otrokom prijatelj, nčitelj in voditelj.
(Prtloga Vrtcu.) Štev. 4.              Ljubljana, dn6 1. aprila 1895.          III. teSaj.
Pozabil je.
fpica, opica je pred Škraboletovo hišo!« kridala je Brin-šekova Francika. Prišli 80 bili namreč trije možje v višnjevih plaščih v našo vas. S seboj pa so pripeljali mladega kozlička, kodrastega kužeta in vesele opice. To jo bilo veseJje za vaske otročičke! Cela tropa malih neubogljivčkov se je zbrala okoli bradatih mož. Vsak je hotel biti prav btizo gibčnih živalic.
Kdo bi se pa tudi ne veselil, ko gleda lisastega kozlička, ki tako lepo pleše. če je prav majhna mizica, na kateri se lišček suče, nič se ne boji, da bi padel 2 nje. Seveda se ozre včasih lačni revček po malih gle-dalčkih, mu bo li pomolil kateri malo kruhka. Škrabo-letov Francek je menda to opazil, zato je hitro tekel domov kruha prosit za kozlička. Kako so se smejali ti poredni učenčki, ko je kozliček zobal kruhek. Nazadnje je pa še malo pokimal s kozjo bradico, češ, Škrabolotova štruca je pa dobra. Še Palkov Jožek, ki se navadno tako kislo drži, se je veselo nasmejal.
In ta kodrasti psiček, kako vam je akakal! Lepo je   vzdignil  prednji  ncžici  ter tako  sedeč na zadnjih,
4
__50_
gledal drobno otcočad. — Primčevcmu Tončku pa so bilc najbolj po volji dolgorepo opice. Največjaje imela bobenček, druga je godla na male goslice, jedna je pa plesala. Ko bi le ne imela tako dolgega repka. Ta ji je bil najbolj na poti. Tonček bi bil vzel najrajSi opice kar domov, tta bi mu bile vedno igralo. Ko pa je za-pazi), kako je kozlidek veselo jedel kruhek, ki mu ga je dajal Škraboletov Francek, žc on teče lc mami prosit štruee za opioe. Mama so mu je radi dali, ker je še precej priden in rad moli. Kar za predpasnik jih je prijel ter prosil. naj hitro režejo štraco, rfa ne bo šla opica naprej od Škra]>oletovih »Varuj se. da te ne ugrizne opica, možu daj krub, naj ga da sam opicam!« tako so naročali skrbna mama TonCku. »Ne bo mc ne, ne bo mc ugriznila, saj je tako krotka«, livalil je Tonček opico tcr tekel z belo atruco k veseli družbi.
Sedaj pa hitro sam odlomi malo kruha ter ga vrie na mizico. Opica je kar vjela ko&^ek z gibfino šapico ter ga nesla v gobček. Tončck vrže kruha opici še v drugo in tretje. Vesele živalice so bile že ])opol-noma znane z neubogljivim Tonikom. »Zakaj bi pa opice ne pocukal malo za repek«, misli si naš Tonček ter jo res malo poboža. Toda apica mu pokaže ostre zobe, Tonček se ji le nasmejo, ter pri tem tudi pokaže svoje belc zobke. Komaj se opioa obrne na drugo stran, že jo hoče Tonček zopet prijeti pa — o joj! opica ga je vgriznila v drobni prstek. Sedaj bi bili videli 1'rim-čevega Tonfika, kako jc jokal. Ves solzan je prišcl domov ter Uazal mami svojo krvavo rofico.
»O ti neubogljivi otrok, zalfaj me nisi posluša) in nisi dal molu kruhka?" krcgali so ga skrbna mama. Tonček pa je komaj čakal, da so mu obvezali ranjeni prstek. Ko se je že nekoliko pomiril ter si obrisal solzni oaesci, vprašajo ga mama: »Aii si molil kaj danes zjutraj v čast angeljčku varihuV« Tonček pa jim boječe od-govori: »Pozabil sem «
Prim&v Tonček jo hodil nekaj dnij prav žalosten okoli hiše, vendar prstek se mu je kmalu zazdravil; kajti rana je bila le prav majhna. V Cast angcljčku varihu pa od tistega dn§ vsak dan moli.     Fr. —ek.