Skrito v raju - petke - 1. poletje


			KAMP SKRIVNOSTI, 1. do 5. del - z zavihki


			Senja Požar





			S!Z superzalozba.si





Po TV scenariju Boštjana Tadla in Andreje Virk Žerdin



Zbirka: Skrito v raju

Glavna urednica: Senja Požar

Uredniški odbor: Matej Zalar, Jernej Županič,

Hana Bujanović Kokot, Rok Dovjak

Oblikovanje in prelom: Ksenija Konvalinka

Izdala in založila: Super! založba, Ljubljana, 2025

Elektronska izdaja

Copyright © Super založba, 2025

www.superzalozba.si

www.skritovraju.si



Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev,

predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli delu ali postopku,

skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona

o avtorski in sorodnih pravicah. Zgodba je priredba scenarija televizijske nadaljevanke Skrito v

raju, ki sta jo scenaristično zasnovala Andreja Virk Žerdin in Boštjan Tadel.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 263015683

ISBN 978-961-7242-42-3 (ePUB)





Vsebina


LEVI ZAVIHEK



DESNI ZAVIHEK



Uvod

V samoti noči

NEVIHTA NA OBZORJU

Ljubezen za zajtrk

NOVE ROMANCE

Dinova in Saškina skrivnost

SPLETKE

V temi noči

SKRITA SREČANJA

Opozorilo poslano

EPILOG

ZADNJA STRAN PLATNIC





LEVI ZAVIHEK


Logotip SKRITO V RAJU

KAMP SKRIVNOSTI

Kamp Paradiso je skrit med zaobljenimi istrskimi griči. Ostal bi še naprej majhen in nepoznan, če se ne bi tisto poletje v njem zgodila nepozabna zgodba. Tako zanimiva, da je bila predvajana v obliki televizijske serije SKRITO V RAJU v produkciji POP TV.

Tisto poletje so se zgodile nove ljubezni, mnoge skrivnosti so povzročile kup problemov, ki so goste ali povezali ali razdvojili. Precej naključij je spremenilo usode ljudi. Če Lare ne bi zbil na tla deček z električnim avtomobilčkom, če ne bi ravno takrat prispel iz Ljubljane postavni Mark, se verjetno nikoli ne bi …

Zgodba pred vami je kot poletna nevihta – prebrali jo boste hitro in strastno!





DESNI ZAVIHEK


Logotip SKRITO V RAJU

KAMP SKRIVNOSTI

Pred vami je prava pravcata filmska žepnica. Scenarij je prirejen tako, da je v knjigi samostojna zgodba, vsak naslov pa je obenem del serije PRVO POLETJE. Skupina ustvarjalcev je po sledeh scenarija prijetno ubesedila vse zaplete in razplete priljubljene serije SKRITO V RAJU in pričarala poletno vzdušje.

Vaša Super založba!





Uvod


V samoti noči


Kamp Paradiso je skrit med zaobljenimi istrskimi griči. Ostal bi še naprej majhen in nepoznan, če se ne bi tisto poletje v njem zgodila nepozabna zgodba. Tako zanimiva, da je bila celo ekranizirana v obliki TV-serije.

V Kampu Paradiso se tisto poletje niso zgodile le nove ljubezni, ampak so predvsem mnoge skrivnosti povzročile kup problemov, ki so goste povezali ali razdvojili. Obenem se je dogodilo precej naključij, ki so pomembno vplivala na potek dogajanja.

Če Lare, mladega dekleta z iskrivimi očmi in prešernim smehom, ne bi prevzela preprostost bivanja v kampu, če je ne bi zbil na tla deček z električnim avtomobilčkom, če ne bi ravno takrat prispel iz Ljubljane postavni Mark, se verjetno nikoli ne bi …

Pred vami je prava pravcata filmska žepna knjiga. Ustvarjalci so filmski scenarij priredili tako, da je v vsaki knjigi predstavljena samostojna zgodba, ki je obenem del serije Skrito v raju - Prvo poletje. Skrbno so ubesedili vse zaplete in razplete ter pričarali poletno vzdušje.

Zgodba pred vami je kot poletna nevihta – prebrali jo boste hitro in strastno. Kot je strastno preskočila iskrica med glavnima junakoma. V zgodbi nastopa še mnogo drugih zanimivih oseb, ki jima stojijo ob strani ali pa spletkarijo proti njima.

Uredništvo





Kamp skrivnosti



Na začetku poletja se v Kampu Paradiso začnejo zbirati posamezniki z vseh koncev, ki si želijo oddiha in pobega od vsakdanjosti. A kaj se zgodi, ko ima prav vsak izmed njih svoje skrivnosti, ki mu ne pustijo spati? Lahko bežijo v nedogled? Resnično življenje bo Laro, Marka in vse druge kmalu našlo tudi v skritem kotičku raja …

»Če ne bo šlo zlepa, imam pa jaz tudi v tem njegovem kampu svojega človeka – lahko smo tudi dosti manj prijazni, če bo treba …« – Urban

Kamp Paradiso se je prebujal v nov dan. Skozi borovce, ki so metali sence na prikolice na lično urejenih parcelah, je odmeval zvok škržatov. Šotori različnih barv in velikosti so stali kot tihi stražarji, med njimi so iglic polna tla polnili mizice in stoli. Ob plaži je valovalo mirno jutranje morje, zibajoče se boje pa so zarisovale jasno mejo območja, namenjenega kopalcem. V ta kotiček raja čolnom ni bilo dovoljeno.

Ob potki, ki je vodila mimo plaže, je s hitrimi koraki tekel moški. Skoraj je padel, ko mu je pot nenadoma prekrižal pes, ki je trenutek zatem že izginil v valovih. Tekač se je zgrožen ozrl okoli sebe in opazil prebujajočega se moškega, ki se je s tresočimi koleni kobacal iz šotora, očitno presenečen nad nenadnim navdušenjem svojega kosmatega prijatelja. Moški je opravičujoče pomahal tekaču, ta pa je le zmajal z glavo in nadaljeval svoj tek. Pes je medtem veselo lajal, brodeč po vodi.

Lajež še vedno ni ponehal, ko se je na parceli s prikolico nekaj borovcev stran počasi začela odpirati zadrga na vratih baldahina. Skoznje je pokukala zaspana dopustnica, oblečena je bila v majico s kratkimi rokavi in spodnjice. Stopila je izza baldahina in se močno pretegnila, videti je bilo kurjo polt, ko se je njeno telo nastavilo jutranjem vetriču. Mimo je prišla mlajša ženska, kljub počitnicam so bili na njenem obrazu jasno vidni podočnjaki. Pred sabo je porivala otroški voziček, iz katerega se je slišalo stokanje in jokanje dojenčka. Spogledali sta se, prva je mlado mamico razumevajoče pogledala, ta pa je le skomignila z rameni in se nemočno nasmehnila.

Po poti do sanitarij je hitel moški v razvlečeni, zmečkani majici in boksaricah. V eni roki je nosil debelo rolo straniščnega papirja, v drugi pa telefon. Skoraj se je zaletel v drugega moškega, ki je s stranišča prišel z revijo pod pazduho. Hitro sta se umaknila drug drugemu in si pokimala v pozdrav.

Neki šotor je bil ravno dovolj odprt, da je bilo v njem videti mladega moškega, ki je v poletni vročini spal gol. Pred šotorom obvezna oprema za kampiranje: majhna poceni mizica in dva plastična stola. Le meter stran je na podlogi za jogo mlada ženska v jutranji tišini z gibkim telesom prehajala iz ene asane v drugo.

Med borovci se je po poti, ki je vodila do plaže, sprehajala starejša ženska. Šla je naravnost iz postelje, kar v spalni srajci, s skuštranimi lasmi,... v rokah je nosila mehko ležalko za na plažo, čez ramena pa si je vrgla veliko brisačo. Počasi je prišla do najgostejšega borovca in tam skrbno položila najprej ležalko in nanjo še brisačo, ter vse skupaj skrbno obložila s kamni. Zadovoljna se je vzravnala in se z rokami v boke zazrla v morje. Globoko je vdihnila in se nasmehnila: to je bil njen raj.

*

Mark in Edvard Steiner sta se peljala po regionalni cesti skozi slikovito pokrajino Istre. Avtomobil, v katerem sta se vozila, je bil star, a skrbno vzdrževan kabriolet. Mark, mlad in čeden fant, je samozavestno držal volan, medtem ko je sivolasi Edvard, z izrazom samoumevne elegance, užival v vožnji. Oba sta se sproščeno uredila: Mark je nosil ohlapna in trendovska oblačila, Edvard pa je prisegal na prefinjeno eleganco.

Oba potnika sta bila dobro razpoložena, in ko je Edvard zagledal, kako se je v daljavi zasvetlikala gladina morja, se je kot otrok veselo nasmehnil. »No, končno!« je vzkliknil z navdušenjem. Tudi Marka se je polotila otroška radost in pritisnil je na plin, da je avtomobil še pospešil.

»Yeees!« je zaklical, medtem ko se je Edvard v šali oprijel ročaja vrat, kot bi se bal, da se bosta ponesrečila. »No, no, le glej, da prideva dol v enem kosu!« je šaljivo posvaril. »Plan je na morju uživat, ne zletet s ceste na poti do tja.«

To je Marka le še bolj nasmejalo, a vseeno je rahlo zmanjšal hitrost. »Nič bati, deda, vse imam pod kontrolo,« ga je pomiril. »Ti raje razmišljaj o tem, da naju čaka epsko poletje, brez ljubljanskih sranj in ... določenega folka,« je pomenljivo dodal in s privzdignjeno obrvjo pogledal proti Edvardu.

Edvard je zamišljeno prikimal in se ponovno zazrl skozi okno. »Predvsem to, ja,« je rekel, nato pa se spet veselo obrnil proti Marku. »A veš, česa se najbolj veselim?«

Mark se je nagajivo ozrl k njemu: »Gemišta pred prikolico?«

Edvard je z nasmehom odkimal. »Tudi, tudi, ja! Ampak najbolj se veselim vseh sončnih zahodov z ležalnika pred prikolico. Ne vem, ali je kje na Jadranu lepši razgled na sonce, ki pada v morje.«

Mark je iskreno prikimal in nasmejan spet pritisnil na plin. Bila sta na cesti proti morju in oba sta vedela, da ju čaka poletje, ki bi lahko prineslo vse, kar sta si želela – in morda še več.

Hrvoje je ves prepoten sedel za mizo v recepciji kampa. Pred njim se je vila dolga vrsta gostov, ki so čakali, da se jim posveti. Na začetku vrste je stal jogurtno bel Nemec, za njim mama z otrokom, ki je le s težavo nosila orjaško napihljivo igračo, za njima pa še nekaj drugih turistov, toliko jih je bilo, da vseh niti ni dodobra videl.

Ob Hrvoju je stala Meri in z desno nogo neučakano udarjala ob tla; to ga je spravilo v nejevoljo, a se jo je trudil prezreti. Ravno se je namreč posvečal italijanskemu kampistu.

»Allora, due notti, due ospiti, si?« je vprašal Hrvoje, njegov glas je bil prijateljski, a hkrati tudi nekoliko utrujen.

»Si, posto trenta-quatro,« je odgovoril kampist in prikimal.

»Ecco, un attimo …« je rekel Hrvoje, ko je začel pisati račun.

Meri se je naveličala čakanja. »Dajmo, Hrvoje, no, da ne čakam brez veze: parcela je fraj, jo vzamem. Poznamo se, samo številko mi dajte, pa bova že potem ostalo porihtala …«

Hrvoje jo je med pisanjem računa dvakrat grdo pogledal. »Gospodjo Meri, dal vama trebaju naočale? Puna mi je recepcija, dogovorićemo se kad ču imat vremena,« je odgovoril, njegov glas je bil hladen in brezoseben.

Meri je nataknjeno zavila z očmi in vztrajala pri svojem. »Pa kaj komplicirate? Dajte mi številko, pa vi pridite do mene, ko boste imeli 'vreme',« je vztrajala, a Hrvoje je niti pogledal ni. Z roko je odmahnil proti njej, kot bi odganjal mrčes, končal pisanje računa in ga potisnil kampistu čez pult.

»Eccola!«

Kampist je iz torbice izvlekel denarnico, mimogrede še ošinil račun in od šoka skoraj padel s stola. Zabodeno je pogledal Hrvoja in vzkliknil: »Ma che prezzi ha?«

»Stagione normale,« je brezbrižno odgovoril Hrvoje.

»Normale? Cinque cento Euro – per due notti?« je bil kampist zgrožen.

To je zadelo tudi Hrvoja. Petsto evrov?! Hitro je obrnil račun k sebi in začel odkimavati. »No, no, scusi, scusi – un zero troppo. Scusi, per favore,« se je opravičeval in prečrtal eno ničlo.

Kampistu je odleglo in iz denarnice je izvlekel bankovec za petdeset evrov. »Grazie, arrivederci, grazie,« je rekel Hrvoje, ko je kampist vstal in odšel, ter grdo pogledal Meri. »Dodjite kad nema gužve. Vidjeli ste šta sam uradio,« je razjarjeno rekel.

Meri je ignorirala njegovo jezo in se poskušala namestiti na stol, a jo je beli Nemec prehitel in jo z bokom odrinil. »Jetzt bin ich an der Reihe!« je vzkliknil.

Hrvoje mu je pokimal in se mu takoj posvetil, Meri pa je besna odvihrala ven in mimo spuščene zapornice na vhodu kampa, kamor sta se ravno pripeljala Mark in Edvard. Slednji je Meri dvignil roko v pozdrav, a ga v svoji jezi sploh ni opazila. Edvard pa ni pustil, da bi ga takšni dogodki vznemirjali, nasmehnil se je in odprl vrata svojega oldtimerja.

Mimo njunega elegantnega avtomobila sta se sprehodili dve gospe, vsaka s svojim škafom umazane posode v rokah. Z zanimanjem sta si ogledovali nenavadno dvojico z opazno razliko v letih. Mark je medtem že izstopil iz avtomobila, skočil naokrog in izza Edvardovega sedeža potegnil zložen invalidski voziček. Spretno ga je postavil pred vrata in dedku pomagal sesti vanj. Kljub pomoči pa Edvard ni deloval nemočen.

Še preden se je v Edvard v vozičku dobro namestil, je iz recepcije že prihitel Hrvoje. Njegovo veselje ob pogledu na novega gosta je bilo očitno. »Živjo, Hrvoje!« je Edvard dobrovoljno pozdravil starega prijatelja.

»Jebote, Edi, pa šta si mi radio?« je s presenečenjem v glasu vprašal Hrvoje.

Edvard je vse skupaj pospremil z omalovažujočim zamahom roke. »Nič takega, rutinska menjava kolka. Nekaj tednov razgibavanja v morju pa bom kot nov,« je razložil.

Hrvoje je brez odlašanja prijel ročici vozička in ga usmeril proti recepciji, pri tem pa Marka povsem spregledal. Toda mladeniču za to ni bilo prav nič mar. »Hajde, nećeš stajat na suncu – dodji kod mene da sredimo papire,« je še navrgel Hrvoje in Edvarda odpeljal v recepcijo.

Mark je zaprl še sopotnikova vrata, se pretegnil in zazehal. Nikamor se mu ni mudilo. Njegov pogled se je sprehajal po okolici ... Opazil je dve dekleti, stari malo nad dvajset let, ki sta bili na poti mimo, a njuni pogovori ga niso zanimali. Nenadoma pa je nekaj povsem pritegnilo njegovo pozornost. Oči so mu obstale na mladem dekletu, ki je z vedrom barve v eni roki in čopičem v drugi lovila ravnotežje na starem pokajočem pivskem zaboju ter osveževala napis na kažipotu po kampu: Beach, Bar, Sports, Services, WC. Oblečena je bila v visoko odrezane kratke hlače iz jeansa in zgornji del bikinija.

Mark je opazoval njeno postavo, ko se je stegovala navzgor, da bi dosegla vrh kažipota. S čopičem je tekoče drsela po zbledelih črkah. Ko sta se dvajsetletnici ustavili pri njej, so se začele sproščeno pogovarjati.

»Komaj čakam prvi potop!« je vzkliknila ena izmed tečajnic potapljanja.

»Itak se prej vidimo na sestanku,« se je prijazno nasmehnila mladenka, ki je še vedno stala na zaboju.

»Se vidimo, Lara ...« je dodala druga tečajnica, preden sta odšli naprej.

Mark, ki je še vedno stal nedaleč stran, pogleda kar ni mogel umakniti. Njegovo zanimanje zanjo je bilo očitno, a Lara je bila preveč zaposlena, da bi ga opazila.



V prostorni jedilnici ljubljanskega stanovanja se je družina zbrala pri zajtrku. Julija Steiner, Markova mama, ki je nosila brezhiben poslovni kostim, je sedela za mizo in počasi mešala sladkor v svoji skodelici kave. Njena hči Ela, pripravljena za v šolo, je bila zatopljena v svoj krožnik, medtem ko je njen mož – David Kramarič –, oblečen v udobna domača oblačila, sproščeno prelistaval časopis. Vse je kazalo na prijetno jutro.

»Poglej no, veseli me, da je Mark šel na morje s fotrom,« je spokojno tišino prekinila Julija. »Vedno sta se dobro razumela in mislim, da ga bo foter uspel spet navdušit za medicino.« Njene oči so se ob misli na pretekle mesece za trenutek zameglile. »Ne vem, zakaj je zadnje leto tako popustil ... ampak če jeseni naredi izpit ali dva, bo z malo sreče izgubil samo eno leto.«

David je dvignil pogled iznad časopisa in jo poskusil pomiriti. »Itak. Mislim, da je Mark super, fant potrebuje samo malo motivacije in Edi je pravi za to.«

Ela, ki se je do tedaj igrala s kašo na krožniku, je končno dvignila pogled. »Jaz bi bila tudi raje na morju kot pa junija v šoli,« je potarnala.

David se ji je nasmehnil, njegove oči so se svetile od topline. »Joj, no, še en teden pa bodo počitnice! In tudi mi gremo že junija na morje.«

Elin obraz je zasijal. »Ja, vsaj to!«

Julija, ki je do tega trenutka delovala zelo umirjena, se je nenadoma zdrznila. Novica o dopustu jo je zadela kot strela z jasnega. Z resnim obrazom je pogledala svojega moža, njen glas je postal nekoliko bolj oster. »Ehm, David.«

Ta se je presenečeno ozrl, takšnega tona ni pričakoval. »Ja?«

»Ne preveč obljubljat – v tej situaciji jaz niti slučajno ne morem na dopust. Bomo še videli, kdaj in kako bomo šli ...« je zaključila suho, v sobi pa je ostala napetost, ki je prekrila prej lahkotno vzdušje. Mirno jutro je izpuhtelo v zrak.



Edvard Steiner je bil v kampu Paradiso pomembna oseba. Bil je ugleden ljubljanski lepotni kirurg in lastnik družinske klinike, kar mu je med pavšalisti zagotavljalo poseben položaj. A sosedje so ga spoštovali ne samo zaradi njegovega poklica, ampak tudi zaradi skrbnega in prijaznega značaja. Hrvoje, lastnik kampa, je imel izmed vseh gostov v kampu Edvarda skoraj najraje.

Ko je v recepcijo pripeljal Edvarda, je pohitel s pogovorom z mamo in otrokom in ju pospremil do izhoda. »Da, da, gospodjo, nema problema, sredićemo do podne – a vjerovatno ranije,« je še zagotovil, ko je zapiral vrata za odhajajočo gostjo, ki se je še vedno zahvaljevala za pomoč. Nato se je z nasmeškom obrnil k Edvardu. »Edi, jel ovo stvarno bilo potrebno?«

Edvard se je brezskrbno nasmehnil, medtem ko je Hrvoje segel po papirjih v plastični škatli, kjer je imel obrazce, in tako odslovil lastnikove skrbi. »Res ni nič takega, popolnoma rutinska zadeva: pozimi sem še normalno smučal, zagotovo bi še zvozil leto ali dve, ampak ta menjava kolka pred poletjem je bila še najmanj problematična.«

Hrvoje je počasi prikimal, čeprav s kančkom dvoma. »Dobro, valjda znaš šta radiš, sam si lječnik.«

»No, seveda ortopedija ni moje področje, ampak z vidika kvalitete življenja sem zagotovo izbral najboljši čas,« je pojasnil Edvard.

Hrvoje ga je skeptično pogledal. »U kolicama na moru …«

»Ni boljšega za razgibavanje kot morska voda. Z malo sreče bom čez teden dni hodil že s palico, čez tri pa brez,« je samozavestno odvrnil Edvard.

Hrvoje je prikimal, a še vedno ni bil povsem prepričan. »Kako ne, ti najbolje znaš,« je rekel in z glavo pokazal proti vratom, kjer je še vedno stal Mark. »Ali … mogao si barem da dodješ sa nekom sladkom fizioterapevticom …«

Edvard se je ob Hrvojevi domislici zasmejal. »Ali ga nisi spoznal?«

»Koga?« je vprašal Hrvoje.

»Marka – mojega vnuka!« je ponosno razkril Edvard.

Hrvoje ga je gledal sila presenečeno. »Nemoj – taj mladić vani je Mark?«

Edvard je prikimal in ponosno privzdignil brado. »Sin moje Julije.«

»Tvoj mali Mark?« je Hrvoje nejeverno ponovil.

Edvard je še enkrat prikimal. Hrvoje se je zamislil, nato pa počasi prikimal. »Pa … da! Nisam ni Julije video koliko …? Sigurno deset godina!«

»Samo res, bo kar držalo. Po Milenini smrti se otroci niso več prikazali tukaj,« je dejal Edvard, pogled se mu je skalil in zdelo se je, da se spominja preteklih let.

Hrvoje se je sočutno zagledal vanj. »Majko moja, prijatelju – deset godina?«

Edvard je počasi prikimal, nekatere misli so se še vedno zdele ujete v spominih. »Deset let.«

Prijatelja sta se spogledala in si pomenljivo prikimala. Nato je Hrvoje vstal, stopil do omarice v kotu in iz nje vzel prozorno steklenico in dva kozarčka. »Imam jednu fenomenalnu travaricu sa obronaka Učke. Mekana a pogotovo i ljekovita!« se je pohvalil, medtem ko je točil.

Edvard se je zasmejal. »Kaj vse je že danes 'zdravilno' – pa da ne bi bila ena travarica!«

Hrvoje je resno prikimal in podal Edvardu kozarček. Oba sta ga dvignila. »Za Mileno!« je nazdravil Hrvoje.

Edvard je prikimal, nato pogledal navzgor – proti Mileni – in se blago nasmehnil, preden je zvrnil svojo merico. Hrvoje ga je posnemal in oba sta se za trenutek ponovno izgubila v spominih.

Medtem je Mark slonel na prtljažniku Edvardovega avtomobila in še kar zamaknjen strmel proti Lari, ki je prav tedaj končevala obnavljanje kažipota. Z roko si je obrisala čelo in ob tem s kotičkom očesom ujela podobo postavnega fanta. Njuna pogleda sta se za trenutek srečala in v zraku sta začutila nenavadno napetost. Lara se je kaj hitro vrnila k delu, a še preden je znova pomočila čopič v barvo, je izza ovinka pridrvel električni avtomobilček.

Zvok brnenja je bil nadležen in fantič, ki je tekel za njim z upravljalnikom v roki, Kevin, je slabo ocenil hitrost avtomobilčka. V ovinku ga je odneslo s ceste in treščil je v zaboj.

Udarec je bil dovolj močan, da se je Lara dvakrat zamajala in – pazeč, da se ji barva ne razlije po tleh – izgubila ravnotežje ter zgrmela na tla. Poskušala se je ujeti na roko, a ji je zdrsnilo, in s komolcem zoprno podrgnila ob grobi asfalt.

Kevin je hitro pobral avtomobilček in prestrašeno izginil med drevesa ter prikolice, še preden bi ga kdo lahko okaral.

Mark je stekel do Lare in ji ponudil roko. »A si kul?« jo je vprašal in ji pomagal na noge.

Lara, še kar pretresena in zmedena od padca, si je najprej ogledala svoje roke in noge ter opazila krvavo rano na komolcu. Končno je pogledala Marka in zardela zaradi neljubega dogodka. »Em … sem, ja,« je odgovorila, medtem ko je pogled usmerila na rano, iz katere je še vedno tekla kri. »Saj je samo praska …«

Mark je z očmi spremljal Kevina, ki je izginjal med drevesi. »Barabica, ej …« je zamrmral.

Nato se je spet osredotočil na Laro. »Čao – Mark,« je rekel in ji ponudil roko.

Lara mu je podala svojo. »Oj – Lara,« se je predstavila tudi sama.

Zastrmela sta se drug v drugega in zdelo se je, da se je svet okoli njiju za trenutek ustavil, dokler Mark ni ponovil njenega imena, kot bi bil omamljen. »Lara …«

Lara se je nasmehnila, njena roka je bila še vedno v njegovi. »Mark ...« je v šaljivem tonu ponovila za njim.

Ko sta iz recepcije glasno prišla Edvard in Hrvoje, sta Lara in Mark še vedno stala kot prikovana, nato pa sta Markov dedek in lastnik kampa hrupno prekinila urok. Lara in Mark sta se obrnila proti njima in hitro umaknila roki.

»Ti, res, krasna travarica!« je dejal Edvard.

Hrvoje pa je z vso resnostjo prikimal. »Je, je – ovu imam samo za najbolje prijatelje.«

Nista opazila iskrice med mladima.



Julija je sedela za jedilno mizo in srepo strmela v telefon. Ela je ravnokar pojedla svoj zajtrk, tudi David se je pripravljal na delo. »Smo, ne? No, daj, pojdi si hitro umit zobe pa po torbo!« je hitro spodbudil Elo, ki se je obotavljala v kuhinji, potem ko je skodelico odnesla k pomivalnemu koritu.

Ko je odšla, je David zaskrbljeno pogledal Julijo, ki je še vedno sedela za mizo, in vprašal: »Ti, ehm … kaj je bilo to, da ne moreš na dopust?«

Julija si je vzela trenutek, kot bi se poskušala pomiriti, potem pa je dvignila pogled z zaslona. »David – veš, da čakam dokončno potrditev financiranja nove klinike iz EU-skladov. Dokler ne bo vse podpisano, ne morem nikamor.«

David je nejeverno zmajal z glavo in se začel obuvati. »Že tri mesece smo vse zmenjeni: celo hotel si ti zbrala, da imaš golf pred hišo – midva z Eli se bova morala pa z avtom vozit do morja.«

Julija je le odmahnila z roko, ne meneč se za Davidove ugovore. »Pač, bomo šli, ko to zaprem. Največ en mesec.«

David je bil razočaran. »Joj, Julija, to je najhujša sezona – kaj pa veš, kaj bomo takrat še dobili. In videla si, kako se Eli veseli.«

Julija je hladno zmajala z glavo. »Jaz sem se tudi – ampak če ne gre, ne gre. Eli bo šla na kakšne fine poletne šole in se bo imela čisto dobro. Morje nas bo počakalo, ta posel pa ne.«

Davidovo razočaranje je le še raslo. »Pa kako si tako ziher, da bo to financiranje sploh šlo skozi?«

Julija je telefon odložila na mizo in odločno odgovorila: »Lej, David, zato, ker imam zagotovila od ta pravih ljudi, a je prav? Tako to gre: usluga za uslugo. Je pa vse to tako velika stvar, da se moram pač jaz prilagajat temu, kako lavfa ena druga zgodba, ki je dosti večja od te moje z novo kliniko.«

David je skeptično zmajal z glavo. »Ne vem, no. Telefoni delajo tudi v Španiji, laptopi tudi, ne vem, česa ne moreš dokončat tam?«

Julija ga je pomilujoče pogledala. »David, ta posel ni tak kot pri tebi ... Tu ne gre, da malo programiraš, pa malo probaš, pa če ne dela, probaš še enkrat. V medicini ni popravnega izpita, v kirurgiji pa sploh ne.«

David je naveličan vdano prikimal, odprl vrata in dejal: »Okej, ti že veš. Reci Eli, da jo čakam v avtu.« Brez pozdrava je odšel, Julija pa je ostala sama za mizo, zatopljena v svoje misli.

Mark je na Edvardovi parceli dokončeval nameščanja baldahina, medtem ko je njegov dedek sproščeno sedel na udobnem počivalniku in z dvignjeno nogo opazoval lesketajoče se morje. Edvard se je morskega oddiha že dolgo veselil, medtem ko je Mark razmišljal samo še o nedavnem srečanju z lepotico pri vhodu v kamp.

»Zafrknil sem se, da nisem šel na operacijo v Valdoltro,« je začel Edvard. »Potem bi bil lahko že prej tukaj.«

Mark je s cinizmom, ki se je pogosto zdel njegov zaščitni mehanizem, pripomnil: »No, tam bi se zihr lahko zmenil tudi, da še kar malo ostaneš, ne?«

Dedek ga je začudeno pogledal, kot bi preverjal, ali je prav razumel. »Zakaj bi bil kje drugje, če sem lahko tukaj, na svojem?« je vprašal Edvard. Ta kamp mu je pomenil veliko več kot le kraj za oddih.

Mark je skomignil z rameni. »No, v zdravilišču bi imel vso strokovno podporo,« je odvrnil, a Edvard ni bil navdušen.

»Saj sem dohtar – kaj pa je to kaj takega, ena menjava kolka?« je samozavestno odgovoril. »Pogovoril sem se z Vengustom in točno vem, kaj moram delat. In tudi ti si medicinec, v skrajni sili imava avto in manj kot dve uri do Ljubljane.«

Njegova samozavest je bila nalezljiva, in Mark je prikimal: »Itak. Ti si šef.« V njegovem govoru pa je bilo še vedno zaznati kanček cinizma.

Edvard je bil zadovoljen. Opazoval je Marka, ki je preizkušal zadrge na baldahinu. »Ni mi jasno, kako da Juliji tukaj nikoli ni bilo preveč všeč,« je razmišljal na glas. »Škoda – ker za otroke je pa sploh idealno.« Raznežen se je obrnil k Marku: »Koliko se ti kaj spomniš, ko si sem hodil še z babi Mileno pa z mano?«

Mark se je ob vprašanju za trenutek ustavil in pomislil. »Pa smo bili res v glavnem samo mi trije, ne?« je zamišljeno odgovoril, spominjajoč se časov z dedkom in babico na morju.

»Ja, ti pa Julija sta šla sama po navadi v kakšen all inclusive,« mu je pritrdil Edvard.

Ob neprijetnih spominih se Mark skremži. »Ja, se spomnim – bil sem v nekih otroških skupinah, kjer nobeden ni znal slovensko. Kakšna mora!«

A Edvard je raje nadaljeval z drugimi, prijetnejšimi spomini. Sploh ni opazil, da je tudi Markov um zelo zaposlen. Z nečim drugim, seveda. Njegov pogled je občasno begal po kampu, kot da bi nekoga iskal. Jasno, da je mislil na Laro, dekle, ki mu ni in ni šlo iz glave.

»Zdaj se boš spet počasi navadil, kako je tukaj fino,« je nadaljeval Edvard in pomežiknil vnuku. »Predvsem bova pa midva uživala: šah, moške debate, malo kasneje bova šla s Hrvojem ribe lovit, in ko pridem malo bolj k sebi, bova pa začela tudi z vodnimi športi.« Čez nekaj dni je že načrtoval sedenje na supu. »Kaj praviš?« je o svojih načrtih vprašal Marka, ki pa ni trznil.

»Mark!« ga je Edvard zbudil iz misli.

Njegov vnuk se je hitro zdrznil in ne vedoč, kaj je preslišal, zaskrbljeno pogledal dedka. »Ja, kaj je?« je vprašal, skesan zaradi svoje raztresenosti.

»Rekel sem, da se bova fino imela. A se tebi ne zdi?« je ponovil Edvard in s pogledom podrobno premeril Marka.

»Ja, itak! Kul mi je, da sem spet tule. V redu bo, ja!« je Mark hitro odgovoril, čeprav so njegove misli še vedno begale drugam.

»Seveda bo – tako kot je vsem, ki se sem vračamo že več deset let. Vsem, razen Juliji …« je rekel Edvard, v njegovem glasu pa je bilo obžalovanje, da s hčerjo nikoli nista delila ljubezni do tega kraja.

Medtem je Lara stala ob pomivalnem koritu v baru na plaži in si izpirala odrgnino na komolcu. Dino, ki je stal na drugi strani točilnega pulta, jo je navihano opazoval. Zanj značilen nasmeh se mu je razlezel po obrazu, ko je začel pogovor. »Da si meni pustila da poslikam tablu, mene bi nanišanio … ali poznam ja tog klinca: njegov autić bi promenio u podmornicu,« je rekel in se zasmejal.

Lara se je nasmejala njegovi posrečeni grožnji, a se je še v istem trenutku zresnila. »Joj, Dino, no – to pa res ne! Veš, koliko je že plastike v morju,« je rekla z resnim tonom.

Dino je dvignil roke v znak predaje in se nasmehnil. »Pa da – samo toliko da mu sjebe motor, onda bih majmuna naterao da ga sam donese iz vode i reciklira,« je odgovoril.

Lara je zadovoljno prikimala. »No, vidiš, da znaš,« je rekla.

Dino se je zresnil: »Vidjećeš, kad začnemo tauhat u blizini obale, što sve nema u moru. Ko to vidi, neće ništa više bacit.«

Lara je zaprla pipo in rano poskušala previdno osušiti s papirnato brisačko. Dino je obšel šank in se ji približal, da bi si ogledal njeno poškodbo.

»Jel boli?« jo je vprašal in skrbno pregledoval njeno odrgnino.

Lara je brezbrižno odkimala.

»Daj, da vidim!« je vztrajal.

Prijel je njeno roko in si najprej čisto od blizu ogledal odrgnino na komolcu, jo poljubil, nato pa hitro napredoval proti rami, vratu in …

Lara, ki so ji bili njegovi poljubi sicer prijetni, se mu je nazadnje vendarle izmaknila. »Ej, ej, ej – jaz tu delam!« je odgovorila v smehu.

Dino se je zarežal in rekel: »Da – kod mene.«

Lara se je še kar smejala. »Ne, pri tvojem stricu!« A kaj hitro se je vdala in mu na hitro pritisnila poljubček, nato pa nadaljevala z delom za šankom. Dino je svoje dekle še naprej smehljajoče opazoval, medtem ko je ona pridno čistila kozarce.



Hrvoje Hrvatin se je počasi peljal skozi svoj kamp s kampmobilom, medtem ko je na vse strani prijazno pozdravljal pavšaliste. Ko se je ustavil, ga je nagovorila gospa Jug, ženska v najboljših letih, očitno dolgoletna gostja, ki mu je čestitala za menjavo desk na straniščih. »Res so lepe – doma imam tudi take!« Hrvoje se je zadovoljno nasmehnil in se z njo dogovoril za kavo okoli poldneva.

Ko je že hotel speljati, je pred njegovo vozilo stopila Meri, živahna in glasna kozmetičarka, ki je malo prej srdita zapustila recepcijo. V rokah je držala prosojno vrečko, v kateri je bil papirnat zavoj. Hrvoje ni mogel prikriti nesrečnega izraza, ki se mu je hipoma zarisal na obrazu, saj je vedel, da se je tokrat ne bo mogel zlepa rešiti.

Meri se je sladko nasmehnila in ga vprašala, ali lahko malo prisede. Hrvoje, že vnaprej utrujen, je vdan v usodo prikimal. Meri se je zbasala zraven njega na sedež, vrečko pa odložila v svoje naročje. »No, torej! Imam mejle že od konca aprila, ko sem vam pisala, da planiram v kampu spet imeti svoj pop-up kozmetični salon. Zdaj smo že tretji vikend tukaj in tista parcela zraven Steinerja je še zmeraj fraj. To vse štima, a ne?«

Vrečko je diskretno prestavila bliže Hrvoju. Ta je sicer kimal, a se je hkrati tudi kremžil, nezadovoljen s položajem, v katerem se je znašel. Vztrajal je, da ima tista parcela svoje omejitve. Tedaj je Meri potrepljala po vrečki, zdaj že tik Hrvojevih stegen: »Tole so pa tri sveže klobase, od mojega Frenka. Zakon za žar, prav take, kot jih imate radi!« Hrvoju so zasijale oči, a vrečko je vseeno odrinil od sebe. »Hvala, hvala, ljubazni ste … ali … ako je dobra sezona, zamislite, molim vas, kolko mogu ja zaraditi više ako je prodam običnim gostima.«

Meri je vztrajala. Stranke niso zanesljive, z njenim salonom na prostem pa bi bil prihodek zagotovoljen. Lastnik kampa ji je le nesrečno prikimaval in zbiral pogum, da bi ji povedal pravi razlog. »Vi znate, gospodjo, da je doktor Steiner moja najzvestija mušterija. I više nego to – on ne samo unaprijed plati najviši paušal, on i svake godine donira za razne intervencije, optimizacije, čak i estetizaciju kempa.«

Meri je takoj zavohala novo priložnost in klobase potisnila nazaj k Hrvoju. »Pa saj, kaj pa bom jaz drugega delala kot 'estetizacijo'?«

Pomenljivo ga pogleda, se zasuka v pasu in nagne k njemu, s čimer mu je omogočila boljši razgled na zgornji del svojega bikinija: »Hrvoje, midva dobro veva, da so pri kakšnih osebah kopalke pa razne navade precej neestetske, a ne?«

»Nije moje da sudim kupaće kostime naših gostiju …« se je branil Hrvoje. »Seveda ne,« je hitela Meri, »lahko pa bi bili bolj pozorni na kožne »težave« – lepo so vidne, ko ljudje pridejo iz morja.«

Hrvoje je imel tega pogovora dovolj in ji je vrečko odločno vrnil. »Gospodjo, ovo je premijum kemp v hrvatskoj Istri – a vi od mene tražite standarde kraljevskog sanatorija u Švici. To nismo mi – kod nas čovek uživa takav, kakav je.«

Meri, ki je bila iz trenutka v trenutek bolj užaljena, se ni dala. »No, jaz pa kot vaša dolgoletna gostja mislim, da to ni nujno tako.«

Razjarjeni lastnik je vztrajal: »Gospodjo Meri … gospodjo, stop! Kao prvo pobrinite se za svog klinca: danas je njegov autić zgazio moju konobaricu da je zamalo morala otići na hitnu pomoć.«

Meri ga je le prebodla s pogledom. »Moj Kevin?«

»Pa da – on stalno pravi pizdarije po kempu,« ji je prikimal Hrvoje.

Meri je sumničavo priprla oči: »Grem vprašat mulca, kaj je res bilo – od vas pa pričakujem odgovor do konca tedna!« Da bi podkrepila svojo zahtevo, je Hrvoja ošvrknila s strupenim pogledom, ob tem pa vrečko vendarle znova postavila na sedež in izstopila.

Ko je odšla, je Hrvoju vidno odleglo. Segel je v žep, izvlekel robec in si obrisal potno čelo. Z zadovoljstvom je pograbil vrečko, ki jo je Meri pustila v kampmobilu, jo potežkal in se zadovoljno nasmehnil, nato pa počasi odpeljal naprej. »Nisi rekla do kraja kojeg tjedna …«

Julija je s previdnimi koraki vstopila v pisarno. Bila je nekoliko bolj negotova in živčna kot običajno, pred njo je bil pomemben sestanek. Ob oknu je že stal Pečnik, oblečen v brezhibno poslovno obleko, z namrgodenim izrazom na obrazu.

»Dober dan, gospod Pečnik – nisem vas pričakovala tako zgodaj?« je začela Julija, prestopala se je na mestu.

Pečnik jo je ošinil s sumničavim pogledom. »Jaz pa si nisem mislil, da boste tako pozni. A se vi meni slučajno izmikate?«

Julija je stopila bliže, presenečena nad njegovim obtožujočim tonom. »Izmikam?« Pogledala je na ročno uro, da bi preverila čas. »Dogovorjena sva bila čez četrt ure.«

Pečnik je razdraženo zmajal z glavo. »Ja, če bi bilo vse po planu …«

Julija je postajala vedno bolj zmedena. »Prosim?« Poskušala je zbrati svoje misli in umiriti situacijo. »Poglejte, očitno je nekaj narobe, ampak jaz res ne vem, kaj. Usediva se in se v miru pogovoriva.«

Sedla je v eleganten naslanjač, toda Pečnik je ostal na nogah, njegovo nezadovoljstvo je bilo očitno. »Ne se mi fine delat!« je pihnil.

Julija se je trudila ohraniti miren glas, a bila je užaljena in to je vedno teže skrivala. »Oprostite – ampak jaz res pojma nimam, kaj je narobe?«

Pečnik jo je opazoval, kot bi želel oceniti njeno iskrenost, pustil je, da njeno nelagodje narašča. »A je možno, da vi res ne veste, kaj je?«

»Ne – kaj?« je vztrajala Julija, njen glas je bil prepričljiv. Ko se je tišina nadaljevala, je skomignila: »Tudi prav, imam čas ... povejte mi, dve uri imam, več ne.«

»Vaš oče,« je odgovoril Pečnik, pri čemer je opazoval, kako Julijina polt bledi.

Julija je začutila, kako ji postaja slabo, njen obraz je postal pepelnato siv. »Kaj je z mojim fotrom? Danes je šel na morje na rehabilitacijo po zamenjavi kolka.«

Pečnik je nadaljeval, njegov glas je bil hladnejši. »Ja, preden je šel, pa je poslal sporočilo, da ne bo sodeloval.«

»Ne, nemogoče! Meni je včeraj rekel, da se je dokončno odločil in da je zadeva zaprta,« je vztrajala Julija, njen glas je bil poln obupa.

»Očitno je zanj zaprta, ja,« je Pečnik poudaril z grozečim tonom. »Ampak za nas pa ni! Kaj bova pa zdaj? Oziroma kaj boste zdaj vi?«

Julija je komaj opazno, živčno prikimala. V njenih mislih pa so se začela porajati vedno nova vprašanja in rešitve, s katerimi bi se mogoče izvlekla iz brezna, v katerem se je znašla.

Mark in Edvard sta šla počasi po prašni poti, ki je vodila skozi kamp do plaže. Edvard je sedel v vozičku, ki ga je Mark previdno potiskal, ker te poti še ni poznal. V zraku je bilo čutiti vonj po morju, ki se je mešal z duhom borovih iglic in sveže pokošene trave. Sonce je plaho kukalo izza oblakov in razsvetljevalo mali bar na plaži, kjer je Lara pomite kozarce pridno zlagala na police. Njeni lasje so se svetili v sončnih žarkih, njen obraz pa je bil obrnjen proč od njiju.

Mark je Laro kljub temu opazil že od daleč. Z očmi je sledil njenim gibom, ki so bili lahkotni, na njih je bilo nekaj sproščenega in elegantnega, kar ga je pritegnilo. Edvard, ki je bil vedno pozoren na okoliške dogodke, tokrat ni takoj opazil Markovega zanimanja. Šele ko sta se baru približala, se je Lara obrnila in ju opazila. Prijazno ju je pozdravila, ko pa so se ji oči srečale z Markovimi, je njen nasmeh postal še bolj topel in vesel. Edvard tega ni spregledal.

»Would we maybe have a drink before the workout?« je Edvard pomenljivo vprašal, medtem ko je opazoval vnukov odziv.

Mark se je znova uprl v voziček in poskušal prikriti, da mu je ob dedkovih besedah nelagodno. »Ma ne vem, mogoče pol; saj veš, da morava naredit vaje,« je odgovoril in trudil zadržati brezbrižen obraz.

Edvard se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Okej – samo da ne bom jaz kriv, če bo potem pri šanku že kdo drug …«

Mark je zavzdihnil in zavil z očmi. »Ha ha …« Kljub cinizmu pa ni mogel skriti nasmeha, ki se mu je prikradel na obraz.

Edvard je bil dobro razpoložen in je zbadanje nadaljeval. »Malo me je prej skrbelo, da ti bo samo v moji družbi dolgčas. Zdaj pa vidim, da se boš kar hitro znašel …«

Mark si ni mogel kaj, da se ne bi še enkrat ozrl proti baru. Njegove oči so se spet srečale z Larinimi, s pogledom ga je še vedno pozorno spremljala. Oba sta se nasmehnila, saj sta vedela, da sta drug drugega zalotila pri opazovanju.

