337
Kratkočasno berilo.
Dve kleti ali k o no bi.
V nekem tergu, cigar prebivavci žive večidel od vi-noreje, ker njihove gorice proti jugo-zapadu ležeče in burje obvarovane dajejo posebno dobrega vina, sta živela v drugi polovici preteklega stoletja, v kterem se je dogodila sledeča povest, dva premožna kmetovavca in vinorejca: Ivan Ma-telic in Lovre Ovčaric. Akoravno najbližnja soseda, sta bivala vendar v največjem sovražtvu zavolj dveh kleti (^dveh keldrov), ktere ste se nahajale pod njunima hišama in ste bile samo po zidu ločene. Zavoljo teh dveh kleti so gnali že njuni predniki hudo pravdo, ktera jim je prizadevala mnogo neprijetnost, se več pa stroškov. Preden se je pa še dognati mogla pravica tega ali unega, se pripeti nesreča, da ustane v tergu požar, ki je pokončal z drugimi listinami vred tudi tiste pisma, na ktere sta pravdarja postavljala svoje pravice. To je sicer konec storilo pravdi, ne pa sovražtvu.
Ivan Matelic je imel hčer Domico, Lovre Ovčaric pa sina Osi p a. Ta dva pa se nista sovražila kakor njuni starši, temveč, kakor se velikrat bere v povestih, sta se rada imela.
To pa ni moglo skerbnim očem njunih očetov dolgo skrito ostati. Kolikor bolj pa sta se starca prizadevala, ugasiti žerjavico v sercih svojih otrok, tolikor živahneje je segal ogenj okoli sebe, kar je obadva soseda jako razkačilo.
Zavolj tega je sklenil Ive Matelic, prestriči neumno „zatelebanost^, kakor je imenoval nagnjenje mladih ljudi, in Domico berž kam omožiti. Mož, ki bi mogel osrečiti njegovo hčer, je mislil Ivan, bo nek prijatel, ki je z vinom tergoval in ki je pred malo časom vdovec postal; on bo — je djal — Domico rad za ženko pobasal. Ta vinski kupec, Cep po imenu, je res že imel šest križev na herbtu in se tudi ni mogel ravno hvaliti posebne lepote, zlasti ker je mati na-tura obdarila njegov vrat z dobrim kosom mesa, ki ga poredni ljudje „krof" imenujejo, in ker je njegov nos bil očiten dokaz pregovora: „v terti je življenje". Al Cep je imel mošnjico dobro napolnjeno in je slovel kot zvedena in prebrisana glava. Te lastnosti so največ veljale pri Mate-liču; zato je sklenil, o pervi priložnosti obiskati ga v bližnjem mesticu, v kterem je prebival.
Naključilo se je, da se je to zgodilo še pred kakor je Matelic mislil. Matelic je namreč imel voz vina v bližnjo vas peljati in je vožnjo sam prevzel. Pridši v vas, izro-čivši vino kupcu in položivši konjem sena v jasli, se poda Matelic v gostivnico, okrepčat se preterpljenega truda. Sto-pivši v kerčmo pri mizi, na kteri je stal velik kozarec ali žmulj, precej zagleda viuskega kupca Čepa, ki je tudi po nekem opravilu prišel v vas.
„Oho, srečne oči! se tukaj najdeva?" začudeno reče Matelic.
„Hribje in doline se ne snidejo, ljudje pa", odgovori Cep, Mateliču žmulj  pomoli vsi.
„Na vaše zdravlje!" reče Matelic in dobro potegne iz žmulja.
„Kaj vas je nek sem doneslo?" vpraša Cep.
^Pripeljal sem Petroviču voz vina, in pri ti priložnosti mi je hencana dlaka ostala v gerlu, ktero moram zdaj po-plakniti".
„Pravo, pravo! se mi tudi včasi kaj takega primeri, kakor vidite".
„No, kako vam je kaj, boter?" vpraša Matelic.
„Hvala lepa za vprašanje. Tako, tako; zmiraj je dosti jeze z družino; ni več pravega veselja z gospodarstvom. Še eno merico starega!" zavpije nad kerčmarjem.
„Tako še zdaj niste oženjeni?"
„Še zdaj ue. Nimam dosti časa ozirati se za ženskami".
„No, zavolj tega vam menda ni treba dosti skerbi imeti. Vašim prijatlom gotovo ne manjka hčer, kterih vsaka bi Vas rada vzela".
},Znabiti; al ravno s prijatli imam vsakrat toliko drugih opravkov, da pozabim na njihove hčere".
5?K tej sekiri se lahko najde toporišče", reče Matelic se posmehljaje. „Vzemite mojo Domico".
rVašo Domico? Kdo je ta Domica?
„No, moja hči, osemnajst let stara, lepo izraščena in za gospodinjo kakor nalašč".
^Koliko daste dote svoji hčeri?"
^Petsto terdih tolarjev".
„To ni veliko za Mate lica!" zagodernja Cep in iz-prazne kupico.
„In verh tega še osemsto veder vina najboljega domačega pridelka".
„Osemsto veder", zamermlja Cep; „to stori kakih 2500 gold., ako je vino dobro".
-Cviček ali zavrelica ravno ui".
338
„Veste kaj? da ostaneva pri osemsto, dajte svoji hčeri 800 tolarjev, zraven pa 800 veder".
;,Ehe! vi si merite s preveliko mero; pomislite vendar tudi na dekle".
5)Dvakrat deset je dvajset", je računal Čep.
,5D6mica je živa in delavna stvarca".
„In pet bi bilo dvajset in  pet".
„Razume tudi gospodarstvo, zna brajde vezati".
„In še 50 starega".
„Zna šivati in plesti".
„Čakajte, vam bom nekaj povedal", mu Čep seže v besedo. „Dajte verh 500 tolarjev še 1000 veder vina, ako vam je to laglje. Jez bi ravno potreboval 1000 veder, ga imam ravno toliko poslati nekemu tergovcu v Celovec".
5)To mi je preveč, vendar še dodam 50 veder".
„S temi ne izhajam: 50, 60 in 10 je 70 — jez potrebujem ravno 1000 veder".
