Ljubljana, 4. VI. 1969 Številka 14,-15. Letnik XVIII Pričujoča številka TRIBUNE je zad-nja, ki jo je uredil ta uredniški odbor. V naslednjem študijskem letu bo študen-tski list formalno kot vsebinsko preure-jen, deloma najbrže tudi »drugače« na-ravnan. Struktura uredništva bo spre-menjena, kajti praksa zadnjih let kaže na to, da TRIBUNI nekaj primanjkuje, da ni to, kar »bi« lahko bila, čeprav je kljub vsemu nekajkrat »razburila« du-hove in se »pregrešila« (?) nad moralni-mi koncencijami naše družbe. Treba bo razmisliti, zakaj TRIBUNA ni učinkova-la, kot lahko »bi«, seveda pa tudi o tem, ali naj ostane to, kar je, in: ali sploh lahko biva na drug in drugačen načiu, kot je. Vprašanje se dotika predvsem dveh nivojev našega spraševanja: pro-blema nezainteresiranosti študentov in univerze za TRIBUNO in problema »od-prtosti« samega uredništva. Vsekakor je in bo potreben nekakšen »prodor nav-zven«: ali v 1. politizacijo lista (pri tem je miš-ljena predvsem povečana aktivnost in angažiranost za probleme notranje poli-tike: probleme študentskih gibanj, od-nosa med univerzo, študenti in poliiiko itcL) ali pa v 2. ekskluzivnost (avantgardnost) lis-ta. ki ni nujno apriori že tudi njegova »ozkost« in »zaprtost«. TRIBUNA mora učinkovati, tako ali drugače njen namen je, da izvaja kakr-šenkoli »pritisk« navzven: pa naj bo to vsebinski ali formalni (ki je kot takšen: kot pritisk nujno tudi vsebinski), nje-na intencija naj je »šokiranje«. Njena zdajšnja pozicija ni zadovoljiva niti opra-vičljiva: z ozirom na svet, v katerem se »dogaja« in katerega doživlja ter biva. Njeno vegetiranje skozi (in v) nestro-kovnost, neurejenost in neresno igračka-nje ne more biti ustrezno. Za takšno sta-nje je seveda kriv tako ustroj sedanjega uredniškega odbora kot tudi interesna struktura študentov, ki je (politično in drugače) komformistična: buržoazno sa-mozadostna. Vendar več o tem prihod-nje leto. Treba je opozoriti tudi na nekaterc ovire in zavire, ki jih je bila TRIBUNA »deležna« s strani IO Zš in Univerze. Nesposobnost vodenja in usklajevanja finančnega računa s strani izvršnega od-bora in njenega sekretarja je povzročila, da je TRIBUNA »prikrajšana« za nekaj milijonov. Posledica je občutna: letnik TRIBUNE 1968/1969 je manjši za pet številk. Pa tudi indolenca Univerze, njen brezbrižni odnos do nekaterih proble-mov študentskih organizacij, njena to-post za finančne malverzacije je bila v svoji odsotnosti vseskozi »prisotna« in v svoji neučinkovitosti vseskozi učinko-vita. odgovorni urednik A. M. TRIBUNA PO STAREM NE USTREZA VEC (študentje tudi ne) Živa in aktivna prisotnost študentske-ga lista je mpžna le ob dvosmernosti vplivanja tistih, ki časopis delajo, in ti-stih, za katere ga delajo. Če ni tako, se srečamo s situacijo, kakršna je letošnja, ko še študentje odrekajo Tribune, Tri-buna pa študentov. Uredniški odbor je v letošnjem letu nedvomno posvetil pre-malo pozornosti stikom s svojimi bral-ci, tako preko svojih strani kakor tudi direktnim. Ta odsotnost kontakta mož-nih oblik kontaktiranja je mnogo, je nuj-no vodila v postopno oddaljevanje ured-ništva od bralcev, uredništvo se je v svo-ji vse večji, čeprav nehoteni izolaciji vse bolj zapiralo vase, preglednost proble-matike se je ožila skupaj z akcijskim ra-dijem; to je posledica zmanjšanja dvo-smerne učinkovitosti delovanja in vpli-vanja na minimum. Tribuna se je znašla v položaju popolne osamljenosti in vsi njeni poizkusi ponovne vključitve in ak-tivne prisotnosti v nekaterih pomembnih družbenih dogajanjih, kot so bile npr. volitve, so v glavnem ostali brezuspešni. V odnosu na študentsko populacijo je znašla torej Tribuna v vlogi rartve v je, ki sicer mora biti (tradicija je njeni strani), nikomur pa ni več pose no mar, kakšna dejansko je, oziroma vi bolj in bolj tudi če sploh še je. Finančni položaj, ki je letos gotovo najtežji v vsem času njenega izhajanja, je onemogoč^ vsako sistematično in resno delo ter re no izhajanje, kar je pogoj vsake učink vitosti. Nobenega dvoma ni, da sovp danje finančne krize lista z njeno vsebi sko krizo ni naključno. In če pogledamo še drugo plat m dalje, io je študente in njihovo vlogi pri oblikovanju Tribune (to bi bilo o osveščenih in zavzetib predvsem pa k tičnih posameznikov ter skupin pričak vati), se znajdemo spet pri stari pes: kateri je bilo tudi v letošnjem letu v T buni posvečeno precej prostora. To j pesem o neaktivnosti, depolitiziranos nezainteresiranosti, neorganiziranosti it študentov. Predmet, o katerem je težk< povedati kaj novega. Težko je tudi rec da se je v tem letu stanje kaj popravil prej se je poslabšalo. Garancija uspešn ga funkcioniranja časopisa je le v dv smerni soodvisnosti in učinkovanju. Tako se dilema, ali so se študentje od tujili Tribuni ali Tribuna študentom, i: kaže kot lažna dilema. Iskanje grešn^ ga kozla v nastali situaciji te situacije zdaleč ne ukinja. S študentskimč sopisom, ki se je odmaknil svoji bazič populaciji, je nujno nekaj narobe. S št denti, ki jih ne zanima usoda n j i h o v e-g a časopisa, prav tako mora biti nekaj narobe. Sašo Šrat TRIBUNA IN UPORNIŠTVO Tribuna se danes nahaja v povsem razvidni kri-zi, ki za razliko od preteklosti ni reziiltat neke zunanje situacije z bolj ali manj administrativ-nim ozadjem, temveč logike delovnega uresni-čevanja, ki se dogaja znotraj uredništva in so-delavcev samih. Za kaj gre? Gre za dva pro-cesa, ki se dogajata skozi Tribuno skoraj isto-časno. Prvi je v najtesnejši zvezi s strukutro mišljenja, ki ga razvija inštitucionalna univer-za, preko predavanj, izpitov in podobnega. Ni potrebno posebej utemeljevati, da je ta struk-tura mišljenja v izzivalnem, formalistično sa-mozadovoljujočem ali celo nekvalitetnem od-nosu do modernega mišljenja in sveta. Premik je tokrat naravnan v nekaj, kar je mnogo bolj univerzalno in kozmološko, tedaj tudi mnogo bolj vprašljivo in usodno. Med univerzo in tistim, o čemer govorimo, je globok, celo ne-premostljiv prepa4. Tribuna je poskušala re-fiektirati (tudi ali včasih celo samo) tisto' drugo, kar mišljenje, ki ga predaja univerza, navadno izvrže. Obkolili sta jo dve sovražno naklonjeni fronti, konservativna univerzitetna struktura in študentovsko povprečje, velika večina študentov sodi sem, ki je nezahtevno in komajda hoče kaj več kot zmore univerza. Odtod ekskluzivnost in majlina komunikativnal ati socialna teža kancepta Tribune. Prednost in smisel koncepta se kaže le v ožji skupini, ki jo ne zanimajo več toliko aktualne, vsakodnev-ne provokativne razmere v družbi (in univer-zi), temveč mišljenjsko dogajanje zunaj tega. Seveda pa se takoj zastavlja vprašanje o real-nosti take usmeritve, ki se v svetu politične in« flacije nujno zoži na socialno izobcenje in blo-kado lastnih interesov. S tem pa se že gibljemo na nieji tistega, kar sodi pod drugi proces. Pred štirimi, tremi ali dvemi leti je Tribuna v mnogo večjem obsegu in z načrtnostjo kritizii*ala dana družbena stanja (EKK Velenje, akcija ob Vietnamu, ma terialni odnos družbe do univerze in študen-tov, kmetijska problematika, politika klera, buržoaziranje družbe...) in ekscesoidnih poja-vov v socializmu. Tovrstna kritika je najpogo-steje izhajala iz zdrave, idealistične predstavc o brezmadežni socialistični družbi, ki so jo mladi prinašali s seboj iz šole. Sprva so bili konflikti s politiko, ld še ni bila navajena poslušati nasvetov nd snodai. surovl in pod neposrednim nadzorstvom policijskega apara Kritika je takrat neposredno premikala pc ticno konstelacijo, ki je v daljšem obdobj kljub začetnim represivnim in administrativ-nim metodam vendarle pripeljala do talitve stalinističnega ledu. Demokratizacija se je že približala temu, da je kritika ali oponcntura, še pred petimi leti je bila to antidržavna gesta, začela postajati funkcija sistema, hrana, ki navadno okrepii njegov krvni obtok. V tej točki razvoja se je prelomilo, jezni kritiki so spoznali, da so padli v past, ki jim ga ni nastavila konkretna politika, temveč logika zgodovinskega razvoja. Toleranca politike in njena pripravljenost na dialog sta močno omejili volje po politični strasti in aktivizmu. Ta omejenost, omejenost ali že skorajda nepri-sotnost leve ali vsakršne socialne in politične kritike, je realnost časopisa, o katerem govori-mo. Premik v sfero mišljenja, o čemer smo go-vorili na začetku, je samo napolnil neko praz-nino, ki je nastopila s krizo akcije z veliko začetnico. Vendar se mi zdi, da je krog možnosti, ki stoje pred Tribuno, obsojen na sožitje ali poudarja-nje ene ali druge eksplicirane usmerjenosti. Morda je tokrat čas, da dobi Tribuna izrazi-tejsi aktivistični poudarek, če že ne zaradi dru-gega, pa vsaj v imenu svojega lastnega obstoja. j dr. VOJANA RUSA NA PRVEM ZASEDANJU VSEH ZBOROV SKUPŠČINE, DNE 8. MAJA 1969 Ob iavolitvi voditnih onganov skupščine bi povedal nefeaj priponaib. Te kritične pri-pomfoe veljajo tako za isvolitev predsedni-ka celotne skupščine kot za predsednika repuibliškega zbora in celofcnega izvrš. sve-ta. Ne nanašajo se na osebe, ampak na politično vsebino načina izvolitve teih or-ganov. Gre predvsem zato, da so kandidati že dolgo znani, da pa ni bilo doslej nobene organizirane politične diskusije o njihovih osebnih zamislih glede ciljev v naslednjih štirih letih. Vsi organi, ki jih danes volimo, so iz-vršaci skupščine. Zafco bi bilo razmrnljivo, da bi jim poslanci že pred izvolitvijo po-stavili tista vprašanja, ki so najpomemb-nejša za. politično vsebino skupščine. Na tak način bi bil ustvarjen jasen, principialen odnos med poslanei in izvrš-ninii organi, ker bi soglasnost v princi-piafnih vprašanjifa omogočila sodelovanje. Lahko bi se pa tudi jasno pokazale razlike in. s tem različne odgovornosti. Morda bi kdo dejal: da nam to ni po-trebno, saj imamo skiipni volilni program Socialistične sveae in sklepe IX. kongresa ZKJ. To pa ni zadosti. Stališča v amenjenih dokuTnentih so zelo splošna in ni še za-dosti razviden vrstni red teh nalog po pomembnosti, zlasti pa, katere so ključne. Tucli še ni jasno, kako bo prav skupščina dala svoj delež pri njihovem reševanju. Ni nujno, da so osebne zamisli kandi-datov proti volilnemu programu, nujno pa morajo predstavljati njegovo operaciona-lizacijo in konkretizacijo, kar je pa tudi izrazito politično pomembno. Podai bom nekaj konkretnih vprašanj, preden bo na vrsti volitev kandidata za mandatorja izvršnega sveta, ker ima ta organ v našem sistemu vlogo konkretiza-cije. Intervencija dr. Vojana RUSA na prvi seji reubliškega zbora skupščine SR Slo-venije (pred določitvijo kandidata za prcd-sednika izvršnega sveta Skupščine SR Slo-veni je) Na temelju principov, ki bi po mojem mišljenju morali veljati za izvolitev vsake-ga kandidata, ne glede na osebo, se ogla-šam z nekaterimi vprašanji kandidatov za mandatorja izvršnega sveta. Mislim, da bi morali v tem trenutku jasneje določiti nekatere najpomembnejše nacionalne cilje, ki se tičejo vseh nas Slo-vencev. Slovencfsmo na tisti tooki razvoja, ko človekova ustvarjalnost postaja vse bolj odločilna. Postajamo razvita dežela in iz-kustvo vseh drugih razvitih držav kaže, da približao na tej stapnji postaja izobraaba vse bolj pamemben dejavnik razvoja — saj imajo razvite dežele zapada, ki so pred nami, že sedaj 30 in še več odstotkov lju-di s srednjo in visoko izobrazbo v celot-nem ssaposlenem prebivalstvu. Snao v globokem precepu. Na eni stran! postaja izobraževanje tako pomembno, na drugi strani pa Slovenija izredno zaostaja prav glede deleža izobraževanja. V našo javnost še ni zadpsti prodrla zavest, da smo Slovenci glede deleža srednje in viso-ko izobraženih v zaposlenem prebivalstvu na zadnjem mestu med vsemi šestimi ju-goslovanskimi republikami rn da imamo fcudi zelo slab izobraz/beni sestav na stro-kovnih in profesionalno vodstvenih mestih. (Tu je predsednik republiškega zbora prekinil poslanca z opozorilom, da govori preobsežno in da naj na kratko zastavi vprašainje. Odgovor poslanca: ne bi se stri-njal z oceno predsednika. Nesporazum na staja zaradi tega, ker smo navajeni zelo pomembna vprašanja reševati preveč na hitro in ker o njih ne razpravljamo zado-sti temeljno; prav pri izvolitvi vodilmh organov gre tudi za bistvene politične pro-bleme.) ' Prehajam na konkretna vprašanja: Želel bi slišati mišljenje kandidata za predsednika izvršnega sveta glede potrebe, da se v zakonski obhki predvidi, kakšni so izobrazbeni pogoji potrebni za vsa strokov-na in profesionalno-vodstvena mesta? Drugo vprašanje: ali se kandidati stri-njajo, da je delež, ki ga ima izobrazba pri delitvi osebnih dohodkov, nesorazmer-no majhen? Naslednje \-prašanje: struktura sloven-ske inteligence je danes povsem neustre-zna, ker imajo nesorazmerno velik delež študnti iz določenih krajev in slojev, iz drugih pa ne. Ali se kandidati strinjajo, da bi bilo nujno za vso sposobno siromaš-nejšo mladino, od osnovne šole do konca fakultete, nujno predvideti take pogoje (štipendije, poinoč v učaiju itd.), da bi lahko zajeli v bodočo slovensko inteligen-co vso sposobno mladino? V z^ezi s tem tudi vprašanje: ali se strinjate, da bi študentotn bilo nujno pri-znati delo\ni stafcus, saj je na primer nesmiselno, da se njim uspešno opravljeni študij ne šteje v penzijsko dobo? Ob vset. teti vprašanjih poudarjam, da jih ni moč označiti za nerealisti&na, saj ne gre za velika nova materialna sredstva, ampak je predvsem potrebna sprememba politike. Todi ne gse za to, da s predlo-ženo poHtiko kogarkoli pritisneino ob zid, spravimo v nemogoč paložaj (v zakonu je možno določiti prehodno otidobje za tiste, ki še nimajo zadostne izobrazbe; zahteve za izobrazbo seveda ne veljajo za izvolje-ne predstavnike v samoupravnih, pred-stavniških in družbeno-političnih. organih in podobno). In še zadnje vprašnje: ali se štrinjate, da je nujno pretehtati ekonomsko delitev v celoti in ves naš gospodarski sistem? Ne bi se strinjal z oceno, da smo že dosegli ustrezno deiltev po delu in da imamo sa-mo še nekatere manjše izjeme. Možaio je, da imajo cele gospodarske veje monopo-listični položaj. Nujno je tudi pretehtati odnose delitve med osebnim in družbenim standardom, med investicijami in potroš-njo ter ponovno korenito pregledati vse notranje in zunanje ekonomske instrumen-te. TONE RE ŠTUDENTSKI POSLANEC TOVARISICE IN TOVARISI POSLANCI, Prepričan sem, da bo skup&čina z iavolit-vijo svojega izvršno-politična organa, Izvr-Snega sveta v predlaganem sestavu, pred-vsem podprla in oUcrepdiBa tisto sutaer diru-žbenega razvoja^ fci vodi v visoko produk-tivuo kx racionalno organizirano dniabo duhavno razvitih osebnosti, da bo uve-ljavila tiste pozitrme subjekte in. institu-cije, ki se v težnji po učinteovii»sti eko-ncmsikega in politianega sistema uamer-ja^jo na intenziiviranje in poglabljanje proeesa, politične demofcnatizacije na eni ter znan&tvene organizaoije in usmerjanja družbe m drugi sferani. V sinifilu te naoelne optredelitve želim. poetaviti spoštovanemu tovarišu mandataa*-ju oz. njegovim sodelavoem nekaij kon-ksretaejšdli vprašanj. 1. Plepubliška skupščina in njen Izvrš-ni svet prevzemata pred delovniini ljud-mi Slovenije politično odgovomost, da zagotovita kontinuiteto in razvoj sociali-sfcične revolucionarne preobrazbe družbe. V sedanjem zgodovinskem brenutku bo pota-ebno ovrednotitd dosedanjo pot in sredstva s stališča temeljnih ciljev in vroBdnost revoluoije. JDn neposredni nosilcd teh temeljnih vpednot in ciljev so pnav gotoro somi boroi in indetleženjcd NOB. Ne da bi želel zmanjševaiti družbeno pozor-noet in uspehe, ki so bili doseženi v re-ševanju nraterialnih in socaainih vprašanj borcev, vendarle moram ugotoviti, da so se ta vprašanja večkrat reše^^ala v skladu z ekstenzivnim razvojem celotne družbe in so se zato konkretni problemi diružbe-nega položaja borcev obravnavali kam-panjisko in sektorsko. Mislim, da je slo-venska družba materialno toliko razvita in politično tolako osveščeixa, da je mož-no vsa ta vprašanja rešiti dolgoročno In povezano s stališča toompleksne osebno-sti bxxrca. Ali ne obstoji potreba in možr nost, da se v enotoem zakanskem doku-mentu kompleksno in dolgoročno rešijo odptrta vprašanja borcev in drugič, katoo zagotoviti, da se bo dejanski položaj bor-oev iaboljševQ.l v bistem obsegu in tempu, kot se povediije prodiuktoina moč in bogastvo celotne družbe. 2. Kolikor višja je ekonomska, tehno-loška in politična raven družbe, v toliko večji meri, očitneje in v raznovrstnejših obadkah se intelktualno delo pojavlja kot faza združenega dela; prosveba, kultuira, znamost in ves komipleiks tatoiimenavanih družbeindh sluab so utemeljene sarno kot fa^za in notTanji sesitavni del procesa druž-bene repradiulkcije. V naeprotju s temi obijetetivnimi procesi, pribaja pcri nas — večaooima iz raziogov neustreeane stoptaoe soilbjeikitivtnega spccniaviamja procesov, zaia-rya in orgainizirainosti — do konfliiktov na nivaju odinoisov med gospodansfcvoan in ta. koimenovanimi izvmgospodarskimi ali celo neproduktivnimi dejavnostmi. Kakšne sistemske rešitve predvideva Izsrršni svet, da se ustrezmeje, učinkovi-teje in na višjem nivoju povežejo vse osnove družbene dejavnosti, v tem smi-slu kultuira in znanost, s procesi materi-alne proiavodnje? Načetoo vpTašanje bise lahko deduciralo na več konkretnih re-lacij: — odnos me-d rastjo nacionalnega dohod-ka in obsegom ter načinom razdeljevanja naoionalnega dohodka za potrebe kultur-nega in znanstvenega razvoja. — način organiziranj znanstevno razisko-TOlnih dejavnosti s stališča potreb in raz-voja tehnologlje tar družbendh odnosov — nadaljni razvoj, organizacija in način dela republiške uprave s stališča javnosti, strokovnosti in odgovornoeti v odnosu do družbene baze — vpliv nosUcev osnovnih diružbendh de- javnosti na oblikovanje temeljnih eko-nomsko-političnih odločitev na republi-ški ravni — nacionaliH koncept kadrovske politike kot integralni del koncepta dolgoročnega raifvo«ja Slovefiip. ¦¦¦*¦¦¦¦• ' ¦¦•¦ ¦¦•••¦"* ¦¦¦-¦¦¦ 3. S kakšnimi ekonomskimi in sištem-skopolitičnimi ukrepd je dmies možno zmanjšati odtok najbolj kvalificirane de-lcmie sile iz posameznth strok v inozem-stvo in kako dosefi ustreznejšo in polno zaposlenost stjrokovnjaikiOiv. To«e Renic Na t-a vpTašanja poslaaiec mandator do zctaj še ni o Namesto komentarja k intervenciji prof. A*. Rusa objavljamo podaiJte o izobrazbeni strukturi zaposlenih na področju industrije (številke pomenijo število izobraženih na 100 zaposlenih): stopnaj izobrazbe SPRJ Slovenija Srbija (ožja) Hrvatska vtsoka izobrazba višja izobrazba srednja izobrazba 2,12 0,98 6,95 1,32 0,69 5,96 2,51 8,0 2,29 6,78 V ČSSR; Bolgariji, na Poljskem in Madžarskem je bilo že leta 1959 na 100 zaposlenih 11,6 inženirjev, v ZSSR 16,6, v ZDA 11,5, Avstriji 5,9 in Italiji 5,3. (podatki so vzeti iz Naših razgledov, 10. maj 1969) Založba MLADINSKA KNJIGA Oddelek za direktno prodajo išče za prodajo svojih izdaj poleti VEČJE ŠTEVILO AKVIZITERJEV Akviziterji bodo prodajali knjige po domovih, podjetjili in ustano- vah izključno končnim potrošnikom — fizičnim osebam. Od novih sodelavcev pričakujemo splošno razgledanost, kulturen nastop, urejeno zunanjost in sposofonost dobrega stika s stranka- mi ter prizadevnost in vztrajnost pri delu. Morebitne izkušnje pri prodaji knjig bodo upoštevane kot prednost, toda ne nujni pogoj. Kandidatom, ki bodo sprejeti, bo osebni avtomobil v pomoč pri delu. Obsežen in privlačen program izdaj založbe, primeren za najšiTši krog kupcev, zagotavlja možnost dobrega zaslužka na osnovi pro- vizije. Delo pri prodaji knjig je zlasti primerno kot počitniška zaposlitev za študente. Za določeno število kandidatov, ki bodo po mnenju komisije izpolnjevali vse pogoje, obstaja možnost stalne zaposlit- ve za dolooen čas. Če vas prodaja knjig veseli, pošljite lastnoročno napisano vlogo z navedbo izobrazbe, drugih običajnih podatkov in morebitne prak- se pri prodaji knjig na naslov: ZGP Mladinska knjiga, Oddelek za direktno prodajo, Ljubljana, Titova 3 v 8 dneh. Lahko se tudi osebno zglasite vsak dan med 7. in 9. uro. Tako pomembem problem, fcat je refoirma študdja na univerzi, je zaradi možnih *po-sledic težko načeti s prave strani. Kot študent bi z naslednjimi razmišljanji rad prispeval k osvetlitvi nekaterih motivov, ki odločno govorijo aa študijsko reformo. Ob tem botn poskušal nakazati tudi ne-katere z reformo povezane probleme in dileme. Velifco se govori o »raovi levici«, o gi-banju študentov in nekaterih njihovih starejših kolegov. To gibanje ni samo po-litično. Ni usmerjeno zgalj navzven, proti vsakršni manipulaciji deviantnih družbe-nih bvorb1 z ljudmi, ki so fizično odvi&ni od teh tvorb. Usmerjanje je tudi proti taki manipulaciji in proti zastarelim dru-žbenim odnosocm, ki rojevajo tvorbe in manipulacije na univerzi, znotraj »avto-nomnega« univerzitetnega organiama. Sto-pnja človekovega znanstvenega spoznanja in stopnja razvitosti družbenih material-nih sil so danes že izven okvirov, ki jih postavljajo današnji družbeni odnosi. Za ilustracijo tega nasprotja bd navedel le ne-kaj zastarelth vrednot, s katerimi so da-našnji družbeni odnosi obremenjeni. Pri tem bd opozoril, da imajo te vrednote različno težo. Npr.: »domovina«, »spoštujte inojstre«, avtx>ritetia, poslušnost, »kdor hoče imeti fcaj besede, mora najprej kaj doseči«, varovanje, da se spori med kori-stmi avtomaiti&io poravnavajo, vera v vse-splcšno uspešnost naraščajočega življenj-skega standarda in družbene varnosti, itd. »Nova levica« vidi vsa ta nasprotja in se skuša proti njim boriti. Vendao- — boriti se proti ustaljememu družbenemu redu, ki dopušča takšno zaostajanje dru-žbenih odnosov, ni labko. Kajti ta boj še ni revolucija, temveč je le opoaorik), da se revolucionarnemu stanju bližamo, če se ne bodo družbeni odnosd spremimjali hitreje. Vse te drijeme so prlsotne kajpaflt tudi v okvimi univerze. Absurdmo Je misliti, da bi bila lahko univerza v fcem pogledu av-tonamma ali — bolje pavedano izolirana. Univerzitetna populacija je še mnogo boij razoepljena (in zato neustvairjalna) kakor pavprečje celotoe družbe. Razjedajo jo gJoblja in, v perspektivi gledano, bistvena protasJovja. Univerza naj bi bila v bodoče osrednja kulturno-ananstvena usbanava naše družbe. To pomeni, da bodo pod okriljem univer-ze inbegtrirane sedanje razdrobljene in za-to po učinku slabotoe kulturno-znanstve-ne ustanove. Navidezno se odpira možnost za nekakšen kultuimo-znanstveni »boom« naše družbe. Vendar bodo ravno takrat notranja nasiprotja onemogočila to inte-gracijo, ta »boom«. Simptomi, ki kažejo, v kateni smetfi in kaiko bo potekala