Vzdušje je bilo lahkotno in polno obljub prihodnjih srečanj, a čas zanje še ni prišel. Mark in Edvard sta počasi, a vztrajno nadaljevala svojo pot proti plaži, sonce pa ju je nežno božalo po obrazu.

Pri Kovačevih pa je bilo jutro daleč od umirjenega. Meri, Frenk, Saška in Kevin so se zbrali pred baldahinom družinske prikolice, kjer so se pripravljali na nov dan. Frenk je na žaru z vso pozornostjo pekel klobasice, a čeprav je to počel rad, je bil tokrat zelo razburjen. Meri in Saška sta ga poskušali pomiriti, medtem ko je Kevin, ki je bil kriv za Larin padec, poskušal ostati čim bolj neopazen.

»Kako more Hrvoje za vsako sranje v tem našem kampu krivit mojega fanta?« je Frenk jezno izbruhnil in po zraku mahal z rokami. »To je tako, kot če bi jaz rekel, da je tisti njegov nečak Dino kriv, če pada dež!«

Saška, ki je bila takoj pripravljena braniti Dina, je hitro vprašala: »Kaj ti je pa zdaj Dino naredil?«

A Meri je vskočila, preden bi Frenk lahko odgovoril. »Frenk, zakaj se moraš čisto zmeraj potegnit za tega mulca, ko pa sam dobro veš, da je svojega denarja vreden?« je rekla in z roko zamahnila proti Kevinu.

Frenk se je zarežal in zarotniško pomežiknil svojemu sinu. »Kaj se če, po meni je!« je rekel z nasmeškom, kot bi bil ponosen na Kevinovo nagajivost.

Meri je zavila z očmi, nato pa vsem z obema rokama dala znak, naj se ji približajo. »Ja, ja, saj drugače se strinjam – samo zdajle pa jaz Hrvoja pač rabim, da mi dá tisto ta dobro parcelo za moj salon. Samo se mi še zmeraj izvija, da noče jezit ta starega Steinerja, ki ima zraven parcelo in ki bi ga ne-vem-kaj tako motilo, če bi jaz zraven delala kozmetiko,« je razložila s kančkom borbenosti v glasu.

Frenk je presenečeno dvignil obrvi. »Pa saj ta starega ni – prikolica je še konzervirana.«

Kevin pa je hitro dodal: »Ne, danes je prišel! Njegov avto je bil na recepciji … takrat, ko sem zbil ta novo kelnarico.«

Saška se je namrdnila: »Ko bi ji vsaj nogo zlomil – da bi se speljala!«

Frenk je ošvrknil hčer: »Pa saj za kelnarico ni napačna!«

»Za kelnarico mogoče – samo kaj ima po Dinotu za plezat?« je z nasprotujočim glasom vprašala Saška.

Frenk je samo zmajal z glavo in jo vprašal: »Pa kaj ima tebe za brigat ta Dino – en sluzast Hrvatar …«

Meri ga je hitela miriti: »Joj, Frenk, no – a ji je lahko en fejst fant malo všeč?«

Frenk je skomignil z rameni. »'Mal všeč' ji je lahko – sam kaj več pa tudi slučajno ne!« je zaključil pogovor, medtem ko so klobasice na žaru že prijetno zadišale po kampu.



V moderni pisarni Klinike Steiner je Julija sedela za pisalno mizo, nasproti nje pa se je na kavču udobno namestil Pečnik s hladnim izrazom na obrazu. Julija je zlagoma prestavljala različne dokumente po mizi, medtem ko je Pečnik počasi mešal svoj espresso v dizajnerski skodelici, zdelo se je, da je premišljeval o nečem pomembnem.

»Ja, seveda se razumeva. In tudi vi dobro veste, koliko mi je do tega, da naredim novo kliniko!« je bila odločna Julija, njene oči pa so se svetile z ambicioznim žarom.

Pečnik je nataknjen zmajeval z glavo, kot da bi dvomil o resničnosti njenih besed. »Mislil sem, da vem. Mogoče sem se pa zmotil?« je priprl oči in ji namenil prodoren pogled. »Kaj se ima vaš foter zadnjo minuto še za zmišljevat?« je vprašal, kot da bi ga resnično zanimal odgovor.

Julija je zavzdihnila in poskušala ostati mirna. »Poglejte, moj foter je tik pred penzijo. Če ne bi delal v lastni kliniki, ga že par let ne bi več gledali v službi …« je poskušala razložiti, a Pečnik je le slabe volje odkimaval, kot bi slišal nekaj, kar mu ni bilo po godu.

»To mene čisto nič ne zanima – dejstvo je, da je njegov glas odločilen in da če ga ne dá, vi v momentu izgubite financiranje,« je rekel Pečnik, trdo in neizprosno. Pomenljivo jo je pogledal, kot da bi ji želel sporočiti, da se ne bo zadovoljil s praznimi obljubami. »Oba veva, koliko deset milijonov je v igri …«

Julija je uslužno prikimala in poskušala zmanjšati napetost, ki je vladala v sobi. »Ne skrbite, gospod Pečnik, prosim: jaz sem absolutno zainteresirana za ta posel in bom na fotra pritiskala, dokler se ne vda,« je zagotovila, njen glas pa je bil napolnjen z odločnostjo in pripravljenostjo storiti vse, kar bi bilo treba, da bi dosegla svoj cilj.

Bilo je jasno, da se ne pretvarja, celo to, da je pri njenih načrtih ne bodo ustavili niti najbližji. Pečnik je bil končno zadovoljen. Zazibal se je nazaj na kavč, medtem ko je Julija z zmagoslavnim nasmeškom opazovala, kako se napetost v zraku počasi razblinja.



Mark in Edvard sta med razgibavanjem v vodi prijateljsko klepetala in vsak, ki je prikorakal mimo, je lahko začutil toplino, ki ju je povezovala. Edvard se je ob Markovi pomoči, opirajoč se na eno nogo, prebil do vozička. Pri tem sta se šaljivo spogledovala, ko je zazvonil telefon v torbi na vozičku. Njegovo klasično zvonjenje je pretrgalo zvok valovanja in istrskega miru.

»Kolikokrat je že klicala?« je vprašal Mark, s kančkom zaskrbljenosti v očeh.

Edvard je prhnil: »Ne znam do toliko štet …«

Mark je pomislil. »Pa saj danes je petek. A nima normalne službe?«

»Saj veš, ona je bolj direktorica kot zdravnica – to pomeni, da najrajši cele dneve visi na sestankih in na telefonih,« je odgovoril Edvard, skomignil z rameni in ohranil sproščeno držo.

A Marku zadeva vseeno ni dala miru. »Kaj pa, če te res kaj nujno potrebuje?«

Edvard je zmajal z glavo, samozavesten v svojem odgovoru. »Le zakaj bi me: operirat ne morem, njeni posli me pa popolnoma nič ne brigajo.«

»No … ampak nekaj očitno je …« je previdno nadaljeval Mark, saj ga je skrbelo za dedka.

Edvard je nataknjeno odkimal, a se je hitro nasmehnil, da bi Marka pomiril. »Ne, ni! Dobro vem, zakaj me kliče, in se ji ravno zato ne mislim javit. Sem sva prišla predvsem zato, da bi uživala! In točno to bova počela!«

Marka je dedkova odločnost rahlo presenetila, a mu ni želel ugovarjati. »Okej, ti že veš.« Vnuk je Edvardov voziček zasukal stran od morja in proti rahli klančini, ki je vodila nazaj v kamp.

Že sta se vzpela, ko se je Mark ustavil in se ozrl proti morju, njegov pogled je postal zamišljen. Zazdelo se je, da je v gladini, pod valovi, skrito nekaj, kar je vznemirjalo njegovo dušo. Njegove oči so se priprle, ustnice pa stisnile, kot bi skušal razvozlati skrivnost, ki jo je morje skrivalo pred njim.

*

Pomivalni kot pri sanitarijah v kampu Paradiso je bil tistega večera poln življenja. Meri in njena hči Saška sta se posvečali vsakodnevnim opravilom: spretno sta pomivali, splakovali in zlagali posodo, medtem ko so se njuni pogovori vrteli okoli bolj osebnih tem.

Saška, vidno nerazpoložena, je vzdihovala za Dinom. Prejšnje poletje ji je naklonil dovolj pozornosti, da je bila popolnoma prepričana, da se iz tega lahko kaj razvije. Meri pa se ni pustila dosti motiti, za svojo hčer je imela drugačne načrte ...

»A si ti sploh že videla to Laro?!« je vzkliknila Saška in zmedeno pogledala mamo.

»Ne – a je huda?« je »zanimalo« Meri, čeprav se je zdelo, da si je mnenje o vsem skupaj že ustvarila.

»Saj to! Ena scufana second-hand naraven look boring dila je,« je odgovorila Saška. Le kaj Dino vidi na Lari?

Meri je hčeri sočutno položila roko na ramo in zmajala z glavo: »Ma, veš, moški so včasih tako …«

Saška je obupano pogledala mamo in ji potožila: »Ampak lani je bil pa Dino tako v redu do mene, ful sem bila zihr, da sem mu všeč!«

Meri se je ljubeče nasmehnila in začela predavati: »Ljubica, pametna ženska nima nikoli samo ene opcije: okej, Dino ima mogoče trenutno drugo, ampak ti sama veš, da tvoj ati niti slučajno ne bi bil zadovoljen z Dinotom. Celo poletje bi ti moril, kako si lahko z nekom, ki pač ni Slovenc.«

Saška je odločno odkimala: »Ne, ne, ne – ne! Čustva nimajo potnih listov …«

Meri je poskušala hčer pomiriti s prigovarjanjem: »Počasi – ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo … tudi ti že veš, da je danes končno prišel v svojo prikolico ta stari Steiner – in to ne sam!«

Saška je postala radovedna: »Daj nehaj! Koliko mlajša bejbika ga je pa ujela? Trideset? Mislim, trideset let mlajša? Ne – a štirideset mlajša?«

»Joj, no! Mark je z njim, njegov vnuk: jasno tudi študira medicino, star je ravno prav zate in sigurno ima več okusa kot ta zoprni Dino,« je nadaljevala Meri.

Njena hči se je namrdnila in odkimala: »Ne, zame ni en tak zategnjen dohtar wannabe, ki misli, da je za vsako predober. Dino je kul lih zato, ker je ful na relaks … pa pač hot je … Mogoče bo pa tudi pozabil to kelnarico, zdaj ko se bova malo več družila na tečaju!«

Morda to ni bil odgovor, ki se ga je Meri nadejala, vsekakor pa je njena hči pokazala, da je lahko ognjevita kot ona sama, zato je Saški zadovoljno prikimala in ji dala petko: »To je moja punca!«

Zunaj je noč počasi prekrivala kamp in pri sanitarijah je potihnilo, ko sta Meri in Saška končali svoj pogovor, polni upanja na nove priložnosti.



Pod nočnim nebom, na katerem je sijala luna, sta Dino in Lara sedela ob vhodu v šotor. Lara je bila vidno utrujena, a se je kljub temu sproščeno naslanjala na Dina, ki jo je ovijal s toplino svojih rok. Na njenem obrazu je počival miren nasmešek.

»Mmm, meni je tule čisto kul,« je zasanjano rekla Lara.

Dino se je zadovoljno nasmehnil in prikimal. »Šta 'kul' – super je.«

Lara se je pretegnila in zadovoljno zapredla. »A se ti že mudi?« je vprašala z željo, da ta trenutek ne bi minil.

Dino se je sklonil k njej in ji nežno poljubljal vrat. »Meni? Nama se mudi ...«

Lara se je izmaknila iz njegovega objema, mu sedla nasproti in ga pogledala z nakremženim obrazom. »Joj, Dino, cel dan sem delala – res nimam energije še za žuranje …«

Dino je vstal in pametoval: »Ma – za povjerenje medju kandidatima najbolja je fina žurkica na predveče prvog tauha: prvo sastanak, pa malo pića, malo zezanja i sve će biti lakše sutra.«

Podal ji je roko in jo povlekel na noge, a Lara je še vedno zmajevala z glavo. »Pač, no, jaz nisem tukaj samo na tečaju, no. Tvoj stric zihr ne bo zadovoljen, če bom zjutraj v baru ful zaspana …«

Dino se ji je le nasmehnil in jo nabrito pogledal. »Bejbi, sad si na moru. Navadila se boš ti na naš mediteranski ritam. Vojska u šest diže zastave, a mi gremo tek tad spat …«

»Tebi to mogoče znese, ampak jaz imam pa poleg šanka jutri še prvi potop,« je Lara poskušala pojasniti.

Dino jo je ponovno objel. »Ma daj, i sama znaš, da je taj 'potop' pre svega za upoznavanje opreme; bićemo sasvim blizu obale na nikakvoj dubini.«

»Zate že – zame bo pa vse to prvič,« je Lara ostala previdna.

Dino je že zapiral šotor, ko je rekel: »Hej, opusti se, na moru si! Sa Hrvojem sve ću ja srediti, a ronjenje je čista uživancija.«

Lara mu je hvaležno prikimala. »Ja, saj vem … samo … ti pa tudi veš, kakšna drama je to za mojo mami …«

»Kad bismo u prošlosti ovako razmišljali, ne bih još sišli sa drveča … Valjda je sigurnije biti majmun nego čovjek …« je rekel Dino in skomignil z rameni.

Lara se mu je prisrčno nasmehnila, očarana nad njegovim sproščenim pristopom k življenju. »Verjetno se preveč sekiram, a?«

»Ful 'preveč',« ji je skuštral lase Dino.

»In verjetno grem res lahko malo na žur pogledat, a?« je z nagajivim nasmehom vprašala Lara.

»Ne 'lahko' – moraš!« ji je odgovoril Dino, jo potegnil k sebi in jo poljubil.



V minimalistično opremljeni mansardi je Jana Dolenc hodila sem in tja po dnevni sobi. Sredi noči je bilo slišati le njene copate, ki so podrsavali po tleh. Njene misli so bile polne skrbi za hčer – Laro. Zdaj se je, vsaj za trenutek, ustavila in govorila po telefonu z Nado, svojo sestro in zaupnico.

»Joj, Jana, sama veš, da bolj odgovorne osebe, kot je Lara, ni,« je iz telefona odmeval Nadin glas.

Jana je vzdihnila. »Vem – oziroma mislila sem, da vem. To pa, da gre sama za cel mesec ali pa celo še več – na morje! – tudi ti veš, da ne morem biti objektivna glede tega.«

»Zakaj bi bila objektivna? Tudi subjektivno je normalno, da starši prej ali slej otroke spustijo na lastno pot,« je odgovorila Nada z značilno mirnostjo.

Jana je stresla z glavo. »A pa je nujno, da je to ravno na morju? Ne moreš si misliti, koliko sem živčna od trenutka, ko je šla.«

Nada je sočutno ponudila svojo pomoč: »Želiš, da pridem k tebi?«

Jana se je poskušala nasmehniti. »No, tako hudo pa tudi ni.« V srcu pa je nosila bolečino, ki je ni mogla zlahka izpustiti. »Je pa pač dejstvo, da se je Blažu to …« Njene oči so se napolnile s solzami, a se je zadržala. »Zgodilo na morju, sori, se je! A ni normalno, da sem občutljiva za to?«

Nada je z umirjenim tonom odgovorila: »Ja, seveda je normalno. Ampak normalno – celo nujno – je pa tudi, da Lari pustiš živeti tako, kot sama hoče.«

Jana je hodila in kimala z glavo, poskušala je umiriti svoje srce, ki je glasno razbijalo, zdelo se ji je, da bo vsak trenutek skočilo iz njenega prsnega koša. »Ja, no, saj vem.« Globoko je zavzdihnila, a občutek teže na njenih ramenih je ostal. »Ja, ja, ja … samo je pa težko. Zelo težko.«

»Je, ja. Taka stvar rabi ogromno časa. Samo nekaj je tvoja zgodba, nekaj pa Larina,« je rekla Nada, vedno pripravljena podpreti svojo sestro, a hkrati tudi zelo realna.

»Okej, no, ja, bom poskusila nehati misliti na to.« Posmehnila se je sama sebi. »Saj mi ne bo uspelo – ampak poskusila pa bom!«

Nada jo je še naprej spodbujala: »Ja, poskušati moraš … in zmeraj pogosteje ti bo tudi uspelo.«

Jana je kimala in si res prizadevala. »Hvala, res. Čao.«

»Lahko noč,« ji je zaželela Nada.

Jana je odložila telefon na kavč in se usedla zraven njega. Zmajevala je z glavo, vedoč, da je misli, ki so jo mučile, ne bodo zapustile zlahka.



Bar na plaži je bil poln živčnih, a navdušenih mladih, ki so se pripravljali na svoj prvi potop naslednji dan, medtem ko so valovi nežno in v ritmu udarjali ob obalo. Noč je bila topla in zvezde so žarele na nebu kot svetle točke, ki so osvetljevale temno modro nebo. Lara in Dino sta stala ob šanku, obkrožena z razigrano družbo, ki se je smejala in klepetala, medtem ko je srkala pivo iz steklenic. Saška je v rokah držala kozarec živobarvnega koktajla s slamico.

Dino je samozavestno vodil sestanek ekipe, njegov glas je bil poln mirne odločnosti. »Potapljanje nije šala – a nije ni neka jaka nauka,« je dejal, medtem ko je s palcem pokazal čez ramo proti morju. Spomnil jih je na teorijo, ki so jo že obdelali, in na pomen spremljanja dogajanja okoli sebe, še posebej drugih potapljačev.

Saška je z iskrivim pogledom vprašala: »Itak boš pa ti cel cajt pazil na nas, a ne, Dino?«

Dino ji je pokazal dvignjen palec in se ji nasmehnil. »I ja i vi jedan na drugoga,« je poudaril in ponovil, kako pomembno je spremljati drug drugega.

V sproščenem vzdušju je Saška še naprej vsiljivo poskušala pritegniti Dinovo pozornost. »A sem jaz najmlajša?« je vprašala, medtem ko so se preostali tečajniki muzali ob njenih poskusih.

Dino se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Možda. Nisam zapamtio iz prijavnica,« je odvrnil.

Saška je vztrajala: »V vsakem primeru se pa midva najdlje poznava, a ne, Dino?«

Dino ji je pomežiknil in se spomnil časov, ko sta bila še otroka. »Pa da, spomnim se ja, kad si bila ovolika,« je dejal in z roko pokazal nekje okrog pasu.

Lara je ob tem zavila z očmi in demonstrativno na dušek izpila ostanek piva v steklenici, nato pa glasno postavila prazno steklenico na šank. »Jaz bom še eno pivo. Še kdo?« je vprašala in s tem prekinila Saškino osvajanje.

Vsi razen Saške so prikimali in hitro spraznili svoje steklenice. Lara je že stopila okoli šanka do hladilnika, Dino pa ji je sledil. »Naj ti malo pomagam,« je ponudil pomoč in ni se upirala. Ko pa je odprla hladilnik in začela steklenice podajati Dinu, mu je z glasom, polnim lažne resnosti, zašepetala: »Ti, a me mora tale tvoja 'najmlajša' tečajnica kaj skrbet?«

Dinu je šlo na smeh. »Halo? Ona me ganja od kad dolazim da radim kod strica Hrvoja. Njezini roditelji imajo paušal pa visi ovdje cijelo ljeto,« je odgovoril.

Lara je zavzdihnila: »Torej se je bom še nagledala …«

Dino jo je nežno objel in jo na dolgo poljubil, kot bi ji želel zagotoviti, da so vse skrbi odveč. Njun trenutek je bil poln obljub in skupnih sanj.

Medtem sta Edvard in Mark sedela za elegantnim vrtnim pohištvom na Edvardovi parceli, ki je bila resnično čudovita. Bila je na robu gozdička z razgledom na odprto morje, ki ga je zdaj osvetljevala mesečina. Na mizi pred njima je stala odprta steklenica rdečega vina, ob buteljki je dišala sveže pečena pica. Iz daljave se je slišala glasba, ki je odmevala iz bara na plaži.

Edvard se je oziral okoli sebe, zdelo se je, da si želi prizor vtisniti v spomin za vselej. S pogledom je objemal razgled, vse do obzorja, kjer se je barva morja zlivala z barvo neba. »Česa bi si človek hotel še več? Na morju sem res doma,« je dejal z zadovoljstvom.

Ob omembi morja se je Markov obraz pomračil. Obrnil se je stran, da bi prikril svoje nelagodje pred dedkom.

Edvard je naredil požirek vina in nadaljeval. »Z Mileno sva imela res srečo: parcel za vikende takrat ni bilo več za dobit, ampak tole je itak boljše kot vsak vikend. Vsi plusi in nobenega minusa.« Zasanjano je zrl proti morju. »'Najin raj,' je govorila Milena. In zate je bil tudi, ko si bil majhen.« Zamislil se je in dodal: »Jaz sem zmeraj s takim užitkom plaval, zlasti zvečer: čisto mirna voda, pa nikjer nikogar …«

Mark je medtem skušal obdržati nevtralen izraz na obrazu, a je bilo jasno, da Edvardovo navdušenje nad morjem ni bilo zanj. Edvard je prekinil tišino z vprašanjem: »Si rekel, da je tista punca za šankom Slovenka, ne?«

Mark ni bil navdušen nad to temo pogovora. »Ja. In to je tudi vse, kar vem. Pač, saj sem ji samo pomagal vstati,« je odvrnil.

Edvard je predlagal: »Mogoče bi šla pa ona s tabo na eno nočno plavanje?«

Marku ni bilo do pogovora o tem. »Mogoče je pa celo že šla. Sama … ali pa s kom drugim,« je dejal posmehljivo, upajoč, da bo Edvarda to ustavilo.

Njegov dedek pa je poskušal biti prijazen. »Kaj pa, če je tam, kjer imajo tole muziko? Zakaj ne greš pogledat?«

Izpod baldahina se je zaslišalo zvonjenje Edvardovega telefona. Mark se je že dvignil. »Grem jaz!« se je ponudil, a ga je Edvard hipoma ustavil. »Ne, ne, pusti – saj oba veva, da je Julija.«

Mark se je obotavljal. »Kaj pa, če se jaz oglasim in ji samo povem, da je vse v redu?«

Edvard je zmajal z glavo in stoje na berglah počasi naredil požirek vina. »Saj ve, da je vse v redu. Če bi jo to zanimalo, bi poklicala še tebe,« je rekel in odkimal. »Nekaj pač hoče. In oba veva, da če nekaj hoče, zagrabi kot pitbul.«

Mark se je kislo nasmehnil in še sam naredil požirek vina. »Taka pač je,« je dejal.

Edvard se je namrdnil, dobra volja je izpuhtela z njegovega obraza. Zagledal se je v daljavo in nazadnje rekel: »Ne vem, ali je taka – ali je taka šele postala?« Skomignil je z rameni. »Ni važno, tokrat ji ne bo uspelo.« Naredil je nekaj korakov proti vhodu v predprostor šotora. »Lahko noč,« je rekel vnuku in čez ramo dodal: »Pa na tvojem mestu bi telefon ugasnil.«

Mark se je nasmehnil: »Lahko noč.«

Edvard je odšel. Mark je ponovno sédel, naredil požirek vina in obrnil stol tako, da je gledal proti morju. Pred njim se je razprostirala temna gladina. Oklepal se je kozarca in zamišljeno zrl proti morju. Nekaj v zvezi z njim ga je navdajalo s tesnobnim občutkom.

V pisarni Urbana Pečnika je vladala napetost. Sedel je na kavču, ki je bil po navadi namenjen strankam. Bil je vidno razdražen, njegova kravata je bila razrahljana, noge pa je prekrižane položil na klubsko mizico. Na naslonjalu za roke je imel telefon, zaslon je polnila telefonska številka in ime stika, s katerim je govoril: Big Boss.

»A sem ti jaz rekel, da to s Steinerjem ne bo taka 'mala malica'?« je ostro vprašal Big Boss. Njegov glas je iz zvočnika telefona zvenel jasno in odločno.

Pečnik je prikimal, čeprav ga sogovornik ni mogel videti. »Ja, saj sem tudi jaz vedel …« je odvrnil. »... samo nisem si pa mislil, da bo tako zajebano – fuck off in spizdi na morje.«

Big Boss je nadaljeval s svojim vprašanjem: »Kaj pravi zdaj ta hčerka?«

Pečnik je vstal, prijel telefon in začel hoditi po sobi. »Jah, pravi, da bo dostavila, samo … to je rekla že prej.«

Big Boss je nezadovoljno komentiral: »Torej se nanjo pač ne moremo zanesti.«

Pečnik je skomignil z rameni in poskušal pojasniti: »No, ja pa ne – prvič je ona zelo motivirana, drugič je pa hči od ta starega. Z malo sreče ga bo dobila na čustva, če se ga na keš ne da …«

Big Bossov glas je postal napet. »Ne jemlji mi tega tako zlahka, Urban! Mi hočemo enkrat za zmeraj privatizirati slovensko zdravstvo – ta jebeni Steiner je pa predsednik komisije in ugleden privat zdravnik. Če on noče sesuti tega komunajzarskega javnega zdravstva, bo to rdeča luč za večino slovenskih dohtarjev. In za politiko.«

Pečnik si je z eno roko masiral sence, očitno pod pritiskom. »Lej, dohtarji so realno na naši strani – saj to je njim v interesu.«

Big Boss ga je prekinil: »No, enim je, drugim ni.«

Pečnik je vztrajal: »Večini, ki imajo kaj besede, je …«

Big Boss je bil neizprosen. »Jebenti, Urban, tudi Steinerju je v interesu, pa si nekaj izmišljuje. Že sama privatizacija je v interesu njihove klinike, kaj šele ta nova klinika …«

Pečnik je kimal, kot da bi ga Big Boss lahko videl. »No, saj zato bi jaz še malo počakal. Čisto možno, da hčeri uspe,« je rekel in stišal glas. »Če ne bo šlo zlepa, imam pa jaz tudi v tem njegovem kampu svojega človeka – lahko smo tudi dosti manj prijazni, če bo treba …«

Big Boss je ostro končal pogovor. »V resnici me čisto nič ne zanima, kako – hočem pa, da podpre zakon, in to hitro!«

Pečnik je obsedel na kavču, z mislimi, ki so begale med nalogami, ki ga čakajo, in vsemi možnimi načini, kako jih izvesti.



Jana je nemirno sedela v svojem najljubšem kotičku dnevne sobe. V rokah je držala odprto knjigo, a romanu ni uspelo zadržati njene pozornosti. Nenehno se je živčno kremžila in , zatopljena v tok misli, knjigo spuščala iz svojega vidnega polja in odlagala v naročje. Zdelo se ji je, da se ji nekaj izmika, nekaj pomembnega, in misel jo je vznemirjala do te mere, da ni mogla najti miru.

S težkim vzdihom je odložila knjigo na klubsko mizico ob kavču in posegla po svojem iPadu. Odprla je Facebook kampa Paradiso, kjer je Lara preživljala poletje. Larina mama je začela podrsavati med fotografijami, ki so prikazovale brezskrbno poletno vzdušje – plaže, športne objekte, bar in nasmejane obraze Hrvoja in Dina. Občasno se je ob kakšni fotografiji tudi nasmehnila, saj jo je prešinilo, da je vse skupaj resnično simpatično.

A njen nasmeh je izginil v trenutku, ko je naletela na fotografijo skupine mladih, opremljenih s potapljaškimi jeklenkami. Med njimi je prepoznala tudi svojo hčer, ki se je široko nasmejana pripravljala na potapljanje. Jana je prebledela in se z grozo zazrla v zaslon. Bliskovito je povečala fotografijo, da bi se prepričala, ali res vidi prav.

Pod fotografijo je pisalo: »Teorija položena – sutra prvo ronjenje!«

Jana je začutila, kako ji je srce poskočilo v prsih. Njena največja nočna mora se je uresničila. Lara se je udeležila potapljaškega tečaja, ne da bi ji o tem kaj povedala. Strah in jeza sta ji preplavila misli, medtem ko je še naprej strmela v fotografijo, da bi dojela, kako se je to lahko zgodilo brez njenega vedenja.



Noč v baru je bila polna življenja. Glasba je mlade obiskovalce vabila, da so poplesavali v ritmu, vsak zase, razen Lare, ki je želela Saški jasno pokazati, čigav je Dino. Svojemu fantu je sklenila dlani okoli vratu in se nežno zibala z njim v ritmu glasbe, kot morski valovi, ki udarjajo ob obalo.

Saška ju je žalostno gledala, hkrati pa jo je to podžgalo, da se je trudila še izpopolniti svoje plesne gibe, da bi jo Dino vendarle opazil. Lastnikov nečak, pa je užival v trenutku, eno roko je imel ovito okoli Larinega boka, v drugi pa je držal steklenico piva, iz katere je občasno ukradel požirek ali dva.

V tistem trenutku je v Larinem žepu zavibriral telefon. Pogledala je, kdo kliče, in na zaslonu se je izpisalo: 'Mami'. Telefon je hitro pokazala svojemu fantu in mu nakazala, da se mora oglasiti. Umaknila se je od hrupne glasbe, njeno mesto pa je le sekundo kasneje zapolnila Saška.

»Ej, čao – a ti si še …« je začela Lara, preden jo je prekinil izbruh njene mame. Poskušala je priti do besede, medtem ko je Jana na drugi strani nervozno govorila. Lara je zavila z očmi in zmajala z glavo, ko je končno dobila priložnost, da odgovori: »Mami, dobro veš … Ja, jasno, da vem.«

Poslušala je, a potrpljenje jo je hitro minevalo. Nazadnje je izbruhnila: »Mami, stop! Ne, zdaj pa kar ti mene poslušaj! A ti misliš, da meni ni bilo hudo, ko je oči umrl? A misliš, da mene ne skrbi, da se bo še tebi kaj zgodilo? Ja, me – samo vem, da na ene stvari pač ne moremo vplivati, razen če greva obe v kakšen samostan na samotnem otoku – pa tudi tam bi se zihr lahko zgodilo kakšno sranje. Samo – a bi to ti rada?«

Čakala je na odgovor, medtem pa je hodila sem in tja ob obali, podobno kot je to počela njena mama po domači dnevni sobi. »No, povej! A bi to rada? Da se izolirava od sveta in samo še ena na drugo paziva. A bi to rada?« je dodala, preden je Jana začela govoriti z mirnejšim glasom, a Lara jo je ponovno prekinila: »Ja, vem, da nisi tega mislila, samo izgleda pa točno tako! To je profi PADI tečaj in jaz sem že zdavnaj polnoletna, tako da … samo relax, jaz te pa pokličem jutri po potopu. Lahko noč.«

Z odločno kretnjo je prekinila zvezo in telefon pospravila nazaj v žep. Z rokama si je prekrila obraz kot bi se poskušala otresti preostale napetosti. Dino, ki se je že zdavnaj izvil Saški in je opazoval svoje dekle, kako je telefonirala, je stopil k njej.

»Ej, bejbi, neka loša novica?« jo je vprašal z zaskrbljenostjo v glasu.

Lara je odkimala z očitnim razočaranjem. »Ne, samo … moja matka. Padla je v totalno paniko, ker sem na potapljaškem tečaju … brez veze.«

Dino je skušal razumeti, zmedeno je namrščil obrvi. »Jel to … problem?«

Lara mu je nežno položila roko na lice in se mu utrujeno nasmehnila. »Itak da ne. Samo, je pa itak tudi že pozno: grem na en sprehod, da se skuliram, potem pa spat.« Dino ji je razumevajoče prikimal. »A lahko ti samo zakleneš, pospravila bom pa jaz zjutraj?« ga je še prosila.

»Normalno,« je odvrnil Dino, Lara pa se mu je zahvalila: »Hvala, res. Sori.«

»Sve okej, vidimo se sutra,« je rekel Dino, preden sta se mimogrede poljubila v slovo in odšla vsak v svojo smer. Dino se je vrnil k baru, Lara pa je počasi hodila ob obali, poskušajoč se pomiriti.



Okoli Marka se je razprostiralo neskončno temno in grozeče morje, obzorje brez konca je mogočno valujoče morje stikalo s sinjim nebom. Zdelo se je, da so se v globini morja skrivale vse skrivnosti in strahovi sveta. Začel je toniti. Bil je ujet, nikamor se ni mogel premakniti, poskušal je, a prikovan je bil na mestu. Začel se je dušiti.

Zdaj mora vdihniti zrak, vsaj malo, za en dih! A vse zaman. Vse, kar je videl okoli sebe, je bilo le vedno temnejše morje, samo še črna tema.

Nikamor ni mogel.

Noč je bila temna in hladna, luna je sramežljivo sijala skozi oblake nad malim istrskim kampom. Mark je ležal v viseči mreži, ujet v primež nočne more. Bil je ves prepoten, na koži je bilo videti kurjo polt, prsni koš pa se je hitro in vedno bolj vznemirjeno dvigoval, z vsakim dihom. Za hip je napel vse mišice na obrazu, močno zatisnil oči, nato pa jih nenadoma odprl. Kje je? Kaj se je zgodilo? Kaj se ni ravnokar rešil iz nevidnega primeža, ki ga je dušil? Srce mu je razbijalo. Še vedno je dihal plitvo in hitro, a tema, ki ga je obdajala, je bila drugačna – razločil je borove veje in migotajoče lučke na nebu, začutil topel vetrič, ki je prinašal najraznovrstnejše šume ... Upočasnil je dihanje. V kampu je, na varnem, med šotori. Zibal se v viseči mreži, ne sredi valov ... Rahlo pomirjen, a še vedno pod vtisom sanj se je usedel. Iz daljave je prihajala glasba iz bara, zdelo se je, da je na popolnoma drugem koncu sveta. Odmevi melodij so prekinjali nočno tišino, ki je obdajala kamp.

Mark je še kar ležal v viseči mreži in se trudil sprostiti. Pogled se mu je ustavil na morju, ki je v temi mirovalo pred njim. Nekaj časa je premleval, nato pa se odločil, da bo pod okriljem noči pregnal svoje strahove.

Odprl je zadrgo spalne vreče, spustil noge na hladna tla in si čez spodnjice navlekel kavbojke, ki so bile vržene prek naslonjala bližnjega stola. V naglici je oblekel še majico, njegovi gibi so bili hitri in sunkoviti, kot bi želel ubežati lastnim mislim. Znova je pogledal proti morju, za nekaj sekund zadržal pogled, nato pa se je odpravil proti obali, preden bi si lahko premislil.

Hodil je skozi gozdiček nad plažo in poslušal oddaljene zvoke glasbe. Z vsakim korakom je postala glasnejša. Ko je dosegel pot, ki je ločevala gozdiček od plaže, se je ustavil in se razgledal okoli sebe.

Kakšnih deset metrov stran je opazil postavo. Sprva je nameraval nadaljevati pot v drugi smeri, a nekaj ga je pritegnilo, da se je ustavil in si jo je bolje ogledal. Skozi mrak je prepoznal Laro.

Mark je za trenutek okleval, ni vedel, ali naj se ji približa ali nadaljuje svojo pot. Že se je odločil, da se obrne stran, ko je za trenutek postal. Nekaj ga je vseeno vleklo k njej. Zbral je pogum in se odločil, da stopi do nje.

Zvok valov in glasba, ki je odmevala iz daljave, sta ustvarjala posebno vzdušje. Zdelo se je, da se na plaži svetova morja in gozda z vsakim valom združujeta v eno. Lara je stala na obali, njena postava se je zarisovala v temno morje.

Mark je počasi pristopil, občutek napetosti in pričakovanja v njem je naraščal. Opazoval jo je, kako je zamišljena, njen pogled je bil popolnoma zatopljen v mirno nočno gladino. Zvok njegovih korakov je pretrgal nočni mir.

Sunkovito se je obrnila, prestrašena in pripravljena braniti se pred neznanim. Ko je v temi prepoznala Marka, ji je po obrazu zavel val razdraženosti, je Mark kljub temi opazil rdečico na njenih licih. Tiho je zavzdihnila in se zopet zazrla v temno gladino, kot da bi želela prezreti njegovo prisotnost.

»Sori, nisem te hotel ustrašit. A te motim?« jo je ogovoril. Zvenel je previdno, skoraj preplašeno, kot da ne bi bil prepričan, ali sploh želi odgovor.

Lara, še vedno obrnjena stran, je zamišljeno gledala predse. Njene misli so bile daleč stran, nekje v globinah temne vode. Končno je odgovorila, njen glas je bil hladen: »Nisi me ustrašil. Motiš pa, ja.«

Obrnila se je in ga pogledala naravnost v oči. »A ti mamica ni povedala, da sredi noči ni kul stalkat za bejbami?« Njene besede so bile prepojene z ironijo in sarkazmom.

Mark je skomignil z rameni. »Nisem jaz … whatever.« Obrnil se je, da bi odšel. Besede, ki jih ni izrekel, so obvisele v zraku.

Zdelo se je, da jih je Lara vseeno slišala. Pa saj si ni želela, da bi odšel. »Ej!« je poklicala za njim, njen glas je bil tokrat mehkejši, skoraj obžalujoč. Hitro je stopila za njim in ga ujela za komolec, ko je že začel hoditi stran. Ustavil se je, njegov pogled je bil prikovan na njeno roko, ki je počivala na njegovem komolcu. Dvignil je pogled proti njenemu obrazu. Zdelo se je, da sta se pogovarjala, ne da bi sploh odprla usta.

»Sori,« je tišino prekinila Lara. »Res sem bedna, oprosti.« Povesila je glavo, se za trenutek obotavljala, nato pa spustila njegov komolec, kot bi se na njem opekla. Preplavila so jo čustva, zdelo se je, da v mislih bije notranji boj.

Ko sta se njuna pogleda ponovno srečala, je v njenih očeh videl zgolj obžalovanje. »Samo hotela sem bit malo sama,« je dodala.

Mark se je nasmehnil, njegov pogled ni zapustil njenih oči. »Ja, jaz tudi,« je preprosto odgovoril.

Njuna nasmeha sta se ujela v tih, a prijeten trenutek, vse neizrečene besede med njima so zrasle v nekaj več. Obstala sta, vpijala prisotnost drug drugega, pogleda nista mogla umakniti. Zdelo se je, da se je svet okoli njiju ustavil, vsak vdih je le še bolj poglobil napetost, ki se je sramežljivo prepletala z romantiko.

A preden bi trenutek lahko zacvetel v nekaj več, ga je pretrgal nenaden krik iz temne vode. Glasen, obupan klic na pomoč je bil zadušen z zvokom davljenja, ko je morje polnilo grlo utapljajočega.

Larin obraz se je takoj spremenil. »Fak! Nekdo je v vodi!« je zakričala, njena reakcija je bila nagonska in hitra.

Brez oklevanja je začela slačiti majico, jo vleči čez glavo, medtem pa je že tekla proti morju. Mark je v trenutku obstal. Grozovit krik ga je prikoval na mestu, od šoka je bil kot paraliziran. Kriki pa so postajali vse bolj obupani. Zaskrbljeno je razmišljal, da bi moral kaj ukreniti, iti po pomoč, a noge ga niso ubogale in so se le še bolj vkopale v tla.

Lara je bila do meč že v vodi, ko je odvrgla kavbojke in brez oklevanja planila v vodo. Njeno telo je razrezalo gladino, medtem ko je hitro plavala proti krikom. Vsa njena koncentracija je bila usmerjena v reševanje utapljajočega se neznanca.

Mark je le nemo opazoval. Moral bi pomagati, hotel je pomagati, a zmogel ni ničesar.

Lara se je borila z morjem, v temi je hitela proti glasu, a Mark je lahko le gledal za njo, ki je z vsako sekundo bolj izginjala med nočnimi valovi.





NEVIHTA NA OBZORJU


Ljubezen za zajtrk


Poletje v Kampu Paradiso se zdi vedno bolj podobno nočni mori kot paradižu, ki ga obljublja ime. Kateri spomin, ki nenehno preganja Marka? Kdo so ljudje, ki so pripravljeni storiti vse, da se bo poletje odvilo po njihovih načrtih? Kaj bo, postavljena pred neizogibno odločitev, izbrala Lara?

»Ta moj foter je res moten! Ne igra se samo s prihodnostjo klinike, ampak tudi z našo familijo.« – Julija



Noč je bila temna in mirna, le rahlo valovanje morja je prekinjalo tišino. Mark je stal na obali; bil je čisto pri miru, kot bi bil vkopan v pesek. Njegove oči so nepremično zrle v morje, v katerem se je Lara borila s časom in plavala proti utapljajočemu se moškemu. Krike, ki so nekaj trenutkov prej pritegnili njuno pozornost, je zamenjal divji čofot, po katerem se je videlo, kako obupano se je poskušal obdržati na površju in v primežu panike divje tolkel po vodi.

Lara je po nekaj trenutkih, za katere se je zdelo, da so trajali celo večnost, priplavala do neznanca. Moški je ni opazil. V krču obupa je le še močneje opletal z rokami, Lara pa ga je poskušala pomiriti. Kričala je vse glasneje, njene klice so pretrgali pljuski valov, za katere se je zdelo, da so se stopnjevali skupaj s stisko osebe v vodi. Tudi Lara je z rokami močno udarjala naokoli, da se je obdržala nad gladino in se hkrati izogibala nenehnim udarcem prestrašenega moškega.

Mark je še vedno stal na obali. Občutek nelagodja v njem je naraščal kot plima, a ni se mogel premakniti. Spomini, ki so ga preganjali že tako dolgo, so počasi brbotali na površje njegovih misli. Nenadoma pa se je predramil. Pregnal je prizore, ki so ga obhajali v morah, jih potisnil nazaj v globino uma in stekel proti morju. Moral je pomagati.

Med tekom si je slekel majico – hlač ne – in brez oklevanja skočil v morje. Ob stiku z vodo je pozabil na vsak strah. Vse, na kar je lahko mislil, je bila Lara. Odločen je bil premagati svoje strahove in ji priskočiti na pomoč. Tokrat bo več kot le opazovalec.

Prepričan je bil, da se bo tokrat soočil z valovi, ki so ga nekoč prestrašili do nezavesti.

*

Jana je, sedeč na tleh ob kavču, premišljevala o prepiru s hčerjo. Njene misli so bile kot razburkano morje, neulovljive in nepredvidljive. Z rokami si je pokrivala obraz, kot da bi lahko z njimi izbrisala vse skrbi, ki so ji težile srce. Počasi je vstala, spomin iz preteklosti jo je klical k delovni mizi v kotu sobe. Tam je stal prenosnik, njen edini spremljevalec v trenutkih osamljenosti in bolečine.

S tresočimi prsti je vklopila računalnik in začela brskati po mapah. Njene oči so se ustavile na tisti, ki je hranila fotografije poletnih počitnic leta 2017. Zdelo se ji je, da je minila cela večnost, odkar si jih je zadnjič ogledovala. Za trenutek se je obotavljala, nato pa zbrala pogum in kliknila, preden bi si lahko premislila. Druga za drugo so se pred njo začele odpirati fotografije, polne srečnih obrazov. Ob straneh zaslona so se zvrstili prizori iz preteklosti, ko je bilo vse še pravljično.

Na prvi fotografiji sta Lara in Blaž sedela na plaži, zatopljena vsak v svojo knjigo, medtem ko ju je sonce nežno grelo in prizor obarvalo s toplimi toni. Sledila je fotografija Jane in Blaža, ki sta skupaj pila jutranjo kavo, njuna široka nasmeha sta razkrivala srečo, ki sta jo občutila, kadar sta bila skupaj. Potem Lara in Blaž ob morju, ko sta čistila ribe – kako sta bila povezana! – na naslednji se je Blaž smehljal ob žaru, njegov obraz je bil poln življenja in topline. Na zadnji fotografiji sta Lara in Blaž sklonjena pregledovala potapljaško opremo, pripravljena na novo pustolovščino pod gladino morja.