5)Pokazati vam, da se ne norčujem", reče Matelic, „hočem število dopolniti in vam dati 900 veder".
„Ne, ne bo nič, boter Ive, ne gre; jez moram svojih 1000 veder imeti, kakor ima molitva svoj amen. Ne pote-zajte se za teh umazanih sto veder; pomislite, da vam ne bo več treba hčeri hrane in obleke dajati; pri tem se leto in dan tudi dokaj prihrani'*.
„Jaz bi mislil, 500 tolarjev in 900 veder je tudi nekaj. .. . "
'Si mogoče. Jaz potrebujem okroglo število", reče Cep, izprazne kozarec in udari ž njim na mizo v poter-jenje svojih besedi. ^Udarite, boter! in prišel bom čez nekoliko dni k vam.
„Dekle vidit".
;,Vino pokušat, to je pervo. Dekleta so si vse podobne; vaša hči tudi ni drugač.  Toraj: Je ali  ne?
„No, ako že po sili morate 1000 veder imeti, naj si bode", reče Matelic čez nekoliko časa.
?)Tako je prav — mož beseda, boter Ive! in zdaj: Mozi ti Bog!" reče Čep, kteremu je vino že v glavo stopilo, in udari s svojim žmuljem na žmulj Mateličev, da se je vino zlilo po tleh.
In tako je bila med njima ;,glihenga" končana; govo-rivši še nekoliko o pripisovanji in pogodivši se, da bode ženitbeno pismo pri Mateliču spisaho, se ločita in gresta vsak po svojih opravkih.                                      (Dal. si.J
346
Kratkočasno berilo.
Dve kleti ali konobi.
(Dalje.)
Ko pride Matelic domii, precej pove svoji hčeri, ka-košna sreča je čaka, kar je pa Domico malo malo razveselilo, očeta pa še manj skerbelo.
Kmali se je splazila Domica za plot hišnega verta, da bi se bila skrivaj izjokala, ker zoperstaviti se svojemu očetu ni upala. Kmali je pa tudi Osip k nji se prikradel in jo tolažil, dasiravno je bil sam tolažbe potreben.
Dva dni sta minula v navadni delavnosti in v tihem žalovanji nesrečnih zaljubljencov, ko se pripelja na svojem starem koleseljnu vinski tergovec Cep.
Matelic ga sprejme prijazno in mu pokaže svojo hčer Domico, kteri je rekel Cep par praznih besed, precej pa vprašal po konobi (keldru).
Matelic se tedaj poda s svojim gostom v konobo, in mu da pokušati vse svoje vina, pri kterem delu je Cep zares bistro glavo kazal v spoznanji različnih sort in let in v gleštanji vina. Kolikor bolj pa je pokušal, toliko zado-voljniši je bil.
Ko sta načela   zadnjo bačvo (sod),   se vsedeta   k mizici v kotiču, se pogovarjata to in uno, pri bokalu in pijeta tako dolgo za srečno prihodnost, da jima je zdajnost izpred oči izginila in da so morali Matelica nesti v posteljo, Čepa pa na njegov voz, ki ga je domu spravil.
Drugi teden pa je Matelic obiskal svojega prihodnjega zeta na njegovem domu, kjer se je pripetil nazadnje le mali razloček, da zdaj so morali nesti Čepa na posteljo, Matelica pa na voz.
Pa tudi Ovčarič je sklenil, zabraniti svojemu sinu ljubezen njemu toliko zoperno in ravnati ž njim po svoji voiji. V prazni obleki se toraj poda neko nedeljo popoldne v bližnjo farno vas, dve uri hoda od terga oddaljeno, kjer je imel več znancov, od kterih je več let kupoval njihov vinski pridelek. Al zdaj ni bilo namenjeno njegovo obiskanje nobenemu teh, ampak neki botri, udovi Barbi Bačvarici, ki je tam imela čuda brajd, veliko posestev brez dolgov in lepo hišo, v kteri je prebivala s svojimi tremi hčerami in svojo družino. Njeno ime „Bačvaricau se je prilegalo kakor nalašč njenemu životu, ki je neovergljivo pričal, koliko ona poštuje in ceni dobro hrano, — tisto vez, ktera vkup derži dušo in telo.
Starega znanca Ovčariča je sprejela Bačvarica s svojimi hčerami Lorko, Dorko in Florko neizrekljivo prijazno in ljubeznjivo, pa mu po stari navadi natočila iz dobre bačve pri zidu. Akoravno je Ovčarič moral obstati, da naj-stareja hči Bačvaričina, Lorka, na ktero je prav za prav piko imel, nikakor ni bila primerjati Mateličevi Domici, Dorka in Florka pa da ste ji tako malo podobne, kakor sta si noč in dan, je vendar pri njem mnogo mnogo veljalo Bačvaričino premoženje in marljivo gospodarstvo, ktero se je kazalo povsod in tudi na vedenji deklet in poslov.
Dolgo časa ni mogel nikakor dobiti priložnosti, da bi bil pravil, kje ga čevelj žuli, ker nadepolne hčere Bačva-ričine so svoje dobrorejene matere tako malo hotle zapustiti, kakor nerade zapuste mlade piščeta koklo, in ker Lorka, kakor tudi Dorka in Florka so neizrečeno bistroumne glavice razodevale v tem, da so pogovor, ki ga je Ovčarič večkrat nalaš hotel premeniti, da bi vodo napeljal na svoj mlin, vselej spet vjele in s svojo nenavadno berb-ljavo zgovornostjo dalje predle brez konca in kraja.
Ko je po dolgo terpečem in nadležnem čakanji nazadnje vendar sam bil z gospodinjo in ko je tudi še prestal dolgočasno hvalo, ktero je pela Bačvarica skopčevemu (ko-štrunovemu) bedru, ki ga mu je ukazala speči, je bil Ov-
čarič nazadnje vendar tako srečen, da je zasukal pogovor od koštruna na njene hčere, in pri ti priliki je omenil, kako lep par bi bila njegov sin  Osip in Lorka.