inte-gracija, so zelo podobni simptomom fcake integracije pred dosetimi do petnajstimi leti na Zahodu; posledice pa so že vidne. Zato na to opozarjam, in sioer tako, da bom naveded najiprej posledioe io nato naše to 2e danes je pri nas opaaitd težnjo, ki je bila prod kakimi desetimi leti vidna V rasnritih zahodnoevropskih državah: hitre-je vMjučevati znanost in kulturo v krož-ni tok produkcije in porabe. Posledica vključevanja pa je bila fca, da je znanost postala vera v znanost, mlt, parateologija. »Pachidiot« je značilen tip za take vrste znflnosti. Kljub našemu sistemu sainou-pravljanja, ki mora sloneta na dlovekovi oeiovitosti tn ne na »fachidiotizmu«, je lahko v takem položaju človefc izločen \z mehaniziranega in avtomatiziranega kro-ga, ki bo odločal o bistvenih stvareh. Modemizacija prodzvodmje, raziskave tiržišča, dobave in prodaje, skratka krož-nega toka produkcije in parabe, zahteva uvajanje novih avtomatMrarjiili strajev in računalnikov, kd neposredno vodijo te stroje. Zanos ob uspehu naravoslovnih ved pa poraja tudi miselnosit, po kateri je možno na isti način upravljati z ljud-mi. že danes se pri nas pojavljajo ten-dence neopozitivističnega svetovnega na-zora, katerega nosilec je naravoslovje, ki gleda človeka kot statistično množino in meni, da s tega vidika ve vse o njem. Prav tako je v družboislovju prisotna teanja, da bi svojo stroko izemčili z na- iDeviantne tvorbe v družbi — tvorbe, ki so nastale na asnovi zakonitosti združevanja ljudi s skupninri interesi; pri tem so ti interesi po-stali deviantni, tj. niso tisti, zaradi katerih je družba omogočila prvotno združevanje. ravnimi vedami, da bi postala »eksaktna« zananost. V ekonomiji, sociologiji, estetiki, jezsikoslovju, slovstvenih vedah in umet-nostnih znanostih se hoče kot eddno zve-ličavna uveljaviti smer, ki meni, da lahko najde svoje vrednostne kategorije v zgolj statističnem in tistem, kar je mogoče kvantificirati. Nič nimam proti eksaktno-std družbenih ved. Zavedati pa se je treba, da je uvedba statistike in njenih zaikonov v taike vede le sredstvo na poti do eksakt-nostd in ne cilj ald eksafetnost sama. že danes se čutijo tendence v okviru pasamezaiih ved, kl prinašajo le tisto,kar je znanosti danes dosegljivo, vse ostate hipoteze in variante, ki še niso raziskane, pa zanikajo. V znanosti je še veliko ne-pojmljivega, inacionalnega, občutenega, vendar nedotoazanega. Ograjevanje znano-sfci kot najmočnejšega iaraza človekove zavesti od te iracionalnosti pomeni po-stopno, vendar vztrajno vključevanje v družbeni establishment. V takem procesu zmanost zgiuMja svojo široko poteznost in s tem svojo persipektivo. Zato je treba ra-zumeti, da pomeni del 2aianosti in kul-ture v krogu prodiikcije in porabe le sred-stvo na poti do ciljev, ki jih ima naša so-cialistična dn^iba. Materialne in kadrovsike razmere (sled-nje so stej ko prej posledica materialnih) na našd univertai pa initegracijo znanosti naravnost silijo v omenjeno napačno smer razvoja, ki se bo v bodoče (če se že ni) znašla v slepi ulici. če hočemo imeti uni-verzo kot skladno obliko združevanja -in vzgajanja palnopravnih subjektov, ne pa kot mehaniaem, kot servis v krožnem toku produkcije in porabe, ki proizvaja (in ne vzgaja) nacionalni možganski potenoial, bomo marali tako učni načrt kakor tudi metode izvajanja tega inaorba temeljito spremenifci. Učni načrt posameznih fakul-tet bo moml biti v skladu z dolgoroonim razvojem naše družbe. Vzgajati bo fcreba kadre, ki bodo sprejeli znanje dn ki bodo razaimeli, da to zmanje ni sarao sebi na-men, temveč sredstvo za uiresničitev bi-stih korakov v procesu človeteovega osvo-bajanja, ki jih dopušda vsakokratna stop-nja družbene razvibosti. Ta vzgoja ipa mo-ra biti ipovsem drugačna od diosedanije-Eno izmed sredsfcev, ki naj bi pripeljalo do tega, je to, da naj učnd program teme-lji na načelih, ki bodo omogočila študentu, da je subjekt študija in ne objekt v kate-rega z lijakom vlivamo potreben in nepo-treben znanstvoni »oooktail«. Le na bak način bomo dobili samostojne, razgledane kadre in ne »faehidiote«. Samo tako bodo družbeni odnosi doihajald znanstveno spo-znanje in razvitost družbenih materiatoih sil, ne da bi Ijudje občutili intelektualnio utesnjenost in dekadenco, iki je značilnaza današnje zahodnoevropske razvite države. Ne bi hotel zanemarjati pomena, ki ga nosi v sebi sprememba učnega nadrta, vendar se mi ad)i, da je za njegovo uspeš-no izvajanje portjrebno istočasno spreme-niti tudi odnose na univerzi. Ti pa so že sedanjem študijskem redu nevzdržru. Nota*anja razoepljenost med posameznimi fakultetami in asnotraj samih fakultet (med kat«drami) škoduje ne le ogledu te ustanove, .marveč predvsem njeni revoluoi-onarnosti v smislu pove2sovanja kulturno-znanstvenih dasežkov z različnih področij in v smislu permanentaiega obmvljanja znanstvenega repertoarja (kar implicdtno zahteva permaneintno obnavlijanje znanst-venega kadira). Tako stanje vodi v brez-ciljnost, malenkost, neinventivnost, kar se danes vse bolj odraža v noviih učnih pro-gramiih posamezinih kateder. To je predvsem vzrok, ki nasprotuje tudi integraciji zaianstvenega kadra pri nas. Velika podjetja in ustanove imajo svoje inštitute za raziskovanje (vključno z bazičnimi raaiskavami), kjer zbirajo mlade sposobne kadre, ki jih univerza ni mogla pritegniti k svojemu delu. Taka podjebja in ustanove tudi ne bodo odprtih rok aprejela predlog o sodelovanju z uni-verzo, ker to brenutno ni v njihovem in-teresu. Občutek pri štuidentih, da na univerzi in v družbi sploh problemi niso urejeni, se izraža kot protest proti celotnemu dru-žbenerpu establishmentu in proti politiki, ki ba establishment podpira. Ta protest, oeprav ni direkten, pa se nanaša tudi na univerzo, lci se vključuje v establishmenit kot njegov servis. Zahteva po spreimembi študijskega roda in mefcod je torej zahbeva po revolueionairnosti v znanosti, zahteva, da se znanstveno delo iatrga ia enodimen-zionalnosti diružbenega nazvoja (ailri stag-nacije) v smislu, ki ga je opredelil Mar-cuse. To je hferatd tudi zahteva po svobod-ni znansfcveni ustvarjalnosti. Na koncu razmišljanja pa bi rad pou-daril, da sprememba znanstveno-izobra-ževalnega dela zahteva od družbe precejš-nja materialna sredstva. Ta sredstva je treba odloono in hifcro Ziagotoviti, kajti vipliv, ki ga ima znansbveno-dzobraževalni proces rta procese v družbeni baai je v sedanjem trenutku glede na obnaten vpliv prioriteten. Sta.be Hočevar Predlog projekta minimalne študentske soudeležbe v fakultetni samoupravi Skladno z zagotovili zakona o visakem Š61stvu postavljamo nekatere minimalne zahteve v zvezi s študentsko uideležibo v samoupravljanju na univerzi. Naši predlo-gi in dopolnitve se nanašajo na nekatere člene modelnega osnutka fakultetnega sta-tuta. V poglavju VI. — upravljanje fakuitete — pripominjamo v zvezi s točko C, da je potrebno fcudi pri upravljanju oddelka, odseka, v določenem smislu tudi katedre, natančneje določiti študentsko udeležbo. Taiko predlagamo, da bi v svetu oddel-ka polhopravno sodelovala po 2 študenta iz vsakega letnika in da bi bili zastopani budi šbudemti III. stopnje. Isto bi veljalo tudi za upravljanje na odseku. Na heterogendih fakultetah je vloga od-delkov in odsekov pri določa/nju pogojev študija taJko temeljna, da bi odsotnost študentov pomervila bistveno krnitev za-kanskih določil o študentsikih samouprav-nih pravicah. Katedra je na naši univerai premalo izrazita delovna enota. Njeni dejanski po-men za nas pa je tolikšen, da v njenem upravnem organu moramo imeti svoje predstavniike, še celo, če bo njen rassvoj šel v smeri uresmičevanja moderniih zami-sli. Mi predlagamo, da bi se študentsUu predstavniki v upravni ongan katedre vo-lili izmed tistih študentov, ki so na nefc način, bodisi kot pomožno učno (»ebje (demonstratorji, pomožni asistenti itd...) bodisi kot sodelavci pri raziskovalnem de-hi, v njeno neposredno delovanje že vključeni. Menimo, da naše katedre (oz. ustremi inštituti) malo ali pa nič ne ukrenejo za večjo vključitev študesntov v raziskovakie projekte. Katedra bi morala biti celo ab-vezana prevzemati takšne naloge in iade-lovati takšno metodologijo dela, da bi se v raziskave postopoma lahko vključili wi tisti študentje, ki imajo tak&ne ambicije. Sicer pa se večji del naših priponmb nanaša na oddelek E, VI. poglavje, ki go-vori o svetih. letnikov. Na splošno meni-mo, da to upravljalsko telo aploh ni inte-grirano v običajen tok odločanja o študi-ju, da še vedno vegetira kot polpedagaški privesek že itak nedosledno porazdeljene-ga vpliva na odločitve. Predlagamo naslednji spremenjeni teikst eienov iz oddelka E modelnega fafcultet-nega statuta. 31. čleo Za obravnavanje vprašanj, ki so po-membna za izlboljšanje pouka in študij-skilh uspehov, za krepitev aktivnega sode-lovanja študentov z učitelji v pedagoškem delu, za razvijanje iniciativnosti, discipline in študijsike odgovornosti študentov obsto je sveti letnikov. Svet letnika sestavljajo šbudenti letnika in tisti učitelji in sode-lavci, ki v lebniku pououjejo. Fakultetni svet ozirama pedagoško-znanstveni svet morata razpravljati o predlogu sveta letni-ka in mu sporočati svoje mnenje. 32. člen Svet letnika voli svoj odbor sveta let-nika, katerega člani so vsi učitelji v letni-ku in enako število voljenih sfcudentov. Predsednik odbora sveta letnika je učitelj, njegov namestnik pa je študent. (Smiselno se tak organ ustanovi tudi pri oddelku ali odseku, kjer so oddelki ali odseki ta-ko maloištevilni, da svet letnika ne bi knel prave vlc^e.) 33. člen Odbor sveta letoika ima naslednje pri-st?ojnosti: — V okviru študijskega načrta in pro-grama odloča o organizaciji in vsebini vseh oblik štaidija v letniku. ¦— Odloča o raaporeditvi tistih sred-stev, ki so dodeljena letniku in so name-njena za nabavo in obnovo študijskih pri-pomooniikov, izivedbo vaj, gkskurzij indru-gih specifičnih oblik pouka. — V okviru študijskega režima odloča o odprtih vprašanjih urnika. izpitnih ro-kov in podobno. — Odloča o vsebini in organizaciji svo-bodne katedre v lebnitou. Odločitve odbora sveta letnika mora potrditi pedagoško-znanstvem svet fakul-tete ali v ustrezni zadevi fakultetaii svet. če v 30 dnelh do potrditve oz. zavrnitve ne pride, se odločitev odbora sveta letni-ka ima za polnoveljavno. 34. člen Nadaljnjo organizaci|o ki delovanje sveta letnika in odbora sveta lefcnika do-loca poseben pravilnik. Menimo, da je možno preko predlaga-nih oblik pripeljati študente najbližje viru delovnega odločanja na univerzi. Pr«dlog je izdelala pii Izvršnem odboru Sš RAZPIS plavalnih tecajev za študeote ljub-ljanske univerze Komisija za telesno kulturo, k-venarmando in tehnično vzgojo pri US razpisuje skupaj s komisijami na fakultetali in ZŠOTK plavalne tečaje v Rovinju. 1. Tečaji bodo po naslednjera ras^ poredu: 1. tečaj od 5. 7. do 14. 7. 1969 kapaciteta 40 tečajnikov 2. tečaj od 15. 7. do 2i. 7. 1969 kapaciteta 40 tečajnikov 3. tečaj od 4. 8. do 13. 8. 196» kapaciteta 40 tečajnikov 2. Tečaji so namenjem študen-tom, ki nc znajo plavati ali plavajo zeio slabo. Za vse na 'tečaje prijavljene šbu-dente je obvezno preverjanje zna-nja plavanja. To bo 5. junija ob 18,45 v bazenu visoke šole aa te-lesno kulturo na Kodeljevem — ra-zen za študente I. letnika medicin-ske fakultete, fakultete za strojništ-vo in PNT. Prireditelj tečaja ima pravico naknadno odstraniti s tečaja vse, ki nimajo zahtevanih pogojev, prav tako pa budi vse kršilce discipline. 3. Na tečaje se lahko prijavijo vsi redni študenti fakultet. 4. Vsak študent se lahko prijavi samo na en tečaj. 5. V tečajih bo pouk plavanja po naslednjeim programu: dopoldne 3 ure, popoldne pa 2 uri pod vod-stvom plavalnih strakovnjakov. 6. Vsak udeleženec tečaja bo nw-ral prispevati za stroške z vožnjo lxi oskrbo v taboru. Največji del stroskov bo prispevala komisija za telesno kulburo, iavenarmadno in tehnično \-agojo pri US univerze v Ljubljani; razpravljala bo tudi o višini deleža za vsakega študenta posebej. Pri tem bo upoštevala so-cialno stanje štiidentov. 7. Prijavnico prinesite referenbu aa telesiio fculturo pri tajn&tvu u-niverze, II. nadstropje, soba št. 10 (Prijavnice dobite pri vratarju uni-verze, Trg revolucije 11). Rok za prijavo je 3. jinnij 1»69; Studenfcje bodo morali vplacati svoj prispevek do 10. junija 1969- Ce se prijavljeni iz opravičlji-vega razloga ne bo udeležil tecaja, mu bamo vplačani znesek vrnili, odtegnili pamu bomo 1-000 Sdin za stroške pri organizaciji tečaja. Pismeno prijavo za povrnitev prl-spevka je potrebno oddati najkas-neje do 20. septembra 1969 v vloži-šou tajništva univerze v Ljubljani, Trg revolucije 11/11. 8. Seaname na tečaje sprejetih študentov in druge informacije bo komisija dbjavila kasneje. 9. Po objavi razporeda sprejetih tečajnikov v določene termine nebo mogel nihče menjati termina brez soglasja prireditelja. Zamenjava z drugim študentom ni dovoljena! 10. Vsa pojasnila lahko dobite pri referenbu za telesno kulturo pri taj-ništvu univerze v Ljubljani, Trg re-volucije 11/11, soba štev. 10. Komisija za telesno kulturo, izvenarmadno ln tehnično vzgojo pri US Tajnik: Gregor HITI estanek koordinacijskega odbora študentov medicine ije Jugoslavije Med XI. strokovnim kangresom študeri-tov tnedicine in stomatologije Jugoslavije, ki je bil v Ljubljani od 23. do 26. 4. t. 1., se je sestal tudi koordinacijski odbor. Pri-sotni so bili predstavniki vseh osmih medicinskih fakultet v Jugoslaviji. Dnevni red je bil naslednji: 1. Vrnitev strokovnega naziva 2. Staž in programiranje staža 3. Problemi samoupravljanja študentov 4. Zdravstveno varstvo študentov v ju-goslovanskem merilu 5. Vprašanje nagrajevanja znanstvenih nalog 6. Izvolitev predsednika koordinacijske-ga odbora iin določitev kraja naslednjega sestanka 7. organizaoija kocngresa 8. Razno: a) reforma šolstva b) vpis študentov na fafculteto. Zaradi akfcualnosti dogodkov je bil dnevni red spremenjen le toliiko, da smo najprej obravnavali vprašanja, ki zade-vajo kongres. V zveu z organizacijo in potekom kon-gresa ni bilo nobonih negativnih pripomb, nasprotno, z vseh strani same pohvale. Pripombe so bile samo na račun sklepa, da bodo poslane v Pizen 3 najboljše na-loge in da dobi avtor najboljše naloge denarno nagrado v višini 100 Ndm (denar-je dal sarajevski Inštitut za higieno). Ce-prav zastopanje Jugoslavije v Plznu ni denarna nagrada, vseeno pomeni posebno priznanje, ki ni v skladu s sklepi iz Nove-gia Sada leta 1066. Denar iz Sarajeva smo odklonili kot nagrado, predlagali pa smo, da se denar porabi v znanstveno-razisko-valne namene. Postavilo se je tudi vprašanje medna-rodne udeležbe^ na naslednjih strokovnih kongresih. Največji problem, ki ' se je pokazal že lani v Zagrebu, je organizaeija prevajanja, tako da bi strokovna dela laihtoo spremljali vsi udeležencd. Najbolje je prepustiti odločitev naslednjemu orga-nizatorju — beograjski medicinski fakul-teti. Ostra diskusija se je razvila na temo o vmitvi strokovnih nazivov. Politični po-men, ki ga problem dobiva, prerašča vsakdanja merila. široka akcija, ki je bila izvedena, je imela namen sezmaniti forume v zvezni skupščini in drugih orga-nih z upravičenostjo zahteve po takojšnji vmitvi strokovnih nazivov. Argumentov, ki govore, da se je iz vsega razvil poli-tični problem, je veliko. Naj naštejemo samo najbolj tehtne: 1. Z administrativnim ukrepom ukiniti strokovni naziv, do katerega je imel in ima pravico, ker ga izenadi s starejšimi Jcolegi in kolegi v tujini, pomeni prikraj-šati oz. okrasti! 2. Protiustavno je nekomu vzeti naslov, na drugi strani pa ga podeliti drugim poklicem. Sicer pa je težko govoriti o ustavnosti pri nesmiselnih bdlokib! 3. Zaradi pomanjkanja delovnih mest, neprimernih pogojev, pomanjkljivih sred-stev in še zaradi cele vrste problemov, ki pestijo zdravstvo pri nas, se tnnogo diplomantov—zdravnikov odloči za »vklju-čitev v mednarodno delitev dela« in odide s trebuhom za kruhom. Toda kaj, ko ne more pobegniti naši administraciji, ki ga preganja povsod, kamor gre, tudi v tujini! Nekdo, ki je končal medicinsko fakulteto pri nas k\ dobil »naslov« ZDRAVNIK, v tujini ni enaikovreden ostalim kolegom, ki so prav tako končali medicinsko fakul-teto, istočasno, z enakim uspehom, dobili pa naslov »dr« ali »dr. medicine«. Kakšne so posledice tega, lahko spozna vsakdo, morda tudi tisti, ki je pred šestimi leti predlagal to spremembo! 4. Naslov zdravnik zajema panogo de-javnosti oz. podrodja dela, prav tako kot poklici čevljar, grobar, arhivar, krznar, politik itd., naziv »dr« ali »dr. medicine« pa predstavlja STROKOVNI NAZIV. tako kot npr. ing. 5. V Jugoslaviji je doslej 8500 nedvig-njenih diplom, kar ni majhno število! To je bojkot proti krivici in proti tistim, ki le iz njim znanih vzrokov vztrajajo pri 6 let staremu zakonu .katerega nesmisel sem že navedel. Po dolgi razpravi se je izskristaliziralo mnenje, da je začrtana pot pravilna in edina možna: uporabiti vse demokratične poti za dosego spremembe zakona o stro-kovnih nazivih, informirati vso javnost o smislu in teži problema, saj marsikdo nasprotuje zaradi premajhne seznanjeno-sti z vprašanjem. V skrajni sili pa je treba uporabiti tudi druge poti. Za zače-tek bojikot predavanj, ki bi moral zajeti prizadete v vsej Jugoslaviji. Vprašanje je treba reševati tako na republiškem kot na zveznem merilu. Burno je potekal tudi razgovor o stažu. Osnovne misli je nakazal zdravnik Franci štrus, predsednik sgkcije stažistov. Popol-noma nejasen je status stažista, neureje-no je financiraoje, saj se v Ljubljani zbe-re le 1/3 sredstev, stažira pa velika večina tukaj. Za pogovor o vodenju in progra-miranju staža pa lahko uporabljamo sa-mo pogojnik v futuru! K sreči je staž plačan, pa čeprav samo z 800 dinarji. Za-nimivi so tudi predpisi, ki govore o dolž-nostih stažista iii jih enačijo z zdravniko-vimi, medtem ko so pravice daleč od podobnega enačenja. Cudno, toda karakte-ristično! Kaj sploh staž je? Je to nadalje-vanje študija ali nastop službe? Dejstva kažejo, da je to tako nadaljevanje študija kot pripravništvo, zato je nujno spreme-niti zakon o pripravnikih v smislu spre-jetja amandmaja, ki bi uzakonil status stažista. Del sredstev za nagrajevanje sta-žistov bi morale prispevati tudi skupnosti izobraževanjaj saj gre v bistvu tudi za nadaljevanje študija! Izključno pravico za vodenje in programiranje staža ter dolo-čitev mentorjev pa morajo imeti medicin-ske fakultete! Na vprašaaje o stažiranju in zaposlo-vanju se naveže tudi vprašanje vpisa na fakulteto. Postavi se vprašanje smiselno-sti hiperprodukcije določenih kadrov, ki jim po eni strani zaradi prenatrpanosti in premajhnega števila asistentov (baje ni denarja!) ne moremo nuditi adekvatne izobrazbe, po drugi štrani pa jih tudi ni-mamo kje zaposliti oz. jih nimamo s čim plačati. Podatki sicer kažejo, da zdravni-kov še vedno ni dovolj, kaj šele preveč, toda ni denarja, da bi jih lahko zaposlili. Bna izmed radikalnih metcxi omejitve vpi-sa na medicinsko fakulteto je sprejemni izpit. Sama po sebi niti tako slaba meto-da, toda v sebi skriva vprašanje realnosti. Sprejemni izpit je le delno odraz kandi-datovih sposobnosti, v večji meri gre za verno fotografijo nivoja srednje šole, ki jo je obiskoval! Ti nivoji pa so tako raz-lični, da bo treba nekaj« storiti tudi na tem področju! Predlogov je dovolj, treba je le žrtvovati nekaj časa pa budi denar-ja. V nadaljevanju diiskusije nas je pred-stavnik iz Sarajeva seznanil z njihovo ak-cijo dviganja socialnozdravstvenega stanja v nerazvitih področjih. Predlagal je, da bi izkoristili interes široke javnosti in pričeli s podobnimi akcijami tudi v drugih re-publikab. Na naši fakulteti opravlja po-dobno akcijo odbor BK, interes pa so pokazale fcudi druge fakultete. Predlog me močno zanima, zato predlagam vsem zdravstvenim delavceatn, da se lotimo reše-vanja iz močvirja zelo zaostalega področ-ja, področja zdravstva, sociale, študija medicine in stomatologije, zaposlovanja zdravstvenih delavcev in ne nazadnje pič-lih sredstev, ki so odmerjena za to vrsto dejavnosti! Morda ne bi kazalo pozabiti tudi na učne prostore medicinske fakultete v Lju-bljani. Vso predkliniko poslušacmo v dveh predavalnicah, od katerih je ena v stolet-ni vojašniči, druga pa je bila takoj po vojni agrajena iz desk kot začasna reši-tev. Tipiden dokaz elastičnosti našega izra-zoslovja, ki lahko pojem »zaCasno« razt«g- ne na 25 in več let. Sicer pa o tem pred-logu nismo razpravljali v tej obliki s predstavniki iz drugih področij naše drža-ve, zato si za to idejo prilaščam avtorske pravice. O vprašanju zdravstvenega varstva štu-dentov na podlagi statusa študenta v vsej državi bomo razpravljali na naslednji seji, ki bo ali do 15. julija ali po 15. sep-tembru letos. Sklical jo bo novoizvoljeni predsednik koordinacijskega odbora Vra-nješ Duško iz Beograda. Komisija za sklepe je formulirala na-slednje sklepe te izredno plodne seje: 1. Na mednarodni kongres študentov medicine in stomatologije naj vsaka fakul-teta pošlje po enega študenta z najboljšo znanstveno nalogo, s katero se je že pred-stavil na strokovnem kongresu v Ljublja-ni. Izbiro naj opravijo posebne strokovne komisije po fakultetah. Nagrada, ki jo je sarajevski Inštitut za higieno namenil naj-boljšemu znansvenemu delu na kongresu, naj se posamezniku ne podeli, ampak naj bodo sredstva, ki so v ta namen dode-ljena, uporabljena za publikacijo nalog, s katerimi se bodo naši študentje predsta-vili na kongresu v Plznu. 2. Organizacijo XII. strokovnega kon-gresa študentov medicine in stomatologije Jugoslavije prepušča Sarajevo v prihod- .njem letu Beogradu ob 50-Ietnici ustanovi-tve njihove fakultete. Za Beogradom bo organizator Sarajevo. 3. Do 1. junija morajo vse medicinske fakultete v Jugoslaviji organizirati zbore in razpravljati o problemu strokovnih na-zivov ter eventualni organizaciji bojkota pouka. 4. Nujno je potrebno informiirati jav-nost o tem in drugih problemih, posebno še poslance in druge organe na wseh nivo- jih. 5. Bojkot naj bo skrajna meja, pred tem je treba izkoristiti vse druge možno-sti za dosego pravic. 6. Potrebno je redno medsebojno inlor-miranje o akcijah v posameznih republi-kah in o rezultatih teh akcij. 7. Poimensko je treba določiti mentor-je, ki bodo vodili stažistovo delo in ga nadzirali. 8. Nujno je treba sestaviti prognun stažiranja. 9. Določiti institucije, kjer se staž od-vija. 10. Določiti enotno medicinsko doktri-no za vso Jugoslavijo. 11. Uzakoniti status stažista: stažiranje in pripravništvo je eno. 12. Na naslednji seji morajo biti vsi delegati pripravljeni na diskusijo o zdrav-stvenem varstvu študentov. 