------    203    ------
Naši dopisi.
Iz Rusije 26. maja (7. jun.). — 17—, *) — Ruskim liberalcem so nadojeli francosko-nemški igrokazi; začeli so predstavljati drame po svojem okusu sami v živih in mrtvih podobah; glavne role so prevzeli vredniki, podvredniki in sodelavci ,,Sankt - Peterburgskih Vedomostej" , gg. Korš, Žohov, Utin, Gončarov, njegova žena Praskovja, njena sestra Aleksandra Lavrova in drugi. V preteklem letu so oni osnovali v Petrogradu „kružok", v kterem so se po svoje veselili in po svoje kuhali srečo narodovo. Njihov glavar g. Korš (korš, koršun = jastreb) je želel podkopati silo »Moskovskih Vedomostej", mislč, da s tem bodo razpale vse reforme ministerstva narodnega prosveščenja, in ruski svet bo postal koršun-sko gnjezdo, v kterem bo vsak svoboden, kolikor mu bo drago, samo misliti, govoriti in delati bo moral, kakor mu bodo „kružokarji" ukazavali.  V takih domiš-
*) Obljubljeno radostni pričakujemo.                               Vred.
ljijah je začel veliko pravdo z gosp. Katkovim v časopisu in pred sodnijo, češ, da je poslednji v svojih filipikah proti nihilizmu in za učebno reformo razžalil njegovo čast. Vse je bilo radovedno, kaj bo iz te pravde? — Sodnija pa je , jastrebu" peruti pristrigla. Poredni ljudje menijo, da je gosp. K o rs to komedijo na oder spravil, želeč odnesti oči grešnih ljudi od živih podob v njegovi družbici. Ljubeznjiva gospa Gončarova in plameči gospod Žohov sta namreč želela v družbici skupaj sedeti, al sanjač gosp. Gončarov jima je bil napoti. Bog vedi, kako je potem tako prišlo; znano je le toliko, da gosp. Gončarov je natisnil nekaj nihilističnih plakatov ter jih sejal po ulicah in zato prejel brezplatno stanovanje. V porazumljenji ž njim mu Žohov najme za advokata Utina, kterega tudi poduči, kako naj delo Gončarova narisa, kedar ga bo pred sodnijo zagovarjal. Utin je narisal oba in ž njima vred gosp6 Gončarovo, zato ga je Žohov pozval na dvoboj. Po kakošnih pravilih sta se strelala , ni mi znano; pričali so, da Žohov je prvi vstrelil in da na njegov strel sta se oba od strahu povalila. Sekundantje so mislili, da je Utin ranjen, ter so mu hiteli na pomoč, al predno so dospeli do njega, ležečega na tleh, se njegov revolver tako nesrečno sproži, da na mestu ubije Žohova, ki se je ravno s tal kobacal. Ko gospa Gončarova zvč o nesrečnem izidu dvoboja, si z a vda! — Vse to se je zgodilo preteklo jesen. Letošnjo spomlad pa, 9. aprila, sestra GonČarove, Aleksandra, vzame revolver, odpravi se k advokatu Utinu, presedevšemu svoje mesece, v stanovanje, rani njega z dvakratnim vstrelom v čelo, s tretjim pa ubije samo sebe.
Epilog drame je leta:
V Petrogradu na Vaziljevskem   ostrovu v hiši pod Št. 7. po Kamski   ulici  po  naročilu  pomesčika Semena Jegorjeviča  Lavrova je naredel kamnosek Baronov nagrobni kamen s sledečim nadpisom: »Praskovja Gončarova, 22 let. »Aleksandra Lavrova, 19 let. »OkonČili svoje susčestvovanje (z= življenje) v 1872 i 1873
gg. »Dve žertvi »Bezobraznoj skoli nigilizma. *)
»Sam otec » V.. nevedenji svojem predal jih etoj skole.
»BoŽe miloserdni, »Prosti (= odpusti) i vozljubi jih ; »Ne postavj jim v vinu (= ne štej jima v greh) »Greh predavsago jih! }JBoze, prosti nesčastnomu (— nesrečnemu) »BezpeČnost jego! (= zanikernost njegovo) »Beliki Bože, prosti »Vovleksih jih v prestupljenje i zabluždenje! —
Slovenci imate velik boj za šole z nekim liberalnim vitezom in  še  bolj liberalnim Zimo.    Morda bi ne bilo odveč,   ko   bi  slovenski  očetje prečitali  privedeni nagrobni nadpis, predno se odločijo,  v kakošno šolo jim je poslati svoje hčere in sinove.                 (Kon. prih.)
