Marija Stanonik 
Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU v Ljubljani s
SLOVSTVENA FOLKLORA MED TERENOM IN KABINETOM 
I.
Teoretični vidiki razmerja med slovstveno folkloro in literaturo so obravnavam na drugem mestu,' tokrat pa nam gre za metodološki vidik tega problema. Prispevek skuša predstaviti dileme, ki so posledica dualizma slovstvene folklore: v svojem avtentičnem okolju obstaja le v govorjeni obliki, kar pomeni, da je zanjo značilen naraven oz. kontaktni tip komunikacije, medtem ko jo je za teoretično opredeljevanje, za siceršnje splošno odje-manje pa še toliko bolj, že treba konservirati, tj. prevesti v tehnični tip komunikacije.^ S tem slovstvena folklora (= SF) izgubi pomemben, včasih tudi bistveni del svoje prave oz. naravne eksistence in postane del literature. Tedaj govorimo o drugi eksistenci SF. Ta omogoča, da jo lahko sprejema še tretji, ki pri neposredni predaji SF enote ni bil navzoč.
Raziskovalcu literature pripravijo primarno gradivo, razen v izjemnih primerih, pesniki in pisatelji, slovstveni folklorist pa je za to navadno prikrajšan. Za razloček od hterarnega zgodovinarja ali teoretika mora najprej opraviti nadvse pomembno fazo svojega dela, ki nikakor ni le tehnična epizoda, saj so od nje navadno bistveno odvisni ne le njegovi strokovni rezultati, ampak tudi vrednotenje gradiva. Preden začne z njegovo kolikor toliko resno obravnavo, ga mora spraviti v karseda razvidno in dostopno obliko, ki omogoča preverjanje postavljenih tez in izvedenih sklepov. Skratka, treba ga je prenesti na papir.' To naporno, če ne že kar težaško delo" lahko včasih izčrpa vse njegove moči, čas in voljo. Zato ni čisto naključje, da še obstajajo stališča, češ da je cilj slovstvene folkloristike dosežen in njena naloga opravljena, ko zbere' in objavi gradivo s terena. S tem se pač ni mogoče strinjati, saj je to samo stopnja v procesu identifikacije SF. Še posebno zahtevna je ta faza pri zbiranju prozne folklore. I. Grafenauer je v tej zvezi zapisal: »Zapisovanje umetnin ustnega ljudskega pripovedništva je mnogo težje od zapisovanja ljudskih pesmi, bodisi petih ali recitiranih. Pesem si daš lahko večkrat peti ali recitirati, ker je besedilo z napevom ali recitacijo razmeroma trdno, dasi se tudi tu včasih kaj primeri... Besedilo ustnih pripovednih ljudskih umetnin ni nikoli tako stalno, odvisno ni le od pripovedo-valčeve sposobnosti, ampak tudi od njegovega razpoloženja in od poslušalstva; v otroški družbi bo isto stvar drugače pripovedoval kakor pri straženju mrliča ali na svatbi. Pri celotni ali delni ponovitvi bo često rabil druge besede, druga rekla, drugačne stavčne zveze.«'
' Prim. M. Stanonik, Besedna umetnost, v: Vprašalnice X, ETSEO, L|., 1977, 37-41. Ista, Ustno slovstvo, v: Slovensko ljudsko izročilo, Lj., 1980, 197 si. Ista: Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 20, 1980, 53-58.
^ K. V. Čistov, Specifikum folkloru vo svetle teorije informäcie, Slovensky narodopis, 20, 1972, 345-360.
' Na splošno se verjetno ne zavedamo več, kakšen preskok je to. Mogoče za primerjavo pomislimo, kako nebogljene
se čutimo pred jezikom kibemetike ali računalništva, signalom civilizacije, ki se obeta.
"M. Matičetov, Zverinice iz Rezije, Ljubljana-Trst, 1973, 22.
' Ni dolgo tega, ko mi je eden od sogovornikov opredelil slovstveno folkloristiko kot zbiranje, literarna zgodovina pa da to gradivo proučuje. Podobno so svojčas nekateri pojmovali razmerje med etnografijo in etnologijo. Seveda je tako mnenje nevzdržno.
^ I. Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Lj., 1951, 46.