Jana je hitro kliknila na rdeči križec in zaprla oči. Zdelo se je, da si želi videno pozabiti, pozabiti bolečino, ki jo je ob tem čutila. Toda nekaj jo je gnalo naprej. Kliknila je na videoposnetek, ki je bil skrit med fotografijami.

V veliki mansardni sobi, napolnjeni s spomini in pričakovanjem novih dogodivščin, se je Blaž Dolenc skrbno pripravljal na svoj naslednji podvodni fotografski podvig. Na tleh sta ležali dve veliki torbi za profesionalne fotoaparate in vsa oprema za podvodno fotografiranje. S predanostjo jo je zlagal iz ene torbe v drugo, večkrat si je tudi premislil, nezadovoljen s svojo odločitvijo. Njegove oči so občasno zdrsnile proti kameri, za katero se je skrivala njegova hčerka in ga opazovala med delom.

»Kmalu mi boš hvaležen, ker boš na morju gledal ta video in ugotavljal, kam si dal stvari,« se je na posnetku zaslišal Larin glas. Nasmehnil se je in zmajal z glavo, pogledal je naravnost v kamero in ujel pogled svoje žene, ki ga je leta kasneje spremljala pred zaslonom.

»Točno vem, kje je kaj,« je samozavestno odvrnil, vendar Lara ni popustila.

»Te že slišim: 'Kam sem dal širokokotni objektiv? Kje je manšeta? A je kdo videl kakšen vijak?'« je dražila očeta. Blaž se je le zasmejal in šaljivo zamahnil proti kameri.

»Kaj je – ko vidiš dobro fotko, si tudi ti zadovoljna. Dobre fotke pa ni, če nimaš prave opreme v pravem trenutku,« je odvrnil, medtem ko se je Lara še vedno smejala.

»Spoznajte sanje svetovno znanega podvodnega fotografa Blaža Dolenca: končno enkrat na dopust s samo dvema torbama,« je nadaljevala Lara, Blaža pa je to samo še bolj nasmejalo.

»Ja, točno to. Potem bi bil še bolj svetovno znan,« je priznal in na posnetku je odmevalo Larino hihitanje.

»In potem bi bila še jaz znana kot tvoja hčerka,« je dodala Lara, ko je Blaž stopil naravnost proti kameri, da bi ji iz rok vzel telefon in ga obrnil proti njej.

»Daj mi telefon!« je vzkliknil. Lara se je smejala, in ker mu telefona ni želela izročiti, je posnetek zaplaval po sobi.

»Ne, ne!« je zavpila, ko je Blaž kamero usmeril proti njej in jo posnel v pižami.

»Predstavljamo vam Laro Dolenc, hčerko svetovno znanega podvodnega fotografa in vzhajajočo zvezdo na področju fotografskih torb in optimiziranega pakiranja. Lara, katera so vaša najnovejša spoznanja?« je vprašal z iskrico humorja v glasu, oponašajoč glas televizijskega novinarja.

Lara se je postavila v smešno pozo, ki je bila v pižami še bolj komična, in našobila ustnice. »Smernice za podvodno fotografiranje v poletju 2017 prinašajo osveženo barvno paleto in ...«

Njuna igriva izmenjava je napolnila dnevno sobo, v kateri je po več letih pred računalnikom sedela Jana, s toplino, njuna povezanost je bila očitna v vsakem smehljaju in besedi. To je bil trenutek, ki ga je Lara ujela na kamero in ki bo ostal z njo kot dragocen spomin na čas, preživet z ljubljenim očetom.

Jana je sedela na kavču z odprtim prenosnikom pred seboj. S težavo je pritisnila gumb, da bi ustavila video, solzne oči pa so se ustavile na podobi njenega pokojnega moža Blaža, ki se je sproščeno smejal na zaslonu. Video je prevrtela nazaj, da bi še enkrat ujela trenutek, ko je nasmejan obraz zapolnil celotni zaslon. Spomini so jo preplavili kot val, ki ga ni mogla ustaviti.

Solze so ji oblivale obraz in ob gledanju je začutila, kako jo stiska pri srcu, vendar se je Blažu kljub temu nasmehnila. Z roko je nežno pobožala zaslon, kot bi skušala znova začutiti toplino, ki jo je Blaž prinašal v njeno življenje. Za trenutek je ustavila sliko še na Larinem obrazu, nato pa zaprla posnetek.

Zmajala je z glavo, občutek izgube in bolečine pa je postal neznosen. Poklopila je prenosnik in zakopala obraz v dlani, ki so počivale na njenih kolenih. Solze so tekle naprej, toda Jana je vedela, da mora nadaljevati, četudi se je del nje zdel ujet v preteklosti, tam, kjer je obstajala skupaj z Blažem. Zavedanje, da sta z Laro druga drugi edina opora, jo je držalo pokonci, čeprav se je njen svet zdel razdrobljen. Jasno sta jo preplavila občutek odgovornosti in želja, da bi zaščitila svojo hčer. Moč, ki jo je občudovala pri Blažu, je zdaj vzniknila tudi v njej. V sebi je vedela, da mora najti pot, da bi Laro osvobodila strahov in ji pomagala, da zaživi svoje sanje. V tem kaosu čustev je morala najti nov začetek za obe.

Bar na plaži je bil kljub pozni uri poln življenja. Glasba je igrala v ozadju, medtem ko so tečajniki potapljanja, med njimi tudi Dino, še vedno stali ob šanku, praznili zadnje steklenice piva in klepetali o svojih podvigih. Dino je bil visok in postaven, s svojo samozavestjo pa je pritegoval pozornost vseh. Saška, mlado dekle s svetlečimi očmi in nalezljivim smehom, se mu je približala. Zdaj, po nekaj pijačah, ni več skrivala, da jo zanima samo on, in Dino je to opazil.

»Koliko si šel ti najbolj globoko?« ga je vprašal eden izmed fantov, radoveden, kaj so njegovi potapljaški dosežki.

»Sedamdeset dva metra,« je odgovoril Dino, kot bi bila to najpreprostejša stvar na svetu. Njegov odgovor je med tečajniki vzbudil spoštovanje.

»Samo dubina nije sve: najljepše stvari vidiš na samo nekolko metara, jer je svjetlost još jaka. Ispod dvadeset to je druga priča,« je mirno dodal in v njegovih očeh je vsak lahko videl ljubezen, ki jo je gojil do potapljanja.

»Ti si bil pa na – dvainsedemdeset!« je prevzeta vzkliknila Saška, njene oči so se lesketale v mesečini. Dino se je skromno nasmehnil, a v njegovih potezah je bilo zaznati tudi kanček nastopaštva. Zavedal se je vseh oči, uperjenih vanj, in pozornost mu je dobro dela.

Neko dekle ob strani ga je vprašalo: »Koliko časa si že inštruktor?«

Dino je za trenutek pomislil, nato pa odgovoril: »Tri leta. Za bazu, a svake godine dodajem nove specijalnosti.«

Saška se mu je še bolj približala in mu položila roko na prsi. »Res si car, Dino!« je rekla in mu občudujoče pogledala v oči. »Vse obvladaš – nad vodo in pod vodo!«

Dino se je nasmehnil in se rahlo umaknil, a ne preveč. »Ma kakvi – vse obvlada stric Hrvoje, jaz pa samo delam,« je šaljivo odvrnil in jo pogledal v oči. Njena pozornost mu je prijala.

Ko je piva zmanjkalo, utrujenost in pričakovanje prihajajočega izziva pa sta pretehtala nad obujanjem starih avantur, so se tečajniki začeli poslavljati, Dina pa je čakalo še pospravljanje bara. Saška je kaj hitro sprevidela priložnost in se odločila ostati še malo. Dino je z lučko telefona pregledoval, ali so v bližini na tleh še kake smeti, Saška pa mu je sledila. Bila sta sama. »Ej, Dino! A veš, da se ta moja pijača ful lepo ujema z okusom moje šminke?« je rekla in ga ujela za rob kavbojk.

Dino se ji je nasmehnil in jo igrivo pogledal. »Dakle umjesto na poslednje piće može čovek kod tebe na poljubac …«

»Ne 'čovek' – ti, Dino!« se mu je skušala približati Saška.

A Dino je igrivo ohranjal razdaljo. Ujel je njene roke, hlepeče po objemu, a ni jih odrinil. Bila sta si dovolj blizu, da sta čutila dih drug drugega, a predaleč za karkoli več. »Dušo, čuvaj se me – bogami, svake godine bolje izgledaš …« je smeje rekel, medtem ko se ji je izmikal. Saška je polaskano zapredla in se nagnila bliže, a ker se ji je znova izmaknil, se ga je skušala okleniti z nogami, Dino pa jo je spretno prijel za stegna in jo posadil na šank. »Jebo te, Saška, nemoj mi ovo radit – neću da me tvoj tata ganja po kempu,« je še vedno šaljivo dejal.

»Pa kaj naju briga moj ati, kaj naju briga kdorkoli ...« je poskušala, a Dino je bil trden.

Njegov nasmeh je izpuhtel. »Saška, stop! Super si – ali - ne! Kraj priče – u vezi sam,« je rekel odločno.

Saška je razočarano posmrknila, a ni bila užaljena. »No, prav, no. Ampak … čakala te bom!« je rekla in se pričakujoče zagledala v Dina, ta pa je bil že za šankom in je neprizadeto zlagal steklenice s pulta v zaboj. »Ajde sad na spavanje – da te ne čakamo sutra za ronjenje. Laku noć,« je Dino poskusil ublažiti trenutek. Saška se je poklapano obrnila in izginila v noč.

Dino jo je dolgo opazoval, kako je izginjala v noč, nato pa si je iz hladilnika vzel še eno pivo. Zadovoljen je prikimal samemu sebi, ponosen, da je postavil mejo. A zavedal se je, da so se s tem problemi šele začeli.

Noč je obalo zavila v tančico skrivnostne teme, glasba je potihnila in valovi so se enakomerno zaletavali ob skale, ki so se na trenutke svetlikale v soju lune.

Lara in Mark sta sedela na plaži, na istem mestu, kjer sta se na skale sesedla takoj, ko sta prišla iz vode. Ob njiju je stal precej zdelan Renato Strážar. Nezgoda v vodi ga je utrudila, kar je bilo kljub temi jasno razvidno, čeprav je bil odločen, da ne pokaže šibkosti. Na sebi je imel oprijete športne kopalke, plavalna očala pa so mu še vedno počivala na čelu. Kljubovalno je ostal na nogah. »Ehm, hvala. Sicer pa – ne bi bilo treba.«

»No, to pa ... ne vem,« se ni strinjal Mark. Obrnil se je k Lari in jo vprašal: »A imaš telefon – daj, pokliči rešilca.«

Lara je pokimala in že segla po telefonu, ko jo je Renato prekinil: »Kakšen rešilec – lepo vaju prosim! Pač, zagrabil me je en manjši krč. Zdaj se bom razgibal in bom zjutraj čisto v redu.« Mesečina je osvetlila rdečico, ki je prekrila Renatova lica.

Lara ga je dvomeče pogledala, a vseeno odložila telefon. »Mislim, krč ni kar tako ... meni je izgledalo, pa slišalo se je tudi, kot da –« Renato je hitro nadaljeval: »Normalno, da ni – samo jaz se kar dobro spoznam na športno fiziologijo: krči so posledica pomanjkanja določenih mineralov, v večini primerov zaradi dehidracije.«

Mark in Lara sta se spogledala, njun molk je bil zgovornejši od besed. »Saj pravim: raztegnem in pol spijem liter vode, po možnosti z magnezijem, ker sem skoraj prepričan, da ga imam premalo, in bom čisto okej,« je še vedno vztrajal Renato.

Neprijetno tišino je prekinil moški glas. »Ja, jebenti, saj to si ti, Renato! Kaj pa ti tu?« Frenk jim je naproti prihajal z ribiško palico in vedrom v rokah.

Renato je hitro pograbil priložnost in odzdravil: »O, živjo!«

Ko se je dovolj približal, je Frenk začudeno premeril premočene kampiste na plaži. »Renato? Kaj pa imate tule?«

Renato je le zamahnil z roko: »Ma, krč me je zagrabil, pa sta mi ta dva malo pomagala iz vode … samo sploh ni bilo nujno.«

»Izgledalo je kar nujno. Od daleč in od blizu,« Mark ob Renatovi nehvaležnosti ni mogel ostati tiho.

Lara se je tiho nasmehnila Markovi neposrednosti, Renato pa je hitel omiliti Markove besede: »Trenutno mogoče, pač, hipna kriza, par sekund kasneje bi že minila.«

A Renatu tudi Frenka ni uspelo prepričati. Ta je kolegu položil roko na ramo in vprašal: »A si ti res v redu?«

Renato se je vzravnal in samozavestno izjavil: »Kaj ne bi bil? Stres sem dal iz sebe v vodi in sem kot nov!«

Frenk je zavzdihnil, a se vdal v usodo in se nasmehnil Renatovi samozavesti. »U, jebenti, dobro mi ga serješ, prijatelj moj, veš?«

»Lej, vse je v redu,« je še enkrat zatrdil Renato.

Frenk se je vseeno odločil poskusiti še enkrat. »A častna?«

»Ja, vse v redu,« je Renato le prikimaval. Odločen je bil pozabiti na vse, kar se je zgodilo.

Frenk je skomignil: »No, prav – pol je pa počasi cajt za spat, a ne?«

Renato je prikimal in se odpravil proti izhodu s plaže, Frenk mu je sledil. Lara in Mark sta se, ko sta ostala sama, spogledala; njuna izraza sta pričala, da so ju dogodki te noči pošteno presenetili.

»Kaj je bilo pa to?« je Lara vprašala z nasmehom, ki je razkrival mešanico olajšanja in začudenja.

Ko sta se Lara in Mark počasi odpravila s skal, je noč spet zavila obalo v svojo mirno temo, valovi pa so še naprej nežno pljuskali po kamenčkih, kot da bi hoteli izbrisati vse sledi nedavnega dogodka.

Tudi med prikolicami je odmevala tišina, le šepetajoči zvoki morja so se slišali v daljavi. Frenk in Renato sta se bližala Renatovi prikolici, ki je stala pod preprosto tendo. Med hojo nista spregovorila.

»Ej, alo – kaj se pa greš?« je tišino nenadoma prekinil Renato, ko je Frenk poskušal odpreti vrata prikolice.

Frenk se je ob njegovem nenadnem vprašanju zdrznil in presenečeno pogledal prijatelja. »Ja – kaj? Zbudit grem Ines, da nama pride pomagat.«

Renato, ki si je medtem ovil kopalno brisačo okoli pasu, je odločno odkimal. »Ines je v Ljubljani,« je nejevoljno pojasnil.

»Kakšni Ljubljani?« je Frenk začudeno dvignil obrvi.

»Pač, sam sem prišel,« je odvrnil Renato in pogledal stran. Kaos večera ga je utrudil in želel si je le še tišine in spanja.

Frenk je nagnil glavo, kot da bi poskušal razumeti prijateljevo nenavadno vedenje. »Kako pa to?«

Renato mu je položil roko na ramo in skušal pomiriti situacijo. »Dolga zgodba, bova jutri. Plavat sem šel za relaksacijo, pa sta ta dva mulca čisto brez veze dramo naredila … zmatran sem že samo od tega,« je zavzdihnil.

Frenk ga je nekaj trenutkov pozorno opazoval, nato pa pokimal. »Okej, okej – torej si zdaj res čisto okej?«

Renato je razširil roke, kot da bi bilo njegovo stanje samoumevno. »Zakaj pa ne bi bil?«

Frenk ga je prijateljsko stisnil za nadlaket, njegov prijem je bil topel in pomirjajoč. Skrbelo ga je za prijatelja, zdel se je daleč od tega, da bi bil v redu. »Samo, da si v redu! Prideš jutri na tele ribice, ajd!« je rekel in se poslovil.

»Super, čao!« je odvrnil Renato, medtem ko se je Frenk z vedrom in palico počasi odmajal stran.

Popolnoma sam si je Renato dovolil, da se končno sooči s svojimi mislimi. Zamižal je in si pomel obraz, želel je izbrisati spomin na neprijetno izkušnjo.

Po dramatičnem reševanju Renata sta Lara in Mark na plaži končno našla trenutek zase. Lara je še vedno nosila mokre kopalke, a si je zdaj, s hitrimi gibi, čeznje oblačila suhe kavbojke. Njeno telo je bilo svetlo pod nočnim nebom, ko si je oblačila ohlapno majico, ki je že visela z njenih ramen. Mark, z razmršenimi mokrimi lasmi in oblečen samo v boksarice, je stisnil mokre kavbojke, iz katerih so curljale slane kaplje. Z mislimi ni bil pri stvari, zdelo se je, da se je ob vsakem pogledu na Laro izgubljal v njenih gibih.

Opazoval jo je, ko se je oblačila, in ujel njen pogled. Večer ju je povezal, in čeprav sta se komaj poznala, se je zdelo, da je njuno prijateljstvo preraslo v nekaj več, nekaj iskrenega in redkega. Medtem, ko si je Mark oblačil majico, se je Lara obrnila k njemu.

»A te zebe?« ga je zaskrbljeno vprašala.

»Ne, kul sem. Ti?« je odgovoril Mark, njegov pogled je bil poln nežnosti, naklonjenosti do sogovornice.

»Tudi,« je prikimala Lara in se mu nasmehnila. Iz njenih las je voda kapljala na že tako prosojno majico, kar je pritegnilo Markovo pozornost.

»Daj, zbriši si lase s svojo majico, pa pol obleci mojo,« je predlagal, vendar je Lara z nasmehom odkimala.

»Ma, nehaj – nisem iz cukra,« je odgovorila, in ko sta se ponovno spogledala, drug z drugega nista mogla umakniti pogleda.

Mark je, z očmi še vedno prikovanimi na Larin obraz, nežno dvignil roko in segel po mokrih laseh. Poljubil jo je.

Čeprav je poljub trajal zgolj trenutek, se je zdelo, da sta v njem ujela neskončnost neizrečenih besed in čustev, ki sta jih delila.

Ko so se njune ustnice ločile, se je Lara nenadoma zavedela okoliščin in brez besed zbežala v noč.

Mark je ostal na mestu, njegova roka, ki je za trenutek v praznem prostoru pred njim še vedno iskala Larine lase, je padla ob telo, ko je presenečen opazoval oddaljujočo se podobo. Lara je hitro izginila med drevesi kampa. Zmeden in presenečen je gledal v temo, nato pa se obrnil proti morju in prisluhnil valovom, ki so mu šepetali skrivnosti noči.

*

V gozdičku nad plažo so se drevesa rahlo zibala v vetrcu. Luna je osvetljevala pot, po kateri je Lara hitela nazaj proti svojemu šotoru. Njen korak je bil hiter in lahkoten, zdela se je kot srna, ki beži pred svetom.

Vtisi zadnje ure so se ji znova in znova prikradli pred oči ... in še vedno je čutila dotik Markovih ustnic, toploto njegove dlani ... ni opazila Saške, ki jo je opazovala izza dreves. Skrita v senci in s pretkanim nasmeškom na obrazu je Saška dobro videla vse, kar se je zgodilo. Ko je Lara izginila iz njenega vidnega polja, se je ponovno ozrla proti plaži. Tam je v mesečini še vedno stal Mark in zamišljeno zrl v daljavo. Mehka svetloba lune je poudarjala njegove obrazne poteze.

Saška se je nasmehnila sama sebi. Videla je njun poljub, skrit v zavetju noči. V mislih se je poigravala z močjo, ki jo je pridobila, ker je vedela za njuno skrivnost. Njene počitnice so naenkrat postale veliko bolj obetavne.

*

Dinov šotor je bil tih, slišati je bilo le pošumevanje vetra, ko je udarjal ob platneno streho. Lara je ležala na hrbtu in gledala v strop šotora, misli so ji uhajale drugam. Dotaknila se je ustnic, kot da bi želela obdržati spomin na nekaj posebnega, njen obraz pa je preplavil nežen smehljaj.

Takrat je zaslišala zvok zadrge, ki se je počasi odpenjala. Njeno srce je hitreje utripnilo, roko je stisnila v pest in jo hitro spustila ob telo, kot bi tako skrila tudi poljub. Obrnila se je na bok, zaprla oči in se pretvarjala, da spi. Dinova glava je pokukala v šotor; njegovi lasje so bili rahlo skuštrani, oči pa so se svetlikale v temi.

»Čao – a spiš?« je zašepetal Dino.

Lara ni odgovorila.

Počasi se je stisnil v šotor, zaprl zadrgo, slekel majico in kavbojke ter se zleknil poleg nje. S toplo roko jo je nežno objel okoli boka in približal obraz njenemu vratu, da so mu njeni mehki lasje padli ob čelu. Začel jo je poljubljati po vratu, vendar se je Lara le malce premaknila.

»Dobro veće,« je Dino poskusil še enkrat, Lara pa se je le še bolj stisnila vase in objela svoj trup.

»Dino, spim,« je rekla z utrujenim glasom.

Dino ni želel takoj obupati. Poskusil je znova. »Pa može i za vrijeme spavanja pauza …«

Lara pa mu je odločno odgovorila: »Danes ne.« Z odločnim gibom se je povsem sključila, s čimer mu je dala jasno vedeti, da ne bo popustila.

Dino se je rahlo namrščil in se za trenutek spraševal, ali naj vztraja, nato pa zavzdihnil, zavil z očmi in se obrnil na drugo stran in Lari pokazal hrbet. V šotoru je znova zavladala tišina, v zraku pa je ostal neprijeten občutek napetosti in neizrečenih besed.



Mark je ležal v postelji, počasi je tonil v spanec, poln temačnih sanj.

Pod sinjim nebom je valovilo mogočno, širno morje. Oblaki in modrina so se počasi umikali in izginjali iz vidnega polja, dokler ni ostala le neskončna vodna površina, ki je zavzela ves prostor okoli njega. Zdelo se je, da je še zrak trepetal, se prestrašeno šibil pred neznanim.

Ni mogel zbežati. Le tonil je.

Njegov pogled je prekrilo morje, usta in nosnice je zapolnila morska voda. Modrino valov so prekinili le mehurčki zraka, ki so bežali mimo njega. Ni videl, od kod prihajajo. Sprva so le počasi plavali proti površju, nato pa vse hitreje bežali k svetlobi, kot bi nekdo globoko spodaj iskal zrak, kot bi nekdo tam umiral brez glasu.

Nikogar ni bilo videti.

Mark je čutil, da nekdo v tisti globini obupano hlepi po zraku.

V teh sanjah je bilo nekaj več, to ni bil le vir njegove domišljije. Odprl je oči in se poskusil zbuditi, zbežati iz sna, ki se je prepletal s spomini.

Poskusil je pobegniti iz trenutka, ki ga je skušal pozabiti. Občutki krivde so skupaj z valovi udarjali vanj. Nikamor ni mogel pobegniti in zdelo se je, da se je morska voda zažirala skozi njegove zaprte veke in mu silila v usta. Nemoč, s katero ga je navdajala, ga je počasi razjedala, skrivnost je poskušala skupaj z zračnimi mehurčki priplavati na površje. Morje, ki je kot odeja prekrilo njegovo skrivnost, je zdaj udarjalo ob njega, kot bi ga opominjalo, da resnici ne more več ubežati.

Na zložljivi postelji pod baldahinom se je sunkovito prebudil iz nočne more, ki ga je preganjala že dolgo. Hlastal je za zrakom in se poskušal osvoboditi nevidnih verig, ki so ga stiskale, njegovo kožo pa je prekrival pot.

Takrat je skozi odprta vrata prikolice stopil Edvard, ki se je kljub nedavni operaciji zdel kot mladenič, ne pa starec na berglah. Bil je kot sončni žarek, ki je pregnal temo iz Markovega sveta, kot luč na koncu tunela, polnega mor. Ko je Edvard zagledal budnega Marka, je presenečeno poskočil.

Mark si je hitro pomel obraz, da bi izbrisal sledi nočne more, in se dvignil v sedeč položaj. »Dobro jutro!« je sproščeno in veselo zaklical njegov dedek. »Nisem pričakoval, da boš vstajal tako zgodaj.«

»Kaj? Pač, takrat kot ti,« je odvrnil Mark, medtem ko se je pretegoval, da bi pregnal utrujenost. »Dobro jutro …« je še dodal, čeprav ni bilo jasno, ali govori dedku ali samemu sebi.

»Ti, kdaj boš pa spat hodil?« Edvard se je pretkan nasmehnil, kot da že pozna odgovor na svoje vprašanje.

Mark je le skomignil z rameni, kot da to ni pomembno. »Kakor bo … ne vem.«

Edvard je poznavalsko prikimal, kot da bi vnuku prebiral misli. »Mhm, včeraj si šel potem še malo okrog, a ne?«

»Malo, ja,« je zazehal Mark, ki o dogodkih preteklega večera ni želel razkriti več.

»No, pa je vseeno bilo kaj spanja?« ga je Edvard povprašal, kot da bi želel iz Markovih ust izvabiti podrobnosti o nočni pustolovščini.

Mark si ni mogel pomagati, nasmehnil se je. »Nekaj pa,« je priznal.

Edvard je ponosno dvignil obe bergli v zrak, kot olimpijski zmagovalec, pripravljen na nov dan. »Torej sva oba v top formi!«

Mark se mu je nasmehnil, čeprav je bilo očitno, da ni bil v najboljši koži. Strogo je dvignil kazalec in pokazal na dedka. »Ej, ej – jaz sem tukaj, da pazim nate. In akrobatika ta teden še ni na programu.«

V tistem trenutku je Mark, kljub svojim notranjim bojem, začutil topel val naklonjenosti do Edvarda, ki je bil več kot le dedek; bil je njegov zaveznik, svetilnik sredi zloveščega morja, ki ga je preganjalo.



Julija je, oblečena v svileno jutranjo haljo, stala sredi kuhinje, kjer je bilo ozračje tako napeto, da bi ga lahko z nožem rezal. Oče se še kar ni odzval na njene klice. Hodila je sem in tja, ustnice je imela stisnjene v tanko črto, jezen pogled je ustvarjal gubice med obrvmi. David je pripravljal zajtrk za družino in jo občasno ošinil s pogledom. Nezadovoljstva, ki je preplavljal njegov obraz, njegova žena sploh ni opazila.

Po še enem neuspelem klicu je telefon z besom odložila na mizo in se nanjo naslonila z obema rokama. »Ta moj foter je res moten! Ne igra se samo s prihodnostjo klinike, ampak s celo našo familijo.«

»Kaj pa je lahko tako hudega v soboto zjutraj?« jo je njen mož poskušal pomiriti.

Julija je v nejeveri zmajala z glavo. »Kakšna sobota zjutraj? To sranje mi je naredil že v četrtek – samo jaz sem šele včeraj izvedela, da je očitno zato tako hitro zbrisal v tisti svoj kamp!«

David je poskušal ohraniti miren ton. »Ne pretiravaj, no – a ni normalno, da gre na rehabilitacijo nekam, kjer se dobro počuti?«

Julija ga je premerila s hladnim pogledom. »David, ne se vtikat v stvari, ki jih ne poznaš, prosim te, no?«

David je dvignil obe roki v obrambnem gibu. »Samo pravim, da ne vem, kako ti lahko človek takoj po operaciji kaj pomaga pri firmi. In kaj pametnega bi ti lahko naredila čez vikend – na tak lep poletni vikend?«

Julija ga je gledala, kot da bi bil popoln bebec. »Očitno nimaš pojma o pojmu, David, ker govoriš bedarije … Daj se ti rajši svojega drži, karkoli že to je … a se razumeva?«

David je bil užaljen, a je bil takšnih prepirov že vajen. Obrnil se je stran in nadaljeval pripravo zajtrka, medtem ko je Julija pograbila telefon in odprla imenik, odločena, da bo našla način, kako priklicati očeta. Napetost med njima je visela v zraku kot grozeč nevihtni oblak.

*

Tudi Jana je na drugem koncu Ljubljane zaspana in utrujena posedala za kuhinjsko mizo. Pred njo je stala skodelica že hladne kave in krožnik z nedotaknjenim kosom črnega kruha, premazanega s humusom. Njene oči so bile težke od neprespane noči, a so ji misli neprestano divjale.

Pogled ji je ušel k mobilnemu telefonu, ki je ležal na mizi.

Po nekaj trenutkih premišljevanja ga je vzela v roke in odprla Facebook. Med zadnjimi iskanji je naletela na stran Kampa Paradiso, kjer je Lara preživljala počitnice, in jo odprla. Poiskala je telefonsko številko in pritisnila 'Pokliči'.

Zvok glasnega zvonjenja je napolnil tišino v kuhinji, medtem ko je napeto čakala, da se na drugi strani oglasi kdo, ki bi ji lahko dal odgovore na vprašanja, zaradi katerih ni mogla spati.

*

Edvard je sedel za mizo in na tablici pregledoval zadnje novice. Jutranjo spokojnost je prekinil Mark, ki je prišel izza baldahina in se razgledoval po okolici. »Je možno, da je kje v prikolici ostala kakšna kava od lani?« je upajoče vprašal.

Edvard je odmaknil pogled od tablice in premislil vnukovo vprašanje. »Po moje ne – vse take stvari konec sezone odnese gospa, ki pripravi prikolico za zimo,« je mirno odgovoril.

Mark je prikimal in se nasmehnil. »Nič, pol pa skočim do trgovine. Oba sva pozabila včeraj …«

Edvard je ležerno zamahnil z roko, da bi pokazal, da ni potrebe po naglici. »Ne, bova to potem! Greva samo najprej do umivalnice, zajtrk bova imela pa pri Hrvoju.«

»Ma, ne, saj je …« je Mark že skoraj zavrnil predlog, preden je zaslišal zvonjenje svojega telefona. Stekel je nazaj v prikolico, da bi ga poiskal, in odslovil dedka: »Takoj bom …«

Čez trenutek je bil že nazaj in telefon zmedeno obrnil proti Edvardu. »Mat' je!«

Edvard ni niti dvignil pogleda. »Mene ni,« je hladno odgovoril.

Mark je hitro prikimal, sprejel navodilo in se oglasil: »Čao, mati.« Njegov obraz se je takoj namrščil, ko je poslušal ženski glas na drugi strani. »Ne, deda ni tu,« je rekel in že razmišljal, kako bi ga izgovoril. »Ehm … ne … ehm … ma, saj veš, on tu vse pozna in vsi hočejo kofetkat z njim.«

Edvard je z odobravanjem opazoval vnukovo iznajdljivost in drug drugemu sta se zarotniško nasmehnila.

Mark je nadaljeval pogovor, pri čemer se je trudil biti še naprej prijazen: »Ja, itak da mu bom povedal. Kaj pa vi kaj delate?« Na obali je bil dan videti brezskrben in lahkoten, z nasmehi, ki so se širili od enega do drugega konca prikolice. Na drugi strani telefona pa je Julija, še vedno oblečena v jutranjo haljo, stala sredi kuhinje. Njen izraz na obrazu bi odgnal vse ljudi daleč proč. »Lej, Mark, da ne bo pomote: s fotrom moram govorit zaradi resne službene zadeve. Takoj naj me pokliče!« je zavpila v telefon, kot da bi bil na drugi strani žice njen oče. Nato se je nečesa domislila in dodala: »Ne, veš kaj – kar ti ga pojdi iskat! Zdajle, takoj – čao!«

Zadovoljna, da je končala pogovor, si je oddahnila. Ela, ki je z očetom sedela za jedilno mizo, je z žlico tiho mešala po skledi kosmičev v mleku. »Čakaj, mami, stop! Jaz bi tudi govorila z Markom pa z dedijem …« se je razočarano obrnila proti mami, a jo je Julija grobo prekinila.

»Boš že, ko bo čas za to! A nisi slišala, da imava s fotrom eno resno službeno zadevo? In v družinski firmi se resna službena zadeva tiče tudi tebe! Dosti si stara, da bi morala to razumet, ne pa me jezit, ker imam že drugih težav dovolj …« je odvrnila Julija, njen glas pa je zarezal kot ostri robovi.

Elo je mamin način globoko prizadel, ni vedela, kaj je naredila narobe. Njene oči so se napolnile s solzami, brada ji je začela trepetati. Julija je odšla iz kuhinje, ne da bi opazila njeno stisko, David, ki pa je bil vsemu temu priča, je nežno položil roko na Elino glavo in jo začel tolažiti. »Ej, ta mala, nehaj! Hitro pojej, pa greva midva v živalski vrt – kaj praviš?«

Ela se je obrnila proti njemu, njene solze so se zmešale z nasmehom. »Ja, super – zlatolični giboni imajo mladičke, veš?« je rekla navdušeno, njena stiska je ob obljubi zabavnega izleta plahnela.

David ji je pomignil, naj pohiti z zajtrkom, in oba sta se pripravila na dan, ki bi moral biti poln radosti, daleč od Julijine težke sence.



Lara je sedela na pragu šotora, pred njo pa se je ustopila sloka postava in ji zakrila jutranje sonce, ki je kukalo med borovci. Saška jo je zviška opazovala s škodoželjnim nasmeškom, ko je uživala v položaju, ki ga je povzročila. Dina je to, kar je ravnokar izvedel, prizadelo, in umaknil se je od Lare.

Lara je globoko zajela sapo, da bi pojasnila svojo plat zgodbe. Vedela je, da je prizadela Dina, in žal ji je bilo.

»Okej, gremo po vrsti,« je začela, njen glas je bil nekoliko tresoč, a odločen. »Dino, ti veš, da sem se po telefonu spičila z mamo.« Dino je hitro pokimal. »Rekla sem ti, da grem na en sprehod, potem pa spat – in to sem tudi naredila, samo da sem ob obali zaslišala tega modela, ki je izgledal, kot da se utaplja. Mogoče bi bilo bolje, da bi poiskala pomoč, ampak jaz sem šla direktno v vodo …«

Za trenutek je pomislila, nato nadaljevala.

»… ta model – Mark – se je pa po naključju znašel tam, in sva tistega tipa pač skupaj zvlekla ven iz vode. Ampak njegov ego je bil ranjen, ker je takoj začel govorit, da je bil itak kao v redu in da sva midva zganjala paniko.« Zavzdihnila je in skomignila z rameni. »Ne vem, mogoče pa res. Meni že ni tako izgledalo.« Njene oči so se srečale z Dinovimi in poskušala je skomigniti sproščeno. »In to je bilo to – potem sem šla pa spat.«

Dino jo je sumničavo pogledal. »A Mark?«

Lara ga je presenečeno pogledala in se nelagodno presedla na mestu. »A … vidva se poznata?«

Dino je odmahnil z roko, kot bi želel njeno vprašanje preslišati. »Da, a nema veze. Gdje je otišao on?«

Končno je Lara našla trenutek, da je odgovorila brez obotavljanja. »Pojma nimam.«

Saška ni več mogla ostati tiho. Ni bila zadovoljna s potekom pogovora, ni želela dovoliti, da se Lara izmuzne. »Ja, saj tega pa tudi jaz ne vem. Njega nisem videla, kam je šel.« Lari je namenila pomenljiv pogled in se odkašljala. »Tebe pa.«

Lara se je trudila ohraniti mirno kri, a Saškin nasmešek ji je dal vedeti, da ve več, kot le, kam je Lara odšla. Želela je prekiniti neprijetni pogovor, zato je, s še polno skodelico kave v roki, počasi vstala, a se je pri tem zapletla v napenjalno vrv šotorskih vrat. Skodelica se je prevrnila in kava se ji je razlila po majici. »Joooj, no – še to!« ji je ušlo, medtem ko je hitela očistiti madež.

*

Edvard in Mark sta sedela za mizo pred prikolico in opazovala vzorce senc, ki so jih drevesa metala na tla okoli njiju. Edvard je Marku razlagal, kaj od njega pričakujejo Julija in lobisti. Mark je pozorno poslušal in prikimaval dedkovim besedam.

»Oprosti, prosim, ker pred odhodom nisem bil povsem odkrit s tabo,« je dejal Edvard in ga pozorno opazoval.

Mark je zamahnil z roko, kot bi želel pomiriti dedka. »Saj razumem – imel si polno glavo stvari, pa še operacijo,« je sočutno odgovoril.

»Julija verjame, da bi ta novi zakon kliniki koristil,« je nadaljeval Edvard. Skomignil je. »Mogoče bi ji res, a pacientom bi zagotovo škodil. Če ti povem zelo naravnost, to pomeni amerikanizacijo našega zdravstva, na to pa jaz niti slučajno ne mislim pristati. To je proti vsem mojim načelom.«

Mark je zmajal z glavo, začuden, kako lahko komu kaj takega pride na misel.

Edvard je pojasnil: »Kako? Zaradi denarja – več in še več denarja.« Dvignil je obe roki, da bi poudaril svoje besede. »Ne me narobe razumet: denar ni nič slabega, ampak ni vse. Zato moja komisija zakona v tej obliki ne bo podprla – in to je zame konec zgodbe.«

Mark je občudujoče pogledal dedka in prikimal. »Res dobro, deda. Respect,« je rekel s spoštovanjem.

Edvard je prikimal in se nasmehnil. »Vedel pa sem, da mi lobisti po tej zavrnitvi ne bodo dali miru, zato se mi je tako mudilo sem v kamp.« Zadovoljno je pogledal Marka. »Sva pa zato tu, da se imava fajn!« Nabrito ga je pogledal in nadaljeval: »In biti lačen je čisto nasprotno od tega, zato – greva na zajtrk!«

Ko sta vstajala, je Markov pogled nenadoma postal oster in usmerjen v daljavo. Edvard je sledil njegovim očem in zagledal Laro, ki je hitela mimo s polito majico, brisačo in toaletno torbico v roki.

Mark je navdušeno dvignil roko in že vstal, da bi jo prestregel: »Ej, ča…«

Lara ga je ignorirala in brez pozdrava odhitela mimo.

Mark se je poklapan spustil nazaj na stol, Edvard pa ga je opazoval in ga prebrisano vprašal: »Aja, saj res, Mark … kje si bil včeraj zvečer?«

Mark je brezbrižno skomignil, kot da vse skupaj ni vredno pojasnila. »A si šel plavat?« je nadaljeval Edvard, a Mark je odkimal.

»Aha, potem se mi je pa samo zdelo. Ali pa sanjalo – da sem te videl prihajat od morja v mokrih hlačah …«

Mark se je nasmehnil in odkimal. »Ah, brez veze.«

Edvard je dvignil obe roki v znak sprave. »Ja, razumem – brez zveze.«

Oba sta se zasmejala, Mark pa je zavil z očmi. »Joj, nehaj, no!« je rekel z nasmeškom.

Vzdušje med njima je bilo sproščeno in prijateljsko, kot med zavezniki, ki si zaupajo in se podpirajo.

Vedno manj dolgočasen dan

Dino je v zgodnjem jutru s toaletnimi potrebščinami v roki stopil iz šotora. Presenečeno je opazil, da Saška še vedno stoji v bližini.

»A se tebi ni zdelo čudno, kako se je Lara štorasto ven vlekla iz te zgodbe z Markom?« je vprašala nedolžno, a čisto nič iskreno.

Dino jo je nejevoljno pogledal, naveličan njenih namigov. Njegove oči so bile napol zaprte, medtem ko se je trudil zbrati misli.

»Jaz sem skozi imela občutek, kot da nekaj skriva,« je nadaljevala Saška, očitno pričakujoč, da bo pritegnil njenim domnevam.

Dino je zavzdihnil in ji obrnil hrbet. »Saška, dosta! Kad sam juče došao ovdje, spavala je u šatoru,« je rekel, z odločnostjo v očeh. »Okej?«

Saška je užaljeno zavila z očmi. »Ja, prav, če nočeš ve...«

Njeno pritoževanje je prekinil Hrvoje, ki je prišel izza vogala. »Dino, jebo te, nisi ti ovdje na godišnjem! A gdje je ona Slovenka? Treba otvorit šank za petnaest minuta,« je nergal Hrvoje, brez ustavljanja.

»Tušira se …« je odvrnil Dino, medtem ko je v mislih že sestavljal seznam opravil.

Hrvoje je zmajal z glavo, nato pa opazil Saško. »Opa!« se je zasmejal in se obrnil k Dinu. »E, vidi, a ova več sredjena! Tebi sam trebao dat ovaj posao …« je pohvalil Saškino urejenost in Saška je zasijala od zadovoljstva.

»Jaz zmeraj rada pomagam, stric Hrvoje,« je odvrnila Saška z nasmeškom, ki je razkrival njeno samozadovoljstvo.

Hrvoje ji je pokimal. »Bravo, bravo, djevojčice moja.« Nato se je obrnil k Dinu s poslovnim tonom: »A ti marš sredit parcelu odma' do Steinera: prodao sam paušal za cijelu sezonu. Ajde, ajde, gosti dolaze još prije podne. Idem da im spremim papire, vidimo se.«

Hrvoje je odšel, Dino pa je iz toaletne torbice vzel zobno pasto, si jo stisnil v usta, torbico vrgel nazaj v šotor in zapel zadrgo. Saška se še vedno ni premaknila. Ko je Dino končno dvignil pogled, je opazil, kako ga vztrajno gleda. S polnimi usti zobne paste jo je vprašujoče pogledal.

Saška je globoko vdihnila in se mu resno zazrla v oči. »Nekaj zelo važnega ti moram še povedat,« je začela, njen nenavadno resni glas pa je tokrat pritegnil Dinovo pozornost.

*

Lara je stopila v sanitarije s težkim korakom, misli pa so ji uhajale k čednemu Marku, ki ga je srečala prejšnji dan. Rada bi ga pozabila, a njegova podoba ji ni dala miru. Zazrla se je v svoj odsev v ogledalu. Podočnjaki so razkrivali neprespano noč, lasje so bili razmršeni in zlepljeni. Stresla je z glavo, kot da bi hotela odgnati skrbi, in si pomela obraz.

Medtem ko je poskušala zbrati misli, je v kopalnico priskakljal Kevin. Ta nagajivi dvanajstletnik je bil vedno pripravljen na novo lumparijo. Opazil je Laro in se, še preden bi tudi ona opazila njega, hitro skril, da bi ostal neopažen. Z le enim očesom je kukal izza vogala in skrito opazoval dogajanje.

Lara je odločno stisnila ustnice in se odpravila proti prham. Na kljukico je previdno obesila sveža oblačila, se sezula in stopila v kabino. Izza zavese je kmalu poletela še polita majica, ki je pristala na tleh, medtem ko je prha začela šumeti in prostor polniti s paro.

Kevin je tiho stopil nazaj na hodnik. Ko je zagledal Larina oblačila na kljukici, se mu je obraz razlezel v prefrigan nasmešek. Po glavi mu je že rojila zamisel, s katero bi si popestril dolgočasen dan.

Mark je z Edvardom krenil na jutranjo pot proti sanitarijam. Edvard je sijal od dobre volje, medtem ko je bil njegov vnuk molčeč. Povsem se je zatopil v voziček in v to, kako ga s čim manj tresenja peljati po poti, Edvard pa je začel pogovor o Lari in se obračal okoli, da bi ujel Markov pogled.

»Med nama, Mark, če bi bil jaz tvojih let, bi tudi opazil to punco,« je začel Edvard s pogledom, ki je bil tako prepričljiv, da se je Mark skoraj zmedel, a je vendar nekako ohranil brezbrižen izraz: »Pa saj ni nič …«

Edvard se je zadovoljno nasmehnil. »Saj nisem rekel, da kaj je – že.«

Mark si je – vedoč, da ga Edvard ne vidi – dal duška z zavijanjem z očmi, a ni odgovoril. Vedel je, da dedek ne bo odnehal tako zlahka.

»A potem misliš, da te prejle ni videla?« je nadaljeval Edvard.

»Ne vem,« je Mark skušal delovati ravnodušno.

»Jaz tudi ne vem: včeraj na plaži te je zelo lepo gledala. Danes je pa divjala mimo naju kot rešilec. Kaj je bilo torej ponoči?« je Edvard vztrajno vrtal naprej.