Iz Celja 13. junija. {Volilni^ shod državopravne stranke.) Konservativci spodnjega Stajarskega, nezadovoljni s sklepi liberalnih Slovencev, ki so 25. majnika v Celjski čitalnici zborovali, sklicali so za včerajšnji dan shod svoje stranke. Mnogo je bilo povabljenih in se jih je tudi sešlo, gotovo 130 mož, tako, da bi zdajšnji prostori Celjske čitalnice ne bili za zborovanje
*) Ruskega prijatelja sem prašal: zakaj se ruski liberalci zovejo nihilisti; odgovoril mi je: Vot vam ,,filolog! a potomu, sto ničem ne vladejut (r^ ničesa nimajo), daže zdravim razsudkom ne". Po tej definiciji bi se menda ne očitala preteezija slovenskim liberalcem, ko bi si po primeru svojih Ruskih bratov omislili priimek nihilistov.        Pis.
dovolj veliki, zato se je v zadnjem dnevu naprosil gostilničar g. Raimund Kožer, da je svojo dvorano zbranim Slovencem pravne stranke prepustil; česar bi nijeden drugi krčmar Celjski ne bil storil, je storil on in je skrbel za prav lepi red in postrežbo. Hvala! Za predsednika zborovanja bil je soglasno izvoljen gospod deželni poslanec in odbornik M.Herman, za podpredsednika gosp. prof. dr. J. Ulaga in za zapisnikarja gosp. prof. dr. L. Gre goreč. Gosp. predsednik začel je zborovanje ob pol 4. uri s pozdravom pričujočim se zahvalivši za mu vnovič skazano čast, nazna-njaje, da bo prvi gosp. govornik razložil vzroke, zavoljo kterih se mi ne moremo strinjati z unimi Slovenci, ki so 25. maja v Celji svoj shod imeli in je dal besedo preč. gosp. kanoniku Fr. Košar-ju, ki je v svojem izvrstnem, celo uro trajajočem govoru narodni program pravne slovenske stranke temeljito razvijal in dokazal, da konservativci so pravi Slovenci, ker oni najlepše svetinje slovenskega naroda, jezik, šege in vero njegovo zagovarjajo in te besede povsod v domovini ohraniti želijo. Ker so pa nek ter i Slovenci brez našega zakriv-ljenja s svojega bandera vero vrgli in narodnost nad vero stavijo, se mi njihovega programa, ki je v svojih nasledkih krivičen katoliški cerkvi in nevaren za obstanek našega cesarstva, nikakor ne moremo držati. — Mnogi živio-klici med in po končanem govoru so pričali, da vsi nazoČi bili so govornikovih misel. — Drugi govornik gosp. dr. Gre goreč je razlagal potrebo vodstva pri volitvah in naznanjal, da se je v Maribora napravil centralni volilni odbor obstoječ iz 12 zanesljivih mož, ki bodo v dogovor stopili z odbori v posa-mesnih okrajih zato, da se nastavljen kandidat izvoli. — Tretji govornik g. dr. Ulaga navaja vzroke, zavoljo kterih se duhovni volilne agitacije vdeležujejo in zakaj se od poslancev zahtevati mora, da se potezajo za pravice katol. cerkve, ker, kar se je na Nemškem že goditi začelo, da se ona preganja, to se tudi nam bliža; na Pruskem Bismark duhovščino zatira in hoče katoličanom žile podrezati s tem, da bi se vprihodnjič mladi duhovni v smislu deželne gosposke izrejali in se sploh vsa svoboda katoliške cerkve zatrla. Ker v našem prihodnjem državnem zboru pridejo gotovo enaki predlogi na dnevni red, gorje Slovencem, ako naši poslanci svoje dolžnosti ne storijo, kajti brez prave duhovščine bo tudi njihova narodnost poginila! — Resolucije shoda se glasijo: Slovenci v Celji dne 22. junija 1873. zbrani, sklenejo.
I.    Glede na to, da 1) program pravne stranke poroštvo daje obstanku in razvoju Avstrije; 2) da narodnemu slovenskemu programu ne nasprotuje, nego ga še podpira; 3) da spoštuje pravice in svobodo katoliške cerkve, kakor tudi vseh od države pripoznanih verstev, — se popolnoma skladajo s programom Avstrijske pravne stranke, ter želijo in vabijo one Slovence, kteri mu še niso pristopili, da mu pristopijo.
II.  Skupščina izreka, da zastran vodstva volitev na slovenskem Stirskem pripoznava v Mariboru že osnovani osrednji volilni odbor, kakor tudi v zavezi ž njim obstoječe okrajne in krajne volilne odbore.
III.    Skupščina nastavi kandidata svoje stranke za kmečke občine in za mesta in trge Celjskega volilnega okraja. — Gledč na to pa, da se je od strani shoda 25. maja v Celji zbranega za kmečko skupščino kandidat že postavil v osebi gosp. dr. Vošnjaka, se prepušča centralnemu odboru brž ko mogoče ž njim v dogovor stopiti o tem, ali sprejme program pravne stranke ali ne. — Ce ne, se podpira edino le kandidat pravne stranke preč. g. kanonik Franc Košar.
Več gospodov je še govorilo, kakor Balon,   Pol-
------   204    ------
zelski župnik priporočaj e g. Košar j a, Gomilšak iz Radgone, ki je priporočal jako dobro za kmeta pisan list „Slov. Gospodarja". Dr. Klemenčič iz Ljutomera in prof. Žitek iz Ptuja, ki sta se zahvalila gosp. M. Hermanu, ga zagotovljaje zaupanja v njegovem volilnem okraji; gosp. prof. Žitek rekel je med drugim, da, ako „Slov. Narod" pravi, nasproti besedam samega g. dr. Ploja, da bi bil on nasprotni kandidat g. Hermana, in da Slovenci se ne bodo nikdar podvrgli programu pravne stranke, ker kri ni voda, naj bi bil pisal, ako bi kdo trdil, da v Ptuji bo g. P loj izvoljen in ne g. Herman, ki je pri tamošnjem shodu izmed 100 že imel 88 glasov za-se, da ta kri ni voda! ^ Naznanjali so se še dopisi iz Gornje grada, podpisani od župana in 4 odbornikov, ki zahtevajo z dopisom iz Brežic g. kanonika Kasarj a s pričujočimi iz vseh strani za kandidata. Ob pol 7. uri sklene z gromovitimi živio-klici g. predsednik zborovanje se za-hvalivši za lepi red s prislovico: „vse za vero, cesarja in domovino".
