Govor poslanca grofa Hohenwarta
o razpravi o nemškem državnem jeziku.
Natanko po teh načelih bilo je v preteklem zasedanji o predlogu Bulatovem, o katerem se je razpravljalo v visoki zbornici, in na katerega se sklicuje poročilo manjina, državne postave pač potreba, toda ne zato, ker ta predlog zahteva izvršitev člana XIX. v tem smislu, da zadobi hrvatsko-srbski jezik tisto veljavo, kakor jo ima laški, marveč le zato, ker je bilo k temu potreba prenaredbe veljavne postave, namreč dalmatinskega sodnijskega reda. (Tako je! na desni.) Nikakor ne morem razumeti, kako hoče spoštovani gospod poročevalec manjšine iz tiste obravnave Bulatovega predloga izpeljevati, da visoka vlada sama nad seboj dvomi, če li ima pravico jezikovno vprašanje po drugih deželah in v drugih slučajih po naredbenem potu vravnati ali ne, ker je ravno on kot govornik o Bulatovem predlogu odločno in jako resnično povdarjal bistveno razno postavodajnost, katera se v Dalmaciji nasproti drugim deželam nahaja in ravno ta različnost zahteva, da se mora stvar v Dalmaciji na drug način obravnavati , kakor po drugih deželah in da bi se ondi predložil načrt postave, ki se ve da spada v področje državnega zbora, ker je pravosodna postavodajnost vsled ustave stvar državnega zbora. (Prav dobro! na desnici.) Meni se toraj dozdeva, da je ravno obravnava tega predloga očividen dokaz, da ima visoka vlada delokrog svojega področja vedno pred očmi ter se na naredbeno pot le tedaj in le tako daleč poda, kolikor ji to obstoječe postave dopuščajo.
Gospoda moja, da člen XIX. temeljnih postav ne potrebuje splošnega izvrševalnega zakona, niso le moji nazori, temveč so tako mislila vsa raznobarvena mini-sterstva , kolikor si jih od leta 1867. sledilo. Potrjuje pa te nazore tudi dejanska služba vseh opravilnih in sodnijskih oblastnij v Avstriji, kakor tudi opravilni sodni dvor in državni sodni dvor sama. Vse te oblastnije rabile so člen XIX. pri mnogovrstnih določilih in razsodbah in nikomur izmed vseh ni nikdar na misel prišlo, da bi bil svoje poslovanje od kakega izvrševalnega zakona odvisno smatral.   (Prav dobro! na desni.)
In državni zbor sam, kakor tudi vsi deželni zbori, bili so do danes vsi takošnih nazorov. Državni zbor 1. 1867, pa in tedašnji ustavni odbor sta pa določilo ta-košnega splošnega izvrševalnega zakona, kakor se danes zahteva, naravnost odbila smatrajoč ga nepriličnim, če ne naravnost nemogočim! (čujte, čujte! na desni.) Gospoda moja, predlog manjšine moram v tem obziru nekoliko dopolniti. Ustavni odbor leta 1867. opomnil je v svojem delu , katero je poslaniški zbornici predložil, naslednje (bere):
„V članu XIX. izreklo se je načelo ravnopravnosti narodov in deželnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenji, da bi se bile pa določbe postavile glede izvrševanja te postave, se ni dovolilo."
Gospod poročevalec manjšine navaja to točko iz poročila ustavnega odbora v svojem poročilu od besede do besede ter še opomni, da je ustavni odbor s temi besedami odrek izvrševalnega zakona vtemeljil.
Kar se pa tega poslednjega nazora tiče, je odločno napačen, kajti ravno prebrani odstavek nima čisto nobenega vtemeljevanja in ni nič druzega nego naznanilo dogodjaja. Ustavni odbor je pa temu naznanilu pridjal utemeljitev, katero nam je gospod poročevalec manjšine zamolčal (čujte! na desni), in jaz si usojam je tukaj omeniti. Ta utemeljitev pravi, da ustavni odbor izvrševalnega zakona ni dovolil, „ker izvrševalni zakoni in naredbe44 — gospoda, prosim, da pazite dobro, da ustavni
46
odbor tukaj ne govori o enem izvrševalnem zakonu, temveč se množine posluži — „spadajo deloma v postavodajalno področje državnega zastopništva in deželnih zborov, deloma pa tudi k administrativnim (opravilnim) pravicam vlade, ter se iz posamičnih kraljevin in dežel glede jezikovnega vprašanj^ jako razne želje in zahtevanja glase.44 (čujte! na desni.) In gališki državni poslanec, iz čegar govora poročilo manjšine tudi eno točko navaja, je v ravno tistem govoru dalje rekel: (bere):
„Ko sem v odboru predlagal, naj bi se ta postava izvršila, se mi je odbilo in reklo: To deloma ni posta-vodajalna, temveč administrativna reč in deloma ne reč državnega zbora, temveč deželnih zborov.44 ^Čujte! na desni.)