Bavčarica, ktera je precej uganila, kam pes taco moli, mu to poterdi in reče, da bi res lepo bilo, ako bi se Osip in Lorka vzela. Ko sta potem še dolgo in široko pogovarjala se o doti, bali, prepisovanji in pripisovanji in Bog ve kaj še, in ko sta nazadnje zedinila se v poglavitnih zadevah, obljubi Barba Bačvarica, ga kmali s svojo hčerjo obiskati, da bi reč vpričo Osipa do kraja dognali. Ovčarič se odpravi domu neizrečeno vesel, da je tako dobro opravil kar je hotel.                                                         (Dal. si.)
352
Kratkočasno berilo.
Dve kleti ali  k o no bi.
(Dalje.)
Sledeči dan zvečer, ko je sam s sinom v hiši sedel, mu pove, da mu je nevesto snubil in da je dobil zadovoljen odgovor. Osip zabledi in reče , da ga nič kaj ue mika oženiti se.
„E, kaj", odgovori Ovčarič, „tu se ne vpraša, ali te mika ali ne; dosti, da se ti ponuja nevesta z lepo doto; tega ni treba dolgo premišljevati. Te dni bo Bačvarica se enkrat sem dopeljala s svojo hčerjo, ogledat tebe in naše pohištvo; zato ti svetujem, da se kolikor ti je moč lepo napraviš in da se do nju tako spodobno obnašaš, kolikor je le moč, ako hočeš, da ti ne razbijem rok in nog in — Bog!"
Osip se je ravno tako malo, kakor Domica, prederznil ustavljati se svojemu očetu in gre obupajoč iz hiše, da bi mogel pod milim nebom prepustiti se svoji  veliki žalosti.
Vzdigajoči se vihar je popolnoma zlagal se z nemirom njegovega serca. Oči njegove so se veselile pogubonosnih oblakov, ki so vzdigavali se nad vinogradi, in njegovim ušesom je bilo preprijetno poslušati gromenje z mirom glasneje in vdarjanje treskov, kterim je pravil in tožil svojb serčno žalost. Truden od žalovanja in notranjega uepokoja se poda nazaj v hišo in se verze na posteljo, ko je vihar najhuje razsajal od zunaj. Kakor s škafa je dež lil in kakor v potokih se je valila voda po ulicah, grom je razsajal v polni serditosti in blisk za bliskom razširjal dnevno svetlost po okolici vsi. — Vr vsaki hiši je luč gorela v kotu pred razpelom in vsaka gospodinja je imela žegnano oljko prižgano na ognjišču.    Strahovito   tedaj   udari  strela  v po-
353
filopje sovražnih sosedov in omamljajoč grom zadoni, da je vsak mislil, tresk je vse pokončal.
V  najsmešniši opravi, ki se more misliti, so prileteli kakor na udarec Mutelic in Ovčarič, Domica in Osip, veliki hlapec in mala dekla, vsi fantje in dekleta ven iz sobe in spavnice, iz skednja in staje pod nemilo nebo, otet se pogina, ne pazeč na ploho, ki je lila šumeče na njihove glave. Z zaspanimi očmi in trepetaje na vseh udih so potlej stali, kakor živi žlebovi pred hišama in zijali proti njunima verhoma, boječi se, da bo sedaj in sedaj pokazal se ognjeni petelin na strehi. Al ni bilo ne dima ne plamena, in malo za tem sla jih prisilila mraz in dež, podati se nazaj vsak na svoje mesto.
Zdelo se je veudar, kakor bi bil vihar z unim svojim strahovitim treskom vso moč zgubil in dospel do najvišje stopnje: dežuje le malo še, grom potihujo, kakor pes, ki ga je gospodar ozmerjal, oblaki se razgube, voda uteče, in ljudje nekoliko oserčeni so si sedaj upali z lojenicami in svetilniki vse preiskati, da bi našli škodo, ki jo je strela storila; al v svoje preveliko začudenje niso mogli najti ne naj manj ega sledu.
Ko sta drugi dan odperla kramar Jurkin svojo štacuno in mesar Kolarič svojo mesnico, je bilo na obeh mestih čuda govorice o viharji in njegovih nasledkih. Večina kupcov, ki so prihajali v mesnico, so stermeli, da silni tresk ni vžgal nikjer. Mesar Kolarič je pa terdovratno terdil, da je strela udarila pri Mateliču ali pa pri Ovčariču in tudi zapalila, toda samo notri v poslopji je gorelo in ogenj so precej pogasili; poškodovanec pa je to reč tajil in skrival, zato da bi se sosed ne mogel veseliti njegove škode, ki mu je zmiraj želi. Al vkljub vsemu terjenju in vkljub vsemu poznejemu preiskovanju ni mogel ne Matelič ne Ovčarič rešiti zastavice čudovitega  treska.
Vendar ta zgodba ni bila brez posebnega upliva na -osodo  zaljubljencov,  kakor borno  krnalo vidili.
Od tega večera sta se Ovčarič in njegov sin zmiraj bolj pisano gledala. Oče se je obnašal proti Osipu zmiraj neprijazniši in ostreji, Osip nasproti je vedno bolj kljuboval in se kujal.
V  tem se je približal dan Domičine zaroke; Cep je imel priti k Mateliču. Pri Mateliču je bilo toraj vse živo in gibčno. Že od ranega jutra so čistili in snažili; hlapci in dekle so letali iz sobe v sobo in so se zdeli tako nepo-kojni in uepočakljivi, kakor njihov gospodar, ki je zmirom k vratam hodil gledat, kdaj bo prišel leni ženin. Domica je pa v svoji samotni izbici z objokanimi očmi pričakovala hude ure.
Vse drugače je bilo pri Ovčariču. Ta je namreč zvedil od velikega hlapca Markota, da je Osip sklenil v svojem obupanji, pobegniti jo, in da je zato že vkup zvezal svoje kopita. Precej časa šeta z rokama na herbtu gori in doli. Nazadnje je bilo viditi, da je nekaj sklenil. Naročivši nekaj velikemu hlapcu Markotu pokliče sina k sebi in mu ukaže, ž njim iti  v klet.
