782 Slovenski glasnik. Slovenska pratika za navadno leto 1882. V Ljubljani, v 16ki, natisnila in založila pl. Kleinmavr in Bamberg. Cena ? Brez vsega poučnega berila. O tej priliki prosimo vse pisatelje slovenske in založnike naše, kateri „Ljubljanskega Zvona" uredništvu pošiljajo knjige v ta namen, da jih oglašamo v našem listu, da naj nam tudi vselej povedo, koliko stane knjiga. Večkrat smo uže culi tožbe s kmetov, da bi si marsikdo rad oznanjeno knjigo iz mesta naročil* a ne ve, koliko mu je poslati zanjo novcev. S poštnim povzetjem knjige naro- ^ čati, to se marsikomu predrago zdi. Literarni in zabavni Muh. Mnogi v Ljubljani živeči pisatelji slovenski in tudi mnogi dragi prijatelji splošnega napredka slovenskega začeli so se vsako soboto zvečer shajati v Tavčarjevem hotelu, kjer se poleg veselega petja in dobe vinske kaplje pogovarjajo in prijateljski menijo o raznih literarnih stvareh slovenskih. Od teh „joui'fixov", katerih se vselej udeležuje kakih 45—50 gospodov, izobčeni so izrecno politični razgovori, a vsak večer mora na vrsto priti znanstveno ali zabavno berilo ali predavanje kakeršne koli si bodi vsebine. Na prvem shodu 15. oktobra čital je prof. Leveč svoj spis „Dve uri pri slovenskem pesniku"; dne 22. oktobra bral je dr. Dolenec humoristično razpravo ,,o medvedu in literaturi;" dne 29. oktobra pripovedoval je dr. Zamik zanimljive črtice o svojem potovanji od Pontebe do Vezuva; dne 5. novembra govoril je dr. Vošnjak jako interesantno „o duhovih in prikaznih" in dr. Zamik o ruskem slikarji Vereščaginu; dne 12. novembra predaval je cand. prof. E. Lah ,,o meteorologiji kranskej," a dne 19. novembra prof. Vrh o ve c ,, o soeijalnih razmerah v Severnej Ameriki"; dne 26. novembra bral je g. Brence svojo novelo „Iz življenja", a g. dr. Zamik je poročal o mejnarodnem biografiškem slovarji de Guberna- " tisovem. — Levčev, dr. Vošnjakov in Vrhovčev spis objavil bode ^Ljubljanski Zvon" po novem letu, Dolenčevega je prinesel uže „Slovenski Narod", a na poti iz hotela do uredništva ostrigli in oskubli so ga tako, da „v Slovenskem Narodu" skoro nič več nismo poznali niti medveda, niti njegovega literata. — Tudi v K ran j i se je osnoval jednak literarno-zabavni „jour fixe". Njegovi člani so, kakor je v Ljubljano poročil, poseben telegram, ti gospodje: Franke,j Pirdkar, Lnjšker, L^jška, Berne,| Peftipiajd, Ič^nen, Cingeijmajer,|Di;žavnik|. Bralci, katerim f^.-a^tjj> so znane Kranjske razmere, uganili bodo morebiti to telegrafsko uganko, osobito^/^f^_g ako jim pripovedujemo, da se mej temi imeni nahaja tudi ime znanega literata^ jU*j-tf f&«k-slovenskega. **/ m. Novo izdanje PreHrnovih pesnij. O tej stvari smo prejeli iz Ljubljane ta dopis: Znano je v slovenskih literarnih krogih, da hoče Preširnova hči, gospodična Ernestina Jelovškova s pomočjo g. Levstika na svitlo dati vse pesni svojega pokojnega očeta, da bi si s tem vsaj nekoliko olajšala trdi zaslužek svojega vsakdanjega kruha. Tiskarnica Kovačeva in Kleinova obljubila je uže Preširna natisniti elegantno in ukusno, kakor dan denes zahteva napredna tiskarska | umetnost. Gospodična Jelovškova je samo še čakala, da bi bukvovez Ničman poprodal tisto Jurčičevo in Stritarjevo izdanje Preširnovih pesnij v ,,Klasji" iz 1. 1866., katero je g. Ničman na javnej dražbi v propalej Wagnerjevej knjigarni 1. 1868. kupil. A tega nikoli ni bilo pričakati! Jurčičevo in Stritarjevo „Klasje z domačega polja" množilo se je g. Ničmanu tako obilno,! da ga je mlatil celih dolgih 14 let in da je namlatil iz njega obilo lepe, [debele in rumene pšenice. Slovenski glasnik. 