71
z njim se strinja vrsta domačih in tujih strokovnjakov' na tem področju, le da o razmerju med folklorno pesmijo in prozo govorijo bolj s teoretičnega kot praktičnega vidika. Eno od mnenj se glasi: »Pravljica potrebuje velik napor duha in vseh ustvarjalnih sil, pojavlja se vedno z ustvarjalnim aktom, ker se nikoh ne avtomatizira (za razloček od pesmi). Od dobrega pravljičarja pravljica potrebuje tudi mimiko, gesto, včasih tudi premikanje.«* Zato je logičen sklep M. Matičetovega, ki pravi: »Pripovedovalec je avtor svoje pripovedi.«' Za izvajalca folklorne pesmi bi se tako stališče težko zagovarjalo.
Tako kot je sinkretičen predmet sam, lahko rečemo, da je sinkretično tudi delo pri raziskovanju SF. Raziskovalec le-te je: 1. pustolovec in detektiv, ki se nemalokrat spusti skoraj v neznano na lov za gradivom in iz komaj opaznih znamenj sklepa, kje bi se utegnilo kaj najti;'" 2. sprejemalec, ki mora čim manj izstopati iz kroga siceršnjih odjemalcev SF. S pevcem ali pripovedovalcem mora znati vzpostavljati tak kontakt, da sta tadva voljna bolj ali manj tujemu vsiljivcu ne le ugoditi in v nekaj besedah odgovoriti na vprašanja, ampak tudi odpreti vrata - a ne le v svoj dom, temveč tudi do zakladnice, iz katere se deduje slovstveno izročilo iz roda v rod. Ključ do nje je v njuni pripravljenosti, da se ob taki priložnosti prvi izpoje, kolikor in kakor mu duša da, in da drugi splete svojo pripoved v vsej mogoči umetniški moči in sugestivnosti, kolikor in kakor to premorejo njegov folklorni spomin, nadarjenost in trenutno razpoloženje; 3. ne nazadnje računamo, da je raziskovalec na terenu še tiste vrste strokovnjak, ki je dolžan in sposoben posredovano slov-stvenofolklorno enoto konservirati kar najbolj previdno na tak način, ki bo omogočil, da bo npr. pripoved čim manj poškodovana in osiromašena na voljo sprejemalcu še v drugem kraju in drugem času - bodisi da gre za sprotno zapisovanje ah za snemanje na magnetofonski trak, od koder jo je prav tako treba spraviti na papir.
V vsakem primeru gre pri tem včrkovanju za veliko operacijo, ki je ne prestanejo srečno vsa besedila. V zameno za trajnost pisanega teksta je treba žrtvovati dramatičnost neposrednosti. Tisto, kar SF ohranja za zanamce, jo hkrati tudi malici."
»Zgodovina folkloristike nam pove, da je vsaka doba gledala na ljudsko pripovedno izročilo drugače,«'^ pravi M. Matičetov.
Značilno je, da so spočetka zapisovanje SF šteli bolj za stvar umetnosti kot znanosti. (Pred)romantična generacija je svoje zbirateljsko delo prilagodila takratnim predstavam o pomenu SF za narodno zgodovino in se pri tem navadno orientirala le na arhaične fol-;
' B. Paternu, Slovenska proza do modeme, Koper, 1965, 46-47. D. S. Lihačov, Poetika stare ruske književnosti, Beog- j rad 1972, 262-295. S. Burlasova, Partizanske a odbojove plesne, v: Slovenske narodne povstanie v 1'udovej tvorbe, j Bratislava, 1974, 180. Ista: K niektorym črtam partizänskych piesni na Slovensku, Slovensky narodopis, 19, 1971, ; 553. L. Droppova-Markovičeva, Polol'udove varšovnictvo z obdobia boja prou lašizmu, Slovensky narodopis, 19, ¦ 1971,575,618. 1
«1. V. Karnauhova, Skazočniki i skazka v Zaonež'e (Krestjanskoe iskusstvo SSSR), »Academia«, Leningrad, 1927, '¦ 104-5. j
' M. Matičetov, Zverinice ..., 30. i
Od tod dejstvo, da slovstveni folkloristi govorijo o odkritjih v smislu najdbe, nasprotno od literarnih strokovnja- ! kov, ki s tem mislijo na teoretična ali empirična dognanja. '
" A. Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, Lj., 1982, 33. j