Pridši v klet (kelder), prižge Ovčarič lešarbo stoječo na praznem sodu, pa reče Osipu: „Kakor slišim praviti, se ti mesa v tvoji butici; ti misliš pobegniti; al jaz ti bom to zabranil. V ti kleti ostaneš zapert tako dolgo, dokler se ti možgani ne poravnajo".
S temi besedami zapusti oče sina, ga ne pogleda več in zaklene vrata za sabo. Osip dolgo stoji ves omamljen in stermo gleda v berlečo luč, ki je njegovo ječo le za silo razsvetljevala.
Nazadnje se vendar zave; al jeza in serditost nad tako sramotnim ravnanjem ste mu zavrele kerv.
Ta hip morebiti je Domičina zaroka; ta hip morda je prodana ona vinskemu mehu, ta trenutek morebiti se ji prilizuje — in Ofip tega ne more braniti ter je kakor norec ali hudodelnik zapert v tamni ječi!
Zastonj leta k vratam, kliče očeta in posle, žuga od-
preti čepe vsem sodom in izpustiti vse vino; zastonj terka in razbija kakor norec po vratah in jih stresa, kakor ulovljen lev svojo kletko. Zapah in ključavnica se smejata jezi njegovi.
Utruden se vleže na škopnik slame, ki jo je zraven praznega soda, kjer je luč gorela, za-nj pripravil veliki hlapec Marko; dolgo časa tako ostane v tihem tuhtanji in stotere misli se mu križajo v glavi, kako bi se osvobodil; toda izmisliti ni mogel ničesa.
Nazadnje se pomiri, kljubovanje sopet izbujeno zaduši, kakorv gost pepel, plamen strasti njegove.
Cez nekoliko časa se vzdigne počasi, vzame lešarbo in pregleduje prostorno klet brez namena. Trebušasti, z železnimi obroči nabiti hrastovi sodi, ki so bili poredoma postavljeni, kakor vojaki v versti, so metali svojo orjaško senco na slabo razsvetljene bližnje in daljne stene. Zdelo se je samotnemu Osipu, kakor da bi podzemeljske pošasti postopale okoli njega v nerazločnih podobah. Vse je bilo tiho kakor v grobu; skoro ga je groza popadla.
Zdaj se približa steni, ki je Mateličcvo klet ločila od kleti njegovega  očeta.
Nehote in nevedoma vzdigne lešarbo, da je vsa njena svetlost padala na mokro steno. Svete nebesa! kaj ugleda tukaj? — Misli, da se mu sanja; z roko si tare oči in potlej še enkrat tje posveti, stopi potem bliže k steni, da bi vse bolje vidih
Stena je bila od verha do dna počena in je imela tako veliko pokliuo, da se je človek brez truda skozi splaziti mogel. Zdaj je bila hipoma rešena zastavica strahovitega treska. Strela je očividno strop ali obok prederla, razter-gala steno od verha do tal in se zgubila v zemlji, ne storivši nobene druge škode. Da pa pri preiskovanji niso našli pokline, je bil kriv steber, ki je stal blizo nje in jo zakrival očem, ako še ni prav do nje prišel.
Precej se spravi preko peska in persti, in se splazi skozi luknjo v Mateličevo klet. Tudi ta klet je bila jako prostorna in dobro obokana, s stopnicami precej poškodovanimi in na verhu njih so bile težke železne vrata. Tik samih sten so stale tudi tukaj velike okroglotrebušne bačve, kakor v konobi Osipovega očeta, in tukaj kakor tam ga je obdajala enaka samota in tema, pa tudi tu je steber zakrival luknjo, da je ni bilo viditi drugač kakor od  blizo.
Hipoma pride Osipu na pamet, da Domica navadno sama hodi zvečer po vino za očeta, in tiho upanje ga spreleti, ktero je pa, kakor luč brez olja, precej spet ugasnilo, ko se domisli, da je danes dan Domičine zaroke in torej ne more upati njenega prihoda. Toliko gotoveje pa je bilo misliti, da bodo posli prihajali v klet po vino za njemu toliko zoperno slovesnost; le sam s sabo se ni mogel zediniti, ali bi se tem pokazal ali skril.
Minulo je precej časa med tem razmišljanjem, posled-njič pa sklene, zapustiti začasno ptujo posest in na očetovo zemljo nazaj se splaziti — vsled pravila, da je čakajoča politika včasi najbolja.                                       (Dal. si.)
360
Kratkočasno berilo.
Dve kleti ali ko n ob i.
(Dalje.)
V tem, ko se je to godilo v kletih, se pripelje opra-šena kmečka kočija po gerdi poti proti tergu in se oberne k sovražnima sosedoma. Mate lic skoči na vrat na nos iz hiše, ker je mislil, da se nihče drug ne pelja, kakor ženin že davnej pričakovani; al zmotil se je. Kočija je ostala pri njegovem sosedu O v čar i ca: bila je Bačvarica in njena hči, ktere ste se po obljubi pripeljale vidit Oaipa.
Ovčarič se ni nadjal teh gostov,  in ji  je nekako pre-
361
strašen sprejel, kar je Bačvarica precej zapazila. Na njino vprašanje po Osi p a odgovori Ovčaric, da ima neko zelo potrebno opravilo v kleti, da bo pa berž berž prišel.
Ker vdovec Ovčaric ni imel nobenega, ki bi bil namesto njega pri Bačvarici ostal, je mislil in mislil, kako bi mogel svoje goste spodobno zapustiti in iti po Osipa. Po-slednjic si izmisli, Bačvaričine peljati pred hišo na vert, da bi ga tukaj malo časa same počakale, dokler ne pride z Osipotu nazaj.
Botra Bačvarica in Laika niste mogle zapopasti čudnega obnašanja Ovčaričevega in zakaj da Osipa od nikodar ni. Ugibaje to in uno se sprehajate kakor dva žandarja po vertu gori in doli tako dolgo, dokler je le dopuščala debelost Bačvaričina. Ko jo pa dolgo sprehajanje utrudi, se vsedete na klop. Zastonj je Lorka pričakovala Osipa, njena mati pa telečje pečenke; namesto nju pride zaspanec, in ji posuje z makovim semenom, da kmalo za tem je bilo slišati tistih malo prijetnih glasov, ki jih v vsakdanjem življenji  „smerčanje" imenujemo.
