Janez Potopec
Zgodba o kozi in špiritu
Deaet ali enajst let mi jc bilo takrat. Hodil st:m v peti ali šcsti razred Ijudske šole v prijazni vasi na Dolenjskem. Tudi tega se voč nc* spomi-njam, ali je bilo v zgodiiji ali pozni zimi, le to vt-m, da je sneg nuletaval in da jc bila vsa okolica pogrnjena že z mikavnim belim plaŠcem, ki prinaša mladini toliko radosti.
Mama si je bila izbrala šiviljo v podeželskem tfgu z lepo, ponosito cerkvijo in še IepŠo okolico. Mcnc so še poscbno zanimale innoge trgo-vine, ki so se vrstile druga ob drugi. Sploh se mi je zdelo v trgn vse zelo imenitno.
S sestrico, ki je bila komaj poldrugo leto starejša kot jaz, so najn vcasih poslali v ta Čudoviti trg. Hodila sva k šivilji iQ nakupovat stvari, ki se v naši vasi diso dobile. Nekoč sva morala prinesti tudi Špirit.
Ta špirit ni bil uanienjen za nas. NaŠa mama sc je samovarja vedno bn!a, ker je prenevarna reč. Rabil pa ga.je naš sosed, neki gospo<l orož-nik. Bil je to izredno visok. postaren Človek s plešo na glavi. Ta jf. menda kuhal čaj na samovarju. Ker špirita ni uiogel dobiti v kraju, je mama naročila, da ga prineseva iz trga, kamor sva bila namenjena zaradi obleke k naši šivilji.
Morala je biti še dobra zimska pot, da sva jo tja grede — kot po uavadi — ubrala kar pes.
Kraj mi je bil že dobro znan, saj smo hoditi z očeiom večkrat sem na izprehode.
Pot je bila kaj kratkočasna. Ogledovala sva okolico, kar nama je bilo v veliko razvedrilo. Trudna sva bila pa ravno prav. Nazaj grede sva biia itak namenjena z vlakom, za kar so iiama dalt doma tudi denar. Tega je seveda Še zmeraj kaj malega ostalo, iako da sva si lahko pri-vošcita kaj sladkega za žt-lodček. ^časih sva pa obiskala v trgu tudi druŽino gospoda Šifrarja, ki je bil nekaj let prej premeščen od nas seinkaj. Tam so nama seveda postregli, da sva potem iahko nadaljevala pot na kolodvor, Ne spominjam se prav, ali je bilo to tudi takrat, ko vara pri-povedujem, ali ne. Seveda sva si ogledovala trg vedno znova in spoznavala Še ostale njegove znamenitosti.
Ko sva tistega usoduega dne že vse lepo opravila v trgu, pri šivilji in v trgovini, sva se s steklenico Špirita napotila na kolodvor. Takoj sva opazila onkraj Železniške proge vc*liko kozo, ki se je tam pasla. Sestra, ki je nesla v cekarju steklenico špirita, je posiavila vse to na klop ob postajnem poslopj«, da ae je odpočila. Morda pa tudi zato, da bi laie in prosteje ogledovala kozo. ki se je od časa do Časa pribtižala peronu. Vozui listek sva si bila oskrbela takoj po prihodu na postajo in treba je bilo čakati samo še na vlak. Č'e ne bi bilo na peronu tiste koze, bi se bila kar dolgočasila.
Pa ue mislite morda, da nisva poznala veeh lastnosti koze že poprej. O, še od raladih nog sva poznala to bradato živalco. Njenega druga kozla sva se pa kar malo bala, ker sva vedela, da rad trka. Mutaste navade in lastnosti te živalce sva torej poznala. Poskusala sva kozo celo malo izzivati. Zdaj se nama je začela žival približevati. Zdelo se nama je, da je naravnost navdušena za boj. Zbežala sva v Čakalnico in loliko, da sva mogla še v zadnjera hipu zaloputniti vrata, sicer bi bila vdrla bela pošast za nama. Ne vem, kako bi bilo, da se ji nisva pravocasno umaknila. Toliko sva se pa le opogumila, da sva skozi okenca na vratih opazovala kozo. Ker žival ni mogla za nama, se je za to zlobno maščevala. V hipu namreČ, ko sva 2_bežala v čakalnico, nisva pomislila na cekar, ki ga je bila sestra postavila ua klop pred postajnim prostorom. Tega sva se domislila šele zdaj. Hotela sva ga rrsiti, a okrog vrat je Šarila koza, da jih uisva upala odpreti.
To je postalo v tistem tre-nutku nsodno. Še sedaj ne vem natančno, ali je kozi za-dišal Špirit, ali pa se je iz same maščevabie zlohotnosti približala cekarju. Moida pa tudi iz same zvedave rado-vednosti. Bolj verjetno bo seveda prva, a midva se tudi drugega pomisleka nisva mo-gla iznebiti kasneje, ko sva v tej nesreči razmisljala bolj natanko. Dejstvo je bilof da se je postajna koza cekarju nevarao približala, v nasled-njem trenutku pa že s svojim lakotnim gobcem ovohala špi-rit, vtaknila v tem hipu svoj podolgovati gobček v cekar in o joj, to je bilo strašno — potegnila cekar s klopi... Strahotcn žvenket in steklenica se je razletela na drobne kosce, Špirit pa stekel seveda iz nje in se razlil...
Vse to se je zgodilo t hipu. S sestro sva bila vsa obupaiia. Kaj bo rekel gospod Kozlevčar in najmi starsi! Tudi koza se je prestraŠila in pobegnila v grmovje. Midva pa skoraj  v jok.
Prišel je postajni služabnik z metlo in pometel razvaline. Premišljala sva, kaj naj narediva. Če bi bila imela dovolj denarja, bi Šla gotovo kupit drugo steklenicD špirita in bi vsa zadeva ostala tajna. Tako sva pa siala tam na peronu kot dva velika kupa ncsreče.
Ta Čas je prisopihal vlak od kočevske strani in midva sva se vrnila 8 praznim cekarjem in žalostnim srcem. Kako je bilo doma — tega ne bom pravil. Vendar se nama je tudi ta težka preizkušnja po letih spremenila v smešno zgodbo o postajm kozi in Kozlevčarjevem špiriiu ...