Izobrazba našega obrtnega naraSiaja Napredek naroda in države zabteva harmoničen razvoj vseh slojev prebivalstva. Vsakemu gre pri tem določeno mesto. Interes narodnega gaspodarstva zahteva tudi za obrt prostega razmaha. Ne samo zato, da se ohrani tradicijonalni obraz naših mest in podeželsikih trgov, temveč, ker je ravno našemu otirtnistvu poverjena v naši bodočnosti važna naloga, da se iz njega organično in od spodaj navzgor razvija naša industrija. Naša, ker to kar na ime industrije pri nas sedaj obstaja, po največjem delu ni naše, ampaik tuje, služi tujim interesom ter upreza v te tako našo delovno silo, kakor naš kapital. Za vršitev tako važne naloge pa moraijjo imeti sposobno obrtništvo. Enotno izhodišče za harmoničen razvoj našega obrtništva je podano v zaikonu o obrtih od 15. nov. 1931. Unifikacija obrtništva je dobila ž njim smotreno podlago. Na tej se bo edinstveno še'le izoblikoval naš obrtni stan. Je toraj zadeva bodočnosti. V bodočnosti pa ne bodo imeli več besede nositelji sedanjosti. Bodočnost grei mladini, ona bo svoje razmere uredila po svoje. Ako želimo bodočnosti obrtmega stanu pro speha moramo v sedanjosti posvetiti vso pažnjo vprašanju1 mladine. Vprašanje obrtnega naraščaja obravnava ob. z. v II. tpoglavju, ki govari v 1. oddelku o prakitičnem strokovnem usposobljenju mladine pri mojstru. v 2. oddelku pa o teoretični strokovni izobrazbi vajencev v strokovno nadaljevalnih šolah. Za izučitev obrti in pridobitev obrtnih pravic je prvo in drugo potrebno in obvezno. To je gotovo velika pozitivna vrednota, ki jo je prinesel zakon. Nas tu zanima iteoretična stran obrtne izobrazbe, vprašanje stirdkovne nadaljevalne šole. Njeni cilji, njena oblika in nien ustroj. Zakon jo imenuje strokovno-nadaljevalno šolo. Je nadaljevalna šola, ker sega za vajence obvezna doba njeinega obiskovanja tudi preko obveznosti po zakonu o narodnih šolah. Je pa strokovna šola, ker ,^luži specialno napredku a!i splošnega obrtnega staleža, ali posiameznim določenim pariiogaTn njegovim. Kot strokovna šcla je prva. ki nastopi v življenju vajcnca po zadostitvi nieaovim obveznositim po za.lconu v narodnih šolah (§§ 8., 10.). Je toraj elementarna strokovna šola v pogledu pridobitvc onega osnovnega tehnič- nega znanja, ki je potrebno, ako hočemo dati bodočemu vestnemu in po uspehih stremečemu obrtniku sposobinost, da si potom lastne nadaljnje izobrazbe pridobi strokovno znanje, ki bo segalo preko povprečja sodobne obrtndške spretnosti in ga usposobilo, da postane nosileic napredka in razvoja svojega stanu. Ta šola toraj nima namena nuditi učencu normalno izobrazbo. Osnove za to mora prinesti posamezinik že seboj, četudi v različni meri. In popolnjevati jo bo moral sam, potom lastne pridhosti, ali s pomočjo izobraževalnih ustanov. Zakon sam o ciljih in značaju teh strokovnih nadaljevalnih šol ne govori. To je prepusitil pravilniku, ki smo ga čakali skoro tri leta. Osnutek tozadevne uredbe je sedaj gotov in so strokovni krogi dobili priliko, >da se o njem izrazijo. O ciljih šole tudi ta uredba ne pove veliko. V § 1. pravi samo: »U cilju usavršavanja zanatskih (odnosno fabričkih) i trgovačkih učenika (šegrta) i pomočnika stvaraju se opštinske stručno-produžne škole u mestima gde ima... itd.