Iz Vipave. — „Sokol" naš praznuje sv. Petra in Pavla dan, to je, 29. dne t. m. blagoslovljenje zastave svoje s sledečim programom: zjutraj sv. maša; govor staroste v telovadnici; v čitalnični gostilni skupen obed in zvečer ples.                                                  Odbor.
Iz Radoljlce. {Naznanilo.) 20. dne t. m. se je odprla nova brzojavna (telegrafna) postaja z omejeno po-dnevno službo v Rad o lici na Gorenskem, ter se izročila občinstvu v porabo.
Iz Novomeške okolice I7.jun. — Binkoštne praznike so imeli nemčurji shod in mastno pojedino v Krškem. Iz Novomesta jih je bilo 5,   namreč:   pl. Langer  iz Poganč,   Leitmaier,   c.   kr.   svetovalec   pri   okrajni sodniji,   Ulepič,   c.  kr.  adjunkt,   pl.  Formacher, notar in pa O gorele,  trgovec.    Ker ta petorica ni še nobenega kmeta med  seboj imela,   hotela je svoje število tudi   s kmečkim  stanom pomnožiti  medpotoma; posebno so  jej   dišali župani in sploh srenjski zastopniki. Kje da so si popred že iskali privržencev, to nam ni znano;  prišedši pa do vasi Gradišča v Sentjernejski fari,   so   vabili  seboj  očeta Kerhin-a,   prvega srenj-skega svetovalca, poštenjaka od vrha do tal, kakoršnih je le malo.   Al previdni mož ni hotel iti na pojedino v Krško, če bi ga bili v kočijo posadili in zastonj ga ondi gostili.   Lepo se je zahvalil nemčurjem za to „čast" in mu pripravljeno veselje.    Po takem   petorica z  dolgim nosom odide, pa se kmalu sopet ustavi, novih tovaršev iskaje.    Kakor  se  tedaj   vidi,  je  na Gradišču nerodovitno polje za nemčurje in mavtarje,  to je,  za dandanašnje nevernike.   Lansko leto je gospodar Blaž o vi c, tudi iz  Gradišča  doma,   očeta Kerhina  pravi   brat  po duhu in srčnosti,   nekemu plemenitemu glavarju nem-čurjev,   kteri   ga je  bil  v svojo vinsko klet na kosilo povabil z druzimi gosti vred,   prav  možko  se ustavljal in duhovščino in vero katoliško zagovarjal zoper surove napade tega neomikanega plemenitaša (i m 6 njegovo za zdaj še zamolčimo, zavoljo visocega spoštovanja do njegovih sorodovincev, kteri niso le samo po imenu, ampak tudi v govorjenji  in   zadržanji  plemeniti  in  čislani od vseh vrst ljudstva).    Le   toliko   rečemo,   da  mi prosti ljudje se čudimo temu, kako plemenitnik, siv in z eno nogo že v grobu, je v stanu tako zarobljeno  se  vesti in kmete krog sebe zbirati ter jim s svojim neotesanim govorjenjem duhovščino studiti! — Pot pelje, kakor je bilo rečeno,   imenovano  petorico v Šentjernej, kjer pa je bilo že več žetve za njo.   Gosp. Podboj iz Kostanjevice je gladko pot nadelal s pismi in osebno že poprej;   on ima Jožefa Zagorca  že zdavnej na verigi, kakor Lah opico, a to se ve, da ne zastonj; gosp. Podboj  mora to pokorščino na kak način že poplačati,
postavimo, da Zagorcu dovoli v svoji c. kr. kanceliji smodko zažgati in da se lepo po „nemško" vpričo dru-zih tikata, kedar, postavimo, je Zagorc kot toženec v pričo tožnika;   ali   da  gresta kam  skupaj   na dobro voljo, ali da je gosp. Podboj kuhan in pečen pri Zagorcu itd.   Za Zagorca se tedaj ne čudimo,   da je nemudoma šel z Novomeško petorico v Krško na kosilo k g. Hočevarju.    On že tudi v6,   da v prihodnjih volitvah ne bo več hodil po gladkem salonu v Kranjskem deželnem zboru,  zato je z gosp. Podbojem  in druzimi imenitnimi gospodi potegnil in se vstopil na stran nem-čurjev, kajti  že pri zadnjih volitvah so se mu pod nogami tresla tla,   in   g. Podboj ,   kteri ga zdaj presrčno ljubi, ni pri ti&ti volitvi za-nj   čisto nič maral, rekel je cel6 v mestni, hiši v Novomestu:   „Jest volim pa gosp. Hrvata iz Šentjerneja;   on je en prav pošten,   dober in spoštovan mož" itd.    Neki župnik se je pa takrat za Zagorca vpričo vseh zbranih volilcev potegnil, sicer bi bil že takrat Zagorc kot  kandidat za deželni zbor se blamiral.    Tudi je vsakdo vedel,   da Zagorc sedi le v deželnem zboru,   ker nič ne  „ferderba"  in je že to dobro, da vsaj z nasprotniki ne vleče in se ne da podkupiti.   Vsak  tadašnjih volilcev se še   spominja,   kako je Zagorc   puštabiral  pred volitvijo  volilne   postave, kako je stokal,   ko je  po volitvi s štirimi besedami se voliicem zahvalil itd. Zdaj je pa tak „izvrsten govornik" postal, kakor so „Tagblattovci" pisali, da so vse nem-čurske luči   zatemnile  se  v Krškem!    Zato  bode ,,No-vične" bralce mikalo, zvedeti njegov govor,  če tudi ni stenografično zapisan, vampak le po poročilih.    Čudimo se pa, kako je prišel Sentjernejski g. Lušina, župan do tega, da je šel z nemško procesijo v Krško;  nad njim se čudimo! —   To naj zadostuje za danes.    Nate zdaj Zagorčev govor!