Gospoda moja, pokazal sem vam obravnavo leta 1867. in jo po stenografičnem zapisniku popolnil, iz katere jasno sledi, da je ustavni odbor vprašanje, ali se ima članu XIX. splošna izvrševalna postava določiti ali ne, premotreval in pretresal, in da jo je zavrgel deloma spoznavši, da taka izvrševalna postava meje njegovega področja presega, deloma pa tudi, kakor sem uže omenil, iz tega vzroka, ker se mu je zdela neprilična, če ne celo nemogoča.
(Dalje prihodnjič.)
53
Politične »tvari.
Govor poslanca grofa Hohenwarta
o razpravi o nemškem državnem jeziku.
(Dalje in konec.)
Iz tega pa tudi še sledi, da je ustavni odbor po čisto pravem nagibu, da je prostomiselna uredba jezikovnega vprašanja le tedaj mogoča, ako se bode spodobno ozir jemalo na želje različnih dežel, uže takoj od začetka po deželah različno izvrševanje zakona na-kanil.
Žal mi je, da se gospod poročevalec manjšine danes ni več na to utemeljitev domislil. Kajti, če bi mu bila še pred očmi, bi si gotovo ne bil prizadeval v predzadnji alineji na drugi strani svojega poročila dokazo-
vati nekega nasprotja, če ne še celo breznačelnosti, da je vlada jezikovno vprašanje po raznih deželah tudi na razne načine rešiti skušala; temveč priznati bi bil moral, da je visoka vlada prav v smislu spisatelja one postave, namreč v smislu ustavnega odbora leta 1867. postopala, ter si je tako tudi edino praktično pot izvolila. (Odobravanje na desni.)
Gospoda moja, poročilo manjšine sklicuje se pa tudi še na oni spremen, katerega je gosposka zbornica načrtu te postave 1. 1867. pridjala. Namesto besed: „ravnopravnost se jamči", postavila je besedi: „se priznava". Ako gospod poročevalec misli, da je tudi gosposka zbornica ta član smatrala za obljubo, ima prav, in nihče ne bo tega tajil; ravno tako resnično pa je, da se je splošno izvrševalen zakon gosposki zhornici naravnost nemogoč zdel, ker njeno utemeljevanje na to kaže, da se pač lahko pripozna opra vična zahteva izvršitve popolnega člana XIX., da se pa v marsikaketn slučaji za izvršitev nikakor ne more jamčiti.
Toraj, gospoda moja, tako utemeljevanje naravnost izključuje uže zanaprej vsako splošno izvrševalno postavo, ako zahteva ozir na možnost in še na razne druge slučaje.
Ker sem bil po narekovanji manjinega poročila prisiljen, tudi z omenjeno spremembo gosposke zbornice pečati se, usojam si pri tej priložnosti gospodo še na drug slučaj opozoriti, ki tudi ni brez zanimivosti.
Gospod poročevalec manjšine pravi v svojem predloženem poročilu o tej spremembi od strani gosposke zbornice, da se je po tej spremembi stavka tudi vsebina onega člana bistveno spremenila.
Leta 1867. izrekel se je pa ravno ta gospod poročevalec o ravno tem sklepu od besede do besede (bere):
„V članu XIX. je sklep gosposke zbornice le na mestu besede „jamči" postavil besedo „se priznava" utemeljevajoč jo, da beseda „jamči" predaleč sega. Ustavnemu odboru se pa razloček, ki je med obema besedicama preveč nebistven zdi (veselost na desni), da ne bi pristopil k utemeljevanji in sklepu gosposke zbornice/ (Čujte, čujte! na desni.)
Gospoda moja, dobro mi je znano, da je gosp. poslanec dr. Sturm leta 1867. govoril kakor poročevalec ustavnega odbora, danes pa da je nastopil za poročevalca jezikovnega odbora manjšine, zatoraj me tudi ni volja nasprotja, v katerem sta si oba njegova mandata, njemu podtikati (veselost na desni), ker mi je pa izmed obeh nazorov enega voliti, mislim se toraj toliko bolj brez pomisleka priznati nazoru ustavnega odbora od 1. 1867., ker ga je tedaj vsa visoka zbornica enoglasno odobravala. (Dobro! dobro! na desni.) S tem, mislim, gospoda moja, sem vsega omenil, kar je manjšina na dan spravila, da bi svoj predlog podprla, in ker mislim, da sem vam dokazal, da je ta predlog v nasprotji z dosedanjo postavodajnostjo, kakor tudi z dosedanjo prakso opravilnih in sodnijskih oblastni], se toraj nikakor ne more priporočati; druzega, če tudi jako potrebnega vprašanja: je li državni zbor opravičen, izdati tak splošen izvrševalen zakon, mislim, da ni potreba razpravljati. Zdi se mi, da smem to tem preje storiti, ker je ravno v poročilu večine na to vprašanje tako jasen in določen odgovor, da bi prav nič ne imel pridjati, kakor le to, da se popolnem ž njim strinjam.