13. Na posameznih fakultetah se naj pripravijo strokovne akcije dviganja soci-alno-zdravstvenega stanja ljudi na nerazvi-tih področjih. 14 Na mestih, kjer se bodo xivijale delovne akcije, naj se organizirajo poseb-ni zdravstveni centri, kjer bodo študentje medicine in stomatologije lahko (opravljali praktično delo. 15. Okvimo je bil določen datum na-slednje seje, ki jo bo v Beogradu sklical Ouško Vranješ — predsednik. Mar.jan Hrušov:ir KAM PO KONČANEM ŠOLANJU ? Nedvomno imate že nekaj skritih želja in dvomov. Radi bi vam pomagali pri odločitvi, kajti tudi pri nas je ena od možnosti: da v praksi preizkusite svoje znanje da izpopolnite bodoče poklicno delo da z zadovoljstvom opravljate svoj poklic da si pridobite poklicne prijatelje da napredujete PRIDITE K NAM — V METALKO, kjer so že danes velike možnosti za vas, dolgoročni načrt pa pred-videva vključevanje vse več in več sodelavcev, ki bodo svoje pri-dobljeno znanje lahko čim bolj smotrno uveljavili. METALKA — trgovsko podjetje posluje z metalurškimi izdel-ki, stroji in industrijsko opremo, kovinskim blagom, instrumenti in mehanografskimi stroji, izdelki za dom in- gospodinjstvo, elek-tro materialom in elektroopremo, tirnimi vozili, plastičnimi ma-sami, gumo, porcelanom, rudami, metali, minerali in gradbenim materialom. ZAPOSLITE SE LAHKO • PRI IZVOZU BLAGA • PRI UVOZU BLAGA • PRI PRODAJI BLAGA NA DEBELO • PRI PRODAJI BLAGA NA DROBNO • PRI ZASTOPANJU INOZEMSKIH FIRM ZAHTEVAJTE POJASNILA pri direkciji splošnih služb. Ljublja-na, Dalmatinova 2, tel. 311-155, 312-044. I P - 403 MATE DOLENC P - 403 »Kakšne pešce! Pešce, pešce! Bili ste na kole-su, to ni prehod za kolesarje. Stopil bi dol, idiot stari.« Zbirali so se ljudje. Oh, vrat bi mu zavil, treba je takih konfliktov. »Na prehodu ga je podrl!« je vzkliknil nekdo iz množice. Zgrabil sem bicikel, ki je bil upognjen kot kuverta in zataknjen pod de-sno kolo. Potegnil sem ga ven in ga zalučal po ce-stišču, da sa je drsalo po tleh, dokler ga ni prestregla neka noga. Starček ga je dvignil in je.bil sam videti ves zgrbljen in polomljen, kot njegovo kolo. Vendar je stal in migal sem in tja, torej mu ni bilo nič, grbast je bil od starosti. Kaj se to mene tiče? Sedel sem v vozilo in premaknil v prvo. »Ne boste se odpe-ljali,« je nekdo zavpil, jaz pa skozi odprto okno: »Kaj da ne?« in sem potegnil. »Milico, milico,« je vpilo za menoj, jaz pa: »Kakšno milico, vam bom že dal milico.« Kolesa avtomobila so zapraskala po asfaltu. Pešci so se razbežali, nekdo je žugal s pestjo, v ^gle-dalcu nad vetrobranskim šteklom je skakal nekak-šen palček in mahal kot ponorel, ob njem je le-žala železna polomija in starček je sedel na robu pločnika. »Kolesarji in črnci, to, ja,« sem brundal, ne da bi pazil na semaforje. Je kdo žvižgal? Prodoren žvižg se je vil kakih sto metrov za avtomobilom. Zavil sem na stransko cesto, peljal med predmestnimi hišami, ki so prešle v vaška poslopja, nadaljeval sem nied polji, ob reki, naposled sem ustavil ob robu ceste. Iz-stopil sem in šel preko njive z neko nizko zeleno rastlino do začetka koruznega polja, zaril sem se med stebla in šel skozi, lomeč jih kakor slon, dokler rii-sem bil dovolj globoko v notranjosti. Utrgal sem mlad koruzni storž, ga olupil in zasadil vanj zobe, skoraj ves čas brez sleherne misli, ves tih in top. Potem sem se vračal proti cesti. Grizljal sem zrna in prežvečena pljuval iz ust. Preden sem stopil iz koruznega gozda, sem dvignil glavo in zagledal pri-zor, zaradi katerega sem obstal. Pri avtomobilu je stal policijski patrolni avto in dva moža v usnjenih suk-njičih sta hodila okrog njega. Eden je zapisoval ste-vilko. Tretji je sedel v patrolnem avtomobilu in go-voril v prenosni oddajnik. Vrata je imel na stežaj odprta in mahedrala so na cestno stran kot pohab-ljena roka. Zadenjsko sem se pomaknil nazaj v džui> glo in počepnil. Grizel sem zrna in čakal, kaj se bo zgodilo, kot prebrisana žival. Tudi čepel sem kot pica in obučtek preganjanja je bil pravi, pristni živalski občutek! Tako se nam je torej nekoč pred Darwi-nom godilo! Tudi to je treba vedeti. Policaji 50 se pomenkovali in hodili okrog avtomobila. Potem je tretji stopil do svojega vozila in vzel ven škatlo z orodjem. Počepnil je k zadnji registrski tablici, jo oti-paval in malo suval z roko sem in tja. Potem je na vijak nastavil izvijač. Ves čas ni bilo na cesti nobenega drugega vozila. Potem se je pripeljala neka starka na kolesu in za-vila na kolovoz na drugo stran prizorišča. Jaz sem v tistem času že sedel na pregrinjalu iz koruznih listov. Kmalu za žensko se je oglasil ropot motorjev z več strani, celo iz zraka. Z ene strani je prihajal tovor-njak, z druge velik črn avto z državno registrsko ^ab-lico. Hkrati je priletelo iznad mesta športno letalo, ki je vieklo za seboj napis: Varčujte pri Komunalni banki. Na mestu, kjer sta stala oba avtomobila, je odvrglo šop listkov z reklamo za varčevanje. Zibali so se po modrem zraku kot bukova semena, obračali bele trebuhe svetlobi od zgoraj, nihali in se tako po-časi bližali zemlji. Kamion se je umaknil velikemu avtomobilu, ki je imel zelo nizko registrsko števiiko. Patrolni avto je imel na stežaj odprta vrata na ce-stno štran. Vrata so odletela s tečajev in zadela milič-nika, ki je snemal mojo registrsko tablico. Veliki avto z rdečo registracijo je zapeljal na polje, kjer je bila kmetica s kolesom. Kamion je ustavil malo naprej z razbitimi lučmi. Na vse skupaj so se vsuli listki z reklamo za varčevanje pri Komunalni banki. Po mlečnato belih prozornih zidovih so plezale bele in rumene luči. Tla so se tresla od bobnenja težkih tovornjakov. Držal sem slušalko v roki in ča-kal odrešilni glas.. »Filip Pilih tukaj. Si ti, Mojzej? Poslušaj,..« iz slušalke je prihajalo brbljanje kot bi se v njeni pol-žasti glavi delali vodni mehurčki. Pretvoril sera brbljanje v misel, da je Mojzej pri telefonu in da mi bo pomagal urediti nerodno zadevo, v katero sem pa-del. »Težave imam. Me boš zvlekel iz dreka? Vzeli so mi avto. Najraje bi se smejal. Saj se smejem! Pod-predsednik je zletel s ceste in enega... so odpeijali z rešilnim. Tudi kmetica je bila ranjena. Mene ni bilo zraven, pravilno sem parkiral ob robu ceste. Mislim, da nisem kriv.« Glas iz polža je odgovarjal. »Torej boš vprašal? Priskrbi mi avto nazaj. Ne vem, kam so ga odpeljali, jaz sem ušel. živio.« šel sem po ulici pod motnimi luomi, sam sam-cat. Stroji so hiteli mimo mene v obliki drvečih svet- lečih 6rt, z zaslepljujočimi lučmi, belimi, rumenimi, rdečimi... Ceste so se svetile, kajti padal je dež, Kaplje so mi prodrle do lobanje in med lasnimi ko-reni polzele na čelo in od tam na lica, druge pa so iz-brale pot preko nosa in so padale čez previs naustnice. Sedel sem za pisalni stroj. Kam greva zdaj? Mogoče k mostu pod dvogrbo goro? Pokazal ti bom reko, ki me je oblivala, ko sem bil otrok. Tam smo živeli, imeli smo hišo, velik vrt in psa. Moj bratranec je imel kajak in me je vozil z njim čez brzice, kadar se je moeno nagnil, sem se bal, a sem zaupal bratrancu, ki je bil takrat že ve-lik fant. Znal je skakati z visečega mostu v reko, upal si je prijeti strupeno kačo in je tako močno stisnil človeku roko, da je skoraj meso pogledalo izza noh-tov. Moj stric je bil zdravnik, kadar je zdravil otroke, je oponašal pse, makče in ptičke, s tem pa je pregnal strah pred zdravili iz otrok. Okopaval je svoj vrt do pasu gol in je imel veliko otrok, ki so bili vsi moji bratranci, in ti so se tako razmnožili, da jih je že tri-krat več, kot je bilo mojih bratrancev. Stric je zdaj že star in rnugre naotročje, kje so bratranci, nevem. Na vrtu stričeve hiše stojijo zdaj tri nove hiše, vse je nacionalizirano in propadlo. Viseči most pa še stoji. Reka, ki teče pod njim, me je nekoč hotela odnesti, a si je premislila; nisem še znal plavati, pa sem šel predaleč v vodo, zmanjkalo mi je tal pod nogami in začel sem dihati vodo, ki me je vsega zalila. Že nasied-nji hip pa mi je spet podstavila tla pod noge, da sem se ujel, počasi sem zlezel na breg in stal nekaj časa čisto mirno, dokler se mi ni srce umirilo. Dva metra proč je ležala moja mama in se sončila, niče-sar ni videla in še vedno sem edini, ki ve, da bi sko-raj utonil. Mercedes zvončklja k tej reki, da ti jo pokažem, svetlolaso bitje, da ti jo dam in da ti morda dam sebe in vzamem v zamesno tebe. Greva na viseči most. Sro-di mostu se bova ustavila. Noč je bistra, reka je čista, luna je svetla, td si lepa. Moje besede, moj dialekt, moj glas, vse je pregrobo ob tebi, ki hodiš ob meni kot bi se perje vsulo iz blazine. Sredina mostu niha, deske škripljejo, strah te je in se me dotakneš. Ja-nez in Peter potujeta pod mostom, dva svetla vala, dva rečna potepuha, dva grebena vode. Kdo pa gre zdaj čez most? Stistni me k sebi, rečeš, ker gre nek neznan mož čez most. Ali gre moj stric ali pa brat-ra-nec? Ne, teh ni več tu. Kajak je razpadel, požrla so ga usta časa. Tuj mož gre čez most ob tej pozni uri, mogoče je raznašalec mleka, ki gre v mlekarne po steklenice. šel bo mimo belega mecedesa in bo poča-kal vlak ali avtobus, da se odpelje v mesto in gre de-lat kruh za nas. Prihaja mimo naju in moram te ob-jeti čez rame, mož gre mimo, gre proti sivi piki na koncu mostu, topota s težkimi čevlji po lesu in iz-gine v piki. Z druge strani se mu približuje vlak, ki kot razsvetljena gosenica piha nad reko in ustavi za črto iz grmovja, kjer je postaja. Mož stopi gor in go-senica zapiha naprej s tujim možem v sebi. Pokazal ti bom mlin. Bojiš se psov, ker te je ne-koč eden ugriznil v ritko. čuvala se bova psov, sicer pa so privezani. Neko okno je razsvetljeno, hočeš, da potrkam. Raje se postaviva ob reko in glejva Ja-neze in Petre (kakšna šarmantna izmišljotina!) kako tiho, ponižno drsijo mimo najinih stopal. Reka in mecedes. Trikraka zvezda daje svetlobne signale rde-či luči na zapornicah, luč iz čuvajeve kabine sije na zvezdo, ki je mlečno bela. še ena razsvetljena go-senica potuje mimo, okna se projecirajo na merce-des kot iz projektorja drsijo slike čez kovino. Za-pornice se dvigajo, rdeč odsev potuje od stopnice čez vrata na streho in pade v grm na drugi strani. Dve osebi se približujeta. »Poljubi me!« »Ne bom te, si ne upam.« »Zakaj ne?« »Ker še nisi moja.« »Nisem tvoja, pa me vseeno poljubi.« Dve osebi sta tarn, ob belem vozilu, zelo blizu druga ob drugi. Tisto dekle, ki pravi, da študira književnost, čepi zraven mene na tleh in mi gleda pod prste. »Tako lepo pišeš!« reče. »Tako pišem za take, kot si ti. Zdaj pa povej, če si se že odločila.« Noče odgovoriti in ta-koj vem, da njen računski stroj divje melje podatke. Na okno udarjajo dežne kaplje in dekle ima prijetno spodvite noge pod telesom in rob krila zelo visoko na bedrih. Oba sva negibna. Ura na steni bije, ne vem, ^koliko udarcev, dekle pa dviga glavo, kakor da se prebuja. Počasi dviga obraz k meni in mi gleda v ooi, jaz pa jih umaknem in zaznavam premikanje njenih ritnih hlebčkov na preprogi. Tedaj je zazvonilo pri vhodnih vratih, trikrat, ze-lo prodirno in dolgo, nestrpno. Najprej se je pognalo v dir srce, potem so impulzi postopoma prihajali na površino in me dvignild s sedeža. Vstajal sem, ne da bi premaknil pogleda od dekleta. Potem sem šel po prstih skozi sobe do vrat in odmaknil pokrovoek i opazovalne linice. Takoj sem ga zaprl; peterokraka zvezda se mi je zazrla naravnost v ako. Dva sta bila. še enkrat sem odmaknil pokrovček, komaj za spo-zaianje, da ne bi mogla videti mojega očesa. Presto-pala sta se pred vrati in eden je odkimal. Drugi je še enkrat pozvonil, nesramno dolgo je držal prst na zvoncu. Slednjič sta se obrnila in odšla. Takoj sem zavrtel Majzejovo številko. Dolgo se ni nihče oglasil. Tik preden sem odložil slušalko, je v njej klenknilo. »Hej, tukaj so bili,« sem rekel, »išče-jo me! Kaj naj storim?« »Kdo kliče?« je reklo v te-lefonu. »Jaz vendar. Pilip Pilih. Policaji so bili tu.« »Najbrž ste se zmotili,« je rekla slušalka z ženskim glasom, »Tukaj Mimi 2ontarjeva.« »Kako?« »Pomo-ta,« je rekla gospa žontarjeva. Majzej je ob tem času ponavadi v kavarni, se-veda. Obul sem se in oblekel plašč. Pogledal sem skozi sobe v zadnji prosfcor, kjer je ležal pisalni stroj. Beli listi so bili raztreseni po tleh. Potem sem odprl vrata, se plazil čez hodnik in si nisem upal z dviga-lom, ker sem se bal, da je spodaj zaseda. šel sern pač iz desetega nadstropja in skozd dvoriščna vrata na cesto. Pred glavnimi vratd je stal patruljni avto-mobil. Potlačil sem glavo med ramena in se odda-ljil po ulici, dokler niso bili tako daleč, da me ne bi mogli spoznati. Potem sem hitel v kavarno. Sredi mesta se nisem več bal, y kavarnd pa nikoll ni bilo policajev ob tej večerni uri. Da bi poslali na iov za menoj civilno policijo, ni bilo mogoče, saj je šlo le za prometno nezgodo. Saj nisem bil nitd kriv! Ko so povozili miličnika in starko, me ni bilo zraven. Avto je bil postavljen pravilno ob rob ceste. Starca na kolesu nisem ubil, sploh mu ni nič bilo. Zaradi vožnje skozd rdečo luč lahko dobim račun od sod-nika za prekrške. Kaj sem sploh naredil? Dokler Maj-zej ne uredi stvari, me ne bodo dobili. 9 Gruče oranžnih lis se mi približujejo in izginjajo ^ za hrbtom. Počasi se privadim novi svetlobd in zač-nem brati obraze, da bi našel med njimi Majzeje-vega. Po velikih tovarniških okndh polzijo kaplje, zadaj iz teme švigajo svetle lise, dežne niti. Dežuje torej, jaz pa sem sam. Kot običajno, so mize ob pre-hodu polne kurb, največ debelih. Končno odkrijem obraz, ki g*a poznam, čeprav ni Majzejev. Mladoletnd brat nekega prijatelja je. Sam samcat sedi za mizo, kl je čez polita s pijačo, ter kima z glavo, kot da mu bo odletela z ramen. Zraven premika ustnice in ne-kaj žlobudra sam zase, eno roko iiraa na bedru, z dru-go pa se praska po napetih kavbojkah med nogami. »Kaj, mali, se zabavaš?« »Je, je,« odgovori mladolet-ni prijateljev brat. »Boš konjak?« vprašam. »Bom, če boš plačal.« »Bom plačal. Si resigniran?« »Ja, moram biti resigniran. Moram,« »Dva dupla!« zakličem. Uri-nasto rumena tekočdna pljuska po mizi. »Pij, pij, nič se ne ustavljaj!« praviin. »Nič se ne ustavljaj, svojo roko uveljavljaj,« pravi mali. »Boš kmalu polnole-ten?« »Danes ali nikoli,« reče mali. »še dva dupla!« »Cinca, marinca, se na vrtu gunca, Bega je dobra punca, čombe ma velcga klinca,« meni mali prijatelj-jev brat. »Poglej, kdo gre!« Obrnem glavo; dva uni-formiranca gresta. Vstanem in z glavo med rameni od-idem med mizami do zadnje stene kavarne in od tam ob nasprotni steni proti nasprotnemu koncu kavarne, tako, da me ves čas zakrivajo omizja in stebri. Na drugi strani sedem za mizo in gledam, kako se moža ustavita pri malem, ga ogovarjata, gledam, kako mali vrže kozarec po tleh, kako ga zgrabita za roke, kako natakar nekaj razlaga, kako ga odvedeta iz kavarne, kako se zavesa zagrne za njimi. »Kaj res nikjer ne najdeš miru?« dekle, ki študira književnost, glej no! »Mir mene ne najde,« pravim. »Pojdi domov, spremila te bom.« »Boš šla z mano v posteljo?« »Zakaj si tak, Pilip!« »Boš šla z mano v posteljo?« »Spremila te bom.« »Spremila me boš v posteljo? Tja me lahko spremijo tudi fantazije.« »Veš koliko je že ura?« »Me ne briga.« »Pet zjutraj je.« »In kaj potem?« »Grd si z menoj.« »Grd sein s te-boj. Nočem spat s teboj, ali ne?« »Zakaj samo o tem govoriš?« »Zakaj pa ti ne?« »Greš zdaj domov?« »Ne grem. Spravi se s potl« m Nikjer več žive duše! Kot da so vsi pobegnili. fl Ulice so prazne, veter pometa smetl, okna so zatem- ™ njena, kam so vsi šli? Ceste so se posušile, samo ob pločnikih so še luže. Toda tam je neki človek! Cestni pometač v sivi pometaški obleki, z umazanim pome-taškim obrazom. še petdeset metrov me loči od nje-ga. Grem ob zidovih, da me ne opazi, mislim si, da semsenca brezsamega sebe. Nogestrižejo mimoklet-nih oken m vežnih vrat. Mlekar je očitno že razna-šal mleko, ker so v nekaterih vežah na tleh steklenice. Stopim v vežo in prinesem dve steklenici svežega mleka, vlažni, jutranji stekleaiici. Ubogi smetar, ta-ko zgodaj je vstal in ubada se s temi smetmi, da ima najbrž polna usta svinjarije. »Boš pil mleko?« »He, he,« odgovori smetar in prime steklenico. Metlo na-sloni na smetarski voziček in odpre pokrov stekle-nice. »Pij, le pij,« mu prigovarjam. »He, he,« reče ces-tar in pije. še svojo stekleoiico odprem, a mleko ima prašen okus, kot da daje tekočdno mleko, okus pa smetarjeva pojava. »He, he,« meni o tem on. »Na še mojo.« Lahko bi se ti v mleiko poscal, pometač, pa se nisem!« »He, he!« »He, he!« zakliče za mano smetar. Na desni je polica s telefonom, na levi obešalniki za plašoe. Med obema stopam po tenmi sivini jutra, ki vstaja na drugi strani oken, skozi sobe tega do-movanja, protd zadnji, tisti najskrajšnejši stanovanj-ski luknji, v kateri je postelja; soba, ki je maternica mojih vsakojutranjih rojstev. Pritipljem se do nočne luoke in pritisnem malo belo tipko. šestxiesetsvečna svetloba se razprši po sobi, osvetljuje pohištvo in diruge predmete, napravi jim sence in podvoji mojo pojavo s projekcijo na zidu. še nekaj osvetli: dekle, ki pravi, da študira književnost, zaspano mežika v luč in s silo razpira oči, ki so se že navadile teme. Napol oblečena leži v moji postelji in se pomika k zidu, da mi napravi prostor. Krilo in hlačke vidim na tleh zraven potelje. Zdi se mi, da puha vročina izpod adeje in vonjam duh po koži in razdraženosti, slačim se in hltim k njej. »Bi ali ne bi?« slišim svoj glas med zidovi, »BI? Ne bi? Utrujen sem. Prah plava po zraku, ni več nobene prarve vlage, okus po prašnem mleku je še vedno v ustdh. »Malo bom počival. Moram po-čivaM.« Vdrem se v rjuho in blazano. Neznosno zopra prašen okus imam v ustih. J (Nadaljevanje s S. strani) Popoldne so novinarji vzeli organizacij-ski odbor v precep s prikritim vpraša-njem, kakšna je njihova zasluga, ali bolje, njihova odgovornost za napovedane de-monstracije. Dilema v odgovoru je bila otipljiva — lepo bi že bilo biti zaslužen za toliko let željeno politizacijo študentov, to-da jutrišnji deanonstrativni dam lahko pri-nese veliko takega, za kar se bo merila krivda, ne pa zasluga! Dejansko ni mogel nihče zanesljivo trditi, kakšno bo napove-dano zborovanje. Celo organizatorji so si ga zamišljali vsak po svoje: eni ulični po-hodi, drugi brez uličnega pohoda; eni so sestavljali seznam delovnega predsed-stva za zborovanje v dvorani, drugi na to še pomislili niso, pač pa so prizadevno montirali milorofona na sredo naselja. Slovenski tisk si ni nalagal kdo ve kakž-nih obveznosti v zvezi š študentskimi ne-miri, zato tudi ni delal velakih dezlnforma-cij. Vidic je notiral, kar se ga je slučajno prijelo. Mislim, da so najvažnejše injforma-cije šleskozi radio po zaslugi Korošca. Najmanj je študentska borbenost zanimala Borbinega dopisnika Pjevica. Kot razred zase v razumevanju dogodkov je bil Tanju-gov novinar Vajgl. Pomembna je izkušnja, kako so študentje nasproti tisku nastopali popolnoma neorganizirano, vendar je treba ravno tu najprej vzpostaviti »službo«. Te-levizija je v tem času šlandru odstopila ekran (v ponedeljek) za nekaj dobro iz-branih besed in v torek dr. Hočevarju. Dr. Hočevar je »začtudo« ostal edinl, ki je lahko razlagal študentske zahteve, ker se za odprt razgovor na RTV več niso zani-mali. 6. MAJA 1968 Tega dne se je zgodilo tisto, kar se je pač lahko zgodilo. Toda to je druga tema. NAMESTO KONCA Teme nismo izčrpali in niti zapisa nis-mo skončali. Celo bistvenih stvari še nis-mo izrekli. Ni pa s tem napravljena nobe-na posebna škoda. če bo jeseni kaj zanima-nja, bomo neopravljeno dokončali, morda celo v ugodnejši atmosferi, kot je današ-nja. Morda nam je čas za dodaten premi-slek o stvareh, ki stno jih nameravali zapi-sati, celo bolj potreben, kot pa pisanje sa-mo. F. Pivec OB NEKIPOLITICNI MORALI Pred nedavnim se je stookholmskega za-sedanja mirovnih organizacij za mir v Viet-namu udeležila tudi delegacija SZDLJ. Cen-ter v Stockholmu združuje široko paleto organizacij po vsem svetu. Te organizacije eo glede na različne in specifične oblike podpore Vietnamu članice te mednarodne iniciative, ki naj pospeši konec vojne v Vi-etnanm Eden izmed članov te organizaci-je je tudi Mednarodno sodišče B. Russella za vojne zločine v Vietnamu. Zadovoljni smo, da je na tem zasedanju sodelovala tudi delegacija SZDLJ, kar je tudi njena redna praksa, s čimer samo dejansko kon-kretiziramo načelna in miroljubna zuna-njepolitična stališča SPRJ. Preseneča nas le dejstvo, da je biia šef delegacije tov. Vi-da Tomšič. Pri tem ne gre za nikakršno privatniško ali neprincipialno nasprotova-IHje. Ore namreč za tole: ko je bil v Ljub-Ijani ustanovljen odbor za podporo Medna-rodnemu sodišču in ko je Tribuna podprla inciativo B. Russella, so oficialni predstav-Hifci organizacije SZDL v Sloveniji (pred-sednlk te organizacije je bila tedaj tovari-šica V. Tomšič) močno in javno nasproto-¦vali ideji, da bi tudi v Jugoslaviji podprli to idejo. Spomnimo samo na to, s kakšni-mi besedami je tedaj član najožjega sloven-skega vodstva SZDL opredelil naravo voj-ne t Vietnamu: »Ta proces nl nič drugega kakor oeva-Janje sveta po socializmu, ki jc v teku od oktobrske re\'olucije, ki Je v teku trajno, se kdaj pa kdaj ustavi, nasprotne sile ga kdaj pa kdaj potisnejo celo nazaj, kljub temu pa nezadržno osvaja nove in nove pokrajine in narode sveta, pa naj se ta trditev sliši še tako propagandno banal-na. Seveda se vse to dogaja s strašnimi žrtvami, s prelivanjem krvi, toda tak je očitno prekleti zakon človeške zgodovine. Drugače nista znala osvajati sveta niti kirščanstvo niti Mohamedov nauk.