Vaš prijateljček.
Duhovnik iu zdravnik sta prišla skoraj oba kmalu. Gvidon se je najprej spovedal, in je prosil tudi za sv. obhajilo. Pa sv. obhajila mu niso dali, ker 60 se bali, da svete hostije ne bo mogel zaužiti.
Duhovnik ga ni zapustil takoj, ampak je ostal pri jijem skoraj do polnoči, ko se je napad polegel. Zdrav-nik pa je rekel: »Kakšen neustrašen pogum pred smrtjo! Zdravil sem že mnogo otrok, toda še nikoli nisem nobenega videl, da bi trpel toliko kot on, pa obenem odgovarjal tako inirno, odločno in jasno.«
* * *
Naslednji dan je bilo Gvidonu bolje, vendar je napad prejšnjega dne pokazal, da bolezen še vedno ni pregnana.                                                                .
Deček je to čutil in je o svoji smrti govoril, kakoi da je nekaj vsakdanjega: »Mamica, odkar smo prišli iz Lurda domov, sem izmolil veliko zdravamarij, pre-den sem zaspal, ker nisem vedel, ako moja nebeška jnamica morda ne pride pome sredi -noči. Zdaj, ko sem bolan, ji pa po stokrat na dan rečem: Prosi zame, ko vidiš, da bom kmalu umil! Joj, kako zelo bi želel, da bi dobrega Jezusa po vsem svetu spoznali in lju-bili! Sam bi jim ga šel oznanjat v letalu, ki bi ga zgradil.«
Nekega dne pa so ga slišali s solzami v očeh zdi-hovati: »Nikoli duhovnik, mamica, nikoli ne bom du-hoviiik! In tako ne bom nič storil za Jezuščka!«
Ubog, ljubi angel! Nič storil! On! Prvič v svojem , življenju je Gvidon rekel nekaj, kar »ni res<; toda \. bil je prepričan, da ni nikoli nič dobrega storil za Jezuščka.
V noči med 31. decembrom in 1. januarjem je Gvidon  svoji  materi  rekel:   »Mama,  kdo  pa  zvoni?«
»Polnoč je, dragec moj, začetek novega leta, do-brega in svetega leta, srček moj!<
»Uboga mamica, za te gotovo ne bo dobro leto, kajti v tem letu bom umrl, no pa saj je zares pri-merno, da v svetem leiu odidem v nebesa.«
125
Ko pa je ¦videl, da začenja mamica leto s solzami, jo je tolažil: >Toda, mamica, nikar vendar ne jokaj, saj imaš oči vse rdeče in obraz ves spremenjen! Po-skusi se nekoliko odpočiti, pojdi spat, jaz te ljubim tako zelo, da bom vesel, ako bom mogel misliti, da vsaj ti nekoliko spiš, ko že jaz nič ne rnorem.«
Dne 2. januarja je bil prvi petek v mesecu, in vividon je hotel prejeti sveto obhajilo kot sveto po-potnico. Še prej mu je moral bratec obljubiti, da bo po njegovi smrti vsak prvi petek namesto njega on poklekal k obhajilni mizi. Nato je prosil, naj pripra-vijo micen oltarček z lepim razpelom, ki ga je blago-slovil sam sv. oče. »Mamica, pogrni oltarček z najlep-šimi čipkami, kar jih imaš; nobena stvar ni preveč lepa za Jezuščka, ki prihaja svojega Gvidončka ob-iskat! Oh, kako ga ljubiru; povej mu ti namesto meiie, ker me govorjenje preveč utruja.«
Jezus pride in duhovnik moli: »Sprejmi popotnico uašega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj te pripelje v večno ži"vljenje!«
Gvidon prekriža roki na prsih in ostane dolgo časa zatopljen v Jezusa; rekel bi, da gledaš angela.
(Dalje prih.)