154245 PROBLEMI KAZALO I. Lacanovska orientacija Jacques-Alain Miller, O dozdevkih v razmerju med spoloma......5 II. Psihoanaliza in kultura Slavoj Žižek, Kiberprostor ali možnost prekoračiti fantazmo ...21 Renata Salecl, Spolna razlika kot zareza v telo II: »Be yourself!«..................................................................41 Alain Abelhauser, Solaris...........................................................55 III. Filozofija Jelica Šumič-Riha, "Rešiti čast mišljenja"................................65 Peter Klepec, Deleuzeov koncept................................................81 IV. Strpnost in forma Jeremy Waldron, Mill in moralna pretresenost kot vrednota.......99 Janez Krek, Mili in načelo strpnosti.........................................117 V. Klasiki Immanuel Kant, Analitika sublimnega.....................................141 G.W.F. Hegel, Estetika (odlomki)..............................................169 VI. Freud Sigmund Freud, Vpeljava obravnave........................................ 183 PROBLEMI iMcanovska orientacija Jacques-Alain Miller O DOZDEVIOH V RAZMERJU MED SPOLOMA Spet dozdevki. Tokrat tisti, ki so na delu v razmerju med spoloma. Kako je v tem pogledu z moškimi? Morda so moški bolj ujeti v dozdevke kot ženske in morda so ženske bližje realnemu, tako da so, če govorimo »o ženskah in dozdevkih«, moški na mestu dozdevka. Ženski rod V Teogoniji, kije podala matrico za ogromno število mitov, je Hezoid, kot kaže, prvi uporabil izraz ženski rod - genos gynaikon. Izhajajoč iz njega nato grška antična literatura govori o ženskah kot o ikelon, kar pomeni dozdevek, kopija, dolos, kar pomeni zvijača, inpema, kar pomeni nesreča, katastrofa. To kaže, da so ženske začeli obrekovati že zelo davno tega. Že Semonides iz mesta s posrečenim imenom Amorgos je napisal pesem imenovano Sramotilna pesem', kjer ne govori o genos gynaikon, temveč o plemenih žensk-. V tej pesmi, kije v Angliji nedavno doživela ponovno izdajo, našteje ženske [les femmes]. Pesem je katalog - kije bil seveda sestavljen ne da bi avtor poznal Mozartovega Don Giovannija -, ki našteje tipe žensk, kijih ne imenuje genos, temveč phyla, vrste. Prva beseda njegove pesmi je horis, kar prevajajo s posebej [de côté], toda od Lacana dalje vemo, da bi to morali prevesti ne glede na enotnost, temveč glede na raznolikost. S to besedo Semonides začne svojo péseme Temu katalogu nameravam - kar je tvegana zamisel - med drugim dodati še en tip ženske, na katerega bomo naleteli tekom naslednje ure. Omenjeni citati so dovolj, da pomislimo, kako Lacanova formulacija Ženska ne obstaja [La femme n'existe pas] - obstajajo zgolj ženske - izraža nekaj, kar 1. V sloveskem prevodu jo najdemo pod naslovom »Pesem o ženskah«, cf. Anion Sovre, Starogrška lirika, DZS, Ljubljana 1964, st. 150. 2. irihiis de femmes, Sovretov prevod: (različna) ženska čud 3. Prvi verz se v slovenskem prevodu glasi: Različno ustvaril sprva Bog je žensko čud 5 JACQUES-ALAIN MILLER Nič, sram in spoštovanje Kaj imenujemo dozdevek? Dozdevek imenujemo tisto, česar funkcija je, da zastira nič. Po tej plati je zastor prvi dozdevek. Kot kažeta zgodovina in antropologija, je bil človeški rod vseskozi zaposlen z zastiranjem, zakrivanjem žensk. Ženske nedvomno zakrivamo zato, ker ne moremo odkriti Ženske. Tako ne preostane nič drugega, kot dajo iznajdemo. V tem smislu ženske imenujemo tiste subjekte, ki so v nekem bistvenem razmerju z ničem. Ta izraz uporabljam previdno, saj je vsak subjekt, kot ga definira Lacan, v nekem razmerju z ničem, toda tisti subjekti, ki so ženske, so z ničem v nekem bistvenejšem, tesnejšem razmerju. Freud je to vez med ženskami in ničem mislil izhajajoč iz telesnega, anatomskega niča. V tekstu iz leta 1932 naštejc nekaj psihičnih posebnosti ženskega dozorevanja, kot se izrazi, in med njimi posebej poudari sram, ki ga umesti izhajajoč iz tega, kar bi bila neka izvorna namera zakriti odsotnost spolnega organa. Obstaja nek paradoks sramu. Po Freudu sram hkrati zastira odsotnost in vzpostavlja to odsotnost kot nekaj, se pravi, da dejanje zastrtja nekaj ustvari, porodi. Kot nam kažejo zgodovinske različice sramu, gre za iznajdbo, ki s svojo umestitvijo privlači pogled. Lahko bi tudi rekli, da sram falicizira telo. In tako v književnosti kot v kliniki ne manjka moških pričevanj, v katerih sram nastopa v svoji falični vrednosti. Tančica sramu dejansko lahko, če se izrazimo kot Freud, kateremukoli delu telesa podeli falično vrednost in tu se kaže, da rokovanje s tančico falicizira. Sram od spoštovanja loči le majhna razdalja. Spoštovanje pomeni, da obstaja nekaj, česar ne smemo videti, česar se nc smemo dotakniti. Tako kot sram tudi 6 je znano že dolgo, vsaj od Grkov dalje. Danes je taLacanova formula javnosti že tako dobro znana, dajo lahko vzamemo za izhodišče. »Ženska ne obstaja« ne pomeni, da mesto ženske ne obstaja, temveč pomeni, da to mesto po svojem bistvu ostaja prazno. Kar pa ne ovira tega, da lahko na tem mestu na nekaj naletimo. Na tem mestu naletimo zgolj na maske, maske ničesar, ki v zadostni meri opravičujejo povezavo med ženskami in dozdevki. o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA »Ženski kliniki« naproti "Videti je, da seje za razliko od Lacana Freud omejil na anatomsko razliko ženske inje v skladu s tem menil, daje ženska zaznamovana z nekim manj, da je njena kastracija dejanska. Toda če pristanemo na konstrukcijo, ki vodi k podrobnejši določitvi tega manj, še vedno ostane vprašanje njegove subjekti- vacije, torej vprašanje, kakšen smisel dobi za subjekt njegov ne-imeti [ne-pas- avoir]. Freud je kot temeljni pomen tega ne-imeti predlagal nekaj, kar je imeno- val Penisneid, kije freudovsko ime za ne-imeti. Tako se odprejo vrata za to, kar bi lahko imenovali »ženska klinika«. Ne da bi hoteli biti izčrpni, lahko o ženski kliniki govorimo že izhajajoč iz konceptuali- zacije tega »manj«"*. V tem poglavju ženske klinike bi lahko govorili o mestu, ki ga zaseda občutek krivičnosti - tema, ki utegne zapolniti ničkoliko analitičnih seans. Govorili bi lahko o fantazmi temeljne krivičnosti. Morda bi lahko rekli - in to utegne zveneti zabavno - da gre sam izvor pojma pravice iskati v ženski tožbi. Lahko bi govorili tudi o obsegu, pogostosti, o običajni trdovratnosti občutka razvrednotenosti, kije prav tako povezan s tem, kar lahko, malce grobo, zapišemo v oklepaj občutka manjvrednosti. Klinika inhibicij ima na primer v ženski in moški kliniki različne poudarke. Ne gre le za inhibicije, povezane z 4. le moins - da bi v sloven.ščini poudarili sub.slantivno rabo prislova manj, besedo pišemo v narekovajih. 