Mark je vzdihnil in se sprijaznil, da bo moral dedku nekaj povedati, če želi vsaj kanček miru. Stopil je ob voziček in počepnil. »Lej, deda, včeraj sem šel res zvečer še na en džiro,« je začel pripovedovati. »In, ja, srečal sem to punco – lih sem prišel do morja, ko sem videl, da se eden utaplja. Ona je bila že tam, oba sva skočila v vodo in modela privlekla ven.« Mark je ob spominu na razvajenega skoraj utopljenca zmajal z glavo. »Ej, je bil pa res kralj sveta, ker je rekel samo: 'Saj ne bi bilo treba, krč bi spustil čez petnajst sekund.' Prej je pa tulil, kot da bo čez petnajst sekund že mrtev …«

Edvard se je komaj zadrževal, da se ne bi na ves glas zasmejal. »Suh, toliko pa toliko visok, take pa take barve lasje?« je kažoč naokoli povzel opis Renata Strážarja, ki ga je Mark potrdil z rahlim prikimavanjem. »To sta pa naletela!« je rekel Edvard z nasmehom.

Mark ga je začudeno pogledal. »Kaj sva naletela?«

»Na Renata Strážarja. On je legenda tega kampa: nosi se, kot da je slovenska kombinacija Jamesa Bonda in Schwarzeneggerja.«

»Tako nekako, ja. Kaj pa dela drugače?« je zanimalo Marka.

»Pojma nimam. Nekaj v kakšni pisarni, ne vem,« je Edvard skomignil z rameni.

A Edvard ni pozabil na Laro. »S tisto punco sta se torej čisto slučajno srečala?«

»Ja – ali misliš, da sva imela … 'zmenek opolnoči'?« je Mark karikiral situacijo.

»Zakaj bi bilo pa to kaj napačnega? Povej mi že enkrat vsaj to, kako ji je ime!« je pritiskal Edvard.

Mark je naveličano zavzdihnil, Edvard pa si je nadel zaskrbljen izraz: »Ja, saj vendar veš, kako ji je ime?«

»Ja, itak da vem. Lara.«

Ob omembi njenega imena se je Marku na obrazu prikradel smehljaj, ki ga je hitro skril, ko je zgrabil voziček in potisnil Edvarda k umivalnici. Ta ga je potrepljal po roki in se nasmehnil. »Saj pravim: me veseli, da ti ne bo dolgčas tukaj z mano.«

Malo zatem, ko se je Edvard z vozičkom zapeljal v notranjost sanitarij, se je Mark še vedno smehljal dedkovi neugnani naravi. Nato je naenkrat mimo njiju pridrvel Kevin, ki je v rokah držal kup ženskih oblačil. Fant se ni mogel pravočasno ustaviti in se je zaletel v Marka, ki je skoraj izgubil ravnotežje. Ko je Kevin videl v koga je priletel, je izginil kot blisk, na tla pa odvrgel modrček, čipkaste spodnje hlačke, odrezane kavbojke in belo majico z naramnicami.

Mark je bruhnil v smeh. Ni vedel, od kod Kevinu oblačila, ki so raztresena ležala po tleh.

*

Medtem je Dino stal pred svojim šotorom in obnemelo poslušal Saško. Njene oči so se od vznemirjenja razširile, ko mu je dramatično začela pripovedovati o prizoru, ki ga je videla – o tem, kako sta se Mark in Lara poljubila. Dino je poslušal s prekrižanimi rokami in priprtimi očmi, s počasnimi in globokimi dihi pa je poskušal prikriti čustva, ki so brbotala pod površjem.

»… Okej, na koncu je res vstala in stekla stran – ampak niti slučajno ne takoj, kaj šele, da bi ga odrinila stran ali pa poklicala na pomoč. Ker moj ati pa Renato nista bila daleč in bi ji gotovo lahko prišla pomagat …« je svojo pripoved sklenila Saška.

Dino je ostal miren, nepremičen, brez vidnega odziva. Tega Saška ni pričakovala, prepričana je bila, da ga bo zgodba razburila, želela si je, da bi ga. »A ne boš nič rekel? Ali pa naredil! Kako si lahko tak?« je razočarano izbruhnila.

Ko je Dino končno spregovoril, je govoril počasi in premišljeno. »Jebi ga, Mark je uvijek bio luzer. A taj Renato stvarno je imau sreču da su ga dva vadili …«

»Ja, ja, Mark pa Renato, ja. Samo kaj pa – Lara?« je vztrajala Saška z očmi, polnimi pričakovanja.

Dino se je samozavestno nasmehnil. »Šta Lara? Mark je dobro prošao da ga nije ošamarila – mala je opasna,« se je zarežal, s kančkom ponosa v glasu.

Saška je vztrajala, njen glas je bil poln dramatičnega pritiska. »Dino, resno, poljubila sta se, na polno – videla sem!«

Dino jo je naveličano pogledal in ležerno zamahnil. »Mark Steiner? Molim te …« je rekel, ko se je že oddaljeval. »Vidimo se, imam posla,« je dodal in odšel, medtem ko je Saška ostala sama, zelo nezadovoljna in razočarana nad njegovim odzivom.

*

Lara je stala pred kabinami za prhanje, drobne kapljice vode so se še vedno lesketale na njeni koži, ko je z grozo ugotovila, da njenih oblačil ni, kjer jih je pustila. V rokah je držala le majhno brisačo, s katero se je trudila zakriti. Frustrirano je zavzdihnila in za trenutek pomislila, kako kaotično se je začel njen dan. Težave so se kar vrstile.

Odločila se je in z enim hitrim gibom brisačo ovila okoli bokov, komaj pokrivajoč najnujnejše. Z eno roko jo je trdno držala, z drugo pa si zakrila prsi. Kljub občutku ranljivosti in jeze se je v njej prebudila odločnost.

S samozavestnimi koraki je zapustila prostor, njena hoja ni dopuščala pomislekov. Čeprav so bile okoliščine neprijetne, je njena drža izžarevala notranjo moč. Medtem ko je hodila, pa je sama sebe jezno spraševala: »Kdo za vraga bi mi vzel oblačila?«



Mark je stal pred sanitarnim blokom v kampu. S tal je pobiral razmetana oblačila, ko je zaslišal korake. Dvignil je pogled in ostrmel. Pred njim je stala Lara, skoraj gola, zavita v le majhno brisačo, ki ji je komaj prekrila del telesa. Z roko si je zakrivala prsi, a je kljub temu razkrila dovolj, da je Marku zastal dih.

Navdušenje se mu je zarisalo na obrazu, prijazno se ji je nasmehnil, čeprav bi se moral obrniti stran. Vzravnal se je, še vedno z njenimi oblačili v roki. Lara je bila sprva osupla, a njena zmedenost se je hitro spremenila v jezo. S hitrim gibom je pograbila svoja oblačila in mu namenila besen pogled, preden je stopila nazaj na hodnik. »Ti si res totalen kreten!« mu je siknila čez ramo in izginila za vogalom.

Mark je končno dojel, da Lara misli, da je on tisti, ki ji je pobral oblačila. Poskušal je razložiti, kaj se je zgodilo. »Ej, ne – halo, nisem bil jaz ... Čakaj no!« je pojasnjeval, a Lara ga ni želela poslušati.

»Samo izgini!« je še zaslišal.

Mark, zdaj že precej slabe volje, je globoko zavzdihnil in še enkrat poskusil pojasniti: »Res nisem bil jaz, no! Tisti mulček od včeraj, on je ...«

A odgovora ni bilo.

»Lara? Me slišiš?« je vprašal obupan, vendar je bilo vse tiho.

Končno se je obrnil in naredil nekaj korakov, ko je z druge strani umivalnice prišel dedek. Z zanimanjem je opazoval Marka. »Sem slišal, da sta z Laro govorila bolj eden mimo drugega …«

»A greva že enkrat?« je Mark razdraženo odvrnil.

*

Renato je sedel za mizo pred svojo prikolico, potopljen v zaslon prenosnika in informacije, ki so se kopičile na njem. Še vedno je dišalo po ovseni kaši, četudi sta od nje ostali zgolj velika skleda in žlica, ki se je je držalo nekaj ostankov hrane. Ob prenosniku se je kadilo iz skodelice za kavo z napisom SLOVEnija.

Frenk je prihajal proti njemu, v rokah je držal steklenico tepkovca in dva kozarčka. Brez pozdrava je prisedel k Renatu in postavil steklenico ter kozarčka na mizo. »Tepkovec iz naše vasi. Za dušo ni boljšega,« je rekel, medtem ko je odčepil steklenico in natočil v kozarčka.

Renato ni umaknil pogleda z zaslona, a je zaznal vonj po močni pijači. »Kaj pa govoriš? Kakšno dušo?« je vprašal, ne da bi dvignil pogled.

Frenk mu je pomignil, naj pusti delo. »Ti sam najbolje veš,« je rekel, nato pa potisnil en kozarček pred Renata in drugega zgrabil sam. Renato ga je končno pogledal in dvignil svoj kozarček. »Živjo!« je vzkliknil Frenk.

»Živjo!« mu je odvrnil Renato in oba sta zvrnila pijačo.

Frenk se je s prijateljsko skrbjo zazrl v Renata, nato pa se nagnil naprej in pričel. »Nisem prišel, da se napijeva, ampak da mi poveš, kaj si sredi noči delal v vodi? In kje je Ines?«

Renato se je naslonil nazaj, zamišljeno ga je pogledal in tiho spregovoril. »Plaval sem zato, ker sem šele zvečer priletel sem – najprej nisem mislil prit ta vikend, pol sva se pa zvečer z Ines spičila in sem šel samo v avto – tukaj pa v kopalke in v vodo. Ful mi je pasalo, čist sem k sebi prišel in vse bi bilo v redu, če ne bi bilo tistih smrkavcev, ki sta paniko naredila.«

»Mulec je vnuk od Steinerja, a si ti to vedel?« je vprašal Frenk, videti je bilo, da je Renato zastrigel z ušesi, nato pa hitro odmahnil z roko.

»Saj ni važno,« je rekel.

»Nisem prišel, de se napijeva, ampak da mi poveš, kaj je bilo z Ines,« je vztrajal Frenk.

Renato je zmajal z glavo in zamahnil z roko navzgor. »Mah, saj veš,« je rekel.

Frenk je naredil sočuten izraz in počasi prikimal. »Zaradi otrok?« je vprašal.

»Valda,« je odvrnil Renato.

Frenk se je nagnil še bliže k Renatu in še tiše, zaupljivo spregovoril: »Pa, stari moj, kaj glede tega toliko trmariš? Daj ji že enkrat naštimaj tega froca in boš videl, na koncu boš ti še bolj vesel kot pa ona!«

Renato se je v hipu zresnil. »Frenk, tudi tebi sem že večkrat povedal, ampak očitno nikoli ni zadosti: imet otroke je meni pač totalno odveč. Ljudi je na svetu itak preveč, delat karkoli za zanamce je pa najbolj patetična bedarija na svetu – pa če so familija ali pa niso.«

»No, je pa ni, ne? Na neki način v naših otrocih živimo naprej tudi pol, ko smo že … no, saj veš, no,« je vztrajal Frenk.

»Japajade – če imaš veliko sreče, še ene par let dobivaš na grob šopek pa kakšno svečko,« je prezirljivo rekel Renato.

Frenk je zgrožen zopet odčepil steklenico in obema natočil še večjo merico.

»Moram pa priznat, da sem res naredil napako z mlado babo. Ima svoje prednosti, saj se razumeva, samo ne neha pa ne neha mi morit s temi froci,« je spet začel Renato.

Zaslišala sta komaj zaznavno hrumenje in trenutek kasneje je mimo pripeljal manjši električni avto in ustavil ob robu parcele. Frenk in Renato sta z zanimanjem pogledala avto, a verjetno bi hitro nadaljevala pogovor, če njune pozornosti ne bi pritegnila oseba za volanom.

»Dobar dan. Iščem, aja, tražim …« je začela Jana.

Frenk se je zasmejal. »Je že v redu, gospa. Iščete, ja?«

Jana se je hvaležna nasmehnila, nato pa pogledala na listek. »Iščem, ja … parcelo številka dve,« je rekla.

Renato je vstal in stopil proti avtu. »Enka je Steiner, ne?« je vprašal, Frenk pa je prikimal. Renato se je postavil ob avto in Jani zelo nazorno razložil pot, medtem ko je kazal z roko. »Nimate kaj falit, gospa: tule greste samo naravnost dol, dokler gre, potem pa levo – in dvojka je predzadnja.«

Jana je zbrano poslušala in kimala. »Okej, okej, se pravi samo naravnost, pol pa levo?« je vprašala.

Renato je pokroviteljsko prikimal.

»Hvala lepa,« je rekla Jana, se prijazno nasmehnila in med zapiranjem šipe že speljala. »Na svidenje,« je še dodala.

Renato se je malce priklonil. »Na svidenje, gospa.«

Renato se je zelo zadovoljen sam s seboj obrnil k Frenku, ki se mu je prebrisano smehljal. »Aha – se pravi, eno takole si mislil? je vprašal Frenk.

Renato je skomignil z rameni. »Zakaj pa ne?« Nato se je hipoma namrščil. »Samo – kaj ima pa za delat na parceli zraven Steinerja?«

Frenku je nenadoma kapnilo in naredil je nesrečno grimaso. »Zraven Steinerja! Joooooj, Meri bo znorela …«

Mark in Edvard sta sedela za mizo v preprosti restavraciji kampa. Na mizi je bil že pripravljen pogrinjek, le hrane še ni bilo, če ne štejemo kozarca pomarančnega soka pred Edvardom. Ta se je krohotal. Mark, ki mu ni bilo do šale, je zavijal z očmi.

»Ha ha ha, moral bi videti svoj obraz, neponovljivo!« se je Edvard smejal, medtem ko je Mark ostajal resen.

»Res ne vem, kaj je tako smešno,« je Mark želel pojasnilo, ob tem pa je bilo jasno, da je nekoliko razdražen.

Edvard, ki je bil očitno zelo dobre volje, je odvrnil: »Joj, kaj neki? To, kako nerodna sta ti pa ta punca!«

Mark je poskušal pojasniti zadevo. »Kaj sem pa jaz ‘neroden’? Videl sem pač, da so obleke mulčku padle na tla in sem jih samo pobral, da se ne bi valjale v tisti luži pred tuši.«

V tistem trenutku se jima je s pladnjem, na katerem sta bila krožnika z jajci, košarica kruha in velika džezva kave, približal Hrvoje. Mark se je nagnil čez mizo ter s pogledom in migljaji obraza poskušal Edvarda prepričati, naj Hrvoju ne pove, kaj se je zgodilo.

Ko je Hrvoje prispel do mize, je najprej položil krožnik pred Edvarda: »E, moj Edi, kako te je lijepo vidjeti ovako nasmijanog več odmah zarana.«

Starejši Steiner se je v odgovor še bolj nasmehnil, medtem ko je Hrvoje položil krožnik še pred Marka, nato pa na sredo postavil kruh ter džezvo. Obrnil se je k Marku in pokazal na Edvarda: »Šta mu je, da je ovako sretan?«

Mark je skomignil z rameni in se brez besed lotil nalivanja kave.

Hrvoje je pomenljivo pogledal Edvarda in z glavo nakazal na Marka, kot da bi spraševal, kaj je z njim narobe. Edvard se je ponovno zasmejal, tokrat še glasneje, naredil požirek soka in se naslonil nazaj na stol. »Jaz sem dobre volje zato, ker naju čakajo tako imenitne počitnice,« je pojasnil Edvard, pomežiknil Hrvoju, ki mu je poznavalsko prikimal, nato pa se odpravil dalje.

»Prijatno, dečki – vidimo se!« je še rekel Hrvoje, ko je odhajal.

»Hvala, se oglasim potem!« je Edvard zaklical za njim, medtem ko je Mark nekaj zamomljal s polnimi usti. Edvard se je nagnil čez mizo in tovariško rekel: »Ti, Mark, je pa res, da bi bila za enega takega zamišljenega fanta, kot si ti, kot naročena tako … tako energična punca, kot je tale Lara.«

Mark ga je pogledal postrani in rekel: »A ne bi ti rajši začel jest?«

Edvard se je pogladil po trebuhu in rekel: »Saj bi res lahko. Danes sem že veliko naredil – izbral sem punco zate, naprej boš pa lahko sam, ne?«

Mark je zavil z očmi in sarkastično odvrnil: »Ha ha.«

Vendar pa se je ob Edvardovem suverenem, prav zarotniškem pomežiku tudi Mark zasmejal. »Ti si tudi en ... ej,« je dodal z nasmehom.

Edvard se je toplo nasmehnil in ga prijateljsko potrepljal po roki, nato pa se lotil svojega zajtrka. Mark pa se je naslonil nazaj, naredil požirek kave in se dobrovoljno nasmehnil. Ni mu bilo hudega.

*

V prestižni pisarni, kjer je bil vsak detajl skrbno izbran, je vladala napeta tišina. Na pisalni mizi je stal odprt prenosnik, iz katerega je prihajal tih, a jasen glas. Predvajal se je zvočni posnetek z naslovom 'DR. STEINER, AUTOCAMP PARADISO, 19. 6.'. To je bil pogovor, ki ga je bilo preprosto treba poslušati.

»Če ti povem zelo naravnost, to pomeni amerikanizacijo našega zdravstva, na to pa jaz niti slučajno ne mislim pristati,« je odmeval glas Edvarda Steinerja, ki je bil poln odločnosti in odpora. Temna postava ob mini baru je pozorno poslušala. Ko se je glas na posnetku okrepil in postal bolj razločen, se je sunkovito obrnila in zakorakala proti pisalni mizi. Pečnikov obraz je bil napet, oči pa so bile osredotočene na prenosnik.

S hitrim gibom je prekinil predvajanje posnetka. Njegov um je bil poln misli, ki so divjale s hitrostjo svetlobe. S členki prstov je potrkal ob mizo, kot bi skušal zbrati svoje misli in obvladati jezo, ki se je kopičila v njem. Čez nekaj trenutkov je Pečnik jezno poklopil prenosnik.

Pred njim so bile težke odločitve. Zavedal se je, da Edvard ne bo zlahka popustil in da bo moral uporabiti vse svoje sposobnosti, da bo dosegel, kar si je zadal.





NOVE ROMANCE


Dinova in Saškina skrivnost


Razmerja v kampu in doma se zapletajo. Kako bo Meri rešila težave zaradi nove vsiljivke? Kako naj Julija prenese pritiske in prepriča očeta, da se odpove svojim načelom? Kaj se plete med Markom, Laro, Dinom in Saško? Kdo je najnovejša Renatova tarča? Zakaj se je Mark prisiljen spoprijeti s svojimi najhujšimi strahovi?

»Nisem si mislila, da bom morala tebi razlagat, da za družino človek naredi tudi kaj proti svoji vesti. Tvoje življenje bi bilo uničeno, če ne bi jaz takrat v hipu pozabila na vest, načela in moralo. Ti si ta zadnji, ki se glede tega lahko finega dela – in to še najmanj pred mano!«

– Julija



Dino je grabil parcelo, Lara pa je skrbno preiskovala tla in pobirala odpadke. Srce ji je še vedno razbijalo zaradi nedavnih dogodkov, a poskušala je ostati mirna in se osredotočiti na delo. Dino jo je nekaj časa opazoval s kotičkom očesa in se slednjič odločil pritegniti njeno pozornost.

»Zvedla boš ti još puno toga o Marku, veš,« je rekel in v znak tihe zaupnosti položil kazalec na usta. »Evo, ovo levo je parcela njegovog dede.«

Lara je skomignila z rameni, kot da ji je vseeno. »Mah daj, briga me,« je odgovorila, a njene oči so očitno izdajale, da ji ni povsem vseeno.

Dino je opazil njeno reakcijo in sklenil nadaljevati. »No, barem je gospodin Renato imao sreću da ste bili na plaži i ti i Mark.«

»Mhm. On pa, ja,« je odvrnila Lara, medtem ko je še naprej pregledovala tla.

Dino je stišal glas: »Markovi roditelji imaju privatno bolnico u Ljubljáni, ti možda veš, Steinerkliník: kao hirurgija, a u stvari … popravljaju sise, usne, što sve ja znam šta.« Za hip je nehal grabiti pesek in se posmehnil, kot da bi delil skrivnost, ki jo poznajo le redki. »Zamisli – ovo oljepšavanje fasada oni zovu medicina … jebo te, to ti je otprilike isto ko frizer za psa.«

Lara se je končno nasmehnila, Dino pa je bil zadovoljen, ker je njegova strategija očitno delovala. »Lova do krova, pa se ljudi prave da su nešto što nisu,« se je zarežal in izzivalno pogledal Laro. »Ajde, reci mi – šta bih ti popravila na meni?«

Sproščeno se je zasmejala in ga z iztegnjenim prstom ocenjujoče premerila kot portretisti. »Hmmm, moram malo premisliti …« Nato se je postavila v karikirano manekensko pozo. »Kaj bi pa ti na meni spremenil?«

Zmotil ju je tih zvok električnega avta, ki je ustavil na robu parcele. Vrata so se odprla in Lara je obstrmela z odprtimi usti: zadnje, kar je v tem trenutku pričakovala, je bila njena mati. Tudi Jana je bila presenečena, saj ni bila pripravljena na srečanje z njo že prvo sekundo.

*

Kovačevo parcelo je objemala prijetna tišina. Pod baldahinom je poklapano sedela Saška, zatopljena v svoj telefon, Meri pa je nasproti nje skrbno zavijala paket klobas. Njen obraz je razkrival odločenost, da uresniči premišljen načrt, ki ga je sestavljala v mislih.

»Jaz res ne vem, kaj Dinotu ni jasno?« je tišino nenadoma prekinila Saška z razočaranja polnim glasom.

Meri je dvignila pogled in s prijaznim izrazom na obrazu odgovorila: »Vse mu je jasno, bejbi: prvič, ve, da bi bil tvoj ati jezen, če bi bila ti z enim Hrvatom.«

Saška je užaljeno odkimala, Meri pa ji je pomenljivo prikimala, prepričana, da ima prav. »O, pa ja – še kako bi bil jezen! Drugič je pa fantu zelo dobro jasno, da se mu bolj splača imet poletno aferico z eno kelnarico, ki jo bo jeseni poslal domov, drugo leto pa ne bo prišla nazaj na pavšal. S familijo vred!«

Saška se je žalostno našobila in pogledala mamo z očmi, ki so kričale po razumevanju. »Ampak jaz imam Dinota res rada, mami!« je izustila z obupanim glasom.

Meri je spravila zavoj v plastično vrečko in sočutno pogledala hčer. »Joj, pikica, saj vem, da so grozne te mladostne zaljubljenosti – samo to bo hitro minilo in tudi zate bova našli enega takega fanta!« Pomenljivo jo je pogledala. »A misliš, da jaz nisem bila nič zaljubljena, preden sem spoznala atija?«

Meri je poznavalsko pokimala Saški, ki ni bila zadovoljna z njenim pojasnilom in je še vedno zaskrbljeno odkimavala. »Ampak, mami, takega fanta bom mogoče spoznala šele čez tri, štiri leta! Kaj, a do takrat naj pa tukaj v prikolici sedim in gledam v strop ali kaj?«

Meri je pretkano pogledala svojo hčer in zadovoljno odkimala. »Ne, ljubica, niti slučajno – celo ravno obratno! Glej in se uči – kaj ima tole tvoja mami?« Nežno je pobožala paket.

Saška je brezbrižno skomignila z rameni in zavila z očmi, a Meri se ni pustila iztiriti: »Tole so naše ta boljše klobase za tistega starega Steinerja. Hrvoje mi noče dat parcele zraven njega za salon, ker ga skrbi, kaj bo Steiner rekel – ampak če je Steiner moj zaveznik, pa Hrvoje ne bo mogel nasprotovati. A razumeš?«

Saški se je zdelo to brez zveze in komaj se ji je ljubilo skomigniti.

»Ampak to še ni vse, pikica!« je Meri naprej razpredala svoj načrt. »Če bom imela začasni salon zraven Steinerja, bom tudi zraven Marka Steinerja, a ne?«

Saška je nakremžena odkimala. Meri ji ni pustila do besede. »Ja, ja, vem, tebi je Dino bolj všeč – ne rečem, zakaj pa ne, za eno luštno poletno zvezo. Samo kaj češ, če Dino ni za …« Podjetno se je nasmehnila. »Mark je pa čisto slučajno na sosednji parceli …«

Pomenljivo je pogledala Saško, kot da od nje pričakuje, da bo končala njen stavek, a je ta le naveličano skomignila z rameni, češ: Brez zveze, pojma nimam.

»No???« je nepotrpežljivo vrtala Meri.

»Ne vem. Ne zanima me,« je Saška zavila z očmi.

»Pa bi te moralo! Zakaj bi čakala tri, štiri leta, če imaš pravega fanta – na sosednji parceli!« Meri je zadovoljno vstala in ponosno potežkala paket klobas. Odločena je bila prepričati Edvarda, da bo postal njen zaveznik, Saška pa je le zavzdihnila, še vedno prepričana, da je njena ljubezen do Dina prava.



Pečnik je, napet kot struna, nemirno korakal po pisarni, kot da se pripravlja na boj. Po zvočniku je razpravljal z Big Bossom. Pogovor z Edvardom, ki ga je prestregel pred nedavnim, mu je kljuval v mislih.

»Si slišal ta starega, ne? Ne misli sodelovat z nami, ker je to kao tako proti …« je posmehljivo ponovil Pečnik, kot bi te besede ne mogle zapustiti njegovih ust brez pikrega posmeha. »Njegovim načelom.«

Big Boss je ohranil hladen ton: »Mhm, se sprašujem, kje so bila ta načela, ko je ustanavljal privatno kliniko ...«

Pečnik je ob tem nezadovoljno zmajal z glavo. »Samo res, pred mulcem se pa zdaj dela enega dobrotnika …«

Big Boss je z mirnim glasom poskusil umiriti situacijo: »Pred mulcem, ja – ampak ne prehitevajmo: dokler ni še nič rekel javno, zadeva ostaja odprta.«

Toda Pečnik ni bil pomirjen. »Ma, je pa ni – javno res ni rekel nič, z nami je pa prekinil vse stike.«

Big Boss je odgovoril suvereno, brez omahovanja: »Saj ne potrebujemo 'stikov' – potrebujemo samo podporo njegove komisije.«

Ob teh besedah so se Pečniku zasvetile oči. »Ja, saj! Jaz zato predlagam, da ta stari dobi eno opozorilo, sploh ker imamo svojega človeka v kampu. Nič hujšega, lih toliko, da mu bo zelo jasno, da z naše strani ta njegov fak of ne bo šel mimo kar brez posledic.«

»Ne, ne, Urban, ni še nobene potrebe,« ga je miril Big Boss. »Bodimo realni, to je faza pogajanj. Mogoče si hoče pa Steiner dvigniti ceno?«

Pečnik je spet razdraženo zmajal z glavo. »Ne me zajebavat, no, veš, koliko keša od zavoda smo obljubili njegovi!«

Big Boss je ostal miren. »Pustimo za zdaj hčerko, da mu lepo razloži, kakšno škodo dela lastni familiji s tem svojim trmarjenjem.«

Pečnik je odkimaval, a ni našel besed za ugovor. Sedel je, še vedno je bil nestrpen.

»A sva se razumela?« je nekoliko ostreje vprašal Big Boss.

Pečnik je jezno zamahnil z roko, nezadovoljen zaradi Big Bossove previdnosti. »Ja, itak – v rokavicah. Zaenkrat.«

Big Boss je zaključil hladno in odločno: »Tako. Ker ni še nobene potrebe po bolj odločnih ukrepih. Urban – adijo!«

»'Dijo …« je zamrmral Pečnik in še nekaj časa zlovoljno strmel v telefon. Ne glede na opozorila je bil odločen narediti naslednji korak.

*

Julija je sedela na kavču. Sonce je nežno svetlilo skozi okna. Vsak kos pohištva je odražal njen prefinjeni okus. Velika umetniška slika je razkrivala njeno ljubezen do umetnosti, a tudi neskončen apetit po dosežkih. Vse okoli nje je predstavljalo nekakšno nedotakljivo premoč in popolnost, ki ju je v življenju želela doseči tudi sama.

Brezciljno je listala po reviji za golf, kot bi hotela zapolniti praznino med čakanjem, medtem ko so bile v resnici njene misli daleč stran. V sobi je bil mir, a v zraku je lebdela napetost, ki jo je navdala z občutkom, da se pripravlja nekaj pomembnega.

Ko je zazvonil telefon, se je v trenutku zbrala in vzravnala. Na zaslonu je prepoznala ime in zadrhtela. Čeprav jo je vznemirjenost prežemala do kosti, se je oglasila s sladkim in popolnoma nadzorovanim glasom: »O, dober dan, gospod Pečnik.«

Medtem je Pečnik v svoji pisarni nemirno hodil gor in dol, njegov korak je bil odločen, poln prikrite jeze. »Aja, da je?« je odgovoril strogo, glas pa je bil oster, kot bi mu prav nič ne bilo do vljudnosti.

Julija je presenetil njegov nestrpen ton in skušala je ostati mirna. »Ja … to pa ne bi vedela, zakaj. Mislim, a lahko kako pomagam?« Govorila je previdno, zdaj nekoliko negotovo, kot bi v temi iskala pravo smer.

Pečnik ni zavlačeval. »Kako kaj stojimo s podporo vašega očeta in seveda njegove komisije?« je vprašal naravnost in napadalno.

Na to vprašanje ni bila pripravljena in je skušala hitro najti zadovoljujoč odgovor. »Ja … seja komisije bo najkasneje konec naslednjega mesca. Moj foter pa … ehm, no, jaz se itak menim z njim, da bi on osebno že prej javno podprl zakon.«

Na drugi strani linije je posmehljivost razgalila Pečnikovo nezaupanje. »Aja? Menite se z njim? A ste bili tud vi že malo na morju – ali se take stvari v vaši familiji kar po telefonu 'menite'?«

Julija je skušala ohraniti zbranost. »Ne, ne – prej sva govorila …«

»Aja? Se pravi, da se menita, da bo spet obnovil stike z nami?« jo je zaslišal z nekoliko prezirljivim tonom in samemu sebi zadovoljno prikimal. Juliji je malce odleglo, ko ji je sam ponudil odgovor, a ni se mogla povsem umiriti.

»Ja – seveda! Pa saj tako smo zmenjeni,« je pohitela z odgovorom v želji, da bi ublažila napetost.

Toda Pečnik ni popuščal, njegov glas je postajal ostrejši, skoraj grozeč. »Smo bili zmenjeni. In močno upam, da tako tudi res bo – v vaše dobro upam. Saj vam je jasno, da drugače ne bo nič s financiranjem vašega fensi …« za trenutek je potihnil in cinično pripomnil: »Kirurškega centra?«

Ob teh besedah se je zdrznila, njena samozavest je za trenutek omahnila. Nervozno je vstala in se premaknila v kot sobe, skoraj kot bi se želela skriti pred grožnjami. »Ja, ja, ampak boste videli – vse bo v redu, ne skrbet! S fotrom bom vse uredila, sigurno!« je obljubila, čeprav jo je na tihem razjedal dvom.

Pečnik je ostal hladen in oster. »Nimamo se cajta zajebavat – časa imate do konca meseca. A se razumeva?«

Globoko je vdihnila, da bi zadušila tesnobo. »Ja. Vse jasno,« je potrdila, čeprav je vedela, da bo naloga težja, kot si je želela priznati.

»Pa pozdravite svojega očija pa sinkota na morju,« je z očitno nepristno prijaznostjo rekel Pečnik in z resnim glasom dodal: »Do konca mesca!«

Ko je prekinil zvezo, je Juliji roka s telefonom omahnila ob telo. V brezupu je zmajevala z glavo in si v mislih ponavljala Pečnikove grozeče besede. Glavo je naslonila na steno in napeto premišljevala, kako se bo izvlekla iz zapletenega položaja.

Za Julijo je bil ta projekt vse – njena in prihodnost družinske klinike ter življenjski podvig. Pomislila je na ves vložen trud, denar in neštete noči, ki jih je presedela ob papirjih, načrtih in brezštevilnih odločitvah. Vse to je bilo zdaj na kocki, uspeh projekta pa ni bil zgolj potreba – bil je nuja.

V mislih je odtavala k Marku. Njegova odsotnost je v njej prebudila občutke razdvojenosti. Po eni strani si ga je želela ob sebi, zlasti zato, ker si je želela, da bi sledil njenim stopinjam. Po drugi strani pa je vedela, da mora fant najti svojo smer in pot, četudi ji to ne bi bilo povsem po volji.

Njen pogled je za trenutek zdrsnil skozi okno, kjer je mesto pod njo živelo svoje življenje, in v trenutku se je v tej prostorni, osvetljeni sobi, kjer se je mir spajal z veličino, v njej prebudila odločnost postati še močnejša. Bila je pripravljena na vse, kar jo čaka – tudi za ceno, ki jo bo morda plačala njena družina.

Zbrala je dokumente in jih skrbno zložila, kot bi ob tem simbolično sestavljala svoje življenje. Ta projekt ni bil le nadaljevanje družinske zapuščine. Želela si je tudi svoje osebne zmage, dokazati, da zmore več, kot si kdorkoli lahko samo predstavlja.



Napetost je bila res neprijetna. Jana se je nekaj trenutkov obotavljala ob avtu – nekako ni našla pravih besed za odgovor na ogorčen Larin pogled, ki je sporočal več kot tisoč besed. Dino je ob strani le previdno spremljal dogajanje.

Jana je skušala sprostiti vzdušje. »Ja – živjo! Nisem si mislila, da se bova tako hitro srečali,« je poskusila s prijaznim tonom, vendar ni našla pravih besed, da bi omilila trdo resnico v Larinem pogledu.

»Kaj točno ti tukaj delaš?« je zgroženo vprašala Lara, kot bi hotela mater spoditi z ostrino glasu.

Jana je zadihano pomislila, da bi se izognila neposrednemu konfliktu, vendar je vedela, da ji bo to težko uspelo. »Jah, letos bi bila rada malo več na morju in sem …« je začela previdno, a Lara jo je ostro prekinila.

»Mama, zadnjih pet let sploh nisi bila na morju. Če bi hotela bit več na morju, bi šla na kavo v Piran. Kaj se mi to greš???« je zavpila Lara, njene oči so žarele od jeze.

Jana je jezno zaloputnila vrata avtomobila, njeni živci so bili napeti kot strune. »Aja? Kaj se jaz grem? Kaj se pa ti greš s tem potapljaškim tečajem??? Dobro veš, da bi prenesla vse, razen tega, da se ti potapljaš!« je izbruhnila z enako ostrino.

»Japajade – če ne bi bilo potapljanje, bi si izmislila pa kaj drugega, samo da me imaš stalno pod kontrolo,« je Lara odrezavo odvrnila, njen glas je bil poln kljubovanja.

Dino je presodil, da je napetosti preveč. Stopil je korak naprej in poskusil umiriti položaj. »Ovaj, izvinite al, res nema nobene potrebe za paniku. Sigurnost je prva briga PADI kurzeva pa …« Ob Janinem ostrem pogledu pa je raje utihnil sredi stavka.

»S svojo hčerko se pogovarjam. Hvala,« je rekla hladno. Dino je v obrambi zgolj dvignil roke in raje odšel.

Jana se je znova obrnila k Lari, njen glas je postal mehkejši, skoraj proseč.

»Lara, pustiva stvari za nazaj – te pa prosim, da se izpišeš iz tega tečaja,« je rekla skoraj šepetaje.

Toda Lara je odločno odkimala. »In, da kaj? Da cele dneve doma čičam pa čakam, da boš ti lahko mirna – jaz pa kaj?? Naj se počasi spremenim v eno pridno sobno rastlino in vegetiram?« je prezirljivo odkimavala.

Jana se je trudila obdržati miren glas, čeprav so ji misli divjale.

»Res nisi fer: čisto nič te ne omejujem, ne vem pa, kako lahko pričakuješ, da bom mirno gledala, da delaš točno tisto, zaradi česar je oči …« njen glas se je pri zadnjih besedah zlomil, »umrl.«

Lara ni popuščala: »Res si neverjetna! Ne omejuješ me, dokler je vse po tvojem – ko enkrat ni, pa takoj … Stop! Prosim, da se izpišeš! Nisi fer. Ne, ti nisi fer, ker mi pokvariš vse, kar tebi ne paše!«

Kljub težkim očitkom je Jana odgovorila bolj spravljivo: »Lara, lej, jaz res nočem, da se midve kregava. Vem, da si vse to dobro razmislila, ampak … moraš pa tudi ti mene razumet, kaj mi to dela …«

Lara se je nasmehnila, a bolj žalostno kot radostno. »Mami, ja, razumem te, ampak vem pa tudi, da bi oči hotel, da midve tudi brez njega živiva na polno. Ni isto, kot bi bilo z njim, ampak življenje …« skomignila je z rameni, »… je eno, sama veš.«

Jana je po svoje razumela, kaj ji je Lara želela povedati, a to je bila slaba tolažba. »No, saj – prav zato!«

Lara je globoko vdihnila, kot bi se pripravljala na odločilen korak. »Mami, ful mi je bad, ker ti nisem povedala, sori … ampak, lej, še niti prtljažnika nisi odprla – odpelji se domov, jaz se ti bom pa sproti javljala, da boš lahko mirna. Prosim – za obe bo to bolje,« je odvrnila s prosečim pogledom.

Mama jo je nekaj časa obupano gledala, potem pa trmasto odkimala: »Ne morem.«

Lara je nejeverno zmajala z glavo. »Kaj misliš, da boš s tem dosegla? A te bo kaj manj strah zame? A misliš, da se ne bom potapljala? Ja, se bom – in če hočeš ti to od blizu gledat, briga me. Se hočeš kregat? Prav! To je moj življenje in jaz ne mislim več delat kompromisov, ki na koncu ne škodijo samo meni, ampak tudi tebi!«

Njene besede so bile težke kot kamen. Stisnila je ustnice in odločno odkorakala, ne da bi se ozrla. Jana je žalostna gledala za njo, a v njej se je prebudila trma, tista trma, ki jo je Lara podedovala po njej. Ponovno se je zbrala, globoko vdihnila in se odločila: ostala bo v kampu!

Renato in Frenk sta uživala v senci tende na Renatovi parceli. Steklenica tepkovca se je v njuni družbi hitro praznila. Nista bila še pijana, trezna pa tudi ne več.

»Tale bo ta zadnji!« je oznanil Frenk in že točil novo merico.

Renato je malce nejevoljno odkimal. »Jaz ne bom!«

»Kaj – a sem pijanec, da bom sam pil? Niti slučajno!« je vztrajal Frenk in potisnil kozarček proti Renatu, ki se je obotavljal, a ga nato vendarle vzel v roke.

»Daj, Renato, porihtaj to z Ines! Krasen par sta, skupaj z nama z Meri smo pa … dva krasna para!« je dodal Frenk z nasmehom, podprtim s tepkovcem.

V tistem je prišla Meri in se z zanimanjem ustavila pri njima. »Kaj pa vidva tole?« je vprašala.

»Nič takega, a ne, Renato?« je hitro odvrnil Frenk. Renato je le odkimal in potisnil kozarček proti Frenku, ki je skesano začel previdno zlivati tepkovec nazaj v steklenico.

Frenk je z glavo pomignil proti vrečki v Merijini roki. »Kaj pa ti 'tole'?«

Meri se je prekanjeno nasmehnila. »Klobase za Steinerja, prepričala ga bom, da reče Hrvojetu, da ga ne moti, če imam jaz pop-up salon na parceli zraven njega.«

Frenk je neodobravajoč zmajal z glavo in zamrmral: »Čak, čak, čak – včeraj tri klobase za Hrvojeta, danes tele za Steinerja, kaj bo pa za nas ostalo?«

Meri je odmahnila z roko. »Saj gremo čez teden dni nazaj v Ljubljano – pač, zdajle si moram to parcelo zazihrat, preden Hrvoje najde kakšnega bedaka, ki bi mu odkartal še cel pavšal.«

Renato je poslušal z rahlo zamaknjenim pogledom, podprtim z žganjem, in nato dvignil kazalec, kot bi mu nenadoma vse postalo jasno. »Parcela zraven Steinerja? Dvojka?«

»Ja, valda: krasen razgled, lepo splanirana, top za moj džob!« je Meri pritrdila samozavestno.

Renato je z roko pokazal proti Frenku. »Ja, bi bila – samo Hrvoje je že našel tega bedaka. Ono babo prej, ki je spraševala, kje je dvojka.«

Frenk se je spomnil dogodka in si v pričakovanju ženinega izbruha pokril oči. »U, jebenti, to pa res, ja.«

Meri je obstala kot polit cucek. Na še pred kratkim zadovoljnem obrazu se je izrisalo popolno razočaranje. »Mojo parcelo?«

Frenk je z obžalovanjem prikimal. Meri je pogledala še Renata za potrditev.

»Mojo parcelo je oddal?« je ponovila tiho, z groze polnim glasom, in se nakremžila. »Eni babi?«

Frenk in Renato sta hkrati prikimala. Frenk je vedel, da bo sledila eksplozija. Meri je res eksplodirala, a vendarle ni povzdignila glasu, saj je kot izkušena pavšalistka vedela, da se v kampu sliši vse.

»Vedela sem, da ima ta Hrvoje nekaj za bregom. Prasec! Mater mu blefersko – izgovarjal se mi je na Steinerja, ampak očitno mu je pa ena baba v rit zlezla …« je siknila skozi stisnjene ustnice in po kratkem razmisleku dodala: »Ali kaj mu je delala – lajdra lajdrasta!«

V nejeveri je odkimavala, Frenk in Renato pa sta le skomignila, češ: »Midva tudi ne veva.«

*

Jana je bila po pogovoru z Laro povsem sesuta, potem pa je imela še kup težav z opremo za kampiranje. Iz prtljažnika je na vso silo vlekla velikansko vrečo s šotorom, a ji ni šlo najbolje. Ko jo je končno izvlekla izpod kupa drugih stvari, se je zvrnila vznak, šotor pa ji je pristal v naročju. Pahnila ga je s sebe in obsedela s solzami v očeh. V tem nerodnem položaju sta jo zagledala Edvard in Mark, ko sta se počasi vračala z zajtrka. Kazala jima je hrbet, tako da ju ni videla.

»Tale gospa potrebuje pomoč. Pojdi ti kar naprej – če bo treba, te pa pokličem, okej?« je zašepetal Edvard.

Mark se je namuznil, na hitro ošinil Jano in pomežiknil dedku: »Mhm, ta je res bolj zate. Se pravi, da mogoče tudi tebe čaka zanimivo poletje …«

Edvard je vnuka pogledal postrani in mu z glavo namignil, naj gre samo naprej. Vnuk mu je nasmejan spodbudno pokimal in odšel proti njuni prikolici, Edvard pa se je v vozičku vzravnal in se zapeljal k Jani.

»Khm, dober dan, gospa,« se je odkašljal in jo mehko pozdravil, da ji je dal vedeti, da čuti njeno stisko in ji želi pomagati.

Zdrznila se je in se presenečena, skoraj malce preplašena, obrnila.



Mark je pripravljal stvari za brezskrben dan na plaži, ko je zaslišal vibriranje telefona. Na zaslonu se je izpisalo »Mt«. Njegova mati, Julija. Z vzdihom je sprejel videoklic, še vedno s prijaznim nasmeškom na obrazu.

»Čao, mati moja – kakšne plane imate za vikend?« je začel sproščeno, a je hitro zaznal, da bo pogovor neprijeten.

Julija je govorila tiho, skoraj šepetaje: »Mark, kje je foter?«

»Pri eni sosedi se je zahakljal …« je odvrnil ležerno. Prekinila ga je z resnim, skoraj zaskrbljenim glasom.

»Torej naju ne sliši, ne?« je vprašala.

»Ne,« je odgovoril nekoliko presenečeno.