Osip, ko smo ga zapustili, je spet šel v klet svojega očeta, se vleže na otep zraven soda, zija ueprestano proti luknji v zid, kakor nekdaj vitez Togenburški na samostansko okno svoje drage, in čaka in čaka ves zamišljen, kako se bo izmotala ta reč.
Kar se mu dozdeva, da sliši ropotanje v sosedovi ko-nobi. Berzo tava k luknji in posluša. V resnici sliši vrata se odpirati. Zdaj se pomoli skozi luknjo in kakor od nebeškega ognja se čuti prešinjenega: bila je Do mi ca, kolikor je je bilo od nos: do glave; v levi roki je nesla svečo, v desni pa je deržala verč za kljuko. Navzet veselja in radosti smukne Osip skozi luknjo nji  naproti.
Od ropotanja, ki ga je napravil Osip, vsa prestrašena pogleda Domica kviško, in komaj zapazi v tmini neznano osebo, ko strašno zaupije in od sebe verze svečo in verč. Os/p pa v Xeui hipu objame deklico skoraj omedljeno in šepta: „Tiho, za Božjo voljo, tiho, molči!" Toda Domica ne posluša opomina in vpije,   kolikor ji more na vse geiio.
?,Kaj me ne poznaš?" jo vpraša Osip glasneje. „Saj sem Osip; ne upij vendar, kakor bi bila obsedena!"
„Osip? Ti si? — spregovori Domica. „Oh, kako sem se te ustrašila, da trepečem kakor šiba!"
vLe mene se primi iu derži" — reče Osip" — bo precej dobro. Najpred morava tvojo svečo prižgati tam-le na lešarbi". Potem je poiskal svečo na tleh. Ko jo najde, prime Domico za roko.
„VTsi Božji svetniki!" — upraša Domica — „kako si prišel ti v našo konobo?"
„Skozi to-le luknjo" — ji Osip odgovori in jo pelja za steber.
wBog pomagaj" — vzdihne Domica — ,3saj se je zrušila skoraj vsa stena!"
„To je storila unidan tista strahovita strela, ki nas je vse tako omamila".
„Pa po kaj si prišel v tako nenavadnem času lesem?"
?5Jaz?" — dostavi Osip   nekoliko zmotljen — ^za kaj
—   po koga sem prišel? Jaz sem tukaj  — zapert".
53Zapert?!" — zavpije Domica — saj vendar nisi kradel ?"
„Kaj ti na misel ne pride!"
„Tako so se pa vrata same za tabo zaklenile?"
„Tudi ne; da boš vedila: oče so me zaperli, ker sem hotel pobegniti, zakaj brez tebe tukaj za-me ni več ostanka bilo.   Vrendar pojdiva, da tvojo svečo spet prižgem.
—   Blisk! zdaj mi  pa še sveča doli pade!"
Ko je svečo spet našel, spet pritava k Domici, jo skerbno pelja k luknji in ji pomaga skoz njo. Zdaj sta prišla v Ovčaricevo klet, Osip prižge svečo • in jo postavi na sodeč zraven lešarbe.
j,No, zdaj mi pa povej: kako je to, da danes — na dan svoje zaroke prideš po vina?"
„Zato, ker gerdega Čepa ni bilo".
„Kaj? Ni ga bilo?" — vpraša Osip.
„Ne, Bogu hvala!" dostavi Domica.
„AIi tudi nič ni dal vediti, zakaj  ne pride?"
„Se zinil ni. Jaz ne vem, zakaj ga ni; drago bi mi bilo, da bi ga ne bilo do sodnega dne. Tudi oče ne morejo uganiti te čudne zastavice; gotovo so že več ko stokrat po njem zjjali skozi vrata iu okna, pa zrniraj zastonj".
„Cuj!" — reče Osip tiho — dozdeva se mi, da nekdo gre v vašo konobo".
,,Bog pravični!" —  izdihne Domica.
„Tiho, le tiho! steber zakriva luknjo in ne da odtod nič svitiobe tje. Pojdiva bliže iu poslušajva!" Po teh besedah se bližata luknji iu lukata v Mateličevo klet. — Osip se ni motel, ker precej za tem so se odperle vrata in čez prag stopi dekla z lučjo.
„To je naša Marica" — šepta Domica.
Dekla se pripogne, dene desno roko nad oči, da bi bolje vidila, in zakliče: ;?D6mica ! oj Domica!"
„Kliče me!^
;,Tiho!"
wNič ni ne slišati ne viditi" — reče dekla sama sebi. „No, to je vendar čudna vetrenost! Zdaj je že spet gori letela in vrata do kraja odperte pustila. Da, ljuba mladost!" To izgovorivši spet izgine iz kouobe, zaderleskne vrata za sabo in jih s ključem zaklene.
„Bog in vsi svetniki! Zdaj je pa še mene notri za-perla!"   —   prestrašena zavpije Domica.   „Kaj  bo  iz tega?"
„Da, sam ne vem, kaj bo" — odgovori Osip ne manje prestrašen.
wAko oče zvedo, da sem bila tukaj sama s tabo, me bojo umorili".
„Se ne smemo zrniraj najhujega bati" — jo tolaži Osip; „moramo tudi nekoliko zanašati se na dobro srečo in Božjo  previdnost,  ktera skerbi  za  ljudi".
„Ne, ne; ko bi se to zvedilo po tergu, kakošna sramota!"
„Kaj moreva midva za to? Saj nisva nalaš tu se sošla; zoper najino voljo so naji zaperli, so naji popolnoma k temu prisilili. Toraj naj si bode karkoli hoče, naji ne more nihče obdolževati. Vsedi se zdaj tu k meni in misliva, kaj nama je početi, da bi naji nikdar več ne ločili, ker gotovo si že slišala, da tudi mene hočejo oče po sili oženiti".
