. Marjete premagovati, — je predmet in obseg današnje pridige.
Ti pa, sv. Marjeta, priprošnjica te cerkve, prosi Boga za nas, da bo današnji govor nam vsem k poboljšanju in zveličanju!
I. Hud boj je imela sv. Marjeta. Ne le, da sta jo njen lastni oče Edezij in deželni oblastnik Olibrij s prilizovanjem, potem pa tudi s trpinčenjem skušala odvrniti od sv. vere, jo je tudi hudič v ječi mamil in napeljeval k odpadu. Pa vse te skušnjave je sv. Marjeta hrabro in stanovitno premagala, in sicer z znamenjem sv. križa, s spoznanjem in pričevanjem prave Kristusove vere.
Tako preljubi moramo in moremo tndi mi vse skušnjave, naj so še tako hude, v tem znamenju in s škitom sv. vere premagati. — Ko je cesar Konštantin šel v vojsko zoper dvakrat močnejšega Maksencija in mu je srce jelo upadati, se mu prikaže pri belem dnevu svitel križ na nebu in v križu besede: Vtem znamenju bodeš premagal! — Tako tudi jaz tebi rečem, moj kristijan: V tem znamenju s sv. križem, s spoznanjem prave vere bodeš premagal! Poslušaj, kaj uči sv. apostol Peter: Ustavljajte se hudiču trdni v veri! Enako nas opominja tudi sveti Pavel v listu do Efežanov: Vzemite v roke škit vere, s katerim zamorete vse ognjene pušice hudobnega duha ugasiti. (Ef. 6, 16.)
Zdaj pa vprašam, preljubi, odkod to, da v skušnjavah tolikokrat pademo, da nas hudič tolikokrat premoti in premaga? Ali
31
ne od tod, ker smo preslabi v veri, ker imamo premalo žive vere? Ko bi trdno verovali v Jezusa, ki je svet premagal, ko bi se trdno držali sv. križa, bi mi v tem znamenju s škitom svete vere vselej lahko zmagali. Zato je pa tudi umevno, da hudič skuša najprej vero iz srca iztrgati. Kolikor je kristijan bolj slab v veri, toliko večjo moč ima hudič nad njim, toliko ložje ga zapelje. — Svetniki, kakor sv. Marjeta, so raje življenje dali, kakor da bi bili izgubili sv. vero, in zato so premagali vse nasprotnike. Kristijan! dokler imaš trdno, živo vero, nobena moč, tudi peklenska vrata, te ne bodo zmagala. Dokler si trden v veri, se te hudič boji in ti ne more škodovati. Gorje pa tebi, če začneš omahovati v veri, če dvomiš nad verskimi resnicami, ali če s takimi potegneš, ki nimajo vere, ki smešijo cerkev in njene naprave, in duhovnike črnč in zaničujejo. Kristijan brez vere nima tudi nič vesti, in ni greha, ni je hudobije, da bi je neveren človek ne storil. Kristijan, ki je vero zavrgel, ima vse na prodaj — čast, poštenje, čednost in možko besedo. Zatorej vam rečem: Varujte se takih, ki vas hočejo srečne storiti brez vere! Kdo vas bo tolažil ob času nesreče, če nimate vere? Kako bote premagali skušnjave zoper čistost, poštenje, dobro ime, zdravje in življenje bližnjega, če nimate vere?
Torej še enkrat: Zakaj smo tolikokrat padli v skušnjavi? Zakaj nas je hudič že tolikokrat zapeljal v vsakršne grehe? Ali ne zato, ker smo bili preslabi v veri, ker naša vera ni bila trdna, živa in stanovitna?
Povej mi ti, o kristijan, zakaj si se dal hudiču premotiti, da si bližnjega oškodoval, da si ga pripravil ob zdravje, poštenje, premoženje? Zato, ker si pozabil, kaj nas uči vera, da je Bog vseveden, neskončno pravičen. Ko bi ti vero imel, za las bi bližnjemu ne storil krivice, ker veš, da je pravični Bog maščevalec vsega tega.
Povej mi, krščansko dekle, zakaj si privolila v nečistost? — Ali ne zavoljo pomanjkanja vere? Ko bi ti pomislila, kar te vera uči, da Bog vse vidi, da je nečistost velik greh, da te v večnosti čakajo strašne kazni, ali bi si mar upala grešiti?
Povejte, zakaj pri otrocih ni pokorščine, zakaj pri poslih ni zvestobe, pri sosedih ni prijaznosti, pri zakonskih ni edinosti: ali ne zavoljo pomanjkanja vere? Vseh teh in enakih grehov bi ne bilo, ko bi kristijani imeli več in bolj živo vero! Pa vedite,— le v tem znamenju, s sv. križem, s spoznanjem sv. vere bomo premagali. Ce smo trdni v veri, nobena skušnjava nas ne bo vklonila, premagali bomo, kakor sveta Marjeta, kakor drugi svetniki. Torej
-vam priporočam — molite večkrat vero, molite jo, če mogoče, vsako jutro, pa molite jo pobožno in počasi — in ložje bote premagali skušnjave tisti dan, naj si že pridejo od koderkoli. Večkrat ste že doživeli grozne viharje, ki so drevesa ruvali, kozolce podirali, strehe odkrivali. Ali če ste po viharju natančno pogledali, ste videli, da so le tista drevesa ležala na tleh, ki niso imela dovolj korenin, ali ne dovolj globoko. Taka je z nami! Ob času skušnjave le tisti pade, ki ni v veri ukoreninjen, časni dobiček, posvetno veselje, mesena strast ga hitro prevlada, ker ni trden v veri. — Nasproti pa ni take moči, ni takega viharja, da bi mogel podreti kristijana, ki ima trdno, živo vero. Tak raje vse trpi, tudi življenje raje da, kakor da bi odstopil od vere, kakor da bi ravnal zoper vest, zoper božjo voljo. Vera nas uči strah božji; vera nam daje čuječo vest, vera nas ohranuje na poti poštenja in čednosti, tudi takrat, ko nas nihče ne vidi. Krščanski stariši! Bodite trdni v veri in učite tudi svoje otroke živeti po veri. Vera jim bo dajala vest, jih bo spremljala tudi tam, kamor vi za njimi ne morete, jih bo ohranila poštene in bogaboječe tudi, ko bodo šli po svetu. Zares, vzemimo v roke sv. križ in premagali bomo vse ognjene puščice hudobnega duha.
Poglavitno orožje zoper vse skušnjave je tedaj sv. vera, in nje značilno znamenje sv. križ. če imamo to orožje in je znamo sukati, prepričani bodimo, da nas nobena reč ne more premagati in od Kristusa ločiti, ne nadloga, ne stiska, ne nagota, ne lakota, ne nevarnost, ne preganjanje, ne meč, ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje, ne moč, ne visokost, ne globočina, ne druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje.
II. S tem tedaj, da sem vam sv. vero, sv. križ kot poglavitno orožje podal zoper skušnjave, sem vam ob enem tudi naznanil vse druge pomočke. Prava, živa vera namreč nas vselej tudi uči, kaj in kako se nam je v tej ali oni skušnjavi obnašati, kdaj je treba trdno stati in kdaj je treba bežati. Sv. vera nas namreč uči, da nam je treba biti ponižnim, čuječim, če hočemo zmagati; sveta vera nas uči, da moramo posebno radi moliti, sv zakramente prejemati, da v boju ne omagamo in da ob času stiske in hude skušnjave ne propademo. Sv. vera nas uči, da smo sami slabi, in da nam je treba zaveznikov, pomočnikov v tem boju, v katerem se gre za naše večno zveličanje, v katerem se gre za celo kraljestvo, namreč za večno božje kraljestvo.

In takih pomočnikov, zaveznikov se nam ne manjka. Tu je najprej naša ljuba Gospa in mati Marija, ki je tudi devica mogočna, stolp kralja Davida, strašna kakor razvrščena vojska. Kadar smo sami slabotni, kličimo Marijo, in pomagala nam bo. Oh, kristijani moji! mi še vedno premalo zaupamo v Marijino pomoč. Če je Marija na naši strani, če je ona z nami — in naj ee ves pekel zoper nas vzdigne, premagali bomo. Vsaj je ona tista žena, ki je peklenski kači, staremu zmaju glavo strla. Vsaj te ne stane toliko, da zmoliš kako češčenomarijo zjutraj in zvečer, da moliš «Pod tvojo pomoč pribežimo«, da moliš »Spomni se, o premila Devica«, in gotovo ti bo ob času skušnjave priskočila, s svojo mogočno pomočjo te branila.
V neki hiši so imeli ptiča škorca, ki se je navadil več besedi oponašati. Znal je tudi klicati »Marija!« Zgodi se pa, da nekega dne iz odprte kletke uide na bližnji vrt. Tam pa ga zagleda jastreb in kakor blisk iz jasnega plane na borega ptička in ga zagrabi. Ptiček, kakor je bil navajen, zakliče: Marija! — In glejte, jastreb se ustraši in zbeži!
Ali ne moreš, krščanski mladenič, krščanska dekle tudi tako storiti ? Oh, koliko deklet bi bilo grdega nečistega greha obvarovanih, ko bi ob času skušnjave zaklicale Marijo!
Poslušajte, kaj nam ranjki Slomšek pripovedujejo v svojih »Drobtinicah:« Poštena dekle pri dvajsetih letih gre v Celje v lekarno po zdravila za svojega zelo nevarno bolnega očeta. Ali lekarnar je dolgo, dolgo kuhal zdravila in že se je noč delala, ko se dekle obrne proti domu. Pot jo pelje skozi samoten gozd. Kar naenkrat plane nad njo razuzdan človek, ki jo je najbrž nalašč tukaj čakal, in ji hoče silo storiti. Kaj naj poštena dekle zdaj stori? Storila je kakor oni ptiček, o katerem sem povedal. Poklekne na tla, sklene roke in zdihne: O Marija, ti veš, da sem te vedno častila in za čistost se Ti priporočevala; zdaj, o prečista Devica mi pomagaj! In res, to je pomagalo! Nesramnež se je ustrašil, osramočen je rekel preplašenemu dekletu: Pojdi svojo pot, ti si nedolžno dekle, nič hudega ti ne bom storil, moli za-me!
O,	koliko deklet bi bilo obvarovanih, ko bi delale tako, kakor je ta storila!
Zraven Marije imamo še drugih takih pomočnikov. To so naš angel varuh, naš krstni, birmanski patron, naši farni patroni. Tukaj pri vas posebno sv. Marjeta. Z znamenjem sv. križa je zmaja premagala in zapodila, s tem znamenjem ga zamoremo tudi mi premagati.
Kristijani moji! Vojska je naše življenje na zemlji. Po besedah svetega Pavla (Efež. 6, 12.) se nam ni vojskovati samo zoper meso in kri, ampak zoper poglavarstva in oblasti, zoper gospodovavce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v podnebji. Pa ne strašimo se. Saj ste slišali, da imamo dovolj in dobrega orožja, če se ga le hočemo poslužiti. Naše orožje je sv. križ, škit sv. vere, s katerim moremo pogasiti vse ognjene puščice hudobnega duha. Imamo pa tudi dobrih in močnih zaveznikov; na pomoč jih kličimo. Imamo ljubo mater Marijo, imamo angela variha, svojega patrona, imamo sv. Jurija, sv. Marjeto, ki sta premagala zmaja. Premagali bomo z njihovo pomočjo tudi mi.
