Vuk Vreevie. t
V 25. dan avgusta meseca umrl je v staroslavnem Dobrovniku jeden prvih srbskih pisateljev in poleg Vuka najznamenitejši zbiratelj narodnega blaga, umrl je Vuk vitez  Vrčevic.
Vrčevicevo književno delovanje znano je daleč čez meje srbske; Vrčevic posvetil je vse svoje življenje zbiranju narodnega blaga; z neumorno delavnostjo je srbsko literaturo znatno obogatil in si pridobil nesmrtnih zaslug.
Rodil se je Vrčevic v Risnu, v Boki Kotorski, v 25. dan februvarja meseca 1811. leta. Oča mu Stepan je bil občinski tajnik in učitelj srbskega in italijanskega jezika v Risnu. Akoprem je imel štirinajstero otrok in torej mnogo skrbij za vsakdanji kruh, pazil je vender na dobro odgojo svoje dece. Leta 1831. umre stari Vrčevic in mladi, stoprav dvajsetletni sin Vuk prevzel je njegovo mesto, da vzdrži in vzredi vso obitelj. Poleg množih opravil, ki jih je imel, študiral je marljivo Dosi-teja Obradoviča, stare dobrovniške pisce in italijanske klasike. Ko so se mu sestre pomožile in ko je brate v italijanskem jezici do dobrega izuril, odložil je svojo službo in si hotel poiskati boljše službe; toda šurjak mu ne pusti ga od sebe, nego ga vzprejme za agenta v svojo trgovino v Budvo. Na jesen 1. 1833. preselil se je Vuk Vrčevic iz Risna v Budvo ter prišel tako v novo, njemu čisto neznano sfero. Tudi tu ni popustil začetih svojih študij, nego marljivo je deloval in napredoval. V Budvi živel je do 1841. 1. a videvši, da mu za trgovski stan nedostaje potrebnih svojstev, zapustil je svojega šurjaka in vzprijel tajništvo Grbaljske občine in mesto vladinega zbiratelja državnih davkov. Kmalu nato se v Kotoru oženi i Bog mu blagoslovi zakonsko posteljo z več otroki, katerih še zdaj štirje žive. Leta 1848. vzdignili so se tudi Kotorani kakor i drugi avstrijski narodi, in Vrčevic je bil primoran odpovedati se svoji službi, namesto katere dobode tajništvo kotorskega tribunala. Črnogorski knez Danilo, čuvši o vrlinah Vrčevičevih, ponudi mu 1852. ]. službo državnega tajnika Črnogorskega, in Vrčevic vzprejme častno to ponudbo in   se še na jesen istega leta preseli  na Cetinje.    Ondukaj
632
M. Malovrh: Vuk Vrčevic. f
živel je jako zadovoljno do meseca maja 1. 1855.; ker pa tedaj na Cetinji še ni bilo nikake redne šole, odložil je zaradi svoje dece njemu toli priljubljeno službo, ki jo tako vestno opravljal kakor pred njim še nihče ne. Knez Danilo ga je pustil nerad, a v znamenje svojega priznanja podelil mu je red za neodvisnost Črne Gore. Majnika meseca 1. 1855. preseli se Vrčevic s svojo obiteljo v Zadar, kjer vstopi zopet v avstrijsko službo in sicer kot sekretar pri deželni vladi dalmatinski; tu je imel toli poslov, da je časih delal po štirinajst ur na dan ter skoraj oslepel, da se ni hitro na Dunaj zdravit odšel. Marcija meseca 1861. 1. nastane hercegovski upor in tedanji namestnik dalmatinski baron Mamula predloži za službo konzularnega agenta v Trebinji zato najsposobnejšega moža — Vuka Vrčevica. V novi svoji službi pridobi si Vrčevic tolikih zaslug, da postane pozneje vicekonsul na tem kraji. To službo opravljal je do leta 1878., kadar prosi in dobi (18. julija) zasluženo penzijo; od tedaj živel je v Dobrovniku mirno samo svojim študijam. Za zasluge pridobljene si v službi dodelili so mu: car Fran Josip viteški red Frana Josipa I. in vojaški avstrijski križec, knez Danilo črnogorski r^d za neodvisnost in turški sultan turško megjidijo. Na književnem polji začel je Vrčevic delati 1. 1835., ko ga je slavni Vuk Stefanovič Karadžič v' Budvi obiskal in se ž njim sprijateljil. Od tistega časa pa do svoje smrti nabiral je Vrčevic z občudovanja vredno vztrajnostjo narodno blago; nabiral je najprej po Boki Kotorski, potem
v
po Črni Gori in zadnji čas po Hercegovini. Do smrti Vuka Stefanovica Karadžica pošiljal je vse zbrano gradivo temu svojemu prijatelju na Dunaj, ki je potem nabrano blago izdajal. Začenši od 1. 1839., ko je počel pokojni dr. Božidar Petranovič izdajati „Srbsko-dalmatinski ma-gazin", podpiral je Vrčevič to podjetje tudi z mnogimi izvirnimi članki. V to dobo spadajo tudi njegovi prevodi italijanskih lirskih pesnikov. Tudi „Pravdonoša", v Zadru izhajajoči pravniški list, prinašal je mnogo Vrčevičevih razprav. Živeč na Črni Gori zbiral je razven narodnega blaga tudi gradivo za zgodovino Črnogorsko in za životopis pesnika i vladike Petra II. Petroviča Njeguša in kneza Danila. —
Vrčevičevo delovanje bilo je  toli mnogovrstno, da se mi vidi naj-umestneje, vsa njegova dela (po  „Slovincu"  IV.  145.) navesti.