„Kako, tudi tebe?"  — prepadeno  vpraša Domica.
„Da! in sicer z  Bačvaričino hčerjo".
„Z  nečimerno napuhnjeno Dorko?
„Ne, ne!"
„Ali z lesičasto, rudečevlaso, sitno Flor k o?"
„Tudi ne, ampak z Lorko".
„Z tisto zijalosto gosko z vodenimi očmi?"
55Da, s tisto".
„Kteri se zeha ves dan, ako vedno ne je?"
2,Da, ravno tista je".
„8 tisto neumno, bedasto dečlino, ki si za vsakega fantelina vrat lomi!"
„Da, da,  ravno s tisto sovo".
„Na, mi pa vendar bolj dopadete Dorka in Florka, ker po pravici se more vendar od obeh reči, da ste prav za prav .. .."
„Pustiva Dorko in Florko in še Lorko naverh. Jez ne vzamem ne perve, ne druge, ne tretje. Da bi se le še ti znebila in odkrižala unega vinskega meha: to mi je največja skerb!"
55ln mene, mene še le! Oh, kakor kamen mi leži na sercu! Samo ko bi vedila, kaj mi je početi? Očetu se ne upam ustavljati se".
??Zakaj ne? Ti bi imela popolnoma pravico do tega, ker očitna je krivica nemarnemu Čepu te na vrat privezati".
„ln verh tega takemu krofcu".
362
a Torej poskusi enkrat".
„Ne gre, se tako bojim očeta, da vpričo njega ne morem ziniti ne besedice ustavljanja".
„Veš kaj? Povej Čepu prosto in odkritoserčno resnico pod nos. Reci mu, da ga ne moreš viditi, da se ti gnjusi, kakor hrastova žaba, da ga certis in zaničuješ iz globočine serca, da mu boš še pred poroko izkopala oči in da ga boš po poroki goljufala pri vsaki prigodbi; reci mu, da boš....."
„Oh, to vse nič ni, ker pri vsem tem bi on očetu me tožil in potlej bi morala, sirota! dvakrat poplačati in nič ne bi pomagalo. Edino sredstvo, odkrižati se njega, bi bilo-----"
„Edino sredstvo?v Govori, ktero?"
;?Bi bilo, ko bi Cep ... .„
wCuj!" — jo hipoma ustavi Osip — „nekdo gre v našo klet".
3?Joh meni! Po meni je!"
vLe berzo za uni sodeč; že ključ rožlja".       (Dal. si.)
Kratkočasno berilo.
Dve kleti  ali  k o no bi.
(Dalje.)
Naglo ugasne Domičino svečo, ki bi jo bila mogla izdati. Komaj se skrije Domica za sodeč in komaj Osip vtakne svečo za zvernjeno čutaro, kar je že težko storil, ker mu je sveča spet padla s svetilnika, kar se vrata odpro in stari Ovčarič, z lučjo v roki, ravno po stopnicah pride.
Pridši za zadnji del konobe, se obeme k Osipu, ki je na sodeč naslonjen stal.
„Osipe" — ga nagovori Ovčarič z glasom precej prijaznim —  ,5 p o j d i z mano gori".
,,Gori?" — vpraša Osip neizrekljivo prestrašen, in šumenje, ktero je storila nehote Domica za sodom, ravno takrat prepadena, bi bilo gotovo izdalo njeno pričujočnost, ako bi ne bil k sreči Ovčarič enmalo gluh.
„Da" — odgovori Ovčarič — ^Bačvarica se je pripeljala zv Lorko in te hočete viditi".
3)Ce je Bačvarica gori" — dostopi Osip — ??jaz ne grem gori".
„Kaj?" — zaupije Ovčarič z nagerbanim čelom — „ti ne greš gori?"
„Ne grem, in ko bi deset let me čakala! Raje tukaj glada poginem, kakor oženiti se z Lorko".
wPorednež!" — se zadere Ovčarič oziraje se po kaki palici ali kakem kolu —  „te bom ubogljivosti učil".
„Ne jezite se, oče! vse je zastonj".
wAli se prederzneš tako z mano govoriti ?"
„Jaz z vami tako govorim, kakor se človeku mojih let spodobi in kakor me vi silite s svojim nepristojnim obnašanjem" — odgovori Osip, čigar pogum je do verha do-kipel zavolj bližine njegove Domice, ki je vsako njegovih besed slišala in ga navdajala s serčnostjo, ktere se pred se zavedil ni. ;?Vi še zmiraj mislite, da morete z mano ravnati, kakor s smerkovim dečkom, pa se motite. Jaz poznam svoje dolžnosti do Vas, oče! in se nikoli ne bom pregrešil zoper nje; al jaz imam tudi že leta, v kterih se več ne ravna s človekom po živinsko, ker ima človek že sam toliko pameti,   da ve,   kaj je storiti,   kaj  pa opustiti".
„Ti hencani fantalin! kako se mi danes čuden vidiš!" — reče Ovčarič, ki je sam stermel nad nenavadno serč-nostjo svojega sina.
^Kakošen se vam dozdevam, ne vem" — odgovori Osip; — „al to vem, da tega ne morem storiti, kar vi terjate od mene. Nikdar ne bom jenjal, vam iz serca hvaležen biti za vse, kar ste mi dobrega storili. Al da bi vam slepo sledil v najvažniši zadevi svojega življenja, da bi vam slepo bil poslužen, kakor tele mesarju, v zadevi, na kteri je ležeče vse moje prihodnje življenje, tega ne bom storil ne zdaj, ne nikdar, toliko več, ker moji ljubezni do Mateličeve Domice na potu stoji samo smešno sovražtvo, zavoljo kterega mora vas in njega sram biti, da ga že davno niste poravnali".