ZagorČev govor pri Krški pojedini*
Ker tako fletno danes vkup sedimo in ker smo slišali že toliko lepih govorov, dovolite mi, gospodje, da tudi jest nekaj povem. (Bravo! bravo! vivat Zagorc!) Tako Vam povem, gospodje, da v tako lepi drusini še nisem nikoli puranov jedel in dolenca pil. (Gosp. Podboj: „rejs je to; vivat Zagorc!") Pa mi nikar ne zamerite, če ne bom tako lepo govoril kakor drugi gospodje pred menoj in če ne bom po nemški govoril, kakor se spodobi v taki častitljivi družbi; jest nisem v latinske šole hodil, da bi se bil nemški učil in bi zdaj pol premoženja rad dal za to, da bi znal prav lepo po nemško govoriti, v naši šoli smo se pa tudi premalo kranjsko učili, da bi znal tisto novo slovensko špraho, ktero slišimo v našem lontogu. In ravno iz tega lontoga Vam morem, gospodje, povedati, da mi je že pravzoperno bilo stati pod komando dohtarja Bleiweisa in dohtarja Co-stata. Zato danes tukaj očitno povem, da sem v zadnjem lontogu slov6 dal Slovencem. Adio Slovenci! (Gromo-viti: „Bravo, bravo! Herr Zagorc!) Zmirej tiste atrese na cesarja, zmirej pritožbe, da jim ni nikoli nič prav, kar je Schmerling naredil ali Jiskra ali pa Auersperg; tega že nisem mogel več prestati, še manj pa to, da bi se po zadnji atresi spet Hohenwart nazaj poklical s tistimi njegovimi funtartikelni, o kterih mi je gospod Svetec tako natanko rajtengo naredil, da niso nič vredni. Presedalo mi je tudi, kakor da bi najhujega cvička pil, zmiraj tisto kričanje za pravice slovenskega jezika; leta in leta se vlečejo že za jezik, kakor da bi njih slovenski jezik res^kaj bil; mehko kuhan suh jezik s poličkom dobrega Stotpergerja mi je stokrat ljubši kot ves njih šolski jezik. (Gromoviti „bravo, bravo, Zagorc! — mu dom od vseh strani, gosp. Podboj skoči iz-za mize in ga objame.) Se moje ljube „Gemeindzeitenge" ne bi mogel brati s tem slovenskim jezikom.   Slovenci se sicer bahajo,  da.
-----   205___
le oni so v lontogu za našo deželo kaj storili, pa ni vse zlato, kar se sveti. Dohtar Toman se je štimal, da je on prvi se potegnil za znižanje prevelikega grunt-nega davka; jest tega ne vem, ker me takrat še ni bilo v lontogu; pa če je to tudi res, koliko pa smo zdaj na boljem? Sicer pa tudi mislim, da tisti katasterski gospodje pred 50 leti, ki so naša zemljišča šacovali, so že vedeli, zakaj so davek tako naredili. Dohtar Toman se je tudi s tem rad, pobahal, da je železnico Gorensko naredil in se za Sentpetersko potegoval; pa kaj je nam za Gorence in Notranjce mar, če je mi Dolenci nimamo? (Bravo!) Od druge strani pa tudi dohtar Bleiweis glavo pokonci nosi, da je on dregal tako dolgo v to, da so findelhaus odpravili in da se s tem, kakor pravijo, deželi vsako leto prišpara čez 15.000 gld. Al meni se zdi, da je to prišlo le bolj iz nevošljivosti zato, ker je ledik dekletam hiša odprta bila, kamor so lahko nosile svoje otroke; če bi findelhaus ne bila dobra reč, zakaj pa jo
i*e cesar Jožef nekdaj naredil? In še za to so se več-:rat vlekli moji nekdanji komarati v lontogu, da bi soseske mogle ženitev braniti takim ljudčm, ki nič nimajo. Tudi jest sem ž njimi takrat vlekel; al zdaj še le vidim, da ljudem ženiti braniti je neumno in še prav zoper naturo človeško, in da sta grof Auersperg in Dežman prav imela, da sta jim nasprotovala; čemu pa je Bog moški in ženski spol ustvaril? Tudi dohtar Gosta si veliko domišljuje na to, da je na Dunaji tisto pravdo zoper Tržačane dobil, ki so nekih 100.000 gold. povračila tirjali od naše dežele; al jest vprašam, ali bi je ne bil morebiti tudi kdo drug dobil, ki bi bil šel namest njega ven? In tako vidite, gospodje, da vse to nič ni in jest Vam le to rečem, da mi je prav težak mlinarsk kamen s srca padel, ko sem jim za zmirom slov6 dal. Lejte si! cel6 Solmajerja so hoteli voliti v deželno komisijo za gruntne davke namest