Torej ne strašimo se skušnjav, ne bojmo se vojske. Saj brez zmage ni krone. Ako zmagamo, rekli bomo potem s sv. Pavlom (2. Tim. 4, 7.): Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, katero mi bo dal Gospod pravični sodnik tisti dan, pa ne samo meni, ampak vsem, ki ljubijo njegov prihod. Amen.	J. A~man.
Osma nedelja po Binkoštih.
Časno imetje je potrebno in koristno, mnogim pa tudi škodljivo.
Daj odgovor od svojega hiševanja, zakaj posihmal ne boš mogel vež gospodariti.
Luk. 16, 2.
Noben človek na svetu ni popolnoma sam svoj, od vseh neodvisen gospodar svojega imetja. Vsakdo ima sicer svoje večje ali manjše imetje ter ima pravico rabiti je po svoji volji, ali odgovoren je za to vsaj Bogu kot neomejenemu gospodarju vseh ljudi in vsega imetja; glede na Boga torej človek ni samovlasten gospodar, marveč le odgovoren oskrbnik časnega imetja; to resnico potrjuje sveti Pavel, vprašajoč: Kaj pa imaš, česar nisi prejel? Ako si pa sprejel, kaj se hvališ, kakor da bi ne bil sprejel? Zato pa ima tudi Bog pravico tirjati, da časno imetje tako rabimo, da je njemu v čast, nam pa v duševno in telesno korist; pravico ima zahtevati tudi odgovor, kako smo rabili časno imetje.
In vendar, kako lahkomišljeno, kako brezskrbno ravnajo mnogi kristijani s časnim imetjem. Kolikim je časno imetje vzrok
časne in večne pogube, zato ker niso rabili tega imetja po naukih zdravega razuma in sv. vere. Ker bomo morali torej tudi o rabi časnega imetja Bogu dajati odgovor po besedah sv. evangelija: Daj odgovor od svojega hiševanja! in ker je zato tudi od rabe časnega imetja odvisna naša časna in večna sreča ali pa poguba, zato se mi zdi primerno, premišljevati z vami danes, kako je časno imetje 1.) potrebno, 2.) koristno in 3.) komu je škodljivo.
V imenu Jezusa in Marije.
1.	Vsak človek ima pravico do obstanka, ima pravico, da živi; to pravico ima po naravi, ker mu jo je dal Stvarnik. Za obstanek ali življenje pa potrebuje človek časnega imetja: hrano, pijačo, obleko, stanovanje, delo, zaslužek, zdravje; torej je časno imetje vsakemu človeku po naredbi božji potrebno, zato pa mu je Bog tudi dal časno imetje že v začetku, ko je vstvaril človeka in ga postavil gospodarja zemlje; seveda gospodarja tako, da je odvisen in odgovoren svojemu Stvarniku za vse to imetje.
Iz tega sledi, da je časno imetje dobro; zakaj kar Bog da, je dobro. Ako pa je dobro, je gotovo tudi koristno človeku za telo in dušo, da je le človek po svoji vesti prav rabi po naukih zdravega razuma in sv. vere.
Bog pa ni človeka tako vstvaril, da bi živel vsak človek sam za-se brez ozira na druge ljudi, marveč Bog je ustanovil na svetu pravilno človeško družbo, v kateri mora biti človek človeku v medsebojno podporo ali pomoč; zato so na svetu raznovrstni stanovi, ki imajo vsaki za-se različne potrebe, vendar pa drug druzega podpirajo in izpopolnujejo. Ker so pa potrebe različne po stanovih, je umestno in pravično, da imajo ti stanovi tudi različno časno imetje; to je naredba božja, zakaj Bog je ustanovil raznovrstne stanove v človeški družbi in dal vsakemu razne potrebe, torej je tudi časno imetje različno razdeljeno po stanovih. Iz tega pa je razvidno, da Bog ni storil nikomur krivice, ko je razdelil časno imetje; ako pa je pri sedanjem stanju časnega imetja na svetu najti kaj krivičnega, ni to naredba božja, ampak naredba krivičnih ljudi, ki se niso hoteli ravnati po postavi božji. Res je, to moramo priznati, da je dandanes časno imetje na svetu zelo neprimerno razdeljeno; poleg velikih bogatinov, ki sami ne vedo, koliko imajo, žive najbednejši siromaki, ki ne morejo skoraj reči o nobeni reči: to je moje; kdo pa je temu kriv? Ljudje sami; prvič oni, ki so si
po krivični poti prilastili časno imetje, n. pr. s tatvino, goljufijo, odrtijo, kar je Bog prepovedal kot greh; drugič pa tudi tisti, ki so po zapravljivosti prišli ob svoje časno imetje, bodisi da so nespametno gospodarili, da jim je imetje razpadlo, ali pa da so z razuzdanim življenjem potrošili imetje; oboje je proti volji božji. Seveda se mnogokrat prigodi, da tudi božja roka vmes poseže in odvzame ali poedinim osebam ali pa tudi celim družbam časno imetje; pa tudi to se zgodi večinoma le v kazen za grehe, katere so pa zakrivili zopet le ljudje sami.
Resnično je torej, da je po naredbi božji časno imetje človeku potrebno, in da je to imetje tudi vsled naredbe božje po raznih stanovih in njihovih potrebah različno razdeljeno; kar pa je pri tem krivičnega, ni od Boga, ampak od ljudi. Iz tega pa sledi, da je krivična in nespametna trditev, da je Bog krivično razdelil časno imetje med ljudi, kakor je tudi krivična in nespametna zahteva, da bi morali biti vsi ljudje brez izjeme popolnoma enaki v časnem imetju.
Ker ima vsak človek pravico do časnega imetja, in sicer primerno svojemu stanu, zato ima tudi vsak človek pravico in dolžnost časno imetje pridobivati in pridobljeno ohraniti. Zato pa mora vsak človek svojemu stanu primerno delati; zakaj kdor ne dela, naj tudi ne je; in človek, pravi sv. pismo, je vstvarjen za delo, kakor ptica za letanje. Bog namreč ni dal človeku imetja tako, da bi se Človek zanj nič ne trudil, marveč je njegova sv. volja, da si je z delom in naporom pridobiva in ohrani, kar jasno pričajo besede: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh Pridobivati pa in ohraniti si časno imetje sme človek le v okviru krščanske pravičnosti in ljubezni; kdorkoli pa prestopi to mejo, se pregreši proti Bogu.
2.	Časno imetje je koristno. O tej resnici nihče ne dvomi; zakaj vsak človek ve, da mu je to imetje koristno vsaj za telesno življenje. Toda tega pa mnogi ne vedo ali vsaj se zdi, da ne vedo, da je časno imetje koristno tudi za dušo in njeno večno blaženstvo; in vendar je to tako jasno. Časno imetje je nam dal Bog; vse pa, kar imamo od Boga, moramo rabiti njemu v čast in sebi v dušno zveličanje; to namreč je naš namen na svetu, da vse obrnemo v čast božjo in dušno zveličanje, torej tudi časno imetje; saj je Kristus naravnost rekel: Delajte si prijatelje s krivičnim mamonom, t. j. s časnim imetjem, katero imenuje krivično, ne sicer kakor da je časno imetje že samo po sebi krivično, ampak zato je tako
imenuje, ker mnogo ljudi zapelje želja po časnem imetju, da delajo krivico; in apostol Pavel uči: Ali jeste, ali pijete, ali kaj drusega delate, vse storite v imenu Jezusovem, t. j. Bogu v čast.
Kako pa moramo ravnati s časnim imetjem, da je nam res koristno za dušno zveličanje? V prvo je potrebno, da nimamo srca pretesno navezanega na časno imetje, marveč da smo pripravljeni vsak trenotek je zapustiti, ako to zahteva Bog in naša duševna korist, t. j. da smo pripravljeni rajše trpeti škodo ali zgubo na časnem imetju, nego pa z grehom žaliti Boga glede na opomin Jezusa Kristusa: Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi? in pa: Iščite najprvo božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo vam bo privrženo-Srce torej si moramo vedno ohraniti prosto; bodisi nam časno imetje še tako potrebno in koristno za telo, vendar iz ljubezni do Boga in za svojo dušo je moramo vedno radi žrtvovati. Tako so storili apostoli Kristusovi, ki so zapustili vse, kar so imeli, ter hodili za Jezusom; istotako tudi mnogi svetniki in svetnice, ki so se iz ljubezni do Jezusa odpovedali vsemu časnemu imetju. Vendar pa to ni dolžnost, marveč le nasvet za tistega, ki hoče doseči posebno krščansko popolnost; dolžnost pa je vsakega kristijana, ki ima časno imetje, da je rabi za dobra dela, in to je drugo potrebno, da je nam časno imetje koristno. Rabiti moramo svoje časno imetje v svojo telesno korist, da si ohranimo, oziroma pridobimo zdravje; torej za hrano, pijačo, obleko, stanovanje itd., tudi za pošteno razveseljevanje; vse to pa le v toliko, kolikor je nam res potrebno. Dalje moramo rabiti imetje v podpiranje siromašnih ljudi, to pa iz čiste ljubezni do Boga, ki nam je to zapovedal, in iz čiste ljubezni do bližnjega, ki je naš brat; torej ne iz sebičnosti ali slavoželjnosti, ampak pričakujoč za dobro delo plačilo od Boga po besedah evangeljskih: Karkoli ste storili kateremu teh mojih, to ste storili meni; in: Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli. Razen tega pa nam je rabiti časno imetje tudi naravnost v čast božjo s tem, da podpiramo z miloščino uboge cerkve, posebno pa domačo cerkev, da lepšamo altarje, kapelice, sv. podobe, cerkvene slovesnosti in splošno notranjo opravo hiše božje. Ta denar, ki ga darujemo za čast božjo, gotovo ni zavržen; saj je znano, da je pohvalil Jezus ubogo vdovo, ki je darovala dva vinarja v templu, torej bo tudi milostno sprejel naše milodare za olepšavo cerkev, in jih primerno poplačal. Ako tako rabimo svoje časno imetje, rabimo je v namene, za katere nam je je Bog dal; tedaj
nam je tudi res koristno za dušno zveličanje. O, da bi pač vsi kristijani tako rabili svoje časno imetje, kako lahko bi si ž njim kupili nebesa! Toda kolikim je časno imetje v časno in večno pogubo!