« Podobno stališče in še druge negativne označitve Russellovega mednarodnega so-dišča za vojne ziločine sta v tedanjih raz-govorih s predsednikom UO Zš tov. Ma-renikom in odgovornim urednikom Tri-bune Rudijem Rizananom zavzela frudi to-variša Marjan Javornik in Bojaai Lubej. Tribuna je 26. oktobra 1966 zastavila GO SZDL javno vprašanje, kako ocenjuje Vidmarjevo stališče. GO SZDL je odgovo-ril na vprašanje — z molkom. Prav tako tisk (Delo, Tanjug) zaradi take »uradne« situacije ni mogel ali hotel objaviti (ra-zen Tribune) informacije, da je eden iz-med sedežev sodišča tudi Ljubljana! Ocenjujemo, da je tedanja predsedni-ca SZDL morala v teh situacijah nedvo-mno imeti vlogo, ki je moralno in politič-no neadružljiva s poslanstvom v Stockhol-mu. Moramo zapisati le še to, da medna-rodna (in vietnamska) javnost tedaj ni molče prešla nasprotovanja, ki so ga razvi-H posamezni uradni krogi. Spomnimo naj se na pisanje Le Nouvel Observateurja in Vietnam Kurierja .,. J. Pelikan Dve leti sta minili, odkar je bila 10. ma-ja 1967 v Stockholmu izrečena sodba na podlagi prvega zasedanja Mednarodnega Russellovega sodišča za ameriške vojne zločfne v Vietnamu. Izrečena v času »eskalacije«, je ta ob-sodba obdolžila vlado Združenih držav Amerike zločina agresije ter obsodila neo-mejena, sistematična in vse bolj stopnje-vana bombardiranja civilnih objektov ter "civilnega prebivalstva Demokratične repub-like Vietnama. Nekaj mesecev kasneje, novembra 1967, je zasedanje v Roskildu (Danska), posvečeno izključno zločinom nad prebivalstvom in borci Juga, obsodilo številne kršitve vojnih zakonov, ki so jih zagresile ameriške sile in sile njih zavezni-kov, ter enodušno razkrilo genocid nad vi-etnamskim ljudstvom. Te obsodbe, ki so izražale to, kar je ob-čutilo vse človeštvo, so bile deležne najšir-še podpore svetovnega javnega mnenja. Hkrati so presenetile celo najpozornejše opazovalce, kajti bile so plod objektivnega raziskovanja, preiskav in študij, ki so se poglabljale v vsako obravnavanih točk. Mnogokaj se je medtem spremenilo v Vietnamu in v svetu. Ob pomoči in pod-pori vseh narodov sveta so herojske in zmagovite borbe vietnamskega ljudstva prisilile vlado ZDA, da je pristala na pari-ške pogovore z vlado DR Vietnama. Toda počakati je bilo treba vse do 31. oktobra 1968, da so Američani končno brezpogojno prekinili bombardiranje DR Vietnama. Drugi veliki uspeh vietnamskega ljud-stva je bila uradna udeležba delegacije FNO Južnega Vietnama na pariških pogo-vorih. Toda, v več kot stotih dneh vlada-nja Nixonove administracije ni bilo stor-jenega nič takega, kar bi pričalo o njenl želji, naj se vojna konča. Nasprotno, le-ta vse bolj narašča. Vsa poročila in inffk>rma-cije, ki prihajajo v naš Center, pričajo o povečani ameriški agresiji, tako glede me-tod, ki se jih poslužuje, kakor glede meha-nizacije in sredstev, ki jih uporablja. Zdaj je čas, da se spomnimo, da je v svoji obsodbd z dn 10. maja 1967, Russel-lovo sodišče, poslužujoč se formulacije nirnberškega sodišča, izjavilo, da je agre-sivna vojna največji zločin zoper človeštva, kajti v sebi nosi še vse ostale. S tem, da so ga zagrešile, so ZDA prekršile splošna načela mednarodnega prava, ki prepove-duje uporabo sile v mednarodnih odnosih, ter obenem prekršile posebne sprazume zadevajoče Vietnam, to je ženevski spora-zum iz leta 1954. Da bi končale vojno stanje, za katere-ga so odgovorne, in vzpostavile mir ter po-magale pogajanjem iz slepe ulice, bi mora-le ZDA sprejeti kot osnovo za rešitev nače-la štirih točk vlade DR Vietnama in petih točk FNO Južnega Vietnama. Na tem mestu ni potrebno spominjati teh dobro znanih načel. Samo ona morejo Vietnamu vrniti neodvisnost, siuverenost, enotnost in terdtorialino integritefco. Predpo stavljajo popoln in brezpogojen umik ame-riških enot iz Južnega Vietnama. Samo tak umik je v skladu z mednarodnim pravom in bi omogočil vietnamskemu ljudstvu, da odloči o svoji prihodnosti brez zuna-njega vpliva. Vsakršen pogoj za tak umik bi pomenil podporo agresiji. Agresor nima nikakršne pravice postavljati pogojev. Njegova imperativna dolžnost je preneha-nje z agresijo. Pozivamo vse, ki so prispevali k delu sodišča, in vse, ki so odobravali in podpi-rali njegove odločitve, naj podvoje napore, da bi prisilili vlado ZDA zavzeti na pari-ških pogovorih takšno stališče, ki bi bilo v skladu s prej omenjenimi načeli, ki edi-na lahko store vietnamski vojni konec. Nujnost takšne rešitve je danes poglavitna zahteva vsega človeštva. S posebnim pozivom pa se obračamo na ameriško ljudstvo, naj vpliva na svojo vla-do, da radikalno spremeni svojo vietnam-siko polifciko, tako, da se končno ustavi ta zločinska agresija. Jean — Paul Sartre Vladimir Dedijer Simone de Beauvoir Laurent Schwartz Lanrence Dally h Lelio Basso fl Ruidi Rizman ¦ Enzio Enriques Agnoletti Leo Matarasso dr. Francis Kahn Roger Pick Blišč in beda v mariborski Katedri Končno je 9. maja 1969 začela delovati radijska postaja »študent«. Cas za slavno-sti in pozdravne govore je precej za na-mi: radio že opravlja svojo nedvomno ze» lo pomembno nalogo. Dodam naj le, da so ga s pomočjo najrazličnejših organizaoij zgradili člani kluba SOLT. — To je edina tovrstna radijska postaja v Evropi; vendar je veliko pomembnejše dejstvo, da smo z njo dobili ljuibljanski študentje novo, mor-da najboljšo in najpopularnejšo, gotovo pa najbolj ftinkcionalno možnost za komuni-ciranje, oblikovanje javnega mnenja, ob-veščanje in aktivizacijo študentov, pa tudi vseh drugih Ijudl. — Preslaba aktivnost nas študentov, točneje —- kar preveliko splošno nezanimanje za probleme izven študijskega programa je že zelo škodljivo in porazno. Glede na številčni in intelektu-alni potencial imamo veliko možnosti za vpliv na družbeno dogajanje — pa nas skorajda ni čutiti. Spremembe so potrebne: tudi radio študent naj bi sedanje stanje pomagal odpraviti in si tako pridobiti po- membno vlogo pri uveljavljanju študent-skega gibanja. Pričakujemo lahko še, da bo naš radio zmogel uspešno zapolniti vrzel, nastajajočo med periodiko, ki je namenje-na študentom in drugi mladini. Z resnič-nim uveljavljanjem in izvajanjem do zdaj povsod (vsaj delno) samo deklarirane od-prtosti za najrazličnejša mnenja, nazore, z odpiranjem poti različnim ustvarjalnim ho-tenjem študentov, s kvaliteto, polemičnost-jo in objektivnim obravnavanjem družbe-no-politične, kulturne in univerzitetne pro-blematike bo radio »študent« lahko postal eno izmed novih žarišč napredne kulturne in politične dejavnosti. Vse je odvisno od tega, kako bomo znali ali zmogli dane možnosti uporabiti. Na koncu še informacija: radio »štu-dent« oddaja na 188 m valovne dolžine ozi-roma z močjo 1550 kHz, poslušate ga lah-ko vsak da pozivali k javnemu nastopu. Od vsega za-četka je bil 8 to idejo seznanjen univerzi-tetnd odbor, ker je več njegovih članov s predsednikom vred sodelovalo pri delu sin-dikakiega odbora. Kam je bila usmerjena ost študentske akcije v prvem trenutku? Kaže, da je upra- licijo. Prevladalo pa je stališče, da je na-rava študentskega programa takšna in le-galnost nastopa tolikšna, da je policija dolžna štjudente ščititi. Mxnan je bil predstavnik, ki naj se v tem smislu dogo-varja z načelništvom TNZ. 5. maja 1968 V sredo zjutraj se je študentski pred-stavnik najavil pri policijskem načelniku šturmu. Dobil je nepričakovana zagotovi-la, da se TNZ nikakor ne bo vmešala v napovedani program študentske akcije. Uspel je tudi konkreten dogovor o po teku protestnega pohoda po ljubljanskih ulicah. Med dopoldnevom so se sestali pred-stavniki študentskih pokrajinskih klubov in sprejeli skupno sporočilo, ki so ga raz-poslali glavnim občinskim funkcionarjem po vsej Sloveniji. V spomčilu je bilo re-čeno, da narava študentskih zahtev in do-sledno demokratičen način, ki karakteri-zira vse njihove akcije, dokazuje, da gre za pomembno družbeno iniciativo, ki za-služd razumevanje in podporo vseh slo-venskih političnih in javnih delavcev. Iz-java je bila sestavljena za odgovor na vse pogostejše in vse bolj čudne pritiske ob-činskih vodstev na študente, naj se odre-čejo udeležbi v skupni akciji. Opoldne je pTičel z zasedanjean organi-zacijski odbor, da bi formuliral. osnutek študentskega programa, ki naj bi šel na-slednji dan v diskusijo na velikem zboro-vanju. Istočasno je bil sestavljen komunike za javnost. Ta komunike naj bi bil osnov-no gradivo popoldanske tiskovne konfe-rence. Osnutek programa sta pisali dve skupi-ni — ena splošni politični del in druga sin-dikalni del — vprašanja študentskih do-mov. Pri tem se je skušalo zbrati maksi-malno število predlogov in stališč iz vseh desetih ali petnajstih pripravljalnih skup-ščinah po študentskih domovih. V imenu verodostojnosti je ves ta zbran material predstavljal množico čudnih dlokumentov, ki so dokazovali nivo političnega mišljenja, kakršnega bi veljalo imeti pred očmi, ko gre za diskusijo o družbeno usodni enodi-menzionalnosti univerzitetnega študija. V našem primeru pa je bila formulacija manj pomembna, ker je presenečalo tisto, kar je bilo za njo. I Bili so stari Ijudski plesl... tako stari, da niso več poznali pome-na besed, ki so jih peli... tudi bobnarji ne... Pač pa so poznali smisel plesa... IGOR JOŽE OLAJ ? Pesnik. 1 Prebivam na edini strani sveta, ki sem jo našel nepopisano. ? Nedoločljiva. Mlajši sem, kakor ml v svoji zaroti nakaplja klepsidra in dosti starejši od samega sebe. Moja najljubša knjiga je Ris gleda v sonce. ? Ker jo zdaj berem. ? Najbolj se zabavam kadar poslušam francoske šansone. ? Ker ne razumem francosko. Najraje posedam v brezčasju in štejem minevanje časa naprej in nazaj. Wolfgang Amadeus Mozart, ker samo otroci lahko vidijo glasbo. Moj konjiček je igrati biljard v zavodu za rehabilitacijo invalidov. ? Na to vprašanje ne bi vedel odgovora. ? Med NOB sem v gozdu nabiral suhljad. Videl sem sestreljeno letalo in tri goreče padalce. Tako sem odrasel. Vedno naj vas rajši nekoliko ze-be, kot da bi se dobro pocutili, je rekel. če boste imeli občutek, da vam je prijetno toplo, tedaj je še nekaj narobe. navadna dvodelna stena dvodelna stena z oknora navadna tridelna stena vrata tridelna stena z oknom zavesa zofa zasteklena omara stol ura vaza za vrtnice pianino KRIK nič ne veš kdaj potegne mrzel veter glas ne bo več napet ustnice bodo povešene samo pianino bo še ostal s porumenelimi tipkami Po vsem, kar sem slišal, je bilo dokaj težavno. Ladja jih je krat-ko in malo »razložila« in potem spet hitro izginila. Njihov prihod ni bil pripravljen in tako se je znašlo sedem bednih družin po dolgi in viharni vožnji na odlju-dni morski obali. mraz tukaj ni tako hud kakor pravijo in če aprila sneži sf od staneta izposodim plašč in tudi dolgčas ni zmeraj v operni kleti pijemo črnino nato mora bine na vič spet mu je prišlo za cel kup sorodnikov potlej bi stane rad v koper potlej bi stane rad k vitezu potlej pogledava še k sokolu potlej pogledava še h kolovratu pa je vse polno pa je vse polno zavetišča so vsa zakajena na ulicah se zaletavajo trume slepih čedalje več jih je ki bežijo sem gor moral si bom izposoditi jurja pravim sicer bo šla v nič ta odprava in škoda bi bilo zdaj ko smo že premagali sedem vhodnih vrat ko smo že sčistili svoje vrste in nagnali nazaj mešetarje ki so že začeli količiti neosvojeno zemljo in si jo deliti po rodu in po zaslugah škoda bi bilo pravim škoda ker samo na severu se stvari lahko prečistijo in tišina dozori samo tu ne jaskajo stari mrliči in še nobenega zgubljenega kraljestva nam ni treba najti in ne edinščine vsega tega imamo polne bisage s poti in od doma tako minevajo dopoldnevi v zapisovanju sanj in v kopanju ker se moraš vsak dan znova znebitl spomina na mrtvece z ladje in s sebe oprati vsa neizbrisana znamenja lastne včerajšnje smrti potem pride slavc včeraj je y polhovem gradcu prodal knjig za šestdeset tisoč z barbekom se zapije in mu zažene v ljubljanico torbo za sto tisoč pri mraku ga nekdo mahne po glavi zakaj tu ne marajo da kolovratiš okrog da nisi gori kamor so te poslali in da od tam ne pišeš domov kar pričakujejo in robert pride v kozarcu si nese svojo prispodobo večne beline in pravi da je za njega poezija fuzbal za jožeta je to opera ali šah in herman pride in govorimo o tolstoju tudi staremu je moralo naenkrat zasmrdeti v dolini in je odrinil proti severu proti severu ko je razbil vrč po katerega robu je hodil prej tako vztrajno tako se srečujemo sredi zametov in tako minevajo dnevi in neprestano sneži včasih kateri zabeleži kaj v svoj dnevnik kadar ima manj posla s kidanjem ali preden umre kmalu nas bo zamedlo senci ki odmerjeta rojstvo in smrt ukradeni tisti večer pred prihodom kirke sem zlepil na prvo stran v album in vrata divjih včtrov v preteklost v prihodnost vrata sem vsa prepleskal z živimi barvami da bi nama bilo prijetneje tja in nazaj nazaj in tja y urah novembra in tisto hojevanje skoz sedem sušnih let sem dal za keramiko na polico tako nama zdaj po neprespani noči počasi zori košček zrele tišine košček zrelega gibanja košček negibnega mrzlega plesa vsako misel vsako ljubezen vsako sovraštvo vsako besedo vtkeva vanj Prevzet od pokrajine je vzkliknll eden mojih tovarišev: To je ko-nec sveta! Ali pa, sem odvrnil, njegov začetek. Citati so povzeti iz knjige Ritchieja Calderja »Na mrzlem severu«. SALEM BAGOLA i. danes ni bilo pridige nikdar se zaleteti požreti vso besedo le zadnji dve uri glava nič več ne boli tovarišica nenadoma zbolela spomnim se črnega dolgolasca trikratni petelinji spev nisem izdal človeka II. prižgane v daljavi svetlikanje v puščavi dežela tuleče kamele trdovraten spanec brez lahkonočnega pozdrav« luščenje nezvestih očl ubijte izdajavca sanj v posesti živega boga angelov nešteto ubil sem žoharja neroden pri vstajenju zvedel da ni toka hladno krvavenje umazana gverila lažnih stopinj kruljenje želodca zvijačna pregrešnost nevidno ovita kača ne recite ima slepiča nihče se ne zgane zamrznjena dolina smrek včeraj ukradeni bor novorojenega božiča oblečem žensko krilo se spomniš mama prosečega ihtenja nočem te zbuditi sinoči pretepeno poglej na postefli pozabljeno poleno sončno bo zavedam se slepote III. začnimo že s kosilom širokoustni nenasitneži mati je nervozna željna tihote tokrat sem nalašč razbil plitvi krožnik protest v imenu lakote poldansko zvonjenje zmoliti ave marijo očenaš za vse potrebe srečno zadnjo uro ni uspela udariti pomilovalna zagrozitev tretji sin za sinom materina bolečina nenadni sončni mrk v kotu zasušena polmetrska šiba zaverovan v svetnico s pobranimi črepinjami zbežal k potoku pod staro vrbo brezčasja ne bi jedel lakotni mrlič t bližini se smehljal hudič brez rogov krvavega jezika spazil sem očeta trpečega svetnika s čelado na glavi umazanimi škornji blatnih rokavov ni se nasmehnil v povzdignjenem prstu sem videl rešitev glas gospodov glas človekov glas umazancev glas razkropljencev glas vseuničujočih glas sebeničnežev v skledi zaveze neolupljen krompir nedolžne iskreče se oči očetova onemelost vzemite in jejte telo mi krvavi duh omahuje v trpljenju IV. otrokova daritev hiteti k vsaki maši pošiljati v nebesa krik bogaboječega šli smo v procesiji od križa do križa nikjer srečanja z resničnostjo rojen ob polnoči proti jutru preklet svoj žilavo živi dan pred oltarjem proseč usmiljenje eloveku pred duhovnikom s poklekom ponižan črv mesojedec žejen besede zazijan v kelih resnice posvečeni je človek zaudarjal po kislobi alkoholno povzdigovanje moj bog ne kaznuj nezvestež žival postane obseden s svarilno nočjo ljubezen razbojništvo trpljenje križ ves moj evangelij nočem pribežališča spoprijaznjeni zemljan ostal bom večno sam «tt» n* aUaku v BOŽO ŠPRAJC mož A mož B z violino mož C z bobnom ODEB popolnoma prazen, brez zaves, tako da se vidijo tudi vrvišča. Mož A se sprehaja po odru gor in dol, po dolgem in počez, po diagonalah in nazadmje povsem prosto, vijugasto, hitreje in hitreje. Obstane! Zazre se na-vzgor in dalj časa nepremično ostane v takšnem sta-nju. Komaj slišno se iz njegovega grla zasliši prvi glas. Mož A: aaaaaaaaaaaaaaaaaa (glasneje) aaaaaaa-aaaaaaaaaaaaaa (še glasneje) aaaa (kriči) A. ' A " A. '' A >l ¦-- z\ Mož A iz vpitja nenadoma preide le v neslišno premikanje ustnic. Skloni se, s hrbtom je obrnjen proti gledalcem, počepne in iz počepa leže. Mož A: bbbbbbbbbbbbbbbbbbbb (glasneje) bbto-bbbbbbbbbbbbb (še glasneje) bbbbb (kriči) B—B—B—B—B Umolkne. Igra luči. Rdeča, modra, siva, zelena, rjava in spet rdeča. Mož A leži sredi odra. Leži nepremično v rdeči svetlobi. Izza odra glas violine. Nikakršne melodije ni, ne ritma. Zgolj rezek glas, neprekinjen. Z druge strani odra se oglasi enakomerno udarjanje na boben. Mož A počasi vstane, dviga roke, jih spusti, pa spet dvig-ne. To nekajkrat ponovi. Glasova violine in bobna sta vse bliže in vse močnejša. Mož A prične poskakovati najprej na obeh no-gah, potem samo na eni, pa spet na obeh. Skače po ritmu bobna. Skače visoko in vse hi-treje. Boben utihne. Mož A se zruši na tla. Sliši se le glas violine. Z leve strani pride Mož B. še vedno drsi z lokom po struni, vendar je njegovo igranje že skoraj nesliš-no. Ko zagleda Moža A, preneha z igranjem, povesi Moz B: Noooooooooo! Nooooooooo! Noooooo-oooo? ZEMUA vidiš ti ki si izkopal svoj obraz iz peščene zemlje da bi v njej našel tisto kar ti je naročila iskati viddš ti ki si mi zblizu tu med rebra vpleten obljubljam tvoji zemlji seme obljubljam ji dovolj hladno zimo in dovolj toplo poletje dovolj za ris ki si ga izgrebel okrog sebe pa je tvoja zemlja stara in ti se prikrito staraš na njej naselila se ti je v križu in praviš da je krivična in preproščine ne vrača s preproščino nudega ne s hudim blagega ne z blagim da je hudobna ko daje je dom tak kot vedno ko se vrnem ¦>je mati taka kot vedno ko se vrnem to je znak da se pripravljaš na obračun molčiš zato da bi skril resnico II. samopovzdigovanja in revnosti mati je še čas zate znaš si najti konec v tistih ki so osramočeno . vzdignili roke s tvojega grla v Ijudeh se pojaviš slepa nekoč ko so že prepričani v osvcrboditev zakaj zakon je tak da najprej ležiš in se ne premakneš nato se premakneš sedaj verjamem v tvoje počasno gibanje k rojstvu ni preplah ni pogreb nič s tabo to je tisto Česar me nisi učila odrinila si me od sebe sebi v hvalo čast in svoje načrte z mano a se ti pričakovanja niso izpolnila kupi me kdo drug brez tvoje opore Še me kupi ALI KAJ SE JE ZGODILO Z MOŽEM, Kl JE IGRAL VIOLINO Mož A se zdrami in vstane. Mož A: No! Povsem bela svetloba je. Mož B: Tudi tu ničesar? Mož A: Ničesar! Mož B: Mislil sem... Mož A: Kaj ste mislili? Mož B: Mislil sem pač! Mož A: Ni kaj misliti! Mož B: človek vendar lahko pomisli, da bi se tu kaj našlo! Mož A se premakne, se mu približa in ga nekaj časa opazuje. Gre okoli njega, naredi krog in takoj nato še enega. Mož B: Sem vam všeč? Mož A: Ne! Mož B: Res ne? Mož A: Ne! Mož B: Kaj bova zdaj? Mož A molči in se nekoliko oddalji. Mož B: Noooooo? Molk. Mož B: čudno je! Mož A mu odgovori tako, da zloguje besede. Mož A: To ste rekli vi, ne jaz. Mož B: Da, rekel sem, da je čudno! Ne bom ta-jil! Ampak tudi vi, tudi vi bi lahko kaj rekli! Mož A: Kaj? Mož B: Morda vam kaj ne ugaja? Morda bi radd kaj povedali, pa si ne upate! Mož A: Kaj imate v roki? Mož B: Violino! Mož A skoči k njemu, mu iztrga violino iz rok, si jo nekaj časa ogleduje in steče z njo v ozadje odra. Vrže jo na tla, skače po njej injo popolnoma uniči. Mož B stoji nepremično in gleda. Nenadoma izbruhne. Kriči, skoraj joka. III. to je mir zadnjih dni marca to je mir ki ga čakam vso zimo od zoreče jeseni nakrmljeno potomstvo kopnih obrenkov iz vresja čmrljev vnebohod ki spelje na napačno pot tujca s prevaro izvabi in pozabi zvije na temenu ruto in gre po vodo v vedrico voli so prizanesljivi v pridnosti in lenobni to je gospodar v katerega so prepričani gnojnica in svinjaki z zadušljivo soparo to je gospodar ki doživi krst na brani in v utrujenosti utripajočih žil verjamem v njegovo vero svetost nepomembna do drugih na vse pozabijo ob vsakdanjem slovesu stvari in pridržijo dih ponoči spi in s slemena toliko da čuk ne verjame v svojega edinega gospodarja DOTTORE IN PES dottore piše sijajna zgodba obračunava s samohodkami in napalmom razčeperjeni dottore z brado počakam nialo za ozko špranjo v vratih se svetijo oči dottore prihaja na obračun oče prihaja na obračun padli vojak prihaja na obračun s hrbtom na vratih kupeja gledam v okno nekje na meji vojak v megleni noči pogrešam orošena okna vlak dremlje proti severu znan sprevodnik s hrbtom na vratih če daje roko na moje koleno pravi da daje roko na moje koleno za dobro vejo roke na moje koleno mrko gledam na priznanje to Dotovanje na sever 10 Mož B: Ne bi smeli tega. Tega ne bi smeli, sme-li, smeliiiiiiiiiiiiii. Mož A stoji v ozadju na kupu deščic (ostankih violine) in reče popolnoma mirno. Mož A: Pojdite! Mož B se ne premakne. Mož A: Pojdite odtod! Mož B: Ne, ne grem. Tu bom dokler mi ne vr-nete violine. Govori plašno, skoraj neslišno. Mož A se mu približa in mu zašepeta v uho. Mož A: Vzemite jo in pojdite. Mož B: Uničili ste jo. Mož A: Vzemite jo in pojdite, pravim! Mož B: Uničili ste jo! Mož A: Igrali ste nanjo! Mož B: Igral sem, res je! Mož A: Zakaj ste igrali? Mož B: Igral sem! Mož A: Zakaj ste igrali??? Kriči. Mož A: Zakaj ste igrali??? Zakaj ste igrali? Zakaj ste igrali? Mož B počasi poklekne. Mož A se mu približa in je tik nad njim. Mož A: Igraliiiii steeeeeeee nanjooooooooooo! Igraliiiii steeeeeeee nanjooooooo! Zaaaakaaaaj steeeeeee igraliiiiiii? Mož B iz pokleka Ieže, skrije glavo v roke in telo se mu zvija v krčih. Mož A ne kriči več. Mož A: Poberite se! Mož B se splazi v ozadje odra, kjer so ostanki njegove violine. Zbira jih. SleČe srajco in naredi za-voj, v katerega spravi ostanke. Mož A se smeje. Mož B izgine. Modra luč, potem siva in nazadnje rdeča. Izza odra glas bobna. Boben utihne. Mož A: ccccccccccccccccccc (glasneje) cccccccc-cccccccc (še glasneje) ccccc Kriči. i C—C—C—C—C—C Spet boben. Mož A vstane, poskakuje po ritmu bobna naj-prej na obeh nogah, potem samo na eni, pa spet na obeh, dokler se izmučen ne zruši in obleži. Boben. Kriki. Vpitje. Nerazločen hrup. Mož A se zvija v krčih. Z večanjem hrupa svetloba počasi ugaša v temo. Tema! Hrup se je polegel. V ozadju, v pramenu svetlobe, Mož C. MARJAN PUNGARTNIK zakaj si odpotoval na sever 24 ur za spanje in dva dni nič drugega kot umazane postaje to potovanje in sopotniki ni jih prijel si stvari za rep dragi usmiljenje za vojaka na meji to sem danes jaz ali pa zato potuješ na sever potovanje nima nič drugega kot cilj na sever grem brez verjamem postavi se v kot oče kupe bomo zračili ne ampak včeraj sem bil še doma II. ta pes ta stara zgodba pes na kolenih dottore in zgodba tek od nore kotanje med rojstnim ča&om tapes ta odgovor staremu ljubemu prijateljstvu stisku stvari tapes o koncu na severu ta pes o mrtvem pojanju drugih ta pes o izmišljenih barvah ki sem jih pozabil in o starem gonu ki sem ga pozabil in o vsem kar me je zapustilo moškost ta pes romanje v starost ta pes ki je kakor svinja pripet k istemu koritu z mano ta pes da bi že crknil enkrat 11 IOLA SKULJ IN RAZSTAVIŠ BESEDO zanjes se v pore dneva čutiš tišenje razpredeš odvališ meglo v tem glasu da okosteniš mali nič in razstaviš besedo v snov da ne izgubiš svojega zakaj KISELKASTO NIKOLI PLODNO med tukaj in potem akvatinta tukaj časa dovolj slišim poldne pokliče večer potem razcefra svojo besedo se obrabljeno posmehne