Toda, gospoda moja, manjšina stopila je tudi še na drugo stališče, iz katerega je proglasila takošno izvrševalno postavo, kakoršne zahteva, potrebno za varstvo nemškega jezika. Tukaj je manjšina v resnici stopila na jako priljubljena tla, in kar nič bi se nam ne bilo čuditi, ako bi se ji po tolikoletnem skupnem prizadevanji s prijaznim ji tiskom bilo posrečilo,  vsaj v enem
delu nemškega prebivalstva oživeti iskro iznemirjenja. (Dobro! dobro! na desni.) Po pravici vam povem, da se jako nerad na to polje podajam, ker nas uže skušnja uči, da se tukaj več se strastjo, kakor pa z mrzlo treznostjo bojuje. Ali, gospoda moja, za sveto dolžnost vsakega smatram, kdor je poklican k sodelovanji pri postavodajalni mizi, da odločno in javno pobija tako lažnjivo vznemirjenje. (Dobro! dobro! na desni.) Spolnil bom to svojo dolžnost brez ozira na zasramovanje, s katerim me je nedavno glede današnje debate nek manjšini jako prijazen list obsul. Rekel sem, da je to vznemirjenje lažnjivo, in srečen sem, da se zamorem pri tem na poročilo manjšine same sklicavati, katero mi bo moralo priznati, ako obstane na stališči dogodkov in ne zagazi na polje političnega vedeževanja, da se je v vseh slučajih državnega poslovanja nemški jezik več nego sto let do danes rabil, ne da bi ga bil kdo napadal (tako je! na desni), če tudi nimamo zato nikake pisane postave.
Še nekaj moram tukaj popraviti. Prav enak slučaj je tudi v državni delegaciji in nikakor ni pravo, kakor omenja poročilo manjšine, da je za delegacijo nemški jezik po postavi za delegacijski jezik določen. §. 30. postave, katera govori o zadevah, ki so za vse dežele cesarstva splošne in katerega tukaj manjšina ravno navaja, le določuje, v katerem jeziku naj se nuncije spišejo , to je, katerega jezika naj se poslužujete v mednarodnem prometu — ako se smem tega izraza poslužiti — delegaciji. Čisto nobenega določila pa nima o jeziku delegacije, kateri pa je bil kljubu temu do današnjega dne in kakor mislim izjemno — brez pisane postave — nemški. Toda gospoda še več! Poročilo manjšine, katero si prizadeva dokazati, da je nemški jezik v nevarnosti, ni v stani niti enega slučaja dokazati (čujte! čujte!), da bi se bilo le samo poskušalo, nemški jezik iz tega opravičenega stališča spodriniti. Nasprotno pa mora samo pritrditi, da so ta položaj odlični voditelji Slovanov javno in odločno priznavali, ker v nemškem jeziku potrebno sredstvo sporazumljenja spoznajo v naši mnogojezični državi. Toraj tudi s poročilom manjšine v rokah nikjer ne morem zaslediti, od kod bi nemškemu jeziku nevarnost žugala. V očigled ravno navedenim dogodkom bi ne bilo le nepotrebno, da, bilo bi — in prosim, da si dobro zapazite — bilo bi več kot iz enega ozira nevarno, po pisani postavi to prisiliti, kar se je po veliko čvrsteji postavi, po postavi državne potrebnosti (dobro! na desni) več kakor sto let popolnem dostojno in nedotaknjeno zavarovano do danes ohranilo.
Gospoda moja, malo pisanih postav imamo, ki za-morejo tako dolgo, nespremenjeno in nenapadeno veljavo dokazati in ne ene nimamo, o kateri smemo trditi, da bo za vse čase veljavna. Postava državne potrebnosti veljala bo pa tako dolgo, dokler bo Avstrija Avstrija ostala (dobro! na desni) , to se pravi, dokler bo ona mnogojezična država, katere razni narodi potrebujejo splošnega sredstva v sporazumljenje. (Dobro! na desni.) Zatoraj, gospoda moja, zaklical bi spoštovanim gospodom na levici besedo: „Pas trop de žele!" (ne preveč ognja!).
Ne sklicujte preveč ognjevito v resnici nevarnosti, o kateri se danes le preveč razdraženi domišljiji dozdeva, da je in zagotovim vas, gospoda moja, da nemškemu jeziku na noben način ne morete bolj vstreči, kakor če se odpoveste vsakemu poskusu, kako bi mu umetno prednost ustvarili, katero uže ima sam ob sebi vsled naravnega zakona reči (živahna pohvala na desni) in kateremu ravno zaradi tega nikdo ne oporeka in ga nikdo ovreči ne skuša.   Ker sem o tem popolnem pre-
54
pričan, in ker mi je interes maternega jezika na srcu, glasoval bom za predlog večine. (Živahna pohvala na desni. — Govorniku od več strani čestitajo.)
(Dalje prihodnjič)