« — To ni veliko. Pač pa spoznamo iz navedenega »Nastavnega plama« (§ 16.), da namerava nekako mešanico splošno-izobraževalne nadaljevalnice z neikaj strokovnega učenja. V izmeri odmerjenega učnega časa (8 ur tedensko) pa oboje ne gre. Bo traitenje sil in časa. Resnica pa je, da je strokoven pouk brez gotovega pridobljenega predznanja ako ne nemogoč, vsaj zelo otežkočen.. Toda skrb za to bi morala biti poverjena času pred vstopom v učno razmerje za izučitev rokodelstva. V item pogledu je zakon gotovo pretoleranten. Razmeroma mnogo več pa grešijo v tem pogledu zastopniki obrtnega stanu sami. Oni so najbolj interesiTani na tem, da ustvarijo možnosti za napredek dbrtništva. To bodo dosegli, ako bodo pri sprejemu novih vajencev previdnejši. Tudi tam, kjer je to brez vsega moigoče, se mojstri ne poslužujejo vajeniškega materiala, ki bi popolinoma ustrezal in ki ga je na razpolago. Maribor n. pr. je mesto s staro obrtno tradicijo. Ima poleg desetih narodnih šol štiri meščanske šole in dve isrcdnji šoli. Ako pa vzamem statistične podatke po zadnjem šolskem letu, ki ni poznalo utesnitve obrtne- ga življenja zaradi gospodarskih razmer, t. j. š. 1. 1929./1930., vidimo, da se večina mojstrov ni poslužila prilike izbora vajeniš.Ne:;a materiala med učenci višje organiziraniih šol, teimveč je ostala kar pri narodni šoli. Od vseh to leto tukajšnjo obrtno-nadaljevalno šolo obisikujočih vajcncev je predhodno obiskovalo (pa ne tudi absolvkalo): Razred Narodna sola osnovna visja narodna Mescanska sola Srednja sola Vajenci: Pripravljalni tecaj Prvi Drugi Tretji Skupaj . . . 107 + 1* 54 28 189+ ¦¦* * Vsiopil v obrtnonudaljevalno so zaoslalo deco. 144 103 52 5 304 8 61 55 25 149 2 22 17 4 45 o iz pomozne sole za Vajenke: Pripravljalni tecaj Prvi Drugi Tretji Skupaj . . . 9 6 2 3 20 25 42 28 9 104 1 49 39 13 102 2 6 8 Oboji: Vajenci Vajenke Skupaj . . . 189+1 20 209+1 304 104 408 149 102 251 45 8 53 Taibela je zelo poučna. Ona nam ne povo samo, da je nad polovica vseh, to ieto obrtno-nadaljevalno šolo obiskujocih vajcncev vstopilo v obrtno učno razmerje iz narodne šole. Pove nam tudi, da ta šola v sedanji irajeini obliki za uspešno učenje v obrtno-nadaljevalni šoli ne ustreza, ker se posebno v višjih letnikih to razmerje korenito spremeni v korist mesčanski šoli. Dočim je n. pr. pri vajencih od vseh učencev pripravljalnega tečaja in prvega razreda predhodno obiskovalo narodno šolo 409 vaje.ncev, a meščansko in srednjo šolo samo 93, t. j. 18.4%, vidimo, kako se to razmerje premakne pri drugem in treitjem razredu v korist poslednjim: imamo iz inarodne šole 85, a iz meščanske in srednje šole 101 učenca, t. j. 54%. Učenci iz narodne šole prosto ne morejo več slediti pouku in ostanejo nekje na Sredi pota. Nekoliko ugodnejše je razmerje pri vajenkah. To zato, ker se one re^rutirajo izključno iz mesta, kjer žive pri roditeljih in so zato imele več prilike delj časa presedeti po šolah. Mojstri pa hodijo po svoje vajence v večji mer.i tudi na deželo, kjer takih prilik za predšolsko izobrazbo ni. Če pa bi vzeli za statistilko podlago tekoče šolsko leto, bi se stanje vajeniške predizobrazbe pokazalo še v veliko neugodnejšem razmerju. Z uvedbo vpisnih taks ob sprejemu učencev v meščanske in srednje šole so se mnogim vajencem zaprla vrata za pridobitev večje predizobrazbe. To morem ugotoviti kot upravitelj narodne šole v mestu, na kateri se nahaja zaključni razred, t. j. II. oddelenje višje narodne šole. Ta razred je štel v šolskem letu 1931./32. 