" »Perrault je npr. prestavil pravljice preprostega ljudstva v francoske salone 17. stoletja: Wilhelm Grimm je lepo približal nemško pravljico predvsem meščanskim ljudem in otrokom in izoblikoval 'up' pravljice, ki je dobrih sto let veljala za najboljši vzor 'pristno ljudske' pravljice; Afanasjev 'je stal na stališču nedotakljivosti teksta in si je samo > tu pa tam dovolil kak uredniški popravek v liesedUih rokopisov, ki jih je izdajal'; Vuk Karadzic je kljub zgledovanju i po Grimmu spet po svoje pojmoval svoje poslanstvo ob prirejanju srbskih ljudskih pravljic, /.../. Nobenega izmed | omenjenih - tudi našega Levstika in Finžgarja ne - danes ne moremo več posnemati in jemati za zgled. /.../ vendar \ danes iščemo novih polov in preskušamo nove prijeme, da bi se prikopali morda bliže viru ljudskega ustvarjanja kot rodovi pred nami.« M. Matičetov, Pravljica o bobovi črni krpi (AT 295) v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja (Prispevek k pomenku o prirejanju ljudske proze). Slovenski etnograf, 12, 1959, 133-134. ;
72
klorne pojave, poudarjajoč njihovo estetsko funkcijo." Zato tedaj ni bilo narobe, če je zapisovalec obrnil kaj po svoje, le da je ustrezalo kriterijem »pristnosti ljudske pripovedne umetnine«.''' Nasprotno pa se realistično zapisovanje spremeni v znanost-tudi pri Slovencih. Treba je zapisovati po vseh pravilih jezikoslovne in dokumentarne akribije. Prva taka navodila pri nas je dal M. Majar - Ziljski 1. 1850.'* Praktično jih je prvi uresničeval M. Valjavec, ko je zbiral prozno folkloro po Štajerskem in kajkavski Hrvaški,'^ sicer pa jim je utiral pot že S. Vraz.'6"
Zaradi svojega osredotočenja na besedila se je teoretična baza slovstvene folkloristike v preteklosti oblikovala večinoma s pogledi literarne vede in zato je o SF v poglavitnem obstajala unificirana predstava, kar je vzrok, da ni bilo mogoče odkriti pravega mehanizma njenega življenja, tj. neposredno zvezo predmeta raziskave = besedila z njegovim socialnim okoljem, psihologijo ustvarjalcev itd. Besedilo, dopolnjeno z nekaterimi spremnimi podatki, je bilo poglavitna faktografska enota, s katero je raziskovalec razpolagal. Njegova najpomembnejša naloga je bila zbrati kar največ potrebnega gradiva in z interpretacijo najlepšega/najboljšega po možnosti dokazati njegovo visoko estetsko vrednost" Tako ocenjuje strokovne zadeve v zvezi s SF na Slovaškem M. Leščak in marsikaj od tega velja tudi za slovenske razmere.
Po upadu zanimanja za SF v literarni vedi se je folkloristika organizacijsko^) povezala z etnologijo. Tedaj so se ji na podlagi drugače zastavljenih teorij pokazali popolnoma drugačni cilji in metode. Glede na možnosti dela na terenu je začela dobivati prednost so-ciološko-etnološka orientacija, ki skuša spoznavati pogoje obstajanja SF, vzroke, ki podpirajo ali podirajo njen imanenten razvoj, psihologijo njenih nosilcev, njeno funkcijo v kulturni strukturi. Okrepile so se zahteve po skrbni metodiki terenskega dela, tehnični kvaliteti dokumentiranja pojavov s terena, samostojni sistemizaciji in klasifikaciji zbranega gradiva.'* Sožitje z etnologijo je privedlo slovstveno folkloristiko do kompleksnejšega razumevanja in razlage slovstveno-folklornih pojavov, ki so vezani na konkretnega nosilca v okolju, v katerem aktivno živijo. Čim bolj sta se poudarjali potreba po kompleksnosti raziskav in pomen neposrednega opazovanja, tem bolj je prihajala v ospredje pomembnost sinhrone anahze kot enakovredne dotlej pretežno zgodovinsko usmerjenim raziskavam tudi v folkloristiki. Skratka, pri razpravljanju o SF se je začel uveljavljati njen družbeni kontekst na račun teksta samega.
Na drugi strani se je kot reakcija na opredeljevanje SF zgolj z vidika besedila in zato njene statične obravnave, v novi ameriški folkloristiki pojavila smer, ki SF obravnava predvsem z vidika procesa." Spremembo svoje perspektive utemeljuje s tem, da definicije SF, ki so zasnovane zgolj na besedihh, abstrahiranih iz njihovega stvarnega konteksta, ko torej del
" M. Leščak, Vyskum sučasneho stavu folkloru na Slovensku - Metody, problemy, ciele, Slovensky närodopis, 20, 1972, 185.