„Pak bodi vendar pameten** — mu odgovori Ovčarič;" Domica je že, bi rekel, omožena in za te izgubljena, gospodinjo pa si moraš vendar-le dobiti danes ali jutri. Zato pamet veleva, zgrabiti priložnost, kadar se ponuja kaj dobrega. Mi si ne moremo izbirati po nagnjenji serca, kakor v mestih gospoda, ktera živi brez skerbi, kakor vrabci na konopljišču; gospodje si morejo izbirati vsaki najlepšo, ker imajo s čim. Tudi meni je v mladosti neka druga bolj do-padala, kakor ranjka tvoja mati, Bog ji daj večno luč! in vendar sem jo vzel in sem ž njo v srečnem zakonu živel, ker zmirom sva imela polne roke dela in ni bilo nikdar časa na drugo misliti kakor na gospodarstvo, na vinograd in zidanico".
„Zato posnemaj moj izgled, Osipe! in hodi z mano gori,  — Bačvarica in njena Lorka ...."
368
„Tristotisoč milijonov peklenskih pregnanih podgan!" — zagromi ta hip iz sosedove kleti strahovit glas, da se razlega krog in krog. Glas pa ni bil nobenega druzega kot Mate lice v, kteri je precej za tem zmašil se skozi poklino v grozoviti podobi Orlanda besnega.
V tem ko sta kregala se Ovčarič in Osip, je prišel namreč Matelič v svojo konobo sam po vina za večerjo, ker mu ga ni donesla Domica, in približavši se nevedoma do luknje ostermi, ko ugleda svetlobo iz sosedove kleti.
„Ste prekopali v mojo konobo?" — se zadere Ovčarič, ko zapazi Mateliča.
„Tat! ropar! razbojnik!" — upijeta potem ob enem Ovčarič in Matelič, skočita kakor dva razkačena in serdita jastroba eden proti drugemu, se zgrabita za suknji in vratne rute in treseta eden drugega kakor dve čcšpljeve drevesi. Taisti hip skoči tudi Domica, vse drugo pozabivši, iz svojega skrivališča, se obesi Ovčariču za škrica in ga vleče ritnisko z vso svojo močjo, ob enem pa tudi Osip Mateliča odzad prime in ga vleče preč.
Zdaj ugleda Matelič svojo hčer in kakor od strele udarjen izpusti svojega sovražnika, ki se tudi oberne, ko vidi človeka, ki mu tako junaško obdeluje njegova škrica in v veliko čudenje zagleda Mateličevo hčer.
„Kaj pa ti delaš v sosedovi konobi? Kako si noter prišla?" — odgovori Osip, vstopivši se med-nj in med svojega očeta.
„Pa kdo je naredil to luknjo? kdo je prekopal?" — vpraša Matelič.
„Vi sami ste prepokali!"  —  zavpije Ovčarič.
„Nikdar, vi ste to storili!"  — se zadere Matelič.
?5Obadva se motita" — odgovori Osip — „ne moj oče niso prekopali, ne vi niste tega storili".
„Toraj si ti  prekopal!"  — zarjove Matelič.
jjNe, tudi jaz nisem prekopal!*' —  odgovori Osip.
wToraj je prekopala  vaša hči!" — se peni Ovčarič.
5,Vi ste pijani!"  — dostavi Matelič.   *"
?)!Ve serdite se, oče lve!a — povzame Onip — „tudi Domica je prekopanja tako malo kriva, kakor mi drugi trije".
„Pa prekopano je vendar!" — odgovori Matelič.
wTo se vidi!" — reče Ovčarič.
,,In sicer v mojo konobo!" — zaupije Matelič.
wNi res, lažete, v mojo!"  — se zadere Ovčarič.
„Kdo je toraj prekopal?" — vprašata ob enem Matelič in Ovčarič.
^Prekopala je neka stvar" — odgovori na to Osip — „ktere vidva oba ne moreta poklicati pred sodbo, in ko bi celo soseščino proti nji na noge spravila; bila je — strela".
„Strela?" — vprašata starca z največjim začudenjem in kakor iz enih ust.
„Da, strela" — napreduje Osip — „ktera je o zadnjem viharji v naše poslopje treščila , akoravriu nismo mogli zaslediti nobene škode; ona je storila to luknjo, ki sem jo jaz malo popred po naključbi iztaknil, in skozi ktero sem tudi tukaj skupaj prišel z Domico".
„Torej niste vi k meni prekopali ?** — vpraša Matelič Ovčariča.
„In vi tudi ne k meni  prerili?"   —  ta  vpraša unega.
Taisti trenutek prištorklja Marko, veliki hlapec Ovča-ričev, po stopnicah v klet. Presilna naglost vendar, kakor je hitel, je bila kriva, da mu je spodletelo na sredi stopnic, in bliskoma kakor po stermi polzki derči švigne doli po stopnicah in prileti med noge doli stoječim.
„Kakošna strela pa še je to tele doli telebila? — zarezi Ovčarič na preplašenega dersača, ki se je hitro spet pobral, in si z roko teti ude pobite.
„Bo-bo-botra Ba-bač-bačva-va-varica ..." začne jecljati Marko.
^Bačvarica mislim ti vendar ni ukazala, da nam moraš pobiti noge" — godernja Matelič in si mane meča, na ktere
ga je Marko nemilo  sunil  s škornjo  z žebljiči  gosto   podkovano.
;,Naka, tega mi ni ukazala" — odgovori Marko.
,,Kaj je toraj z Bačvarico?" — vpraša Ovčaric, ki je zavolj teh dogodb popolnoma pozabil Bačvarice, ki je čakala v šotoru.
rOna se je že strani peljala".
„Kaj?   odpeljala se je že?" — plaho   vpraša Ovčaric.
„Da!u — hlapec nadalje govori. „Ravno sem stopil pred vrata, ko so jo njeni hlapec in naše dve dekli valili na voz; rekla mi je strašno huda, da ste vi pravi tepec . .."
„Ti gerda baba! Je to rekla stara bačva?" — serdito vpraša Ovčaric.
„Da, in da ste požrešen skopuh".
??Dosti! molči!"
J3In zarobljen, samogolten gorjanec".
„Dosti,  dosti; boš molčal!"
„Bedasti capin in kmečki teleban".
„Tiho bodi!"  — zavpije Ovčaric.