poklekne in se spreneveda pomembna je ta moja stva vsi ti kvadrati se znebijo črt (postanejo) trenutki se dokazujejo splačalo se je vedela si vse skupaj in seveda posamezno si najožji krog dveh vsakdnevov (tukaj časa dovolj) ki se mešajo iz tistih potem ki so topla mačja dlaka ki so nekaj kar hočeš ki so tudi izgneten čas (ampak tukaj časa dovolj) in meša se ta spomin med toliko drobnarij in redkih presledkov brezčasja in podrgne svoj hrbet ob mojega odšepeta izravnaj dlani poravnaj vzglavje in potem vstani in še ponavlja da pozabi in potem se krepko dotakne upes leže vame pije me kiselkasto nikoli plodno poldne me odpre večeru med tukaj in potem časa dovoH v antracitu RAZOBLIKOVANA v(z)raščaš se v plasti razmočenega listja padaš razdajaš se med temne kamre neznane — da si spet nič pozabi sebe del tujega bitja SVETLIKAJOCA prasketam med razpokami besed in potem se razdešem z modrobelimi črtami ognja razvežem se med tanke prosojne celice vračam se vate po tiho prebivališče VSEKARTAKO čas postanih večerov glas-beseda da daruje se roka da izgrebe predolge sence da potem poseje pesek bel topel vse kar tako čas je krivičen P. S. uniči vse, naj te nič ne spominja na to POSAMEZNO — NEDOKONCANO neimenovano se ponavlja mali večer skozi kako zakaj plaziš oblezeš malo nočno glasbo skozi tisto kar imenuješ glasbo daljnega vzhoda kar je rojevanje pozabiš si nekoč z drugo obliko kot pripravljeni ukaz moči in ko si visoko s sabo preostajaš in še in še in drsenje večer in nič kot že dolgo ne utrujen od polnosti (iskan (ponovljen — molka čas ga preseje MOLK ALI NEKAJ DRUGEGA in potem ko hočeš ko trgaš se za neizrečeno ko misliš da je on molk ko spoznavaš da je on tudi tisti ko potem ubijaš nedoživeto iskanje toplih kamnov in potem trdiš da hočeš zahtevaš da hočeš sopeš ta dan in se razdajaš za mali nemir da izgine in razbijaš troho neizrečenega prodajaš utrujeno gmoto da razdira se da izgine da potem pade tja kjer bil je prvi nič MOLK ALI NEKAJ CISTO DRUGEGA včasih je kaj zate nehote neizrečeno toplo ker tako hoče biti vedno dan ki je čisto tvoj dan ko ti nisi ti potem neizrečeno dolgo hotela si opiti se z zrakom IN ČAS TRAJA ZAKAJ glas-oba-gib zlepljena skica popolnejšega večer neizrečenega kar občuti neobčutenega kar reče bitje glas-oba-gib popolnejšega da je brezbesedje povedna resnica si in čas traja zakaj MALI PROSTORI TESNOBE poveš in beseda ni povedna pesek izsuješ ves sebe preseje sočasnost pregreje — naj potem je prazna senca naročja izgovorjenega razvlekla ulico da nisi je mogla uničiti prav isti večer in nisi mogla razgnati malih prostorov tesnobe od nerazumevanja hočem hoteti razumeti moraš hoteti razumeti vedno (molk od potem) glas edinega bivanja seli se vate nehote p. s. (kot svetloba) več hoteti da bi več ugašali doživeti da bi odnašalii trenutek sebe razdeljenega v spekter (določljivi zdaj) mali nič popolnosti in beseda — tlaka si IN MORAŠ HOTETI in raztrga se trenutek kakor hoče nehote zlomi moč-kamen v nemoč da pretrga izdano doživeto polovico nepovedanega in moraš hoteti za drugi pol sinja VCASIH KOT DANES ZAKAJ včasih kot danes zakaj čutim bele trakove da so strehe rjieke ponarejene črte da ne znajo povedati sprehajam da se sprehaja neki breg ki te je topil kot nič kot včasih kot danes kot zakaj in kot prav tu soparna beseda obrednina včasih kot danes zakaj dan kot odmiranje misli v snov snega in vem ostal bo topla rezina edinega hočeš hotela si tudi ker nisi znala ohraniti za nezaznavni trenutek včasih kot danes ne vem svojo misel zakaj POPOLNOS^T moč minus nemoč je nemir minus tnir mali nič je negativni nemir nemoč minus moč je mir minus nemir nemoč minus moč minus mir je negativni nemir moč (ne minus ena) minus mir je negativni nemir mali nič je (ne minus ena) moč minus mir mali nič kot ne-mir ne-mir kot negativni nemir ne trudi se INTERMEZZO vse to ti rečem zgnetem razpredem osiveli glas dneva razplačam resnico kresnica si rečeš potem in razpotegneva temo ust in spet deliva brezmisel SKOZI ZASOPLO POZNINO tisti potem ki ga veS pride pozabiš tako si hotela tako hočeš hoteti dan ki je zdaj prelistaš se iztisne te grlo večera celice tvoje razstavi skoraj do iskreno dan ki ni tvoj da dihaš to brezbesedje da večerna ulica diha tebe da igraš se z vprašanji potem kot danes zakaj potem loviva se skozi zasoplo poznino in iščeva sebe MIAULER danes kot danes ne iščeš se ne potrebuješ se kot sebe danes si za včeraj in včeraj si za jutri in misli lomiš in sebe natrosiš golob(čk)om golobičem IGRIŠČE pravijo da si ujet v čas gora pravijo da si kot otrok tam povedati ne znaš olupiš si svoj danes stara prijateljstva so odložene stvari novega nič zbrišeš prah šteješ smetnjaki so v norem klepetu e dotikom prste in travo sprostiš vrtiljak te po malem premelje potem poskusiš pešek izvržeš okus na otroštvo vstran besedi postanoslani smeh smejijo se zenice pojejo daleč od zdfi in (ne preseneča me) globokoblizu ti pa si vtisnjen med kvadre iz betona si odsotno topla laž v drobni čas dajanja prižgeš luč jo ugašaš v (vodoravno v umiranje) pozabiš nase (med preštevanjem plaha in krhka prasketajoča potem pojoča negibnost slednja) pozabiš se da se odplačaš PLASTIKA I molk razglaša toplo kri preimenovala bom dneve ki jih komaj spoznam na razdalji bližnji kot oko voda izkliče rast voda izgolta produ glas da so črede časov zredčene sestrica kapljica iz naročja izdihanega paseš se do včasih med reke po rečnih izpitjih med plasti po sledeh mravljinčjin krika sestrica nekaj mi reče časov hip od zdaj pa od potlej ko gre mimo v vračanje skozi iluzijo in nekaj novih ko vzpenjam roke iz rodu hočem mimo svetlih sten školjk skozi tisti plastični svet rok skozi tiste ki rojevajo stekleni brezdai pa skozi vrat ki je pregrizen da te žrejo glasovi in skozi oči ki nihajo ki dajejo žgejo sitijo jemljejo in so potem izsvetljene poslane s svetlobe zažete ulice v usta izložbara in mimoidočim barvam in avtomobilski pločevini zlepiš se v to sviljenje molka te razglaša ovčica z rjavkastočrno volnr in belim obrazom PLASTIKA II zgneteno besedo rok ulic žlc moikov^ svojih vračaš med gibanje časa in trdnost sten v drobljive sredice toplega dneva vraščaš se razbesedena in s svojo svetlo Jalovo kretnjo (odsotno) ln velikim platanovim listom za poldn» predihano režeš I Jočnico sebe in sebe i BOGDANA HERMAN MOJA DIVJA POMLAD nebo je zares boleče belo stiskam se v zatišju v mrtvem kotu dveh hiš pohojam kamenje in prah in se veselo počutim kar preveč udobno je kajti dežja ni in če bi tudi bil bi se človek lahko zabaval recimo loviti kaplje ali pa gledati kako se odbijajo od okenske police gospoda Nekoga ki po nalivu vedno dvigne roleto in prepodi golobe ki se sušijo in kakajo lahko se tudi dodobra olajšam ampak kako naj vem da za tistim bedastim črvivim oknom ni nikogar? NEKI NEDOLOČLJIVl STRAH JE kdajpakdaj se poskušam postaviti v središče norega krogotečnega sveta in vpiti z zmedenim smehljajem svet ti si nor in je takoj hudobno zaman tako zahrbtno zaman ker si nemočen in smeš le GLEDATI kako voda obdeluje kamen kako se strela zaseka v les in si nesmiselno pravimo — sami si bomo krojili prihodnost nekoč je šel nekdo po cesti in na cesti je bil kamen mož se je vprašal ALI naj kamen zaobidem ALI naj stopim nanj kamen je rekel da mu je vseeno tudi meni postaja počasi vedno bolj vseeno in tega se še bojim PSIHOZA Salamensko zaglodano postaja vse skupaj. Poskušam se vživeti v ritem begajočega časa in mi verz postane nabit, konvencije propadajo druga za drugo, dan se neusmiljeno krči in se zaman spet razteza. Vse je v gibanju, dinamika zaostruje prostor, zrak je napihnjen in oklep matere zemlje se utegne raztreščiti vsak hip. Humanizem propada obenem s potjo do ciljev in up postaja nesmisel. Smo kar smo. Poskakujoči prašni delci v svetlobi sončuega žarka pa se ne tepejo ne za pot, ne za idejo, ne za vest. POGOVOR mihek se ne sprehaja izključno po vetrovnem vremenu šli so se bili spomladanski gozd in se bo že nekako potrudil da bo naredil vse ob pravem času težava je v tem (kliše) da spomladi dve tretjini ljudi odmanjkata in pridejo eni zapiski na več oseb kaj pa ti delaš a si še tko pridna ne ne ljubljana ni dolgčas po njegovem že ne on se kar nekam vsede in gleda narod ure in ure je lahko takole pri miru brez komentarjev in odvišnih misli no ja zabavaj se! ni potrebno. POCENIUGODJE Pahne te mrzel zrak v luknjo z nizkim stropom. In ko sedeš, te cinki masti dražijo v nosnice. Tri natakarice y zelenem se gredo simetrijo, krožniki jim poplesujejo na 12 TDITH 3AK.TALO SE MI JE .' troSih noč roLETNEGA PAR.T3NJA '0 0 M0.T0 ZNOJNO TAZIX.ni t: izhlapevalo tvojs v:. v zelo kratkem ča bala oečutek janega pokla^anskega •J3ITH i''Or:ALA SI MO.IE _.. __!_ TELO ,'VDITH .";KEZ NAJkAH.r NA 0BRA2U ICOI USflLJSKA V KARANTENI ZA TEBI SL KCRAM ZAIiVALl DA SEK IKEL VEG PA OBČUTEKTTODJA KAKOR DA BI SE^O MOJI" KC-El SrREHAJALI PASATNI VEIROVI J U B I T 3TICK DEOrORAN ALLA LAVANDA I vozičkih in kdajpakdaj se eni od njih razveže ortopedski čevelj (da noge ne zatekajo in proti podobnim mučnostim je). Prvi meni je najdražji, ampak meni je več do tega, da gledam raznospolno množico. Precej znanih je. Včasih pride Milenko z brki in vijoličasto srajco. Vse juhe so dobre, ampak umetno dobre, ker je v njih želatina. So Ijudje, ki v veži vedno pomišljajo, ali bi šli na desno ali na levo. Pravzaprav na desni ni ceneje. Eazen seveda, če vzameš samo skledico juhe (in takih je precej). Jaz na desno ne hodim. Gnusi se mi, ko belo oblečena deklica stresa v veliko vedro vse, kar ostane na krožnikih. Kp se tisto vedro pelje mimo, zaudarja in vsebina ,je progasta, spenjena na vrhu. Ogaben zvok je, ko pljusne v godljo oglodana kost. * tlak se igra s svojim dimom. PIONIRJEM V STOMIN šah se igra s kraljem. veter se igra z oblaki. beseda se igra: roka se igra. reka se igra. smrt se igra. svet se igra z ljudmi. norec se igra z življenjem. pesnik se igra s seboj. v tej sobi je premalo oken. v tem zraku je preveč dima. v tem dimu je premalo ognja. pričakujem slabo žetev. slabo žetev ob dobri setvi. vsakdo se igra. navsezadnje se vsakdo igra. SAMOMOR in beseda je meso postala kakor prerok se je dvignil in je obstal na robu gladkem in izpranem ne da bi se vrnil se je zavedel psa ki mu stoji ob strani mačkov in beznic s cigani zavitih stopnic in stenic teh ljubkih misli ga je navdalo vse polno pa si še vedno ni premislil kar stal je malce začuden zbegan nad vsakdan izmučen nad misel in rano tepen povaljan opljuvan sramoten čez mero se je nagnil KAJ JE RESNICA Resnica je: da je filozofska fakulteta premajhna dame že dolgoni bolelzob da sem ob ponedeljkih zaskrbljena še pa še če se y nedeljO' polenim da v naši kleti pušča kanalizacija in se krompir namaka v človeškem blatu da sta se dedek in babica končno preselila in se rešila težkega humorja Jastnika prejšnjega stanovanja in podobne vsakdanjostd. Marko Svs, čutim HOROSKOP ZA MESECA MAJA (Spisal dne 5. maja 69 ob 2h 45min zjutraj avtor celotnega fascikla.) BEZAL boš v rane, ki se ti še niso, ker se ti tudi nikoli ne bodo zacelile. NAREDIL boš uspešno izpit praktičnega znanja; na izpit dušnega znanja ne boš niti stopil, ker si boš poiskal ustrezen izgovor — op. p.: Vsak izgovor je dober, četudi ga pes na repu prinese. POŽEL boš nekaj slave, vendar te bo bolela glava, pravtako zob. AKCIJA, ki si se je polotil, bo dokončno padla v vodo, zaradi česar boš mnogo nerazpoložen ter zagrenjen. KONCEM meseca nenaden obisk, ki bo razprl za sedaj neslutene možnosti. OSEBA, ki jo ljubiš, pa bo prišla na dan z novim adutom, ki ga je ves čas vaji-nega znanstva skrivala, da ga nisi mogel niti slutiti. ŠE nekaj koncem maja: kljub prijaznim izgledom se bo nate zgrnila pogibel. MESEC maj — mesec velikih odločitev — mesec Tvojega končanja. OČE NAŠ, KATERI SI MARKO ŠVABIČ; OČE NAŠ,' KATERI SI MILOŠ ŠVABIČ (Spisal dne 4. maja 69 v nočnih urah avtor celotnega fascikla; temperatura ozračja: cca 17,5° C; absolutna vlaga ozračja: max.) Zasledil, da je vse, kar počnem, v končni podobi nekaj docela neorganiziranega. Menim, da mi tu vsled te neorganiziranosti ne bo pomagala niti »posebna teža« tega dela. Pravkar sem zaključil analizo nekega Ukovnega izdelka; vem, da sem delal vestno,natančno, pri polni umski koncentraciji, stvdri sem se predal. Tik za tem pa sem vse prej, kot zadovoljen z opravljenim svojim »delom«: in prav to je tisto: kaj in kam bom s tem; ali, komu ali černu bo to; ali, zakaj, kljub vsemu končno, ne kaj drugega; ali kaj sličnega. Slika (I.): Avtorjev podpis z datumom izgotovitve dela (desno spodaj); mastna tempera do močno razredčena (voda) tempera (celotni spekter osnovnih barv + bela in črna, velikokrat med-barve, sekundarne barve, pogostno tremoliranje nians posa-mezne barve); prejšnje na svetlomodrem gladkem papirju (ki je sličen po navidezni kvaliteti pergamentu oz. tanjši lepenki, finejšemu embalažnemu papirju); format lista cca 75 x 35 cm; I. 1. podoba je v splošno rabljeni tj. vulgarni terminologiji »abstraktna«, kar tu prejkone pomeni, da so linije, ki jih je napravil bržčas v različne barve namočeni čopič (tudi morda goli prsti — kakor lahko ostale telesne okončine — vendar pa morda tudi dovoljšnje eksponirane površine telesa — in pa posamič ter določeno sam vrat ali ustje ali odprtina tube s tem-pera barvo itd.), nedoločnega pomena in nedoločljive, praktič-nemu tu — zdaj nepoznane, torej imaginarne; prav tako tudi obarvane ploskve; temu je rezultat: grafičnovsebinsko ter po-dobo in likovsebinsko imaginarno-abstraktna celota; v sploš-nem izdelek ali slika (tradicionalno, klasično) nima (klasično) oprijemljive likovne vsebine. I. 2. Povsem drug odnos pa kaže zavzeti do dela, preden se lotimo analize barvne kompozicije istega: v to nas prisili morda že prvi hipni eho efekt, prvo »srečanje« s sliko. Ni po-membno, ali zato, ker je slika barvno bržčas že kar naivno pe-stra, ali pa, ker je barvna kompozicija v klasičnem smislu dokaj popolna, izvajena. Omeniti je namreč potreba v ilustra-cijo »klasični kompoziciji barv«, zgoraj v kontekstu omenjeni: rumena barva: po vsej papirnati in uokvirjeni površini je nanesena v pravilu enostavnega ravnotežja; desno spodaj je rumena barva celo tehnično izrazito intenzivna, ni je pa arealno veliko, tako je čutiti v tem nekakšno barvno globino, masivnost — ter s tem težo, ki ji diametralno naproti teži sorazmerno za-dosti večja rumena ploskev (vsotno), ki pa je manj intenzivno rumena, plitvejša in lažja. Torej pravilo specifične teže in atmo-sferskega tlaka (ccm). Zanimive so kombinacije in eksponiranje rdeče in modre barve v sami kompoziciji. (Uporabljeni sta čisti barvi: ultra-marin, cinober.) Očitno je, da je slikar vzel barvi za popolnoma enakovredni in enakotežki, kajti prek površine ju je malone v celoti razpostavil likovno in po barvni intenzivnosti simetrično. Zaradi prejkone slučajne izbire oz. neizbire ploskovnega pro-stora vsaki od teh barv, izzveni v kompoziciji sledeča namen-skost: spodnja polovica risalnega lista bodi »rdeča«, zgornja bodi »modra«; vse pa tako zelo »intuitivno«, da je dejansko modre barve na spodnji polovici slike prav toliko, kolikor na zgornji, isto rdeče. Bela barva je v ravnotežje črni zelo »pri vrhu«, ko je črna ves čas zelo »v globini« slike. Efekt je »profesionalno« spet kaj n^odelan; očitna pa je pri-tem in podobnih efektih stalno pri-sotna zavest (slikarjeva), da svetle barve ostanejo pri površju in temne v globini, v ozadju. Značilno za delo prav v znamenju »globinsko-privršnih« efektov je uporabljanje rumene barve, tu mislimo deset ali enajst z ustjem tube naslikanih oz. odtisnje-nih polnorumenih krogov, ki celo v tem, da so bili bržčas nasli-kani ob koncu slikarjevega dela (časovno), ostajajo na površju slikarije ter s tem gledalcu vsilijo asociacijo, kakor npr.: pogled v barvasti svet skoz kopreno rumenih pack, ali skozi šipo, pose-jano z rumenimi packami, ali pd. Op. p.: pod I. (I. 1, I. 2) vse gledano iz razdalje pribl. 1,5 m, vid pada na sliko, ki je pripeta na zid, pravokotno. Slika (II.): Tempera barva na kompaktnem ovojnem ali risarskem papirju v nežnonebesnosvetlomodrem tonu, pravo-kotnik 72 x 42 cm. II. 2. Kar se tiče tehnike slikanja, zbuja največ pozornosti več znakov, ki pričajo, da slika, tedaj ko jo je slikar izdeloval, ni bila taka, za kakršno jo je šele ob koncu, mogoče pa celo naknadno, napravil slikarjev podpis. Tako na primer linije, ki zdaj (tj. glede na podpis v desnem spodnjem kotu lista) tečejo od leve proti desni, so v resnici izrisane od zgoraj navzdol. Ri-salni list je bil bržčas pripet na risalno desko; torej je dejanski ali začetni spodnji rob sedaj v končni podobi, ki jo daje pod-pis, sedaj desni rob slikarke. Gornjemu v prid govori tudi tu sledeče: slikar je na svež list sprva narisal v značilnih otroških potezah dve otroško stilizirani figuri, ki ponazarjata dečka in deklico. Deklica je po rasti za glavo ali več nižja od dečka; ob-lečena je v s preprostimi enopoteznimi črtami izvlečeno krilo, roki drži iztegnjeni, da sta kot črka V, in v spodnjem kotu okle-pata glavo; od dečka je na risbi ohranjena le glava in roki v pravkar opisani drži; spodnji del telesa je naknadno prekrit z barvami. Pozornost vzbudi še neki nov element v slikarjevi tehniki oz. uporabi sredstev (materialnih) pri slikanju. Namreč v spod-nji desni četrtini risalnega lista, prav nad glavo zgoraj opisane-ga domnevnega lika otroško stiliziranega dekletca, zasledimo v rumeno barvo zasušen las; dolg je 30—40 cm, svetlejše, morda svetlorjave ali rdečkaste barve, na papir pa je pritrjen, kot re-čeno, z rumeno barvo, ter na več koncih. Las je brez dvoma človeški, najverjetneje ženski. II. 2. Morda v zgovoren dokaz trditvi (I. 2) o slikarjevi do-sledni in vztrajni težnji k popolnemu barvnemu (večinoma pa tudi likovnemu) ravnotežju posameznih mas na slikovni plo-skvi bi navedli naslednje: v gornji levi četrtini (torej v areal-nem smislu ter celotni kompoziciji naprotiutežno četrtini risal-ne ploskve na desni spodaj) ob natančnejši in pobližji preiskavi tehnike izdelave zasledimo v strdek bele tempera barve priko vano dlako (3—4 cm), ki izvira najverjetneje ali celo očitno iz dimelj (tj. okoliša ženskega ali moškega spolovila); kot je dla-ka precej dolga, po sami konstituciji pa tudi precej groba, tem-nejše barve, bi je ne mogli brez nadaljnjih pomislekov in brez tehtnega razmisleka nasploh prisoditi izvoru ženskega spolo-vila; celo zelo neprevidno pa bi bilo sklepati o prvotnem lastni-ku omenjene dlake, da je ista oseba, kot lastnik naprotiutežnega ženskega lasu (II. 1). Najverjetneje, kar pa tudi po globljem premisleku, in tedaj sklepanju, sledi iz vse pričujoče kritične analize, je bil lastnik dlake (ako je bila lastnik lasu ženska) moški. Tako namreč tudi ta element, ko si tukaj zdaj spet sto-jita naproti, torej vsak obvladuje težo nasprotnega z lastno težo, ne izneveri celovitosti slikarjeve tendence po ravnotežju v kompoziciji. Op. p.: pod II. (II. 1, II. 2) vse gledano iz razdalj od 0,0 m do 0,5 m. Vid pada na sliko, ki leži na mizi, med koti 0 stop. do 30 stop. Vidu pomaga tip. XXX (Spisal dne 6. maja ob ranih urah avtor celotnega fascikla.) Nekaj mehko dišečega je v zraku; a tega ne čutiš v nosu, temveč v grlu. Sliki (4. maja) sem odvzel tisto, kar me je na njej, tj. v nji vznemirjalo: spo-mini. Storil sem jo docela nenevarno sebi. Danes jo gledam, ne da bi ob tem živel kaj drugega (kot prej celč nemoč v Ijubosumnosti), kakor golo, mrzlo ali toplo ali papirnato ali (in tako naprej) barvasto snovnost slike. Danes mi ta slika ni več nekaj, za kar sem bil 4. maja prepričan, da ne bo nikoli moje: danes je ta slika bolj moja,-kot je bila tistega, ki jo je napravil, še takrat, ko je sploh še ni bil čutil pričeti delati. To noč, ko je v zraku nekaj mehkega. Kar čutim v goltu. (Izdelek posvečam v znak odkritosrčnostl tovarišici Katji!) f » I B TT F r tjubljana, Trg r«Toluoi,j« 1/31 16. IV* 1969 ]POZIT No 1 TRIBUNA priprarlja za «no prrih naalednjih 3t«Yilk VELIKI VSEVESOLJNI BOJSVNIŽKI RAPORT IfO 3 TRIBUNA ta kot bojcTnika let 1968/69 poziTa, da ^x kot naJTiSjemu IzTršilnemu organu Vtlikega Boja izro^iS pismeni raport No II Zo ToJaSko porofiilo naj bo kratko» jedrnafo in utemelj«no» Ker ga bo TRIBUNA tiakala, flzično ne smc presegati 9 tip- kanih atrani, ilustracije čbroljene le Tkljužno t omenjemem obsegu TRIBUNA bo po Raportu Koff3t"i*MalaMer imenorala BEROJS VEHKE& VSEVESOIaX^^^A/LET 1968/69 Sart eoTraguf ^—- ga TRIBUKO karko 14 Wt aw : 8» ma-~m Ifl Brejc Tomaž, publicist — Yugoslavia Bupel Dimitrij, književndk — Yugo- slavia Matanovic Milenko, slakar — Yugo- Blavia Vakanjac Milenko, publicdst — Yugo- Slavia Slodnjak Marko, publicdst — Yugosla- Via Zagoričnik Franci, knjdževnik ~ Yu- goelavia Šalamun Tomaž, književnik — Yugo- $i Nez David, kipar — internac. Salamun Andraž, kipar — Yugoslavie DeMa Bernardina Drago, kipar — Yu- goelavia Pogačiuk Marko, kipar — Yugoslavia Ged&ter Iztok, pesnak — Yugoslavia Grafenauer Niko, književnik — Yugo- Slavia KTibar Spome«ka, filozofinja — Yu- goslavia Jovanovič Dušan, režaseor — Yugo- kermauner Taras, književnak — Yu- goslavia Rralj Lado, režasar — Yugoslavia Medved Andrej, filozof — Yugoslavia Močndk Rastko, publicist — Yugo- 3lavia Skušek Zoja-Močnikova, prevajavka — Vugoslavia. Pintar Miilan, fdlooof — Yugoslavia Rizman Rudd, politolog — Yugoslavia Rotovnik Mitja, politolog — Yugosla- via Urbančič Ivo, filozof — Yugoslavia Vegri Saša, književnica — Yugoslavia Miihelič Mira, književnica — Yugo- slavia Rožanc Marjan, književndk — Yugo-slavia Rotar Braco, književnik — Yugoslavia Inkret Andrej, književnik — Yugo- slavia žižek Slavoj, filozof — Yugoslavia Pavšič Vladimir, književnik — Yugo- slavia Razpotnik Jani, filozof — Yugoslavaa Zorn Aleksander, književnik — Yugo- slavia Poniž Denis, književnik — Yugosla- via Svetina Ivo, pesnik — Yugoslavia Miklavc Nande, književnik — Yugo- slavia Kocbek Matjaž, pesnik — Yugosllavla Kocbek Edvard, književnik — Yugo stevvia Oblak Bard, slikar — Yugoslavia Sever Stane, igravec — Yugoslavia Bibič Polde, igravec — Yugoslavia Souček Jurij, igravec — Yugoslavia Kavčič Stane, predsedndk — Yugo- slavia Dedijer Vladimir, književnik — Yugo- slavia Vidmar Josip, književnik — Yugosla- via Pirjevec Du&an, književnik — Yugo- slavia Božič Peter, književnik — Yugoslawa Križnar NaSko, režiser — Yugoslavia Hladndk Boštjan, režiser — Yugosla- via Koščevic 2elimir, art. int. — Yugo- slavia Novak Slobodan, art. int. — Yugo- slavda Horvat Vera Pinterič, aart. in.t. — Yugoslavia Pdcelj Ivan, art. int. — Yugoslavia Sollers Philipe, filozof — France Lennon John, glasbenik — Great Bretain šalamun Katarina Biedrzicka — Poi- land Švabic Miloš, novinar — Yugosla^ia Rržišnik Zoran, ravnatelj — Yugo- slavia Feršič Zorka, ravnatelj — Yugoslavia Košar Jože, ravnatelj — Yugoslavaa Paul Goodman — USA švabic Marko, književnik — internac. Mao Ce Tung, predsednik — Ki-tad Jakubovski, maršal — CCCP Clay Mohamed Ali, šporfcnik — USA de Gaulle Charles, predsednik — France Lrin Piao, predsednik — Ki-tai Štih Bojan, ravnatelj — Yugoslavaa Pinterič Alenka, glasbenik — Yugo- slavia Kozak Primož, književnik — Yugo- slavia Menaše Luc, art. int. — Yugoslavia Vuk Boris, upokojenec — Yugoslavia šeligo Rudi, književnik — Yugoslavia Subotic Irina, art. int. — Yugoslavia Žilnik Slobodan, režiser — Yugoslavia Denegri Ješa, art. int. — Yugoslavia Djilas Milovan, publicist — Yugoslavia Pogačnik Jože, nadškof — Yugoslavia Kurac Palac Pomagalac, kipar — internac. človek, priroda in zdravje, revija — Yugoslavia. Pozive smo poslali še nekaterim bojevnikom, ki pa se jim zdajle ne spomnimo imen. Reklamacije v na-prej z zahvalo sprejete. ČRNOVOJNIK PETER BOZIC XXX. PEŠPOLK Davi, na položaju. Strateški cilj: Kranjska galerija. Sovrag: Muzejski svet. Bojna oprema: šalamunov zajec (tisti, ki ga niso pojedli). Napad se je pričel v zgodnjih ju-tranjih urah. člani sveta so se zaka-muflirali med eksponate muzeja, to se pravi, da so se spremenili v sred-njeveške viteške oklepe. šalamunov zajec se je divje pognal vanje in jih pričel glodati, jaz pa sem ostal precej 6asa v zaledju in ga krmil s štiripe-resno deteljico. Bitka se je ugodno razvijala, bilo je lepo sončno vreme in šalamunovega zajoa sem vzpodbu-jal s pesmijo na ustih: Fant je šel sam, sam po oest' Brcnil je v mrtvaško kost. Oj ti mrtvaška kost. Jetrca ti bom prešpikala, križ ti bom nažagala dimlje ti razparala, drobovje ti prešvigala, stegno našpaltala Fant je šel sam, sam po cest' Svetnikl so padali drug za drugim. Uporabil sem učinkovito hanibalovo taktiko in namesto oblečenih slonov, kot beremo v Frontu, sem, kot je razvidno iz tega raporta, uporabil be-lega zajca. Kranjčani pa so vpili: šalamun ante portas. Zbrali so vse zdrave sile in z ve-liko premočjo krenili v protinapad. Imajo petindvajset let staro bojevniš-ko organizacijo, ki je tukaj zelo ne-\arna. Ukazal sem zajcu umik insreč-no sva se prebila iz obroča. Da je ta bojevniška organizacija zelo močna, nam potrjuje tudi zgodovina. V misel je treba vzeti njen brezkompromisen boj, napad in zmago nad Križankami pred leti, ko so z bojnim klicem: »Vsi od Kocbeka do Vajgla ven!