3.	Časno imetje je premnogim škodljivo. Škodljivo je v prvi vrsti tistim, ki stavijo svoj zadnji namen v to imetje, ki molijo zlato tele kakor nekdaj Izraelci v puščavi. O, koliko krivičnega imetja imajo mnogoteri premožni ljudje; koliko grehov proti sedmi božji zapovedi se stori na svetu zavoljo časnega imetja! Ali ni to škodljivo za dušo? Pa koliko pohujšanja je na svetu po slabih knjigah in časopisih, po pohujšljivih igrah in veselicah večinoma zavoljo umazanega dobička! Koliko pokvarjenih živil in zdravju škodljivih pijač se razprodaja po svetu za drag denar. Ali ni to škodljivo za dušo? — Pa so mnogi, ki sedč na kupih zlata in srebra, toda ne privoščijo od tega imetja ne sebi ne drugim, da bi je uživali. Ali ni zares žalostna resnica, da se najdejo ljudje, ki poleg vreče polne denarja umrjd za lakoto! Kako neki bodo oni dajali Bogu odgovor za svoje časno imetje, s katerim bi si bili tako lahko pomagali v nebesa, pa niso hoteli! — Pa pomislimo še, koliko je ljudi na svetu, ki svojega imetja ne znajo boljše porabiti, nego v svojo lastno časno škodo: z razuzdanim življenjem razsipljejo kakor zgubljeni sin svoje imetje, skrunijo Bogu posvečene dneve s pijančevanjem, izpodkopujejo svoje zdravje in sami sebi izkopljejo prezgodnji grob in se slednjič vekomaj pogube. Ali bi ne bilo bolje za-nje, da bi ne bili ničesar imeli? In koliko pa morajo pri takih zapravljivcih in razuzdancih trpeti krivice drugi pošteni ljudje; koliko je po svetu zapuščenih vdov in sirot, ki so prišle v revščino le zavoljo razuzdanosti enega človeka, ki je imel sveto dolžnost za-nje skrbeti! Tako žalibog premnogi zlorabijo svoje imetje, da delajo Bogu nečast, sebi in drugim škodo! Tako je torej res, da je časno imetje mnogim škodljivo zato, ker je zlorabijo.
Preljubi v Kristusu! Časno imetje je nam Bog dal, ker je nam potrebno za telesno življenje, dal pa nam je to imetje zato, da je rabimo tako, da je njemu v čast, nam pa v korist za dušno zveličanje. Bodimo torej Bogu iz srca hvaležni za vse časne dobrote, ki nam jih deli, pa izkazujmo mu to hvaležnost s tem, da vsikdar prav rabimo vse svoje časno imetje in ga nikdar ne zlorabimo sebi in drugim v škodo. — Spominjajmo se vsaki dan pomen-
ljivih besed Kristusovih: Daj odgovor od svojega hiševanja, zakaj treba nam bo dati natančen račun o vsem, kar smo od Boga sprejeli, torej tudi o časnem imetju. Ako bomo tako prav rabili to imetje, nam bo go gotovo v časno in večno korist. Amen.	J. Slavec.
Deveta nedelja po Binkoštih.
I. Jezus joka nad Jeruzalemom.
Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir.
Luk. 19, 42.
Današnji evangelij je vzet iz popisa sv. Lukeža, v katerem pripoveduje, kako je Gospod cvetno nedeljo slovesno jezdil v mesto Jeruzalem. Podoba, ki nam jo slika evangelij, je nad vse ginljiva: Gospod obstane na vrhu Oljske gore in gleda doli v mesto; gleda z očesom ljubezni, ker drugače bi so mu oko gotovo ne bilo napolnilo s solzami; gleda z očesom vsevednosti in vidi nevero ljudstva, ki je je Bog posebej izvolil za svoje ljudstvo, vidi trdovratnost ljudstva, ki mu je Jezus z besedo in z dejanjem neštevilnokrat dokazal, da je On Sin božji in Odrešenik; vidi grozoviti zločin, ko bo to ljudstvo zahtevalo smrt svojega Odrešenika in se radovalo, ko bo visel na križu, pa tudi strašno kazen, ki bo kmalu zadela to neverno, to trdovratno, to ubijalsko ljudstvo; vse to gleda Gospod v duhu in joka:
Da bi bilo spoznalo tudi ti. in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir. Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi. Ker bodo prišli dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom in te bodo oblegli in stiskali od vseh strani■ In bodo v tla potnandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zato ker nisi spoznalo časa svojega obiskovanja. Kristijani! mislite si veliko mesto, polno nevernih, trdovratnih grešnikov: mislite si neizogibno časno in večno pogubo toliko t soč ljudi, ki imajo Odrešenika mej seboj, pa ga ne poslušajo, ki iz ljubezni do njih joka nad njihovo nesrečo, oni pa mu bodo jok povračali z divjim vpitjem: Proč ž njim, križaj ga!
S to podobo v mislih poslušajte današnje besede, s katerimi vam hočem pojasniti evangelij.
I.	Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Jezus govori o kazni, ki bo zadela mesto Jeruzalem, in naznaja vzroke pogube.
1. Prvi vzrok je bil ta, ker mesto ni spoznalo, kar je bilo v njegov mir, t. j. kar bi mu bilo lahko v zveličanje. Ono ni spoznalo, da je Jezus Sin božji in obljubljeni Mesija. Spoznalo pa ni, ker ni hotelo spoznati, vkljub temu, da je Gospod v Jeruzalemu in po celi deželi s svojimi nauki in čudeži neovrgljivo dokazal, da je Bog in obljubljeni Odrešenik. Višji duhovniki in farizeji so bili prepričani o resničnosti njegovih naukov, sicer bi ga ne bili smrtno sovražili; stvar namreč in tudi nauk, ki je brez pomena, napačen, ni vreden tolikega sovraštva in razburjenosti, v kakršno jih je spravil Jezus s svojimi besedami; tedaj ravno s tem, da so Jezusov nauk farizeji sovražili in zatirali, so pokazali, da imajo nauk za resničen. Tudi o resničnosti čudežev višji duhovniki in farizeji niso dvojih; saj so sami rekli: Kaj hočemo storiti, ker ta človek dela veliko čudežev? (Jan. 11, 47.) Toda namesto da bi se ga bili vsled njegovega nauka in čudežev oklenili kot pravega Odrešenika, so sklenili, umoriti ga. Judje tedaj niso spoznali Jezusa, Odrešenika, ker niso hoteli.
Nič napačnega, ravno nasprotno, golo resnico vam povem, ako rečem, da je dandanes kristijanov zadosti, ki tudi ne spoznajo, ker nočejo spoznati, kar jim je v mir, t. j. v zveličanje. Naša sveta katoliška cerkev ima toliko dokazov za svoje božje poslanstvo in resničnost svojih naukov, da ni težko spoznati in imeti jo za tisto cerkev, o kateri je rekel Jezus, da jo bo sezidal na skalo sv. Petra. Toda koliko je kristijanov, ki to tajč, koliko jih je, ki ne pridejo do spoznanja resnice, ker jim manjka dobre volje, ker temo nevere in greha bolj ljubijo, kakor luč vere in čednosti! Dobe se krščeni neverniki, ki verske resnice nalašč pačijo, da se potem iz njih norčujejo, n. pr.: koliko nespametnih ugovorov, koliko neumnih besed se je že na svetu razdrlo zavoljo papeževe nezmotljivosti; neverni ljudje iz same zlobnosti pravijo, da imamo katoličani papeža za Boga, odkar verujemo, da je sv. oče nezmotljiv, seveda samo v verskih rečeh; oni pa ne delajo tega razločka, ampak katoličanom podtikajo laž, da je papež v vseh rečeh nezmotljiv, tedaj da se ne more zmotiti tudi nad tako rečjo, ki ni z vero v nikaki zvezi, n. pr. pri štetju itd.
Koliko bogoskrunskih besedi, ustmeno in pismeno, je že neverni svet govoril, pisal in bral o zakramentu presv. llešnjega
Telesa, o neumrjočnosti duše, o prečisti Devici Mariji, tajil je navzočnost Gospodovo v presv. hostiji, tajil življenje po smrti, tajil neomadežnost Matere božje.
In vendar imamo za vse te in druge neovrgljivih dokazov v obilnosti; krščeni neverniki pa jih seveda ne pripoznajo, ker jih nočejo; zato pa tudi ne pridejo k spoznanju tega, kar bi jim bilo v zveličanje. Vera namreč ima svoj sedež bolj v srcu, kakor v razumu: čegar srce je sprideno, ta se boji resnice in tisoč čudežev ga ne pripravi, da bi resnico pripoznal za resnico in se ji podvrgel. Enak je Judom, ki niso v Jezusu spoznali Odrešenika zato, ker niso hoteli.
2. Drugi vzrok pogube Jeruzalema, ki jo Jezus napoveduje, je bil ta, ker mesto ni spoznalo, kar je bilo v njegov mir, zlasti ta svoj dan.
Dovolj časa, pa tudi dovolj milosti je Gospod dal Judom, da bi bili lahko prišli k spoznanju resnice in k zveličanju; angeli so oznanili njegovo rojstvo; modri iz jutrovega poprašujejo v središču judovstva po novorojenem kralju; Simon in Ana pričata o njem v templu; dvanajstletni Jezus sam v templu opozori s svojo božjo modrostjo pismarje, da je On tisti, ki ga pričakujejo; troje let njegove javne delavnosti je polno dokazov njegovega mesi-janstva; njegov uhod v Jeruzalem pa, ko ga verno ljudstvo z radostnimi hosana-klici pripoznava za svojega Mesijo, je tisti dan, o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju: Da bi bilo tudi ti spoznalo, zlasti ta svoj dan, ko me gledaš, kako grem slovesno v Jeruzalem, kakor tvoj kralj, o katerem ti je prerokoval že prerok Caharija: Močno se veseli, hči sijonska, raduj se hči jeruzalemska. Glej, tvoj kralj pride k tebi, pravičen je in Rešenih; on je reven, in sedeč na oslici in sicer na mladem osli-činem žrebetu. (Cah. 9, 9.)
Iz tega, da se ob Jezusovem slovesnem uhodu v Jeruzalem dopolnuje Caharijevo prerokovanje, bi bilo moralo mesto Jeruzalem spoznati, kdo je ta, ki pride k njemu, sedeč na oslici, in sicer na mladem osličinem žrebetu. Dan Jezusovega slovesnega uhoda, je bil zadnji dan božje milosti za Jude; pa tudi ta zadnji dan z milostjo vred so zavrgli, in to je drugi vzrok pogube Jeruzalema in pa Jezusovih solzft ter vsklika: Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi; sedaj pa, kakor se kaže, kakor stvari stojč, vidim, da bo tudi ta tvoj zadnji dan božje milosti ostal brez vspeha, ker ti je
nevera in trdovratnost oslepela oči, da ne vidiš in ne spoznaš božjega zadnjega klica.
II.	V duhu gleda sedaj Gospod pogubo, kazen, ki bo zadela
trdovratno mesto, in vzdihne: Ker prišli bodo dnevi nad te..........
zato ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.