I. Grafenauer, n. d., 47. - Pri tem je izhajala iz Heglove koncepcije »narodovega duha«. Prim. M. Leščak, K nek-torym problemom slovenskej folkloristiky, Slovensky närodopis, 20, 1972, 633. " Prim. Slovenska bčela, 1, 1850, 92.
" Prim. Narodne pripovjedke, skupio u i oko Varaždina Ivlaüja Kračmanov Valjavec, Varaždin, 1858.
A. Vraz, Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske, Zagreb, 1839. - Ko v uvodu omenja podobno zbirko E. Korytka, ugotavlja, da »su mnoge izkrivljene, i izopačene polag posebnih načelah, po sve prikrojene polag kojekakvih pravilah jednostranih slovničarah«. (str. XII). Kot svojo nalogo si zastavlja »predstaviti stvari u prirodjenoj njihovoj ili naravnoj opravi, bez ikakva umetna belila ili rumenila, to je bez da išto silom vremena izopačeno polepšam, n. pr. da u pesnih i koju tudjinsku reč izostavim, da takovu s pravom slovenskom nadoknadim itd«, (str. XVII). »Ljubeznivega dobrov. Slovenca« nagovarja: »Prosim Te tudi, nesameri mi, da nejim, kjer, kjerbi mogel, pelmiz'na lepjhi sgladil,... Jes /im to /storil, šakaj de lim bil to dolshen /toriU i/tini, kero terjate od tak/nih knig historia ino etnografia« (str. XXIII-XX1V).
M. Leščak, Prispevek k metodike vyskumu sučasneho stavu folkloru, Slovensky närodopis, 14, 1966, 570. '« M. Leščak, opomba 14, 635.
" Cit po M. Boškovič-Stulli, Usmena književnost, Zagreb, 1978, 13 si.
73
zamenjuje celoto, zamegljujejo bistvo stvari. Po njihovi zahtevi - za razloček od že utrjenih raziskav širjenja in preoblikovanja folklornih besedil - ne bi bilo treba metodološko in teoretično ločiti procesa in predmeta - pripovedovanja in pripovedi. V realnem pojavljanju folklornih žanrov se pripovedovalec, njegova pripoved in poslušalci obnašajo drug do drugega kot deh enotnega toka komunikacijskega dogodka: kot komunikacijski proces je slovstvenofolklorna enota družbeno omejena na majhno skupino, na položaj, v katerem ljudje med seboj neposredno komunicirajo, in prav to je poseben kontekst slovstvene folklore. Po Ben Amosu so slovstvenofolklorna tema ali peü verzi lahko razširjeni regionalno, nacionalno, internacionalno, vendar je njihov pravi obstoj vedno odvisen od položajev majhnih skupin.^"
II.
Tako kot je poudarjanje konteksta na škodo teksta pretirano in opredeljevanje SF zgolj z vidika procesa prav tako enostransko, ker ne ustreza njeni kompleksni naravi, če zanemarja proizvod tega procesa, tj. besedilo, je za sedanjo stopnjo intelektualne in strokovne zavesti^' morda najprimernejše tisto stališče, ki si pri analizi SF metodološko pomaga s tremi ravninami. Te so: tekst, tekstura, kontekst. Pri vsaki živi izvedbi SF enote so navzoče vse tri ravnine, le da so si v razMčnem razmerju.
1. Po tej razlagi je družbeni okvir, v katerem se aktualizira folklorno besedilo, kontekst. Tako npr. sestav pubHke (lahko) vpliva na oblikovanje teksta in teksture." Kot Hterar-nega življenja ne usmerjajo le ustvarjalci, ampak tudi publika, je podobno pri SF. Posebne konvencije, s katerimi se predvidijo prostor, čas in družba za folklorne dogodke, označujejo njihov kontekst. Raziskovalcu ni lahko ustvariti totalne atmosfere že zaradi tehničnih priprav, ki jih ima s seboj. Praktično se ta problem kaže v težavah navezovanja stikov in pridobivanju zaupanja nosilcev SF. Odzivi so razUčni. Na eni strani se lahko zgodi, o čemer poroča B. de Courtenay,^' da ga je ena od nagovorjenk trdo odslovila, ali drugače, kot M. Matičetovemu, ki so ga Rezijani vzeli za svojega in mu v pozdrav ali slovo zlagajo prigodne pesmi. Kako torej doseči potrebno ozračje za delo, napraviti podlago, da se pripoved pojavi spontano, neposredno iz pogovora? Zapisovalec lahko ujame srečen trenutek ali ga morda izzove sam. »Metode so različne, a individualne,«^'' pravi M. Bošković-Stulli. Nazorno in neposredno jih osvetljuje M. Matičetov v svojih Zverinicah^' za folklorne pripovedi, v Zibki" za pesmi, za pregovore pa zvemo nekaj o tem v enem od del M. Makarovičeve."