bar. Apfalterna. To sem sicer vedel, da se je Solmajer vlekel za kmeta, in sem tudi slišal, da tiste nove paragrafe prav dobro poznd; pa kaj bi Solmajer opravil proti enemu baronu! Ce bi baronova beseda kaj več ne zdala kakor kakega druzega človeka, čemu pa je baron? Zato sem jest barona Apfalterna volil z Vami vred. Zdaj pa mislim, gospodje, da sem vam že dost povedal, zakaj sem se za vse svoje žive dni ločil od Bleiweisove komande in se vstopil med Vas, in da hočem, kakor danes sedim med Vami, tako tudi zmirej z Vami hoditi. Holt! še nekaj pa sem vendar pozabil. Ko so v predzadnjem lontogu Slovenci sami bili, ker ste Vi, prečastiti gospodje, ministru Hohen-wartu figo kazali — škoda! da že takrat nisem z Vami potegnil — nas je dohtar Bleiweis na vso moč pridušal, naj šolmaštrom po deželi plačo saj na 400 gold. povik-šamo, in res mu je obveljalo — še zdaj se spominjam tistega jutra, ko smo pred sejo v reduti se zbrali in hudo prepirali — da je lontog naredil en kos postave šolmaštrom za boljšo plačo. K sreči da je ministri niso koj potrdili. V zadnjem lontogu ste sicer tudi Vi o tem s Slovenci potegnili, mene je pa to zmirej po vseh udih trgalo. Ce šolmašter ne more živeti s tem, kar je do-zdaj imel, naj bi bil pa kaj druzega ratal, saj ga no beden ni silil v šolmaštrijo. — No, zdaj pa že vidim, da Vam je, ljubi gospodje, Vaš novi tovarš dost povedal, da sem se kot spokorjen grešnik pred Vami spo-vedal in da, če tudi na sv. pismo nič ne držite, boste vendar po njegovih besedah bolj veseli enega grešnika, ki se je spokoril, kakor 99 tacih, ki pokore ne potrebujejo. -------
In ta „zundende Bede" — kakor je sama vladna „Laibaeherica" povedala, je tako vžgala srca pričujočih, da so Zagorca objemali po vrsti vsi in mu roke stiskali ter pri tej priči sklenili: Zagorc bode zastopnik nemške, brezverske, ustavoverske stranke na Dolenskem.
Iz Divače 5. junija. (Devet cest iz Senožeč do Divaške meje. — Konec.)
Drznemo se tedaj po vsem tem si. c. k. Kranjsko deželno vlado vprašati: ali je nameravana državna cesta iz Senožeč do Primorske meje le dvema soseskama in njunim županom iz državnega žepa namenjena, ali pa za kteri visi namen, namreč za zvezo dveh sosednih dežel?
Bekli smo že večkrat dotičnim komisijam, in rečemo tukaj javno, da pravi namen te ceste se po črti čez Senadolski dol nikoli in nikakor ne doseže, in da ves denar za to črto je in bode zavržen, kajti nikdo ne bo po njej vozil, če bi se naredila, kakor edina vas Dolenjevas.
Nasproti ima pa cestna črta od naše meje čez Ga-brče vrh že vsega omenjenega še te-le dobre lastnosti: a) je Y8 milje krajša od une čez dol; b) nima do Gabrč čisto nič snega, c) dobijo vozniki tikoma ceste ob vsakem letnem času med Gabrčani in med našo mejo dovolj vode na kalih za napajanje živine, kar je tukaj na Krasu prav posebne važnosti, d) je med Divačo in Senožečami ena vas, namreč Gabrče, kjer popotnik v slabem vremenu lehko pribežališče dobi, f) je zdanja okrajna cesta od Gabrč do Senožeč tako dobra, da ta z majhnim popravkom lahko namenu državne ceste streže, g) je tudi to, posebno okraju Seno-žeškemu, ugodno, da zgubi okoli 2000 dolgostnih sež-njev okrajne Vremenske ceste, kar je od velike dobrote za okraj Senožeče, in h) bi se ob enem tudi Vremska dolina z omenjeno državno cesto proti Senožečam zvezala. Stroškov bi ta črta tudi manj prizadjala, ker je deloma cesta že narejena in ker ni nikakih umetnih del treba, nasproti morajo pa čez dol že same škarpe mnogo stroškov prizadeti.
Po vsem tem bi se moral res ves svet čuditi, ako bi se ta cesta čez Senadolski dol zidala in več tav-žentov popolnoma zavrglo.
Ganite se tedaj Vi, sosedni Kranjci, kajti Vam mora biti več mar za to, kakor nam, kajti vi boste cesto rabili, mi zelo malo; zato pozor!
Iz Rake na Dolenskem 22. junija. {Očitna zahvala).