»No, zdaj me pa dobro poslušaj,« je Julija nadaljevala z odločnim, ukazovalnim glasom. »Saj veš, da je foter predsednik komisije pri zdravniškem združenju, ne?«

Mark se ni odzval najbolj prepričljivo. »Ja, nekaj vem …«

»No, ta komisija mora v par tednih sprejeti stališče do reforme zdravstva v Sloveniji. Za našo kliniko je ta reforma zelo dobra, foter pa, ne vem, zakaj, nekaj muti. Rada bi, da mu še ti razložiš – v interesu tebe pa Ele –, naj se ne igra s prihodnostjo klinike, ki jo je sam ustanovil.«

»No, on pa babi,« je dodal lahkotno, a njena želja ga je obremenila.

Julija je ob pripombi zavila z očmi, odločena, da pogovora ne bo prepustila naključju. »No, a lahko torej računam na to, da se boš o tem pogovoril z njim?« je pritisnila.

Obraz se mu je stemnil, njena prošnja mu ni bila povsem po volji. »Sori, mat', ampak ne mene mešat v to. Sploh mi je pa rekel, da je to čisto proti njegovim načelom.«

Julija se je nasmihala, a je bila očitno nestrpna. »Ja, čisto možno – ampak ta 'njegova načela' so iz sredine prejšnjega stoletja. Zdajšnja realnost pa je, da jaz računam na sprejem te reforme in sem zato že vzela kredit za en posel, ki je odvisen od tega, da fotrova komisija potrdi reformo. Če je ne bo, bo posel propadel, zelo velik kredit nam bo pa ostal. A razumeš ti mene?«

»Pa – saj lahko … vrneš tisti kredit, mislim, če …« se je skušal izmotati Mark.

»Ne, ne morem – ker sem kredit vzela za aro, ker sicer ne bi dobila takega zneska,« ga je ostro prekinila. »Skratka, zresni se, Mark, pa fotru dopovej, da ima reformo za podpret, in to takoj!«

Mark se je razjezil. »Mat', očitno je, da so njegova načela pred biznisom …«

»Možno. Ampak familija je pa pred načeli. To kar povej fotru,« je odgovorila ledeno hladno.

Mark je postajal besen. »A misliš, da njemu to ni jasno?«

»Ne, po moje mu ni,« je prhnila Julija, njene besede so bile kot strupene puščice. »Dela se frajerja pred svojimi kolegi penziči, za katere se je razvoj medicine končal z Bolnico Franjo.«

Mark se ni več zadrževal. »To je njegova stvar. Jaz deda ne bom silil, da dela proti svoji vesti samo zato, ker si se ti zagemblala z enim glupim kreditom.«

Julija je prezirljivo pogledala in hladno rekla: »Nisem si mislila, da bom morala tebi razlagat, da za družino človek naredi tudi kaj proti svoji vesti. Tvoje življenje bi bilo uničeno, če ne bi jaz takrat v hipu pozabila in na vest in na načela in moralo in vsa ta sranja. Ti si ta zadnji, ki se glede tega lahko finega dela – in to še najmanj pred mano!«

Mark je prebledel, njen udarec ga je zadel naravnost v srce. Mama je znala pritisniti na njegove šibke točke in tako obudila njegove največje strahove. Občutek počitniške lahkotnosti se je razblinil v nič.

*

Lara je, še vedno napeta zaradi prepira z mamo, poiskala Dina pri njegovem šotoru. Pripravljal je svojo opremo za potapljanje. Ko jo je zagledal, se ji je previdno nasmehnil v želji, da bi ji vsaj malo olajšal situacijo.

»Sori, što ti prije nisam dao veću podršku,« je rekel z mehkim glasom.

Lara se je resignirano nasmehnila. »Saj nisi imel kaj,« je odvrnila in z zamahom roke pokazala, da je zanjo vse skupaj nepomembno.

Dino je priprl oči in se ugriznil v ustnico. Z roko jo je nežno pobožal po boku in previdno predlagal: »A bi ti možda preskočila ronjenje danas, pa da prodje najgore …«

Lara se je odzvala nejevoljno, njene oči so se odločno zabliskale. »Halo? Da s tem bednim čustvenim izsiljevanjem doseže, kar hoče? Niti slučajno!«

Oklevajoč je poskusil znova: »Super – ali … sigurna si da …«

Ostro ga je prekinila. »Dino, nehaj! Kaj, a mi mora mat' dovolit, kaj smem pa kaj ne? No fucking way!« je izbruhnila, tako da se je njen glas razlegel med šotori.

Dino je poskusil omiliti položaj s humorjem. »Normalno da ne. Ali, jebi ga, neke mame curama govore sa kojim dečkima smiju izlazit, a druge se brine o tome, šta tamo rade …«

Lara se je za trenutek umirila, a sarkastično dodala: »Samo res – če bi ji rekla, da se bom lotila oboroženih ropov bank, ne bi bilo take drame …«

Dino je ohranjal optimizem. »Pa dobro – rešit ćeš to. Neće valjda mama da nam sjebe dan …«

Poskušal jo je poljubiti, vendar se je nejevoljno izmaknila in se odvlekla v šotor z jasnim sporočilom, da je razprava zanjo končana.

Dino je pogledal za njo, nato pa skomignil z rameni in zavzdihnil v mešanici nezadovoljstva in sprijaznjenosti. »Jao, koje bez veze sranje …« je zamrmral zase, ko se je pripravljal na potop brez njenega sodelovanja.



Jana je stala pred zapakiranim šotorom, še vedno nekoliko zmedena zaradi prepira z Laro. V zadregi je sklonila glavo. »Oprostite, prosim, za tale moj izpad,« je zamrmrala.

Edvard, ki se je ob njej opiral na bergle, ji je namenil topel, prijazen nasmeh. »Kakšen izpad, prosim vas! Veste, to se vsakemu kdaj zgodi in tako je tudi prav,« je odvrnil galantno s pomirjajočim glasom.

Hvaležno mu je vrnila nasmeh in skomignila z rameni, da bi vsaj malo prikrila zadrego. »Saj, včasih smo bili veliko v kampih, a veste, samo šotor je zmeraj moj mož postavil,« je rekla in za hip stisnila ustnice, kot da bi se hotela zadržati, a je vseeno tiho dodala: »No, pokojni mož.«

Edvard je razumevajoče prikimal. V njegovih očeh se je zrcalil odtenek nostalgije. »Ja, potem ste pa na istem, kot bi bila moja Milena, če bi …« Ob spominu na pokojno ženo je za hip obmolknil. »… če bi jaz šel, ne pa ona.«

»Sožalje,« je sočutno rekla Jana z nežnim glasom.

»Enako. No, pri meni je že več kot deset let minilo od tedaj,« je dodal z rahlim nasmeškom, kot bi mu to priznanje dalo moč.

»Pri meni pa pet,« je dodala Jana. Žalostno sta se nasmehnila in si pokimala. V tistem bežnem trenutku sta začutila medsebojno povezanost in razumevanje.

Edvard se je naslonil na bergle in se nagnil nekoliko bliže k njej. »Hja, kaže, da bova to poletje soseda,« je rekel s kančkom lahkotnosti in ji ponudil roko. »Edvard Steiner.«

Jana mu je prisrčno segla v dlan. »Jana Dolenc. Vi že dalj časa hodite sem?« je vprašala s pristnim zanimanjem.

Edvard je odgovoril s smehom, ki je bil kot odmev njegovih dolgih poletij v kampu. »Uf, ne sprašujte! Čisto od začetka, dosti več kot trideset let,« je odgovoril. »V bistvu sem že inventar tukaj,« je dodal s kančkom humorja in pokazal na voziček. »S tem, da je zaradi tegale letos z mano moj vnuk.«

Jana je s pogledom ošvrknila voziček. »Joj, potem vas pa ne bi rada zadrževala, gotovo vas čaka,« je rekla obzirno.

»Ne, ne, sploh ne!« je odločno zatrdil, pomirjajoče zamahnil z roko in jo prijazno pogledal. »Takole bomo naredili: šel bom po njega, da postavimo ta vaš šotor!«

*

Meri je, vznemirjena in nezadovoljna zaradi vsiljivke, ki ji je speljala parcelo za njen lepotni kotiček, obsedela za Renatovo mizo. Frenk je poskušal najti mirno rešitev, medtem ko je Renato bolj ali manj molčal, premleval svoje misli ter le tu in tam pokimal.

»Ne, ne bom se pomirila! Če imam dobro idejo, jo hočem tudi speljat,« je Meri trmarila.

Frenk je, potrpežljiv kot vedno, poskusil z diplomatskim pristopom: »Lej, ideja mogoče tudi ni tako zelo dobra, če jo je težko speljat, a ne?«

Njegov poskus pomiritve ni učinkoval, saj ga je Meri ošinila z ostrim pogledom. »Ah daj, Frenk, no … Zelo dobra ideja je! A veš, zakaj? Ker, če hočem lokacijo zraven Steinerja, tudi zelo dobro vem, zakaj – ker mi dviga ceno!«

Frenk je že zavijal z očmi, a je ostal miren. »Ne vem, no – tudi v Ljubljani bi lahko imela salon na vrhunski lokaciji, pa si rajši mobilna. Kaj je narobe s tem, če bi bila še letos tudi tule mobilna?«

Meri ni bila pripravljena popuščati. »Kaj je narobe? Ti bom povedala, kaj je narobe! Odločila sem se, da letos na morju pa ne bom mobilna, ja?«

Frenk jo je poskušal umiriti s kretnjami rok. »Ja, normalno, da ja. Ampak v mejah tega, kar se da, no.«

Meri je odkimala še odločneje, nato pa vstala. »Ajde, pojdi z mano, da vidim, kaj za ena je ta babura zraven Steinerja?«

Frenk se je zgrozil in jo poskusil ustaviti. »Joj, ne, no! Pa kaj misliš, da lahko s tem dosežeš?«

Meri je skomignila z rameni, kot bi bilo vse skupaj samo majhna nevšečnost. »Ne vem, dokler je ne vidim, ne?«

Frenk je zavzdihnil in poskusil z umirjeno logiko: »Ljubi, na morju smo vseeno največ zaradi počitka, no. Ja, posel je zate tudi dober, samo zaradi tega ne bomo ne obogateli ne propadli. Kaj, če bi to zadevo vzela kot signal, da letos na morju pač malo več počivaš …«

Meri je prezirljivo ošinila napol prazno steklenico tepkovca in Frenkova kozarčka. »Mhm, tako kot vidva, ja! Samo še to se nam manjka …«

Renato ni želel, da bi Meri, Inesina najboljša prijateljica, dobila napačen vtis: »Ne, ne, to si pa čisto narobe razumela.«

Meri je oba posmehljivo premerila: »A da sem? A vidva tukajle kaj prav resnega delata?«

Frenk, kot vedno spravljiv, je vstal in nežno začel: »Joj, jasno, da ne delava, no, ampak se pa tudi čisto po nepotrebnem ne kregava z ljudmi.«

Meri je spremenila ton, a ostala neomajna. »Kdo se pa hoče kregat? Samo malo grem na sprehod po kampu in slučajno bom srečala eno novo sosedo od Steinerja …«

Frenk je zavzdihnil kot mučenik: »Joj, Meri, ne, no – ker vem, da se ne boš mogla zadržat. Ti si taka strastna ženska …«

Meri se je samozavestno nasmehnila, očitno zadovoljna s sabo: »Sem, ja! A imaš kaj proti?«

Frenk je odkimal: »Doma čisto nič – tu pa nočem vojne, na dopustu smo, no.«

Renato se je odločil umiriti situacijo. Kot boksarski sodnik je razširil roke in stopil mednju. »Pozabita vojno – ko sem bil jaz še na ministrstvu, sem sodeloval pri postavljanju smernic za mediacije. A se razumemo?«

Meri in Frenk sta ga nekaj trenutkov zabodeno gledala in nekoliko skeptično prikimala. Renato je skušal dajati vtis strokovnosti: »No, pač, namesto da dva terata spor na sodišče, ga po eni vodeni proceduri poskusimo pripeljat do pomiritve …«

Pomenljivo ju je pogledal, ona pa sta pozorno napela ušesa. Zmagoslavno jima je pokimal in se samozavestno nasmehnil. »Korak za korakom … pa po pameti! Grem jaz najprej malo potipat situacijo …«

Meri je vzhičeno vzkliknila: »Super! Jaz grem s tabo!«

Frenk jo je hitro prijel za podlaket, dvignil roko in jo opozoril: »Počasi! Si slišala Renatota: 'korak za korakom'.«

Meri se je končno nekoliko umirila, vendar je globoko v njej še vedno gorela odločenost, da bo izvedela, kdo je nova vsiljivka, ki si je drznila zavzeti njeno sanjsko parcelo.



Mark je sedel za mizo pod baldahinom, bled kot stena. Njegov hrbet je bil vzravnan, a za trdno držo se je skrivala zlomljena duša. V roki je še vedno krčevito stiskal telefon, kot da bi lahko tako ublažil težo materinih besed, ki so ga pritisnile k tlom. Strmel je v praznino, njegove misli pa so blodile v vrtincu bolečih občutkov.

Edvard je že od daleč opazil, da nekaj ni v redu. Kljub temu je skušal razvedriti ozračje. »Mark, daj, spravi se na noge, delo imava! Sosedo sva dobila in potrebuje pomoč pri postavljanju šotora,« je poklical in se velikopotezno trudil, da bi vnuku povrnil nekaj energije.

Toda na Markovem bledem in zamorjenem obrazu je takoj spoznal resnost položaja. »Mark …?« je nežno vprašal in položil dlan na vnukovo podlaket.

Mark je umaknil roko in skomignil z rameni. Edvard ga je nekaj časa zaskrbljeno opazoval in hitro ugotovil, kaj je razlog za vnukovo stisko. »Julija, kajne?« je vprašal, čeprav je že poznal odgovor. Markov molk je povedal vse. Edvard je zavzdihnil in se naslonil naprej.

»Oprosti, Mark, moral bi vedeti, da te bo vpletla v te svoje kombinacije,« je dejal z očitno nejevoljnim glasom. »Hoče, da me zviješ glede glasovanja o reformi, kajne?«

Mark je počasi prikimal. Njegov pogled je izžareval sram in zadrego. Edvard se je v mislih preklel, ker je dopustil, da je Julija tako vplivala na sina, in težko vdihnil. »Oprosti, res. Zdi se mi, da sem te s svojim izmikanjem potisnil v njene igre,« je jezno izdihnil.

Mark je odkimal in s težavo spregovoril: »Nič me nisi ti namočil – mat' ima prav: že par let mi rit odnaša, ker sem čisto skrenil …« Njegov glas je bil poln obupa. Njegove življenjske odločitve so bile pod nenehnim pritiskom pričakovanj, ne le materinih, ampak tudi njegovih lastnih.

Edvard ga je pogledal z blagim nasmeškom, ki je izražal sočutje in iskreno razumevanje. »Kaj pa govoriš? Nekaj najbolj normalnega je, da se mlad človek malo išče.«

Markov obraz je prešel v grenak izraz. »Se išče in se najde, ja. Sam jaz pa raje ne začnem iskat, ker vem, kaj bom našel, enega …«

Edvard je za trenutek obmolknil, vendar se je hitro zbral in vnuku namenil blagodejen nasmeh. »Daj no, prosim te! Koliko mladih ima tvoje sposobnosti in priložnosti? Uspeh ti je praktično na dosegu roke.«

Toda zadel je Markovo najbolj bolečo točko. Spačil se je od sramu in nezadovoljstva. »Saj, točno to je problem!« je odvrnil in vstal. »Boš lahko malo sam, ne? Ne bom dolgo.«

Edvard je zaskrbljeno prikimal in gledal za odhajajočim Markom. Utrujeno si je pomel obraz. Ob misli na vnuka in njegove težave, ki jih ni povsem razumel, kaj šele mogel rešiti, ga je preveval občutek nemoči.

*

Jana je čakala na obljubljeno pomoč, a Edvarda ni bilo od nikoder. Naveličana čakanja je skomignila z rameni in se odločila, da se bo šotora lotila kar sama. A že na začetku se je zapletla – saj sploh ni vedela, kje naj začne. Pred razgrnjeno ponjavo je znova in znova skušala sistematično sestaviti palic, odločena, da ne bo kar tako odnehala, a ji je postajalo jasno, da je to zahtevnejše, kot si je bila mislila.

Izza bližnjega grmovja jo je z zanimanjem opazoval Renato. Nagajiv nasmešek je izdajal, da mu je to, kar vidi, očitno všeč. Snel si je poročni prstan, ga spravil v žep, si s samozavestnim gibom pogladil lase, vzravnal hrbet in se mirno odpravil proti njej.

Hlinil je presenečenje, da jo spet vidi. »Ja, pa še enkrat dober dan! Vidim, da ste našli parcelo,« jo je prijazno ogovoril.

Jano je nekoliko presenetil, vendar je bila družbe vesela. Utrujena je bila in že precej prepotena, a se je prijazno nasmehnila. »Ja, hvala … samo to je bil ta lahki del.«

Renato je strokovno ocenil razmetano opremo, ki je bila še vedno bolj kup blaga in palic kot pa šotor. »Ja, veste, kako je – avto mora voziti eden, drugače je hitro problem. Ampak takle šotor – takle šotor pa veliko lažje postavita dva!«

Jana je bila vidno hvaležna. Renato je vzbujal zaupanje in je deloval, kot da točno ve, kaj počne. Tako se je torej začela mediacija.

Medtem sta se Meri in Frenk vrnila na svojo parcelo, obložena s steklenico tepkovca in klobasami. Meri se je, še vedno jezna, lotila pospravljanja okoli prikolice. Frenk, ki je bil že utrujen in se je že na poti do parcele precej opotekal, je zdaj še glasno zazehal in nakazal, da se prvi del dneva zanj morda bliža koncu.

»O, madonca, pa sva z Renatotom mogoče res naredila kakšen požirek več, kot bi bilo nujno treba,« je potarnal. Meri ga je le pomenljivo pogledala in prikimala.

Frenk je opravičujoče dodal: »Res je kriza pri njima, veš? Ti bom vse povedal, samo najprej se bom pa ulegel za ene dve kitici …« Zavlekel se je pod baldahin, a pred spancem še zmogel moč, da je z glavo pokukal ven. »Pa po pameti, prosim te, Meri? Pusti, da Renato naredi svoje.«

»Ja, ja, kaj si pa ti misliš o meni – jaz sem resna poslovna ženska, ne pa ena tatica parcel,« je odgovorila Meri, še vedno besna.

Izpod baldahina se je kmalu zaslišalo gromko smrčanje. Meri se je sesedla na stol, z nejevoljnim pogledom premerila kamp in za trenutek obsedela, kar je bilo zanjo nekaj povsem neobičajnega. Navajena je biti neprestano zaposlena in tole brezdelje ji je presedalo.

Tedaj se je iz predšotora prikazal Kevin. »Joooj, tako je glasen, da niti s slušalkami ne morem igric igrat … A greva na plažo?« je namrgodeno, a poln upanja vprašal mamo.

»Nimam časa,« je kratko odsekala Meri.

»Kaj pa delaš?« jo je vprašal z mešanico zmedenosti in razočaranja, saj je bilo očitno, da nima nobenega dela.

»Mislim, a je prav?« je odgovorila, a takoj ji je bilo žal in se je poskušala odkupiti: »Kevin, prosim, oprosti. Ampak res ne morem zdajle. Kje pa je Saška?«

»Na potapljaškem tečaju,« je zamrmral.

»Aja. Pol pa pač atija počakaj, jaz moram zdajle nekam it,« je rekla Meri, skomignila z rameni in odšla, ne da bi počakala na odgovor.

Kevin je bil slabe volje le kratek čas. Pograbil je zmaja, ki je bil naslonjen ob prikolico, in se v iskanju ugodnega vetra podal čez kamp. Vendar je imel smolo, rahla sapa je namreč vlekla le toliko, da je zmaj klavrno obvisel na suhi veji, ki je ni mogel doseči. Poskušal je potegniti za vrvico, a se je bal, da se bo pretrgala. Pod drevesom je zaskrbljeno opazoval ujeto igračo in razmišljal, kaj storiti.

Ravno takrat je mimo prišla Lara s potapljaško opremo – plavutkami in masko v roki – pripravljena na podvodno avanturo. Ko je zagledala Kevina, kako nemočno zre v krošnjo, se je nasmehnila in stopila bliže.

»A ti pomagam?« je vprašala prijazno. Presenetila ga je, da je na mestu otrpnil. Spomnil se je, da je v zadnjih dneh naredil dve lumpariji, ki sta bili povezani prav z njo – le da Lara za drugo niti ni vedela, prvo pa je očitno že pozabila.

»Ehm … ja? Prosim,« je izustil Kevin. Lara mu je namenila prijazen nasmeh in se povzpela na prste. Po nekaj poskusih ji je zmaja uspelo sneti s suhe veje.

»Pojdi raje kam, kjer ni dreves – pa tudi, kjer bolj piha. Okej?« mu je svetovala. Kevin je hvaležno prikimal, vendar se ni mogel znebiti občutka slabe vesti. Lara je opazila, da ga nekaj muči.

»Kaj je, mali?« ga je vprašala.

»Ma … nekaj ti moram povedat …« je priznal Kevin in pogled upiral v tla. Lara je bila zdaj resnično radovedna, obenem pa se je zabavala ob misli, kaj bi ji lahko zaupal 13-letnik.

»A beži no? Ti meni?« ga je spodbudila.

Končno je zbral pogum. »No, dve bedariji. Včeraj tisto z avtom … danes sem ti pa jaz sunil obleko pri tušu,« je povedal v naglici, da bi čim prej opravil.

Lara ni takoj razumela. »Kaj si ti sunil?«

Skomignil je z rameni, kot da je očitno. »Pač, no, ukradel sem ti obleke, ko si bila pod tušem,« je naposled pojasnil.

Postopoma je dojela in ugotovila, da je Marka povsem neupravičeno obtožila. Ob tem spoznanju jo je stisnilo pri srcu, zaprla je oči in položila roko na čelo. Kevin je izkoristil trenutek in se brez besed pognal stran. Lara je odprla oči in nejeverno gledala za njim. Ponavljala si je le eno besedo: »Shit!«

Julija je s prenosnikom v naročju sedela na udobnem kavču v svoji dnevni sobi. Že nekaj minut je zamišljeno prebirala sporočilo iz Švice. Mrko je znova in znova preučevala besede in številke. Predmet sporočila je bil preprost in uraden: potrjeval je prejem avansa za operacijske mize, ki jih je naročila za načrtovano nadgradnjo družinske klinike. Dvanajst milijonov evrov. Znesek, ki ga ni mogla ignorirati niti družina v tej situaciji. Zdaj je vedela, da ni poti nazaj.

Zaskrbljeno je zrla v vrtoglavo številko. Misli so ji begale, kot bi hkrati poskušala obvladati vse težave in izzive, ki so se pojavili ob njeni viziji razvoja klinike. Počasi je zaprla prenosnik in se poigravala z njegovim robom. Hlad kovine jo je nekoliko umiril. Tedaj je zazvonil telefon v torbici. Na zaslonu se je izpisalo »Edvard Steiner« – da, bila je tip človeka, ki ima lastnega očeta v imeniku shranjenega pod imenom in priimkom.

*

Pečnik je sedel za pisalno mizo v svoji elegantni pisarni, urejeni do zadnje podrobnosti. Slike na steni so prikazovale njegove poslovne dosežke, police pa so bile obložene s knjigami in priznanji, ki so potrjevala uspehe na prehojeni profesionalni poti. Bil je tiste vrste človeka, ki ima pod nadzorom vsak trenutek svojega življenja in se nikoli ne zadovolji z manj kot s popolnostjo. Njegov prenosni računalnik je bil odprt pred njim kot zvest spremljevalec in orodje, s katerim je natančno izpolnjeval svoje cilje.

Poglabljal se je v delo, ko je na zaslonu prenosnega računalnika zagledal utripajoče obvestilo: »Edvard Steiner's phone – ACTIVE.« Preplavil ga je vznemirljiv občutek, ker dostopa do informacij, ki jih lahko obrne v svojo korist. V očeh se je zalesketala iskrica zadovoljstva. Zdaj bo lahko v živo prisluškoval pogovoru. Pečnik pri zasledovanju ciljev ni poznal meja. Prisluškovanje je bilo zanj le še eno sredstvo, s katerim se je prebijal do uspehov.

*

Po pogovoru z materjo se je Mark skušal razbremeniti na košarkarskem igrišču. V upanju, da bo pregnal jezo, se je osredotočal na tapkanje in mete. Nad igriščem je žarelo sonce, a prevevale so ga zgolj temne misli.

Z druge strani igrišča se je s skesanimi koraki počasi bližala Lara. Njen pogled je izdajal občutek slabe vesti. Mark jo je opazil, vendar se je namerno obrnil stran, da bi ji dal vedeti, da je noče videti. Toda Lara ni popuščala. Odločena je bila, da bo popravila slab vtis.

»Ej, ehm … ta mali mi je povedal, da mi je danes prej pri tušu on pobral obleko … tako da … ehm … Res, sori,« je poskušala, medtem ko ji je kazal hrbet. Njene besede so zvenele iskreno, a Mark jo je ignoriral in se posvetil žogi, kot da je ta edina pomembna stvar na svetu.

»Saj je kul,« je zamrmral in se odmaknil proti košu. Toda Laro je pekla vest in želela je slišati nekaj, kar bi jo zares pomirilo. »Lej, res mi je bad, no. Ne mislit, da sem drugače taka.«

Mark se je končno obrnil proti njej. »Nič ne mislim. Samo res ful beden dan imam,« je rekel s hladnim pogledom in stisnil žogo v rokah. »Moja mat' – pač, brez veze.«

Lara se je namrščila in obenem rahlo nasmehnila, kot da bi razumela. »Mat'? Pol sva pa na istem,« je rekla in z glavo pokazala proti žogi. »A ti tole kaj pomaga?«

Mark se je cinično nasmehnil. »Recimo. Boš probala?« Nakazal je podajo in Lara je prikimala. Podal ji je z odbojem v tla. Lara je žogo spretno ujela, nekajkrat potapkala in se postavila v položaj za met.

Preprosta igra brez dodatnih besed jima je omogočila kratek pobeg iz njunih zapletenih svetov. Vroč zrak je napolnilo tiho razumevanje dveh duš, ki sta našli skupno točko v športu.

*

Julija se je sladko nasmehnila in z lažnim veseljem zapela v telefon: »Živjo, oči! Ful me veseli, da se konč…«

Ostro jo je prekinil Edvardov besni glas. Sedel je v vozičku, njegov izraz je bil popolnoma brezkompromisen. »Živjo – ne mislim se pogovarjat. Samo to ti imam za povedat, da si šla tokrat pa veliko predaleč – moje potrpljenje je na zelo tanki nitki …«

Julija je poskušala ostati mirna: »Oči, to je čisto nepotreben nespora…«

»Jaz govorim! Ne zanima me, kaj imaš s temi lobisti za zdravstveno reformo in o tem ne bom več govoril ne z njimi ne s tabo.«

Zajemala jo je panika. »Oči, ti se ne zavedaš posle…«

»Me ne zanimajo,« jo je še enkrat prekinil Edvard. »In če se kdo ne zaveda posledic, si to ti. Marka da mi pustiš popolnoma pri miru, Pečnik pa da mi več ne prestopi praga moje klinike!«

Julija je vstala in skušala vzpostaviti nadzor nad pogovorom. Skorajda ji je prekipelo, a ji ni uspelo takoj prekiniti Edvardovega toka besed. Navsezadnje je le našla priložnost, da se odločno postavi zase: »Zdaj pa nehaj! Sploh ne veš, o čem govoriš – zato pridem k tebi v kamp, ti se pa pripravi, ker se imava res veliko za pogovorit.«

Edvard je jezno odkimal in odgovoril povsem mirno, skoraj hladno. »Dobro me poslušaj! Prvič: o reformi se nimava kaj pogovarjati. In drugič: dokler ta zgodba ni zaključena, ti prepovedujem, da prideš sem. To je vse.«

Prekinil je klic in zmajal z glavo. Telefon je stiskal v roki, kot da bi poskušal nadzirati jezo, ki mu je vrela v prsih.

»Oči?« je nadaljevala Julija, a ni dobila odgovora, zato je poskušala ostreje: »Foter!« Zdaj je pogledala v zaslon in spoznala, da je Edvard pogovor že končal. Obupana in napeta je odložila telefon na naslonjalo kavča ter se skušala umiriti tako, da si je s prsti masirala sence.

Na pomolu se je kakih pet, šest tečajnic in tečajnikov pripravljalo na prvi potop. Med njimi je bila tudi Saška, ki je že od jutra sijala od zadovoljstva v pričakovanju, da se bo imela priložnost z Dinom družiti ves popoldan. Občudovala je njegovo visoko postavo in lahkoten nasmeh.

Preverjal je opremo in z nasmeškom spodbujal skupino: »Eto, ako smo sigurni da je sve ovo okej – idem ja po flaše!« To je bil znak, da se začenja zares.

Saška, vedno pripravljena na malo drame, je dvignila roko. »Ti, ehm … Dino, a veš, kje je danes Lara?« je vprašala in z nedolžnim obrazom prikrivala, da ima v resnici nekaj za bregom. Lare res ni bilo na pomolu.

Dino jo je nejevoljno pogledal s strogim izrazom na obrazu, a se je hitro zbral. Iz žepa je potegnil telefon in začel klicati. Ko je čakal na zvezo, je prijazno, a ne povsem prepričljivo razložil: »Da, da. Ovaj, radi nešto za strica Hrvoja, a sad će doć, kad krenemo …«

Saška je pomenljivo prikimala, kot da bi želela pokazati, da ve več, kot bi smela: »Aja, kul, ker drugače …« Dino jo je prestrelil z opozorilnim pogledom, a Saška ni odnehala. »Sem že mislila, da je pa mogoče kje s kom obtičala, ne?«

Dino se je prisiljeno nasmehnil in pospravil telefon v žep – Lara se očitno ni oglasila. Zresnil se je in s priprtimi očmi premleval možnosti. Čez nekaj trenutkov se je nenadoma obrnil k Saški in odločno rekel: »Za pet minuta se vidimo u skladištu opreme – okej?«

Saška je poskušala nekaj reči, a Dino je že odločno odhitel v kamp. Z vsakim korakom je bil bliže košarkarskemu igrišču, kjer bo morda našel odgovore. Srce mu je rahlo poskočilo, ko je pomislil na Laro, a vedel je, da mora ostati profesionalen in osredotočen na tečaj.

Ko je prikorakal na igrišče, sta Mark in Lara izmenično metala na koš in se naklonjeno nasmihala drug drugemu, kakšni posrečeni potezi sta tudi zaploskala. Dino je že od daleč začutil, da se v zraku med njima iskri in obraz se mu je zmračil. Najprej ga sploh nista opazila.

»Čao, sportisti,« je rekel, ko se jima je približal.

Lara se je z žogo v roki nelagodno prestavila ob stran, neprijetno ji je bilo, da jo je Dino zasačil z Markom.

»Živjo. Ti si Dino, ne?« je Mark previdno vprašal. Odkar je prišel v kamp, Dina še ni videl, a se ga je bežno spominjal še iz otroških časov, ko sta nenehno tičala skupaj.

Dino ga je ocenjujoče pogledal, preden je počasi prikimal. »Da. A ti si Mark – Steiner, je li?«

Mark se je prisrčno nasmehnil, saj ni pričakoval, da bo srečal znanca iz otroštva. »Uf, stari – koliko časa se že nisva videla? Deset let?«

Dino je kar preveč hladno skomignil z rameni. Mark ni vedel, kaj vse je Dino že slišal o njemu in Lari. Prav tako ni vedel, da je Lara v zvezi z Dinom. Zato se mu je zdelo, da bi ju moral predstaviti. »Ej, Lara, to je Dino. Midva se poznava še iz otroštva …«

»Več se znamo mi …« je rekel Dino in zbodel Laro: »Ti ćeš dakle slušati mamicu i preskočiti ronjenje danas?«

»Itak da ne! A je že toliko ura?« je vprašala. Lari niti na pamet ni prišlo, da bi izpustila tečaj.

»Je, je – samo tebe još čekamo,« je odvrnil Dino.

Lara je skomignila z rameni in vrgla žogo Marku. »Ja, nič – pol pa hvala za 'terapijo',« je rekla.

»Itak,« je prikimal Mark, ki še ni vedel, da sta Lara in Dino par.

»Markić, vidim dakle, da si že spoznao moju djevojku,« je Dino želel jasno začrtati mejo in užival, ko je videl, da je Marka ta informacija neprijetno presenetila.

»Ja, sem, ja … pač, slučajno,« je hitel razlagati Mark. Lara je hitro prikimala, češ: Ja, res slučajno.

Dino pa z njima še ni opravil. » Ej, Markić, pa što ne ideš i ti sa nama na prvo ronjenje.«

Mark ga je pogledal z nelagodjem, kar je Dina opogumilo. Zadel ga je v živo. »Nećeš?«

Mark ni želel dajati napačnega vtisa. »Ne, ne, ni to, da ne bi hotel …«

Dino ga je želel ponižati. »Nema problema. Normalno je, da nismo svi za sve. Jer šta ćeš, muda na primjer ne možeš kupiti …« je rekel posmehljivo.

Mark se je posmehnil, misleč: Kaj se pa greš? »Ma nemoj? Se dobimo na pomolu.«

Lara je poskušala skriti, kako neprijetno ji je bilo, ker sta se okoli nje petelinila dva fanta, ki sta ji bila naklonjena, ona pa ni vedela, kako slediti svojemu srcu.

Renato, samooklicani mojster postavljanja šotorov, je izkušeno zabijal kline v zemljo, Jana pa ga je pazljivo opazovala, pripravljena priskočiti na pomoč, če bi bilo potrebno.

»Res bi vam rada kaj več pomagala …« je rekla Jana rahlo negotovo.

Renato se je ustavil in se nasmehnil kot učitelj, ki skuša pomiriti zaskrbljenega učenca. »Gospa, poglejte, bolje je, če ima eden od naju pregled nad celo zadevo. Vi si ne morete mislit, koliko šotorov sem jaz že postavil!«

Jana se je nasmehnila in vzbujala vtis, da ga nadvse občuduje. Dovolj je bila razumna, da je vedela, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. »A res? Kje pa?«

»Raje me vprašajte, kje jih nisem!« je odvrnil Renato s samozavestjo, trdno kot klini, ki jih je zabijal.

Jana je zavestno odigrala vlogo občudovalke. Vedela je, da ji to lahko koristi. »Ja, potem ste pa res ta pravi!«

Opazovala ga je kot viteza na belem konju. Renato se je strokovnjaško nasmehnil. Užival je v vlogi odrešitelja, spomnil pa se je tudi, da je Meri in Frenku obljubil kakšno informacijo o Jani. Pomenljivo se je odkašljal.

»Jaz imam tukaj sicer že več let pavšal – kako ste se pa vi odločila, da pridete sem?« je vprašal.

Janin obraz se je za trenutek stemnil, a se je hitro zbrala. »Oh, iskala sem nekaj dosti blizu Ljubljane – pa kjer ne bi lih vseh poznala. Rada imam mir, a veste, slikarka sem in tukaj na morju bi rada tudi kaj delala.«

Renato se je vzravnal in priznavajoče prikimal. »O, lepo, lepo – kultura!«

Jana se je prisiljeno nasmehnila, Renato pa se je zatekel k pogovoru o glasbi, kjer je bil vsaj malce bolj domač. »No, jaz sem sicer bolj za glasbo kot za slike pa kipe pa to. A veste, to, Bah, Bolero, Betoven, ta klasika,« se je postavljal. »Aja, pa tudi dosti dober avdio sistem imam v avtu – mogoče greva kdaj kakšen krog, da malo poslušava kaj … ker … na internetu je zdaj čuda te klasike … Kaj pa vi rada poslušate?«

»Oh, podobno kot vi …« se je potrpežljivo nasmehnila Jana in ga mimogrede zbodla s povešenimi očmi. »Samo Bach je pa zame v glavnem pretežek.«

Renato ni zaznal bodice in je še naprej skušal dajati vtis, da dejansko kaj ve o klasični glasbi. »Ma, ne, sploh ni težek – je pa tako, da pri tej resni glasbi pomaga, če se človek zna sprostit: kakšno dobro vino, mogoče večerjica, a veste, pa gre vse lažje dol.«

Jana se je nasmehnila, a poskrbela, da Renato ne bi dobil napačnega vtisa. »Aha, a tako? Ja, super! Škoda, ker zdajle res ne bom imela časa: lih zato sem prišla na morje, da imam res mir, ker imam precej veliko naročilo za eno knjigo.«

Renato ni opazil Meri, ki pač ni vzdržala, ampak je prišla vohljat za novo gostjo. Zdaj pa je z velikim zanimanjem opazovala, kako se mož njene najboljše prijateljice odkrito spogleduje s prišlekinjo. Skrita za drevesom je zgroženo opazovala prizor in kar ni mogla verjeti, kako se Renato trudi z dvorjenjem.

»A toliko je že ura???« je nenadoma vzkliknila Jana z zaigrano zgroženostjo.

Renato je že vse lepo napeljal, zdaj pa se je poparjeno ustavil. »Ja, kam se vam pa zdajle mudi?«

»Lejte, danes imam še za delat – najprej pa še za razpakirat,« je odgovorila Jana z dvignjenimi rokami in se zaskrbljeno zazrla vanj. »Samo – koliko sem vam pa dolžna?«

Renato je široko razprl roke in s pokroviteljskim nasmehom zavrnil kakršnokoli plačilo. »Gospa, da bi jaz računal to, da sem eno malenkost naredil za žensko, ki je rabila pomoč? Nikoli! Sploh pa ne tako … tako lepi ženski!«

Prepričan, da jo je očaral, je z nasmehom položil roko na avto. »Takole se zmeniva: vi nama skuhate eno kavico, jaz pa medtem zložim vaše stvari iz avta, da se ne boste matrala ali pa celo umazala – a je prav?«

Jana se je prisiljeno nasmehnila. Ugotovila je, da se ga bo težko rešila. Renato je že jemal njeno prtljago. Preden se je lotila kuhanja, si je dovolila globoko, a neslišno vzdihniti.



Vznemirjeni tečajniki so se na pomolu veselo pripravljali na potop, le Mark se je držal nekoliko v ozadju. Lara je opazila, da ga nekaj teži in da za ravnodušnim obrazom skriva nelagodje. Pristopila je k njemu in ga razumevajoče pogledala.

»Mark, brez veze je, da greš z nami, če ti ni do tega,« je rekla nežno.

Ohraniti je skušal videz brezbrižnosti, kot da ga njene besede presenečajo. »Zakaj pa? Ni panike,« je odvrnil z zaigrano samozavestjo. Ni mu šlo najbolje – in Lara je to opazila.

»Saj sploh nisi bil na tečaju – nisi opravil teorije. A je sploh v redu, da greš brez tega?«

»Aja, to?« je rekel, odkimal in odmahnil z roko, kot da mu je vse jasno. »Ta tečaj sem že opravil pred leti. Res je vse kul.«

Lara je prikimala, a ni mogla prikriti dvoma. Zaslutila je, da Mark nekaj prikriva. Nihče od tečajnikov ni opazil, da se med njima odvija tiha, a pomembna drama.

Medtem je Dino v skladišču potapljaške opreme natančno pregledoval jeklenke s kisikom. Saška mu je pomagala, navdušena, da ji je Dino zaupal odgovorno vlogo asistentke. Kar najbolje je skušala izkoristiti čas, ko sta lahko sama.

»Ej, meni res ni jasno, kaj Lara vidi na tem Marku? En beden bogatunski bleferček …« je rekla rahlo posmehljivo, v upanju, da se bo Dino strinjal.

Z nasmeškom je pokimal in se nagnil bliže. »Je, baš to,« je pritrdil.

Saška se je zadovoljno nasmehnila in hitro dodala: »Ti si pa inštruktor … pa cel kamp že leta sam gor držiš!« Sijala je od občudovanja, vesela, da je ravno on prevzel odgovornost za potapljaški tečaj.

»Ti znaš čuvati tajnu, a?« je zarotniško vprašal in pomežiknil. Saška je evforično prikimala, ker si bosta lahko delila skrivnost.

S prstom je pokazal jeklenko, na kateri je bila vidna majhna praska. »Eto, vidi, ova flaša ogrebena je ovdje – ta je za Marka,« je rekel in se škodoželjno nasmehnil. »Neće Markić nikad zaboraviti ovo ronjenje danas …«

Saška mu je z iskrivim nasmehom nastavila petko, Dino pa ji je v odgovor zadovoljno plosknil.





SPLETKE


V temi noči


V Kampu Paradiso spletke postanejo življenjsko nevarne. Bo Meri odkrila, kaj namerava nova obiskovalka kampa? Kaj ima Pečnik v načrtu za Edvarda Steinerja? Se bo Mark sploh še kdaj potopil pod vodno gladino?

»A ti si pa samo ena mora, ki pride takrat, ko sem že prepričan, da slabše pa res ne more biti več. Večkrat si me že nakurila v teh dveh dnevih, ampak v bistvu si samo tako, malo flirtala, ko ti je bilo dolgčas.« – Mark



Sončni žarki so zlatili nakodrano gladino morja, ko so se tečajniki zbrali na koncu pomola. V zraku je bilo čutiti mešanico vznemirjenosti in živčnosti, ko so se fantje in dekleta pripravljali na svoj prvi potop. Dino pa je bil popolnoma zbran. Ko je tečajnike zbral okrog jeklenk s kisikom in je vsak izmed njih v rahlo tresočih rokah že držal masko – če si je ni celo poveznil čez obraz –, se je zdelo, kot da se je – tako postaven in samozavesten – rodil z masko za potapljanje na glavi.

Njegova drža je izžarevala avtoriteto, a v njegovih očeh je bilo opaziti iskrico vzvišenosti. »Prvi put u moru važno je samo naviknut se na flaše i na opuštenost koja nama omogučava plutanje u vodi. Provjest ćemo pola sata ovdje u blizini, komuniciraćemo rukama, malo plivati i gledati … Sve jasno?« je rekel z resnim tonom, ki ga je mehčal njegov istrski naglas.

Vsi so pokimali, a vseeno se je zdelo, da se nekateri med njimi še vedno borijo s strahom. Mark, ki je imel običajno vse pod nadzorom, je tokrat umikal pogled. Ni želel, da bi kdo opazil njegovo nelagodje. Saška, polna energije in vedno pripravljena na izzive, je vzkliknila: »Jaz bi šla prva!«

Dino se je prebrisano nasmehnil in odkimal. »Ne, ne, prvi ide naš počasni gost, gospodin doktor Steiner,« se je pikro pošalil in Marku podal jeklenko s prasko. »Eto, buraz, ti navodno to sve znaš, je li?« je dodal z blagim posmehom.

Mark, ki je na vse pretege poskušal ostati miren, je le nonšalantno prikimal. V resnici je bil ves iz sebe. Z jeklenko na rami je stopil na rob pomola in se brezizrazno zagledal v vodo pod seboj. Valujoča gladina, ki se je ob skalah, na katerih je stal pomol, penila in vrtinčila, ga je spominjala na lovke temnega bitja, ki hoče seči po njem in ga potegniti v črno globino. Kot, da bi sanjal težke sanje ... Ne da bi premaknil glavo, je s pogledom poblisnil proti tečajnikom, nato pa se znova zazrl v morje. Še vedno ga je spominjalo na nočno moro, na tisto nočno moro, zato je prebledel.

Dino je zlobno pripomnil: »Dame i gospodo, medjunarodna avtoriteta – doktor Steiner.«

Mark, ki ni več želel poslušati Dinovih zbadanj, je po lestvi hitro zdrsnil v vodo. Na spodnji letvici je, ko je bilo njegovo telo že skoraj v celoti potopljeno v vodi, počepnil in si z eno roko popravil masko na obrazu. Z drugo roko je segel po regulatorju, ga potisnil v usta, nato pa popustil prijem na lestvi in se spustil pod gladino.

Voda ga je objela kot hladna, a pomirjajoča odeja, ki je za trenutek utišala njegov notranji nemir.