15 učencev, ima pa v tekpčem šolskem letu 1-933./34. 60 učenoev. Zaradi taks se tudi roditelji otrok iz mesta, ki so namenili svoje otroke obrti, zadovolje s predizobrazbo v višji narodni šo<li. Razvoj torej ne kaže navzgor, temveč obratno. To v mestu, kjor je oblilica šol na razpolago. Kake pa bodo razmere na podežeiju? Lahko smatramo, da tam višje izobrazbe, !kot jo nudi narodna šola <niti 10% vseh vajencev ne bo imelo. Ako je stanje tako, bo nujno, da se vsaj višja narodna šola čimprej povsod izorganizira in dobro izoblikuje ter prilagodi potrebam obrtnega stanu. Baš ta organizacija pa fire isilno počasi in ne ravno v pravcu interesov obrtništva. posebno ne na deželi, kjer prevlada poljedelski element iru se na potrebe drugih stanov ni mogoče ozirati. Mojstri sami naj bi v bodoče ob sprejemu novih vajenoev ne ^ledali samo na telesno moč in na moigoče ugodnosti po učni pogodbi, temveč tudi po predizobrazbi učencev in njihovih spričfevalih. V tem pogledu bi vsekakor morale uprave obrtniških prisilnih združb izvajaitj več vpliva. Kar preseneti te, ako vidiš da se ravno v obrtih, kjer bi se sfcrben izbor naraščaja najbolj pričakoval, polaga na predizobrazbo vajencev premalo pažnje. To nam dokazuje iraaslednja preglednica, ki nam kaže stanje prcdizobrazbe po posameznih. obrtih: Obrt Osnovna šola Prip. tečaj I. raz. II. III. Višja narodna šola Pr. teč. I. raz II. III Meščanska šola Pr. teč. I. raz II. III. Srednja šola Pr teč. I. raz II. III. A. V a j e n ci. Mehaničarji . . Ključavničarji . Kovinostrugarji Kovinotiskarji . Kovinolivarji Elektrotehniki . Izdelovatelji tehtnic Puškarji .... Pasarji .... Pilarji  Urarji  Nožarji .... Kleparji .... Kovači .... Kotlarji .... Mizarji .... Lesni strugarji Tesarji .... Zidarji .... Soboslikarji . . Pleskarji (ličarji) . Tapetniki . . . Steklarji .... Steklobrusači . Crkoslikarji . Zlatarji .... Pozlatarji . . Fotografi Kiparji .... Optiki .... Kolarji .... Sodarji .... Sedlarji .... Brivci  Knjigovezi . . . Knjigovezi Stavci  Dimnikarji Cevljarji .... Krojači .... Klobučarji . . . Barvarji .... Tkalci  Usnjarji .... Čipkarji .... Peki  Slaščičarji . . . Mesarji .... Vrtnarji .... Medičarji 3 14 2 1 4 1 2 1 3 13 2 1 1 2 14+1* 14 10 1 3 1 1 14 3 5 20 7 22 8 14 40 6 1 3 1 1 1 1 2 2 2 4 13 1 17 3 12 23 1 2 2 7 10 1 14 1 1 * Vstopil iz pom^žne šole za slabo nadarjene učence. B. V aj enke. Sivilje  Krojačice Pletilje .... Modistinje . . . Šteparke . . . Dežničarke . . . Prodajalke čevljev Frizerke .... Crkoslikarke Fotografinje . . Steklarke . . . Čevljarice . . . 20 2 1 33 1 4 1 2 18 2 4 29 7 2 3 1 24 10 1 12 1 (Štejem v osnovno šolo prva štiri šolska letnika narodne šole, v višjo narodno šolo pa šolske letnike od 5. razreda dalje. Prave višje narodne šole v šol. letu 1929/1930. še ni bilo, postojali pa so peti, šesti in ponekod celo sedmi in osmi razred osnovnih šol, ki sedanji višji narodni šoli odgovarjajo.) Prednje številke dajo misliti. One so memento roditeljem in mojstrom, šolnikom, pa tudi uredbodavcem, kateri se pri sestavi uredbe o strokovno-nadaljevalnih šolah na te dejanske razmere niso ozirali. Nam šolnikom pa v prvern redu narekujejo silno pažnjo in skrb pri izgradnji nove višje narodne šole! Vsem pa postavijo prednji izsledki vprašanje: Komu prav za prav gre poveriti delo okoli organizacije in postavitve naših obrtnih strokovimo-nadaljevalnih šol? Grčar Viktor, Maribor