Podpisana si štejeta v sveto dolžnost zahvaliti se v imenu šolske mladine vsem šolskim prijateljem za milosrčne doneske, s katerimi so pripomogli, da se je šolska veselica, ki se je sv. Alojzija dan pod milim nebom pri podružnici sv. Petra v Žirovniku na veselje in radost 270tih učencev in učenk pri krasnem vremu v najlepšem redu vršila.    Bog plati!!
Anton Zgur, učitelj verouka, Jernej Pirnat, učenik.
Iz Šentvida nad Ljubljano 20 rožnika.   Dane3  smo
obhajali obletnico po ranjkem gospod-očetu, našem Blažu Potočniku. Cerkev, njih preljuba nevesta, je bila lepo ozalšana in farmani so se hvaležno spominjali v pobožni molitvi svojega dobrega duhovna. Bili so pa naš ranjki gospod fajmošter Blaž tudi od posvetnih gospodov mnogocenjeni tako, da še od daljnih krajev hodijo učenjaki obiskavat grob moža, ki ostane v slovstvu slovenskem neumrljiv. Naj v spomin njegov ,,Novice" v svoj list zapišejo   slovstvena  dela  njegova.
(Konec prihodnjič).
Na Šmarni gori pri Ljubljani 23. rožnika ob 10.
uri zvečer. Ž. — Pri jasnem nebu in mirnem vremenu gledamo po gričih in gorah okoli in okoli 167 kresov goreti, največ po Loških in Kamniških gorah; jako lepo se je svetil Ljubljanski kres na Šišenskem hribu. Petje seje slišalo in ukanje, pa možnarji so pokali Janezu Krstniku na čast. Bode pa le spet „Tag-blattovce" božjast tresla, kakor unidan, ko so možnani na Hujah — kakor so pisali — vznemirjali celo živino v Kranji! DA, d&! res — požvinjene brezverce!
------  206 -----
Iz Ljubljane. (Turške goveje kuge na Kranjskem), ki že čez pol leta tlači vso trgovino, je za zdaj konec, ako je brezvestni kontrobantarji na novo ne pritresejo iz Hrvaškega, kjer je je po nemarnosti ondašnji in nečimurnih postavah še zmirom obilo! Pomagati zatrti trgovini je c. k. deželna vlada dovolila zopet živinske sejme povsod na Kranjskem, samo v krajih Crnomeljskega in Kočevskega kantona za zdaj še n e, zato, ker sta ta kantona prav po dolgem mejaša okuženega Hrvaškega. Al tudi tje, kjer so sejmi dovoljeni, ne sme cel6 nobena Hrvaška goveja živina in tudi drobnica ne, pa tudi naša domača živina, ki se žene na sejm, mora seboj imeti postavni pos, daje zdrava in iz zdravega kraja. Zupani imajo zato dolžnost, ostro paziti nato, da se ta postava; spolni, sicer zapadejo hudi kazni po §. 35.
Pod tem pogojem je tudi živinski sejm v L j u b 1 j a n i 30. dne t. m. (v pondeljek) pripuščen, in magistrat ga je že oklical.
—  (Iz seje deželnega odbora 20. junija t. 1.) Vsled novih volitev vsih cestnih odborov je deželni odbor sklenil poslati okrožnico novim odborom zastran izročitve, oziroma nastopa opravil v smislu nove cestne postave. — Od deželne vlade poslanemu načrtu deželne postave o pobiranji mostnin ena novem Savskem mostu, ki ga hočejo grajščak vites Gutmanstal in več njegovih družbenikov po privoljenji ministerstva pod Zidanem mostom med Ratečami in Štajersko zadati, se je pritrdilo. — Vloga c. k. okrajne sodnije v Crnomlji zarad sila potrebne čiste ia zdrave vode v omenjenem mestu se je izročila c. k. deželni vladi, ^da bi ona na mnoge pritožbe zoper sedanji nared v Crnomlji vsled prepirov in razdraženosti strank občinskega odbora v smislu §. 99. obč. reda ukazala novo volitev občinskega zastopa. — Upravniku deželne posilne delal-nice se je dovolilo, da gre ogledat Dunajsko svetovno razstavo«
—   (Prvi občni zbor delničarjev »Narodne tiskarne".) Kadar koli je kako društvo zborovalo, pri kteremu imajo staroslovenci    ali    „klerikalci"   večino,    so   ,,liberalni" mladoslovenci imeli vedno kaj grajati in očitati.   Mislil bi bil tedaj  človek,   da je   vse   v  natančnejšem  redu ondi,  kjer so oni na krmilu.    Al občni zbor „Narodne tiskarne" 22. dne t. m,,   ktera je dosihmal izključljivo v mladoslovenskih rokah,   nam  je  te  sanjače  še  le v pravem svitu pokazal in  prav  očitno razodel,  da naj-raji  igrajo za koulisami,   to je,   da si s svojim gospodarstvom   ne   upajo   na   dan.   Zbralo  se je bilo nekaj čez 30 delničarjev,   ki   so   zastopali  okoli  250  delnic. Po   kratkem  nagovoru  prvosednika   dr.   Ahačiča je prebral tajnik dr. Vošnjak poročilo o društvenem delovanji  od 14.   sept. 1872.   do   1. junija t. 1.    