7 spoštovanje meri na kastracijo. Spoštovati bi tako morda vselej pomenilo spo- štovati kastracijo. Ko na primer zahtevamo spoštovanje, ko zahtevamo, da se spoštuje razdalja do očeta. Kaj spoštujemo pri očetu, če ne to, kar je Lacan nekoč imenoval njegova kvaliteta starega veterana? Kadar imamo opravka s spoštovanjem, je vselej vključen nič in, korelativno s tem, žalitve. Od tod dojamemo, zakaj lahko žaljivka prejme erotično vrednost. V analitičnih grupacijah včasih opazimo to, kar je Lacan izpostavil kot dclirantno spoštovanje, precej pretirano zahtevo po spoštovanju s strani Starih ali tistih, ki se postavljajo v ta položaj. To je seveda povezano z dejstvom, da analitik ne obstaja. Ker Analitik [L'analyste] ne obstaja, pripada v delovanju neke analitične skupine - celo kadar gre za Šolo - spoštovanju in občutljivosti zanj neko mesto, ki ga imamo lahko za pretirano. JACQUES-ALAIN MILLER 5. lin être de rien 8 vednostjo in študijem, temevo v srcu inhibicije pogosto naletimo na nek ne- imeti-pravice do vednosti. Nc-imcti jc sublimiran v nc-imcti-pravice. torej v neko nelegitimnost, ki v moški kliniki nima takšne teže. Freud poudari dopolnila, ki jih subjekt najde ali izumi za svoj »manj«, ta temeljni »manj«, s katerim je po njegovem subjekt v razmerju. Zato analitično preiskavo privede vse do dobrin, ki utegnejo zapolniti luknjo tega »manj«. Poudarek je postavil na dobiti ga, posedovati ga. In tako seje tudi sam Lacan pozabaval s tem, daje opozoril na vzdevek la bourgeoise, ki v ljudskem jeziku lahko pomeni zakonska družica - Ma bourgeoise. S tem je naznačeno, da še posebej njej pripada skrb za družinski denar V to serijo je Freud vključil tudi otroka in v določenem smislu imamo lahko samo materinstvo za del ženske patologije. Preobraziti se v mater, v Drugega zahteve, pomeni preobraziti se v tistega, ki, par excellence, ima. Vprašanje ostaja odprto. Ali je preobraziti se v mater rešitev za žensko pozicijo? Je rešitev, ki se vpisuje na stran imeti, in ni gotovo, če je Freud za ženske razdelal kakšno drugo rešitev kot to, ki se vpisuje na stran imeti. Pa vendar obstaja še neka druga rešitev ali nek drug register rešitve, in sicer rešitev, ki se vpisuje na stran biti. Ta je v tem, da luknje ne zapolnimo, temveč jo presnovimo, dialektiziramo in smo luknja, tj. se proizvedemo kot bitje z ničem. Tudi na tej strani se odpira neka celotna ženska klinika, klinika manka identitete, pri čemer njena intenzivnost pri ženskah ni v ničemer primerljiva s tisto, ki jo srečamo pri moških. Tako smo tako rekoč prisiljeni govoriti o bitju [iz] niča'^ in o neki bolečini, kije specifična za to bitje [iz] niča. Manku identitete se pridruži manko konsistence, ki ga lahko opazimo v priče- vanjih o občutku telesne razdrobljenosti. To gre lahko dovolj daleč, da evocira psihozo in da moramo podati neko diferencialno diagnozo. V to isto poglavje lahko umestimo manko kontrole, ta afekt, v katerem čutimo, da nam uhaja nadzor nad telesom. V ženski kliniki obstajajo pričevanja o psihični bolečini, povezani z afektom ne-biti, biti nič. kot momenti odsotnosti samemu sebi. Obstajajo tudi pričevanja o nekem nenavadnem razmerju z neskončnim, ki lahko nastopajo tudi v obliki tega, kar ni končano, torej na ravni občutka radikalne neizpolnjenosti [incomptétude]. Tu poznamo rešitev, ki je v tem, da smo ta luknja, vendar v razmerju z Drugim, kot da bi bila ena od rešitev pred tem pomanjkanjem identitete ta, da o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA Dejanje »resnične« ženske Lacan ne reče samo tega, da Ženska ne obstaja. Poleg tega reče, da obstajajo resnične ženske - in ta izraz pred nas postavlja določen problem. Ne gre za to, da ne bi razumeli, da imata ženska in resnica lahko kaj skup- nega, saj se resnica razlikuje od vednosti, ima strukturo fikcije inje tako odvisna od dozdevka. Razumemo tudi, da je mogoče ženske umestiti kot resnico moškega, v kolikor moške sublimacije zvedejo na laži in, ker Ženska ne obstaja, utelešajo neuspeh tega pojma. Kaj bi bila resnična ženska? Obstaja zelo preprost odgovor Resnično, v Lacanovem smislu, je nekaj, kar se pri ženski meri glede na subjektivno razdaljo od pozicije matere. Biti mati, mati svojih otrok, za žensko pomeni, da se odloči, da bo obstajala kot Ženska'. Narediti, da obstajaš kot Mati [La mère],pomeni narediti, da obsta- jaš kot Ženska, kolikor ta ima. Kdaj Lacanu uide ta vzklik - To je resnična ženskal Po eni strani moramo ta izraz vedno uporabljati na ta način, kajti ne gre za to, da bi zgradili koncept Resnične ženske [La vrai femme]. Resnično žensko je mogoče reči zgolj eno po eno, v tem primeru zato, ker ni gotovo, da se ženska lahko obdrži v poziciji resnične ženske. To je mogoče izreči le kot t}'che. To je resnična ženska je mogoče reči le kot vzklik presenečenja, naj bo to vzklik občudovanja ali groze, in morda zgolj tedaj, kadar postane otipljivo in vidno, da mati v njej ni zapolnila luknje. To je nekaj, kar je povezano z žrtvovanjem dobrin in morda ženska zasluži ta vzklik natanko tedaj, ko pristane na modalnost, lastno njeni kastraciji. Žal mije torej, da ne 6. tudi tu francoski Substantiv l'avoir poudarjamo z narekovaji 7. choisir de se faire exister comme La. 9 ga prenesemo k Drugemu in napadamo polnost [complétude] Drugega. To pomeni, da mislimo, da Drugemu, moškemu Drugemu, manjka luknja, in da se trudimo, da bi jo sami utelešali. Tej različici - biti manko Drugega tako, da ga pozitiviramo - ustreza to, kar je Lacan prispeval h kliniki z izrazom biti falos. Opaziti je treba, da izraz biti falos že implicira določeno omaloževanje tega »imeti«* moškega Drugega, redukcijo tega »imeti« Drugega na dozdevek. JACQUES-ALAIN MILLER 8. épouse de smiiien 9. Prev. Fran Bradač 10 morem ponuditi modela dovolj dobre matere, tako kot Winnicott, ali modela žene, ki nas podpira". Po drugi strani pa bi. sledeč nekemu Lacanovemu namigu, rad spregovoril nekaj besed o osebi, ki lahko za nas upodobi, nam ponudi model, sicer skrajen- ne omenjam ga zalo. da bi se z njim identificirali -, tega to je resnična ženska. Lacan to namigne precej bolj diskretno kot jaz, toda ker je odtlej preteklo že veliko časa, mislim, da lahko danes predstavimo Medejo. Medejaje za svojega moškega, Jasona, storila vse. Izdala je svojega očeta, svojo domovino, pregovorila Peliasove hčerke, da so ga ubile, in zato je živela v izgnanstvu, v Korintu, skupaj s svojim možem in s svojimi otroki. To je naznačeno na začetku Evripidove drame, kjer je eksplicitno rečeno, da seje Mcdeja trudila sprejeti vse, kar je želel Jason. Nobenega nesoglasja ni bilo, bila jc popolna žena in mati. Malce nagnjena k zločinu, malce čarovniška, toda kot žena in matije bila popolna. Tedaj pa ji Jason pove, da se želi poročiti z drugo, s Kreonovo hčerko. Kot pravi Medeja, je to nezaslišano. In prevzame jo to, kar bi z današnjimi besedami lahko imenovali trenutek depresije. Z njenimi besedami, izgubila je veselje do življenja, oblivajo jo solze in imamo ta tako lep napev - Od vsega, kar živi in pamet ima / stvor najnesrečnejši smo me - žene*. Jason jo obsipa z lepimi besedami in pojasnili, zatrjuje ji svoje dobre namene- skrbel bo za otroke, plačeval stroške... Medeja zavrne darila. Kot izrecno reče, se že nahaja na nekem področju, kjer »imeti« nima nobene vrednosti več brez tega moškega. Kako izdela svoje maščevanje? Ne ubije nezvesteža. To bi bilo preveč eno- stavno. Njeno maščevanje je v tem, da ubije tisto, kar je Jasonu najbolj drago- ceno, to se pravi njegovo novo ženo in svoje lastne otroke. Očarano govori o tem, kaj ti otroci so, kaj upa zanje, kako so bili z njo do svoje smrti, kako jih je pospremila do njihovega bodočega groba. Toda sedaj je pripravljena, da jih ubije in - gre za najbolj grozljivo gledališko delo - to tudi stori. Ubije svoje lastne otroke, ki so hkrati Jasonovi. in tu ženska v Mcdcji prevlada nad materjo. Ne gre za to, da bi jo posnemali, vendar pa nam nudi radikalni primer tega. kaj biti ženska pomeni onstran biti mati. S tem dejanjem pride iz depresije. Vsa jc v tem dejanju. Od tod dalje so vse besede odveč, povsem izstopi iz registra, iz vladavine označevalca. o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA 10. Prev. Fran Bradač. Ker se slovenski prevod nekoliko razlikuje od francoskega, na katerega se sklicuje Miller, navajamo še francoski prevod: Apparie au vulgaire ignoranl des pensées neuves et savantes / ils ne diront pus que tu es un sage, mais un inutile. / Ceu.x d'autre part qui sont convaincus d'en connaître long, / si le peuple estime que lu les dépasses, en prendront offense. 