To prerokovanje se je dobesedno izpolnilo nad Jeruzalemom. Dnevi, o katerih govori Jezus, so čez 37 let prišli nad mesto. Ta čas namreč je rimski vojskovodja Tit prišel pred Jeruzalem in ga oblegel. Z vojno silo mu sicer ni mogel priti do živega, ker je bilo močno zavarovano z zidovjem in vojaštvom; napravil pa je v teku treh dni obzidje, in Judom zabranil s tem vsak izhod in uhod ter dovažanje živeža. Jezusove besede: Tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom, so se zdaj izpolnile. V mestu je bilo zavoljo velikonočnih praznikov in pa zato, ker je ljudstvo iz dežele pred Rimljani bežalo v močno utrjeno glavno mesto, čez en milijon ljudi; začelo jim je zmanjkovati živeža, nastala je lakota. Njej se je pridružila še kuga; kupoma so ležala mrtva trupla po mesto, ker jih ni bilo več mogoče pokopavati. Braniteljev na mestnem obzidju je bilo čedalje manj; slednjič se Titu posreči z naskokom vzeti mesto. Sedaj se je začelo izpolnjevati nadaljno prerokovanje Gospodovo: In bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu. Rimljani so morili od kraja vse, kar jim je v roke prišlo; mesto in tempelj so zažgali, in zidovje razkopali; glavnega mesta, središča judovstva, ni bilo več. Strašno in natančno se je izpolnilo prerokovanje Jezusovo nad nevernim, trdovratnim mestom, ljudstvom, zato ker ni spoznalo časa svojega obiskanja, ker ni hotelo spoznati, da je Jezus obljubljeni Odrešenik, ki je obiskal, prišel k svojemu ljudstvu, da ga reši pogube.
III.	Kristijani! sodba in pogin Jeruzalema sta podoba sodbe in pogube sveta na sodnji dan. Judovsko ljudstvo pa je podoba človeške družbe sploh in kristijanov še posebej. Tudi mi živimo v času Gospodovega obiskanja, v času, ko nam Bog ne neha dajati dokazov svoje ljubezni, ko nam kliče: danes, ko zaslišite moj glas, ne zakrknite svojih src.
Zakaj, kaj druzega, kakor obiskanje božje, je klic našega vrhovnega poglavarja, da se posvetimo Bogu v dejanju, v življenju, ko nas je s celo sveto katoliško cerkvijo sv. oče posvetil po presvetem Srcu Jezusovem, ko je ukazal, naj se po celem svetu obhajajo misijoni, da se ž njimi prenovi zemlji obličje, ko je določil,
da je letošnje leto sveto leto, leto jubileja, leto brezmernih božjih milosti.
Kaj druzega, kakor obiskanje božje je pa tudi to, da dandanes človeška družba razpada. Neverni ljudje taje Boga; s tem pa trgajo vez, ki veže ljudi. Zato slišimo in beremo, kako se upira zapeljano ljudstvo postavnim oblastem, si samo hoče delati pravico, pa s krivičnimi sredstvi, človeška družba je gnjila, na njenem podnebju se zbirajo pogubni oblaki prekucij in homatij, za katerih konec \6 edino le Bog, ki pa jih bo prepustil, da s strahoto splošne zmešnjave v človeški družbi, v obiskanju s šibo, pa tudi v obiskanju nenavadnih, izrednih milosti po posvečenju cele cerkve presv. Srcu Jezusovemu, po svetem letu in ljudskih splošnih misijonih, pretresa človeški rod in zbudi iz dušne zaspanosti, jim obudi v srcu kesanje in zopetno živo ljubezen do Boga.
Tudi dandanes done iz ust božjih poslancev, v prvi vrsti iz ust vrhovnega poglavarja sv. cerkve, pastirja narodov, besede preroka Ecehijela: Spreobrnite se ter delajte pokoro za vse svoje hudobije, in hudobija vam ne bo v pogubljenje! (18, 30 ) Tudi dandanes se glasi iz istih ust: Ce se ne spokorite, hote vsi ravno tako poginili (Luk. 13, 5.), namreč kakor tisti Galilejci, ki jih je dal Pilat v templu umoriti, kakor tisti Judje, ki jih je pokopal stolp pri studencu Siloe, ki se je na-nje porušil.
Bog nas po svojih namestnikih kliče, da bi tudi mi iz zna menjev časa, izrednih božjih milosti in pretečih homatij v človeški družbi spoznali znamenja svojega obiskanja ter se potrudili za svoje zveličanje.
Sodba nad Jeruzalemom pa ni edina v človeški zgodovini: tacih sodba pozna zgodovina še več; sodba nad celimi narodi, sodba nad posameznimi ljudmi, ki niso hoteli spoznati časa svojega obiskanja, to je klic razsvitljenih mož, ki so jih opominjali k življenju po božji in natorni postavi; spomnite se le imenitnih kraljestev starega, veka, kraljestev Asirjanov, Medijancev, Perzov, Grkov, IPmljanov; vsa ta kraljestva so razpadla zaradi grehov in strasti ljudstva in njegovih vodnikov. Spomnite se posameznih OBeb sv. pisma, Kajna, Faraona, Ofnija in Fineesa, Savla, Absaloma, Judeža; spomnite se hudobnežev, brezvercev današnjih, ki ste jih morebiti vi sami poznali, ki pa so bili sojeni in obsojeni, ker so zaničevali dneve svojega obiskovanja, dneve milosti, ki so živeli hudobno in umrli nesrečno, prav po besedah preroka Izaije, ki
pravi: Hudobneže in grešnike pa bo ob enem strl. in kateri so Gospoda zapustili, bodo ob enem pokončani! (Izaija 1, 28.)
Ako pa Bog tako kaznuje tiste, ki zanemarjajo dneve svojega obiskanja, dneve milosti, dneve zveličanja in mi v e m o t o iz zgodovine, ali celo iz lastne skušnje, bomo li znamenja časov sedanjega božjega obiskanja, namreč splošne zmešnjave v človeški družbi z ene strani, in prizadevanja sv. cerkve po božjem navdihnjenju za prenovljenje obličja zemlje in odvrnenje jeze božje — bomo li ta znamenja prezirali, se ne menili za-nje in še nadalje brezskrbno živeli v dušni nemarnosti, ko vemo iz sv. pisma, da je sicer božje usmiljenje veliko, da se njegovo usmiljenje hitro približa, pa tudi njegova jeza?
O kristijani! bodi nam nesrečni konec Jeruzalema v svarilen zgled in v spodbudo k vztrajnemu delu za zveličanje, posebno sedaj, ko smo po sv. misijonu prenovili svoja srca, ko smo še posebej posvečeni presv. Srcu Jezusovemu, ko smo v svetem letu, bogatem studencu božjih milosti; storimo pa se vredne teh milosti z lepim, krščanskim življenjem; zakaj kolikor bolj sodelujemo z vsemi milostmi, kolikor večje bodo naše čednosti, toliko obilnejše koristi prinaša našim dušam čas Gospodovega obiskanja. Amen.
P. J.
2. Ali tudi radi nas pretaka solze Zveličar?
Ko se je približal Jezus mestu, razjokal se je nad njim.	Luk. 19, 41.
Na svojem potovanju po judovski deželi se je približal naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus nekdaj Jeruzalemu, glavnemu mestu v deželi. Veličastno in mogočno je bilo jeruzalemsko mesto. Saj je bilo predpodoba nebeškega Jeruzalema, prelepega prebivališča vseh onih, ki živč po božjem nauku. Pogled na mogočni sijonski grad v mestu, na prekrasni jeruzalemski tempel je moral ganiti vsakega in mu z zadovoljnostjo in veseljem napolniti srce in dušo. In kaj je občutil pri tem pogledu naš Gospod? Je li veselje zažarilo na njegovem božjem obrazu? Je-li z zadovoljnostjo počivalo njegovo božje oko nad glavnim mestom izvoljenega ljudstva? — Sv. evangelist Luka nam pripoveduje, da se je razjokal naš Zveličar, ko se je približal mestu. Kdo mi pove, zakaj so bile solzne oči Gospo, dove pri tem pogledu? Iz sv. pisma in cerkvene zgodovine vemo-
da prebivalci jeruzalemskega mesta, oni, ki so stanovali na sijon-skem gradu in ki so hodili molit v jeruzalemski tempel, niso poslušali prerokov, ki jim jih je Bog pošiljal, da niso hoteli spoznati Boga samega. V grehih so živeli in žalili neskončno usmiljenega Boga. Ljudstvo je bilo vzrok, da so tekle božje solze... Lepo je bilo jeruzalemsko mesto, a lepše je vesoljno stvarstvo, lepša je zemlja, ki jo je Bog odločil ljudem za bivališče; svet je bil jeruzalemski tempel, a bil je le predpodoba naših cerkva, v katerih Bog sam prebiva, — vsa lepota jeruzalemskega mesta, vsa svetost templova pa se ne da primerjati lepoti duše, ki je v milosti božji, ne da se primerjati kristijanu, ki je tempel sv. Duha.
Kaj pa občuti naš Zveličar, če se ozre iz nebeških višav na lepo, rodovitno zemljo, ki jo je ustvaril in dal ljudem za bivališče? — Kaj si misli, če se ozre na naše cerkve, kamor ga p r i h a j a m o m o 1 i t i n č a s t i t ? — More li z veseljem in zadovoljnostjo zreti v naša srca, kjer tudi hoče imeti prebivališče? — Na ta tri vprašanja vam hočem, dragi poslušalci, odgovoriti. Če bomo spoznali, da smo tudi mi kedaj vzrok, da se žalosti naš nebeški Zveličar, sklenimo že sedaj, da ne bomo več žalostili Zveličarja, ampak da hočemo živeti po njegovem nauku.
I.	Ves svet je tempel božji, hiša božja. Noben gospodar nima tolikega reda v svoji domačiji, kot ga ima nebeški gospodar v vsem stvarstvu. Nobena izmed brezštevilnih zvezd na visokem nebu ne izgreši svojega pota, za vsako neštetih ribic v globokem morju je poskrbljeno, da ima živež. In vse to, kar je Bog ustvaril, ves ta svet in ta krasota, vse je radi človeka ustvarjeno; on je krona stvarstva, on je gospodar zemlje. Kakor pa je Bog le iz same dobrotljivosti človeka ustvaril in mu pripravil tako lepo prebivališče, tako prav tisti Gospod vsak hip pokliče lahko človeka s tega sveta, pokliče ga k sebi, da mu d& odgovor od svojega gospodarstva. Bog tudi hoče, da se mi vedno tega zavedamo.
Kristijan! se li ti tega zavedaš? Misliš li na to, da vsak po-polen dober dar je od zgoraj in pride od Očeta svetlobe. (Jak. 1, 17.)
Vtegneš mi odgovoriti: Seveda to vem. Prašam te pa nadalje: Kolikokrat se pa spomniš čez dan na to? Bog nas nobeno jutro, noben večer ne pozabi ter nas lepo oskrbi; koliko ljudi pa je, ki ne zahvalijo ljubega Boga, kadar vstanejo ali gredo počivat, ne zahvalijo Boga, ki nam daje življenje in zdravje, ki nam daje jed
in pijačo! O, da bi mogli videti, kako je ona družina, ki bi morala biti zgled vsaki krščanski družini, kako je sveta družina molila! Veselja bi nam srce kipelo, ko bi gledali, kako je hvalil s sveto družino sv. Jožef nebeškega Očeta, kako so sveto molile tri svete osebe: Jezus, Marija in sv. Jožef. Zato so bili pa tudi srečni, čeravno ubožni, od sveta preganjani, pa vendar veseli, ker je Bog pri njih prebival.