Na to ravnino se navezuje tudi vprašanje, v kakšnem razmerju sta besedilo ali obrazec do širšega družbenega okvira. Ali gre zgolj za prežitek^* ali je v njima tudi socialno kritična vsebina.
2. O teksturi so mnenja različna. Najbolj preprosto je tisto, ki govori o njej kot o načinu interpretiranja (glede na ritmični govor, recitativ, vrsto inovacije, napev, glasbeno spremno N. d., 13 sL
2' S. Hafner, Schriftliche und mündliche Tradition in der Literatur der Kärntner Slowenen, v: Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, 20, 1976/77, Celovec, 1977, 84. '
" Glej op. 19, 16 si.
" Cit po M. Matičetovem, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), Slavistična revija, 16, 1968, 15. " M. Boškovič-StuUi, O narodnoj priči i njezinu avtentičnom izrazu Slovenski etnograf, 12, 1959, 107. " M. MaUčetov op. 4, 26-37.
» M. Matičetov, Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji, v: Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji,
Speter Slovenov, Trst 1978, 57-80.
" M. Makarovič, Pregovori - življenjske resnice, Lj. 1975.
^" O čemer hitro radi govorijo nekateri etnologi.
74
Ijavo)." Preciznejša je razlaga, ki razločuje teksturo jezikovne strukture (prozodija, stil na ravni stavka in verza) in dramatizacijo teksture (ta obsega interpretiranje z glasom, glasbo, mimiko in gestami).'" Ravnino konteksta in dramatizacijo teksture ni mogoče analizirati brez proučevanja komunikacijskega dogodka, tj. pripovedovanja ali petja v avtentičnem okolju.
Pomemben premik v raziskovanju SF pomeni ozavestitev dramatizacije teksture. Ta šele bistveno omogoča razmejevanje SF: na eni strani do včrkovanih literarnih pojavov in na drugi do etnoloških pojavov kot takih. Pogosto je prav v tej ravnini njen mik. Zgodi se, da ljudje načelno nimajo do SF posebne afinitete, toda če so prejkone po naključju pri živi izvedbi SF enote navzoči, jih prevzame, ne da bi to hoteh." Gre za neke vrste ugledališ-čenje," ki sproti vsrkava vase reagiranja sprejemalcev (poslušalcev oz. gledalcev) in se odziva nanje, bodisi negativno ali pozitivno. Pri tem lahko celo nadvlada ravnino teksta, lahko sta si enakovredni ali pa se ji podredi."
Dileme, ki obstajajo pri analizi dramatizacije teksture, so naslednje: če se s pozornostjo do nje pretirava, bo raziskovalec dobil pomembna spoznanja o celotnem dogodku, vendar se mu bo izmuznilo besedilo, ki je vedno zelo pomembna dimenzija folklorne izvedbe. Če pripovedovalec za navzočnost raziskovalca pri folklornem dogodku ve, teče ta gotovo drugače, kakor bi sicer. Če pa raziskovalec to proučuje naknadno, sporočila iz drugih rok niso avtentična.'" Tudi pri uzaveščanju te ravnine je v Sloveniji in Jugoslaviji empirično oral ledino M. Matičetov, in to ne le s fotograhranjem slovenskih pravljičarjev" in pisanjem o njih," ampak še bolj celostno, ko je organiziral o njih serijo kratkih filmov."