*

Sonce je bilo že precej visoko, ko je bilo na Janini parceli že vse urejeno, a je Renato tam še kar vztrajal. Šotor je bil postavljen, miza in stoli so bili na svojem mestu, prtljažnik avtomobila sicer še odprt, a izpraznjen. Na mizi sta stali dve skodelici kave in odprta škatla piškotov – čeprav je bila Jana že naveličana njegove družbe, ga ni mogla kar tako odsloviti, saj ji je res veliko pomagal.

»Ja, vidite, tako je pri nas v kampu: prvi dan delovna akcija, potem pa do zadnjega en sam mir!« je govoril Renato, zadovoljen s svojim delom.

Jana mu je prikimala, čeprav se je v njej nestrpnost vedno bolj kopičila. »To me veseli – saj sem vam rekla, da …« je poskušala namigniti, »… da imam čez poletje kar precej za delat.«

Renato je premeril parcelo, jasno je bilo, da Janinega sporočila ni doumel. »A potem bo tole čez poletje kakor neki atelje?« je vprašal z zanimanjem.

»Ja, no, pol, ko bom vse stvari razpakirala,« je Jana poskusila potrditi njegovo domnevo in ga ponovno vljudno odsloviti.

A Renato je v tem našel zgolj povabilo in si zadovoljno pomel roke. »Imate pa res srečo, da sem tukaj!«

»Res vas ne bi rada še dodatno obremenjevala. Kavico sva pa tudi že spila …« je Jana že skoraj obupano rekla.

A še preden bi se Renato domislil izgovora za nadaljnje druženje, ju je zmotil zvok s sosednje parcele. Oba sta se začudeno ozrla in zagledala Edvarda, ki je na berglah prihajal izza prikolice. »Gospa, oprostite, mislil sem, da bo moj vnuk tukaj, a je nekaj prišlo vmes,« je Edvard prijazno rekel Jani. Ko je opazil Renata je s prikrito nestrpnostjo prikimal tudi njemu: »Pozdravljeni.«

Renato je s prisiljenim nasmehom odzdravil: »Dan, dr. Steiner.«

»Veseli me, da ste se sami znašli,« je Edvard njegov pozdrav prezrl in nadaljeval pogovor z Jano.

Renato je hitro pristavil: »Na srečo sem jaz prišel mimo.«

Edvard pa je le prikimal: »Izjemna sreča.« Nato pa, nagnjen k Jani, znižal glas. »A vam je gospod Renato že povedal, kaj počne pri nas? Pravi James Bond!«

Renato je zavil z očmi, medtem ko je Jana, ki je zaznala Edvardovo zbadljivost, zaigrala osuplost. S široko razprtimi očmi in roko na ustih je pogledala Renata. »Ne – ste res tajni agent?« je šepetaje vprašala.

Edvard Renatu ni dal priložnosti za odgovor. »Pa še kako tajen! Toliko, da nihče ne ve, kaj sploh počne.«

Renato je nervozno brisal prah z rok in se vzravnal kot otrok, ki želi pokazati, koliko je zrasel od lanskega leta. »Nisem tajni agent. Bil pa sem višji uradnik na Ministrstvu za pravosodje.«

Edvard se je še vedno muzal, tokrat z očesom na Renatovi roki brez poročnega prstana. »Ah, oprostite, videz lahko vara. Sodeč po vsem, pa niste bili samo višji uradnik, ampak tudi poročeni.«

Renato mu je namenil nejevoljen pogled, medtem ko je Jana radovedno spremljala njun pogovor. Edvard je še naprej užival v draženju, očitno zadovoljen s svojo igro besed in Renatovo vidno nervozo, ona pa se je odločila, da zastonj predstave ne bo zamudila.

Jutranje spletke

Za Meri dan ni začel prijetno. Čeprav je njen mož še spal, ko se je vrnila v prikolico, ni niti za trenutek oklevala. V svojem besu ni imela časa za potrpežljivost. »Frenk, ej Frenk – daj, zbudi se! Ne boš verjel, kaj sem videla!«

Kljub nenadnemu vpitju se je Frenk le malce predramil. Mel si je oči in ji poskušal odgovoriti. »Kdo … kaj ni verjel?«

Meri za njegovo počasnost ni imela potrpljenja. Z rokama je udarila po postelji. »Frenk – to ni več hec! Takoj vstani!« Tudi to ni zadoščalo, in čeprav je Frenk zaradi nenadnega viharja sédel, še vedno ni bil popolnoma buden, njegova žena pa je bila neomajna. »Jaz bom znorela! Ta … ta krava ni samo meni ukradla parcele – zdaj hoče še Ines ukrasti moža!«

To je Frenka hipoma zbudilo, da je doumel, o čem govori Meri. »Ženska – pri Steinerju – kako ukrasti Renata? On je šel tja kakor … poskusit tisto, no … media… mediatacijo!« Zaskrbljeno je pogledal svojo ženo. »In kaj je torej bilo?«

Ta pa je le togotno odkimavala in v besu nadaljevala. »Jaz ne vem, a je on to že ves čas planiral, ampak namesto da bi šel tja in se pač zmenil, se ji je tam samo nekaj smejčkal pa se ji klanjal kot v kakšnem srednjem veku. Ona pa isto njemu – kakšna lajdra ti je to! Meni spelje parcelo, moji najboljši prijateljici bi pa moža!« Med govorjenjem z rokami jezno maha po zraku, da bi ponazorila resnost situacije.

A Frenka ni prepričala. »Kako ti vse to veš?«

»Kako neki? Videla sem jo na svoje oči!« mu je odgovorila Meri in s kazalcem in sredincem pokazala na svoji očesi.

»Joj, a tja si šla? Čeprav je šel Renato?« je njen mož nezadovoljno zmajal z glavo.

»Ja, 'je šel'« z očmi zavije Meri. »Samo ti pa jaz nisva vedela, da ima Renato očitno velike načrte s to 'gospo'!«

»No – ne! To pa ja sama veš, de Renato res ni tak!« je poskušal svojega kolega braniti Frenk.

Meri pa se ni vdala in je odločno odkimala. »Vem samo, da ti nisi tak! Za Renatota sem pa mislila … dokler ga zdaj nisem videla, kako se je šel očitno kurbat!«

*

Tečajniki na pomolu so z zanimanjem in pričakovanjem opazovali Markovo podobo pod gladino. Njihov učitelj, Dino, je stal ob robu pomola, v kotičkih ustnic pa mu je igral hudoben smehljaj. Saška, njegova prijateljica, ga je vprašujoče pogledala in dvignila obrvi, kot bi želela izvedeti, kako daleč bo šel, Dino pa ji je samo pomežiknil, kot bi govoril v jeziku, ki ga razumeta le onadva. Lara, ki je prav tako stala na pomolu, njunega pogovora, četudi je potekal brez besed, ni prezrla. »Kaj se pa gresta vidva?«

Toda preden ji je Dino lahko odgovoril, se je zaskrbljeno oglasil eden od fantov v skupini: »Nekaj je narobe!«

Vsi so se obrnili proti vodni gladini. Mark, ki je bil še pred kratkim le nekaj metrov pod vodo, je zdaj krčevito mahal z rokami, njegova lica so se napihovala in sproščala, oči pa so bile široko izbuljene. V njih se je zrcalil strah.

Markove roke so nemočno grabile proti površju, medtem ko ga je teža jeklenke zvračala nazaj. Lara je začutila, kako tudi njo preplavlja panika, srce ji je začelo biti hitreje. »Kaj je to? Nekaj ni kul …« je zaskrbljeno kriknila.

A Dino je le skomignil z rameni, kot da ga vse skupaj ne zanima. »Pojma nemam – možda neka koreografija iz 'Sharma'?« je brezskrbno odvrnil.

Markovo telo je zdaj obmirovalo in začelo toniti. »A je to normalno?« je svojega fanta vprašala Lara, njene oči so bile polne skrbi.

»Valjda je kad kaže da je sve naučio u Sharmu,« je odgovoril Dino in ponovno skomignil. »A ako nije naučio, neka sad popije malo vode pa da zapamti da ronjenje nije za njega.«

Lara je bila nad Dinovo ravnodušnostjo zgrožena. »Pa kaj je narobe s tabo?« je jezno izbruhnila. Pogledala je proti morju in v njej se je razplamtela prava panika. Marka ni bilo več videti pod gladino in zavedela se je, da gre zares.

»Dino, fak – naredi kaj! Dino!!! Takoj!« je zavpila, njene besede so bile polne obupa, saj je vedela, da mora ukrepati, preden bo prepozno.

Globoko pod modro gladino morja je Mark začutil, kako mu zmanjkuje zraka. Zdelo se mu je, da bo njegova pljuča zdaj zdaj razneslo, in vedel je, da bo, ko se to zgodi, vsega konec. Srce mu je divje razbijalo. Panika ga je preplavila nepričakovano, skoraj kot val, ki ga je pogoltnil in potisnil še globlje pod gladino. Namesto da bi se boril proti občutku tesnobe, da bi zajahal val in skušal priti na površje, je počasi tonil, kot bi mu bilo vseeno, ali bo še kdaj uzrl dnevno svetlobo.

V tistem trenutku se je ob njem pojavil Dino.

Mark, še vedno ujet v krču panike, je začel kriliti z rokami in se celo otepati Dinove pomoči. Kot bi bil v nekakšnem transu, je njegova podzavest zavračala vsak poskus rešitve, kot da bi bil bolj varen tam spodaj, v tišini in temi.

A Dino ni odnehal. Kljuboval je Markovim obupanim poskusom, da bi se ga znebil, in ga končno trdno prijel. Vedel je, da ne sme popustiti. Da mora Marka spraviti nazaj na površje, kjer ga čakata svetloba in zrak.

Nazaj na varno.



Sončni žarki so se prebijali skozi krošnje dreves, ki so obdajala Kamp Paradiso, kjer so se pavšalisti v poletni vročini zabavali v senci svojih šotorov in prikolic. Edvard Steiner je slonel na berglah in opazoval Renata Stražarja, nekdanjega obveščevalnega agenta, kako se poigrava s svojim poročnim prstanom. Izraz na njegovem obrazu je bil resen, ko je poslušal Renatovo pripoved o tem, kako prstan sname pred delom.

»Jaz ne vem, kakšne stvari delate vi, doktor Steiner, samo jaz ga med delom snamem – snamem iz spoštovanja, da ga ne poškodujem!« je ponosno pojasnjeval Renato, prepričan v svojo delovno etiko.

Edvard je poznavalsko prikimal, njegove oči so se z zanimanjem osredotočile na svetleči kos kovine v Renatovi roki. »Mhm, mi kirurgi tudi – ker pač moramo delati v sterilnem okolju. Zabijanje klinov pa sterilnosti ne zahteva, a ne?«

Renato se je posmehljivo napihnil, kot bi Edvard pravkar izzval njegovo moškost. »Mislil sem resno fizično delo, kjer se prstan lahko poškoduje. Sprašujem se, ali ste vi to kdaj sploh počeli?«

Edvard se je odločil prezreti Renatov predrzni namig. »Ne vem točno, kaj imate v mislih. Zlato se topi v živem srebru, za resno deformacijo takegale prstana bi pa potrebovali silo, ki bi zdrobila tudi vse kosti v roki. Taka nevarna delovišča imajo zelo natančne predpise za varnost pri delu.« Njegov glas je bil miren, a v njegovih očeh se je zaiskrilo, ko je dodal: »Verjamem pa, da je postavljanje šotora nevarno delo, ja?«

Jana Dolenc, ki je stala ob strani in opazovala besedni dvoboj, je komaj zadržala smeh. Renato, besen in užaljen, si je prstan hitro nataknil nazaj na prst. »Gospa, veselilo me je pomagat, še bolj pa me veseli, da boste naslednjič lahko računali na pomoč večjih ekspertov.« Kot razžaljen dobrotnik se je ponosno vzravnal in se strumno odpravil. »Adijo!«

»Na svidenje, gospod Renato! Pa hvala, res!« se je poslovila Jana.

»Še naprej lep dan, gospod Renato,« se je z nasmehom na obrazu poslovil tudi Edvard, ko je Renato užaljeno odhajal.

Ko sta Jana in Edvard čakala, da je Renato izginil iz slušnega dosega, je Jano še vedno prešinjal smeh. Edvard je skomignil z rameni. »V resnici nisem vedel, ali nosi prstan ali ne. Ampak z gospo sta dolgoletna pavšalista, tako da to, da ženo ima, to pa sem vedel …«

»Kar dobro ste ga pičili, ja. Skoraj malo žleht, a ne?« je priznala Jana z nasmehom.

Edvard je dvignil obe roki v znak nedolžnosti. »Namen posvečuje sredstva: zdelo se mi je, da ste se ga vi že precej naveličali. A sem se zmotil?«

Jana se je hvaležno nasmehnila. »Tega pa nisem rekla.«

Počasi se je namrščila in si položila roko na trebuh. »Danes nisem še skoraj nič jedla. Če z vnukom nimata drugih načrtov – a bi se mi pridružila pri malici? S seboj imam že skuhano rižoto in če bom znala prižgati gorilnik, bo hrana na mizi že čez dobrih pet minut!«

Edvard je zadovoljno prikimal. »Za gorilnik se bom že jaz pobrigal – vaša rižota je pa zagotovo veliko boljša od vsega, kar znava skuhati moj Mark in pa jaz.«

Jana se je prijazno nasmehnila. »Dajte še njega poklicat? Dosti bo za vse.«

Edvard se je v trenutku zresnil. »Občutek imam, da hoče biti malo sam. Bo že prišel, ko bo spet za družbo.«

Jana je začutila njegovo stisko in začela brkljati po šotoru, da bi tudi Edvardu dala trenutek miru in samote.

*

Frenk je bil z eno nogo še vedno v svetu sanj, ko je Meri polna energije že snovala svoje načrte za tisti dan. V ozadju je dišalo po sveže kuhani kavi, okraski v prikolici pa so se lesketali v jutranji svetlobi.

»Ti kar še malo počivaj, ljubi,« mu je sladko rekla Meri in posegla po telefonu. »Jaz bom pa poklicala Ines.«

To je bilo dovolj, da se je Frenk spet zbudil. Njegove oči so se široko odprle, v trenutku je skočil pokonci in ji brez besed vzel telefon iz roke. Njegov izraz je bil resen, skoraj strog.

»Kaj se pa greš?« je Meri osuplo vprašala, presenečena nad to nenadnostjo.

»A sem ti rekel, da pusti to pri miru? Itak je šel Renato do te babe zato, da bi tebi uslugo naredil,« je resno pojasnil Frenk, ko se je utrujen sesedel nazaj na posteljo.

Meri je odkimavala z odločenostjo, njene oči so bile ostre. »Ne vem več, kaj je bilo – ja, šel je, samo zdaj se pa tam obnaša kot en babjek. Dolžnost prijateljic je, da pazimo ena na drugo.«

Frenk je odkimal, potrpežljivost ga je že zapuščala. »Dolžnost prijateljev pa, da ne mešamo dreka tam, kjer ga ni.«

Meri se ni dala. Stisnila je ustnice in se z zadržano jezo zazrla vanj. »Kaj tebi ni jasno?«

»Okoli česa?« je odvrnil Frenk, zmeden ob njeni vztrajnosti.

»Glede te parcele: ta baba mi je speljala mojo parcelo, in če mi nobeden drug noče pomagat, mi bo pa Ines! Pa tudi če moram zato malo pretiravat okoli Renatota …« Meri je odločno vztrajala, njen glas je bil oster in nepopustljiv. »Ne, sploh ne bom pretiravala – ti ga nisi videl. Samo da Ines pride, pa se lahko tista babura še isto minuto spoka … Hrvoje me bo še prosil, naj vzamem to parcelo. Prosil me bo, bleferček, in potem mu bom mrtvo hladna rekla: 'Odvisno od cene.'«

Napetost je naraščala, ko so zaslišali hitre korake zunaj prikolice. Vrata so se sunkovito odprla in noter je planil Kevin, očitno razburjen.

»Ati, mami, dol, hitro!« je zavpil, njegove oči pa so se svetile od vznemirjenja.

Frenk in Meri sta se takoj postavila pokonci, prepir je bil ob sinovi stiski naenkrat pozabljen. »Kaj pa je?« je vprašal Frenk, ko sta se namenila proti izhodu.

»Saška?« je zaskrbljeno vprašala Meri.

»Ne vem – se je pa nekaj zgodilo dol na potapljaškem tečaju!« je zadihano povedal Kevin, ki je od svojega tekaškega podviga še komaj zajel dovolj zraka.

Oba starša sta nemudoma stekla proti obali.

Tisti dan je bilo morje mirno, a ob pomolu se je zbiralo vse več ljudi, ko je Dino z vso močjo vlekel Marka iz vode. Njegovo srce je divje razbijalo, misli pa so bile polne obžalovanja zaradi nepremišljene potegavščine, ki je tako grdo ušla izpod nadzora. Na pomolu so Lara, Saška in drugi tečajniki obnemelo spremljali prizor.

Končno je dosegel lestev in potegnil Marka iz vode, ki je bil povsem negiben. Eden izmed fantov je skočil v vodo in Dinu pomagal držati Marka nad gladino, medtem ko so ga preostali tečajniki izvlekli na pomol.

Ko je Markovo telo ležalo na varnem, ga je Lara hitro začela oživljati. Njeni gibi so bili odločni in zbrani. Obrnila ga je obrnila na trebuh, dekle poleg nje pa je dvomeče vprašalo: »A ne bi moral biti na boku?« A Lara se ni ustavila. Z obema rokama je Markovo telo dvignila v pasu, da je iz njegovih ust priteklo nekaj vode, nato pa ga je obrnila nazaj na hrbet, pokleknila ob njegovo ramo in mu položila roko na čelo. Po petih hitrih vpihih v usta je začela masirati srce.

Dino, še ves moker, je prizor opazoval s strahom in zadrego, občutek krivde mu je polnil prsi, a se ga trudil prikriti. Skupina gledalcev, zbrana okrog Lare, je napeto spremljala vsak njen gib. Saška, dežurna šaljivka, je zdaj zaskrbljeno opazovala, kako Lara po tridesetih stiskih nadaljuje z dvema vpihoma, nato pa spet z masiranjem srca.

Mark je ležal nepremično, obrazi okoli njega so tesnobno čakali na njegov trzaj. Dino, ki je ostal ob strani, je nemočno opazoval dogajanje, ki je bilo zdaj mnogo resnejše, kot si je kdaj predstavljal. Pretiraval je ... Moreče ozračje je preplavilo pomol.

*

Čeprav Markova družina ni vedela, da negibno leži na pomolu, je tistega dne tudi v stanovanju Steinerjevih vladalo napeto vzdušje.

Julija je stala ob kuhinjskem pultu, zaradi njenih bledih potez so bili globoki podočnjaki še toliko očitnejši. V eni roki je držala škatlico s tabletami, iz katerega je iztisnila dve in ju pogoltnila s požirkom vode. Trudila se je obvladati glavobol, ki jo je mučil, medtem ko so ji misli zaskrbljeno begale.

Nenadoma je zaslišala odpiranje vhodnih vrat in razposajen glas hčerke Ele, ki je odmeval po hodniku. »Mami, super je bilo – tako dobre fotke imam! Kanadski bobri imajo čisto novo bobrišče s podvodnim vhodom, noro dobro je! To moram takoj Marku poslat!«

Julijo je postala nejevoljna ob omembi sina, ozrla se je proti Davidu in Eli, ki sta zdaj stala v kuhinji, polna navdušenja po obisku živalskega vrta. Ela je že brskala po telefonu, da bi bratu poslala fotografije, ki jih je posnela samo zanj. »Kanadski bobri so Markove najljubše živali, veš,« je vztrajala Ela in zadovoljno prikimavala.

»Mhm, Markove pa res,« je zamrmrala Julija bolj sama sebi in se obrnila k Davidu, ki jo je pozorno opazoval.

»Ti pa, izgleda, da si malo bolje, ne?« jo je vprašal z rahlo skrbjo v glasu.

Julija je zgolj skomignila z rameni, njene misli so bile še vedno daleč stran. Obrnila se je k Eli, odločena, da se posveti hčerki: »Daj, no, pokaži mi te bobrčke!«

Ela je mami navdušeno podala telefon, vesela, da se končno zanima za nekaj, kar ji je pomembno. »Lej! A niso top?« je vzkliknila, ko je Julija z njo pregledovala slike.

»Mhm, pa so,« je Julija odgovorila odsotno, ji hitro vrnila telefon in dodala: »No, kar takoj jih pošlji Marku – ful bo vesel.«

Medtem ko je Ela pošiljala sporočilo bratu, je David na pol sumničavo opazoval Julijo. Nenadna pozornost, ki jo je izkazala hčerki, ga je presenetila. Julija je pogledala proti njemu s sladkim nasmehom, a cinizem v njenem glasu ni bil zato nič manj očiten: »Kaj pa si ti lepega videl v živalskem vrtu?«

David je mirno, a šaljivo odvrnil: »Veliko staršev, ki so bili zelo veseli, da se njihovi otroci fajn zabavajo.«

Julija se je ob njegovih besedah za trenutek zamislila in se nato s sladkim nasmehom obrnila nazaj k Eli. »No, daj, muca, pokaži mi še druge fotke! Bobrčki so bili res top!« je spodbudila hčerko, ki jo je presenečeno pogledala. Otroško veselje nad mamino pozornostjo se je spremenilo v začudenje.



Jana je stala ob majhni kuhalni mizi, namenila se je pogreti rižoto, a njene misli so bile nekje drugje in oči so ji uhajale proti morju.

Edvard je bil sicer zaposlen s plinskim gorilnikom, a je opazil njeno zamaknjenost. »Vidim, kako vam pogled ves čas uhaja proti morju … vas mika iti zaplavat, a ne. Kar pojdite, kar, bom že jaz tukaj uredil vse,« je rekel in preverjal ventil na gorilniku.

Jana se je rahlo živčno zasmejala in odmahnila z roko, kot bi hotela odgnati svoje misli. »Ne, ne – niti slučajno. Pa tudi res sem lačna,« je nemirno odvrnila.

Edvard se je nasmehnil. »No, po malo telovadbe je hrana še boljša.«

Jana je prikimala, vendar je ostala resna. »To drži – ampak telovadba na prazen želodec pa ni nič luštnega,« je odvrnila in se poskušala osredotočiti na pripravo hrane.

Ko je Edvard uspel sestaviti gorilnik in dal znak, da je vse pripravljeno, je Jana izkoristila priložnost, da mu zaupa svoje skrbi. Stiske ni mogla več skrivati in želela se je nekomu izpovedati. »Je že v redu, itak nimam kaj skrivat: vi ste tukaj z vnukom, jaz pa sem prišla zaradi hčerke,« je začela in se nekoliko namrščila. »A veste, vpisala se je v potapljaški tečaj in me pač malo skrbi. A pretiravam?«

Edvard je odkimal in jo pomirjajoče pogledal. »Neee, kje pa! Normalno je, da nas skrbi za otroke,« je rekel s spodbudnim nasmeškom. »Ampak, če vas pomiri – dobro poznam tega fanta, ki vodi tečaje. Dino je Hrvojev nečak, torej lastnika recepcije. Ima mednarodno licenco PADI in tečaje vodi že vsaj tri leta, tako da vas res nima kaj skrbet.«

Jana se je hvaležno nasmehnila, njeno telo se je ob olajšanju nekoliko sprostilo. »To je pa dobro slišati še od koga drugega kot od moje hčerke.«

Edvard je prikimal, saj je dobro vedel, da otroci, kadar si kaj zares želijo, pogosto povedo le tisto, kar si starši želijo slišati. Medtem ko sta nadaljevala pogovor, je v ozadju morje še naprej šumelo, njun pogovor pa se je zlil s pomirjajočim refrenom valov.

*

Mark je ležal na pomolu. Še vedno ves omotičen se je zbujal. Okoli njega so se zbrali Dino, Lara, Saška in nekaj drugih tečajnikov, ki so prestrašeno opazovali prizor. Laro je vidno skrbelo, Saškino živčnost pa je, ko je Mark zakašljal in začel pljuvati vodo, zamenjalo nekaj preziru podobnega.

Ko je videl, da je z Markom vse v redu, je Dina minil vsakršen občutek krivde in zdaj je le še užival v trenutku, ko je bil Mark ponižan. Samozavestno se je približal Marku in se rahlo nasmehnil. »Ovaj, Mark, da ni bilo ono u Sharmu neko baby-ronjenje?« je posmehljivo vprašal, medtem ko se je sklonil k njemu. Lara ga je grdo pogledala, Saška pa se je na ves glas zasmejala, medtem ko so drugi tečajniki še vedno pozorno opazovali Marka, ki je prihajal k sebi. Dino se je vzravnal in poskušal preusmeriti pozornost nase, kot bi želel pokazati, da je on tisti, ki obvladuje položaj. »Ono tamo je turizam visoke klase – a ovo kod mene je ozbiljan sportski tečaj. Jebi ga, bez šminke,« je rekel z naslajajočim se glasom, polnim samozavesti.

Medtem ko je govoril, se je Mark počasi spravil v sedeč položaj, osramočen in jezen nase, ker se je pustil izzvati in nato še ponižati. Brez besed je vstal in se majavo ter sključenih ramen napotil stran. Lara je hotela steči za njim, vendar jo je prekinil odločen glas.

»Stop – da mi nobeden ne gre v vodo!« je zavpil Frenk, ki je prispel na pomol skupaj z Meri. Oba sta bila vidno zaskrbljena. Meri je takoj objela Saško, Frenk pa se je osredotočil na Dina in ga ostro prijel za ramo. »Mulo, a imaš ti res licenco za učit potapljanje?« ga je vprašal s strogim glasom.

Dinu je bilo neprijetno, vendar je samozavestno odgovoril: »Itak da imam. Već tri leta.«

Saška je zaznala priložnost, da se postavi na Dinovo stran in malček upre svojima staršema. »Ej, itak, saj ja vesta, da že več let uči tu,« je rekla, kot bi povedala nekaj vsesplošno znanega in samoumevnega.

Frenk je zmajal z glavo, še vedno ni bil povsem pomirjen. »Kaj je bilo pa pol to nekaj z enim reševanjem?« je vprašal.

Saška je z glavo prezirljivo pokazala za Markom. »Mah, nič, ta mali Steiner se je pač usral – ampak ga je Dino takoj rešil, a ne?«

Občudujoče je pogledala Dina in druge tečajnike, ki so prikimali. Za Laro se sploh ni zmenila, ta pa je Dina in Saško vedno bolj sumničavo opazovala, spomnila se je namreč njunega zarotniškega pogleda pred Markovim potopom.

»Se pravi, je bil vse skupaj čisto brez veze alarm?« je vseeno ponovno vprašal Frenk, prepričan, da bo prišel zadevi do dna.

»Ja, ati – ne sekiraj se, Dino ima stvari pod kontrolo,« je mirila Saška.

Dino se ji je hvaležno nasmehnil, ker ga ni izdala, Lari pa se je vse skupaj zdelo še bolj sumljivo.



Dnevno sobo stanovanja družine Steiner je prevevalo tiste vrste nedeljsko popoldansko vzdušje, ko čas teče počasi in lenobno. Julija je sedela na kavču, naslonjena na mehke blazine, na videz je poslušala Elo, ki ji je z vsem navdušenjem kazala fotografije z obiska živalskega vrta. Občudovala je posnetke pisanih ptic in igrivih opic ter o vseh teh doživljajih na vsak način želela povedati tudi mami. A Julija je bila z mislimi nekje daleč stran.

»A veš, kako hecno pojejo zlatolični giboni? Pazi!« je dejala Ela in poskušala posnemati nenavadne zvoke opic, ki so odmevali po prostoru kot opozorilne sirene. Julija se je ob teh zvokih komaj opazno namrščila, a Ela tega ni opazila, ker je bila preveč zatopljena v oponašanje. »A ni super?« je vprašala Ela, še vedno polna energije in pričakovanja.

»No – kot sirena za bombni napad …« je Julija komentirala s kančkom sarkazma, ki ga Ela ni zaznala. Veselo je nadaljevala s čebljanjem, popolnoma osredotočena na svoje doživetje.

»Ampak, a veš, kako so drugače luštni!« je nadaljevala Ela, Julija pa je v mislih spet začela tavati drugam. Nenadoma se je v njenem pogledu zasvetila zamisel, ki je prekinila njen naveličan izraz.

»Daj, še to pošlji Marku – pa dediju tudi,« je predlagala, nato pa na hitro dodala: »Pa napiši jima še, da ju pogrešaš. Saj ju, ne?« je strogo vprašala, pri čemer je pričakovala odločno pritrditev.

»Ja, ful!« je odgovorila Ela, ob čemer je Julija dobila zadovoljen zarotniški nasmeh.

»Veš kaj? Jaz imam pa eno idejo: kaj, če bi šli mi na en obisk k njima – na morje!« je predlagala in Eli so oči kar zažarele od navdušenja. Hitro je prikimala.

»Ful dobro, ja!« je vzkliknila, a njen nasmeh je bil kratkotrajen, saj jo je nenadoma obšla misel, zaradi katere je s pridržkom pogledala Julijo.

»Samo … a ti to resno, mami?« je previdno vprašala, v očeh ji je zatrepetal dvom.

Julija je samozavestno prikimala in jo mirila.

»Mislim, ker si rekla, da ti v ta kamp … živa ne stopiš … ?« je previdno nadaljevala Ela, a Julija se je zasmejala, kot da bi bila to najmanjša možna ovira, in brezskrbno zamahnila z roko.

»Ah, ne! To si morala nekaj narobe razumet. Ali sem bila pa jaz lih samo slučajno kaj slabe volje?« ji je zagotovila in Ela je končno začutila olajšanje. Na njenem obrazu se je razlezel širok nasmeh, ko je objela svojo mamo, Julija pa ji je s komaj opaznim navdušenjem objem vrnila.

»Super bo, super! No, zdaj pojdi pa pogledat, kaj moraš danes še naredit, da lahko jutri gremo!« je zaključila, v glavi že pri svojem načrtu, medtem ko je Ela s širokim nasmehom stekla v svojo sobo.

*

V gozdičku nad plažo je Mark počasi začel umirjati svoje dihanje. Pogled je uprl v tla, njegova drža je bila napeta, dih pa plitek, kot da bi se boril z nevidnim sovražnikom. Z rokami je trdno pritisnil na hrapavo deblo drevesa, čelo je naslonil na lubje, kot bi v naravi iskal oporo, da bi pregnal notranje demone, ki ga niso hoteli zapustiti.

Čeprav je bil obkrožen z naravo in svežim morskim zrakom, je imel občutek, da mu ne pomagajo kaj dosti. Spomnil se je utopljenca, ki ga je videl v bolnišnici, podobe, ki se mu je znova in znova prikazovala, prepredena z občutki krivde in strahu.

Zavedel se je, da se bo moral soočiti s preteklostjo in se osvoboditi njenega bremena.

*

Sonce je na pomolu neusmiljeno pripekalo. Frenk, Meri in Saška so stali nekoliko stran od Dina, Lare in preostalih tečajnikov. Meri je pomirjena uživala v sproščenem vzdušju, vendar je bil Frenk še vedno zelo zaskrbljen in nezadovoljen zaradi jutranjega dogodka. »Ne vem, a je res vse v redu – kaj se ima eden za utapljat na baje da profesionalnem tečaju?« je komentiral Frenk, njegov pogled je bil uprt v skupino tečajnikov, njegove obrvi pa so oblikovale sumničav lok.

Saška je v odgovor prezirljivo zamahnila z roko. »Ej, ati, to je bilo samo zato, ker je ta mali Steiner mislil, da vse obvlada. Silil se je zraven, Dino je hotel biti prijazen, samo če si blefer, si pač blefer – tako da se je ta revček na koncu totalno usral, in če ga ne bi Dino rešil, bi bilo pa res lahko bad.«

Frenk se je sumničavo obrnil k njej. »Se pravi, ti si prepričana, da Dino res obvlada?«

S prepričljivo držo je Saška položila roko na srce, drugo roko pa dvignila. »Ati, prisežem.«

Frenk je počasi prikimal, a ni bil videti povsem pomirjen. »No, čisto možno, da je tule res naredil vse, kot je treba. Po drugi strani moraš pa vedet, da ga ni Hrvatarja, ki ne bi v čisto vsakem Slovencu videl bankomata na dveh nogah.«

Meri, ki je bila navajena njegovih dvomov, ga je prijela pod roko in poskusila omiliti napeto vzdušje. »Ja, ljubi, vsi od nečesa živimo, a ne?« je rekla, pri tem pa pomežiknila Saški. »In če je Dino rešil ta malega Steinerja, nekaj že zna, bi jaz rekla.«

»Ja, ati, res, na polno obvlada!« je z živahnim nasmehom pritrdila Saška.

Frenk je še zadnjič pogledal čez ramo, medtem ko ga je Meri vlekla proč. »Ko bo konec, takoj pridi povedat, kako je bilo!« je zarentačil proti hčerki.

»Okej, dijoooo!« je navihano odgovorila Saška in opazovala, kako starša odhajata. Nato se je ponovno pridružila tečajnikom, kjer jo je Dino pričakal z naklonjenim nasmeškom. Z dlanmi je glasno plosknil, da bi skupino spodbudil k ponovnemu začetku. »Ajde, ekipa! Sad medju nama nema više razmaženih svjetskih avtoriteta …« je s posmehom rekel, da je Saška glasno prhnila. »… da krenemo mi onako kako smo dogovoreni …« Lara je ob teh besedah le dvomeče zmajala z glavo. To je pritegnilo Dinovo pozornost. »Da? Zar nešto ne valja?«

Ostro je odgovorila: »Ne vem, kaj se gresta ti in Saška, ampak namesto, da bi skrbel za varnost vseh nas, si Marka očitno zanalašč spravil v nevarno situacijo!«

Pogled je usmerila še k Saški. »Ti si pa zraven navijala! Preveč je bilo!«

Ne da bi čakala na odgovor, se je obrnila in začela odhajati.

Dino je osupel gledal za njo. »Pa – šta … halo, gdje ćeš sad?«

Lara je na hitro odgovorila čez ramo: »Pogledat grem, a je Mark v redu.«

Dino je poparjeno premeril preostale tečajnike, ki so zdaj bolščali v tla in umikali pogled.

»Pa kaj se gre ta kelnarica? Kot da Mark ni odrasel? A ga je kdo silil v vodo?« je dogajanje razjarjeno komentirala Saška. »Predvsem pa – kaj bi bilo, če ga ne bi ti rešil?«

Dino je pogledal tečajnike, ki so začeli pritrjevati. Za prazno jeklenko niso vedeli in v njihovih očeh je veljal za junaškega rešitelja.

*

Ela je sedela za mizo, globoko zatopljena v naloge, medtem ko je Julija na kavču listala revijo, očitno nezainteresirana za dogajanje okoli sebe. Ko so se vrata odprla, je vstopil David, ki je v rokah držal vrečko iz ribarnice. Ela je ob njegovem prihodu navdušeno poskočila.

»Hojla!« jo je pozdravil David.

»Oči, kaj si prinesel?« ga je radovedno vprašala in stekla k njemu.

»Krasne sipe so imeli!« je David navdušeno odgovoril in ji pomežiknil. »Jih bova pripravila polnjene v pečici, kaj praviš?«

Ela je od veselja zasijala in ga nagajivo pogledala. »Ja, super! A veš, kaj je še boljše?«

David se ji je toplo nasmehnil in se nagnil k njej, da bi mu zaupala svojo skrivnost. »No, povej!« je rekel radovedno.

»Da gremo na morje!« je vzkliknila Ela, njene oči pa so se zasvetile od navdušenja.

David je bil presenečen, a je prikimal. »Ja, v Španijo – takoj po koncu šole,« je dejal, nato pa presenečeno pogledal proti Juliji, ki še vedno ni dvignila pogleda z revije. »A boš zdaj lahko šla?« jo je vprašal.

Julija je delovala nekoliko razdraženo, ko je odložila revijo, a Ela je hitro nadaljevala. »Ne, oči – že prej!« je rekla z navdušenjem. »Mami je predlagala, da gremo v kamp obiskat dedija in Marka. In ker imam že vse ocene zaključene s petkami, mi je dovolila, da zadnje dni ne grem v šolo!«

Ela je skoraj poskakovala od veselja, David pa se je smehljal z njo in radovedno gledal proti Juliji. »Odlično! To mi morata pa kaj več povedat, kdaj pa gremo?« je dejal David. Presenečenje in dvome se je ob hčerkinem navdušenju nad skupnim izletom odločil prezreti.

Vohuni

Meri in Frenk sta se vračala z obale skozi kamp. Sonce se je začelo počasi spuščati proti obzorju, zrak pa je bil še vedno nasičen s soljo in vonjem po borovcih. Frenk je bil še vedno napet, mučili so ga dogodki na potapljaškem tečaju. »Samo to ti povem, nekaj ni v redu, če je že na prvem dnevu tečaja takšna štala. In za to je odgovoren Dino – najina naivna hčerka pa zatrapana vanj, kot da bi bil Modrić!« je premleval Frenk.

Meri je zavzdihnila in poskušala umiriti njegovo nezadovoljstvo. »No, saj Modrić ti je pa všeč, a ne?«

»Modrić mi je, ja ... Ampak to ni isto. Kakšni so zares, sva danes na lastni koži občutila s Hrvojetom in s to parcelo, a je res?« je vztrajal Frenk. Meri je zgolj skomignila, z mislimi je bila ponovno pri izgubljeni parceli. »Nočem, da se tale Dino izkaže za enakega bleferja, kot se je Hrvoje pri tebi,« je nadaljeval Frenk.

Meri je začela izgubljati potrpljenje. »Zdaj pa dovolj – a sem kdaj rekla, da mi je Hrvoje všeč?«

Frenk je zmajal z glavo, a se ni mogel upreti komentarju: »Še to se mi manjka!«

»Frenk!« je skozi zobe siknila Meri, potem pa kljub naraščajoči jezi pogledala naravnost predse. Ker sta bila v kampu, sta se trudila obvladovati glas, da ju okolica ne bi slišala. Meri je potihoma, a odločno povzdignila glas. »Nehaj že enkrat s temi smešnimi domislicami! Med mano in Hrvojem gre za biznis, med Saško in Dinom pa za simpatijo.«

»Biznis mene ne moti,« je Frenk kljubovalno gledal v tla ter zmajal z glavo, nato pa pribil: »Simpatija pa!«

Ko je znova pogledal Meri, pa je bil krepko presenečen: prihuljeno in skoraj neslišno je stopala proti Edvardovi prikolici. Frenk, ne vedoč, kaj ima za bregom, je nepremišljeno zalomastil za njo. »Ja, kaj pa delaš, ljubi?« jo je vprašal.

Meri ga je z razdraženim zamahom utišala in mu pomignila, naj grem sam naprej. Frenk je, še vedno rahlo nejevoljen, skomignil z rameni in odkorakal, medtem ko je Meri zavila do večjega drevesa pri parceli, ki si jo je tako zelo želela, se skrila za deblo in prisluhnila pogovoru med novo obiskovalko in zdravnikom.

»Joj, jaz sem samo pogrela tole rižoto, vi pa odpirate celo buteljko …« je zaslišala Janin glas, v odgovor pa je zadonel Edvardov smeh.

»Kakorkoli obračate, vi ste imeli zdajle več dela z rižoto kot jaz z vinom,« ji je odgovoril zdravnik.

»No, ampak vseeno – tole je eno nobel vino, jaz sem samo narezala dve bučki in pogrela riž … « je oporekala Jana.

A Edvard se ni dal: »No, no, no – nekaj pa tudi jaz vem o rižotah: zelišča so očitno sveža, pa slano maslo ste dali, a ne?«

»A torej vi tudi kuhate?« mu je odgovorila Jana. Meri je zaznala presenečenje v njenem glasu.

Edvard ji sprva ni odgovoril, a kljub razdalji je Meri zaslišala šumljanje ob natakanju vina v kozarce. In nato še zdravnikov glas. »Ne, kje pa, samo kdaj kakšne testenine ali pa rižoto. Ravno toliko znam, da vem, da ni tako enostavno, kot se zdi.«

Meri za trenutek pokuka izza debla in zagleda, kako Edvard pokuša vino in v drugi roki drži odprto buteljko. »V redu bo!« zakliče, ko zadovoljno odloži kozarec na mizo in vino natoči še v drug kozarec na mizi, za dobro mero dolije še sebi, nato pa nadaljuje pogovor. »Poanta je pa sicer drugje: glavna prednost življenja v kampu je, da znamo uživati v preprostih stvareh. Ker je sicer svet že sam po sebi čisto dovolj kompliciran.«

Vedno bolj radovedna se Meri še bolj nagne proti njima, Jana in Edvard medtem nazdravljata s kozarcema, polnima mikavnega vina. Ko ju nagneta, da bi spila požirek, Jana dvigne pogled, a Meri se tega zave za hip prepozno.

Jana zdrznjeno odloži kozarec na mizo in Meri je jasno, da jo je opazila. Janin presenečen pogled je opazil tudi Edvard in se ozrl nazaj. Ko je videl, za kaj gre, je najprej malce razdraženo priprl oči, potem pa Meri s hlinjeno prijaznostjo pomahal. »Ja, dober dan, gospa Kovač! Končno se tudi midva letos vidiva.«

Meri se zdaj ni mogla več umakniti, zato se jima je počasi približala. »Ehm … ja! Dober dan,« ju je osramočeno pozdravila.

»Kaj vas je zanimalo, soseda?« jo je porogljivo vprašal Edvard. »Vam lahko kako pomagam? Ali ste hoteli samo pogledati, kako sem kaj?«

Kljub zdravnikovemu zbadajočemu tonu ob njegovemu pogovoru z Renatom tolikšne ostrine Jana ni pričakovala in je zato v presenečenju privzdignila obrvi. Meri pa je trenutek tišine in zmede takoj izkoristila v svoj prid in osramočenost je zamenjala napadalnost. »Ne, nič od tega! Samo mislila sem, da bi mogoče hoteli vedet, kakšno štalo je vaš vnuk naredil dol na potapljaškem tečaju.«

A še preden bi zaskrbljenemu dedku uspelo karkoli odgovoriti, ga je prehitela Jana. »Kaj se je zgodilo?«

*

Lara je počasi, a odločno hodila po gozdni stezi, ki se je dvigala nad plažo. Morala je najti Marka. Slednjič ga je le opazila. Sedel je ob drevesu. Z rameni je slonel na deblu, za katero se je zdelo, da nosi vso težo fantovega telesa. Obraz je imel skrit za dlanmi, a vseeno je razbrala odkimavanje, zdelo se je, kot bi želel odgnati temne misli.

Pristopila je počasi in tiho, ni ga želela prestrašiti. Nežno se je dotaknila njegove rame, da bi ga predramila iz razmišljanja. Mark se je zdrznil: najprej ga je spreletelo hvaležno veselje, potem pa se mu je obraz stemnil ob misli na Dina in druščino na pomolu – kar slišal jih je, kako zabavljajo čezenj – in ostro jo je pogledal. »Kaj je – a ti še ni bilo dosti?« je izbruhnil.

Lara je stopila korak nazaj, a njegov odziv je razumela. Razumevajoče je prikimala, želela si je, da bi ji bolj zaupal. »Mark, lej, ful mi je bad – ne vem, zakaj je do tega prišlo, ampak vem, da nisi bil ti nič kriv,« je rekla iskreno, z glasom polnim sočutja.

Mark jo je prezirljivo pogledal, a skrivaj si je želel verjeti njenim besedam. Vendar je bil strah, da bo ponovno razočaran, premočan. Ni se počutil dovolj varnega, da bi kar tako odvrgel svoj oklep. Lari ni odgovoril.

Kljub tišini ni odšla, želela se je prepričati, da je Mark zdaj bolje. »Samo da si v redu,« mu je nežno rekla in se mu prijazno nasmehnila.

Mark je z ustnicami naredil grimaso. Bil je vse prej kot v redu. Ravno ko je hotel pripomniti nekaj ciničnega, je Lari v žepu zazvonil telefon. Hitro ga je vzela iz žepa in pogledala, kdo kliče. »Kar oglasi se – mogoče tvojega bojfrenda tudi skrbi, kako sem? Ali pač spet ne ve, kje si pa s kom,« je sarkastično pripomnil Mark in se obrnil stran od Lare, preden bi mu ta lahko odgovorila.