11. ce qu 'il y a d'égaré chez une vrai femme 1 I Tu jc potrebno dodati - čeprav tega ne bom razvil - nekaj, kar je zelo prisotno v vsej drami, namreč Medejina vednost. Medeji prav dobro ustreza beseda episteme. Lacan se naMedejo skliče ob verzih, kjer Medeja nastopi v poziciji modreca, tistega, ki ve, in to ne brez aluzije na pozicijo analitika. Dejansko verzi, kijih citira Lacan, niso verzi Medejinega zločina, temveč tisti, ki jih reče Kreonu - Neizobraženim se vsak napredek / zdi brezkoristno. prazno kruhoborsrvo. /A prekosiš li te, ki so na glasu. / da nekaj znajo, si napoti vsem.''^ Za Lacana, ki se tu diskretno izrazi, je dejanje resnične ženske - ne bom rekel Medejino dejanje, čeprav ima takšno strukturo - dejanje, v katerm žrtvuje najdragocenejše, kar ima, da bi v moškem izvotlila luknjo, ki se ne bo mogla več nikoli zapreti. Nedvomno je to nekaj, kar gre onstran vsakega zakona in vsake človeške ljubezni [affection], toda ne zato, ker bi se dogajalo zgolj na površju, kot je mislil Goethe. Resnična ženska preiskuje neko neznano območje, gre preko meja, in če nam Medeja daje primer tega. kar jc na resnični ženski blodnega", je razlog v tem, da preiskuje neko področje brez markacijskih znamenj, onstran meja. Reči je treba tudi, da Medeja deluje z »manj« in ne z »več«. V samem položaju, kjer je brez obrambe, naleti na smrtonosni meč. Iz svojega »manj« si uspe narediti svoje orožje, orožje, ki je močnejše in učinkovitejše kot vsa vojna orožja. Dodajmo tudi, da to stori za moškega, v strogem razmerju do nekega moškega. Lacan je Medejino dejanje prepoznal v dejanju Gideove žene. Iz slednje bi se lahko norčevali, češ deviška žena. protestantka, malomeščanskega duha, ujeta v ideje svojega družbenega okolja, kije ob Gideu ostala v položaju žrtvo- vanega in neomajnega angela. Lacanovo pozornost pa pritegne prav njeno dejanje, ko zažge pisma Andréa Gidea, ki jih sama imenuje svojo najdrago- cenejšo dobrino. To so bila ljubezenska pisma Andréa Gidea, korespondenca, ki se je od njunega prvega srečanja nadaljevala iz leta v leto. Tudi Gide je dejal, da so mu bila ta pisma najdragocenejša, da nikoli ni imel lepše korespon- dence in da je bil to otrok, ki ga ni nikoli imel. V tem kontekstu najdemo JACQUES-ALAIN MILLER »Ne-imeti« in »imeti« Obstajajo še druge modalnosti, kijih Lacan prav tako prepozna, ko nakaže, da to, na kar je ženska pripravljena pristati za nekega moškega - s svojim telesom, svojo dušo, svojimi dobrinami - ne pozna meja. Pristati na tu pomeni odstopiti [céder]. To pa pomeni, daje vsaka zmožna iti vse do »ne-imeti« in se v »ne-imeti« realizirati kot ženska. »Lacanovski« moški, kakršnega najdemo v Seminarjih in Spisih, paje nas- protno bitje, ki ga teži, ovira in v zadrego spravlja »imeti«. »Imeti« je zanj neka nadloga, in ker ima kaj izgubiti, je obsojen na previdnost. Lacanovski moški je v temelju bojazljiv. In če se odpravi v vojno, to stori zato, da bi ušel ženskam, da bi ušel luknji. Tako moški ni brez dozdevkov, toda gre za dozdevke, ki ščitijo njegov mali »imeti«. To ne velja za dozdevek v pravem pomenu besede, ženski dozdevek, kije strogo vzeto maska manka. Lahko bi govorili o subjektivaciji spolnega organa pri moškem, in sicer pod rubriko Imeti'^ - imeti kot občutek, ki mu daje nekakšno superiornost lastnika, kot neka dobrina, ki hkrati implicira strah, da bi mu bila vzeta. Moška strahopetnost je tu v nasprotju z ženskim »bez-meja«. »Imeti« je očitno povezan z masturbacijo. Falični užitek je po definiciji užitek lastnika. Kar pomeni, da subjekt nikomur ne da ključa do svoje blagajne in gre včasih tako daleč, da se zaščiti z impotenco, in to uspešno. In ko končno pride do tega, da dà, je kot da bi bil žrtev kraje, tako da za nameček ohrani masturbacijo kot zaklonišče užitka, ki je namenjen njemu. - Enega zanjo, enega zame. 12. L'avoir - v danem kontekstu je zadevni izraz dvoumen, saj lahko L' beremo bodisi kot določni člen (torej »tisti imeti«) bodisi kot zaimek (torej imeti Ga). 12 Stavek, v katerem Lacan o Gideu reče - Ubogi Jason, ni prepoznal Medeje. Res je, v svoji angelski ženi ni prepoznal Medeje. - Ubogi moški, ki v svojih ženah ne znajo prepoznati Medej! To pa zato, ker tu ni zlate sredine, kot bi želela kakšna oseba iz Evripidovih del. Tu ni pogajanj. Je nekaj takega kot vznik absoluta. V teh primerih, naj gre za Medejo ali Madeleine Gide, gre za odziv na izdajo moškega in za nekakšno kazen. o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA Narejena ženska Narejena ženska je tista, ki umetno doda, kar ji manjka, s pogojem da to vedno, in na skrivaj, dobi od moškega. Pri narejeni ženski je bistven videz [paraître], kajti zdeti se mora, daje to nekaj njeno, njena lastnina. Pojasnimo neko dvoumnost koncepta falične ženske. Razlikovati moramo med falično žensko, ki se konstituira kot ženska, ki ima, torej na strani imeti, kar imenujem narejena ženska, in žensko, ki se konstituira na strani »biti falos«. Med njima ni nobene povezave, čeprav lahko nanju ločeno naletimo pri isti ženski. Ženska, ki se konstituira na strani »biti falos«, vzame nase svoj manko- imeti [manque-à-avoir]. Prav ker prepozna svoj manko-imeti, ji uspe biti falos, tisti, ki manjka moškim. Nasprotno pa druga skriva svoj manko-imeti in razka- zuje, kaže, daje lastnica, kiji ne manjka nič in nihče. Ena ostane enaka ženski, in to je opazno v divjosti, s katero ščiti svojo dobrino in ki nosi potezo hybris, ekscesa. Nasprotno pa druga, tista, kije na strani biti, kaže manko. Kar zadeva moškega, mu resnična ženska, v Lacanovem pomenu besede, dopušča, da se pokaže kot želeč, in sicer tako, da [ona] vzame nase »manj« in s tem tudi dozdevke, ki se s tem mankom poigravajo. V nasprotju s tem pa narejena ženska razgalja moškega kot kastriranega in nemalokrat se zgodi, da se na ta način dopolnjuje z moškim, v senci katerega živi. Ko se Medeja na koncu Evripidove drame odpelje na zmajevem vozu, ima- mo opravka z narejeno žensko, s kar najbolj konservativnim subjektom, žensko, ki zahteva, da je ne gledamo preveč od blizu in ki zahteva velikansko spošto- vanje, nujno razdaljo, ki zbuja vtis, da je tisto narejeno [postiche] resnično. Spoštovanje zahteva kot nekaj, kar ji absolutno pripada. Resnična ženska pa nasprotno moškemu pokaže, daje imeti smešno. Na nek način je to propast moškega. Več miru bo, če se v par povežemo z narejeno žensko in tako svojo 13 Zdi se mi, da je Lacan, ne le za razliko od Freuda, temveč v nasprotju s Freudom, menil, da za žensko ni rešitve na strani imeti in da na tem pobočju prihaja zgolj do lažnosti in neavtentičnosti. Kaj pomeni živeti v znamenju imeti? Da bi se približal odgovoru, bom pazljivo vpeljal osebnost, ki bi jo lahko imenovali narejena ženska [la femme à postiche]. JACQUES-ALAIN MILLER Predpostavljena vednost žensk Užitek v pravem pomenu besede, užitek, ki sega onstran falosa in celote označevalca [le tout-signifiant], lahko umestimo zgolj izhajajoč iz ženske seksualnosti. Pred psihoanalizo je že cerkev prepoznala prave ženske. V njih je prepoznala neko grožnjo in zanje je izdelala rešitev - poročiti jih je treba z Bogom. Tako še danes nekatere neprestano izražajo željo po uboganju, revščini in čistosti. 13. besedo postiche puščamo kar v franco.