« uspešno likvidirali gledališko kontrarevolucijo v obliki Rožančeve Tople grede. Li-kvidirali so fanta, v Topli gredi pa gojijo rdeče nageljčke za na kami-žolo. Mislim, da sem ukrepal popolno-ma v skladu s povelji našega gene-ralnega štaba, saj bom potreboval šalamunovega zajca še za druge po-dobne muzejske podvige. To se je kmalu tudi pokazalo. Vendar se je stvar končala tragič-no za zajca. V vsaki sveti bitki je kaka žrtev. Pi'išedši v Ljubljano seom naletevši na nepremagljivo oviro y obliki Zlatousta pognal zajca v boj. Požrl je iz zadnjega letnika Pavlihe vse kulturne kronike in kmalu nato poginil za zastrupljenjem. Obdukcija je ugotovila, da se je v njegovem krvnem obtoku napravilo toMko ple-snd, da je bila vsaka veterinarska pomoč zaman.. Slovesnega pogreba se je udeležil tudi sam Zlatoust, saj je strokovnjak in svetovnonazorski pri-vrženec takih stvari. Z naslednjim sovragom sem mo-ral apraviti sam. To je Bate Dolenj-ski, sicer iz Ljubljane iz Vočnjakove ulice. Nekoč me je bal pokopal, toda jaz, edina svetla todka, sem vstal iz groba liki Kristus. Najprej sem sd dajalduš-ka s pesmijo našega najbolj sodob-nega pesnika, kjer je šalamunov za-jec in vsi njegovi eksponatl prava uš in smet. To je Koseski: šest jih pade, kjer porine, to sin slovenske je domovine. Najprej sem Bateja Dolenjskega razdelil na šest delov, potem sem pa vsak del posebej premagal z njego-vom lastnim orožjem, njegovim pisa-teljskim gosjim peresom. Ker se ni prej spovedal, njegova na šest delov razdeljena duša tava brez miru in straši po klubu književnikov v poznih nočnih urah, dopoldan v cvetličnem baru pri Juliji, popoldan v Hippyju, zvečer v Mesingu, Emoni in Dajda-mu. Tako je žejna očiščenja da se skoz njenih šest razdeljenih grl pre-takajo ogromne količine piva. Toda zaman. Duša je sicer večinoma pod gasom, toda katarze ni in ni. Poveljstvu raportiram, da sem ob vseh teh spopadih utrujen star borec in da potrebujem pokojnino. Potre-bujem jo tudi zato, ker me vseh teh šest duš Bate Dolenjskega preganja po vseh ljubljanskih oštarijah in se lahko odkupim samo s »ta velkim t>i- rom«. Ko ga takole žuliva, se duša ne-koliko pomiri, potem pa obujava stare bojevniške spomine. Ali se spomniš, na paložaju pri Mikliču? TL za eno mizo, jaz za dru-go, prvi šus jaz, drugega ti. Vse se je kadilo. Miklič pa je lepo skrbel za municijo. Ali pa na položaju v Dutovljih pri »Debeli riti«. Popadel sem te, da ti je sape zmanjkalo, že takrat si bil na robu svojega konca. No, zdaj sem te dotolkel! Spomini so zek) nepogrešljiva stvar. Ljudje, predvsem pa stari bo-jevniki jih morajo obujati kar na-prej, ker sicer bi zgodovina ubrala kakšno kontrarevoluoionarno pisun-sko umetniško smer in se tako čisto ustavila in zgnila v kakem zapušče-nem strelskem jarku. Vdano in po-korno javljam, da imam s tem velike zasluge za našo stvar Smrt sovragu! /\\ Črnovojmk Peter Božič TAKTIČNA NAČELA A. Razmerje moči. 1. Prednosti nasprotnika: nadzoruje družbeni sistem; nadzoruje sredst-va množičnih komunikacij; razpo laga z narodnira bogastvom. 2. Prednosti akcijske skupine: intelek-tualna moč; fizična zmogljivost; medsebojno zaupanje; razredna so lidarnost; velika gibljivost. B. Taktični nosilec gibanja. 1. Zanesti se je treba le na lastne moči. 2. Odpdsati: a) kritdčne intelektualce b) zlate dečke c) študentsko gibanje 3. Nosilec gibanja je akcdjska sku-pina. Ta je navznoter trdna in na-vzven napadalna. 4. Zaveznikd pridejo po u&pehih. C. Načela. 1. Skrbno izbrati čas, kraj in sredstva akoije. Prisiliti nasprotnika, da sprejme spopad v razmerah, ki jih sami določimo. 2. čimbolj izkoristiti faktor presene-čenja. Napadati tam, kjer nasprot-nik najmanj pričakuje. 3. Držati inioiativo ves čas y svojih rokah. Ne dati nasprotndku pre-daha. 4. Faktor časa dela v prid nasprotni-ka. Ne sprejeti dolgega boja. 5. Nikoli sprejeti frontalnega spopada. 6. Taktične cilje je treba velikokrat žrtvovati za strateško prednost. Opustiti spopad, v katerem v raz-meroma kratkem času nismo do segli pomembnejših uspehov. 7. Akoijo hkrati usmeriti na manjše število ključnih področij. D. Sredstva. _ 1. Najučinkovitejša so sdcer legalna, M a mejna sredstva. W 2. Ne izzivati nepotrebnih spopadov s silami reda. 3. Izkoriščati skušnje happeningov in M podobnega. Toda odpisati mitolo- ^ gijo spontanosti, ki je povezana s temi formami. 4. Skrbno programirati akcije. Vna-prej določiti čas, kraj, obseg, tra-janje. 5. Zaporedoma kombinirati čim raz-ličnejše načine. Zrabl: R. Močnik 15 MATJAZ HANŽEK RAPORT NO. 1: raportiramo programirano umetnast V V V V V V V V o "b c č d e f g h i j k lin o p r s 3 t u v z z f> f 1 S Ž b g m s t c h n u o n i j p v d e '& r z a g n p z b h j r z c i li s t c e 1 3 u d f in o v a h k š v b i 1 o z c e m p ž 6 L n r t d g j š u p i m r u b e n s v C j J8 Z 6 g k o z d h 1 p t a e a o t b f k p u c g 1 r v fi h m s z d i n r, ž MARKO POGAČNIK RAPORT NO. 1: raportirarao pro^ramirano umetnost PODATEK 121111 121112 121T21 121122 '121211 121212 121221 121232 122111 122112 122121 122122 122211 1.2?212 122221 122222 211111 211112 211121 211122 211211 211212 211221 211222 212111 212112 212121 212122 212211 212212 212221 212222 123123 123132 123312 123312 132312 312312 312321 312231 312231 321231 2312^1 231213 231123 231123 213.123 123123 Podatek za program horizontalne smeri je (1), puščičast znak obrnjen z ostrino gor (pri var. 1), oziroma v desno (pri var. 2) in (2) enak znak obrnjen z ostrino dol (prl var. 1), oziroma v levo (pri var. 2). Podatek za program vertikalne smeri vsebuje tri vertikalno različne lege (1, 2, 3) za vsako horizontalno vrsto znakov. Lege so različne tako, da leži lega 2 za e svetu? če upošte-; vamo intencionalno zvrst čistih aktov zavesti y nji-hovem imanentnem, a vendar končnera zaporedju, te-daj se subjektivni um kot faktor za religioznost ab-solutizira; čutnost pravzame vlogo misli. Kajti tudi askeza je le ena plat človekove čutne narave, le" da homo religiosus ne upošteva zgodovinske nujnosti da-nega bivanja, marveč iz danega bivanja verjame v slepo nujnost zgodovine: kot subjekt se torej abso-lutizra, kot objekt pa se relativizira. Nedvomno je prav v tej strukturi očitno mogoče ne spoznavni — in seveda tudi pozitivistični — usmerjenosti dokaz-ljivo obravnavati zgodovinsko vlogo relegiozne insti-tucije in njene lastne ideje. Na tej relaciji (namreč na relaciji institucija: ideja) se ideja kot gibalo pojav-lja v hierarhičnih strukturah institucije in hkrati kot počelo uveljavlja dogmo. Zrenje na svet naj bi torej bilo vselej ujeto med institucijo in idejo^če subjek-tivni um objektivizira svojo imanenco. V tem pri-'meru se zrenje na svet spreminja v ideologija, vero-vanje v akcijo, dogma v zakon. To prenašanje katego-^ične in tudi. eksistencialne obrobne. problematike ima pa za razvoj človeka svoje vzrokg .in posledice, učinke in spreminjanja. Možnost je .v-ka.tegGričnem načrtu, ki izbere teoretično strukturo kpt temelj pri zrenju spoznavnili aktov. Oibljivost intencionalnih zavestnih aktov se torej ne ustavlja pri izikustvu, mia^r-več v eshatologiji; filozofijo nadomesti. tfeblogija, člp-veka bog. To bi naj bil izvirek umevajoče prepoznave, ki zanika resnico in bivanje. Po mejrii možnosti gib-ljivega umevanja se razkriva religiozna predstava o svetu in se vrašča v svet. Vraščanje predstave v svet pa je in ostane temeljni, poglavitni problem človekove časovne in prostorske situacije, čeprav izvira pred-vsem iz razkrivajočega umevanja o svetu. če bi samo poskusili ovrednotiti razliko med prvim in drugim, bi ugotovili, da je entiteta možna v realizirani člo-veški situaciji, v opredmetenem stvarstvu, v objekti-viranem subjektu. Kakršnikoli bi že bili dokazi za obstoj zgodovinske nujnosti te entitete, kakršna bi že bila samo-uničujoča religiozna predstava o svetu, še zmerom bi človeška situacija bivala v svetu. Bivanje pa je obstojno na način bivanjskega, to-rej kot bivajoče v času in prostoru preko vseh kate-goričnih oblik življenja, ki uvrščajo celovito zrenje na svet v subjektivni um. O eshatologiji moremo torej zatrdno ugotoviti, da je preizkusni kamen teizma in ateizma, vendar v tistem pomenu, ko zrenje na svet izginja (se spreminja) in na njegovo mesto stopa konkretna, torej hic et nunc realizirana situacija, zgodovinska situacija. A bivanje v zgodovinski situa-ciji projicira zmerom antropološko intenco, ki je sre-diščna točka v programiranju za kontinuiteto dejan-skega in danega. Ker pa je perspektiva v eshatologiji kontinuirana, ker nosi v sebi in po sebi imanentno zgodovinskost, skuša ovrednotiti zavest. Toda s čim ovrednoti; kakšne instrumente raziskuje v pozitiviz-mu oziroma vse bolj v eksperimentu? Kakšen je v bistvu izvirek zavestnega in umskega obsega čistih, torej intencioniranih aktov? Ali more subjektivni urr. aktivno omejiti čas in si podrediti njegovo pros sko dimenzijo? Prav v religiozni povezavi zavestno opredeljiv2* akcij, ki skušajo omejiti obliko življenja, prav v ira- 19 cionalnem motivu, pa tudi po motivaciji, prav tako pa v nerazrešljivem situacijskem konfliktu se pojavi omejevanje intencije, vendar na način razširjanja idejnosti. Zgodovinska situacija mineva s časom, um-ska pa v prostoru zre skozi čas novo prostorsko di-menzijo. Seveda zdaj ne mislimo na situacijo kot takšno v eksistencijalističnem pomenu, marveč pred-vsem v fenomenološkem temelju, ko se umska struk-tura spreminja v intencijo, ko subjektivni um izginja v obči akciji (to je, v človeškosti), ko zgodovina pre-rašča dogajanje. Vendar: »Samoodprava subjekta je njegova zmaga, ta zmaga pomeni, da svet ni več raz-polovljen, da je povsod samo še kritična zavest, da je torej povsod samo še subjekt, da subjekt povsod srečuje le samega sebe, ali v humanističnem slovarju: človek srečuje povsod le samega sebe.« (Dušan Pir-jevec: Vprašanje o humanizmu, PROBLEMI, št. 62, 1968, str. 248) Iz pričujočega teksta oziroma odlomka moremo razbrati, da človek srečuje samega sebe, da torej pomeni svojo imanentno strukturo glede na zgodovinsko označeno zavest, da se zagrize y subjek-tivni um in ga deklarira v imenu ne-intencije, ne-ak-cije, z dragimi besedami, v samozaprtosti. To pa po-meni z drugimi besedami, da človek postavlja sebe proti sebi kot absolut, ki svoj subjekt, prav tako pa seveda svoje zrenje na svet relativizira v možni pro-gramiranosti, v akciji in zgodovini. Dalje, to pomeni, da človek postavlja sebe proti sebi kot boga in da sreča v projekciji samega sebe kot boga. In če «... podrejenost tej avtoriteti ne dopušča, da bi se smisel diference šele p'ogajala' za svojo resnico in za svojo pravico, pa čeprav se temu dogajanju pravi dialog.« (Dušan Pirjevec, Vprašanje o humanizmu, PROBLE-MI. št. 62, str. 255, 1968), tedaj intencije subjektivnega uma šele v družbenem protislovju konservirajo čas in možnost mišljenja, kar pomeni, da se možnost mišljenja omejuje predvsem in zgolj na ideologijo, da se prostorske dimenzije ožijo glede na umevanje v svetu. Posamezne intencije torej morejo navidezno izraziti zunanjo skorjo zgodovine, a pri tem izgublja-jo dogajanje, ki je pogojeno s subjektivnim umom. Transcendenca objektivnosti (sa-moocfcprava subjekta je njegova zmaga) pomeni temeljni princip za esha-tologijo: pomeni zmago religije nad zgodovino. Kajti uničenje subjektivnega uma srečuje uničeni subjekti-vni um, to je, objektivni razum na ravni tiste dife-renciacije, ki ji pravimo rellgija in ki jo označujemo z izginotjem človeka. V tem je pravzaprav formalna moč sleherne institucije, bodisi božje bodisi ateistič-ne, tukaj postane vprašljivost o subjetkivnem umu in o zgodovini družbena; tako na primer slišimo skoro zmerom s strani marksističnega in družbeno-političnega, predvsem pa ideološko-ekonomskega zre-nja na svet zdravorazumske očitke, da je religija opij za Ijudstvo ali pa, da je religija opij ljudstva, kar se pa seveda niti v najmanjši meri ne sprašuje o subjek-tivnem umu, zavestnih aktih in diferenciacijah, mar-več postavlja na mesto uma vprašanje o ljudstvu; to vprašanje o ljudstu pa ima ideološko-instrumen talni, če že ne državni pečat, in je religiozne narave; ali ni hkrati »Ijudstvo« opij religije? Ali ni v mark-sističnem kontekstu ljudstvo pojmovano kot esha-tološka zgodovinska omejenost z absolutnimi-občimi (četudi človeškimi) merili? Ali ne sreča zgodovinska omejenost institucije, kjer svet ni več razpolovljen? Ali se ni vera v boga spremenila v vero v učlovečenje, v človeka, dalje, v vero v ljudstvo in zaverovanost v znanosti, le na neki drugi ravni, kjer je izginil bog, človek, ljudstvo, znanost? šele relativizacija je sprevidela prezrto gibanje in ga preusmerila po programskem modelu kot inten-cijo čistih zavestnih aktov in čistega izkustva; preu-smerila je gibljivost subjektivnega uma v komunika-cijo obče objetkivitete. To pa zdaj ne moremo misliti kot edini smisel in kot posebno relativizacijo, tem-več prav nasprotno: posebni subjektivni um označuje totaliteto, ki je po svojem bistvu družbeno-protislov-na. Prostorske dimenzije se razširijo, časovne zožijo; glede na danost čistega izkustva pa ugotovimo, da so prostorske dimenzije neodvisne od časovnih, če ni v njihovem imanentnem sorazmerju gibanja, če bo-disi prostorske bodisi časovne dimenzije nastopajo in se srečujejo druga proti drugi kot totalitete. Vse-kakor se tudi dimenzije izenačujejo v zgodovinski akciji, čeprav nikdar ne sprevidijo programa za gi-banje. V tem protislovju je skrita misel o bistvu re-ligije in nepovezanih družbenih komunikacij, ki šele pogajajo za eshatologijo. Posebni subjektivni um je in ostane torej kot struktura mišljenja, vendar v tistem pomenu ostaja-nja, ko se negativni, često absurdni in celtf nihilistič-ni eshatološko-moralni kategorični imperativ pokaže kot edini smisel za človekov obstoj. Mišljenje iz esha-tologije konservira čas, identificira bivanje po ideo-loških in institucionalnih enačicah, dalje — reducira svet le v prostorsko-telesno dimenzijo, torej v sta-tično totaliteto; namen religioznega verovanja pa je, da se prav statične totalitete razreši in da sicer z akcijo uresničuje objektivne in gibljive vrednostne programe. Razkol m6d akcijo in reakcijo je nujen, dvojnost enega in istega mišljenja pa je enovita, saj more vzdrževati v sebi niz časovno zaprtih prostorov. A v zaprtih, še posebej časovno zaprtih prostorih je skovano etično-vrednotno merilo za moralne-vrednost-ne razsežnosti. Seveda pa identificiranje eshatološko-moralnega kategoričnega imperativa integrira druž-beno tendenco, akcijo^ svobodno voljo, racionalno moč itd. Ta in tako dalje pa še zdaleč ne pojasnjuje izvora družbene tendence, niti ne skuša pojasniti ra-cionalnega ali iracionalnega motiva glede na subjektiv-ni um. Zgodovinska situacija namreč pomeni struk-turo človeškega obstajanja, čeprav ne morejo posa-mične historične situacije predvideti eshatološkega pomena za akcijo. Nimamo oprijemljivih, končnih in absolutnih točk, da bi porušili izkustvo in ga na-domestili s paradoksom, vsaj v zanosu časa ga ni-mamo; morebiti se oprijemajo totalitarne družbene skupine prav zategadelj ideološko-idejne »nad-stavbe«, pravzaprav pa zato, ker so izbrisale časovno dimen-zijo v zgodovinski situaciji, ker so z eshatološko di-menzijo narekovale moralni, torej predvsem akcijski program. Verovanje v razumsko sistematiko sveta prevlada. To, kar je naravno, naj bi bilo racionalno, to, kar je človek, naj bi pomenilo animal rationale. Duhovni-akcijski cirkulacijski proces se igra slepe miši, in to tako, da animal rationale lovi svoj rep, svo-jo vsakodnevno usodo, svojo objektivno ne-izrablje-nost. Ta proces bi lahko poiraenovali z družbenim protislovjem. Fikcija pa bi bila, če bi absolutno upoštevali moti-vacijo družbenega protislovja pri razreševanju vpraš-Ijivosti o smislu religiozne predstave, če bi torej s preizkusom izkustva na čistem naravnem področju poskusili le dokazati transcendenco, če bi navsezad- 1 nje sleherni miselni (pa tudi čutni) akt predvideva) kot čisti fenomen. Spoznavno območje po sebi na rekuje stvarnost in transcendenco, torej dualnos preizkušenega humanističnega principa in pozitivistio m nega-relacijskega principa. Tudi mistika vsebuje dual- ¦ nost, namreč razkol med dialektiko v družbeno-proti ™ slovnem smislu in teološko-eshatološkem smislu, lc da je skupni jezik zanikan. A evidenca te dualnosti je razrešena v religiji, razrešena je na način skupnih temeljnih znakov, faktorjev in elementov. Interpre-tiramo lahko človekovo celotost po pragmi ali po spekulaciji; subjektivni um molči, njegova projekcija se izraža v tendencioznosti (bodisi za napredek bodisi za zgodovino). Možne perspektive v eshatološkem po-menu skupnega jezika na religioznem območju, to je na območju temeljene raklanosti v svetu, zabrišejo časovno in prostorsko dimenzijo; to pa se zgodi ta-krat, ko edino akcijo determiniramo v smislu reak-cije, ko zgodovino pojmujemo kot usodo, faktum, ko faktične znake prepuščamo naključjem iz akcijskega nekontroliranega programa. Intencioniraai čisti akti zavesti postanejo vrednote za subjektivni um, z dru-gimi besedami, sacramentum proklamira, medtem ko profanum programira. Resnica je v programiranju kontrole na osnovi temeljne dualistične razklanosti v svetu, je v izhodiščnici časa in prostora, ki se gibljeta skozi našo zavest, je v kritični kategorizaciji sakral-nega (vrednotnega) in profanega (vrednostnega). Ja-sno pa je, da tak brezsistem išče za dualnost na eni kot na drugi strani dokazljive sisteme, organiziranje, celo institucije. Vsi sistemi so radikalni. »S smrtjo boga in uma torej odpade temelj vsega našega vredno-tenja, ki postane s tem breztemeljno — to je skrajna posledica najvišjih vrednot.; (Ivo Urbančič, Radika-lizacija in konec evropske morale, Problemi, št. 52, 1967, str. 671), to bi naj postal stavek za razvoj uvi- m devnosti evidentirane dualnosti, zakaj vrednote — pa ¦ tudi najvišje kot vzrok in posledica, kot možnost in " pogoj itd. — izhajajo iz breztemeljnih, zato pa čistih zavestnih aktov, iz predstavnega območja resnic, in ne obratno; in če zatrjujemo, da sta bog in um mrtva, tedaj ne zanikamo temeljev, ne, dokazujemo le ak-cijski radij zgodovinske situacije, ki je lahko radikal-na; in če dokazujemo, da je brez-temeljnost zgolj po-sledica najvišjih vrednot, tedaj nismo vzeli kot izho-diščno točko za programiranje zavestne kontrole mo-rebitnih vrednostnih vzrokov, temveč brez-vrednote. Vprašanje o smrti boga in uma je torej hkrati vpraša-nje o resnici, ne pa o smislu. Resnica o času je v smislu intencije, je absolutna breztemeljnost; je gibljivost subjektivnega uma po isti krožnici, torej circulus vitiosus; je zaprti prostor, zreduciran na eno samo idejno točko, kjer preneha bivanje. Ker pa so intencije v zavesti različne, nasto-pa glede na smisel diferencialni kvantum resnice, tosej večsmisel, izhajajoč iz časa in prostora, iz zgo-dovinske situacije. »Nenehno potekanje in gibanje vsega je nenehno postajanje in razpadanje, ki se večno enako spet vrača. To je najprej popoln izgin ,biti' v tek postajanja, vendar obenem v yečnem vračanju enakega ekstremno bližanje veonosti ,biti.'