Stran 194
Kmetijstvo.
Boj rujavemu hrošču.
Narava se probuja in oživlja, pomlad z vso svojo lepoto je pred durmi. Kamor se ozremo po tej božji zemlji, povsod vidimo zeleneti travnike, gozdovi dobivajo novo obleko, pridni poljedelec orje in seje, po vinogradih se sliši veselo petje delavcev.
Pa dragi bralec, vem, da boš poprašal, kako je to, da se je vse imenovalo, le sadovnikov ni nihče omenil. In vender je tam najlepše. Da, najlepše je! Vse je v cvetu, vse je odeto v belo obleko. Toda sedaj sva opazovala vso to krasoto od daleč. Stopiva bližje, oglejva si ta ali oni sadovnjak. In sedaj se najinim očem odpre nekaj groznega. Vse polno je nekega ru-javega mrčesa, kateremu so dali ime rujavi ali maj-nikov hrošč, to zato, ker je res rujav in se prikaže koncu aprila in v začetku maja. Ne bom tukaj opisoval, kakšen je, naj se toraj čitatelj sam blagovoli potruditi in naj si ga ogleda. — Škoda, ki jo dopri-naša rujavi hrošč, je očitna. On uniči cvetje in listje, in tako pripravi sadjerejca, da ne dobi samo nič sadja, temveč, da tudi drevo kolikor toliko oslabi. Kakor potrebuje Človek pljuč, da more dihati v se zrak, in ker brez tega ne more živeti, tako potrebuje tudi drevo listja, ki je, kakor človeku pljuča. Ker tedaj rujavi hrošč uniči listje, ne more tudi sadje lepo do-zoreti, ker ne dobiva dovolj organskih snovi. To je na kratko škoda, katero doprinaša sadnemu drevju, in cenjeni čitatelj bo gotovo razvidel, da ni malenkostna, kakor trdijo nekateri. — Ako hočemo tedaj, da bomo imeli jeseni obilo lepega in dobro dozorelega sadja, pokončujmo ta mrčes takoj od začetka. Najbolje je v jutro, ko je še rosa, da ne more leteti, ker so mu otrpnile v hladnem majnikovem jutru krila. Pogrnimo pod drevo, kjer mislimo otepati hrošča, dovolj veliko rjuho, potem potresimo na lahko drevo, tako da popadajo hrošči na njo. Potem gremo k drugemu drevesu in tako naprej, dokler nismo pri koncu. Nato zagrnimo lepo skupaj in potisnimo vse skup v vrelo vodo, katero je pridna gospodinja tačas pripravila. Mrtve hrošče lahko pomečemo perutnini, ali pa je vržemo na mešanec ali kompost, za kar so posebno priporočljivi, ker so bogati na dušiku. — S tem, da smo tako obirali hrošče, pokončali smo tudi mnogo ogrcev, katere poljedelec dobro pozna kot velike škodljivce na polju; tudi v vinogradu, na vrtu in travniku delajo veliko škodo. — Ker je letošnje hroščevo leto,
bomo imeli pred njimi tri leta mir, ker se v tolikem številu prikažejo le vsako četrto leto. Da pa se jih še tedaj obranimo, pokončujmo pridno ogrce, posebno tedaj, ko orjemo; ne preganjajmo ubogega krta, kateri jih mnogo pokonča, dasiravno nam njegove krtine niso ljube.                                                 Ivan Vuk.