Koliko posvetnih ljudi pa sreča naredi prevzetne, da pozabijo na Boga in zaničujejo svoje sobrate! Koliko jih je, ki imajo svoje srce tako navezano na ta svet, da pozabijo, da so popotniki, da bo treba vse pustiti in iti pred sodnika. In če se ozre na take ljudi nebeški Zveličar, če se ozre na ljudi, katerim je posvetno blago več vredno kot neumrjoče duše, za katere je on svojo kri prelil, tedaj more pač žalostno biti obličje preusmiljenega Jezusa, žalostno, kot je bilo, ko je pogledal na nehvaležne Jude. Kristijan! premisli, ali morda tudi ti ne žališ Zveličarja, ker se mu ne zahvaljuješ, ker ne moliš, ker morda vedno le misliš na posvetne skrbi, posvetno blago? Hočeš li še dalje tako ravnati, še dalje žaliti Odrešenika?
II.	V starem zakonu so imeli Izraelci sveti šotor; pod kraljem Salomonom so sezidali prekrasni tempel, ki so ga po vrnitvi iz babilonske sužnosti zopet postavili. Na ta tempel se je ozrl Jezus, ko se je razjokal. Pri nas kristijanih je posvečena župnijska cerkev vidno prebivališče božje, v kateri je prestol božje milosti. Posvečena hiša božja je duhovsko srce za celo župnijo, kamor naj se pošiljajo vsi zdihljeji, kamor naj se obračajo vseh oči. V tej sveti hiši božji smo vsi enaki otroci, za vse je pogrnjena miza božja, vsem se razlaga beseda božia; in kadar se bomo ločili s tega sveta, bodo prinesli naša trupla v to cerkev, v tej hiši božji se bo opravljala za naše duše nekrvava daritev svete maše, ko bo že davno veter naš prah raznesel na vse kraje sveta. Ako lepo skrbimo za Bogu posvečeno cerkev, je to veselo znamenje prihodnjega zveličanja in Bog z zadovoljnostjo na nas gleda. Pa to še ni dovolj!
Kristijan! Ti izgubiš svojega ljubega Boga, kakor hitro storiš smrtni greh; pa — ali se ne zgodi, da preživiš mesec dni, morda celo vse leto brez posvečujoče milosti božje? Srce te zato ne boli, nimaš skrbi, da bi šel v cerkev iskat Jezusa, se v zakramentu sv. pokore ž njim spravit in se v svetem obhajilu zopet z Jezusom združit. To je hudo Odrešeniku. Iz ljubezni do nas usmiljeni Jezus prebiva v presv. Rešnjem Telesu med nami, nas kliče, da pridimo
32
k sv. mizi, ki smo v težavah in trpimo; pa kako malo jih je, ki bi poslušali njegov mili glas in se mu vredno približali. Zato jih toliko med nami spi in jih je na duši bolnih. Krščanski mladenič! ti vidiš vselej, ko stopiš v cerkev, na velikem altarju podobo
svetega......... mučenika za sveto vero. On ti prikliče v spomin
nešteto množico svetnikov, ki so raje umrli in prelili svojo kri, kakor da bi s smrtnim grehom žalili Boga. Krščanski mladenič! Te li ne vzpodbujajo ti zgledi, da bi se bojeval zoper skušnjave, da bi bil potem tako srečen na tem in onem svetu? Sedaj te svetniki, te mučeniki prijazno vabijo s seboj; toda če jih ne ubogaš, če raje poslušaš hudobnega duha, tožil te bo ravno tisti hudobni duh kedaj pri sodbi in bo rekel: Glej, svetniki se niso bali ne ostrega meča, ne zob divjih zverin, ne temne ječe, ne strašnega tepenja, da so s tem odšli peklenskim mukam; ti pa niti toliko nisi skrbel za svoje zveličanje, da bi ravnal in živel po nauku Jezusovem, po nauku, ki ga čuješ raz prižnico in v spovednici, vsaki skušnjavi si se dal premagati, da, iskal si skušnjave sam, slabe druščine, zato pa boš sedaj gorel celo večnost.
Krščanske device! Device, mučenice vidite na altarju poleg Matere božje. Tudi v nebesih so v družbi Marije Device. Kaj pač ti
kliče danes sv.....? Pravi ti: Veliko sem trpela; hotela sem ostati
nevesta Kristusova, zato sem bila s šibami tepena, z ostrim orodjem je bilo razmesarjeno vse moje telo, pahnjena sem bila v ječo, ker me je skušal sam hudobni duh, a zapodila sem ga z znamenjem sv. križa; zopet so me žgali z gorečimi bakljami, stanovitna sem ostala; nazadnje mi je rabelj glavo odsekal. Zakaj sem to prestala? Ker sem vedela, kako strašen je pekel in sem se raje pustila žgati nekaj trenutkov na svetu, kot celo večnost v peklu. Krščanska devica! Tebi ni treba toliko trpeti, živi po nauku božjem, ostani zvesta Kristusu, odpddi skušnjavo precej v začetku, in s sv.......se boš veselila v nebesih.
Ker pa ljudje hodijo v cerkve, vidijo svetnike in jim ni mar, da bi jih poslušali in pobožno živeli, razjoče se tudi Odrešenik nad onimi, ki hodijo v cerkev.
III.	Še bolj obžalovanja vreden pogled pa se nam pokaže večkrat, če se ozremo še na drug tempel, ki nam ga zaznamuje sv. apostol Pavel, ko pravi: Vi ste tempel sv. Duha. Telo kristijanovo je tempel, je hiša božja. In kolika lepota, kolika dragocenostjo skrita v njem! To je duša v stanu milosti božje. Duša v stanu milosti božje ima neskončno lepo podobo božjo na sebi, in po tej postane tako krasna,
tako ljubezniva in imenitna, da ni mogoče dopovedati. — Sveta Katarina Sienska pravi: »Ako bi mogla s telesnimi očmi videti katero dušo v stanu posvečujoče milosti božje, z začudenjem bi zapazili, da prekosi po lepoti vse cvetlice, vse zvezde, ves svet; in ni ga človeka, ki bi za toliko lepoto ne želel umreti.« Seveda te notranje lepote ne moremo videti, vendar se pa sled te lepote vidi že večkrat na obrazih svetnikov in pravičnih ljudi. Nek nebeški mir je razlit na takem obrazu, sveto veselje jim sije iz oči in neka prečudna radost se jim bere na obrazu.
Kaj pa naredi smrtni greh? Strašno ogrdi in spakedra dušo. Lucifer, najlepši angel pred božjim sedežem, je grešil in po grehu postal najostudnejši hudobni duh. Greh je najgrša zver, neznanska pošast, ki ga Bog ne more pogledati, ki ga sovraži in studi vselej in za večno. In vedi, dragi kristijan, da se smrtnega greha kriv storiš lahko, če se le lahkomišljeno podaš v bližnjo priložnost, v kraj ali družbo, kjer si že morda večkrat s smrtnim grehom Boga žalil.
In kaj mora pač občutiti nebeški Odrešenik, če se ozre na dušo, omadeževano s smrtnim grehom?
Naj končam! Prosimo pri sv. maši usmiljenega Jezusa, ki se je jokal nad jeruzalemskim mestom, in prerokoval strašno razdejanje, ker je zaničevalo njegove dobrote, čudeže, svarjenje in opominjevanje, prosimo ga, da omeči naša srca, da se spokorimo. Varujmo se greha, da nas ne najde nepripravljenih neskončno usmiljeni pa tudi večno pravični Sodnik ob smrtni uri. Amen.
Priložnostni govori.
Govori za Marijine družbe.
4. Varuj se natolcevanja in predrznih sodb!
Premišljevali smo zadnjič opravljanje in obrekovanje in spoznali hudobijo in ostudnost te pregrehe, katere korenina ali vir so večinoma natolcevanja in predrzne sodbe. Kaj pa je natolcevanje in kaj so predrzne sodbe?
32*
Katekizem pravi: »S krivim natolcevanjem greši, kdor brez zadostnega vzroka sumi o bližnjem kaj hudega.« »S predrzno sodbo pa greši, kdor bližnjemu kaj hudega brez zadostnega vzroka prisoja kot gotovo in resnično.«
Ako dobi naša slaba in zmotljiva pamet o tej ali oni osebi prvi, a neugodni vtis, in se mi, od svoje kratke pameti zaslepljeni, drznemo takoj kaj slabega misliti ali celo soditi o bližnjiku brez veljavnega in zadostnega vzroka, smo predrzno sodili in natolcevali. Ako pa to storimo, prav jasno pokažemo, da smo malenkostnega duha in te predrzne sodbe nam nikakor niso v čast. Lahko pa se bomo obvarovali te pregrehe, ako premislimo njene neprijetne posledice; in mej temi je gotovo prva ta, da se s takimi predrznimi sodbami pregrešimo zoper pravičnost in ljubezen. Ako pa se to zgodi, take sodbe niso več le pogreški, marveč so grehi, da, tu in tam celo veliki grehi. S tem, da predrzno sodimo, jemljemo saj v svojih očeh bližnjiku čast in dobro ime, ki je več vredno, kakor srebro in zlato.
Ako pa pogledamo to pregreho, bomo našli, da ima večinoma enega ali druzega izmed vzrokov, katere hočemo bolj natančno ogledati. Natolcevanje in predrzne sodbe prihajajo prav kakor njim sorodno obrekovanje ali iz površne lahkomiselnosti, ali iz pokvarjenosti srca, ali pa iz sovražne nevoščljivosti.
Ne bom vas obrekoval, krščanska dekleta, ako imenujem površno lahkomiselnost eno izmed poglavitnih vaših napak. Površne in nagle ste v mišljenju in prav tako površne in nagle ste v sklepanju in v svojih sodbah. Komaj kako stvar površno in naglo pre gledate, že si naredite o njej svojo sodbo. Da so potem take hitre sodbe le premnogokrat napačne, spoznate pozneje same. Kolikrat ste že obsodile to ali ono izmed svojih tovarišic, pozneje pa vam je očitala vest, da ste ji storile krivico!
DA, večkrat se celo zgodi, da so celo tako imenovane pobožne duše, ki pogostokrat prejemajo svete zakramente, prav posebno nagnjene k natolcevanju in k predrznim sodbam. Da je temu res tako, nas uči vsakdanja skušnja, trdi nam pa tudi sv. Bonaventura. Seveda taka pobožnost ni prava ali vsaj popolna ni. Pravo pobožnost nam kaj lepo popiše sloveči francoski govornik P. Monsabre, ki pravi: »Prava pobožnost vse le dobro vidi, to se pravi, pobožna duša rajši verjame o bližnjem dobre kakor slabe reči; ako s kom občuje, naredč na-njo le dobre lastnosti bližnjega svoj vtis; to pa
zato, ker tudi pri bližnjem le dobrega išče. Ker je tudi sama dobra, tudi bližnjega le dobro sodi. Resnično pobožna duša rajše vidi, da jo goljufa njeno preveliko zaupanje, kakor pa, da bi se postavila v nevarnost s predrznimi sodbami pregrešiti se zoper ljubezen, katero skrbno goji v svojem srcu. O, kako previdna je v resnici pobožna duša, kadar je primorana izreči kako sodbo o bližnjem. — Naravnost nasprotno pa ravna napačna pobožnost; ta vidi na bližnjem le slabosti in napake. Ker so take osebe nečimurne in ponosne na svojo pobožnost in na darove božjih milosti, katere so prejele, se jim dozdeva kar neverjetno, da bi mogel kdo drugi biti boljši od njih.«
In res, taki ljudje vse po sebi merijo. Lastnosti, katere imajo sami, imajo za dobre, lastnosti, katere imajo drugi in jih oni nimajo, imajo za slabe. Ljudem take vrste manjka pred vsem drugim svete preprostosti, katera mora biti s ponižnostjo vedno združena. Ko bi imele take duše sveto preprostost in ponižnost, bi se ne dale motiti od vnanjosti, marveč odložile bi za toliko časa svojo sodbo, dokler ne zapazijo kaj tacega, kar zahteva in rada gleda njih ljubezen. Ako bi bile v resnici ponižne, bi ne sodile drugih, marveč premišljevale bi svoje lastne slabosti. V resnici ponižna duša se boji natolcevati in slabo soditi svojega bližnjega, ker se boji, da bi tudi nje ne zadele besede Gospodove, ki pravi: Hinavec! izderi poprej bruno iz svojega očesa, in potem glej izdreti pezder iz očesa svojega brata. ^Mat. 7, 5.)