ščini - v slovenščino bi jo lahko prevedli na primer z »umetni dodatek« 14 dobrino položimo v sci. Ta narejena ženska, za katero se zdi, da ni kastrirana, za moškega ne predstavlja grožnje, ker od njega ne zahteva, da želi, s čimer si sama pridobi spoštovanje in oddih pred kastracijo. Besedo postiche'^ pri Lacanu najdemo na 825 strani Ecrits, ko govori o odsotnosti penisa, ki iz ženske naredi falos. Lacan tu predlaga, da zadevno odsotnost evociramo tako, da žensko pripravimo do tega, da pod maškaradnim oblačilom nosi postiche. Pobuda tu ne prihaja od ženske, kar se kaže v tem, da je tako prikladna moški želji in ugodi njegovi zahtevi, saj je kot narejena za njegovo fantazmo. In ta moški je tisti, ki ga ni strah kastracije, ženskega ne- imeti, kajti ta Lacanov postiche ne zbuja vtisa, da ga ona ima. Nasprotno, je znamenje tega, da ga nima, znamenje, ki nakazuje manko in ga dela očitnega. Ta lacanovski postiche, s katerim upravlja moški, kaže, da je postiche. Je posticììe, ki govori - Sem postiche. Tako kot na Magrittovi sliki piše - Ceci n 'est pas une pipe [To ni pipa]. Lacanovski postiche je dozdevek, ki priznava, daje dozdevek. medtem koje nasprotno postiche narejene ženske postiche, ki laže. Je dozdevek, ki govori - To ni dozdevelc. Ta ženska hoče. da drugi to verjamejo. Zato pripisuje takšno vrednost spoštovanju in ima pomanjkanje spoštovanja za najhujšo žalitev. Lahko bi rekli, da narejena ženska ljubi spoštovanje kot samo sebe, če parafraziramo Freudov stavek o tistih, ki ljubijo svoj delirij kot sami sebe. V skladu s tem ta ženska spoštuje moške dozdevke in jih vzame za svoje, medtem koje tisto resnično, in včasih skrito, pri ženski ravno to, da ne spoštuje ničesar in nikogar ter, kar zadeva užitek, sam falos razglaša za dozdevek. o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA 15 Te želje uokvirjajo užitek onstran falosa. Pomenijo, da noben moški ne more biti na ravni tega užitka in daje zanj potreben nič manj kot Bog, Ženska svoj ne-imeti vzame nase z željo po revščini, kot to predlaga cerkev. Ni naklučje, daje roman, kakršen je La femme pauvre [Revna ženska], lahko napisal ravno katoliški avtor Léon Eloy in v njem umestil temeljno žensko pozicijo. Od tod bi lahko prav tako umestili izvor neskončnega in funkcijo skrivnosti. Ta strukturna skrivnost govora, ki izhaja iz tega, da obstaja nekaj, česar se ne da reči. je skrivnost, ki se nahaja na strani žensk. Skrivnost je zanje lahko pogoj užitka in užitek lahko najdejo v skrivnosti kot taki, v tem, da samo laž vzpostavijo kot objekt mali a. Od tod slavno vprašanje ženske nevednosti, vprašanje, kako jih poučiti in vzgojiti, ki se vleče skozi vso zgodovino inje tako poudarjeno, da ženske včasih začnejo same verjeti, da so nevedne. Res se dogaja, da ženska, spričo narave govora, uteleša tisto, česar se ne da reči, skrivno, zastrto vednost, in zato se na njeno stran umešča subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Ves hrup okoli tega, česa jih je treba naučiti, ne uspe zakriti moškega strahu pred predpostavljeno vednostjo žensk. Seveda ženske včasih potrebujejo analizo, da bi se zavedle vednosti, ki jo pri njih predpostavljamo. Tu se približamo enemu od razlogov, sicer razno- vrstnih, zakaj lahko rečemo, da psihoanaliza ustreza ženskam. Psihoanaliza ustreza ženskam, ker, kot je dejal Freud, v kulturi subjektov, kijih preokupira spolnost, utelešajo ljubezen, željo, užitek. Te teme psihoanalize so ženske teme. To, da jih v večjem številu nase jemljejo tudi moški, je relativno nov fenomen. Ženskam se dobro podaja tudi pozicija objekta mali a. kolikor terja fleksibilnost glede fantazme Drugega. V razmerju do tega bi lahko morda kaj rekli o ženskah v analizi, kajti analiza jim na svojem začetku ponudi določen odmor, izmeno v dozdevku. odmor od tega, v kar so kot objekt mali a ujete v fantazmi moškega. Ohranjanje na tem mestu namreč utruja. Tako analiza ženskam ponuja počitek s tem, da lahko zadevno pozicijo delegirajo na analitika. Ženskam ustreza tudi to, da zasedajo mesto zaprečenega subjekta, subjekta, ki izkuša svoj manko identitete. Obstajajo primeri, ki kažejo, da lahko ženske ostanejo tako pripete na vlogo objekta malega a. daje ne morejo prepustiti analitiku, ali pa da so tako navajene na vlogo subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, da te funkcije ne morejo priznati pri drugem. JACQUES-ALAIN MILLER 16 Fantazma glede na spol Ne da bi mogel te teme tu razviti, lahko omenim, da bi veljalo premisliti različni funkciji fantazme pri moških in pri ženskah. Pri moški želji, ki se po Lacanu ne razlikuje veliko od perverzne želje - po Lacanu namreč obstaja določena homologija s perverzno željo -, so objekti postavljeni v oklepaj tega, kar se zapiše Ф in pomeni, da tu obstaja določena volja po užitku, ki zahteva fantazmo. Lacan to zapiše Ф (a). To je njegov prvi zapis moške želje, kjer objekta nastopa kot parcialni objekt, pulzionalni objekt. Ta zapis lahko prenesemo na zapis fantazme, tokrat moške fantazme, in dobimo $ O Ф (a), kolikor se moška želja vzdržuje s faliciziranimi dozdevki. V analizi se pokaže, da se v prečkanju različnih ravni fantazme ta formula skrči in poudari funkcijo Ф, kar pomeni, da prečkanje različnih ravni fantazme in njeno zvajanje na njeno ogrodje pripelje do tega, da falična funkcija izstopi še z večjo vztrajnostjo. Nasprotno pa, če se skličemo na Lacanov zapis ženske želje, A (ф) - čeprav je Lacan kasneje rekel še marsikaj drugega -, lahko že tu razberemo razmerje, ki ga ima ta želja na eni strani z A in na drugi s falosom. V poteh te želje ni pulzionalnega objekta, razen prek A, na drugi strani pa z domnevnim genitalnim objektom. Ti dve formuli nakazujeta, da v trenutku, ko se moški sooči s potmi svoje želje, funkcija Ф postane vztrajneša, medtem ko se pri ženski, ko se razgrnejo poti njene želje, lahko odpre dostop do A, torej do vednosti, da Drugi ne obstaja. To nam da včasih slutiti že ženski cinizem, ko moške spomni, da njihove sublimacije niso nič v primerjavi z užitkom in da se z dozdevki motijo. Ženske moške opominjajo, da jih varajo dozdevki in da ti dozdevki ne veljajo nič v primerjavi z realnim užitka. Po tej plati ženske bolj prijateljujejo z realnim kot moški in na njihovi strani je dostop do resnice tega, da falos ni vse in daje dozdevek, lažji kot pri moških. Seveda kot subjekti ženske lahko pristanejo na strani Ф, kakor lahko zapišemo postiche, in kot subjekti se prav tako lahko vpišejo na stran malega ф, torej ф(х), pri čemer postiche uporabijo kot svoj adut in v kastriranem moškem utelešajo A. Analiza ženske želje v tej skrajni smeri lahko privede do ukinitve A, kar lahko pripelje do vznika nekakšne pošasti, ki pravi - vse vem. Tedaj se lahko utelesijo orakcljske figure, kakršna je bila v svojem času genialna Melanie Klein, ki se ni nikoli obotavljala. Toda če se ločimo od te poti, lahko rečemo, o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA Boginja Psihoanaliza in boginja Šola To se včasih razkrije v procesu prehoda.'