3. Tekst je tematska struktura posamezne verzije pravljice, pesmi ali npr. pregovora. Ravnina teksta in jezikovne teksture se lahko po zapisu oz. transkripciji magnetofonskega posnetka proučujeta tudi ločeno od dramatizacije teksture in konteksta, in to z metodami literarne vede. Obravnava pomožno fiksiranega folklornega besedila, tj. jezikovno-temat-ske strukture, pride na vrsto šele na koncu usklajenega raziskovanja omenjenih ravnin SF in ne na začetek, kot je bilo to nekdaj.'* Prav zato, ker se anaUzirajo delni vidiki pojava, ki v življenju obstaja kompleksno, se posredno upoštevata kontekst in dramatizacija teksture tudi tedaj, ko sporočila o tem niso dana neposredno, ampak se lahko le slutijo iz posnetega ali zapisanega besedila. Toda, kako zapisan tekst priča o družbenem kontekstu in dramatizaciji teksture? Delno o tem govorijo podatki o položaju, v katerem je bil tekst zapisan ali posnet, o poslušalcih in pripovedovalcih in o načinu, kako je bil tekst izveden. Take označbe so zelo dragocene, vendar so v zapisih, posebno iz preteklosti, skromne ali jih ni. In če so, so zunanji dodatek, pomožno tolmačenje, vrsta didaskalije. Pomembni so za popolnejše in natančnejše razumevanje izvedbe," za poznejše pričaranje skupne atmosfere, vendar se ne morejo vgraditi v zapisano besedilo."" Obhkovno plat besedila, njegovo jezikovno teksturo je lažje raziskovati v okostenelih oziroma obveznih folklornih
» M. Boškovič-Stulli, op. 19, 16. j
>' N. d, 16. '
" Prim. M. Terseglav, Etnologija in šola Glasnik Slovenskega etnološkega društva 22, 1982, 37-41. " O tem bi se lahko marsikaj poučili pri teatrologiji, Prim. T. Peršak, O Hlapcih in narodu. Sodobnost 29,1981, 311. j " M. Boškovič-Stulli, op, 19, 17. 1
«N. d., 15.
"M. Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, 1961.
" M. Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, 122-124. Isti: Pri slovenskih pravljičarjih Pionir, 19, 1963/64, 8-9, 43-44, 75-76, 108-109, 138-139, 170-171, 202-203, 234-235, 266-267. '¦"Glej: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev SAZU, Lj., 1976, 216. " M. Leščak, K rozdielu medzi folklornou a literarnou komunikaciou, v: Literarna komunikacia, Martin, 1973, 137. "M. Boškovič-Stulli, op. 19, 18.
«N. d., 18. [
75t
oblikah (pozdravne formule, zagovori, pregovori) in pesmih kot v pripovedih, tj. v neve- ¦ zanih oblikah, kjer je znan le motiv, sicer pa je pri njihovem porajanju avtor svoboden, ;i in tako s svojo sposobnostjo in iznajdljivostjo bolj odgovoren za njihovo kakovost      '
Sodelovanje ali vsaj navzočnost pri pripovedovanju (ob avtentičnem kontekstu in po-, drobnosüh pripovedovalčeve ah pevčeve interpretacije), torej osebna pričujočnost razi-, skovalca pri morebitnem pripovedovalčevem sugesüvnem načinu sporočanja z ustrezno | dikcijo, modulacijo glasu, mimike in gibanja ter vtisih poslušalcev na vse to, je zelo pomembna za spoznanje zunajtekstnih sestavin folklornega dogodka (konteksta in drama- [ tizacije teksture), vendar ne more hkrati presojati o njenih znotrajtekstnih sestavinah"' ] (tekstu in jezikovni teksturi). •
Iz vsega navedenega sledi, da ni presenetljivo, če je bila SF svoj čas predvsem predmet i raziskovalcev jezika in besedne umetnosti in da bo to prejkone še vedno ostala, zlasti gle-; de na to, da pri njej ni mogoče zanemariti navzočnosti estetske funkcije."^ Etnologija se; ni dolžna ukvarjati z estetskimi vprašanji in za to tudi ni teoretično ali metodološko us-' posobljena, zato slovstvena folkloristika pri naslonitvi na etnološke vidike raziskovanja' rada prezre estetske probleme svojega predmeta in s tem eno njegovih pomembnih raz-' sežnosu. j
III.
»Večina raziskovalcev se načeloma strinja, da so folklorne pripovedi umetnost, kadar jih pripoveduje nadarjen pripovedovalec, vendar se razhajajo, kako na papirju, v tiskani obliki ohraniti umetniško lastnost pripovedi,« pravi M. Bošković-Stulli"' in nadaljuje: »Na videz gre za tehnično vprašanje, toda v resnici se skozenj kaže tudi temeljno razmerje do slovstvenofolklornega ustvarjanja.«""
V praksi gre za to, kako slediti načelu, da je zapisano folklorno besedilo samo po sebi umetniška celota. Ah ga je res treba dodelati, češ da zapisovalec ne more vsega zvesto zapisati in da bi se ga očistilo stvari, ki so odvečne in motijo lepoto pripovedi."' Tudi uporaba magnetofona ne reši teh težav. Natančno zapisuje zvok govora in modulacijo glasu, je pa slep za mimiko in gibe, ki dopolnjujejo in včasih zamenjujejo besede. Še pri najboljšem magnetofonskem posnetku ostaja vprašanje zapisa in prenosa teksta na papir in ali lahko gre v tisk dobesedno pripovedovano besedilo.