Sestavil ga je tako „kunštno" in zvito, da bi moral človek misliti, da v celi Avstrijski monarhiji ali na celem svetu ni zavoda,   kteri bi  deležnikom toliko  dobička obetal, kakor „Narodna tiskarna" v Ljubljani;  še  cel6  „Slov. Narod" društvu nobene zgube ne prizadeva, temveč so njegovi stroški toliki, kakor njegovi dohodki; prav natanko se neki to sicer zdaj ne more še povedati, ali razloček je vendar sila majhen,   in bode k večemu kakih 100 gold. škode,   morebiti   pa   celo 100 gold. dobička. „Narod" stoji na trdnih nogah; zadnji čas je sicer kakih 50 naročnikov odpadlo,  al 200 druzih je pristopilo,  in število naročnikov  zdaj  znaša okoli 950.    Tako je poročal dr. Vošnjak, računa pa — ni pokazal. „Zora" pa, ki tudi je lastnina tiskarne, po Vošnjakovem poročilu donaša nekaj dobička. —
Na predsednikovo vprašanje: ima li kak delničar o tajnikovem poročilu kaj posebnega omeniti, oglasi se deželni blagajnik gosp. Franjo Ravnikar, strokov-
njak o računskih in blagajniških poslih, in govori blizo tako-le:    „Pred  vsem  moram  omeniti j ako  originalni način vabila v današnji občni zbor.    Ne samo,   da  po §. 7. naših  pravil zaznamovanih medčasnih  listkov  po obrazcu A. nismo dobili, ko smo na akcije 25% vplačali,  a tudi prave delnice se nam še do zdaj niso izročile.    Ker tirja §. 16.,   da  se  medčasni  listi   ali  pa delnice vsaj   5 dni  pred  občnim   zborom   v društveno blagajnico vi o že, menim, da je upravnega odbora naravna dolžnost bila, učiniti to, da se legitimacijski listki in imenik delničarjev  najmanj   5 dni pred občnim zborom delničarjev izročevajo.    Dalje veleva §. 26., da se morajo letni računi,   bilanca  in  nasvet  o  raz-deljenji dobička  8 dni pred občnim zborom delničarjem na ogled razpoložiti. A niti eno, niti drugo, niti tretje — ni se zgodilo,  in tako lahko  rečemo,   da današnji   občni   zbor   ni   pravilno,   ni   postavna sklican in tudi ne more veljaven biti. Lahko pa tudi vganemo,  zakaj smo legitimacijske listke še le 2 dni pred občnim zborom v roke dobili. Hoteli ste, gospoda, glasovanje monopolizirati;   bilance  pa  nam  niste pokazali zato, ker ste strah imeli. — Omeniti mi je dalje onih 5000 gold.,   kteri  so   bili  mnogokrat  naglašeni v „Slov. Narodu", da so bili leta 1868. namenjeni napravi narodne tiskarne   in  da  so bili od rodoljubov žrtovani. Javno mnenje,  gospoda moja, pa nasprotno trdi to, da teh 5000 gold. je služilo le za pokritje raznih deficitov iz vredništva  „Slov. Naroda",   in   da   niso   bili žrtovani, temveč so se izplačali iz našega delniškega premoženja.    Da bi se bilo kaj tacega res zgodilo,   ne morem si  misliti,   zato  kot prijatelj  našega podvzetja želim, da bi me upravni odbor o tem dementiral. Sicer pa tudi ne vem, kako da „Slov. Narod" s stroški svojimi in „narodna tiskarna" bila bi en objekt; ne besedice ne najdem v pravilih tiskarne, da bi imela skrbeti ona za ta časnik, in še celo bi rekel, da po pravilih bi tega še storiti ne smela. Ker pa javno mnenje identificira „Slov. Narod"  z „narodno tiskarno",  zato  moram kar naravnost reči, da ta list nikakor ne ustreza interesom slovenskega   ljudstva,   tedaj   tudi nikoli  ne  more  dobička prinašati;  on  naše  domoljubno  čutje premnogo-krat žali, ter kaže, da le samo za to izhaja, da napada in natolcuje naše mnogo let izkušene in ljubljene vodje* Vrh tega se je v Vaših domišljijah rodila misel,  osnovati nov tedenski list,  kteri  bi imel kljubovati tako zvanim „visokim" pridigam v „Novicah" in „Slov. Gospodarju".    Ta list kaže  pa  le   zopet   nove zgube našemu zavodu. Za kterega kmeta boste neki pisali, koliko jih pa je, da bodo Vas poslušali? Zopet bode le mrtvo rojeno dete, zopet le blamaža. — Konečno naj še orne* nim naše  podvzetje kot obrt ni j o.    Vsaka obrtnija se prevzame zato,   da kaj nese;   vsak   tak  zavod drži se po večini ljudstva in delničarjev;   vsak tak zavod opazuje na tanko, česa je treba narodu, da mu o pravem času ustreza,   da se on   pokrepi, in da je na čast sebi in drugim. Na ta načela pa ste Vi, gospodje, popolnoma pozabili in   ste  tiskarno   v nevarnost   spravili,   zato sprejmite mojo srčno željo,   da nemudoma ukrenite na boljo pot;   naj Vas   ne giuši  peščica   Vaših  prijateljev memo ogromne večine naroda  slovenskega, kteremu je zoperno Vaše vedenje.                                 (Dal. prih.)