** Komisija odloči, ali »pasant«" je ali ni prišel do konca svoje analize. V vsakem primeru paje - vsaj v francoski izkušnji - »pasant« tisti, ki se odloči za prehod tedaj, ko meni, daje potegnil črto, daje končal. Meni, daje prišel na kraj tega, kar mu lahko prinese psihoanaliza in vsaj po naših izkušnjah v Franciji sodeč obstaja nekaj, kar lahko imenujemo občutek konca analize. Analizant se odloči za prehod v trenutku, ko morda misli, da je boginja Psihoanaliza realizirala njegovo željo [voeu]; in tistim, za katere se predpostavlja, da so eksperti, bo predstavil veselje, ki mu gaje prinesla psihoanaliza, oni pa bodo ocenili, ali je veselje resnično ali zlagano. Dejstvo je, da v prehodu opazimo, da se analizami tekom analitične izkušnje spreminjajo - samci se poročijo, zakonci se ločijo, v svoje telo zagledane se obrnejo drugam, obsedenci lahko mislijo še na kaj drugega in tesnobneži v miru uživajo. Včasih ni mogoče reči, alije vzrok temu analiza ali starost, saj je včasih jasno edinole to, da se analizanti starajo. »Pasant« ne pride vselej zato, da bi povedal, da je boginja uresničila njegovo željo. Včasih pride povedati nasprotno, da ni boginja prav v ničemer realizirala njegove želje, daje zavrnila njegove zahteve in da se to, kar je od analize pričakoval, ni realiziralo. Toda za prehod se odloči, ker je konec koncev pripoznal svojo ugotovitev, daje sama njegova želja želja po ničemer [voeu de rien], ali pa da boginja, ki bi jo lahko realizirala, ne obstaja. »Pasant« je tisti, kije resnično prepričan, da mu boginja ne bo prinesla ničesar več in da si odslej od nje nima več česa obetati. In na drugo boginjo, boginjo Šole, se obrne s prošnjo, naj realizira njegovo željo, da bi pripadal analitikom te Šole. Na tem pobočju k nominaciji pripomore neozdravljivo, dostop subjekta 14. la passe - izraz označuje formalni konec analize, »prehod« iz pozicije analizama v pozicijo analitika. Gre za dispozitiv, v katerem analizant - če seveda hoče opraviti »prehod« in znotraj Šole formalno postati analitik - dvema »passeurs« poroča o poteku svoje analize, ta pa nato poročata komisiji, ki odloči, ali je »prehod« opravljen ali ne. 15. le passant - tisti, ki opravlja prehod 17 da Žensko njena želja naravno vodi k A, medtem ko pri moškem funkcija Ф ovira redukcijo falosa na dozdevek. JACQUES-ALAIN MILLER 18 do neozdravljivega in njegov pristanek nanj. Drugi analizanti nudijo še dru- gačna pričevanja: da so realizirali svoje želje in da jim je boginja dala neko darilo, dar Tako eni kot drugi na svoj način pričajo o tem, da jih je psihoanaliza ozdravila manka-biti [manque-à-être], a ne vselej tako, kot so upali. Za ene seje to zgodilo prek identifikacije s simptomom. Ne upajo več, da bi se znebili simptoma in si več tudi ne želijo. Sami so se preobrazili v simp- tom. So svoj simptom, in v tem primeru občutek konca analize ustreza raz- galjenju uživanja simptoma in prav razkritje užitka v tem simptomu naredi konec manku-biti. Za druge seje to zgodilo prek prekoračenja fantazme. Če za prve občutek nujnosti konotira dostop do nemožnega, pa pri slednjih obstaja nekaj takega kot afekt svobode, tj. možnosti, ki odpira dostop h kontingenci. Če končamo na strani identifikacije s simptomom, obstaja nekaj takega kot občutek nujnosti in dostopa do nemožnega. Na strani prekoračitve fantazme pa obstaja afekt svobode in dostop do kontingence. Tu bi lahko prekoračitev fantazme prevedli v freudovske termine kot modifikacijo, ki pogoj ljubezni, ki vlada izbiri objek- tov, naredi fleksibilen. S perspektive komisije - takšen je vsaj moj, sicer začasen, sklep - nas prehod nauči, da glede na fantazmo obstaja neka incidenca spolne razlike. Pri seksuaciji moškega obstaja zelo specifična pregnanca fantazme in včasih, daleč od tega, da bi fantazma omogočila prekoračitev na stran moške želje, nasprotno opazimo nekakšno kompresijo te fantazme. Ne vem, če poznate delo francoskega kiparja Cesarja, ki vzame cel kup avtomobilov in jih nato s kompresijo tako stisne, da iz njih naredi kip, na primer kocko. Gre za to, kako iz stisnjenih avtomobilov narediti kocko. No, na nekaj podobnega naletimo kot na možni rezultat analize, ko gre za moško željo, kjer opazimo gromozansko kompresijo fantazme à la César. Kot da bi s prekora- čitvijo prišli do razgaljenega označevalca užitka, pri čemer subjekt ostane kot prilepljen na ta zadnji označevalec. To se kaže kot vprašanje. Ko so enkrat zrcducirani vsi dozdevki, je tako, kot da bi ostal ta zadnji in se kot zaslon postavil pred A. Tako da bi lahko pomislili, da bi Lacan po Propoziciji iz leta 67, kjer prehod definira kot prekoračitev fantazme, izhajajoč iz svojega izkustva lahko dodal še konec analize kot identifikacijo s simptomom. To bi bil morda nek drug konec analize. Ali naj ta tip konca analize, v katerem konec koncev ostane falična funkcija, priznamo kot konec analize? V o DOZDEVKIH V RAZMERJU MED SPOLOMA 19 Lacanovih dveh formulah seksuacije moške in ženske želje lepo vidimo, da se to konec koncev zvede na prvi termin. In vprašanje je morda, kako se analiza izvaja s funkcijo Ф: da se včasih izvaja rigidno, a ne brez poštenosti, včasih brutalno ali pa v smrtni tišini, ki ni brez pozitivnih učinkov. Ali moramo kot drugo modalnost konca analize priznati identifikacijo s simptomom? Freud je opazil, da se na ta način obsesionaba nevroza nadaljuje do točke, kjer bolezni ni več mogoče razločiti od zdravljenja. Freud pravi, da simptomi konec koncev začnejo predstavljati zadovoljitve in da ta pomen postopoma postaja vse pomembnejši. Subjekt išče svoje zadovoljitve v svojih simptomih. Najbolj tipični, idealni prehod seveda iščemo na ravni A, toda reči je treba, da je to na ženski strani. Lacan je dal prednost izstopu iz analize na ženski strani, tako kot je samo pozicijo analitika definiral kot sorodno ženski poziciji. Zadnja beseda bi lahko bila -Moffa', je en napor....' Prevedla Alenka Zupančič Psihoanaliza in ìabe, 6. zv., str 201; zdi se, da je tu izraz prvič uporabljen. Za izčrpnejšo razpravo gl. opombo, ki jo je Freud leta 1923 dodal primeru »Dora«, Sludienuiis- guhe, 6. zv, str 118-9, op. 1.] 8. [Prim, uredniško opombo k članku «Wege der psychoanalytischen Therapie« (1919«), Studienaus gube, dop, zv, str 249, op, 2,] 192 lastnih interesov; sekundarni bolezenski dobiček', ki mu ga prinaša, je vse preveč pomemben. Na račun nevroze zdaj terja usmiljenje, ki mu gaje svet odrekel v njegovi materialni stiski, in se lahko kar sam odveze obveze, da bi se proti revščini boril z delom. Kdor bi torej hotel nevrozo revnega človeka obravnavati s sredstvi psihoterapije, bo običajno ugotovil, da se v tem primeru od njega pravzaprav pričakuje praktično terapijo povsem drugačne vrste, terapijo, kakršno jo je po našem domačem izročilu prakticiral cesar Jožef 11." Seveda pa najdemo med njimi tudi velike ljudi, ki pač niso krivi za svoj gmotni položaj, pri katerih brezplačna obravnava ne zadene ob omenjene ovire in prinese lepe rezultate. Kar zadeva srednje sloje, so stroški, kijih zahteva psihoanaliza, le navidez pretirani. Ne da bi upoštevali dejstvo, da so zdravje in delovna zmožnost na eni strani in zmerni finančni stroški na drugi med seboj sploh neprimerljivi: če seštejemo izdatke za sanatorije in medicinsko zdravljenje, ki jim nikoli ni konca, in postavimo na drugo stran tehtnice večjo delovno sposobnost in storilnost po uspešno zaključenem analitičnem zdravljenju, lahko rečemo, daje bolnik naredil dobro kupčijo. V življenju ni nič bolj razsipnega kot bolezen - in neumnost. Preden zaključim zabeležke o vpeljavi analitične obravnave, še beseda ali dve o ceremonialu, ki zadeva situacijo, v kateri se izvaja zdravljenje. Vztrajam pri nasvetu, da naj pacient leži na zofi, medtem ko sami zasedemo mesto za njegovim hrbtom, zunaj njegovega pogleda. Ta uprizoritev ima zgodovinsko ozadje, je namreč ostanek obravnave s hipnozo, iz katere se je razvila psiho- analiza. Iz več razlogov si zasluži, dajo obdržimo. Prvič zaradi nekega osebnega motiva, ki ga bodo drugi nemara delili z mano. Ne prenesem, da nekdo osem ur dnevno (ali dlje) strmi vame. Ker se med poslušanjem tudi sam prepuščam nezavednemu toku svojih misli, nočem, da bi moja obrazna mimika pacientu nudila snov za razlage ali vplivala na tok njegove pripovedi. Pacient se običajno v tem vsiljenem položaju čuti prikrajšan in se temu upira, še posebej če igra pomembnejšo vlogo v njegovi nevrozi nagon po gledanju (voyeurizem). Vendar pa vztrajam pri tem pravilu, kajti njegov namen in rezultat je, da preprečuje VPELJAVA OBRAVNAVE 9. [Gl. razpravo »O dinamiki transferja«. Studienaiisgahe. dop. zv. str. 167, op. 1.] 