Na to se navezuje problem dialektološke zvestobe zapisa. Pripoved in jezik, ki jo pripoveduje, sta nerazločljiva celota. V primeru mešanja razhčnih govorov zato ni primerno kakor koh in kar koh popravljati, da bi besedilo ustrezalo predstavi določenega govora. Ne gre besedilu umetno vsiljevati »lokalne barve« zaradi domneve, da govor dobro poznamo. Prav tako je lažno vsako umetno arhaiziranje, kadar pripovedovalec zaradi razhčnih okoliščin (šola, JLA, delo, radio, časopisi, televizija,' priselitev v mesto) začne spreminjati svoj govor in ga pribUževati knjižnemu. Njegovo pripovedovanje je lahko kljub temu izredno pomembno."*" Temu sledi vprašanje fonetične natančnosti zapisa in njegove akcentuacije. Slovstveni folklorist mora biti toUko izobražen, da lahko sam zapisuje po
To terminologijo uporablja Ju. Lotman. " J. Mukafovsky, Estetske razprave, Lj., 1978, 64 si. « M. Boškovič-Stulli, op. 24, 107. "N. m., 107. « N. m., 108.
Pripovedi, ki so sicer zanimive, duhovite, vendar s slabim in pomešanim jezikom, zapisovalec ne more »rešiU«, tj. popraviti, lahko pa jih ohrani in objavi v znanstvene namene, za antologijo pa izbere, kar je vredno v vseh pogledih. M. Boškovič-Stulli, n. m., 118.
76
omenjenih zahtevah; že zato, da se lažje znajde na terenu in se izogne odvečnemu spraševanju."'
Kaj storiti, kadar se pripovedovalec nehote prilagodi govoru zapisovalca iz mesta? V svoj tekst vnaša »učene« besede in oblike, ki pripovedi ne ustrezajo in jo pravzaprav kvarijo. Zapisovalec ne sme/ne more popraviti ničesar. Lahko pa poskusi ustvariti s pripovedovalcem čim pristnejši stik, ga privede do čimbolj spontanega pripovedovanja in skupaj z njim pregleda zapisan tekst, da le-oni popravi, kar je tuje njegovemu govoru. Kaj je refleks branja in kaj nepretrgano ustno izročilo, je za strokovnjaka tudi ena težkih, vendar ne neuresničljivih nalog. Prav tako se je treba opredeliti do stališča, češ da je SF danes na stopnji degeneracije."*
Zapis bi moral poleg natančno zapisanih besed obnoviti tudi atmosfero pripovedovanja, prenesti na papir intonacijo, geste, mimiko, mimogredne pripombe pripovedovalca in publike. »Toda,« dostavlja M. Boškovič-Stulli, »videla sem zelo natančne in vsestranske zapise, ki so prav s pedantnostjo svojih dostavkov pripoved popolnoma uničili. Dostavki že morajo biti natančni in vsestranski, a hkrati tudi diskretni in neopazni.«"' Potrebni sta previdnost in mera.
V nekaterih primerih se kot posebno zahtevna naloga kaže tudi potreba po prenosu narečja v knjižni jezik.'" Samo v premislek: le kaj bi mi z Zverinicami v rezijanščini - če jo sicer še tako spoštujemo in občudujemo?
Navedena vodila pri zapisovanju SF je M. Matičetov strnil v naslednje mish: »Če v načelu priznamo, da so tudi pripovedovalci iz ljudstva lahko umetniki, potem pač ne more biti več govora o tem, da bi drugi umetniki - pa čeprav morda 'visoko usposobljeni' - popravljali njihove umetnine, spreminjali njih jezik, stil, vsebino. /.../ /J/alov /je/ vsak poskus modernega prireditelja, da bi iz 'nepopolnih', 'popačenih' variant rekonstruiral 'idealno ljudsko umetnino'. /.../ Po mojem globokem prepričanju 'idealnih ljudskih umetnin' ni ali pa so samo fiktivni kabinetni izdelki."
IV.
Naštetim nevarnostim za kvaliteto slovstvenega gradiva se pridružujejo še druge, nič manj usodne za raziskovalca SF.