I. Narodno blago.
1. Srpske   narodne   pjesme   (ženske,   natisnene na   Dunaji 1. 1866 v zalogi Ane udove Vuka Karadžica).
M. Malovrh: Vuk Vrčevič. f
633
2.   Narodne pripovjetke. I. knjiga, kratke in šaljive.
3.   Narodne igre. I. knjiga. (Obe te knjigi navedeni pod št. 2. in 3. natisneni sta 1. 1860. v Belem Gradu na troške srbskega učenega društva.)
4.   Narodne pripovjetke. II. knjiga (v rokopisu).
5.   Narodne basne (v rokopisu).
G. Narodne podrugačice (v rokopisu).
7.   Narodne g at a lice (v rokopisu).
(Vse te zbirke, navedene pod št. 4, 5, G, 7, natisnile se bodo v „Slovinci" in potem izšle tudi kot posebna knjiga z životopisom in s podobo Vrčevicevo.)
8.   Narodne igre. II. knjiga (v rokopisu).
9.   Narodne junačke p je sme, dve knjigi.
10.   Narodne junačke pjesme, što uz gusle pjevaju Srbi turskoga zakona.
11.   Narodne po slo v i ce (3600).
(Vse knjige in zbirke navedene pod br. 8, 9, 10, 11, odstopil je Vrčevic srbskemu učenemu društvu.)
12.   Narodne pitalice (natisnene so v »Srbski Zori" in tudi posebej).
13.   Narodne pripo v j etke "i                          .,.,..
> ki se ne morejo tiskati. 14.-Narodne pjesme          J
15.   Narodne tužbalice. (Rokopis hrani hči Vuka Karadžiča, gosp. Mina Vukomaniceva.)
16.   Srpske narodne pripovjetke. U Dubrovniku 1882.
II. Izvirna dela.
1.   Mor alno-zab avne i šaljivo-p ou čitelj ne srpske žago netke. Natisneno v Zadru  185 7. 1.
2.   Plač Ercegovca, u kome su popisani svi zulumi od Turaka počinjeni raji od postanja vlade Alipaše Rizvanbegovica Stočanina do moga (Vrče videva) dolaska u Trebinje. (V rokopisu.)
3.   Crkve i mana štiri v Ercegovini, njihovo postanje, obredi i uprava. (Natisneno v  „Srbadiji".)
4.   Narodno sujevjerje, i sve sto uz ovo u narodu živi, kao i mimogred o našoj mitologiji.  (Natisneno v  „Srbadiji".)
5.   Buna u Boki Kotorskoj god.  1848. (V rokopisu.)
634        .                          M. Malovrh: Vuk Vrčevič. f
6.   Biografije s vi ju odličnih lica Boke Kotorske. (V rokopisu.)
7.   Životopis vladike Crnogorskog Petra II. (Natisneno v  „Dubrovniku".)
8.   Ogranci za istoriju Crnegore. (Natisneno v „Slovincu".)
9.   Ljub a v Jova i Milice, vesela igra u 3  čina.   (V rokopisu.) 10.. Dva   Bo g o si o ve a,  vesela   igra   u   3   čina.    (sestavljena za
društvo  „ Sloga"  v Dubrovniku).
11.   Empirik ili narodno ljekarstvo, kako se u Boki, Crnojgori i Ercegovini rane vidaju i razne bolesti liječe. (Izdal Stojan Novakovič,  sedanji naučni minister  srbski.)
12.   Kronana svrju glavnih dogodjaja od početka - do svršetka bune Ercegovačke  1875—78. Tri knjige (še v rokopisu).
Razven teh del, pisal je še silno mnogo manjših člankov za „Pravdonošo", za „Magazin", „Srbadijo", „Zabavnik", „Pava", „Slo-vinca", in ,,Srpsko Zoro". Odgovoril je na vsa vprašanja dr. V. Bogišiča o sledih slovanskega prava in deloval za Vukove zbirke narodnega blaga.
Tako neizmerno koristno delovanje pridobilo bi bilo vsakemu dru-zemu človeku velik glas, a stari Vuk Vrčevič živel je skromno in le delal in tiho delal. Zdaj se še ne govori in ne pripoveduje toli o njem, ker ljudje še ne znajo niti njegovih zaslug. ,.No doči če vrijeme, da če Vrčevičeve knjige biti kažiput i pravilo, te če roditelji svojoj djeci u ruke ih tiskat; a školske starješine, izmetnuvši iz ruku učenika neka sadašnja grdila, koja kvare moždani i čud, udesiče školske knjige Vrčevičevijem jezikom i turit djeci pod oči kao ugodno i pravilno štivo Vrčevičeve knjige. Dao Bog, da se ovo proročanstvo sto prije obistini, a da če se kadli tadli obistinit, nema sumnje" piše dični Luka Zore v  „Slovinci"  (IV. 145  str.).
M.  Malovrh.