»Moja mami je, okej? Danes mi je celo sceno naredila … bolje, da jo umirim,« mu je odgovorila Lara, nato pa dvignila telefon k ušesu in se obrnila stran. A nisva še zaključila, je še pomislila. Želela mu je pomagati in ne glede na vzrok njegove stiske, je bila prepričana, da si nihče ne zasluži trpeti sam. Zdaj mora najprej urediti stvari z mamo, a obljubila si je, da bo našla način, da mu pomaga.



V skladišču potapljaškega kluba je vladala tišina; le občasno sta je prekinila premikanje opreme in šum vetra, ki je pihljal skozi odprta vrata. Dino je s sklonjeno glavo in zaskrbljen zlagal jeklenke. Saška je pomagala zlagati opremo in ga nepremično gledala.

Dino je počasi dvignil pogled, v njegovih očeh je bilo videti obžalovanje. »Možda sam mal pretjerao – da ga nisam dobro uhvatio, moglo je loše završiti …« je zamrmral in spet pogledal v tla.

Saška je zavila z očmi in ga brezskrbno prekinila: »Halo? Daj nehaj – midva sva se pač malo pohecala, on se je pa čisto preveč usral. Saj bi lahko preprosto zgrabil lestev, se potegnil gor in izpljunil regulator,« je rekla, medtem ko je njen pogled pomenljivo ošinil Dina. »Mislim – bi lahko, če ne bi bil tako nesposoben …«

Dino je za trenutek pomislil in počasi prikimal, kot bi skušal prepričati njo in samega sebe. »E, to da. Ali ipak, flašu sam mu dao ja …«

Saška se je nasmehnila in ga mirila: »Flašo ja – ampak ven si ga pa tudi ti potegnil.«

Dino je ponovno prikimal, a nemirno. »Da, to sigurno,« je dodal, kot da bi si skušal oprati vest.

Saška ga je nato s svetlečim pogledom vprašala: »Sploh pa – si res prepričan, da je bila flaša čisto prazna?« Njene besede so bile kot žarek upanja ob turobnih mislih. »Kaj pa, če sploh ni bila flaša težava, ampak je tip pač sam od sebe totalno mrknil pod vodo?«

Dino je vedel, da je odgovornost njegova, a pritrdil Saškim besedam. »To je sasvim moguće, na kraju krajeva … Međutim, u flaši stvarno ne može da nije baš potpuno ništa.«

Saška je odločno prikimala. »Seveda ne! Malo si se pohecal, Mark je pa iz tega naredil dramo stoletja,« je samozavestno zatrdila.

Dino ji je že skoraj verjel. »Vidi, možda si u pravu,« je zamrmral, čeprav je bilo v njegovem glasu še vedno zaznati nelagodje. Spet ga je prešinil občutek slabe vesti, ki ga le ni mogel povsem izbrisati. »Ali Lara je drugog mišljenja …« je dodal tiho.

Ko je Saška slišala Larino ime, je postala napeta. Njene oči so se zožile in položila mu je roko na prsi ter ga pogledala globoko v oči. »Joooj, no, Lara nima pojma – ti si pa inštruktor. Veliko predober si za to zmešano Laro … to si dokazal s tem, ko si tako nesebično rešil tistega bedaka, za katerega se ona itak čisto preveč zanima …«

Njene besede so ga pomirile in potolažile.

Z roko mu je segla za vrat in ga povlekla k sebi. Njene ustnice so našle njegove, prepustil se je strasti trenutka. Njeno brezpogojno občudovanje mu je veliko pomenilo. Nekdo ga je razumel v trenutku šibkosti. Saška pa je dobro vedela, kaj potrebuje.

*

Edvard je sedel za mizo ob Janinem šotoru, medtem ko je Jana nedaleč stran ravno zaključila pogovor s hčerjo in se z olajšanjem nasmehnila svojemu gostu. »Dobre novice?« je vprašal Edvard in ji vrnil nasmeh.

Janina ramena so se rahlo povesila, kot da bi se ji odvalil kamen od srca, in veselo je pokimala. »Ja, za naju oba: moja Lara in vaš Mark sta skupaj nekje blizu in z obema je vse v redu!«

Edvard si je vidno oddahnil. »Kaj je bilo v resnici narobe?«

Jana je skomignila z rameni, njen nasmeh pa je ostal. »Ne vem točno. Očitno nič resnega, bolj nesporazum kot kaj drugega.«

Edvard je poznavalsko prikimal. »Ja, to je stalnica v kampu – 'naše malo misto', vsi vse poznamo in nekaterim očitno postane dolgčas, pa iz vsake malenkosti naredijo afero.«

Z roko je pomignil Jani, naj se mu približa, in zaupno nadaljeval: »Tista Meri, ki je prej prišla k meni, je verjetno dobra kozmetičarka, ampak te njene kreme in gubice je očitno ne zaposlijo dovolj … pa je treba najti še kaj dodatnega za popestritev življenja – ali si to vsaj predstavljati.«

Jana se je usedla in dvignila kozarec proti Edvardu. »Važno je, da sta najina dva v redu!«

Edvard je privzdignil svoj kozarec. »Tako je!«

Ko sta nazdravila in srknila vino, je Edvard zaupljivo nadaljeval: »A veste, moj fant se zadnja leta išče. Medicino študira, ampak napreduje počasi. Družbe nima kaj prida … če se z vašo hčerko razumeta, bo mogoče še kaj koristnega od tega, da mora paziti na dedka na morju!«

Jana se mu je vljudno nasmehnila, čeprav ni bila povsem prepričana, kaj se dogaja z Laro. Previdno je molčala, saj ni želela prehitevati.

Edvard je nadaljeval: »Kako že pravijo? 'Majhni otroci, majhne skrbi.' Očitno to velja tudi za vnuke.«

Jana je prikimala in naredila požirek. »Danes sem imela že dovolj drame s hčerko.«

»No, o tem pa jaz raje ne bi,« je šaljivo odgovoril Edvard, a v njegovem glasu je bilo zaznati temačen prizvok. Da bi se izognil razlagi komentarja, je raje nagnil kozarec.

Jana se je zdrznila, saj jo je zaskrbelo, da je rekla kaj neprimernega. »Oprostite, sem rekla kaj narobe?«

Edvardu je postalo nerodno, zato je hitro odkimal. »Ne, sploh ne – niste vi krivi! Saj veste, tudi jaz imam hčerko in …« Odmahnil je z roko. »Pa saj ni pomembno!« Še enkrat je dvignil kozarec. »Važno je, da sta mlada v redu. In, da je pred nami še skoraj vse poletje. Ne bomo pustili, da nam ga kdo pokvari, kajne?«

Jana si je tudi sama tega iskreno želela. Dvignila je kozarec proti Edvardu in naredila še en požirek. Na dobro poletje, je nazdravila v mislih.



Frenk se je ob žaru pripravljal na peko sveže ulovljenih rib, ki so čakale na mizici poleg. A kljub obljubi bogatega kosila in peki, ki ga je čakala in jo je imel tako rad, je slabe volje pogledoval proti cesti, pričakujoč, da se bo vsak čas prikazala Meri.

Ko je zagledal, da prihaja vsa zadihana in razburjena, mu je bilo jasno, da ne sledi nič dobrega. »No, končno!« jo je pozdravil. Karajoče je dodal: »A nisva rekla, da boš dala mir Renatotu in tisti ta novi?«

Meri je le odmahnila z roko, komaj sposobna govoriti od razburjenosti. »Pozabi Renatota. Pri njej je … ta stari Steiner!« je rekla s pritajeno, a odločno jezo.

Frenk jo je začudeno pogledal. »Steiner? On pa res nikoli ni okoli bab rinil …«

Meri je posmehljivo zavila z očmi. »Že zna pritegnit oba, Steinerja in Renatota …«

Frenk je nejeverno odkimal, medtem ko ga je Meri pomenljivo gledala, kot da mu hoče povedati, da je prav, da je šla še sama preverit dogajanje. »Nisem si mislila, da še obstajajo take ženske, kot iz filmov! Najprej vrti enega, potem drugega, ko rata nevarno, pa izgine brez sledu …« je rekla, njen kazalec pa je bil usmerjen proti Frenku. »Kamp je za take kot nalašč! Pridejo, odnesejo, kar rabijo, in nihče ne ve …«

Frenk je bil zmeden. »Čak, čak – kje si ti to videla?«

»Halo? Na lastne oči. A misliš, da moraš biti profesor psihologije, da prepoznaš eno tako kačo?« je Meri ogorčeno odvrnila.

Frenk je bil še vedno skeptičen. »In kdo torej sploh je?«

»Ne vem natančno – ampak, ko sem omenila, kako se je Steinerjev vnuk osmešil na potapljanju, je reagirala čudno. Menda je tam tudi njena hčerka – lahko pa, da to počne zato, da bi se zasmilila tipom, kot sta Steiner in Renato!« je odgovorila Meri.

Frenk je premišljeval in odkimaval. »Se pravi, Renata nisi našla? In o tej novi tudi ne veš nič?«

Meri je vztrajala: »Kako da ne? Vem ravno dovolj, da je jasno, da nima kaj iskat tukaj!« Nato si je zgrožena pokrila usta. »Kaj pa, če se spravi še nate?«

Frenk se je dobrodušno zasmejal. »Eh, mene ni tako lahko osvojit – okoli mene je zid, neprebojen, a ne?«

Meri je bila čisto utrujena od dogajanja. Stopila je k Frenku in ga tesno objela. »Frenk, ti si prava skala! Jaz ne vem, kako bi zdržala brez tebe. Najina Saška se potaplja, kamp se spreminja v cirkus, Renato in Ines se samo še kregata … midva pa sva edina, ki se lahko zaneseva drug na drugega.«

Frenk je bil zadovoljen v svojem srečnem zakonu. Ljubeče jo je potrepljal po zadnji plati. »Ljubi, žar je pripravljen! A bova kar midva te ribe?«

»Sva sama? Kje pa je Kevin?« je vprašala Meri.

»Na animaciji pri igrišču … Bova midva pojedla, ne, ljubi?« ji je odvrnil Frenk.

Meri se je malce odmaknila in se naredila čisto nemočno. »Ja, kaj pa moreva drugega …«

»Nič drugega. In če bo potem še volja, se pa še v prikolico zapreva, kaj praviš?« ji je pomežiknil, Meri pa je zelo zadovoljna prikimala.

»No, kaj še čakaš – daj že enkrat tiste ribe na žar!« je zaključila Meri.

In tako sta Frenk in Meri, v svojem majhnem svetu vendarle srečna in zadovoljna, uživala v vonju pečenih rib na žaru in v preprosti sreči življenja v kampu.

*

Na gozdni jasi nad plažo je dan počasi prehajal v pozen popoldan. Mark je še vedno sedel ob mogočnem drevesu, ves zamišljen, s pogledom uprtim v tla, kot da bi tam iskal odgovore na vprašanja, ki so ga težila. Lara, ki je stala poleg njega, ni bila več prepričana, kako ravnati, a to je ni odvrnilo. »Še dobro, da sem se javila. Matka je čisto zatravmirala, ko je slišala, da je bila drama na potopu,« je Lara poskusila prebiti napetost med njima. Govorila je mirno, a tudi zaskrbljeno.

Mark je končno dvignil pogled. Bil je poln razočaranja.

»Lej, jaz sem skoraj zihr, da sta ti to naštimala Dino pa una … zajčica!« je rekla s pridihom prezirljivosti.

Mark je nemo in zmedeno bolščal vanjo. »Itak. A ti si pa sam ena mora, ki pride takrat, ko sem že prepričan, da slabše pa res ne more biti več,« je grenko prhnil. Z obema dlanema se je plosknil po čelu, kot da bi želel pregnati vse misli. »Večkrat si me že nakurila v teh dveh dnevih, ampak v bistvu si samo malo flirtala, ko ti je bilo dolgčas,« je nadaljeval, ko je vstal in jo nejeverno gledal.

Lara je široko razprtih oči obnemela. »Fak, kaj to tebi dogaja, Mark?« ga je začudeno vprašala.

Mark je zmajal z glavo, kot da bi se želel otresti vsega, kar ga je obremenjevalo. »Meni – dogaja? Pomisli malo, vedno, ko sva se videla, je bilo nekaj …« je zamahnil z roko in dodal, »daj, samo nehaj, no, kot da se mi da.«

Lara sploh ni našla besed.

Mark je nadaljeval, njegov glas je postajal vse bolj jezen. »Drugače pa – če te lih zanima, kaj je bilo med potopom: Dino mi je pač podtaknil prazno bombo, meni je pa to sprožilo …« Jezno je odmahnil: »Daj, a veš kaj, ti rajši sebe zrihtaj, kot da se ukvarjaš z drugimi.«

Hitro je stekel po griču navzdol, preden bi ga še kaj vprašala.

Lara je končno spravila glas iz sebe: »Mark – počakaj! Mark, vse si čisto narobe razu…«

A bilo je prepozno. Mark je bil že predaleč. Lara je obupana obstala, si z dlanmi pokrila obraz in se sesedla v travo. Njena ramena so se tresla, ko je zmajevala z glavo.



V poznih večernih urah je Julija sedela na kavču in bila zatopljena v branje poslovne revije, ki jo je navduševala z inovativnimi idejami in novimi pogledi v poslovnem svetu. Njene oči so hitro drsele po vrsticah, občasno se je namrščila, še posebej kadar je naletela na kako idejo, ki jo je še posebej zanimala.

David je stal ob omarici s pijačami, nalil si je viski in se zamišljeno zastrmel v ženo. Medtem, ko je opazoval njeno zatopljenost, je poskušal zbrati pogum za pogovor, s katerim je že nekaj časa odlašal. Počasi je stopil do naslanjača, se usedel nasproti nje in naredil majhen požirek, nato pa se rahlo odkašljal, da bi pritegnil njeno pozornost. »Julija,« je začel previdno, mehko, a odločno.

Julija ga je nestrpno pogledala, z mislimi še vedno osredotočena na prebrano. »Berem resen strokovni članek – a lahko malo kasneje klepetava?« je odvrnila, medtem ko je David potrpežljivo vztrajal z rahlim nasmeškom.

»No, ne spomnim se, kdaj sva nazadnje 'klepetala',« je rekel, tokrat z resnejšim tonom. »Samo nekaj bi te vprašal.«

Julija je pokimala, a njen izraz je razkrival, da čim prej želi svoj mir. »No?«

David je globoko vdihnil, kot da je končno prišel na vrsto in bo lahko narekoval ritem pogovora ter povedal vse, kar mu leži na duši. Z odločnostjo, ki jo je večkrat vadil v mislih, je nadaljeval: »Zelo me veseli, da si pripravljena iti na morje – celo v kamp. Me pa zanima, kaj se je zgodilo, da si se kar naenkrat premislila?«

Julija je brezbrižno skomignila in pogled ponovno usmerila v revijo. »Zakaj bi se jaz premislila?«

David se ni dal zmesti. »Oba veva, kaj si misliš o kampih – in še posebej o tem, da bi ti sama šla v kamp.«

Julija je končno odložila revijo in zavila z očmi, kot da jo njegovo neomajno prepričanje preseneča. »A zdaj je pa narobe, če hočem Eli naredit veselje?«

David se je utrujeno nasmehnil, v očeh se mu je zrcalilo več, kot je Julija pričakovala. »Ne, to je super. Samo skrbi me, da je to veselje za Elo posledica nečesa drugega…«

Julija je zmajala z glavo in vstala. »Okej, če ti vse najbolje veš, pa zaradi mene kar ostani v Ljubljani. Z Elo se bova tudi sami na morju imeli čisto fajn.«

David jo je poskušal ustaviti, njegov glas je bil zdaj pomirjajoč. »Nisem rekel, da ne bi šel – ravno obratno.«

Julija se je že obrnila proti vratom. »Ja, kul, to je tvoja stvar. Mene pa malo glava boli – grem spat.«

David je prikimal in šepetaje odvrnil: »Okej, lahko noč.«

Julija se ni ozrla, le tiho je odšla iz dnevne sobe. David je zamišljeno gledal za njo, srknil še malo viskija, se naslonil nazaj in uprl pogled v strop, kot bi tam iskal višjo silo, ki bi morebiti poznala odgovore in rešitve na vsa vprašanja, ki so ga zadnje mesece preganjala.

*

V zatemnjeni pisarni je Pečnik sedel za masivno mizo. Njegov obraz je bil v senci noči zakrit, svetloba prenosnika je le občasno osvetlila ostre poteze. Z namrščenim čelom je strmel v zaslon, kjer se je predvajal posnetek pogovora med Edvardom in Julijo. Pečnikovo nezadovoljstvo se je samo še večalo, prostor je prevevala hladna, zlovešča energija.

»Oči, ti se ne zavedaš posle...« je iz zvočnikov odmeval Julijin glas.

Prekinil ga je Edvardov trdi glas: »Me ne zanimajo! In če se kdo ne zaveda posledic, si to ti. Marka da mi pustiš popolnoma pri miru, Pečnik pa da mi več ne prestopi praga moje klinike!«

Pečnik je besno prekinil predvajanje in se nagnil naprej, v ekran je buljil, kot da bi se skozenj pogovarjal s Steinerjem. Čeprav so mu misli divjale, je ostal hladen in preračunljiv.

Iz predala je izvlekel drug mobilni telefon, ki je bil namenjen zgolj klicem, za katere nihče ni smel izvedeti. Odprl je aplikacijo Signal, poiskal telefonsko številko osebe, ki je v Kampu Paradiso čakala na njegov znak, in natipkal sporočilo. »Steiner naj prejme resno opozorilo – najkasneje jutri.«

Pečnik je vedel, da mora Edvardu poslati jasno sporočilo. Ni bilo več prostora za napake ali oklevanje; njegovi načrti so bili preveč pomembni, da bi jih kdo ogrozil – še najmanj pa trmasti ugledni kirurg.

*

Lara je hodila po temni poti, ko je od daleč zaslišala razposajeno petje in zvok kitare, ki so preplavili sicer mirno noč. Bila je vsega naveličana in želela si je le spati. Ko se je približala zvokom, ji je prizor vzel sapo: vesela druščina je sedela prav pred njenim in Dinovim šotorom, ob strani pa je ležalo kup praznih pločevink piva. Očitno so bile tudi te pripomogle k dobrovoljnosti zbrane družbe.

Tam je bila tudi Saška. Vse bolj se je stiskala k Dinu, ki je preostalim pripovedoval o dogodkih tistega dne, kot bi bila to le še ena taborniška zgodba, ki jo pripoveduješ ob ognju. »Uopšte mi nije jasno, kako je tehnički moguće, da nije izašao iz vode: ili je tolko pametan, da je on sjebo mene da sam povjerovao da stvarno nešto ne valja... ili je tolko glup da je pomiješao gore i dole,« je govoril Dino, medtem ko so se drugi smejali njegovi zgodbi ... Saškin zvonki krohot je še posebej izstopal. Dvignil je roke in nadaljeval: »Ne znam, možda je prije probao neku drogu koja ti poremeti ove osječaje? Možda neku novu, koju za sad znaju samo ovi super bogati...«

Ko je hotel nadaljevati s pripovedovanjem, je zagledal Laro, ki je stala med sosednjimi šotori. V trenutku je obmolknil.

V njenih očeh je zaznal ogorčenost in gnus. Za trenutek je še postala, nato pa se na mestu obrnila in odkorakala stran.

Dino je presenečen vstal. »Lara! Lara, Lara! Halo, čakaj, molim te!«

Ko jo je ujel in zgrabil za roko, da mu ni mogla uiti, se je obrnila in ga pogledala v oči. »Kar uživaj!« mu je ostro in zaničljivo odvrnila.

Dino, užaljen, je izzivalno zavpil za njo: »E, znam te ja! Ideš kod Marka, a? Našla si bolje društvo od nas...«

Lara je le nejeverno zmajala z glavo in pohitela stran, puščajoč zabavo in Dinovo neprimerno vedenje za seboj.

*

Kamp je objela noč. Vse je utihnilo, le valovi so enakomerno šepetali ob obali, mesečina pa je mehko obsijala prikolice in baldahine ter risala dolge sence med drevesi.

Med sencami se je pojavila temna postava, zakrita od glave do pet. S previdnimi koraki se je bližala k Edvardovi prikolici. V tišini je skozi odprto okno ujela pritajeno smrčanje in se premaknila okoli vogala.

Zdaj je bila pred Edvardovim vozičkom. Temna senca je ob njem počepnila in si ga ogledovala. Zdelo se je, da je vajena delati pod krinko in paziti na vsak gib. Imela je načrt.





SKRITA SREČANJA


Opozorilo poslano


Vedno več pavšalistov uživa med borovci, se pogovarja z novimi gosti in kuje načrte. A kje je Mark? S kom se skrivaj srečuje Ines? In, ali ljubezen res premaga vse ovire?

»Če ima kdo od naju pravico, da se počuti užaljeno, sem to jaz! Vse mi je jasno – s svojim vedenjem mi daješ vedeti, da si noč preživela z Markom!« – Dino



V svežem jutru so se prvi pavšalisti počasi prebujali, med borovci se je že širil vonj po turški kavi in sveže pečenih slanikih. Hrvoje je s svojim kampmobilom poln energije vijugal med šotori in prikolicami ter veselo pozdravljal vse, ki so že pokukali iz svojih spalnih kotičkov. »Dobro jutro!« je klical na vse strani, da je njegov glas kot budilka odmeval po kampu. Pri Janinem šotoru je nekoliko upočasnil, nato pa nadaljeval pot. »Dobro jutro, dobro jutro … «

Ko je prispel do Edvardove prikolice, je ustavil in brez obotavljanja potrkal. Iz kampmobila je vzel kartonsko škatlo z osnovnimi živili: kruhom, pomarančnim sokom, nekaj testeninami in celo lubenico. Takšna dostava je bila za stalne goste v kampu že skoraj vsakdanja razvada.

Izza prikolice se je prikazal Edvard na berglah, ki je Hrvoja pozdravil z nasmehom. »O, dobro jutro – ravno pravi čas!«

Hrvoje mu je veselo odvrnil: »Dobro jutro! Ajde, gdje ti je unuk da ponese ovo unutra?«

Edvard se je nasmehnil in se pošalil: »Eh, prijatelj, tudi midva sva si v njegovih letih želela drugačne družbe kot lastnega deda.«

Hrvoje se je zasmejal in skupaj sta krenila okrog prikolice, lastnik kampa je v rokah še vedno nosil škatlo, polno dobrot. »Šta ćeš, prijatelju, djeca kupuju na internetu, a mi stariji se brinemo za kućnu dostavu,« je pristavil.

»Si boš vzel čas za kavico, kajne?« se je k njemu obrnil Edvard in namignil na džezvo, iz katere se je že kadilo.

Izginila sta za vogalom prikolice, kjer ju je čakala pogrnjena miza, ki je kar klicala h klepetu in obujanju spominov.

Na sosednji parceli je bila Lara vse prej kot budna. Jutranje sonce je nežno prodiralo skozi platno šotora in mehko osvetljevalo notranjost, kjer je še prijetno dremala. Jana je že bila pokonci in z nasmehom je opazovala hčer, ki se je v polsnu obračala na ležišču. Vesela je bila, da sta se po vseh nesporazumih vendarle pomirili. Ko je Lara odprla oči, se je nasmehnila in se pretegnila pripravljena na nov dan. »Dobro jutro,« je pozdravila, a njen glas je bil malce zaskrbljen. »Ali je že 'dober dan'?«

Jana je z nasmehom odkimala. »Ne skrbi, še vedno je 'dobro jutro'. Pa še nedelja je,« je dodala prijazno.

Lara se je hitro spravila na noge, kljub napornemu prejšnjemu dnevu se je energično pretegnila in že je bila pripravljena na nov začetek. »Ah, saj veš, na morju ni nedelj pa ponedeljkov – dopust je dopust, če si pa v službi, pa sploh ni razlik med dnevi,« je rekla z nasmeškom.

Jana jo je razumevajoče pogledala in prikimala. »Zunaj sem ti pripravila zajtrk – toliko časa pa še imaš, ne?«

»Itak – dnevi se vsaj ne začenjajo lih zgodaj …« je pokimala Lara in se za dobro mero še enkrat pretegnila, hvaležna, da ima nekaj miru in časa zase.

Jana je sedla in prijazno pogledala Laro. »Si dobro spala?«

Lara je prikimala in z nasmehom dejala: »Ja, top. Res sem bila utrujena …« Ob spominu na pretekli dan je zmajala z glavo. »Uuuu, kakšen dan je bil! Res sem ful vesela, da si tu.« Kljub sporom in nesporazumom je bila hvaležna, da je imela ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupa.

Jana ji je vrnila nasmeh, oči pa so ji zasijale. »Tudi jaz sem vesela, da se končno ne kregava več.«

Larin obraz je za trenutek potemnel, ko se je spomnila včerajšnjega dne, a se je potrudila pozabiti na vse skupaj in se je mami toplo nasmehnila. Jana grimase na hčerkinem obrazu ni spregledala. »Si v redu?« jo je nežno vprašala.

»Ja, v bistvu sem, ampak Dino se je včeraj res obnašal kot popoln kreten … pač, odšla sem,« je rekla Lara z rahlim vzdihom.

»Še nista nič razčistila?« je vprašala Jana.

»Ne, včeraj zvečer je bil … še bolj beden kot prej,« je priznala Lara, razočarana nad tem, kako se je odvil pretekli večer.

Jana jo je z zanimanjem poslušala in nagnila glavo. »Hmmm – pa misliš, da bo šlo, da si tukaj še dva meseca?«

Lara se je za trenutek zamislila, nato pa se nasmehnila in odmahnila z roko. »Ma ja! Po moje sem jaz včeraj vse preveč zares vzela – Dino je pa sproščen in se prav nič ne sekira. Jaz bom zdaj vse zoprne stvari tudi dala na ignor in probala uživat na morju, kolikor se bo dalo.«

Mama jo je opazovala, polna občudovanja in obenem malo zaskrbljeno. »A misliš, da se res da delat, kot da enih problemov kar naenkrat ni več?« je vprašala previdno.

Lara je samozavestno prikimala. »Ja! Pač, problem sem naredila jaz sama, ker sem brez veze ven padla.« Globoko je vdihnila in se nasmehnila. »Čez noč se večina stvari sama od sebe porihta, a ne?«

Jana je opazovala hčer in občudovala njeno odločnost, čeprav ni bila povsem prepričana, ali bo Lara znala ločiti med pravimi in namišljenimi težavami. V zaljubljenosti je metuljčke težko razločiti od opozorilnih znakov. Upala je, da bo Lara našla način, kako neboleče iti skozi življenjske preizkušnje.

Kot da bi začutil pogovor med Lara in njeno mamo, je Dino, zmačkan in neprespan, ravno takrat počasi prilezel iz šotora. Pred njim je stala Saška z zapeljivim nasmehom in mu izročila skodelico kave. Še napol speč jo je pozdravil: »Ej, čao ...« Hvaležno je sprejel skodelico, srknil iz nje in se ji nasmehnil. »Da sam trebao sam ić po kavu, popio bih je u podne,« se je pošalil, hvaležen za njeno pozornost.

Sedla je poleg njega in ga zaljubljeno pogledala. »A spal si pa v redu?« ga je povprašala, medtem ko je on le skomignil in si z roko podrgnil čelo.

»Da ... ovaj ... dok sam 'spau', bilo je u redu. Možda sam jučer popio koje pivo previše ...« je priznal, vendar je bil očitno še vedno njen junak.

»Ja, valda, če smo imeli pa žurko po prvem potopu! Ti si za to največ naredil,« ga je pohvalila Saška, on pa je široko zazehal.

»I ja i vi – svako je odradio kako valja,« je dodal Dino, očitno ponosen na skupno delo.

Saška mu je položila roko okoli vratu, ga nežno masirala po vretencih in ni mogla odlepiti pogleda. »Ja, samo mi drugi smo tukaj na počitnicah, ti pa cele dneve delaš še vse druge stvari. Danes bi si res zaslužil počitek ... ali pa vsaj eno fino masažo ...« je predlagala.

Dino se je hitro prepustil njenim rokam, zaprl oči in užival.

Toda idila ni trajala dolgo. Lara je prišla okrog vogala in zagledala prizor, ki ji je v trenutku pognal srce v dir. Dve skodelici kave in Saška, ki je masirala Dina, to je bilo dovolj, da je sklepala, da sta noč preživela skupaj. Šokirana in razočarana se je samo obrnila in odšla.

Dino, ki je še vedno uživaško mrmral z zaprtimi očmi, svojega dekleta ni opazil, a Saška jo je. Ko je videla Larin odhod, se je pretkano nasmehnila. »Ti, pa imaš res ful vozlov tule!« je pripomnila, medtem ko se je Dino skušal spraviti k sebi.

»Ma ne ... samo da krenem pa će sve biti okej,« je dejal. Takrat je odprl oči … in vsega lepega je bilo konec. »Ne brini zbog mene – ti si ovdje pre svega na odmoru,« ji je rekel, poskušajoč ustvariti nekaj razdalje med njima.

»To ja, ampak dobro veš, da je najina zveza zame prva,« je vztrajala Saška.

Dino se je počutil, kot bi ga kdo močno lopnil po hrbtu. »Opa, opa, opa – koja 'najina zveza'?« je vprašal, ko je nežno, a odločno odmaknil njene roke.

Saška je bila vidno razočarana. »Halo? Kako ti ni jasno, kaj pomeni en tak poljub – sploh po tistem, ko te je Lara tako grdo izdala,« je zahlipala in Dino je vedel, da ji mora razložiti nekaj stvari.

»Ajde, da rešimo ovo prije nego eskalira u nešto neugodno za oboje,« je začel. »Kao prvo: Lara mene nije izdala. Pomogla je čoveku, koji bi mogao čak i najuriti neke advokate na mene. Bogati ljudi nemaju ponosa – što god oni zajebu, uvijek je kriv netko drug – u tom slučaju ja, odgovorna osoba ronilačkog kurza. Pametno je, da je Lara smirila Marka pre nego bih on možda čak zvao policiju,« je pojasnil.

A Saška ga ni želela spustiti iz rok. »To ja. Samo kaj pa, če njo v resnici zanima Mark?« je vprašala Saška.

Dino je ostal neomajen. »Saška, dal ti to stvarno? Mark?« je vprašal s prisiljeno posmehljivim nasmeškom. Bilo je prezgodaj in ni imel energije za nadaljevanje takega pogovora. Hitro je pogledal na telefon in se na mestu zasukal, kot bi ravno spoznal, da se mu nekam mudi. »E, drago mi je, da smo to rešili ... Imam posla,« je dejal in se odpravil.

Saška je hitro tudi sama vstala in mu poskušala slediti v japonkah z visokimi petami.



Na mizi v jedilnici so bili razporejeni sveže pečeni rogljički in več vrst sadja, ki sta ga Ela in David zobala za zajtrk. Ela se je vrtela na stolu, potem se je z iskrivim pogledom obrnila proti očetu. David, katerega misli so celo jutro begale in poskusile razumeti Julijino nedavno vedenje, je skušal ohraniti nasmejan obraz, da ne bi pokvaril hčerkinega navdušenja.

»Ampak, ti in mami bosta najbrž v hotelu, ne?« ga je radovedno vprašala Ela.

David je pomislil, rahlo negotov, a je nato s polnimi usti lubenice rahlo prikimal, nato pa pogoltnil sadje in odgovoril: »Mnja, verjetno res.«

Ela je bila prepričana, da ima prav. »Ja, mami se bo hotel verjetno zdel boljši. Ampak dedi v prikolici bi pa najbrž imel prostor še zame, kaj misliš?« je nadaljevala, z očmi, polnimi pričakovanja.

David je tokrat prikimal z večjim navdušenjem. »Ja, seveda – to je velika družinska prikolica,« ji je zatrdil in ji pomežiknil. »A veš, kaj je pa zame najboljše v kampu?«

Ela se je široko nasmehnila in na stolu poskočila. »Daj, povej!«

»Da lahko spim zunaj – po možnosti v viseči mreži!« je odgovoril David, njegov obraz je žarel ob misli na preproste radosti kampiranja.

Ela je zaploskala od navdušenja, skočila pokonci in pohitela po telefon. »Moram vprašati dedija, a ima dol visečo mrežo? Če ne, jo pa lahko mi kupimo mimogrede.« Želela je uresničiti očetove sanje in ga razveseliti.

Ravno ko je našla Markovo številko in ga poklicala, je v sobo stopila še zaspana Julija. »Dobro jut…« je začela Julija, a jo je Ela prekinila v vznemirjenju.

Navdušena je bila, da jo lahko vključi v svoje velike poletne načrte. »Mami, ravno kličem Marka, da vidim, če ima dedi v kampu vise…«

Julija je v hipu povsem izgubila živce. Hitro je planila k Eli, ji iztrgala telefon iz roke in prekinila klic. »Takoj nehaj! Nimaš kaj dol klicat,« je ostro zasikala.

David in Ela sta obnemela, vilice s kosom lubenice, ki ga je David ravno nosil k ustom, so obstale v zraku. Njune oči so kot prikovane gledale Julijo, ki je poskušala hitro zbrati misli, da bi pojasnila svojo zadirčnost. Nerodno se je nasmehnila. »No, saj nočeš dediju in Marku pokvarit presenečenja, a ne?« je vprašala z nekoliko popustljivejšim tonom.

Ela, še vedno prestrašena zaradi maminega nenadnega izbruha, je previdno odkimala, a besed ni zbrala.

Julija se ji je sladko nasmehnila in jo poskusila pomiriti. »Ni lepšega od prijetnega presenečenja – a se vama ne zdi?«

Ela se je trudila izbrisati nelagodje in ji vrnila nasmeh, čeprav nekoliko zadržan. David se je naslonil nazaj, sumničavo opazoval Julijo, a je raje molčal. Vilice s sadjem je odložil na mizo. Lakota ga je minila.

*

Pečnik je vstopil v svojo urejeno pisarno, ki je odražala njegov ugled in vpliv. Stopil je k pisalni mizi in odprl predal, iz katerega je izvlekel mobilni telefon. Takoj je opazil novo sporočilo: »OPOZORILO POSLANO.«

Zadovoljno se je nasmehnil. Sporočilo je pomenilo, da njegov načrt poteka po pričakovanjih. Telefon je vrnil v predal in ga zaklenil, nato pa se z nasmeškom naslonil na črnem usnjenem stolu. Za trenutek je le užival v občutku nadzora in uspeha, nato pa odprl prenosnik, pripravljen na naslednji korak.

Počutil se je kot lutkar, ki vleče niti iz ozadja, medtem ko svet okrog njega nevede deluje po njegovih ukazih.

*

V sončnem jutru je Edvard, ki se je na svojem invalidskem vozičku počasi pomikal po stezici med parcelami, občutil nekoliko večji napor kot običajno. Bilo mu je nekoliko nerodno, ker ni več tako suveren kot nekoč, a morda je prav zato tako nepopustljivo ohranjal trdno voljo. Prepričan je bil, da ne potrebuje pomoči. Po poti je prišla Jana s skicirko v rokah. Bila je namenjena proti morju, a ko je zagledala Edvarda, je takoj opazila, da bi mu pomoč prišla prav. Hitro se je podvizala k njemu.

»Dobro jutro, sosed! Imava morda isto pot?« je vprašala z nasmehom.

Edvard, ki je poskušal zakriti svoje nelagodje, je spremenil temo. »O, dobro jutro! No, kako ste se naspali pri nas v kampu?«

Jana se je prijazno nasmehnila. »Moram priznat, da sem imela več sreče kot pameti, ampak spala sem kot angelček. Moja mala pa zraven mene!«

Edvard je prijazno pokimal. »Torej sta se pobotali in so tudi vaši strahovi zdaj manjši?«

»Ja, spet sva prijateljici in tudi moji strahovi so precej manjši,« je Jana odgovorila resno, nato pa ga prijazno pogledala. »Zdaj sem pa jaz na vrsti, da komu kaj pomagam: kam vas lahko zapeljem?«

Edvard se je poskušal izmuzniti. »Saj bi šlo tudi brez pomoči, veste. Res ni problem.«

»Sem rekla, da je težava? Nasprotno, z velikim veseljem,« je vztrajala Jana, resnično dobre volje in željna pomagati. Njegova družba prejšnji dan ji je dobro dela, zato si je še bolj želela povrniti uslugo.

Edvard se je naposled strinjal. »Lepa hvala. Kje pa ste mislili risat?«

»Tam, kamor greste vi,« je mirno odgovorila Jana.

»No, jaz moram naredit svoje vaje v vodi. Po navadi mi je pri tem pomagal moj vnuk, ampak je spet nekam izginil … kot včeraj, ko bi moral postavit vaš šotor,« je dejal Edvard z rahlim nasmeškom.

Jana se je opravičujoče nasmehnila. »Ja, saj sva ugotovila, da je bil včeraj z mojo hčerko.«

»Torej je bil v boljši družbi, kot bi bila moja! Z malo sreče je zdaj spet z njo,« je zadovoljno pripomnil Edvard.

Jana se je zasmejala, mu podala svoj risarski blok in puščico, nato pa prijela ročaje njegovega vozička in ga potisnila proti morju. Oba sta bila zadovoljna, jutranji sprehod po kampu pa je obetal lep začetek dneva.

*

Nada Dolenc je sedela v svoji kuhinji. Dišalo je po zajtrku, pogrinjka sta bila že pripravljena; poleg skrbno zloženega polnozrnatega kruha so bili postreženi mlad sir, sveža zelenjava in čajnik, poln vročega zelenega čaja.

Mark je vstopil v kuhinjo, enako oblečen kot prejšnji dan, vendar s sveže umitimi lasmi, s katerih so polzele drobne kaplje vode. Med otiranjem z brisačo se je zazrl po prostoru in opazil, kako skrbno je bila pogrnjena jedilna miza, kjer sta čakala dva krožnika, pogrinjka in skodelici. Ob misli na ta razkošni začetek dneva se je z nasmehom ozrl proti Nadi.

»Dobro jutro,« ga je prijazno pozdravila, njen glas je bil nežen, a hkrati topel in umirjen.

Mark je prikimal in se s tiho hvaležnostjo ozrl po mizi. »Ja, zelo dobro jutro,« je dejal, njegov glas je bil sproščen.

Nada se je prijazno nasmehnila in s kančkom materinske skrbi pokazala proti mizi. »Kar usedi se, vse sem pripravila,« je rekla in odmaknila stol, da bi lahko sedel.

Mark se je pretegnil, njegove poteze so izžarevale zadovoljstvo in sproščenost, kakršnih ni pogosto občutil. »Res, super,« je pomislil.

Oba sta sedla za mizo in se lotila hrane, da je prostor napolnila tišina. Vendar to ni bil molk nelagodja ali brezbrižnosti, prav tako ni bil moteč, prej pomirjajoč. V njem je bilo zaznati toplino sprejemanja in občutek udobja v lastni koži, zato se je zdelo, da besede sploh niso potrebne. Dovolj je bilo, da sta se spogledala ...

Ko sta pojedla, iz čajnika pa se tudi ni več kadilo, je Mark prekinil jutranjo tišino. »Ej, še sto prvič – ful ti hvala,« je rekel Mark in v njegovem glasu se je čutila iskrena hvaležnost.

Nada mu je nežno odvrnila, njen glas je bil poln topline. »Veš, da to ni problem.«

Mark je nekoliko žalostno zmajal z glavo, kot da bi skušal odgnati misli, ki so ga težile. »Bi se ti že moral javit ... vem. Pa … no, moral bi, samo ...« je skušal pojasniti, vendar so se mu besede zataknile v grlu, ujete v občutkih krivde in obžalovanja.

Nada je roko nežno položila na njegovo. Mark je za trenutek zaprl oči in se osredotočil zgolj na njeno toplino, pustil je, da ga prizemlji. Ko je ponovno pogledal okoli sebe, ga je opazovala. To so bile oči, polne razumevanja in sprejemanja. »Vse je v redu, Mark,« je rekla s tistim blagim, a odločnim tonom, ki ga je umiril.

Sedela sta v tihi harmoniji, ki je obetala novi začetek.

Dan se še ni dobro začel, a Lara je imela v baru ob plaži že polne roke dela. Sonce je obzorje obarvalo v toplo zlato barvo in osvetlilo morje, gostje so uživali v živahnem ozračju, prihajali in odhajali so z nasmejanimi obrazi ter pijačami v rokah. Lara je ravno postregla trem obiskovalcem in se sklonila pod šank, da bi pospravila terminal za kartično plačevanje, ko je vstopil v bar Dino z vozičkom, polnim novih zabojev pijače. Ustavil se je ob njej in jo z občudovanjem pogledal. »Stvarno ne mogu odlučit, dal si ljepša ujutro ili naveče?« je poskusil očarati Laro.

Lara mu je namenila le kratek nasmešek, nato pa z vzdihom zavila z očmi in se posvetila praznjenju zabojev na drugi strani šanka.

Njeno brezbrižno vedenje je Dinovo odločenost le še podžgalo. »Hej, pa na ovoj jutarnjoj svjetlosti tvoj ten ide savršeno sa bojom tvoje kose,« ji je spet zapihal na dušo, a Lara ga je še naprej ignorirala.

Dino se ni dal. Sledil ji je za šank in se postavil tako, da ga ne bi mogla povsem prezreti. »Halo? Ako neko od nas ima pravo da se osjeća uvrijeđenim – to sam ja!« je nadaljeval, rahlo užaljen. »Dobro, sve mi je jasno – s ovim tvojim odnosom ti sad meni daješ do znanja, da … da si noć provela sa Markom!« Nato je posmehljivo prhnil. »Jebi ga, nisi edina pa da zbog tebe sečem vene …«

Lara ga je pogledala z nejevero in nezadovoljno zmajala z glavo, kot bi ga želela spraviti k pameti. »Pa kaj si ti misliš o meni?« je vprašala resno.

Dino ji je samozavestno odgovoril: »Samo ono što vidim!«

Globoko je zavzdihnila. »No, kaj si včeraj videl: mojo mami, ki je prišla v kamp. In, da ti ne bo domišljija preveč delala – pri njej sem spala, a je prav?«

Dino se je, ko je to slišal, vidno sprostil in se olajšano nasmehnil.

Toda Lara še ni zaključila. »Se pa sprašujem, od kod ta tvoja slaba vest, da mene tako napadaš?« ga je izzvala, a Dino je očitek preslišal, zadovoljno prepričan, da ni bila z Markom.

»Ajmo brzo sredit ovo, a onda napravimo neki fini plan za kasnije!« je rekel, pograbil dva zaboja in se nasmehnil Lari.

Lara se mu je umaknila, da je lahko šel mimo nje, a njen obraz ni izražal posebnega zadovoljstva. V njenem srcu je še vedno ostajal nemir, v mislih pa kopica neodgovorjenih vprašanj.

*

Frenk in Renato sta se zjutraj srečala na balinišču, kjer sta delila trenutek brezskrbnosti. Frenk je bil oblečen v kričečo športno opremo, ki je poudarjala njegovo veselo naravo, medtem ko je bil Renato bolj zadržan, v bombažni trenirki umirjenih odtenkov. Oba sta bila osredotočena na igro, a Frenk je imel nekaj na jeziku. »Ti, mater, a veš, da je Meri super nujno poklicala stranka iz Ljubljane? Kot, da bi jaz sam naštimal,« je začel Frenk, ko je zbrano potežkal balinček in ga skrbno vrgel.

Renato ga je skeptično pogledal: »Kaj ima pa to s tabo veze?«

»Jah, upam, da je končno nehala delat štalo zaradi te parcele zraven Steinerja,« je vzdihnil Frenk, kot bi se želel znebiti bremena.

Renato se je strinjal: »Skrajni cajt …«

»Tej babi, ki je vzela parcelo, bi moral pa jaz dat en lep rostbif, ker mi je prišparala en cel pavšal!« se je pošalil Frenk. Ob tem se je ozrl navzgor, kot da bi se zahvaljeval višjim silam. »Kot da ne bi bila že ena parcela preveč draga!«

Renato je počasi odkimaval in tleskal z jezikom, kot bi karal majhnega otroka. »Če mene vprašaš, si z Meri dosti premehak. Ta nora ideja s parcelo je samo kaplja čez rob,« je dodal Renato.

