Zaspanček
fplreskvarjev Pepček vam je bil priden otrok! Naj-Hi* rajši je bil sam; govoril sam, pel sam, igral se sam. — Z vaškimi otroki je bil vedno vljuden in prijazen, — nikomur ni rekel žalbesede, ne storil nič žalega. Skrivaj se je poluglasno muzal tedaj, ko se je vaška otročad smejala na vse grlo. Pepček je bil tih, pohleven deček.
Čudno navado je pa le imel ta Pepček! Deček je grozno rad spal! — Zvečer je šel spat s kokošmi, zjutraj pa je spal dolgo, dolgo .. . Zaman si je pri-zadeval rdečegrebeni petelin z glasnim kukurikanjem, da bi zbudil zaspanca. Solnčece pa je na večer stalo še visoko na nebu, ko je Pepček že zlezel v posteljo, — in zjutraj je isto solnčece popilo že malone vso roso po solnčnih gričih in brdih, ko je Pepček še zeval in zdehal v postelji... Aj ta zaspanček! Šele ko je zaslišal ropotanje kuhače v loncu za žgance, ko je čul cvrčanje masti v ponvi, — tedaj je hipoma planil iz postelje, potegnil nase hlačice in hitel ven-kaj, da bi si umil zaspani obraz z mrzlo vodo, — Zatem je odmolil jutranjo molitev — in potcm, alo, k mizi! Pri mizi, aj tam je bil pa prvi! — Dobro so mu šli v slast žganci, politi z mastjo in sladkim mle-kom, — mimogrede vam na ušesa povem, da je preje izpraznil deček sam svojo skledico kakor tisti veliki možaki, ki so sedeli pri mizi ter zajemali iz velike sklede. Pa ti so imeli izvrsten tek — delali so že namreč od ranega jutra, a Pepček, ta zaspanček, pa se je ravnckar izkobacal iz postelje in je še skoro bolj udrihal po žgancih kakor utrujeni delavci.
134
No, povem naj vam, kako se je Pepček odvadil dolgega spanja.
V sosedni vasi, tam kjer je stala kraj visokega jagneda lepa kmetiška hiša, je imel Pepček deda, ali kakor tudi pravite: starega očeta. Tjakaj je zahajal kaj pogostoma, malone vsak dan je bil tam. Težko bi bilo določiti, ali je imel Pepček deda rajši — ali ded Pepčka. Dovolj bodi, če povemo, da je tudi ded zelo Ijubil belolasega vnuka, da se je vsakrat smehljal starec, ko je z velo roko gladil Pepčkove lase, ki so bili beli, prav tako beli kakor njegovi. — Rad je imel starec dečka, rad mu je pripovedoval storije, včasi celo zapel pesemco:
Kukavica  kuka v zelenem gabrovji. . . Pepček  krave  pase v zelenem bukovji.
Nekega dne je Pepček ravno došel v vas k dedu, ko je ta krmil perutnino na dvorišču. Deček se je vedno bal koklje črnokapke, ki ga je nekoč razjarjena okljuvala, ko ji je hotel vzeti drobno pišče ter se malce poigrati z njim. Danes pa se mu je posrečila ta namera. Slep pelelinček je prišel namreč prav blizu njegove noge, in huda koklja ni videla, kako se je Pepček tiho sklonil in pobral petelinčka. — Šele ko je petelinček žalostno začivkal na njegovih rokah, tedaj je koklja uvidela nevarnost tcr glasno kokodakaje odvedla ostala piščeta.
On pa s petelinčkom! Jej, koliko sreča! Lahno mu je božal zlato perjiče na vratu, da je petelinček zadovoljno čvrčal. In tisto na pol odprto očesce je pokril popolnoma z belo kožico, da se je dečku zdelo, kot da je slepček zaspal na njegovem naročju.
»Ali mi daste tega petelinčka, ded?« vpraša dobrega deda ter skoro boječe pogleda po njem.
»Čemu ti bo?   Ne vidiš, da je slep?«
»I — naj!   Imel ga bom!«
»Hm, kako ga boš pa krmil ? Saj ti bo poginil od gladu.«
^^P                                                                  135
^T »O ne, ded, gotovo ne!« In izvlekel je iz hlač-nega žepa kos kruha ter pokazal, da zna spretno krmiti slepe petelinčke.
»No, pa ga imej,« zasmejal se je ded.
Hej, kako je poskočil Pepček, Kar proti domu jo jc vcvrl.
»Kam se ti pa tako mudi,« zakliče začuden ded.
»Domov! — Mati so rekli, ko sem šel od doma, da se peče zame pogača.  Zdaj bo gotovo že pečena.«
Bal se je menda,  da bi se dedek ne premislili-
»No, pa pojdi v božjem imenu. Samo na pete-linčka mi pazi, glej,  da mu ne daš vroče pogače!«
»Bom, bom!« obljubi Pepček ter zadovoljno kimaje oddirja s petelinčkom v naročju proti domu. Da mu ni živalica medpotom nagajala, jo je dobro zavil v višnjev predpasnik, katerega je imel prepasa-nega po belih platnenih hlačicah.
Doma se je že hladila pogača na mizi, ko je Pepček priscpihal s petelinčkom v sobo.
»Ej, ravno prav, pa ne bo treba pihati te reči!« In prisedel je k mizi ter s petelinčkom delil bratovsko tisto pogačo.
Omeniti je še treba, da je Pepček tistega dne pokazal petelinčku vse igrače, od lesenega konjička do rdeče piščalke; vse kotičke, kjer se je igral; vse je moral videti na pol dremajoči petelinček.
Ko se je naposled naveličal dolgega pripovedo-vanja in razkazovanja — kaj menite, kaj je storil? Legel je spat s petelinčkom v naročju. Ta se je izpočetka še precej zadovoljil z novo posteljo, a naposled, ko ga je deček povrhu pokril še z odejo, da mu ne bo mraz, tedaj je nekaj časa brcal in poredno nagajal pod odejo, a kmalu se umiril in za njim tudi Pepček ...
Solnce je stalo drugo jutro že visoko na nebu. Domači petelin je že desetkrat prekoračil dvorišče, ko se je Pepček zbudil. Prva njegova misel je bil petelinček!
»0 dobro jutro, petelinček! Vstati bo treba, kajne?«
Huda nasprotnika.
137
In odvijal je odejo, pod katero je čepel njegov petelinček.
A   strah   in   groza!   Petelinček   je   bil   že   ves
trd!------------Napolzaprto oko je bilo stekleno in
kljunček je imel odprt širje kakor včeraj, ko je jedel njegovo pogačo ...
»0666 — petel... petelinček« — in deček je zajokal na vse grlo, videč, da je petelinček trd in mrzel. — Hipoma so stali mati ob postelji poprašujoč, kaj se je zgodilo.
»Aha, predolgo sta spala, ti in tvoj petelinček! Prevroče mu je bilo pod odejo, pa je poginil. Pomni dobro: kdor predolgo spi, le malo časa živi. Predolgo spanje je zdravju škodljivo. Le glej, da se šc tebi ne zgodi enako!«
Pepček je zadušil solze. Uvidcl je, da je sam ugonobil petelinčka. Neizmerno mu je bilo hudo, Kaj poreko ded?
Pa vendar je vse srečno izteklo. »No, saj je bil slep,« so mu rekli drugi dan dobri ded, »ni take nesreče. A tebi naj bo v pouk, da mora tudi s kokošmi vstati, kdor gre s kokošmi spat!«
In Pepček pomni te besede še danes, pa se tudi po njih ravna,   Zdrav je na duši in telesu.
Rodomilk a.