Krščanska dekleta! ako najdete po skrbnem premišljevanju, da ste tudi ve površne in lahkomiselne in da ste vsled tega že večkrat neljubeznivo, dk, morda celč krivično sodile svojega bližnjega, sklenite za trdno, da hočete odslej poprej dobro vse preudariti, predno sodite. Slehrni dan pa se ravnajte po koristnem nasvetu svetega Bernarda, ki pravi: »Ako na svojem bližnjem kaj zapaziš, kar ti ni všeč, poglej, ali nimaš tudi ti te napake; ako jo imaš, obžaluj jo in odloži jo. Ako zapaziš na svojem bližnjem kaj tacega, kar ti je všeč, vprašaj se, imaš li tudi ti to čednost. Ako jo imaš, varuj in goji jo; ako je nimaš, skrbi, da si je prisvojiš.« Tako ti bodo, krščansko dekle, čednosti in napake tvojega bližnjega v korist!
Drugi vzrok predrznih sodb in natolcevanja pa je pokvarjenost srca. S solznim očesom moram pripoznati, da ima žalibog marsikatero mlado dekle popolnoma pokvarjeno srce. Ker pa takim dekletom njihova vest očita hudobijo, si žele zmanjšati sramoto
s tem, da obsodijo tudi druge kot sokrive lastnih hudobij. Mialija si, da si zmanjšujejo svojo sramoto, ako so udane tudi druge tistim pregreham, katere jim očita lastna vest in da ostudnost tega ali onega greha zgine, ako jih je te ostudnosti mnogo deležnih. Zato so take osebe tako hitro pripravljene slabo soditi svojega bližnjega, in sicer brez zadostnega vzroka in povoda. Ako vidijo n. pr. svojega bližnjega v tej ali oni priložnosti in ne vedo, kaj je storil, vedno po sebi sodijo in natolcujejo, da je storil prav tako, kakor bi bili storili oni. O takih hudobnežih velja isto, kar pravi sveto pismo o norcu: Neumnež pa, ko je sam neumen, si vse neumne misli.. (Prid. 10, 3.)
Kaj pa, ako veš od kake zanesljive osebe kaj o svojem bližnjem, ali smeš potem slabo soditi svojega bližnjega? Ne, nikakor ne, tudi to še ni veljaven razlog, ki bi opravičeval slabe tvoje sodbe. Obrekovana ali pa opravljana oseba ima večjo pravico do tvojega spoštovanja, kakor pa oseba, ki zlorablja tvoje zaupanje. Kolikrat se zgodi, da so naše sodbe vsled dokazov, ki so sicer navidezno prepričevalni, v resnici pa lažnjivi, napačne, predrzne! Le poglejmo sv. pismo. Pred sodbo stoji mlada, lepa žena, tožnika sta dva občespoštovana, stara moža, ki jo tožita in dolžita ostudnega dejanja, katero zasluži po Mojzesovi postavi smrt. — Vse verjame tožiteljem, vse obsoja Suzano. Kar naenkrat pa pride med nje Daniel, in Bog, ki stiskanih in nedolžnih nikdar ne zapusti, navdihne preroka, ki potem dokaže, da je že obsojena Suzana nedolžna in da sta občespoštovana starca nesramna obrekovalca in zapeljivca.
Kaj pa, ako kaj vidiš z lastnimi očmi? Tudi tedaj je treba velike previdnosti, da napačno ne sodiš, zakaj vnanjost je goljufiva. Večkrat je kdo v resnici nedolžen, akoprav ga vse okoliščine dolže kot krivega.
Po noči je nekoč hodil neki mož okoli oken hiše, v kateri so pozno v noč delale tri dekleta, da so preživele sebe in svoje stariše. Ko bi ga kdo videl z lastnimi očmi in spoznal, da je ta človek duhovnik, da je škof, kajneda kako hitro bi ga bil obsodil? In vendar pravi sv. pismo: „Ne sodite na oči, ampak sodite pravično sodbo " (Jan. 7, 24.) In kaj je v tem slučaju pravična sodba! Škof, ki je hodil okolu oken omenjene hiše, bil je sv. Miklavž, ki je na skrivaj skozi okno vrgel lepo svoto denarja in s tem rešil dekleta gotovega pogubljenja. Da, »ne sodite na oči, ampak sodite pravično sodbo!«
Nikar ne verujte preveč lastnim očem, marveč verujte raji Bogu, ki nam prepoveduje natolcevanje in krive sodbe, Bogu, ki je rekel: Ne sodite, in ne boste sojeni. (Luk. 6, 37.)
Slednjič pa prihajajo krive sodbe in natolcevanja iz nevoščljivosti in sovraštva. — „Radi verujemo to — pravi sv. Tomaž Akvinski — kar želimo." Kadar tedaj komu kaj dobrega želimo, kadar koga ljubimo, tedaj smo radi pripravljeni vse to, kar on govori in dela, na dobro si razlagati, kadar pa kaj stori, česar zagovarjati ne moremo, bomo to vsaj izgovarjali; kadar pa nasprotno koga sovražimo, bomo takoj celo njegovo delovanje in nehanje le slabo sodili. Kakor je ljubezen podobna solncu, ki vse olepšuje in razsvetljuje, tako je sovraštvo podobno gostim oblakom, ki na vsako reč mečejo svojo senco. Pazi tedaj, krščansko dekle, zlasti na sodbe, katere si delaš o osebah, katere ti niso po volji, o osebah, do katerih imaš kako mržnjo, zakaj nevoščljivost in sovraštvo ste strasti, kateri ste večkrat krivi, da prelomiš tudi postave pravičnosti.
O krščanska dekleta, kaj ko bi vas Bog sodil tako nemilo, kakor sodite vi druge? Kaj ko bi Bog tako črno gledal na vaše napake, katerih je polno vaše življenje, kakor ve gledate na napake svojih tovarišic? Bog tega ne stori, ker je dobrotljiv, ker je usmiljen do vseh svojih stvari. On ima potrpljenje z našimi napakami, ker je Bog ljubezen; on je pripravljen vedno nam odpustiti, on je vedno pripravljen sprejeti skesanega grešnika, kakor je sprejel dobri oče zgubljenega sina. Ako je pa temu tako, o spolnujte tedaj lepi nasvet, katerega vam daje sv. Janez, ko pravi: > Preljubi, ako nas je Bog tako ljubil, moramo tudi mi eden drugega ljubiti. (I. Jan. 4, 11.)
Kdor predrzno sodi svojega bližnjega, ta s tem kaže, da ima malo žive vere in malo presrčne ljubezni. Kdor ima živo vero, ta prepušča sodbo Bogu, ki preiskuje tudi srca. Saj piše sv. Pavel: Kdo si ti, ki sodiš ptujega hlapca ? Svojemu Gospodu stoji ali pade (Rim. 14, 5.), to je: Kako se predrzneš soditi koga, ki ni tebi dolžan odgovora? Naj dela prav ali naj greši, odgovor bo dajal le svojemu Gospodu Bogu. — Ako imaš pravo ljubezen do svojega bližnjega, ga boš gotovo zagovarjala, in ako ga že zagovarjati ne moreš, ga boš gotovo izgovarjala. Morda je res dejanje slabo, pregrešno, znabiti pa je bil dober namen, morda se je zgodilo iz nevednosti, ali vsled okoliščin, ki dejanje jako izgovarjajo. In slednjič, ako si ponižna, si boš lahko mislila: morda bi bila jaz
v tem slučaju še slabše ravnala, v taki skušnjavi bi bila jaz še globokeje padla. Take misli te bodo vedno varovale pregrešnega natolcevanju in predrznih sodb.
Marija Magdalena je prišla nekoč v hišo nekega farizeja, Simon po imenu, da bi tamkaj počastila Jezusa. Spokornica se spusti k Jezusovim nogam, kesanje in žalost nad grehi jo presune in milo jame jokati. Farizej, ki je to videl, naredi dvojno predrzno sodbo in sam pri sebi reče: »Ko bi bil on prerok, pač bi vedel, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotika.«
O kako se je motil farizej; res je bila Magdalena poprej grešnica, pa kesanje in solze so jo očistile in sv. cerkev jo časti ko eno izmej največjih svetnic.
Predno sklenem, vam priporočim, da si vzamete seboj na dom dvojen nauk kot sad današnjega premišljevanja. — Bolje je predobro soditi, ker to ni greh, kakor pa staviti se v nevarnost, da se vsled lahkomišljenosti utegnemo pregrešiti z natolcevanjem ali predrznimi sodbami. — Nič ni napačnega, ako imamo za dobre nje, ki so hudobni; pač pa je krivično, ako imamo za hudobne nje, ki so pravični. Sv. Frančišek Šaleški pa nam da lep nauk, ki pravi: »Ako premišljuješ dejanje svojega bližnjega od devet in devetdesetih strani in najdeš, da je slabo in le od ene strani dobro, ne sodi preostro in imej v svoji ljubezni do bližnjega to dejanje za dobro.«
Pečaj se s svojimi lastnimi napakami, od katerih boš morala enkrat odgovor dajati svojemu sodniku, in ne zmeni se za drugih dejanje in nehanje. Ako boš tako ravnala, boš imela mir v svoji smrtni uri in mirno boš lahko pričakovala sodbe, katera sledi smrti, zakaj Bog te ne bo pozabil, ako nisi pogubila nikogar s •vojim natolcevanjem; Bog te ne bo sodil, ako nisi nikogar sodila, našla boš marveč usmiljenje, ker si bila tudi ti usmiljena. Amen.	P. Engelbert Pollak.
Pridiga za novo mašo.
Duhovski stan — najčastitljivši stan, pa tudi najbolj zaničevan stan.*)
Boj se Boga iz vse svoje duše, in v časti imej njegove duhovnike.
Sirah 7, 31.
