Mladim s!oy. vojakora. V prvih tednib jeaeni se gode v naših kmeckih družinab velike, v čaaih sila imenitne spremembe. Iz maraikatere se preseli namreč v teh dneh ali fantič ali pa tudi mladenic v mesto, da zaf-nč tam novo življenje, fantič v šolo, mladenic v kosavno. Nju nobeden še ne pozna doslej meata veliko, še manj pa poznata življenje, katero se jima aedaj odpira. To jima nudi avoje slasti pa zapleta ju tudi v avoje nevarnoati. Tak, kakor je priael z doma v meato, ne vrne se nobeden vec v svojo drnžino. Zdrava ua truplu, zdrava na duši, krščanska Sloveuca, polen žep šmarnili dvajsetic pa tudi polno glavo lepih naukov — taka greata z doma ali pa se potlej vrneta, če že ne bolja, vsaj taka ae kedaj k ljubim atarišem? — Izkušnja kaže, da ae izgodi to primproma redko, po gostem jima vzeme mesto zdravje trupla, še večkrat pa zdravje dnše. Dnea pa naj ne govorimo o slov. fantičih, ki so v šolah, sledimo samo mladeničem, ki gred6 v vojake ali kakor pravimo, služit cesarja. Storimo pa to za tega voljo, ker ae le-ti iz velike večine vrn6 domov o svojem času ter prevzemo ali po atariših domače poaestvo ali pa ae priženijo v drugo bišo. Naj že to bo prvo ali drugo, na vaak naein postanejo sami kmetje ter ostanejo tako udje kmečkega Ijudstva. Njih upliv na drugo Ijudatvo je lebko velik, dober ali slab — prav tak je, kakoršnji so ae sami iz me3ta povrnili. Radi priznamo, da ao njih nekateri vrli možje in spretni rokodelci ali pa vzgledni kmetje. Tudi gledž narodnosti se nosijo sedaj že veliko bolje, kakor v prejšnjih časih. ko so se bili le preradi na tujem duba nemškutarije navlekli ter ao potlej doma iz neumne babarije svoj materni jezik zaničevali. V tem, kakor pravimo, je sedaj že veliko bolje in 8e nabaja le še tu in tam kaka pnbla glava, ki meni, da je kaj več od svojih rojakov za to, ker lomi za silo kak tuj jezik. Tako revše ne pomisli, da mu za to ne rodi zemlja le betve vec in ae mu davek ne zniža le za vinar, ako zmerja jezik svojih atarišev ali pomaga zatirati svoje rojake, tlačef' jih v tuje akornje. Ako gre po pravem, ni ae nam torej bati, da se naši mladi vojaki, ki so. iz največje večine prebrisaue glave, navze«i6 pri vojakih nemškutarije, v Aečem pa naa jej vendar-le atrah za-nje. Zivljenje po koaarnala/ namreč ni poaebno krščanskoun veliko slov. mladeničev zajde v tem a prave pott, pravo pa potlej najde težko, še tudi v domačem, kmečkem življenju ne. V tem bi našim alov. vojakom radi katero rekli, vendar pa opustimo vse daljše razgovarjanje o tem, podamo jim le ta-le pogovor. Kratek je ali resnica je, brali smo ga te dni v nekih no vinab. Tovnej, piše tam nek gospod, snidem se z znancem vojakom. V pogovoru mu rečem: nPri vojakih je nekaj čudnega, čeaar ne razumem prav." nKaj pa?*' vpraša vojak. ,,Gotovo". mn odgovorim, ,,nihče ne dvomi, da ste vojaki srčni. Vaak se poda v boj, da-si je skorej gotov amrti, 8ri'enje, nevstrašljiv pred kanoni, todatega srca nima, da poklekne v kosarni ter opravi molitev, ki jo ga je skrbna mati učila. Tega ne zastopim." ,,Resnica, le rnalo vojakov ima srca za to.1* ,,Ali kako si naj to človek razloži?' ,,Gospod", odvme vojak, ,,meni je tu na misli, kar se je nedavno prav v moji sobi v kosarni pripetilo. Noviuci 80 prišli. Eden izmed njih poklekne, predno gre apat, k postelji ter opravlja svojo večerno molitev. Tu vam je pa nastal pravi ,,špektakel". Eden vrgel je kapico na nj, drugi črevelj, tretji kaj druga. Tu se mu smej6, žvižgajo, nek šaljivec se vrže poprek po postelji ter mu upije v nbo. Ali moj novinec kleči naprej in nič se mu ne mudi, da skrajša svojo molitev. Drugo večer 80 vsi radovedni, ali bo mladenič sopet pokleknil. Res, on poklekne in trušč nastane kakor prejšnjo večer in če mogoče, še huji je. Novinec moli na kolenih ter ae ne izmeni za burke tovarišev. Tretjo večer atori on isto tako, truše pa je že manji, č-etrto in peto večer pa ao bili že precej tiho. Šeato večer pa vzklikne eden izmed tovarišev: ,,Ta je pravi! Ta stoji kakor v ognjn!" Odslej pa so ga spoštovali vsi, vsak mu je dal prav". Kaj bi ae k temu aedaj mi rekli ? — Mi ne rečemo ničesar, pač pa želimo, da ae ravnajo naši 8lov. vojaki, kar se tiče molitve in aploh krščanskih dolžnoati, vsi po tem vzgledu. Škoda ne bo to ne za cesarsko alužbo in ne za naše kmečko ljudstvo, iz katerega ao in v katero se vrno kedaj 8 častjo, ko bodo leta vojaštva dostali, kot vrli goapodarji in vrli kristijanje.