10. O izkušnjah s temeljnim pravilom psihoanalize bi lahko veliko povedali. Včasih naletimo na ljudi, ki se obnašajo, kot da so si sami zastavili to pravilo. Drugi ga kršijo že od vsega začetka. Njegova razgrnitev je v prvih fazah obravnave nepogrešljiva, pa tudi koristna; pozneje mu poslušnost pod vladavino odporov odpove; v vsaki analizi nastopi trenutek, ko se pacient povzdigne nad njega. Spomniti se moramo iz lastne samoanalize, kako neubranljiva je skušnjava, da bi popustili kritični pretvezi za zavrnitev asociacij. O skromnih učinkih takšnih dogovorov, kot jih sklepamo s pacientom pri postavljanju temeljnega pravila, se 193 neopazno mešanje transferja s pacientovimi asociacijami, transfer izolira in mu omogoča ob pravem času stopiti v ospredje v obliki odpora. Vem, da številni analitiki delajo drugače, ne vem pa, ali ima pri tem večje zasluge to, da hočejo stvari zmerom delati drugače, ali kakšna prednost, ki naj bi jo našli pri tem. Ko so pogoji zdravljenja na ta način urejeni, se zdaj zastavlja vprašanje, na kateri točki in s katerim materialom naj se začne obravnava? V splošnem je vseeno, s kakšno snovjo začnemo obravnavo, bodisi s pacien- tovo osebno zgodovino, z zgodovino njegove bolezni ali z njegovimi spomini iz otroštva. Vsekakor pa tako, da pustimo govoriti pacientu in izbiro, kje bo začel, prepustimo njemu samemu. Rečemo mu torej: »Preden Vam lahko karkoli povem, moram veliko izvedeti o Vas; povejte mi, prosim, vse kar veste o sebi.« Edina izjema naj bo temeljno pravilo^ psihoanalitične tehnike, ki se ga mora pacient držati. S tem ga seznanimo že na samem začetku: »Še nekaj, preden začnete. Vaša pripoved naj se v eni točki vendarle razlikuje od običajnega pogo- vora. Medtem ko si sicer s pravico prizadevate v svojem pripovedovanju obdrža- ti rdečo nit in zavračate vse moteče prebliske in postranske misli, da ne bi, kot se reče, zašli v tisočero podrobnosti, morate tu ravnati drugače. Opazili boste, da se vam med Vašo pripovedjo porajajo najrazličnejše misli, kijih boste hoteli s kritičnimi pomisleki zavrniti. Mikalo Vas bo, da si porečete, kako to ali ono ne spada sem, ali daje povsem nepomembno ali nesmiselno in Vam tega zato ni treba povedati. Tej kritiki ne smete nikoli popustiti in to kljub temu povejte, ravno zato, ker čutite odpor do tega. Razlog tega navodila - pravzaprav edinega, ki mu morate slediti - boste izkusili in sprevideli pozneje. Povejte torej vse, kar vam pride na misel. Obnašajte se tako, kot na primer potnik, ki sedi ob oknu vagona in opisuje sopotniku na notranjem sedežu, kako se razgled menja pred njegovimi očmi. Končno ne smete nikoli pozabiti na to, da ste obljubili popolno odkritost, in nikoli česa izpustiti, ker bi vam bilo iz tega ali onega razloga neprijetno govoriti o tem.«'" SIGMUND FREUD lahko prepričamo vselej, ko se prvič pojavi misel na nekaj intimnega v zvezi s tretjo osebo. Pacient ve, da mora povedati vse, kar mu pride na misel, vendar se zaradi diskretnosti do drugih ustavi. »Ali moram res povedati vse? Mislil sem, da to velja le za stvari, ki zadevajo mene samega.« Seveda ni mogoče izpeljati analitične obravnave, če so pacientovi odnosi z drugimi osebami in njegove misli o njih izvzeti. Pour faire une omelette il faut casser des oeufs. Uglajen človek rade volje pozabi, česar se mu o takšnih skrivnostih tujih ljudi ne zdi vredno vedeti. Tudi imenom se ne moremo odreči; pacientove pripovedi sicer zadobijo nekaj temačega, kot prizori v Goethejevi igri Die natürliche Tochter, in .se nimajo česa oprijeti v analitikovem spominu; zamolčana imena tudi krijejo dostop do vseh mogočih pomembnih povezav Imena lahko sicer pustimo ob strani, dokler se pacient bolje ne seznani z zdravnikom in analitičnim postopkom. Zelo nenavadno je, da postane naloga neizvedljiva, čim smo dopustili izjemo na enem samem mestu. Vendar pomislimo, če bi bil azil dodeljen recimo enemu samemu prostoru v mestu, koliko časa bi bilo potrebno, da bi se začela na tem mestu sestajati vsa mestna .sodrga. Nekoč sem obravnaval nekega funkcionarja, ki gaje zaprisega vezala, da ne sme povedati določenih stvari kot državnih skrivnosti, in analiza je zaradi te omejitve spodletela. Psihoanalitična obravnava se mora postaviti nad vse ozire, saj so nevroza in njeni odpori brezobzirni. 11. Izjema so le podatki kot: družinsko sorodstvo, čas in kraj bivališča, operacije ipd. 194 Pacienti, ki začetek svoje bolezen postavljajo v določeno obdobje, začnejo običajno s povodom bolezni; drugi, ki niso spregledali povezave med nevrozo in svojim otroštvom, pogosto začnejo z opisom celotne življenjske zgodovine. Sistematične pripovedi nikakor ne smemo pričakovati in tudi ničesar storiti, da bi jo spodbudili. Vsak element zgodbe bo pozneje znova prišel na vrsto in šele pri tej ponovni pripovedi se bodo pojavili dodatki, ki bodo razkrili pomembne, pacientu neznane povezave. Poznamo paciente, ki se že od prve ure naprej skrbno pripravljajo na svojo pripoved, domnevoma zato, da bi bolje izkoristili čas obravnave. Kar se skriva za to vnemo, je odpor. Takšne priprave pacientu odsvetujemo, saj se jih poslužuje le zato, da bi se zavaroval pred pojavljanjem nezaželjenih asociacij." Četudi bolnik še tako iskreno verjame v svoj pohvalen namen, bo odpor uveljavil svoj delež v načinu njegove priprave in dosegel, da bo najdragocenejši material izpadel iz pripovedi. Kmalu bomo opazili, daje pacient iznašel še druge metode, da bi obravnavo prikrajšal za to. kar zahteva. Tako se bo morda z zaupnim prijateljem vsak dan pogovarjal o poteku zdravljenja in v takšnem pogovoru izčrpal vse tiste misli, ki bi se mu morale poroditi v zdravnikovi prisotnosti. Terapija ima potemtakem vrzel, skozi katero odteka ravno najboljše. V takem trenutku je že prišel čas, ko moramo pacientu svetovati, da naj analitično zdravljenje strogo jemlje kot zadevo med njim in zdravnikom in vsem drugim osebam, naj mu bodo še tako blizu ali so še tako radovedne, odkloni svoje VPELJAVA OBRAVNAVE 12. [Prim, to mesto s Freudovimi lastnimi izkušnjami v obravnavi njegovih najzgodnejših primerov v Studien über Hysterie (\&95d; gl. zlasti odlomka na začetku predstavitve primerov 'Frau Emmy von n.' in 'Fraulein Elisabeth von R.', Gesammelte Werke, 1. zv., str. 101-2 in 199-200).) 13. [Ta tehnični problem je Freud obravnaval že na zadnjih straneh svojega psihoterapevtskega prispevka k Studien Uber Hysterie (1895í/), ibid., str, 93-6,] 195 zaupanje. V poznejših fazah obravnave pacient praviloma ne podlega več takšnim skušnjavam. Bolnikov, ki hočejo obravnavo zadržati zase kot skrivnost, pogosto zato, ker so skrivali tudi svojo nevrozo, pri tem ne oviram. Če svet zaradi njihove zadržanosti ne bo imel priložnosti občudovati nekaterih najlepših uspehov, pa to seveda ne more odtehtati njihove želje po diskretnosti. Odločitev pacien- ta v prid skrivnostnosti pa seveda že osvetljuje določeno potezo njegove skrivne zgodovine. Če bolniku svetujemo, naj na začetku obravnave o tem obvesti čim manj ljudi, ga s tem do neke mere tudi zaščitimo pred sovražnimi vplivi, ki bi ga skušali odvrniti od analize. Takšni vplivi so lahko na začetku zdravljenja pogubni; pozneje so večinoma irelevantni ali celo koristni, če priženejo na dan odpore, ki so se hoteli prikriti. Če pacient v času analitične obravnave začasno potrebuje dodatno, internistično ali specialistično zdravljenje, je veliko bolj smotrno, da se za to obrnemo na kolega, ki se z analizo ne ukvarja, kot da bi pacientu sami nudili pomoč.'