783 Vprašali bodete, kakšno čarodejstvo je uganjal s „Klasjem" g. Ničman. Prav nobenega! Mož je vzel Jurčičevega in Stritarjevega Preširna ter ga je pri Blazniku — v novic „sans gene" natisniti dal! Res, da je dan denes, trideset let po pesnikovej smrti, vsakemu dovoljeno ponatiskavati Preširnove pesni in tudi g. Ničmanu bi bili samo hvalo dolžni, ko bi bil to storil v poštenej, dostojnej obliki; a način, kako je to izvršil g. Ničman> ta je, da ne rabim ostrejšega izraza; prav — ,,amerikansk". Da bi mu ,,Klasje" obilneje rodilo, postavil je svojemu novemu Preširnu na čelo Jurčičevo in Stritarjevo ime, ponatisnil je tudi vso Stritarjevo razpravo o Preširnu ter na naslovni list zapisal letnico 1866., ne pomislivši, da tega leta še ni bilo na svetu firme ,.J. Blaznikovi nasledniki", pri katerih je g. Ničman svoj podvržek natisniti dal. ker je gospodar tiskai*ni, g. Jos. Blaznik, še le 23. junija 1872. leta umrl. Tiskamica se je sicer potrudila, da je Jurčičevo in Stritarjevo ,.Klasje" natisnila s kolikor moči takimi črkami, kakeršne so bile Kleinmavrove 1. 1866., vender se ponatis lehko in razločno zasleduje na vsakej strani. Vrhu tega je papir grši, črke bolj oguljene nego v izdanji iz leta 1866.; in akoravno je g. Ničman skrbel zato, da so se ponatisnile celo vse tiskarske napake prvega izdanja, vender ni pazil dovolj na to, da, bi se ne bilo v tisk vrinilo mnogo novih. S kratka, vsa izdava je od konca do kraja šušmarska, preračuni ena samo na goli dobiček podjetnikov, nedostojna takega vzvišenega pesnika, kakeršen je Preširen. O pokojnem Jurčiči izvestno vem, da g. Ničmanu nikoli ni dal dovoljenja njegovo ime zlorabiti na tak način: in da bi bil g. prof. Stritar svoje čisto ime in svoje čiste roke posodil g. Ničmanu za tako ,,amerikansko" podjetje, tudi o tem odločno dvojim. Testamentni eksekutor Jurčičev bode, kakor čujem, storil svojo dolžnost; kaj misli storiti g. prof. Stritar, to je njegova stvar. »Slovensko dramatično drnHvo" predstavljalo je minuli mesec v deželnem gledališči v Ljubljani čez dolgo časa spet dve predstavi slovenski: dne 6. novembra igrala se je „Zmešnjava na zmešnjavo", veseloigra, katero je po Kotzebueu ponašil Jos. Cimperman, a dne 21. novembra tri krajše šaloigre: ,,Zapirajte vrata!" po Cesenateji poslovenil V. Ei*žeu; ,.Eno uro doktor", poslovenil J. Aleševec in ..Krojač Fips", poslovenil D. Hostnik. Obakrat zbralo se je v gledališči mnogo občinstva, ki je igi^alce odlikovalo z živo pohvalo. To je veselo znamenje! Obe predstavi priredil je g. dr. Jos. Stare. Matica slovenska v Ljubljani oglaša, da bodo za leto 1881. prejeli samo tisti društveniki Matičine knjige, kateri do 15. decembra 1881. leta plačajo ustanovnino ali letni donesek. Tako je prav! To energijo Matičnega odbora moramo odobravati iz vsega srca. Odpraviti in s korenino izi-uti se mora pri nas Slovencih tista strašanska razvada, da ljndje zahtevajo knjig in časopisov brez plačane naročnine in da so še žaljeni, ako se jim knjiga ali list na upanje ne pošilja. Mnogi mislijo, da so naši literarni zavodi in naša novinska uredništva kakšno občeslovensko dobrodelno ali podporno društvo! Simon vitez Wilfan f, prost novomeški, umrl je 7. novembra t. 1. v Novem Mestu. Vitez Wilfan, porojen 20. oktobra 1802. 1. v Skofjej Loki. bil je sošolec Preširnov ter visokočislan, omikan duhovnik. V Novem Mestu je uredil in znatno pomnožil kapiteljsko knjižnico ter uredil tudi kapiteljski arhiv, v katerem se nahaja nad 500 listin, imenitnih za kranjsko zgodovino od 14. stoletja dalje.