<< (Ivan Urbančič, Radikalizacija in konec evropske morale, PROBLEMI, št. 53, 1967, str. 683). Torej, vse nenehno poteka in se giblje — ta ugotovitev bi sicer bolj pristajala Heraklitu — a vprašanje je, kako se vse spreminja in s tem izginja v nič, ne v nekem do vršenem večnem krogu, temveč v ekstremni vrednosti, ki naj pomeni vrednoto. (Nadaljevanje na 29. strani) Zdi se, da je ostal za vedino Freudovih nasledni-kov bistveni pri&pevek njegovega razkritja, ki pode-ljuje psihoanalizi njeno pomembnost in aktualnost, neopažen, nedoumljen ali vsaj slabo zapažen. Vzrok t^a je poglavitna obsedenost, ki preganja zahodno misel in Freuda sainega: obsedenost od subjekta in skoraj vsesplošna nezmožnost, da bi mislili zunaj tega prepričanja. Vendar ugotovi Freud iz prouče-vanja nevroz, da obstoji neka izguba teksta, izvira-joča predvsem iz represivne organizacije družbe1, in da je lahko zgubljeni tekst spet najden, toda defor-miran (sicer sumljiv termin, ker nas pušča verjeti v obstoj in trajnost nekega prvotnega teksta), obde-lan, transformiran, podvržen operacijam, ki so ana-logne proizvodnji pravega književnega teksta. Kot pojem delovnega značaja, navezan na določen polo-žaj teksta, služi »nezavedno« sočasni definiciji mesta ponovne pridobitve zgubljenega teksta in (defindciji) mehanizmov transformacije, ki.jim je podvržen ta tekst. Od osnutka b dalje kaže Freud zanimanje za to, kar bi lahko imenovali dinamika teksta; njegov pro-ces vpisa in pojavljanja, kjer spoznavamo specifične poteze pisanja: »sled«, »raza« (frayage), »vlom«, »naknadno«2. Pomen sanj in Psihopatologija vsakda-njostic bi bdle predvsem tekstualne analize, ki slu-žijo razkrivanju slovnice, preureditev in prerazdeli-tev zgubljenega teksta. V polju, ki je lastno polje psihoanalize, se pravi v najboljšem primeru v polju ponovne pridobitve teksta, zgubljenega z učinkova-njem sistema zahodne družbe, miselnega in ekonom-skega sistema3, kaže Freud pred razvojem lingvistike znatno poznavanje tekstualne proizvodnje in dina-mike, preskokov, zamenjav, ponovnih umestitev, ki jim je podvržen ta tekst, kot (tudi) inter-tekstualnih menjav (organska izpreobrnitev, simptomi premešča-nja, nadomeščanja itd.). Zdi se, da smo v prisotno-sti vseh tekstualnih postopkov, vse tekstuaine orga-nizacije, kjer se nahaja pisani tekst (književnost) na privilegiranem mestu. Morali bi se torej nadejati, da bomo videli pri Freudu prodornost, enako tisti, ki jo pokaže za dešifriranje »nezavednega« teksta, (tudi) 4ede na pravo književno dejstvo. Freud je res bil . ^rasten bralec, »neutrudljiv«, kot pravi sam za Leonardač. Razen tega je znal na način kultivirane buržoazije svoje dobe olepšali kore&pondenco in aa- * polniti svoje spise s prilaščenimi citati. Toda v tem je nekaj več: ime neke osebe iz književnostd, ki bo postalo eden izmed temeljnih pojmov psdhoanalize, in (v Pomenu sanj) analiza neke druge osebe iz gledališča, Hainleta, ki služi v primerjavi s prvo te-mu, da pokaže okrepitev potlačitve v naši družbi in iz tega izvirajoče nevratične učinke. Ce zagotavlja književnost znamenja in potrjuje hipoteze analitičnega raziskovanja, potem bo po ne-kem nujnem obratu sama postala predmet spraše-vanja. Potek tega gibanja vodi Freuda najprej k temu, da išče v književnosti vzorno oporo analitičnega raz-iskovanja (toliko bolj, ker je ta tekst berljiv za ves svet), in da nato sprašuje v književnosti po vzroku te opore, da jo naredi za eno izmed področij izsle-dovanja, analitične »radovednosti«. Torej ne bi bilo ničesar presenetljivega, če bi srečali pri Freudu neko pojmovanje »umetnika«, »ustvarjalca«, »pisatelja«, »pesnika«, pojmovanja »dela« in procesa njegovega »ustvarjanja«, branja in bralca, in ti pojmi so očitno odvisni drug od drugega. Za Freudov komentar k Jensenovi Gradivi se zdd, da zadeva bolj kot preprosto analizo sanj in norosti piredvsem neki teoretični problem. Freud navaja ta problem od prvih vrst, ko pravi, da »postanemo ne-kega dne pozorni na sanje, ki niso sanjane, marveč jih pisatelji pridajo svojim imaginarnim osebnostim. Zamisel podvreči preizkusu to vrsto sanj se lahko zdd presenetljiva in nekoristna; uzrta iz določenega kota pa ne vsebuje ni^esar neupravičenega«. Vendar je posvetil Freud velik del svojega spisa poskusu upravičenja. Freudovo vprašanje se da formulirati tako: Kako se dogaja, da so sanje, ki si jih je izmis-lil avtor in jih pridal zaradi potreb fikoije neki oseb-nosti, prav tako dovzetne za analitično interpretacijo kot »dejanske« sanje? Kako se pravtako dogaja, da so fiktivne osebnosti opisane na tak način, kot da so podrejene istim duševnim silam kot dejanske ose-be? Freud vzpostavi torej najprej razlikovanje med dejanskostjo in imaginacijo. Vendar ne ostane to razlikovanje y mejah klasične psihologije, po kateri pripada sen imaginaciji in ni na noben način priso-jen »dejanskosti«. Freud torej postavlja na eno stran dejanske sanje (wirklichen Traume) — sanje, ki jih je doživel neki dejansiki subjekt -— tn na drugo stran imagdnarne sanje (»dejanske sanje minejo, ne da bi jih 2aiali brzdati in ne da bi spoznali njih zakone, kaj naj torej rečemo o svobodni proizvodnji sanj v fikciji«). Pojmovno polje, ki določuje to delitev, ob izhodišču ni vzpostavljeno. Gre za nasprotje zavedno /nezavedno? Toda pisateljeva proizvodnja ne pobeg-ne »nezavednemu«, ki vselej pokriva »zavedno« pro-izvodnjo. Gre za stanje, v katerem se prikazujejo te proizvodnje: z ene strani spanje in z druge budnost? Morda — kasneje bomo videli, kako vzpostavi Freud posredni termin, ki omogoči prehod od enega do drugega. Toda že zdaj je treba zabeležibi, da pušča Freudova delitev ob strani to, kar je v obeh skup-nega: tekstualni značaj, ki omogoči, da se lahko pdsava, pisani tekst, brez nujnosti nekega posredo-vanja naveže na branje, podobno branju sanj; in da je ta delitev, ki temelji na centralni vlogi »sub-jekta«, vir vseh Freudovih težav. Razlika med »dejan-skim snom« in »imaginarnim snom« ne poudarja tekstualnih razlikovanj, ki bd se lahko pojavila iz njune primerjave, torej branje teksta samega, mar-več neko stanje in neko zmožnost (imaginaoijo), pri-dano »subjektu«. Da bi pojasnil, zakaj se da inter-pretdrati »imaginarne« sanje tako kot »dejanske«, se mora Freud (izhajajoč iz nasprotja dejansko/imagi-narno) zateči k posrednikom. In predvsem na naj-manj opazni ravni se zdi, da brez razpravljanja sprejema teorijo umetnosti kot posnemanja. Mime-sis je vsebovan v terminih njegovega vprašanja: če sta (umetniško) delo in dejanskost kot predmeta neke nove vednosti (psihoanalize), katere pisatelj ni mogel poznatd, zamenljiva drug za drugega, tedaj mora eno posnemati drugo in to posnemanje mora biti popolno. Toda od kod prihaja ta popolnost? »Mi, bralci, bi morali biti presenečeni, da vidimo posto-pati Norberta Hanolda in Zoe Bertgangovo v vseh izrazih njune duševnosti, v njiinih dejanjih, kot dejanski osebnosti (wirklichen Individuen) in ne kot štvaritvi nekega pesnika (Geschopfe eines Dichers).« Freud se tako močno drži soglasja »dela« z dejan-skostjo, da se glede dveh mest, kjer se v Gradivi pojavijo neverjetnosti, trudi pokazati, da nista ne-združljivi z dejanskostjo, še posebej, ker je lahko dejanskost razširjena in zadeva »vire, od koder črpa pisatelj ta del svojega dela«. Ta razširitev pojma de- FREIDIN RNJIŽEVNA STVARITEV" janskosti, ki obsega »nezavedno«, je za Freuda bist-vena, zato da lahko ohrani realistično pojmovanje »umetnosti«. Na vsak naoin priznava Freud med de-lom in »ustvarjalcem« obstoj nekega takšnega raz-merja: če kaže delo določeno vednost (vednost, ki je toliko vprašljiva, kolikor prepozna v nji znanost to, kar je dosegla po svojih lastnih poteh), potem je ta vednost nujno odvisna od nekega »subjekta«, ki bi bil njen nosilec, pa naj bo to premišljeno ali ne, zavedno ali ne. Lahko se vprašamo, če ni to vprašanje (v terminih, v katerih je postavljeno) od-visno prav od polja, na katerega se naslanja »zna-nost«, ki ga postavlja: polje metafizike z dualizmi, ki so v tem vsebovani — dejansko/imaginarno, znak in smisel, označeno in reprezentacijad, itd. —, teolo-gije — odnos ustvarjavca do svoje stvaritve, subjekta do predikata v nekem razmerju kot PES, kjer ni S nikoli reduciram na skupnost svojih predikatov, drugače rečeno, kjer ni subjekt nikoli učinek teksta, marveč obstoji pred njim kot vzročna substanca, nujna za proizvodnjo teksta — in končno ideologije, v kolikor predpostavke, na katerih temelji to raz-pravljanje, niso same izprašane. Metafizične in teolo-ške predpostavke so sicer jasno vpisane v ta Freu-dov tekst: »(Pesniki in pisatelji) poznajo med nebom in zemljo reči, o katerih se naši šolski modrosti še sanja ne. Nam, navadnim ljudem, so y spoznavanju duše učitelji, kajti napajajo se v virih, ki še niso dostopni znanosti...« in nekoliko dalje »ti globoki poznavavci človeške duše, ki smo jih navajeni časti-ti v pesnikih«. Toda potem, ko je že priznal odnos, in to octnos vzročnosti, med »pesnikom«, »pisate-ljem«, in njegovim »delom«, vidimo, da Freud okleva glede posebnih potez tega odnosa. Ceprav se zdi, da hoče narediti iz pesnika privilegiran »subjekt«, soroden Stvarniku, postavljen med nebo in zemljo, »subjekt« z nekim spoznanjem, ki ni dano ostalim ljudem, »profanim«, in ki mu je s tem namenjena usoda zasluženega čaščenja, pa kljub temu poda še drug odgovor: »Toda v duševnem življenju je mnogo manj poljubnosti in svobode, kot se ponavadi misli; morda ju sploh ni. Kot vemo, se to, kar imenujemo v zunanjem svetu slučaj, konča z razrešitvijo v zako-nih; tudi to, kar imenujemo v duševnem življenju samoglavost, odgovarja zakonom — ki jih še nejasno slutimo.« Na tem mestu daje Freud razumeti, da je »delo« bolj objekt za neko vednost, ki se mu prilaga, kot pa mesto nerazložljive, nadnaravne vednosti. Si-cer pa se Freud ne upa odločiti za eno teh dveh možnosti. Ne more se odločiti, da bi gledal na umet-niško proizvodnjo kot na katerokoli drugo duševno proizvodnjo, vendar pa je tudi ne more več prepu-stiti samo estetskemu vrednotenju. Pokazatelji teh omahovanj so številni. Zaznavajo se v pogosto spre-jeti vprašalni obliki, v nekoliko prekmalu prekinje-nih odstavkih. Termin profanega zadobi torej ves svoj smisel. Freudov korak je posebno previden in celo malo prespoštljiv, da ne bi kazal težnje, pomšiti v tem nekaj malikov. »Toda naš junak Norbert Hanold je bil čista stvaritev pisateljeve ima-ginacije; pisatelju želimo boječe zastaviti to vpraša-nje: je bila njegova imaginacija podvržena drugim silam kot samo—lastni poljubnosti?« Boječe vpra-šanje, trenutno brez odgovora (ki pa je že bil pred-postavljen malo višje, ki ga utemeljujejo, vprašanje, ki nakazuje nedvomno neko zahrbtnost in pušča predvidevati postopek, ki ga hoče Freud uporabiti, toda vztrajno vprašanje, ki se ga da drugače formu-lirati: s kakšno vednostjo razpolaga pisatelj, kateri so njeni »viri«, kakšna so razmerja te vrednosti do vednosti znanosti (stare, klasične psihiatrije, in no-ve, psihoanalize). Freud (ne pozabimo, da želi zago-toviti veljavnost analitične metode in njenih rezul-tatov na delih fikcije) hoče doseoi potrditev svojih pogledov na »nezavedno« in sanje z zaključki, ki se nalagajo s proučevanjem književnih del. Ta potrdi-tev je poleg tega pomembna zaradi metodoloških razlogov: zares, romaneskno delo predstavlja sintezo tega, kar dejansko analizira psihoanaliza. Treba je pokazati, da naletimo na iste elemente, na iste du-ševne procese, pa naj »delujemo na en ali na drug način, pa naj se ukvarjamo s pacientom ali »ustvar-jamo« osebnost. Freudu gre torej za to, da bi do-umel status dela, da bi določil mesto, ki ga zavzema med ostalimi duševnimi proizvodnjami, da bd spoznal proces »književnega ustvarjanja« in razkril, zakaj nekateri ljudje zmorejo takšno proizvodnjo, če pa drugi ne zmorejo (kot vidimo, je Freudova pozicija tista običajna, po kateri je lahko poezija v nasprot-ju s tem, kar trdi Lautremont, le delo enega in ne vseh). Nedvomno »poznajo pesniki in pisatelji med nebom in zemljo reei, o katerih se naši šolski mod-rosti še sanja ne« (in tukaj se Freudovvo pojmova-nje prav nič ne loči od romantične, buržoazne in krščanske vizije pesnika), vendar piše Freud v nekem drugem odlomku: »če spada razumevanje, ki je pri-vedlo pisatelja k ustvaritvi take vrste izmišljenega romana, da se ga lahko analizira na način dejan-skega medicinskega opazovanja, v vrsto spoznanja, potem bi radi spoznali vire tega spoznanja.« Komen-tar h Gradivi je bil napisan y letih 1906—7. če je stopil Freud v tej dobi iz svoje »vzvišene izolacije« in če je psihoanaliza končno postajala priznana, pa se je morala še boriti proti predsodkom klasične psihiatrije in si zagotoviti pridobitev novih področij. Čuti se, da Norosti in sanje? odgovarjajo tema zah-tevama. Z eoe strani je Freud zadovoljen, da lahko koraka v območju književnosti nekoliko bolj trdno — in dodatek k drugi izdaji kaže glede tega v obliki zmagovitega poročila na uspeh (»V petih letih, ki so minila, odkar sem napisal to študijo, se je psihoana-litično raziskovanje ohrabrilo in pristopilo z drugih gledišč h krijiževni stvaritvi«) — in z druge strani je dovolj srečen, da je psihoanaliza v soglasju s kakš-nim književnim delom in zmožna dati pravilno inter-pretacijo sanj in norosti fiktivnih osebnosti, da torej stara znanost, psihiatrija, »ravnaje se po svojem poenostavljujočem pojmovanju«, ni znala drugega kot razvrščati norosti t neko »pomanjkljivo« in po leg tega neprimerno »klasifikacijo« in formulirati o junakih sodbe čisto moralnega značaja (»psihiater bi ožigosal našega junaka z degeneriranostjo«). Za-hvaljujoč psihoanalizi je tako pisatelj odet v status, ki ni daleč od znanstvenega. »Morda s tem, da opa-zujemo njegovo delo kot psihiatrično študijo, delamo za večino slabo uslugo pisatelju. Pisatelj, pravijo, se mora izogibati psihiatrije in pustiti zdravnikom opis morbidnih primerov. Dejansko ni noben resničen pisatelj upošteval tega pravila. Predstavitev človeko-vega duševnega življenja je dejansko njegovo pod-ročje; vselej je bil pred znanstvenikom in (še) pose-bej pred znanstveno psihologijo... Pisatelju se ni treba niti za korak umakniti psihiatru in obratno; ne da bi izgubil kaj od svoje krasote, se lahko pisa-telj popolnoma pravilno ukvarja s psihiatrično te-mo.« Toda Freud gre še dalje. Primerjava med (staro) znanostjo in pisateljem se jasno obrne v prid slednjega: »Znanost ni dorasla pisateljevim de-lom. Med dedno-konstuitucionalnimi preddispozicija-mi in stvaritvami norosti, ki se kažejo kot povsem slučajne, pušča znanost neko razpoko, ki jo zapol-nijo pisatelji. Znanost še ne sluti pomena potlačitve, še ni spoznala, da za doumetje univerzuma psihopa-toloških manifestacij absolutno potrebuje nezavedno, še ne išče vzroka norosti v duševnem konfliktu, še ne zapopada simptomov kot proizvodov kompromi-sa. Mar se pisatelj postavlja sam proti znanosti? Nikakor, če lahko avtor te študije (Freud) označi svoja lastna dela kot znanstvena...« Freud najavlja tukaj razmerja, ki se lahko vzpostavijo med pisate-ljem in novo znanostjo — psihoanalizo — in kaže, kako zmore vednost psihoanalize razkriti vednost pisatelja, ki bi sicer lahko prešla neopažena. »Avtor, ki se od (leta) 1893 posveča genezi duševnih težav, ni nikoli ¦ mislil na to, da bi iskal potrditev svojih rezultatov pri pisateljih in pesnikih; tudl njegovo presenečenje je bilo veliko, ko je Cleta) 1903 v tre-nutku pojavitve Gradive uvidel, da je vzel pisatelj za temelj svojega dela prav to, za kar je avtor mislil, da je razkril novega iz virov medicinskega opazovanja. Kako je prišel pisatelj do istega spozna-nja kot zdravnik ali vsaj, kako je prišel do tega, da deluje, kot da bi poznal te iste stvari?« Nedvomno je postavljeno to vprašanje še preveč plašno, kajti Freud se še enkrat vzdrži odgovora. Kljub temu ome-nimo, da je zagrešil Freud tu lahko napako: ni čakal na Jensenovo Gradivo, da bi poiskal potrditev svojih rezultatov pri pesnikih. V resnici analiaira že v Traumdeutung (IV. poglavje, 4, 2, ko obravnava sanje o smrti Ijubljene osebe) dovolj široko Sofo-klovega Ojdipa, o katerem pravi, da ni »ničesar drugega kot neko postopno in subtilno razločeno odkrivanje — podobno psihoanalizii«, in zasleduje Ojdipovo sled v Hamletovi osebnosti. Tukaj bi mor-da lahko našli zasnutek odgovora na vprašanje, ki ga postavlja Freud tako plašno, vendar s takšno vztrajnostjo. Potem ko je pokazal, da so v nasprotju s tem, kar se dogodi v Ojdipu, otrokova poželenja v Hamletu potlačena, se loti Freud pojasnitve »junako-vih« obotavljanj, da bi maščeval očeta, z istim potla-čenjem. Toda berimo: »Grozo, ki naj bi ga prisilila k maščevanju, na-domesti kes, dvom vesti, da ne velja nič več od raz-bojnika, ki ga mora kaznovati. Prevedel bom v zave-dne izraze to, kar ostane nezavedno v junakovi duši; če bi po tem kdo rekel, da je bil Hamle;t histeričen, bi bila to ena izmed konskvenc moje interpretacije. Odpor do spplnih aktov, ki ga izdajajo razgovori z Ofelijo, se ujema s tem simptomom (histerijo); odpor, ki se je moral v naslednjih letih bolj in bolj polaščati pesnikove duše, dokler se ni jasno izrazil v Timonu atenskem. V Hamletu ni mogeF prikazati avtor ničesar drugega kot svoje lastne občutke. Georges Brandes pravi v svojem Shakepearju (1896), da je bila ta drama napisana takoj po smrti Shakes-pearjevega očeta (1061), torej v polni žalosti, in do-damo lahko, da so bili v tem trenutku otroški vtisa, ki se nanašajo na očeta, posebno živi. Poleg tega verno, da se je Shakespearjev zgodaj umrli sin ime-noval Hamlet (isto ime kot Hamlet). Kot obravnava Hamlet odnos sina do staršev, tako ima Macbeth* napisan v istem obdobju, za snov odsotnost otroka. Kot so lahko vsi nevropatični simptomi in same sa-nje interpretirani na več načinov in celo morajo bdti tako interpretirani, če jih hočemo doumeti, tako ima lahko vsaka resnična pesniška stvaritev, izvirajoča iz avtorjevih emocij, več kot eno interpretacijo. Tu sem skušal interpretirati najgloblje težnje pesnikove duše.« Ta oitat je bilo treba navesti zato, da bi občutili presenetljiv preskok, ki se pojavi v toku prikazova-nja. »Odpor do spolnih aktov, ki ga izdajajo razgo-vori z Ofelijo (gre torej za Hamletov odpor), se uje-ma s tem simptomom (Hamletovo histerijo); odpor, ki se je moral v naslednjih letih bolj in bolj pola-ščati pesnikove duše, dokler se ni jasno izrazil v Timonu atenskem.« Ta odpor torej ni tisti Hamle-tov, marveč prav Shakespearjev. Pred tem stavkom ni šlo za Shakespearja in šele sklicevanje na neko drugo njegovo delo nam je dalo vedeti, da pesnik ni Hamlet (zakaj ne?), marveč prav avtor. Vse se torej dogaja tako, kot da za Freuda (ne da bi se potrudil in nas o tem obvestil) samo po sebi, ne da bi bilo treba fco upravičiti, sovpada analiza fiktivne osebnosti in določitev njenih nevropatičnih simpto-mov z analizo avtorjevih simptomov. Ce sprejmemo Freudov lasten korak, bi se lahiko vprašali, ali ne izdaja naglica, ki jo izpričuje, ali ne izdaja zanj ne-navadna malomarnost stila neke nepričakovane »bo-ječnosti« pred občutkom »profanacije« (kot bi bilo razen tega dovolj enostavno navezati Shakespearja, o katerem govori, na njegovo lastno biografijo, tako da bi taisti Traumdeutung izhajal iz avtoanalize. pričete prav po smrti Freudovega očeta). V tem odlomku lahko zaslutimo določeno pojmovanje »književnega ustvarjanja«: delo s svojimi temami pošilja predvsem k avtorjevi biografiji: očetova smrt, odsotnost otroka. Zaradi tega izvira iz avtorje-vih emocij. Delo izraža njegove lastne občutke, in to na tak način, da je — izhajajoč iz dela — možna interpretacija najglobljih teženj pesnikove duše (nje-govo »nezavedno«, njegovi konflikti). Delo je izraz neke duševnosti. V njem prebiva nevidna, toda pri-sotna osebnost, ki jo (delo) zakriva in razodeva. 20 Morda ji pobegne, kot sen pobegne spečemu m simptom bolezni, toda ovaja jo in izdaja. Hamlerov odpor do spolnih aktov je Shakespearjev lasten od-par. Ne da bi ponarejali Frsudov tekst, lahko reče-mo, da je dokaz temu snov Macbetha: odsotnost otroka. Delo pošilja k nekemu smislu, ki je postav-ljen zunaj njega in ne zaznamuje teksta samega, marveč avtorja tega teksta. Tukaj imamo zasnutek vse književne kritike psihoanalitičnega kova, njenega ideološkega polja in njenih metod. ce je v razmerju do preproste biografske kritike točka, do koder pri-de, lahkotno premaknjena (avtorjevo »nezavedno«, njegovi nagoni, konflikti, to, kar — v tem, ko ostaja njemu prikrito — določuje njegove teme in podobe, namesto preveč preproste redukcije na dogodke iz življenja, na sentimentalne epizode itd.), pa vidimo, da ostane temeljni odnos »dela« do »avtorja«, teksta do »subjekta« nespremenjen. S tem, ko je izraz ne-kega avtorja, označujoče nekega označenega, katere-ga (oznacujočega) funkcija je reprezentirati, je tekst vselej drugoten, se pravi v odločilnem reduktibilen na nek drug bolj bistven tekst. Kasneje bomo videli, da je edina zmožnost, ki mu pripada kot lastna, pri-nesti »drugotno porabnost« slasti, »čar zapeljave«. Iz tega odlomka izhaja tudi možnost prienačitve fiktiv-ne osebnosti dejanski osebnosti. Tukaj obstaja isti mehanizem iluzije in hipostaziranja, ki določuje vse razpravljanje književne kritike. Vendar kaže Freud v Norostih in sanjah glede tega določeno p^evidnost; trudi se pokazati, da se zaveda preskoka, ki ga je izvršil: »Mi, bralci, bi morali biti presenečeni, da vidimo postopati Norberta Hanolda in Zoe Bertgaii-govo v vseh izrazih njune duševnosti, v njunih deja-njih, kot dejanski osebnosti in ne kot stvaritvi neke-ga pesnika ...«, in celo zaključi svojo študijo z opo-zorilom na fiktivni značaj osebnosti, ki jih je po drugi poti analiziral: »Toda ustavimo se tukaj, sicer bi tvegali pozabiti, da sta Hanold in Gradiva le pisa-teljevi stvaritvi.« Toda kot smo že videli, dela Freudu pri tem tekstu težave med drugim prav možnost, opazovati fiktivne osebe kot dejanske. Njegova pozi-cija v Norostih in sanjah ni več tista, ki jo je že sprejel v Traumdeutung, toda zaznamo lahko isto shemo: Freud hipostazira osebnosti in njih analize se loteva. Sam subjekt Gradive, nevropatični karak-ter junaka, mu gTe na roko pri tem posegu. Najprej se cfrži simptomov osebnosti, nato izvrši preobrat in da vedeti, da lahko imamo osebnosti in delo samo za simptome. Res je, da so to simptomi posebne vrste, ki dajejo »pisatelju«, »pesniku«, »umetniku« njegov posebni status v nevrozi — ali na robu ne-vroze. Freud pravi, da je Hamlet histeričen, toda če je odpor do spolnih aktov Shakespearjev, daje Freud razumeti — toda tega ne reče —, -da je bil tudi sam Shakespear histeričen. Pricakovani zaklju-ček, ki se kaže kot nek silogizem4, je »pozabljen«. Je bil ta zaključek nehote preskočen (cenzura pro-fanatoričnega dejanja?), ali pa je storil Freud to hote, kolikor mu ta zaključek še nadalje dela teža-ve, vsaj zato, ker ne zastavlja nekega vprašanja, ki se ga bo trudil kasneje razrešiti. Ko opiisuje značaj Jensenove osebnosti, pripomni Freud: »Takšna loči-tev imaginacije od razumske misli mu je namenila usodo pesnika ali nevropata; bil je eno tistih bitij, katerih kraljestvo ni iz tega sveta.