„Tudi je rekla" — nadaljuje Marko, ki se ne da motiti v svojem poslanstvu, ;,da takega ženina, kakor je Osip, bi ji vsaki lahko ukradel^.
„To je dobro povedala; hvala ji!"  — se nasmeja Osip.
;,Takega štora"  —
??Kako?" — jezno zavpije Osip.
5?Takega gerčastega cepca".
,,Zdaj je pa dosti!"
„Je djala, in potlej je še djala: Ne ona, ne njena Lorka nečete nič več slišati od takega teleta".
»Ravno tak pozdrav" — se zdaj oglasi Domica svojemu očetu — „ravno to morete tudi vi sporočiti prismojenemu Čepu".
„Misliš, da?"  — jo vpraša oče.
„Temu spačenemu krofcu".               >
;,Tiho, ne brusi jezika!"
„Temu vinskemu sodcu" — nadaljuje Domica, zmiraj serčneja, ker je njeni pogum, na začudenje Matelič-evo, zavolj pričujočnosti Osipove ravno tako rastel, kakor je popred njena bližina izbujala Osipovo serčnost. „Temu lač-nežu, kterega edino mika očetova konoba".
„Ali ne boš molčala !a
„Ki me hoče za ženo vzeti samo zavolj 100 veder vina".
„Molči, molči!"
„ln ki nas je s tem, da ga danes ni bilo, v sramoto pripravil  pri vseh sosedih".
„In v celi farl" — dostavi Osip. „To je sramota, ktere vi, oče Ive, nikakor ne smete voljno terpeti".
^In ktera tudi   tebi   serce greje" — odgovori Matelic.
„Do smerti se bom sramovala, ako ne bo danes zaroke" — reče  Domica, zakrije svoj obraz in se začne milo ihtiti.
Matelic ni nikakor mislil, da bi se bila tudi v nedolžno serce njegove hčere prikrasti mogla dedšina vseh Evinih hčer, to je, kačja zvijačnost; zato jo začudeno gleda, ploskne z rokama in reče: „Na, tu naj kdo pogleda golobico, ki zmiraj hodi po hiši sem ter tje, kakor bi ji bile kokoši pšeno pojedle, zdaj pa žaluje, kakor da bi ji bil Cep k sercu prirastel".
„Odkritoserčno rečeno" — povzame zdaj Ovčaric besedo — glede govorice po fari, tudi jaz krivice, ki vam jo je Cep naredil, bi ne prenašal meni nič tebi nič, kakor petelin na strehi veter".
?5Hi, hi!"  — se zaihti Domica.
„Zares, ako bi jaz kaj imel opraviti pri tej reči" — napreduje Ovčaric — „in ko bi vaša hči moja bila, bi rekel, da naj Cep še potlej ostane, kjer je bil danes".
„Hi, hi, hi!"  — se začne Domica ihtiti.
Ovčaric pa spet počne govoriti in reče: „Ako se premisli natanko vse, Kar se je pripetilo, očitno vidimo, da naji je sam  Bog  hotel   podučiti,  kako  imava ravnati,  ker
je celo najinima otrokoma, ktere sva hotla ločiti, z bliskom in s strelo naredil pot, po kteri sta se sošla.
„In pregovor pravi" — mu Osip v besedo seže — „da naj človek ne razvezuje, kar je zvezal Bog".
„Ti ne ravnaš zmiraj tako po pregovorih, kakor danes"
—  ga Matelic zaverne, in na njegovem obrazu je bil viditi zaničljiv posmehljej, ki je vendar precej izginil, ko se Domica še huje začne jokati, kakor izgine solnce , kadar ga zakrijejo oblaki.
„Ker je temu tako" — reče Ovčaric — 55bi bilo moje mnenje , da bi midva ne prezirala Božjega migljeja in dala svoje konobi svojima otrokoma za doto; tako bi bilo nazadnje končano dolgo sovražtvo in nihče bi nič ne zgubil".
,?Oh da, oh da, dragi oče!" —¦ zavpije Domica, hipoma ustavi svoje ihtenje in začne Ijubeznjivo božati očeta po bradi, ktera je bodla kakor reženo sternišče.
„Gotovo bote zadovoljni z mano,   ako   bodem Vaš zet"
—   dostavi Osip.
Toda Matelic se še zmiraj sam s sabo vojskuje in razmišlja, ali bi privolil ali branil, ko Domica spet začne na ves glas plakati se, tako, da Matelic poslednjič spregovori: „No, naj bode, kar hočeta, da bo vsaj enkrat konec zo-pernega cviljenja".
Ni mi moč popisati veselja, ki je po teh besedah prešinilo Osipa in Domico; obešala sta se na vrat zdaj Ma-teliču zdaj Ovčariču, da sta se komaj ubranila njune prevelike hvaležnosti. V tem je pa Marko z vpitjem: „Zivio ženin! živila nevesta!" po stopnicah gori deri, da bi se bil v svoji hitrosti kmalo spet nazaj pridričal.
In zdaj si podasta sovražna soseda roke pervikrat v svojem življenji in gresta s svojima otrokoma v Mate-ličevo hišo, kjer je bila namesto Domičine zaroke s pivskim bratom Čepom njena zaroka z Osipom pri polnih bokalih in veselih obrazih.
v
Vinski tergovec Cep pa ni mogelv priti k zaroki. Kakor je Matelic drugi dan zvedil , je šel Cep, precej pijan, ponoči pred dnevom zaroke v svojo zidanico, v kteri je mošt vrel in zjutraj so ga tam našli zadušenega po motivnem bo para.
Vendar ime njegovo ž njim ni pomerlo, še dandanašnji, kadar se govori o kakem pijancu, prosto ljudstvo večkrat pravi: „On je prav Cep".
Nekoliko tednov pozneje je bila ženitva Osipova in Domičina; Matelic in Ovčaric sta pa od tega časa vsaki dan bolj spoznavala ceno in dobrodelnost prijatelstva, kterega sta tako dolgo pogreševala, in nikoli in nikdar se nista kesala, da sta na tako lepo poravnala dolgoletno in njuno življenje grenivno sovražtvo.
Poslovenil Lovro Primčkov.
369