V težnji, da bi vzpostavil z njenimi nosilci čimbolj neposreden stik in ugodno ozračje za podajo pripovedi oz. pesmi, si raziskovalec na terenu ne more privoščiti zgolj uradnega, da ne rečemo uradniškega razmerja do pripovedovalca oz. pevca. In prav tu je morda najnevarnejša past, ki preti zbiralcu SF. Teren ga lahko tako očara oz. kar začara, da ne zmore/ne zna ali noče več najti prave distance do gradiva (oz. njegovih nosilcev) in ima zato težave pri njegovem teoretičnem obravnavanju. Preveč se prepušča njemu samemu, skuša biti popoln v pokrivanju t i. »belih Hs«, pri tem pa pozablja na cilje svojega dela in zanemarja nove vidike teoretičnih pogledov na predmet, zaradi česar v svoji zavzetosti do-
*' Popolna fonetična natančnost in akcentuiranje zapisa presega okvire njegovega dela. Tudi v idealnem primeru,
ko bi bil zapisovalec fofkforist popolnoma dialektološko izobražen, vešč v zapisovanju naglasov, bi se moral odreči
temu, če bi hkrati želel zadovoljiti osnovne folkloristične zahteve. Delo dialektologa in folklorista ni istovetno, M.
Boškovič-Stulli, n. m., 118.
"M. Boškovič-Stulli, n. m., 117, 108-109.
"N. m., 117.
M. MaUčetov, Zverinice..., 23. 5' M. MaUčetov, op. 12, 132-3. M. Boškovič-Stulli, op. 19, 20-21. Ista: op. 24, 117. Tu se omenjena avtorja razhajata npr. z 1. Grafenauerjem (op. 6, 47) in J. Dolencem (diskusija na zborovanju slovenskih slavistov v Titovem Velenju okL 1982).
77
življa marsikdaj tudi krivične očitke. Ne le vživitev v način življenja, ampak tudi način mišljenja nosilcev SF ga lahko zanese, da omalovažuje strokovni oz. znanstveni metaje-zik, ker se preveč identificira z obstoječim, s prakso. Teorija se res vedno razhaja z njo. Zaradi svojih ciljev jo polaga na bolečo Prokrustovo posteljo - in vendar je potrebna, zaradi refleksije stvari.
Pri govornem podajanju SF prideta do vse veljave okolje in pripovedovalec kot avtor; pri zapisanem besedilu sta ta dva elementa odstranjena, popkovina med njima in besedilom je pretrgana. Od tod preži nevarnost na drugi strani: pomanjkljivost raziskovalca, ki tiči le v svojem kabinetu in se gre teorijo, ne da bi preizkusil oz. preveril, kako SF v resnici živi. Tisti, ki je preveč zagledan v abstraktne sheme, lahko spregleda dejstvo, kako pomembne so pri tej vrsti besedne umetnosti zunajtekstne sestavine (kontekst in dramatizacija teksture). Ko pozna oziroma prizna le besedilo, se nemalokdaj ukvarja z obubožan-cem, ki ga obravnava enostransko, tudi podcenjujoče, ker se mu prav zato izmakne pomembna indikacija, ki bi jo mogel/moral upoštevati pri svoji teoriji: da je pri analizi SF treba vzpostaviti ustrezno razmerje med folklornim dogodkom in objektivacijo, ki nastaja v njegovem teku; prav tako je treba upoštevati, da folklornega dogodka ne moremo dobro razumeti, če zanemarimo njegovo ubeseditev."
Toliko o SF v luči razpetosti raziskovalca te vrste besedne umetnosti med njeno prakso in teorijo. ,
i
Tudi SF je neke vrste sfinga; s katerega koli zornega kota jo gledamo, se kaže drugačno. Zato je primernejše tisto stališče, ki priznava poseben vidik slovstvenofolklornega raziskovanja in ga loči od literamozgodovinskega" nasproti tistemu, ki SF kratkomalo enači z literaturo.'"
Sinkretičnost SF sili raziskovalca, da pri njeni problematiki ubira interdisciplinarno pot. j Zato bo treba kdaj resneje premisliti opredelitev vede, ki jo raziskuje. Za izhodišče bi lah- \ ko veljala naslednja misel: »/M/lada znanstvena panoga, ki jo imenujemo folkloristika, | si je namreč izoblikovala z združitvijo filoloških, književnozgodovinskih, kulturnozgo- i dovinskih, geografsko-statističnih in drugih prijemov svojo lastno metodo." J
« M. Boškovič-Stulli, op. 19, 16.
" F. Bemik, Glasnik Slovenske maUce, 1981, št 2, 82.
"J. Pogačnik, Raziskovalna vprašanja v srednjeveškem slovstvu. Glasnik Slovenske matice, 1981, št 2, 75. " M. Matičetov, Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, 130.
78