- Kombinirano zdravljenje nevrotičnih težav z močno naslonitvijo na organsko obolenje je večinoma neizvedljivo. Pacient svoj interes odvrne od analize, čim mu pokažemo več kot eno samo možnost, ki obljublja pot do zdravja. Najbolje je, da zdravljenje organskega obolenja odložimo do zaključka obravnave psihičnega; če bi prvemu dali prednost, bi ostalo v večini primerov brez uspeha. Vrnimo se nazaj k vpeljavi obravnave. Včasih naletimo na pacienta, ki začne obravnavo z odklonilnim zagotovilom, da mu ne pride na misel nič takega, kar bi lahko povedal, pa čeprav se še ni niti dotaknil področja svoje osebne ali bolezenske zgodovine.'^ Prošnje, da bi mu vendarle namignili, o čem naj bi govoril, mu ne smemo ugoditi, niti prvič niti kdajkoli pozneje. Zavedati se moramo, s čim imamo opravka v takšnih primerih. V ospredje je stopil močan odpor, da bi zaščitil nevrozo; izziv moramo takoj sprejeti in se spoprijeti z njim. Ponovno energično zagotovilo, da takšno umanjkanje sleherne misli na SIGMUND FREUD 14. IPrim. »O dinamiki transferja« (1912/?), Studienausgabe, dop. zv., str 161 in nasi. - V opombi k X. poglavju Mas.senpsychúlogie (192le). Studienmisgabe, 9. zv, .str 118, op. 2, Freud opozori na vzporednice med to situacijo in določenimi tehnikami hipnoze.] 15. [Prim, zg.] 196 samem začetku zdravljenja enostavno ni mogoče in da gre za odpor proti analizi, pacienta kmalu prisili k pričakovanim priznanjem ali pa razkrije prvi del njego- vih kompleksov. Slabo znamenje je, če nam mora priznati, da sije med razlago temeljnega pravila ustvaril zadržek, da bo to ali ono vendarle obdržal zase; ne tako hudo, če nam je moral le povedati, kakšno nezaupanje čuti do analize in kako zastrašujoče reči je slišal o njej. Če te in podobne možnosti, pred katere smo ga postavili, zanika, ga lahko z vztrajanjem primoramo k priznanju, daje vendarle zanemaril določene mish, ki ga zaposlujejo. Premišljeval je o samem zdravljenju, vendar nič določenega, ali gaje zaposlovala določena slika v sobi, v katerem se nahaja, ali pa misli ne more odvrniti od predmetov v zdravnikovem kabinetu in kako zdaj leži na divanu - kar je vse zamenjal z besedico »nič«. Ti namigi so bržkone dovolj razumljivi; vse, kar se navezuje na sedanjo situacijo, ustreza transferju do zdravnika, ki seje pokazal primernega, da služi kot prvi odpor'" Tako smo prisiljeni začeti z razkrivanjem transferja; odtod lahko kmalu najdemo dostop do patogenega materiala bolnika. Ženske, ki so jih dogodki njihove življenjske zgodovine pripravili na seksualno agresijo, in moški s presežno močno potlačeno homoseksualnostjo so najbolj nagnjeni k takšnemu prikrivanju misli ob začetku analize. Tako kot prvi odpor zahtevajo poseben interes tudi pacientovi prvi simptomi ali naključna dejanja, in izdajajo kompleks, ki obvladuje njihovo nevrozo. Inteligenten mlad filozof z izjemno estetsko občutljivostjo je pohitel, da si poravna gubo na hlačah, predenje na prvi obravnavi legel na kavč; izkazal se je za nekdanjega koprofila z izredno prefinjenim občutkom - kot je bilo od poznejšega esteta tudi pričakovati. Mlado dekle je v isti situaciji rob krila naglo potegnilo čez gleženj, kije pomolel ven; s tem je že izdala jedro tega, kar bo pozneje razkrila analiza: narcističen ponos na lepoto svojega telesa in ekshibicionistična nagnjenja. Zlasti veliko pacientov se upira predlaganemu ležišču, medtem ko zdravnik sedi za njihovim hrbtom," in prosi za dovoljenje, da bi smeli med obravnavo zavzeti drug položaj, večinoma zato, ker ne morejo pogrešati pogleda na zdrav- nika. Dovoljenje jim vedno zavrnemo; vendar pa jim ne moremo preprečiti, da si ne bi pomagali tako, da izrečejo nekaj stavkov pred začetkom »seanse« ali VPELJAVA OBRAVNAVE 16. [Samo v prvi izdaji seje zadnji del stavka glasil: »... če se vedemo kot zastopnik ali mandatar druge stranke, s katero je pacient v konfliktu, na primer staršev, zakonskega partnerja itd.«] 197 po njenem naznanjenem koncu, potem ko so se dvignili z ležišča. Obravnavo si tako razdelijo na uradni del, ko se v glavnem vedejo zelo zadržano, in »domač- nejši« del, ko lahko zares sproščeno govorijo in povedo vse mogoče, kar sicer ne štejejo k obravnavi. Zdravnik te ločitve ne bo dolgo prenašal. Zapomnil si bo besede, izreče pred seanso ali po njej, jih pretresel ob naslednji priložnosti in s tem porušil ločnico, ki jo je pacient hotel postaviti. Tudi taje bila ponovno postavljena iz materiala transfernega odpora. Vse dokler si pacientova pripoved in asociacije sledijo brez zatikanj, pustimo temo transferja nedotaknjeno. Tega najbolj občutljivega vseh postopkov prihranimo, dokler se transfer ne izoblikuje v odpor Naslednje vprašanje, s katerim se soočamo, je načelne narave in se glasi: Kdaj naj začnemo analizantu posredovati svoja poročila? Kdaj je nastopil čas, ko mu lahko razkrijemo skrivni pomen njegovih misli in ga poučimo o premisah in tehničnih postopkih analize? Odgovor na to vprašanje se lahko glasi samo: nikakor ne prej, dokler se ni pri pacientu vzpostavil učinkovit transfer, spodoben raport z zdravnikom. Prvi cilj obravnave ostaja pacientova navezava na zdravljenje in osebo zdravnika. Za to nam ni treba storiti drugega, kot mu pustiti čas. Če smo mu izpričali resno zanimanje, ki skrbno odstrani začetne odpore in se izogne določenim napakam, bo pacient sam vzpostavil tako vez in zdravnika prisodil enemu od imagov tistih oseb, od katerih je bil vajen sprejemati ljubezen. Vsekakor si lahko ta prvi uspeh zapravimo, če že na samem začetku zavzamemo drugačno stališče, na primer moralizirajoče, ali se vedemo kot zastopnik ali mandatar druge stranke, na primer zakonskega partnerja itd.'" Ta odgovor seveda vključuje tudi obsodbo ravnanja, ki bi hotelo pacientu sporočiti prevod njegovih simptomov, kakor hitro jih je zdravniku uspelo razvozlati, ali bi celo našlo poseben triumf v tem, da mu te »rešitve« že na prvem srečanju vrže v obraz. Bolj izkušenemu analitiku ni težko razbrati bolnikovih skritih želja že iz njegovih pritožb in njegovega poročila o bolezni; toda kolika mera samozaverovanosti in nepremišljenosti je potrebna, da tujcu, ki ne ve ničesar o analitičnih premisah, že po komaj začetem poznanstvu razkrijemo, daje incestuozno vezan na svojo mater, da goji smrtonosne želje proti svoji domnevno ljubljeni ženi, da skriva namero, prevarati svojega šefa SIGMUND FREUD 17. [Prim, izčфen primer k tej temi, ki gaje Freud podal že v delu »Über 'wilde' Psychoanalyse« (1910ít), Síudienausgabe, dop, zv,, str 135 in nasi,] 198 ipd.!" Slišal sem, da se nekateri analitiki ponašajo s takšnimi bliskovitimi diagnozami in kratkimi obravnavami, vendar vsakomur odsvetujem, da bi sledil takšnemu zgledu. Tako ravnanje zdravnika in njegovo metodo v očeh pacienta povsem diskreditira in izzove najmočnejše ugovore, pa naj je bila njegova rešitev pravilna ali ne, pravzaprav toliko silovitejši odpor, kolikor bliže je bila resnici. Terapevtski učinek bo praviloma ničen, zastrašitev bolnika pred analizo pa dokončna. Še celo v poznejših fazah obravnave moramo biti previdni, da pacientu rešitve simptoma ali prevoda želje ne sporočimo prej, dokler ni sam tik pred tem, tako da ga čaka le še kratek korak, da bi se sam dokopal do rešitve. V preteklih letih sem imel pogosto priložnost izkusiti, daje prezgodnja razgrnitev rešitve zdravljenju prinesla predčasen konec, tako zaradi odporov, ki so se nenadoma prebudili, kakor tudi zaradi olajšanja, kije prišlo z rešitvijo. Tu bo bralec bržkone ugovarjal: Je mar naša naloga, da obravnavo podaljšu- jemo, in ne vse prej, dajo čim hitreje pripeljemo do konca? Mar bolnik ne trpi zaradi svoje nevednosti in nerazumevanja in mar ni naša dolžnost, da ga o tem poučimo, kakor hitro je to mogoče, torej, kakor hitro je sam zdravnik našel razlago? Odgovor na to vprašanje nas bo popeljal na kratek ekskurz o pomenu vedenja in