Frenk je brezbrižno zamahnil z roko. »Eh – konec dober, vse dobro.«

A Renato ni odnehal, odločen je bil, da bo prijatelju vrnil lekcijo. »Prijatelj, samo čisto nič po tvoji zaslugi – usralo se ti je. Če bi ti stopil na bremzo, če bi ji takoj rekel ne, še preden bi rekla 'parc...'.«

Frenk je poskušal spremeniti temo, medtem ko se je pripravljal na naslednji met. »Če bi bilo treba po bremzi – pa pač bi, kaj? Bi, ja! Nagazil bi bremzo – pa tudi ne prvič,« se je branil. Nato je odločen, da se o svojem zakonu ne bo več pogovarjal, spremenil temo pogovora: »Povej mi rajši, kakšna je ta baba zraven Steinerja?«

Renato je brezbrižno skomignil. »Bolj dolgcajt. Baje neki riše pa slika, za knjige ali nekaj takega.«

Frenk je hitro pomislil. »No, mogoče pa tudi za nas nariše kakšen lep pogled na morje … recimo z roba naše parcele. Koliko bi pa to stalo? Recimo, ene pol metra krat meter …« Z rokama si je v zrak risal dimenzije. »… to bi lahko skompenziral z eno lepo svinjsko ribico pa dvema kilama mase za čevape.«

Renato se je skeptično namrščil. »Najprej moraš videt, kaj sploh zna narisat.«

Frenk je pokazal s prstom na Renata, češ da ima prav, ko je ta opazil nekaj zanimivega. Frenk je sledil njegovemu pogledu. Po potki, zgolj nekaj borovcev stran, je Jana potiskala Edvardov voziček, Edvard pa je v naročju držal njeno skicirko. Oba sta bila videti nadvse dobro razpoložena in živahno čebljala – skoraj kot kakšen zadovoljen par.

Renato je ljubosumno in prezirljivo zavzdihnil. »V rit … babe!«

»Kaj pa je? Pač sosedska pomoč, ne?« ga je poskušal pomiriti Frenk.

Renato je bil še vedno prizadet. »Ne, ne – sosedska pomoč je bila, ko sem ji jaz šotor postavil pa vse v red spravil – ta stara mumija bo pa zdej smetano polizal …«

Frenk je zamahnil z roko. »Kaj zdaj nabijaš? Ta stari je vdovec, ti si pa srečno poročen – to se tebe čisto nič ne tiče.«

»Res je – me pa vseeno jezi, ker sem si zaslužil vsaj 'hvala lepa', ne pa ignoriranja!« je odkimal Renato.

»Joj, pa saj bo še prilika, da smo prijatelji! Meri se bo skulirala, Ines bo tudi prišla na morje, pa bo dober dan pa čiv čiv čiv in, preden boš en pir do konca spil, bojo njene slikice že visele v naših prikolicah.«

Renato je bil skeptičen, a je vsaj delno sprejel Frenkovo tolažbo. »No, upam, da res. Samo … vseeno pa ne vem, kaj vidi na tem starem hohštaplerju?«

Frenk ga je pogledal in mu položil roko na ramo. »Kaj vidi? Denar, valda!« je zadovoljno razložil.

Prav takrat je k njima prišel Kevin in ju nesrečno pogledal. »Ati, jaz sem že zelo lačen.«

»Ati je tudi, sine,« mu je odgovoril Frenk.

»Samo vseeno še eno uro ne bo za jest – daj mi za en sladoled, pliz!« je prosil Kevin.

»Pred kosilom?« je bil skeptičen Frenk.

»Če zdajle jaz dobim en majhen sladoled, si lahko ti vzameš malo več časa, bolj 'z andahtjo' narediš, a veš, ker ti tako dobro …« je bil Kevin prebrisan.

Frenk se je zasmejal in Kevinu v dlan stresel nekaj drobiža. »Samo, da bo res majhen!«

Kevin je že drvel proti plaži, ne meneč se za očetov pogoj. »Hvala, ati – čao …«

Frenk se je obrnil k Renatu. »Pridi, Renato, bomo obrnili ene par mojih lepih klobas!«

Renato ga ni slišal, še vedno je pozorno gledal za Edvardom in Jano.



Sonce se je povzpelo že visoko na nebo, Meri in Saška Kovač pa bili nervozni pod svojim baldahinom. Dolenčevi, ki sta se nedavno priselili, sta jima šli vedno bolj na živce.

Meri se je pripravljala za odhod, saj jo je čakala pomembna stranka, ki je zahtevala posebno pozornost. Njena oblačila so bila skrbno izbrana, zlate superge s kristalčki pa so bile še zadnja pika na i njenemu videzu, s katerim se je trudila slediti najnovejšim trendom. Medtem ko si jih je obuvala, je Saška sedela v kotu in se kujala.

»Pa kaj je to, da se mi je tako skvarila karma ta vikend,« je Meri začela, medtem ko je zavijala z očmi. »Hrvojeta sem imela že čisto v pesti …« z gesto je nakazala, kako blizu je bila svojemu cilju. »… pa se iz čistega mira pojavi ta brezbarvna krava – ravno zdaj, da pride mene zajebat v ta naš kamp!«

Saška je zaničljivo prikimala: »V resnici je pa za vse kriva ta glupa Lara! Če ne bi ona rinila v potapljaški tečaj, ne bi imeli problemov ne ti ne jaz!«

Meri je zamišljeno zmajala z glavo. »Ti – kaj pa, če je ta potapljaški tečaj samo finta? Kaj, če sta v resnici uigrana ekipa prevarantk, ki lovita deca za poroko?« je rekla in zažugala s celo dlanjo. »Ta staro sem sama videla, kako je flirtala in z Renatotom in s Steinerjem, ta mlada ima pa kakor fanta Dinota, slini se pa po Marku!«

Saška je oživela in zgroženo prikimavala, Meri pa se je še bolj razvnela. »A vidiš ti to pokvarjenost – vsaka po dva. Ziher je ziher …«

Ko si je Meri zavezala superge, je vstala in odločno rekla: »Samo te dve rožici ne vesta, na koga sta v tem našem kampu naleteli, bog ju nima rad! Zdaj grem takoj k Ines in ji bom direkt povedala, da nima kaj časa izgubljat – v avto se ima za usest pa dedca na ketno dat!«

»Dinota je pa Lara na ketno dala – on sploh noče videt, kakšno štalo mu ona dela,« je, ujeta v svoje skrbi, potožila Saška.

Meri je razumevajoče prikimala. »Jah, saj … Moški so lahko grozno butasti.«

»Samo tako, kot si rekla, mami – ta lisica ne ve, proti komu se gre! Bo že še videla, kako je, če se hčerka od mesarja razjezi!« je še borbeno dodala njena hči.

Meri je bila navdušena nad odločnostjo svoje prvorojenke. »Ti si ta prava! Za ljubezen tudi na gobec!«

Objeli sta se, nato pa je Meri odhitela. Med vrati se je za trenutek zasukala in s prstom pokazala na Saško. »Nič bat – ti in jaz bova vse zrihtali!« je zarotniško pomežiknila.

*

Lara je z energičnimi gibi brisala kozarce, Dino pa je sedel na drugi strani šanka, upajoč, da bo popravil njun načeti odnos. »E, danas još jedan zaron, a večeras bi se mogli konačno malo odmoriti, ha?« je rekel prisrčno.

Lara je odvrnila z ostrim tonom: »Ti kar.«

Dino se je delal, kot da ga njena hladna zavrnitev ni prizadela. Počakal je trenutek in spet poskusil: »Ali stvarno – danas izgledaš fantastično.«

Lara se mu je očitno narejeno nasmehnila. »Ti tudi,« je sarkastično in odrezavo odgovorila. Še vedno ga ni niti pogledala.

Dino je začel dojemati, da je nekaj mnogo bolj narobe, kot je domneval. Kljub temu se je trudil ostati na videz ravnodušen. »Dobro, vidim da imaš posla. Vidimo se onda poslijepodne na ronjenju,« je predlagal.

»Mogoče,« je odgovorila Lara, še vedno hladna kot led.

Dino je začel zadevo jemati osebno. Zdelo se mu je, da je Lara preveč razdražena zaradi njegove nedolžne potegavščine z Markom. Vstal je, se z obema rokama oprijel šanka in se zagledal vanjo. »Znači, sad mene ignoriraš jer sam Marku pokazao gdje mu je mjesto?«

Lara ga je prezirljivo ošinila z očmi.

»Mislim, je li tebi normalno da dođe neki sin super bogatih Slovenaca i ponaša se kao da je sasvim u redu da mi preuzme curu? Je li tebi to normalno?« je nadaljeval.

»Daj, ne serji, Dino, no,« je Lara odrezavo prekinila njegovo besnenje.

A Dino je vztrajal: »Pa šta ja serem? Ti si moja cura, a on želi da te mazne. Neću to dozvoliti, nisam ja takav, majke mi!«

Lara je imela dovolj.

Tudi sama se je z obema rokama naslonila na šank in se mu zazrla naravnost v oči. »Poglej me – a ti misliš, da sem jaz taka kot tista napedenana bejbika s tečaja? Da mi prijaviš en takle mačo shit in bom še dihat pozabila od sreče?«

Odstopila je in si poiskala delo, s čimer mu je obrnila hrbet.

Dino je še nekaj časa gledal njen hrbet, nato pa brez besed odšel.

*

Julija pri zajtrku. Nasproti ji je sedel David, napet kot struna, a se je trudil ohraniti živce. Ela je kar sijala od pričakovanja, saj so bile počitnice tik pred vrati.

»Super, da imam še dosti časa, da razmislim, kaj vse bom vzela s sabo na morje!« je vzkliknila Ela. Pogledala je svojo mamo in vprašala: »A je možno, da so v prikolici ostale tvoje otroške stvari za na morje?«

Julija se je za hip zamislila, nato pa odkimala: »Ne verjamem – razen če sta jih starša obdržala za spomin? Mogoče je še kaj od Marka, ko je bil majhen.«

Ela je ob tem navdušeno zaploskala in skočila s stola. »Okej, pol tega ne rabim nosit – grem preverit, a so mi še prav lanske kopalke pa poletne oblekice!« Vesela in polna pričakovanja je odskakljala iz jedilnice.

Julija je medtem zamišljeno grizljala rižev vafelj, David pa se je rahlo odkašljal in se nagnil naprej, pripravljen za pogovor o nečem, kar ga je tiščalo že nekaj časa. »No – in? Koliko časa bo še trajala ta predstava?« je vprašal z rahlo ironijo v glasu.

Julija ga je presenečeno pogledala. »Kakšna predstava? Kaj spet misliš?« je odgovorila z nejevoljo.

David je zdaj deloval precej miren, a odločen. »Ne bi rad, da bi bila Ela razočarana. Povej mi, od kod naenkrat to tvoje veselje za kamp? Samo toliko, da vem, kdaj te bo minilo in bo treba Eli spet razlagat, zakaj ostajamo doma.«

Julija se je zarežala. »S tabo pa res ni lahko. Ni ti prav, če nimam časa za Elo, pa tudi če ji ustrežem, je spet narobe.«

David je potrpežljivo nadaljeval. »Jasno mi je, da je ta nenadni preobrat nekaj v zvezi s posli. Prav ti je prišlo, da jo uporabiš za dostop do fotra.«

Julijin pogled se je v trenutku spremenil. David je očitno uganil njen načrt. Poskusila je hliniti presenečenost. »Pa kako ti pridejo take stvari na misel?«

David je ostal miren. »Julija, tukaj gre zares: vseeno mi je, kaj imata s tvojim očetom. Ne bom pa dovolil, da v to vpletaš oba otroka.«

Julija je šla v protinapad. »Oba? Pusti Marka pri miru – ni tvoj otrok in sama vem, kaj je zanj najboljše. Do Ele pa si tako ali tako preveč zaščitniški.«

David je vstal in odločno odmaknil stol. »Vsaj nekdo je na njeni strani – in tudi na Markovi, ne glede na to, da ni moj.«

V zraku je za hip zavladala napeta tišina. David je zapustil jedilnico, Julija pa je ostala sama s svojimi mislimi, dvomi in riževimi vaflji.



Na betonski plaži sta Jana in Edvard poiskala zavetje v senci borovcev. Jana je pred seboj držala skicirko, na kateri je zajemala gibanje valov, ki so se nežno lomili ob obali, medtem ko si je Edvard s slamnikom pahljal obraz in s gledal v morje.

Ko je začutil klic morja, je Edvard pripravil bergle in se obrnil k Jani. S prijateljskim nasmehom ji je predlagal: »Grem v vodo, da se malo shladim. Greste zraven?«

Jana je hitro odkimalo odgovorila: »Ne, ne.«

Edvard je bil presenečen. »Ste sploh že plavali, odkar ste tukaj?«

Jana je za trenutek odložila skicirko in ga pogledala. »Ne, nisem, ker…«

Opazil je njeno zadrego in nadaljeval, da bi ji vse skupaj olajšal. »Torej ste pavšal na morju res vzeli samo zaradi hčerke?«

Jana je prikimala, vendar jo je nekaj težilo. »Tako je, ampak… ni problem samo to, da se Lara potaplja.«

Edvard jo je le razumevajoče poslušal, sluteč, da bo povedala nekaj pomembnega.

Jana je zbrala pogum. »Moj pokojni mož … umrl je v potapljaški nesreči.«

Sočutno ji je položil roko na podlaket. »Seveda, razumem, to je nekaj čisto drugega.«

Jana je nekoliko nerodno nadaljevala: »Če sem čisto iskrena … ni bilo samo to. Potapljaška nesreča je bila, ampak okoliščine, kako je do nje prišlo, niso bile nikoli povsem pojasnjene.«

Edvard je prikimal in mirno pripomnil: »Iz svojega poklica vem, da nesreče le redko pridejo z jasnimi pojasnili. Pogosto so okoliščine precej zamegljene.«

Jana je vdano pokimala, a njen nasmeh je bil grenak. »Ampak priznam, to ni ravno tolažba, če se hči zdaj navdušuje nad potapljanjem.«

Edvard se je naslonil nazaj in rahlo prikimal. »Priznam, res ni. A nič ne pomaga, če se obremenjujete s tem, kaj bi se lahko zgodilo …«

Jana ga je nekaj trenutkov opazovala, nato skomignila. »Vem, vse to vem, samo …«

»Ampak na koncu vedno pridemo do tega, da človek obrača, Bog pa obrne,« se je otožno nasmehnil Edvard.

Oba sta se zasmejala in Jana je občutila olajšanje. Z zanimanjem ga je povprašala: »Kaj pa vaša medicina? S kakšnimi nesrečami imate opravka?«

Edvard ji je pojasnil: »Skoraj z vsemi – sem plastični kirurg, pogosto izvajam rekonstrukcije po nesrečah. Čeprav je zadnja leta več lepotnih posegov.«

Jana je pokimala. »Zanimivo! Kje pa delate?«

Edvardove ustnice so se zadovoljno razlezle v nasmeh. »Zadnje čase manj, drugače pa v lastni praksi.«

Jana se je nasmehnila. »No, potem imava nekaj skupnega – tudi jaz sem samostojna, kot ilustratorka.«

Edvard se je zasmejal. »Vi delate iz svoje domišljije – jaz pa sledim zamislim drugih.«

Jana je smehljaje dodala: »Ah, tudi jaz ne bi nič prodala, če bi delala samo iz svoje domišljije.«

Edvard je nato vstal in se odpravil v vodo. Moške podobe, ki ju je skrivaj motrila, ni opazil.

*

Masažni salon je napolnjeval vonj eteričnih olj, ki so ob vstopu v prostor zmehčali še najbolj živčnega gosta. Ines, Renatova žena, se je v beli uniformi poslavljala od zadovoljne stranke, ki ji je očitno olajšala bolečine.

»Hvala, res, gospa Ines, da ste me vzela v nedeljo!« je dejala stranka, ko je vstajala s stola.

»Lejte, z veseljem: videla sem, da je bilo res nujno,« ji je odgovorila Ines, medtem ko se je na vhodu zaslišalo trkanje. Še preden bi se Ines lahko odzvala, so se vrata odprla in vstopila je Meri, energična in vedno pripravljena na klepet. »Joj, pardon!« je rekla Meri, ko je zagledala stranko, ki se je ravno odpravljala.

Stranka je Ines stisnila roko, nato pa zamahnila proti Meri. »Je že v redu, jaz grem! Hvala – pa kmalu na svidenje!«

Ines je še pomahala v slovo, nato pa se obrnila proti Meri, ki je že govorila. »Ti, stara moja – nedelja je, poletje je, midve pa obe delave? Kaj sva ga usrali v življenju?«

Ines je utrujeno skomignila z rameni: »Jaz sem prav hvaležna, da me je tale gospa poklicala – sem vsaj malo na svoje probleme pozabila.«

Meri, ki je vedno znala prisluhniti, je razumevajoče prikimala. »Saj … Renato je Frenku povedal, da sta se kregala – pa sem te prišla na hitr pogledat, če si kul?«

»Mislim, sem pa nisem, ne?« je Ines zavila z očmi.

Meri jo je prijateljsko pogledala: »Bejbi, kaj je? Spet to zaradi otrok, ne?«

»Kaj pa? Saj sama veš, mlajša ne bom več, a ne? Se pravi, še par let, pol pa lahko začnem razvajat nečake pa tvoje vnuke …« je naveličano skomignila Ines.

Meri ji je prijateljsko položila roko na ramo. »Ne smeš tako razmišljat!«

Ines je odločno odkimala. »Saj ne! Dala mu bom ultimat: otrok ali pa jaz!« Meri je zaskrbljeno zmajevala z glavo, Ines pa je priprtih oči nadaljevala: »Kaj? A ti pa misliš, da to ni pametno?«

Meri je malce oklevala, preden je razkrila eksplozivno informacijo: »Ja, po svoje je … samo … malo me skrbi, da se Renato že pripravlja na to …«

Ines je bila zelo presenečena: »Kako to misliš? Na kaj se Renato pripravlja?«

Meri je malce odlašala, preden je nadaljevala. Prijateljici ni mogla pogledati v oči. »Ne bi verjela, če ga ne bi sama videla!«

»Ti si ga videla?« se je začudila Ines.

Meri se zdaj ni mogla več zadrževati, morala ji bo povedati vse. »Ja! Dve uri je visel pri eni babi, ki je na frišno prišla v kamp enako staro hčerko, kot je moja Saška. Ni druge, kot da sta prišli lovit moža ali za eno ali za drugo – ali pa celo za obe!«

Ines je bila očitno prizadeta. Z roko se je naslonila na steno in premišljevala: »Baba s hčerko? Taka blizu méne?«

Meri je prikimala. »Tam nekje, ja.«

Ines je zamišljeno kimala: »Prasec – to je za njega dolgoročna rešitev, ja: baba, ki ne more več imet otroka.«



Lara je stala za šankom. Dišalo je po pravkar zmleti kavi in morskem zraku. V baru se je vedno počutila varno, še posebej zdaj, ko se je njena mama pripravljala na odhod v Ljubljano in bo spet sama. Jana in Edvard, ki sta se približevala, sta ustvarjala prijeten kontrast: Jana s svojo vznemirjenostjo in Edvard s svojo pomirjenostjo.

»Saj greste vi tudi gor zdaj, ne?« je, ko je pospravljala svoje stvari, Edvarda vprašala Jana.

»Ja, najprej samo do bara: zaslužil sem si eno veliko ledeno kavo. Saj se mi boste pridružili, ne?« ji je takoj odgovoril kirurg.

Jana pa je le razočarano odkimala. »Ne, žal ne bom mogla – moram kar do šotora, da bom še pred gužvo v Ljubljani.«

»Tako na hitro?« svojega razočaranja ni mogel skriti Edvard.

»Ja, a veste, prišlo je do odpovedi ene razstave zgodaj jeseni – in ta termin so zdajle ponudili meni. Jutri imamo že sestanek in bi rada kolikor toliko v miru zbrala material,« mu je obžalujoče odgovorila Jana, medtem ko sta se po stezici odpravljala do bara. V kratkem času, ki ga je preživela v kampu, se je z Edvardom resnično spoprijateljila.

A ob njeni razlagi je Edvardov obraz preželo veselje. »Ja, čestitam! In se že zdaj veselim otvoritve.«

»To je še daleč …« je Jana le zamahnila z roko.

Zdaj je bil bar že za vogalom in zagledala sta Kevina, ki je, vedno pripravljen na nova pogajanja, sedel na barskem stolčku, a vseeno komaj videl čez šank, in se trudil narediti vtis na svojo sogovornico. Njegova ideja o promociji sladoleda je bila zabavna in Lara je uživala v tej majhni igri, polni otroške zvijačnosti. »Če mi daš dva sladoleda za ceno enega, obljubim, da bom oba polizal tule za šankom – in bom živa reklama!« je samozavestno rekel Kevin, s čimer je vzbudil nasmehe pri ljudeh okoli sebe.

Lara je v smehu prikimala. »Ideja je dobra, samo predrago je: za deset dobiš enega zastonj.«

Njuno prijateljsko barantanje je bilo kot ples, poln smeha in dobrega razpoloženja, ki je trajal do trenutka, ko je Kevin končno popustil in se zadovoljil s sladoledom ter dogovorom, da bo »osmega pa prejel zastonj«. Njegova mala zmaga ga je popeljala proti plaži, kjer je z zanosom igral v obljubljeni živi reklami.

Edvard, ki je stal ob Jani, je z zadovoljstvom opazoval njuno pogajanje. Lara ga je pozdravila: »Dober dan, gospod zdravnik.«

Ta je prasnil v smeh. »No, tukaj sem bolj pacient,« je odmahnil z roko.

»Kaj boste?« je bila Lara ustrežljiva.

»Povejte mi, a imate dobro smetano?« je poizvedel Edvard, Lara pa je spodbudno prikimala. »Krasno, potem bom pa eno veliko ledeno kavo, prosim!«

»Vanilijev ali čokoladni sladoled?« se je nasmehnila Lara.

Edvard je kazalec uperil v zrak in odločno vzkliknil: »Čokoladni!«

Lara se je takoj lotila dela, Edvard pa jo je opazoval čez rob šanka. Z vozičkom se je počasi, da je ne bi motil, zapeljal okoli barskega pulta, da bi jo bolje videl in se muzal. »Aja, gospodična, a je bil moj Mark danes slučajno tudi že kaj pri vas?«

Njegov izraz pa se je malce spremenil, ko je Lara spregovorila. »Ne, že od včeraj popoldne ga nisem nič videla,« je rekla, pri čemer se je njen glas nekoliko spremenil, kot da je izrazila skrb za Marka. »Ehm … nekaj mu je bilo bad in … mislim, da je šel ven iz kampa. Ne vem pa, kam – no, pa tudi nisem zihr, če je res šel. Iz kampa, mislim.«

Edvarda je zaskrbelo, a skušal ohraniti lahkotni ton ko je segel po telefonu. »No, saj, za take primere imamo pa tele napravice, a ne?« S telefonom je pomahal po zraku.

Lara je z nasmehom opazovala, a skrbi za Marka ni mogel popolnoma prikriti. Ta je le še rasla, ko je po daljšem zvonjenju brez odgovora zdravnikova roka, v kateri je držal telefon, padla v njegovo naročje, kot bi naenkrat izgubila popolnoma vso energijo.

*

Ines je sedela za sprejemnim pultom svojega masažnega salona, roke je imela ovite okoli kolen, ki jih je potegnila k sebi. Bilo je jasno, da je potrta, skrbelo jo je, da je zdaj z njenim zakonom enkrat za vselej konec.

Njena prijateljica Meri je sedla poleg nje, njene oči so bile polne odločenosti, da Ines dvigne iz njenega črnega razpoloženja. »Bejbi, ne bom te take gledala! Renato je en fajn dec, samo malo ga moraš v red spravit. Jaz skočim do stranke, ti se zrihtaj, pol greve pa magari skup nazaj na morje!« je Meri začela svoje prepričevanje s toplim nasmeškom, ki je nakazoval, kako zelo ji je mar za prijateljico.

Ines je odkimavala, dolgi lasje so ji rahlo plapolali okoli obraza. »Ne, ne, imam pa jaz tudi svoj ponos! Če hoče imet staro babo, naj jo pa ima, bedak!« je odvrnila z grenkobo v glasu, ki je razkrivala njene notranje boje.

Meri se je odločila za odločnejši pristop. Vstala je in Ines podala roko, da bi jo potegnila na noge. »Ne, ne in ne! Zato pa smo prijatelji, da si pomagamo, kadar pride kakšna takale krizica … Ti samo gas pa akcija! Najprej odpikaš to staro mamo, pol pa še letos na morju Renatotu naštimaš bejbička!«

Ines je zmajevala z glavo, a Meri se ni dala. Močno jo je objela, da bi ji dodala nekaj poguma. »Daj, daj, vse bo okej. Jaz zdajle letim do stranke, oddelam … čez cirka eno urico pa pol pa pridem nazaj, pa bove vse splanirali, a je prav?«

Ines je začutila toplino Merijinega objema in za trenutek je pozabila na skrbi. Še vedno je bila v dvomih, a Merijina odločnost jo je vsaj nekoliko pomirila. Nato je Meri vstala, pripravljena, da se loti svojega dela, medtem ko je Ines ostala sama z mislimi, ki so bile zdaj nekoliko manj temačne.



Frenk je bil v svojem svetu. Žaru se je vedno rad v celoti posvetil. Medtem, ko je skrbno pripravljal žar, so njegove misli utripale v ritmu podalpskega šlagerja, ki si ga je požvižgaval. Na majhni mizici so že čakale klobase. Med pripravljanjem je s kotičkom očesa opazil Renata, ki je hitro švignil mimo. Frenk se je vzravnal in ga glasno poklical, da je odmevalo med prikolicami. »Ejga, Renato!«

Renato je prikimal in v naglici stopil k Frenku. Zdelo se je, da nekam hiti, kot da bi imel pomembne opravke.

»Skrajni cajt, da si tukaj, ker zdajle tole spečem in čez dvajset minutk bomo jedli!« je Frenk povabil prijatelja, medtem ko je kazal na klobase.

Renato je nerodno zmajeval z glavo, ker je imel drugačne plane.

»Pa kaj si tak, kot da te je srat prijelo? Isti si kot prej, ko si kot sneta sekira izginil z balinišča …« se je pošalil Frenk, čeprav je začutil, da nekaj ni v redu.

»Mudi se mi …« je odvrnil Renato, njegov glas je bil napet.

Frenk je ohranil dobrodušen glas, vendar je bil zmeden. »Pa saj ti pravim – daj že enkrat položi ta kabel, pol pa pridi kot človek na klobaso!«

»Moram v Ljubljano,« je kratko pojasnil Renato, očitno ni bilo časa za dolge razlage.

Frenk je bil ekstremno presenečen. »Kakšno Ljubljano?«

»Bom razložil, ko bom lahko. Se vidimo, čao,« je dejal Renato, preden je odhitel proti svoji parceli. Frenk je nezadovoljno zmajeval z glavo, medtem ko je gledal za njim.

Tedaj je zaslišal zvok petk in pogledal proti vhodu v prikolico. Njegove oči so se razširile, ko je zagledal Saško. Njena obleka je bila izzivalna živo rdeča minica, njen mejkap vrhunski, v rokah je nosila masko in plavutke.

»Kam pa ti misliš, de greš taka?« je vprašal Frenk, njegov glas je bil strog.

Saška je to vzela kot kompliment in se široko nasmehnila. »Je hudo, ne?«

Frenk je strogo odkimal. »A si ti normalna! Taka nimaš kaj okoli za hodit.«

Saška se ni mislila pogovarjati z njim. Brezbrižno je odmahnila s sveže polakiranimi nohti, ki so se v rdečem odtenku ujemali z obleko. »Ati, it moram: potapljaški tečaj imam.«

Frenk je bil zgrožen, odločno je odkimaval. »Ne, ne, ne – ne, ne, ne, tudi slučajno ne! Pa da mi nehaš viset s tistim Hrvatarjem, ali za tečaj ali pa karkoli drugega.« Z glavo je pokazal proti prikolici. »Preobleči se, pa mi pomagaj kosilo prištimat!«

A Saška se ni zmenila zanj. »Ati, nimam cajt. 'Dijo pa – dober tek!«

Medtem ko je hodila stran, je dvignila roko in še pomahala. Frenk pa je brez besed in čisto iz sebe gledal za njo. Njegov pogled je taval med klobasami, pripravljenimi, da gredo na žar, in Saško, ki je samozavestno korakala stran od njega, nazadnje pa se je sesedel h klobasam: te ga nikoli ne bodo izdale!

*

Na plaži je bil tisti prijetni vrvež prijetnega poletnega popoldneva. Ljudje so se nastavljali soncu, otroci so se igrali v pesku, nekateri so brali knjige ali izpolnjevali križanke, drugi pa so se preprosto predajali dopustniški lenobi. V baru, kjer je Lara delala, je bilo živahno, a njena pozornost je veljala zgolj enemu, doktorju Edvardu.

Ta je sedel na zdaj že svojem običajnem mestu, zamišljeno srkal ostanke ledene kave iz kozarca in zrl v daljavo. Videti je bil bolj zamišljen kot po navadi, kot bi ga nekaj težilo. Lara je opazila njegov neobičajni izraz, a ni vedela, kako mu pomagati. »A boste še kaj?« je vprašala, ko je stopila bliže, da bi ga spravila v boljšo voljo.

Edvard je bežno dvignil pogled in se na hitro nasmehnil. »Ne, hvala – počasi moram ugotoviti, kaj je z Markom. Po navadi se mi dosti hitro javi,« je odgovoril.

Lara je čutila kanček krivde zaradi Dinove potegavščine, a Marka tudi sama ni mogla pregnati iz misli. Njegova odsotnost jo je skrbela. »Vam lahko kako pomagam?« je tiho vprašala z glasom, ki je odražal njeno pripravljenost, da priskoči na pomoč.

Edvard je zamahnil z roko, kot da bi želel umiriti njene skrbi, a v resnici je miril tudi sam sebe. »Joj, prosim vas, saj nima kaj biti. Najbrž je samo kje založil tisti svoj telefon …« je rekel in se z vozičkom odpeljal, a se kmalu zatem ustavil. Pogledal je čez ramo nazaj proti Lari, ki ga je še vedno opazovala. Vprašujoče ga je pogledala.

»Če slučajno pride kaj mimo, mu pa le povejte, da ga iščem, prosim,« je tesnobno odvrnil Edvard.

Lara je prikimala in dvignila roko v pozdrav, ko je Edvard izginil med množico. Njene misli so se še naprej vrtinčile okoli Marka. Da, Edvardu bo pomagala najti Marka ...

Ta je ne vedoč za dedkove skrbi ravno stopil iz bloka, kjer je preživel nekaj ur v pogovoru z Nado. Občutil je mešanico olajšanja in krivde. Svojega dedka je v kampu pustil povsem samega. Poslavljal se je od Nade, ki je stala pred vrati in ga pozorno opazovala. Mark se je poskušal nasmehniti, a nasmeh ni popolnoma dosegel njegovih oči. »Ful je bilo dobro, da sem prišel do tebe … samo … to, da sem deda celo noč pustil samega, to pa …« je dejal Mark, medtem ko je pogledoval naokoli, kot bi iskal odgovore v zraku.

Nada je z blagim nasmeškom odkimala in ga poskušala pomiriti. »Ne se sekirat – glede na to, kar si mi pravil, ima on v kampu svojo ekipo; če bi potreboval ravno tebe, bi pa že poklical, saj veš.«

Mark ji je prikimal in se ji v zahvalo nasmehnil. Počasi je potipal po svojih žepih, kot bi nekaj iskal. »Samo res – saj mogoče me pa je.« Njegova zmedenost je bila očitna, ko je nadaljeval: »Čak, kje imam pa telefon?«

»Mogoče si ga pa v avtu pustil?« je pomislila.



»Ja, očitno. Ker gor pri tebi ga zihr nisem,« je rekel Mark, zdaj nekoliko bolj pomirjen.

Na drugi strani ceste je Meri, ki je bila oblečena v kričeče barve, nepričakovano zastala. Kaj za vraga Mark počenja v Ljubljani, se je vprašala sama pri sebi. In to v družbi privlačne starejše ženske! Previdno in začudena se je skrila za bližnji kombi.

»Ja, nič – hvala za vse!« je rekel Mark in jo toplo pogledal. »Sej veš, ne? Brez tebe bi bil …« Skomignil je z rameni, kot bi želel povedati, da brez nje ne bi bil cel. A tega ni zmogel povedati na glas. Upal je, da ga je Nada vseeno razumela. Prepričan je bil, da ga je. Nada ga je vedno razumela, to je bilo tisto, zaradi česar se je ob njej počutil tako varnega.

Nada ga je nežno stisnila za nadlaket, njena roka je še nekaj trenutkov ostala na njegovem ramenu. »Vse je okej. Kadarkoli lahko prideš.«

Meri je z druge strani ceste opazovala prizor z odprtimi usti, tokrat svojim očem še sama ni mogla verjeti.



Ines je z nohti nervozno tapkala ob gladko marmorno površino pulta. Njene misli so se vrtele samo okrog Renata, moža, ki jo je spravljal v obup. Jezno je zamrmrala sama sebi: »Ne boš se me tako zlahka znebil, zajebanec …«

V roke je vzela telefon in poiskala Renatovo številko. Skoraj ga je že poklicala, ko si je premislila in začela tipkati sporočilo: »Renato, nabralo se nama je in …« Ponovno je odkimala, zaprla napol napisano sporočilo in s telefonom v roki vstala. Globoko je zavzdihnila, telefon pospravila v torbico in z očmi pregledala prostor, da bi se prepričala, da je vse na svojem mestu.

Tedaj so se vrata nepričakovano začela odpirati. Ines, ki je stala s hrbtom proti vhodu, je zaklicala: »Zaprto je, samo slučajno sem tu …« A zvok elegantnih čevljev ni potihnil.

Ko se je obrnila in dvignila pogled, se ji je ob pogledu na znanca v brezhibno zlikanih hlačah poslovne obleke čez obraz zarisal nasmeh, njene oči pa so se zaiskrile. »O, to je pa lepo presenečenje! Kako ste kaj?« je vprašala in hitro prikorakala do nepričakovanega obiskovalca.

*

Renato je vstopil v stanovanje, še vedno nekoliko brez sape zaradi hitrega vrnitve domov. Poleg svojega dihanja ni slišal ničesar drugega. Začudeno je pogledal okoli sebe, presenečen, da ga Ines ni prišla pozdravit. »Živjo, Ines! Šel sem že toliko prej, da ni bilo skoraj nič prometa …« je poklical z rahlo zadrego v glasu, a nato postal pozoren na tišino. »Ines?«

Počasi je zaklenil vrata in se sezul, pri tem pa odložil prtljago kar pri vhodu. Znova je poklical: »Ines?«

Brez odgovora.

Renato je segel po aktovki, ki je ležala blizu vrat, iz nje izvlekel prenosnik in odprl video-nadzorno aplikacijo. Njegovi prsti so hitro vključili kamero, ki jo je namestil v ženin masažni salon, in brez pomisleka je odprl prenos v živo.

V naslednjem trenutku so tišino praznega stanovanja napolnili strastni vzdihi moškega in stok ženske, ki so se razlegali iz prenosnika. Renatov, še trenutek prej sproščen, če ne kanček zaskrbljen, izraz na obrazu je v trenutku okamenel. Njegove oči so se zožile, usta so odprta obstala, pogleda pa ni mogel umakniti od računalniškega zaslona. Z očmi je sledil Inesini podobi, ki je vzdihovala, medtem ko so jo krepke roke držale na masažni mizi. Poskušal je prepoznati, kdo je moški na posnetku, ki se ga je v trenutku naslade njegova žena oklepala dovolj močno, da so njeni nohti na mišičastem hrbtu pustili tanke rdeče sledi.

Njena podoba je bila kot udarec v obraz, globoka rana, ki je v njem vzbudila nevihto čustev, ki jih ni mogel nadzorovati.

*

David je večino svojega časa preživljal v svojem delovnem kotičku, ki si ga je uredil v kotu dnevne sobe. Tisti dan je bil zatopljen v delo na prenosniku, ko je Julija vstopila v sobo in za sabo vlekla velik kovček, ki je očitno tehtal več, kot je pričakovala. Z vzdihom se je trudila, da bi ga premaknila. Ko je zagledala Davida, se je vdala in ga vprašala: »A ga daš kar v avto?«

David je takoj vstal in se približal Juliji ter kovčku, s pogledom jo je previdno premeril. »Kakšen je torej tvoj plan zdaj?« je vprašal, očitno nezadovoljen s položajem.

Julija je brezbrižno skomignila z rameni. »Par dni na morju, pol bomo pa videli, kako bo.«

»Ti pa Eli?« jo je David vprašal, njegov glas je bil resen, kot da je vedel, da se za tem nekaj skriva.

Julija ga je zdolgočaseno pogledala preko rame. »Ela bo gotovo vesela, če greš tudi ti,« je rekla, kot da to ni pomembno.

David je prikimal. Z vso resnostjo se je zazrl v Julijo. »Ne morem se odločit, kaj je slabše: ali da grem in dam tako tej tvoji manipulaciji ene vrste svoj pristanek – ali da ne grem in ti pustim, da delaš vse po svoje.«

Julija je posmehljivo skomignila z rameni. »Od kod ti ta teorija zarote? 'Manipulacija', 'delaš vse po svoje': naša klinika je pač družinska firma in treba je usklajevat interes generacije prej in generacije pol. To je nekaj čisto drugega kot tisti tvoj … es-pe.«

David je nejeverno odkimal, vendar se ni dal. »A ti sama sebi verjameš – ali misliš, da so drugi tako naivni, da bojo padli na tvoje finte?« je vprašal z dvomečim in obtožujočim glasom.

Julija ga je naveličano pogledala in se spet lotila tovorjenja kovčka. »Veš kaj? Oprosti, ker sem zmotila te tvoje blodnje o tem, kaj jaz sem pa kaj delam. Sama bom spravila kufer v avto, ti pa uživaj v svoji fantaziji!«

David je stopil pred njo, da ni mogla mimo njega in jo resno ter jezno pogledal. »A si ti res pripravljena naredit karkoli, tudi žrtvovat svojo družino, izkoriščat lastno hčerko, samo da dosežeš svoje?«

Julija je za trenutek zastala, njene oči so se srečale z njegovimi, v katerih je bila odločnost in razočaranje. Njun odnos je visel na nitki, prežet z napetostjo, ki je tiktakala kot bomba, ki bo ravnokar eksplodirala.

*

Dino je stal pred skupino tečajnikov, med katerimi je bila tudi Saška, in končeval priprave na drugi potop. Njegova pozornost je bila razpršena, saj mu je pogled pogosto uhajal proti gozdičku in kampu nad njim.

»Dakle, jučer smo samo probali flaše, a danas več ćemo se spustiti prema dnu, toliko da malo gledamo, možda nešto čak i pipnemo, ali – pažnja! – ostajemo sasvim sigurni iznad dubine od najviše pet metara,« je razlagal, medtem ko so njegove oči krožile po tečajnikih. »Vse jasno? Neko vprašanje?« je vprašal, a njegovo pozornost je spet pritegnilo nekaj v daljavi.

Dekle iz skupine je povprašalo: »Danes tudi še ne rabimo plavutk?«

V tistem trenutku se je ekipi s hitrimi koraki približevala Lara. Dino se je zadovoljno nasmehnil, Saška pa se je namrdnila.

»Kaj torej s plavutkami?« je ponovilo dekle.

Dino je končno zaznal vprašanje: »Molim? Plavutke?«

»Ja, a jih rabimo?«

Dino je hitro odkimal in se bolj osredotočil na Laro. »Ne, ne, danas ne.« Nato ji je z nasmehom dejal: »Ej, čao! Drago mi je da si došla na tečaj.«

Lara se je delala, kot da ne opazi njegovega prijaznega odnosa. »Saj nisem.« Nato se je obrnila k vsem zbranim. »Ej, dedi od Marka mi je povedal, da ga ne dobi na telefon, pa me zanima, a ga je kdo od vas kaj videl od včeraj po potopu? Marka.«

S pogledom je krožila po vseh obrazih, tečajniki so odkimavali, Dino je bil videti poparjen, Saška pa se je posmehljivo muzala.

»A dedija skrbi? Ja, kako je bógi, no!« je hudobno karikirala Saška. »Ej, ne morem verjet – lastnega fanta sprašuješ, kam se ti je skril en bogatunski bleferček, ki bi ga očitno rada ujela …« je nejeverno zmajala z glavo. »Jaz bi se od sramu v zemljo udrla, preden bi kaj takega naredila!«

*

Edvard se je z vozičkom premikal skozi kamp in na vse pretege iskal Marka, njegova zaskrbljenost pa je rasla z vsakim trenutkom. Oziral se je naokrog, a njegovega vnuka ni bilo nikjer, družbo mu je delala le spokojna tišina kampa in oddaljeno šumenje morja.

Ko je prispel do vrha klančine, ki se je spuščala proti betonirani plaži, je ustavil in se s pogledom zazrl proti morju, upajoč, da bo Marka zagledal med plavanjem. S težkim vzdihom je zmajal z glavo in se odločil, da se bo spustil po klančini.

Ko se je voziček začel premikati, je Edvard previdno zategnil zavoro, da bi nadzoroval hitrost. A zavora ni delovala. Edvard je še močneje pritisnil, vendar se je voziček začel vedno hitreje spuščati po grobi betonski podlagi. Kolesa so se brez nadzora vrtela, njegovi prsti so krčevito stiskali zavoro, a vse zaman.

Z obupom je poskušal še enkrat zgrabiti vodila, a kolesa so se zdaj vrtela prehitro. Spoznal je, da se nesreči ne more več izogniti.

Zamižal je, krčevito oprijel naslonjala za roke in čakal na neizogibni trk.





EPILOG


ZADNJA STRAN PLATNIC


Napetost v Kampu Paradiso narašča! Skrivnosti le prihajajo na dan, odnosi pa postajajo vse bolj zapleteni. Dino bo še naprej poskušal pogasiti iskrico med Laro in Markom. Ves čas bo spletkaril. Na srečo bo Marku še naprej v oporo njegov ded Edvard Steiner, priznan zdravnik. Ali je Julija, ki se je zapletla v sumljive posle, resno ogrozila družinsko podjetje? Se bo Dino zapletel še s Saško? Njena mama Meri je s svojimi nasveti tako zmedla Ines, da je ta z nepremišljeno nezvestobo ogrozila svoj zakon. Tisto poletje se niso zgodile le nove ljubezni, predvsem so premnoge neizrečene skrivnosti povzročile kup zapletov. Uživajte v novih pripetljajih v naslednji knjigi!

Uredništvo





SKRITO V RAJU

Kamp skrivnosti

Prvo poletje

Na začetku poletja se v Kampu Paradiso zbirajo gostje, željni oddiha in pobega od vsakdanjosti. A prav vsak med njimi ima skrivnosti, ki mu ne pustijo spati, zato se razmerja zapletajo. Kaj se plete med Markom, Laro, Dinom in Saško? Kaj tako zelo preganja Marka? Zakaj Jana prepričuje hčerko Laro, naj se odreče potapljanju? Medtem Meri kuje načrte proti novi vsiljivki na sosednji parceli, Renato pa se spusti v nevarne vode. Julija želi na vsak način prepričati očeta, naj se odpove svojim načelom v dobro družine in klinike Steiner. Takrat postanejo spletke življenjsko nevarne in ostane le še vprašanje, ali ljubezen res premaga vse ovire.

To je knjiga za vse ljubitelje morja, nepričakovanih zapletov, vrtincev ljubezni, prevar, družinskih zamer in skritih motivov.

»Ta moj foter je res moten! Ne igra se samo s prihodnostjo klinike, ampak z našo familijo.« – Julija