Če pogledamo k velikemu altarju, vidimo tam v sredi častitljivih duhovnikov in bogoslovcev mladega novomašnika, ki bode danes opravil prvo svojo daritev. Ta novi mašnik je gospod J. B. Njegovi tukaj pričujoči stariši, bratje in sestre, botri in znanci so želeli, da bi bil obhajal novo mašo v domači župnijski cerkvi. Tudi jaz, njegov župnik, sem tako želel. Ali razne okoliščine so kazale, da je boljše, ako obhaja svojo novo mašo v manjšem krogu, in sicer tukaj v tej prelepi samostanski cerkvi, kar so častite gospe uršulinke rade dovolile in za kar jim očitno izrekam zahvalo v imenu vseh navzočih.
Naš novi mašnik je dospel v duhovski stan po mnogih težavah. Znano je, da so šole dandanes zelo hude; naš novi mašnik pa je hodil razen tega še v šolo pomanjkanja in raznih britkosti, tako, da je na vse strani dobro izšolan. Ravno to pa, da je po mnogih zaprekah slednjič vendar dosegel svoj namen, nam mora biti vsem v tolažbo in dokaz, da ga je sam Bog poklical v ta stan. To nam pa daje tudi trdno upanje, da bo naš novi mašnik duhovnik po volji božji!
Ljubi novomašnik moj! Ti si od mladega želel postati duhovnik, kakor dobro vem, in sedaj si po mnogih naporih in zaprekah tudi res dosegel to čast! Ali se pa nisi vendarle zmotil? Ti si morda preveč gledal na častitljivost duhovskega stanu in na marsikatere njegove prijetnosti: pa si morda premalo premislil na njegove težave, in posebno na mnoga nasprotovanja in zaničevanja, ki te čakajo v duhovskem stanu.
Zakaj vedi, ljubi gospod, da si si izvolil sicer: 1. stan, ki je najčastitljivši; ali izvolil si si tudi: 2. stan, ki je od mnogih najbolj zaničevan.
O tem bi rad danes spregovoril nekatere besede. Naj bo vse Bogu v čast, nam pa v spodbudo in zveličanje.
*) Veleč, gospod govornik je govoril ta govor dnč 24. julija 1898 v uršu-linski cerkvi v Ljubljani č. gosp. novomašniku J. Brajeu.
I.	Duhovski stan — najčastitljivši stan.
Mnogo je stanov na svetu; ali lepšega, koristnejšega, svetejšega in častitljivšega ga ni nobenega, kot je duhovski stan.
1.	Imeniten in častitljiv je kmetiški stan; ali koliko imenitnejši je duhovski stan, v katerem se ne obdeluje le kak kos zemlje, ampak se blažijo človeška srca; v katerem se ne seje razno žito, ampak sama beseda božja; v katerem se ne ruje plevel, ampak se odpravljajo zmote in krivovere; kjer se ne prideluje kruh za časno življenje, ampak se nam pripravlja in podeljuje kruh večnega življenja!
2.	Imeniten in častitljiv je rokodelski stan; ali veliko častitljivši je duhovski stan, v katerem se nam dela obleka za neumrljivo dušo; v katerem se nam pripravlja orodje in orožje za duhovno brambo; v katerem se nam zidajo in pripravljajo prostori za nebesa!
3.	Imeniten in častitljiv je trgovski stan; vendar veliko častitljivSi je še duhovski stan, ki nas uči, časno blago prav rabiti in obračati; delati dobiček s krivičnim mamonom in kupčevati z zakladi za nebesa!
4.	Imeniten in častitljiv je vojaški stan; ali veliko častitljivši je še duhovski stan, v katerem se ne brani morda le časno imetje zoper napade sovražnikov, ampak se branijo neumrljive duše pred pogubljenjem; kjer se bije vedni boj zoper hudobnega duha in njegove zaveznike, in kjer se naskakuje nebeški Jeruzalem!
5.	Imeniten in častitljiv je zdravniški stan; ali še veliko častitljivši je duhovski stan! Duhovnik celi namreč dušne rane in ne podaljšuje le zemeljskih dnov, ampak pridobiva dušam večno življenje!
6.	Imeniten in častitljiv je uradniški stan; ali še veliko častitljivši je duhovski stan. Duhovnik namreč ne skrbi le za mir in očitno poštenje, ampak on skrbi za poštenje pred Bogom, za čistost vesti, za varnost premoženja in poštenja tudi tam, kamor ne sega uradniška moč!
7.	Imenitna in velika je čast in oblast zemeljskih vladarjev, cesarjev in kraljev! Ali še večja je čast in oblaBt katoliškega duhovnika. Cesar more pač oprostiti letnika iz ječe, iz vic pa ne more nobenega oprostiti; cesar more
komu dolgove odpustiti; grehe odpuščati pa more le katoliški duhovnik!
8.	Velika je čast in oblast angelska. Se večja čast kot angelska je Marijina, ki je povzdignjena nad vse angelske kore. In vendar v nekem oziru večja kot angelov in Marije je čast in oblast katoliškega duhovnika. Kar angeli ne morejo, kar Marija ne more, to lahko stori katoliški duhovnik, da namreč spremeni kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa!
Recimo torej kar hočemo; obrnimo se, kamor hočemo: takega stanu nobenega ni, kakor je duhovski stan! Duhovski stan presega vse stanove, tudi angelski in Marijin stan; duhovnik je namestnik samega Kristusa! On nadaljuje njegovo delovanje na zemlji, on izvršuje njegovo oblast med ljudmi. Samo duhovnikom nove zaveze je bilo rečeno: Kakor je oče mene poslal, tako jas vas pošljem ; kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje!
Iz tega pa sledi, predragi, da se spodobi duhovnikom na|večja čast. In če je bilo že v stari zavezi zapovedano spoštovati duhovnike, koliko bolj velja o duhovnikih nove zaveze opomin modrega Siraha, ki pravi (7, 31.): Boj se Boga is celega svojega srca, in v časti imej njegove duhovnike! — Zato se nam ni čuditi, da se je duhovnikom od nekdaj izkazovala velika čast in se jim še zdaj povsod, kjer je živa vera doma! Spoštovanje do duhovnikov se posebno v tem kaže, da se duhovnikom poljubljajo roke; in ta navada naj se ohrani med krščanskim ljudstvom, ne zato, kakor da bi bil duhovnik iz druzega mesa, ampak zato, ker je namestnik Kristusov in ker njegove roke prijemajo in nosijo sv. Rešnje Telo. Sveti Frančišek Serafinski iz velikega spoštovanja do duhovskega stanu ni upal postati duhovnik in je večkrat naravnost rekel: Ko bi jaz skupaj srečal angela in duhovnika, bi poprej pozdravil in počastil duhovnika, potem še-le angela! Kako katoliška cerkev sama visoko povzdiguje duhovski stan, se razvidi iz tega, da je dala duhovnikom privilegium canonis: to se pravi, da je izobčila in odvezo papežu pridržala za take hudobneže, ki bi kdo iz hudobnega namena kakega duhovnika napadel, ranil ali celo usmrtil.
II. Duhovski stan od nekaterih najbolj zaničevan.
In vendar! ta tako častitljivi, tako vzvišen stan nekateri tako črtijo, tako zaničujejo, tako psujejo in tako v nič devijejo, kakor da bi bil zadnji na svetu, ali kakor da bi ga sploh treba ne bilo! Odkod pač to?
No, to je lahko razložiti. Ker duhovnik resnico oznanuje, zato je zoprn tistim, ki ne ljubijo resnice. Ker duhovnik greh obsojuje in preganja, zato ne marajo zanj tisti, ki ljubijo greh! Saj s Kristusom niBO delali drugače. Sovražili so ga farizeji, pismo uki in posvetnjaki zato, ker so bili njegovi nauki nasprotni njih grešnemu in hinavskemu življenju. Daši jim je le dobrote delil, vendar niso marali zanj; govorili so in delali po besedah preroka Jeremija (11, 19.): Strebimo ga z dežele živih, in njegovo ime se še ne imenuj več med nami! In to vse zato, ker so njegovi nauki, njegovo življenje nasproti njih delom. Contrarius est operibus nostris. (Modr. 2, 12.) Nič ne pomaga, da Pilat zanj govori, in ga skuša rešiti. Nedolžni mora proč, mora umreti, ker so njegovi nauki nasprotni njih delom. Četudi pravi Pilat: Saj ni nič hudega storil; oni le upijejo: Proč ž njim! Contrarius est operibus nostris; on nasprotuje našim (hudobnim) delom!
In predragi! Ali se ne godi dandanašnji z duhovniki ravno tako? In čudno bi bilo, ko bi se drugače godilo. Vsaj smo vender duhovniki namestniki, učenci Kristusovi! In učenec ni veči kot učenik, hlapec ne veči, kot njegov gospod. (Jan. 15, 20.) Vsaj je to Kristus sam napovedal svojim apostolom: Ako so mene preganjali, preganjali bodo tudi vas. Ko bi bili iz sveta, bi svet svoje ljubil, ker pa niste iz sveta, ampak sem vas jaz iz sveta odbral, torej vas svet sovraži (Jan. 15, 19.). In to se je vse čase godilo, se godi dandanašnji in se bo godilo še za nami. Odkar je bil Kristus na svetu, odkar obstoji katoliška cerkev, vedno in vedno so preganjali duhovnike in jih preganjajo še zdaj !