— (Matica slovenska). Knjige za 1873. leto se pridno natiskujejo. Kakor je razvidetiiz „Novic" 1872 stran 327. so društveniki dobili za 1872 leto: „priro-dopis živalstva" s 490 podobami, in prirodopis rastlinstva" s 350 podobami. Za 187 3. leto je pa v natisu ,,slovanski narodopis" I. del in letopis za 1872. in 1873. leto. Letopis bode prinesel marsikaj zanimivega, n. pr. doneske k zgodovini R a d o 1 j i c e in Velesovega; otednu i njegovih dnevnih imenih;
------    207    ------
Gogoljev najboljši roman »Taras Bulba" i. t. d., potem tudi životopisne črtice odličnih udov Matice. Od „slovenskega atlanta" je v delu in bode v kratkem dovršen 4. snopič obsegajoč: Nemčijo, Italijo in Evropejsko Turčijo. — Kdaj izide „Slov. Štajerja" II. snopič, na to mnogokrat postavljeno vprašanje ne moremo odgovoriti, ker ne vemo, ali in kedaj Matici obljubljene rokopise pošljejo Stajarski rodoljubi.
Pri tej priliki se opomnijo častiti društveniki tudi na razglas Matičnega odbora od 8. decembra 1872. leta („Novice" stran 399) „naj vsak Matičar do konca 1872. leta plača zaostale svoje letne doneske, donesek za 1873. leto pa do konca meseca junija 1873. Kdor na ta proglas ne zadosti svoji dolžnosti, se po 3. §. Matičnih pravilih, izbriše iz vrste njenih udov ter tudi nima pravice glasovanja pri prihodnjem občnem zboru. Gospodje poverniki pa so vljudno prošeni, račune in denar poslati gospodu blagajniku Ivanu Vilharju v Ljubljani.
—   (Francozi in Slovani.) V Parizu se je sestavil komite (odbor) v ta namen, da pošilja v dar slovanskim dijakom francoske knjige. Tako je prišlo tudi na Matico slovensko v Ljubljani 111 knjig in zvezkov raznega zapopadka, ktere se bodo te dni razdelile med slovensko mladino.
—   (Po znižani ceni po železnici na Dunaj) gredo vozovi vsako soboto, popoldne 55 minut po dveh Na Dunaj in nazaj se plača v vozu 2. vrste 19. gl. 3. vrste, pa le 12 gl. 50 kr. Nazaj se pelješ, kedar se hočeš in s kterim koli vozom do 14. dneva ; pozneje ne velja več ta karta.
—   (Jezuiti morajo Kranjsko deželo zapustiti) po ukazu c. k. deželnega predsedstva 18. dne t. m., ki jim v 4 tednih dovoli rekurs na c. kr. ministerstvo bogo-častja. Kakor strela z jasnega neba je prišel ta ukaz, temveč, ker še mnogo ljudi vedelo ni, da na Kranjskem bivajo jezuiti, tem manj pa, ker oni 4 gospodje, večidel Kranjci, vsi pa Slovenci, ki so popred bili v Požegu na Hrvaškem, so po ustmenem dovoljenji bivšega c. kr. želnega predsednika barona Konrada se preselili v Repnje v Kamniškem okraji, kjer jih je neka premožna in pobožna stara posestnica v gostje vzela in odkodar so na vabilo nekterih fard misijone opravljali. Da formaliteta za naselitev po ministerski postavi od leta 1858. ni bila strogo spolnjena, je mogoče; al da so omenjeni 4 Častiti gospodje v narodno gospodarskem in zdravstvenem oziru na škodo deželi, o tem ni nam cel6 nič znano in le „Tagblatt" ve* kaj, čegar Dunajski tovarš „N. W. Tagblatt" je naše jezuite cel6 v Raguso posadil; al to vemo mi, da je ta ukaz velik hrup včinil po deželi. Kakor slišimo, so gospodje že naredili rekurs; ali se bo vslišal ali ne, se ne d& reči; to pa je gotovo, da dosedanji državni zbor ni še naredil postave, da jezuiti ne smejo bivati v Avstriji, še manj take, da bi domačini, če tudi so jezuiti, ne smeli stanovati doma. Ce nasproti mirnim jezuitom se ozremo na borso Dunajsko, ki je na milijone zgube prinesla v narodnogospodarskem oziru in zarad ktere je znorelo veliko ljudi ali si življenje vzelo, no, hipoma je potem treba, da se iz Avstrije požen6 vsi borsijanci!
— (Nemško konstitucijonalno društvo) je sklenilo v zadnjem zboru, da odbor konstitucijonalcev se ustanovi za „centralni volilni odbor" in da po vseh okrajih dežele se ustanovijo volilni pododbori. Naši ljudje bodo te pododbornike kmalu lahko spoznali, kajti „tički se spoznajo po petji'.
—  (Interpelacija si.  deželni komisiji za uravnavo zemljiškega davka in pa c. k. okrajnim komisijam!) Zdaj
je košnja mrve, kmalu pride žetev žita; kosce moramo v Ljubljani plačevati po 1 gold. 25 kr., po čim pa bo-demo plačevali ženice, bode se kmalu zvedelo. Vprašamo tedaj si. komisije, ki nam bodo naložile po novi postavi davek: ali ste poslale g. Kremena in druge komisarje iz pisarnice na polje, da na svoja ušesa slišijo in vidijo, koliko se dandanes mora plačati delavcem? Stvar je sila važna, zato prosimo, da se resnica zv6 in pravica zgodi.
Več zemljiških posestnikov.
-----    208  -----