mehanizmu zdravljenja v psihoanalizi. V zgodnjem obdobju analitične tehnike smo gledali na to vprašanje z intelektualističnega vidika. Pacientovi vednosti smo pripisovali velik pomen in pri tem komaj razlikovali med našo vednostjo in njegovo. Menili smo, daje posebna sreča, če smo lahko dobili informacijo o pozabljeni otroški travmi iz drugih virov - denimo od staršev, oseb, ki so otroka negovale ali od samega zapeljevalca - kot je bilo to v nekaterih primerih možno, in nato hiteli pacientu sporočiti informacijo in dokaze o njeni pravilnosti v prepričanju, da bomo nevrozo in obravnavo s tem pripeljali do hitrega konca. Presenetilo nas je hudo razočaranje, ko pričakovanega rezultata ni bilo. Le kako se je lahko zgodilo, da se je bolnik, zdaj ko je vedel za svoje travmatično doživetje, še vedno obnašal, kot da o tem ne bi vedel nič več kot prej? Poročilo o dogodku in njegov opis nista uspela niti obuditi spomina na potlačeno travmo. V nekem določenem primeru mije mati histeričnega dekleta zaupala homo- seksualno izkušnjo, kije v veliki meri vplivala na fiksacijo dekletovih napadov. Mater samo je prizor presenetil, dekle pa gaje popolnoma pozabilo, čeprav se VPELJAVA OBRAVNAVE 18. [Povsem drugačni Freudovi pogledi na to temo iz obdobja sodelovanja z Breuerjem so razvidni iz poročila, ki ga Freud podaja o podobnem primeru v Studien üher histerie ( 1895i/), G.W., 1. zv, str 68-9.] 19. [Topografski prikaz razlike med nezavednimi in zave.stnimi predstavami je Freud razdelal že v pred.stavitvi pnmera »malega Hansa« (1909¿?), Studienausgahe, 8. zv., str. 103-4, implicitno pa se nato sklicuje tudi v delu »Über 'wilde' Psychoanalyse« ( 191 O*), Težave in pomanjkljivost modela so bile prikazane nekako dve leti po objavi pričujočega dela v II. in III. razdelku metapsihološkega spisa »Nezavedno« (I915e), kjer je podan temeljitejši oris te razlike.] 199 je zgodil že v času predpubertete. Zdaj sem imel priložnost, da si pridobim kar najbolj poučno izkušnjo. Vselej, ko sem dekletu obnovil materino zgodbo, seje to odzvalo s histeričnim napadom, pozneje paje bila zgodba spet pozab- ljena. Nobenega dvoma ni bilo, daje bolnica izražala kar najmočnejši odpor zoper vsiljeno vednost. Navsezadnje je simulirala slaboumnost in popolno izgubo spomina, da bi se zavarovala pred tem, kar sem ji povedal. Končno smo se vendarle morali odločiti, da vednosti na sebi odrečemo pomen, ki smo ji ga pripisovali in posvetimo večjo pozornost odporom, ki so v preteklosti pripeljali do stanja nevednosti in ga bili še vedno pripravljeni braniti. Zavestna vednost seje proti tem odporom, tudi kadar ni bila ponovno izrinjena iz spo- mina, izkazala za nemočno.'* Nenavadno obnašanje bolnikov, ki lahko zavestno vedenje združujejo z nevednostjo, ostaja za tako imenovano normalno psihologijo nerazložljivo. Psihoanalizi to s pripoznanjem nezavednega ne predstavlja nikakršnih težav. Še več, opisani fenomen sodi med najboljše opore pojmovanju, ki si razlaga duševne procese s topično diferenciranega vidika. Bolnik zdaj ve za potlačeno doživetje v svojem zavestnem mišljenju, vendar temu manjka povezava s tistim mestom, kjer je potlačen spomin tako ali drugače ohranjen. Do spremembe lahko pride šele, koje zavestni miselni proces prodrl do tega mesta in premagal tamkajšnje potlačitvene odpore. To poteka torej tako, kot če bi pravosodno ministrstvo izdalo odlok, da naj se mladoletno prestopništvo obravnava na milejši način. Dokler odlok ni prispel v vednost posameznih okrožnih sodišč, ali v primeru, da okrožni sodniki nimajo namena, ravnati se po tem odloku, temveč izvajati pravo po lastni presoji, se v obravnavi posameznih mladoletnih prestopnikov ne more nič spremeniti. Dodati je treba še popravek, da zavestna informacija o potlačeni vsebini vseeno ne ostane brez učinkov na pacienta. Ne bo sicer dosegla zaželjenega učinka, da bi simptom odpravila, temveč bo imela druge posledice. Sprva bo spodbudila odpore, pozneje, ko bodo ti premagani, pa miselni proces, v toku katerega se bo končno vzpostavil pričakovani vpliv na nezavedni spomin.'^ SIGMUND FREUD 20. [G], opombo zgoraj.] 21. [Celotno vprašanje mehanizma psihoanalitične terapije ter še posebej transferja je izčrpno razdelano v 27. in 28. predavanju Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse (1916- 17). - Freud je zapisal nekaj zanimivih opomb o težavah izvajanja temeljnega pravila psihoanalize v VI. poglavju razprave Неттнп^, Symíom und Angst (\926d), Studienausgabe, 6. zv, str 265-6,] 200 Sedaj je čas, da opravimo pregled nad igro sil, ki smo jo z obravnavo pognali v tek. Prva gonilna sila terapije je 1ф1јепје pacienta in njegova želja, da bi ozdravel, ki iz tega izhaja. Iz moči te gonilne sile сфа marsikaj, kar bo razkrito šele v teku analize, predvsem sekundarni bolezenski dobiček,-" vendar pa se mora sama gonilna sila ohraniti do konca obravnave; vsako izboljšanje paciento- vega stanja povzroči njen upad. Sama zase ne zadostuje, da bi lahko odpravila bolezen. Za dosego tega rezultata ji manjka dvoje: ne pozna poti, ki jim mora pri tem slediti, in manjka ji potrebnih količin energije proti odporom. Obe pomanjkljivosti ji pomaga zaobiti analitična obravnava. Z mobiliziranjem energij, ki so na razpolago transferju, ji priskrbi potrebno količino afekta za premagovanje odporov; s tem, ko bolniku ob pravem času ponudi ustrezne informacije, mu pokaže poti, po katerih naj usmerja te energije. Transfer lahko dovolj pogosto sam odpravi simptome bolezni, vendar pa le začasno, dokler pač sam še traja. Toda to je tedaj sugestivna obravnava, in ne psihoanaliza. To ime si obravnava zasluži le takrat, kadar je bila intenzivnost transferja uporabljena za premagovanje odporov. Samo takrat je vzürajanje v bolezni postalo nemogoče, tudi potem, koje bil transfer ponovno razrešen, kot to zahteva njegova usoda. V teku obravnave se vzbudi še nek drug koristen dejavnik, namreč bolnikov intelektualni interes in razumevanje. Vendar to v primerjavi z ostalimi silami, ki se spopadajo med seboj, komaj pride v poštev; nenehno mu grozi razve- Ijavljenje zaradi skaljene presoje, ki izvira iz odporov. Tako preostaneta le trans- fer in poduk (s podajanjem navodil) kot nova vira energije, za katere se ima pacient zahvaliti analitiku. Vendar pa lahko pacient analitikova navodila izkoristi le, kolikor ga do tega pripravi transfer; zato naj prvo analitikovo poročilo počaka, dokler se ne vzpostavi močan transfer Dodajmo še, da naj to velja tudi za vsa kasnejša, vse dokler niso motnje transferja zaradi po vrsti pojavljajočih se transfernih odporov odpravljene.-' Prevedla Andreja Kuhelj. PROBLEMI 7-8/1997, letnik XXXV Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Tomaž Erzar, Zoran Kanduč, Peter Klepec, Zdravko Kobe, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana Kršič, Stojan Pelko, Renata Salecl, Marjan Šimenc, Darja Zaviršek, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek. Vlogo Sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja. Glavna in odgovorna urednica revije Problemi: Alenka Zupančič Sekretar uredništva: Uroš Grilc Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«) Žiro račun: 50104-678-83669, z oznako: »za Probleme« Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Vošnjakova 8, Ljubljana Oblikovanje: AOOA Stavek: Klemen Ulčakar Tisk: Cicero Naklada: 1050 izvodov Naročnina za leto 1997: 5250,00 SIT Cena te številke: 1550,00 SIT. V ceno je vračunan prometni davek. Revijo denarno podpira Ministrstvo za kulturo. Po sklepu Ministrstva za kulturo, št. 415-345/95, z dne 5. 4, 1995, šteje revija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.