če pogledamo v prvo dobo krščanske cerkve, tedaj vidimo, da je nje zgodovina pisana s krvijo. Prvih tri sto let so kristijane grozovito preganjali, posebno pa so lovili in morili škofe in duhovnike. V tistih časih se je reklo: za duhovnika posvečen biti ravno toliko, kakor posvečen biti za mučeniško smrt. Vsaj je na primer znano, da so bili papeži prvih tristo let vsi mučeniki. — Pa kaj bi segali tako daleč nazaj, vsaj imamo bližej take zglede. Še le dobro sto let je od tega, kar so francoski prevratniki odpravili vsako bogočastje in divjali posebno zoper duhovnike. Kar jih ni odpadlo, kar jih ni pobegnilo, ali poskrilo se, vse je moralo pod sekiro. Streljali so duhovnike kakor divjaščino. Samo prvi teden septembra 1792 so v Parizu pomorili 440 duhovnikov. Zapirali so jih na dvorišča samostanov, kjer so jih postrelili iz mo8tovžev; skozi okno so jih metali na ulice, kjer jih je razuz-
dana drubal pobijala in pohodila. Ko je nek župnik priletel na ulice, ga je s kolom pobila ženska, kateri je pred kratkim dal narediti novo obleko. In ker se je morilcem zdelo, da moritev gre prepočasi, izmislili so si ti trinogi nekaj posebnega. Naredili so na barkah nekake mostove, nanje so postavili duhovnike, menihe in nune, po dva in dva skupaj zvezana, in ko so z barkami prišli na odprto morje po reki Seni ali Loari, so spodmaknili mostove, da so uboge žrtve padle v morje in potonile. Ni mogoče povedati, koliko duhovnikov, menihov in nun je bilo v tistih strašnih dneh od leta 1792—1795. poklanih, umorjenih in potopljenih; toliko je gotovo, da je po končani prekuciji ostalo še komaj tretjina vseh duhovnikov. Po bo rekel kdo: Hvala Bogu, da so minili tisti časi, in da se nam dandanašnji ni treba bati takih morij. Jaz pa pravim, da vtegnejo priti zopet taki časi in bodo gotovo tudi prišli, kakor hitro dobe socijalni demokratje in anarhisti moč in oblast v roke. Gotovo je, da bodo ti ljudje naj-pred padli po duhovnikih, ne sicer zato, ker so jim duhovniki morda kaj krivice storili, ampak zato, ker duhovnika sploh viditi ne morejo. Zoprni pa so jim duhovniki zato, ker oznanujejo vero, za katero ti ljudje ne marajo. Kak demokrat je že nevoljen, če le duhovnika sreča. Z nekdanjimi farizeji si misli: Contrarius est operibus nostris: duhovnik je nasproten nam in našim nazorom, našemu djanju. Če bi šlo po volji teh ljudi, potem ni treba duhov nikov; vsaj je znano, da na Nemškem in na Češkem po nekaterih krajih ti ljudje otrok ne pošiljajo več k sv. krstu; da ne hodijo več v cerkev, da se poročajo brez duhovnika, umirajo brez duhovnika in da se pokopujejo brez duhovnika ... V nekem mestu na Češkem je umrlo prve štiri mesece 1898 leta 17 možkih, 19 ženskih in 21 otrok. Duhovnika so poklicali k 3 možkim, 5 ženskam ; z duhovnikom pokopanih je bilo le 13 odraščenih. In tako sega nevera v vedno širše kroge. In če enkrat vere ni, Če Boga in večnosti ni! — čemu tedaj duhovniki? Potem so odveč, potem proč z njimi. Duhovnik naj je nazadnje le še za neumno kmečko ljudstvo; kdor je izobražen, učen, bogat, plemenit, tak ne potrebuje duhovnika. Zato vidimo, da se v tako imenovanih višjih krogih sramujejo duhovnika, da najraje z njim ne občujejo, in ga morda k večemu nazadnje in zavoljo lepšega kličejo k smrti, ali pa še le potem, ko je že v nezavesti ali pa ko je že izdihnil dušo. Pred nedavnim časom, pred 50 in 100 leti so še gospoda plemenitih rodbin zelo čislali duhovnike,
pred 100 in ved letmi je bilo še v duhovskem stanu mnogo grofov, baronov in plemičev; v najvišjih in najboljših rodbinah so si šteli v čast, da so imeli katerega izmed svojih v duhovskem stanu. Med 28 ljubljanskimi škofi jih je polovica plemenitega stanu; dandanes pa ni nobenega plemiča več v vrstah naše duhovščine; dandanes smo tudi v teh krogih nekako odveč postali. Kako malo nas v teh krogih cenijo, ali kako zelo nas zaničujejo, naj pojasni sledeči zgled.
Mora biti kakih 25 let, kar se je to-le zgodilo. Nek grof se je naveličal svoje žene in se zagledal v neko gledališko igralko. Po dogovoru in sodelovanju sta zavdala postavni ženi hoteč potem se poročiti. Ali zločin je prišel na dan: obsojena sta bila oba k smrti na vislice in potem pomiloščena v ječo do smrti. Kaj pa je naredil zopet grof? Svojemu očetu, kije bil v visoki cesarski službi, je pisal: Oče, stori, da pridem iz ječe, reči cesarju, da postanem rad vse, če ne drugače, postanem nazadnje tudi duhovnik, samo da priden iz ječe!
Dragi poslušalci! Kaj pravite k temu? Jaz moram reči, da take žalitve dubovskega stanu še nikdar nisem slišal in menda tudi vi ne! Po izjavi tega grofa je duhovski stan sploh zadnji in najzaničljivši stan, katerega se sploh človek poprijeti more, in to še le potem, ko že kaj drugega ni več mogoče, še le potem, ko je kdo komaj še le ušel vislicam!
In glej, ljubi novomašnik moj! tak stan si si tedaj izvolil; glej kaj te čaka! — Zaničevali te bodo, psovali te bodo, zasramovali te bodo, po časnikih te bodo grdili, pred sodbo te bodo vlačili, »proč ž njim«, bodo vpili! I, kaj pa si jim vender naredil ? Contrarius est operibus nostris! Samo zato, ker bodeš učil resnico, za katero ne marajo, samo zato, ker bodeš oznanoval Kristusa, katerega ne poznajo, poznati nočejo! — Pa to si vse že vedel, ljubi novomašnik moj, vse to so ti tvoji odgojitelji in učeniki velikokrat povedali — in ti si vender postal duhovnik! Blagor ti, da si kljub vsem težavam in zaničevanju, ki te čaka v duhovskem stanu, svoj vrat vklonil pod jarem Kristusov. S tem si pokazal, da imaš tisto lastnost, ki diči apostole, in kateri se pravi srčnost! Storil si, kar sta storila Cebedejeva sina. Ko ju je namreč prašal Kristus: Ali moreta piti kelih, katerega bom jas pil, odgovorila sta brez obotavljanja: Moreva! (Mat. 20, 22.) to se pravi: Pripravljena sva piti iz keliha trpljenja! Enako so tudi tebi pokazali kelih, iz katerega bodeš moral piti, kelih gren-kosti, ki te čaka v duhovskem stanu, kelih trpljenja, katerega
bodeš moral okušati, morda v prav obilni meri! — Pa le srčan bodi, ljubi novomašnik moj in zaupaj v Njega, ki je svet premagal! Premagal bodeš tudi ti, premagali bodemo tudi mi! — Naj svet pravi, kar hoče, naj nas zaničuje kakor hoče, mi zaupajmo v vanj, in ne bomo osramoteni! Duhovenstvo nove zaveze je naredba božja in cel svet tega podreti ne more. Pobijejo nas lahko, ali vstali bodo drugi mesto nas! Vzamejo nam lahko dohodke, pa Bog ima še take vdove, kakor Sareptanka, ki je redila njegovega preroka. Spode nas lahko iz dežele, ali zatrli nas ne bodo! Dokler bo stal svet, tako dolgo bo obstal tudi duhovski stan; vsaj imamo obljubo Kristusovo, ki pravi: Glejte, jas sem pri vas vse dni do konca sveta!
Torej še enkrat, ljubi novomašnik moj! Nastopil si sicer stan, ki je zelo težaven in zaničevan, po vender tudi čez vse častitljiv in spoštovan od vsacega dobrega kristjana. Blagor ti, ki bodeš kot duhovnik deloval v deželi, ki je še zvesta katoliški veri, in med svojimi rojaki, ki večinoma še čislajo in spoštujejo svoje duhovnike! Ko bi se pa tudi zgodilo, da bi te zadelo v duhovskem stanu kaj tacega, kar sem danes omenil, potem bodeš vedel, kaj ti je storiti!
Danes, ko bodeš prejel kelih zveličanja v svoje roke, daruj se popolnoma Gospodu, pripravljen piti kelih trpljenja do zadnje kaplje. Ko se bodeš danes daroval Bogu v svet in dopadljiv dar, zahvali se Gospodu tudi za veliko milost, da te je po tolikih zaprekah srečno pripeljal v duhovski stan. — Spominjaj se z hvaležnostjo svojih ljubih starišev, ki so s taboj vred in zavoljo tebe toliko trpeli: danes je pozabljen ves njih trud. Spominjaj se bratov in sester, posebno nje, ki je redovnica! Spominjaj se svojih krstnih in birmanskih botrov; spominjaj se vseh znancev in prijateljev; spominjaj se tudi mene, ki sem te vedno ljubil kot svojega sina in te danes pozdravljam kot svojega duhovnega brata! Spominjaj se tudi semeniških vodnikov in profesorjev, spominjaj se vseh svojih spovednikov, ki so te tako lepo napeljevali in pripeljali v ta častitljiv stan. Spominjaj se vseh svojih dobrotnikov, ki so ti tako ali tako pomagali v duhovski stan! Spominjaj se danes še posebno vrhovnega poglavarja svete katoliške cerkve, papeža Leona XIII., da nam ga Bog še ohrani nekaj let, v brambo in prospeh njenih pravic; spominjaj se našega gorečega in neumornega škofa Antona Bonaventura, ki so ti položili roke
na glavo, da ne opešajo pri silnem trudu; spominjaj se našega cesarja Franca Jožefa, da bi nas še mnogo let modro vladal 1 Spominjaj se tudi vseh ranjcih sorodnikov in dobrotnikov, če kaj potrebujejo od tebe!
In zdaj stopi k altarju, da začneš darovati Bogu najsvetejšo daritev, da pa daruješ tudi sam sebe Bogu za celo življenje! In če te morebiti straši težak stan, pomisli večkrat na besede, katere je izgovoril slavni ljubljanski škof Tomaž Kren: Si taedet labor, aspice praemium ! Ce Te straši trpljenje, glej na plačilo! Amen.
J. A%man.
Pogled na slovstvo.
Almanah, spisali slovenski bogoslovci. Uredil Frančišek K s. Grivec. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna. Založili slovenski bogoslovci. 1901. Cena 2 K 40 h. — Knjigo smatramo kot sliko bogoslovja, s tega pogleda se je mora razveseliti vsak dobromisleč razumnik. Če primerjamo duha višješolske mladine z vsebino te knjige, kolika razlika! Kako lahkomiselno dostikrat tratijo mladeniči čas, in potem z nezrelimi poskušnjamL nastopajo med ljudstvo kot »izobraževatelji ter osrečevatelji“ naroda. Almanah pa nam odpira pogled v delavnico — v bogoslovje. Tu se uglabljajo resni mladeniči v resna, tudi najtežja vprašanja. To pričajo sestavki: „Odkod religija8; „Iz naturalizma v misticizem8; »Panteizem in enota krščanskega naziranja8; »Umetnost — apologija8; »O namenu cerkvene glasbe8; »Zasebna last8; »Življenjska moč svetosti8; »Christus heri et hodi e8. Tukaj se trudijo, da bi res prav koristili ljudstvu; primeri sestavek »Slomšek — pedagog8. Tukaj se zares bogatijo duhovi, ki bodo lahko duhovno bogatili svoje ljudstvo. Krasne so besede vodilne: »Kristusu — slava.8 Za sestavek: »Slomšek — pedagog8 bi bilo škoda, če bi ostal samo v »Almanahu8. »Prilikam8 je treba nekaj besed. Struja, ki išče všečnosti v nejasnosti in posebnosti, ne upliva blagodejno; če je kritika ne iztrebi, zato ni sama na sebi nič boljša; misel bodi lepa in bodi izražena. Pisatelj »Prilik8 ima dober namen, ima tudi zmožnosti, s katerimi bo koristil mnogo, če jih bo prav obrnil. Toda malenkost ni, če bo treba kritiku segati k zboru tridentinskemu; zakaj, kakor otrok mora ljubiti in spoštovati očeta, predno zna pozitivne božje zapovedi, tako mora duhovnik čutiti že v srcu spoštovanje in ljubezen do besed božjih. Ne morem misliti, da bi mladi, delavni, po vzorih hrepeneči bogoslovci iskali hvale, vem pa tudi, da s tega mesta ne pričakujejo pouka, zato posameznih sestavkov ne jemljem v natančnejši pretres; kar je rečeno, naj se strne v lepe knjige vzvišeni namen »Kristusu — slava!8	Dr. P.
Založba »Katoliške Bukvami;".	Tisk »Katoliške Tiskarne"
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.