« Tako torej: po-tem, ko je priznal, da se pisatelju »ni treba niti za korak umakniti psihiatru in obratno«, ko je spoznal, da »poznajo pesniki in pisatelji med nebom in zem-Ijo reči, o katerih se naši šolski modrosti še sanja ne« in da je pisatelj »vselej pred znanstvenikom in (še) posebej pred znanstveno psihologijo«, se zdi, da Freud ni več daleč od mišljenja, po katerem pripa-da pisatelj, pesnik (se pravi tisti, kateremu so prida-ni teksti, ki ga določajo za pisatelja ali pesnika, in to prav z ozirom na te tekste) analitičnemu razisko-vanju na isti način kot nevropat. To je jasno pove-dano v dodatku k drugi izdaji Norosti in sanj: »V petih letih, ki so minila, odkar sem napisal to štu-dijo, se je psihoanalitično raziskovanje ohrabrilo in pristopilo z drugih gledišč h književni stvaritvi. V tej ni iskalo več samo potrditve svojih odkritij o nevrozah pri ne-ustvarjalcih; stremelo je tudi k te-mu, da bi spoznalo, s kakšno zalogo vtisov in oseb-nih spominov je ustvaril avtor svoje delo, po katerih poteh, s kakšnimi procesi je bila ta zaloga vpeljana v delo.« Tako se zdi, da se »nevrotični Ijudje«, nevro-ze — morda izhaja to iz Freudove formulacije še na nek dvoumen način — razporejajo v poetischen (ustvarjalne) in unpoetischen (neustvarjalne>. Ta razvrstitev se v ničemer ne lo^i od banalno ideolo-škega pojmovanja »umetniškega ustvarjanja« in je določena z istimi predpostavkami: ustvarjalci so v nekem posebnem razmerju do norosti'. Delo je ma-nifestacija neke blaznosti, ki ga ima v lasti. »Stvari-tev«, »norost, »posedovanje«, »blaznost« so zamen-ljivi termini. Norost, ki ji je podvržena osebnost Gradive, določa na temelju njene imaginacije »usodo pesnika ali nevropata« in daje Jensenovi knjigi ta značaj kompozicije v obsegu, ki ga je Freud večkrat nakazal: zdi se, da je norost osebnosti popačen izraz samih mehanizmov, ki sodelujejo pri »ustvarjanju« umetnine. Da je to norost »ustvarjalca« povzdigoval romantizem, da je služila zagovoru pisateljev na škodo socialne vloge ali da je bila v freudovski per-spektivi, oddaljujoč se od svoje patološke zaključe-nosti, načeta s proizvodnjo nekega dela, to ničesar ne spremeni v stalni strukturi izrazov tega razmerja: nujno razmerje med proizvodnjo tekstea (dela) in neizogibno prisotnostjo nevropatičnega zinačaja ose-be, ki je proizvajalec tega teksta. čeprav ni nekoristno razkriti analogije in impli-oitno ideološko polje, pa vendar ne moremo Freudo-ve koncepcije reducirati na neko preveč preprosto formulacijo in pozabiti, da gre Freudu vselej za to, da bi bolje doumel mehanizme in oblike nevroze in pokazal, da pokriva ta nevroza brezmejno pod-ročje, daleč od tega, da bi zadevala le »katerega malega ubogega bolnika«, kot pravi Janet, ko govori o Rousselu. Poslednji Freudovi teksti o »književnem ustvarjanju« priznavajo in potrjujejo odvisnost ust; varjanja od nevroze in vzpostavljajo bolj podrobno mehanizem, shemo »književnega ustvarjanja«, pri tem pa povsero obnavljajo teme, ki so bile že raz-ložene v GradivL [FREUDIN KNJIŽEVNA L STVARITEV" V komentarju h Gradivi se Freud sprašuje, ka-teri so »viri« pisateljevega spoznanja, taikšnega spo-znanja, da se lahko njegov roman analizira na na-I Čin »dejanskega medicinskega opazovanja«. V toku spraševanja poda zasnutek odgovora: »Nedvomno črpamo pri istem viru, vsakdo s svojimi lastnimi metodami, in skladnost rezultatov dokazuje, da je vsakdo izmed nas dobro delal. Naša pot obstoji v zavednem opazovanju anormalnih duševnih proce--ov pri drugih, da bi (tem procesom) lahko uganili in izrazili zakone. Pisatelj postopa drugače; pozor-nost usmeri na nezavedno v svoji duši, posluša vse svoje moči in jim prilagodi umetniški izraz, namesto da bi jih potisnil z zavedno kritiko.« Paradoksalna in vendar nejasna formulaoija. Freud ne pokaže, v ^em obstoji operacija ,ki dovoljuje koncentracijo na svoje »nezavedno«, niti (ne pokaže), katere so »moči«, ki jim da »umetnik« »umetniški izraz«. Prav nasprotno lahko zaslutimo radikalno razliko med nevrozo in dejavnostjo pisanja, celo načelo izključitve, če nevro-za izhaja prav \z konfJiktov, povzročenih s potlače-njem »nezavednega« teksta, če torej književno delo izhaja iz dopustitve in vpisa (dvojnega vpisa, podvo-jitve) tega teksta. Dvoumnost freudovske pozicije, ki smo jo že podčrtali. Je delo postavljeno ob zna-nost ali se ga da primerjati z nevrotičnimi tvorbami? Lahko bi se vprašali, če ne nahaja zatekanje k sub-limaciji prav tukaj svojega izvora, če ni to zateka-nje sredstvo, da bi pobegnili problemu, ki je nereš-ljiv v teh terminih, spekulativna rešitev, da bi odpra-vili protislovje. Freud dopolni svoje pojmovanje »stvaritve« in »ustvarjalčevega« dela in pojasni, kaj razume pod »močmi«, v tekstu z naslovom Der Dicher und das Phantasieren* in na koncu 23. poglavja Uvoda v psi-hoanalizo (načini tvorjenja simptomov)s. Tukaj so precizirani določeni aspekti formulacije, ki so bili v komentarju h Gradivi zanerrjarjeni. »Mi ostali, profani, smo si vselej živo želeli ve-deti, od kod ta osebnost zase, književni ustvarjalec (pesnik, pisatelj ali dramatik) jemlje svoje tenie in kako mu — zahvaljujoč tem temam — uspe vzbu-diti v nas emocije (Erregungen), za katere smo vča-sih mislili, da jih nismo zmožni.« Termini vpraša-nja: profano«, osebnost zase »ustvarjalca«, so isti kot v Norostih in sanjah in so (tudi) v Uvodu v psiho-analizo (»profani izvlečejo iz virov fantazije le ome-jen užitek«), toda vprašanje je premeščeno- v Gra-divi zadeva vednost pisatelja in se nanaša na znan-stvemka, tukaj meri na slast in se nanaša na bralca K.ot je znanstvenikova vednost dopustila razkritie vednosti, vsebovane v delu, tako dopušča tukaj bral-ceva slast odkriti to, kar dolooa pisatelj«™ delo toda kar se obenem nahaja na delu v bralCevi duševno-sti To vprašanje dopušča neko funkcijo in točno dolocen učinek branja: izzvati emocije, povzročiti uzitek (Genuss). Ta koncepoija dela kot vira slasti m emocij, iz katere se loti Freud razjasnitve »ust-varjalnega procesa, se očitno prav malo loči od vloge, ki jo buržoazija pripisuje »umetriosti«; tako kot so v okviru uporabljenega razlikovanja med ob-hko in temeljem, vsebujočim in vsebino, teme — vsebina — to, kar (ta koncepcija) privilegira čemur pnpisuje reprezentativno funkcijo, ki dovoljuje iden-tifikacijo bralca in »junaka«. Nemški izraz Stoff snov, material, lahko pušča dvoumnost. Potek teksta kaze, da (francoski) prevajalec ni slabo izbral ko se je odločil za besedo tema. Teme in slast takšen je zares material, ki ga navaja Freudov prikaz Bilo bi nujno slediti tekstu dovolj od blizu, kajti samo tocno branje teksta, od besede do besede lahko raz-krije nezavedno ideologijo, ki lahko prepoji razpravo znanstvenega značaja. To ideologijo kažejo na pri-mer termini ali formule kot »profano« ali »ta oseb-nost zase, ustvarjalec«. Zadovoljili smo se s tem da smo ji zaznamovali glavne artikulacije Freud približa pesniško dejavnost igri otrok Ta pnmerjava bi lahko bila plodna toliko, kolikor lahko analiza lgre najprej razjasni operacije razdelitve in zamenjave, izključitve itd., ki vodijo proizvodnjo tek-sta. Toda (lahko bi bila plodna) tudi in predvsem zato, ker lgra preobrne dovoljeno razmerje med vpi-som in lzrazom. »Nastop pisave, piše Derrida7 je na-stop igre« Neka takšna misel igre, blizu kajbolj drznim Nietzschejevim postavkam, misel »igre sve-ta« za katero se zdi, da najavlja izhod iz prostora platonske metahzike*, očitno razbije vse ozire do subjekta* m dopusti, da se prikažejo vsi načini ob-ranbe ki se vežejo nanj (tako dobro /se prikažejo/, da se lahko vprasamo, če ni sama možnost nevroze dolocena iz miselnega sistema, ki postavlja subjekt kot svoj izvor. S tem, ko ni izprašala resnične pre-moci subjekta, je lahko šla celo Freudova misel — kljub »tretji poškodbi narcizma, ki jo je zadala člo-veštvu« — še nadalje na roko subjektivizmu kar nas sih domnevati opazovanje razvoja psihoanalize v svetu, njeni rezultati in vloga, ki ji j0 pripisuie druzba, oblast nevroze). Toda daleč od tega da bi sel po tej poti, vzpostavi Freud neposredno nasprot-je med lgro in dejanskostjo. »Nasprotje igre ni res-noba, marveč dejanskost.« »Pesnik dela kot otrok ki se lgra, ustvari si imaginarni svet, ki ga jasno loči od dejanskosti.« Igra se za Freuda veže na pretvar-janje m predpostavljanje. »Igro usmerjajo želje po pravici povedano želja postati velik, odrasel Otrok se vselej igra odraslega, velikega, v svojih igrah pos-nema to, kar je lahko spoznal pri velikih osebah« Igra bi bila torej dejavnost, katere namen je popra-viti nezadovoljujočo dejanskost z iraaginarno pred-stavitvijo. Bila bi nedejanska reprodukcija in trans-formacija dejanskosti, ki nasprotuje zadovoljitvi. Freud poudarja, da se imena določenih književnih del — prav tistih, ki so lahko precbstavljena — v nemščini tvorijo iz besede Spiel (igra), Trauerspi^ (Tragedija), Lustspiel (komedija). Pri tem se zdi, da vztraja na pojmu predstavitve — Dars4ellung — na katerega bomo kmalu naleteli. Francoski termin za igro (jeu) in glagol, ki se nanj navezuje in evoci-ra proizvajajočo dejavnost, sicer zaznamujeta bolj kot njuno nasprotje soudeležbo igre in dejanskosti, v kolikor lahko razumemo dejanskost kot proizvod dela in spoznanja. Razen tega bi bilo zanimivo pro-učiti pojem dejanskosti (Wirklichkeit), kakršen se ponuja pri Freudu. Nedvomno je v direktnem nas-protju z nagonom (Trieb). Morda bi lahko vzposta-vili primerno nasprotje nagon/dejanskost, kjer bi se en pojem določal po razmerju z drugim. Dejanskost se kaže blizu ideje nujnosti, Ananke, sile reči. Prav ona prisili »subjekt« k odpovedi zadovoljitve in v tem smislu je dovolj blizu pojmu dejanskosti, kakrš-nega razširja buržoazna ideologija in njena morala. Dejanskost prisili otroka, »subjekt«, (proletariat), da se odpove zadovoljitvi svojih želja (pa tudi svojih potreb)10. Razen tega omogoči Freudu prav analiza odpovedi vzpostavitev analogije med otroško igro in fantazmom, budnim snom. »Ničemur se ne odpove-mo,« piše Freud, »in to, kar se kaže kot odpoved, je v resnici nadomestna tvorba... Namesto da bi se igral, se odrasel vdaja svoji fantaziji.« Freud se spra-vi torej proučevat pogoje pojavitve fantazma in nje-govih karakteristik. Kljub temu pa sino dospeli do fantazma s posredovanjem nevroz in ne s posredova-njem pisateljev. Freud sicer večkrat obžaluje, da so pisatelji tako molčeči glede »virov svojega dela«, in že v Gradivi ga ni zadovoljil Jensenov molk. Ta molk, ta pisateljeva zadržanost se kaže Freudu kot nek simptom, ki daje povod za interpretacijo (kakršno je dal o ustvarjanju), in ne kot znak nezmožnosti, zares nezmožnosti odgovora na vprašanje, ki ni pri-merno (svojemu) predmetu: tekstualni dejanskosti. Fantazem, pravi Freud, je uresničitev neke želje — kar zadosti kaže njegovo sorodnost predvsem s sanjami in zategadelj z nevrotičnimi siraptomi. Fre-ud je razen tega zapisal zelo presenetljiv stavek: »Srečen človek ne fantazira.« Tako zelo (presenet-ljiv), da se lahko bojimo, da je umetniška dejavnost — če je, kot se zdi, utemeljena v proizvodnji fan-tazmov — zadeva individuov, ki si poskušajo s po-sebnimi težavami priskrbeti zadovoljitev. Uvod v psihoanalizo kaže Freudovo pozicijo v čudni čisto sti: »Umetnik je obenem introvertiran, na meji z nevrozo. Oživljen z izredno močnimi nagibi hoče do-seči časti, moč, bogastvo, slavo in žensko ljubezen. Toda manjkajo mu sredstva, da bi si priskrbel te zadovoljitve. Zato se kot vsak nezadovoljen človek obr-ne od dejanskosti in usmeri ves svoj interes in tudi svoj libido na želje, ustvarjene z imaginativnim živ ljenjem, kar lahko privede do nevroze.« In v Pesniku in fantaziranju: »Določujoči pogoji nevroze in psihoze so v tem, da fantazmi preplavijo duševnost in po-stanejo odločilni.« Opomba, ki je tudi čudna, kajti drugje je Freud rekel, da »pisatelj posluša vse svoje moči, namesto da bi jih potlačil z zavedno kritiko«. Fantazem se ravna »po postopnih vtisih, ki jih prinaša življenje« in »plava med tremi časi, med tremi časovnimi momenti naše zmožnosti predstav-Ijanja (unseres Vorstellens)«. Casovna analiza tvorb fantazma je pomembna, kajti prav z njeno pomočjo lahko pokažemo identičnost med procesom praiz vodnje budnih sanj in umetniškim »ustvarjanjem« Freud ne precizira, kaj pomeni ta »Vorstellen«. Kljub temu si lahko mislimo, da se nanj navezuje pojem časa. V »Vorstellen« prebiva zmožnost »subjekta«. da z reprezentacijami naredi preteklo in prihodnje pri-sotno—sedanje .Sami spomini in projekti bi bili torej »reprezentacije«, izzvane z željami (»preteklo, se danje in prihodnje se razmeščajo po dolgem nepre-trganem toky želje«) Toda v čem ali kako se reprezentira prisotno—sedanje? Na to tako važno vprašanje reprezentacije prisotno—sedanjega v pri-sotno—sedanjem Freud ne odgovori. Lahko bi si mislili, da je to vprašanje v resnici izdelano po modelu ogledala, ki obvladuje metafizično in psiho-loško misel, kot operacija, potrebna za spoznanje, pa naj bo to spoznanje, ki ga ima subjekt o samem sebi s pomočjo zavesti in introspekcije, ail tisto, ki ga dosežemo po teoriji spoznanja kot odraza stva-ri—na—sebi, ali (postavljeno v bolj strogo psihoana-litično perspektivo) kot problem subjekta in njego-vih identifikacij. Je s tem tretji časovni moment naše »zmožnosti predstavljanja«, prisotna—sedanjost, definirana in izčrpana s percepcijo? Toda v kateri moment se potem situira fantazem, ki zbira te tri momente? Mar ni to ena izmed težav miselnega sistema, ki je v soglasju z linearnostjo in ki je navezan na problematiko subjekta? Nedvorano je treba ponovno do kraja premisliti (in to v njeftih lastnih terminih, zunaj neke vztrajne fenomenolo-ške tendence) to »reprezentacijo« prisotno—sedanje-ga kot sam vpis tekstualne artikulacije, kot samo možnosti pisanja v »prostiranju« (espacement) in »razliki«. Tukaj pošiljamo na bistvene analize Derri-daja11. Derrida je po pravici pokazal, da je drugje pri Freudu neka takšna misel (že) na delu; morda se da tukaj zelo slabotno znaznati v zmožnosti »pri-sotno—sedanje prilike«, »da prebudi željo«, že vpi-sano »v nekem dogodku iz otroštva, kjer se je ta želja uresničila«. »Fantazem,« pravi Freud, »nosisledi (Spuren) svojega izvora: prisotno—sedanja in prete-kla prilika.« Samo njuno artikulacijo je treba misliti kot to, kar (v tem, ko se podvojuje) ne dopušča drugega prisotno—sedanjega kot podvojenega, se pra-vi zruši prisotno—sedanje kot prisotno—sedanje. Mehanizem oblikovanja fantazma je opisan ta-ko: »Duševno delo izhaja iz (nekega) aktualnega vtisa, prilike, ki jo daruje sedanjost, in ta prilika je zmožna prebuditi eno izmed velikih želja subjekta; od tod se razprostre na spomin (nekega) nekdanje-ga dogodka, najbolj pogosto iz otroštva, v katerem se je ta želja uresničila; zato zgradi (neko) situacijo v razmerju s prihodnostjo, ki se (situacija) pred-stavlja (darstellt) v obliki uresničitve te želje, in to je budni sen ali fantazem, ki no&i sled svojega iz-vora.« Sumljivega izvora, pravi Freud v Uvodu v psihoanalizo — častihlepne in erotične želje. Posled-nje poleg tega bolj pogosto pri ženskah (»kajti stremljenje mlade ženske je nasploh izpolnjeno z ljubezenskimi težnjami«). že v Norostih in sanjah je podal Freud analizo fantazma in iz tega lahko izpeljemo — preko pre- skoka, iavršenega v Traumdeutung, ter preko oseb- nosti Norberta Hauolda — da je to merilo na pisa-telja in »vir« njegove proizvodnje, kot smo preko Hamleta prišli do Shakespearja. Fantazmi so dvojno determinirani; zavedna determinacija — »tista, ki se kaže samim Hanoldovim očem« in »izvira povsem iz območja predstav arheološke znanosti« — (zavedne intence pisatelja in dela, kakor jih je on sam mi-slil); druga, nezavedna, »izvira iz potlačenih otroških spominov in čustvenih nagonov, ki se navezujejo nanje«. Morda bi bilo treba razumeti, da pojasnjuje pisateljev molk njegova nezmožnost, spoznati »vire« svojega romana, ki so mu zaradi nezavedne determi-nacije resnično nedostopni. Tukaj najdemo dobro znano ideološko shemo. Da bi doumeli tekst, spra-šujemo po psihološkem subjektu (teksta), in zaradi neprimernosti vprašanja, se pravi zaradi nemožnosti zadovoljujočega odgovora, lahko naredimo iz istega »subjekta« mesto (neke) besede drugega, (neke) polne besede, izražajoče nedoumljiv smisel. Tako se vsili orakeljska figura pesnika-prenašavca sporo(ila resnice, ki je niti sam ni zmožen obvladati ali do-umeti. Takšno pojmovanje je tudi tokrat ustvarjeno na škodo teksta: s privilegiranjem smisla, ki se nudi v tem tekstu, ga naredi prozorno-razvidnega in sploh ne upošteva operacij, potrebnih za njegovo proiz-vodnjo. »Fantazmi,« še precizira Freud, »so nadomestki, izhajajoči iz spominov; tem spominom nek odpor preprečuje, da bi se predstavili zavesti v svojih re-sničnih potezah, toda kljub temu postanejo zavedni za.ceno modifilkacij tn deformacij, ki jih vtisne odpor cenzure.-Ko se ta kompromis vzpostavi, postanejo ti spomini fantazmi, ki jih zavest zlahka prepozna.« Interpretacija Freudovega pojmovanja fantazma se je razvila v različne smeri." Za določene avtorje obstoji (neko) prvotno delovanje fantazmov, od ka-terega je odvisna igra nagonov. V tekstih, ki jih štu-diramo mi, se kaže fantazem nedvomno kot tvorba nadomestne zadovoljitve, »izhajajoča iz potisnjenih spominov« in torej sekundarna. Navezuje se na Vorstellen. Ta značaj predstavnika, ta funkcija re-prezentacije, ki mu jo pripiše Freud, je prestavljena na umetniško »stvaritev«, h kateri pristopi zatem bolj precizno. »Mar smemo primerjati pesnika z dnevnim sanjačem in njegove stvaritve z dnevnimi sanjami?« Poistovetenje je neposredno, čeprav se daje v obliki vprašanja. Vendar Freud čuti, da mora ločiti med dvema kategorijama avtorjev, med »sta-rimi tragičnimi in epskimi pesniki, ki so sprejeli svoje teme že izgotovljene, in tistimi, za katere se zdi, da jih ustvarijo spontano«. Prve (čeprav »naj-bolj spoštovane«) pusti in se drži le drugih, »teh av-torjev romanov, novel, povesti, ki so brez pretenzij, ki pa najdejo v nasprotju s tem najbolj številne in goreče bralce in bralke«. Zdi se, da odpravi Fretld s tem, ko ne upošteva avtorjev, ki sprejmejo svoje teme, svoj material »že izgotovljen«, prav lastni zna-čaj pisave v njeni posebnosti in proizvodnji. r.oda tudi književnost,h pravi književni aspekt — pisava sanj, ki jo je tako točno razkril, bi morala zbuditi v njem pozornost —, se pravi to, da ni drugega vpisa kot podvojenega, da vsak tekst podvojuje in briše nek drugi tekst, in da je vsa književnost, celo tista, ki jo jemlje Freud za primer, berljiva le, če izhajamo iz drugih tekstov, in v svoji proizvod-nji kot v svojem branju odvisna od splošne »inter tekstualnosti«. Ko pride Freud nekoliko dalje od ka:i tegorije del, ki jih je odstranil iz svojega prikas tistih del, ki niso v »svobodno zasnovani stvaritvi«; marveč v »predelavi danih in znanih tem«, in za ka-tera se zdi, da imajo zanj (gledano s stališča este-_ tike) višjo književno vrednost, gre mimo problemi ki ga postavlja ta predelava. še enkrat zanika tei stualno proizvodnjo kot možnost predelave in dejav-nosti, lzvršene na nekem drugem tekstu, (in) se iz-makne »temam« njihovega vpisa. Freud gre preko teksta, ne da bi videl, da niso »snovi«, ki jih (tekst) izraža, ničesar drugega kot »deformirani preostanki fantazmov o željah celih narodov, prastare sanje mladega človeštva«, dane v obliki »mitov, legend in bajk«. Se pravi, da imajo te »snovi« same le funk-cijo predstavljanja, da so le potomci, »preostanki«, Ni gotovo, da Freud podeljuje tem izrazom pejoi tiven prizvok, nič bolj (pa) ni sigurno, da tu nimaj< tega prizvoka. Morda ne dela v svojih analizah dru-gega kot prenaša učinek »logocentrizma«, glede ka-terega je pokazal Derrida, da je njegova neziogibna posledica ponižanje pisave, ki ji je prisojena le »dru-gotna in instrumentalna funkoija«. Zares tako dru-gotna funkcija, da Freud v vseh svojih tekstih o književnem ustvarjanju ne opozori niti na to, da je predmet, s katerim se ukvarja, zapisan predmet. Od tod iahaja ves tok Freudovega prikazovanja. Obdan s perspektivo subjekta prienači proizvodnjo teksta načinu tvorjenja fantazma, pojasnjuje eno z drugim, ne da bi domneval, da dopušča proučevanje teksta kot vpisa (čeprav se zdi, da je nekakšna aluzija na to v razmerju med spominom in fantazmom) razja-snitev mehanizmov fantazma in da lahko s tem pre-obratom med drugim razrešimo težave glede časov-nosti fantazma.13 Freudova odločitev za »avtorje romanov, novel, povesti, ki so brez pretenzij« je to-rej določena s »pozabo«, z zavrnitvijo zapisa in za-radi tega s privilegijem »tem« — ki so idntične fantazmom — kolikor se »teme« dajejo kot pred-stavniki »neke reči«, neodvisne od vpisa. »Neka reč«, »vselej drugod«, ki ga bomo v nadaljevanju še zasle-dili. V nekem spisu so teme očitno to, kar se da najbolje uvideti z branjem, usmerjenim k smislu; vendar tudi to, kar najbolje ustreza redu predstav-ljanja in prav dejavnosti, ki ji je v nsM družbi pri-znano, da zmore zadovoljiti želje z objekti nevarne nadomestitve. Freud ta tok nadomeščanja in deri-vacije dobro vidi, toda zaradi določenega razloga ne opazi, da je s taistim tokom zakrita pisava. Z druge strani je temu izboru (kategorije romana) pomagala misel, da se teme dajejo >>subjektu« nepo-sredno, brez interpozicije posredujočega tekstual-nega materiala, tj. Freud ni upošteval učinek drugih tem (drugih tekstov) na te teme; ta fikcija nekako izvorne čistosti tem (fikcija duševnega aparata, kd proizvaja lasten jezik; mar bi bil torej sistem recep-cije, ki ga reproducija ta aparat, zgodovina subjekta, odtegnjen občemu tekstu?) dovoljuje Freudu pred- (Nadaljevanje na 22. strani) (Nadaljevanje z 21. strani) postaviti objekte boljšega znanstvenega opazovanja, Resda pravi o teh avtorjih, da se zanje »zdi, kot da spontano ustvarjajo svoje teme«, toda če jih ne ustvarjajo spontano,ne vidimo, po čem se ločijo od avtorjev, ki jih sprejemajo že izgotovljene, če ne po tem, da so pri enih operacije tekstualne predelave očitne in kontrolirane, pri drugih pa ne. S privilegi-ranjem reda predstavljanja izključi Freud pravo knjdževno dejstvo in teži k omejitvi celote književ-niii operacij nia tiste — omejene — ki vodijo proiz-vodnjo podlistka. O tem nam da sklep, ki nekako iz-raža njegov specifični značaj. Gre za junaka, ki je zgubil kri zaradi globakih ran, za ladjo sredi po-divjanega morja, za brodolom itd. Pripovedi, na katere meri Freud, pripadajo kategoriji del, ki jih je »obravnaval« Lautreamont in jih podvrgel logič-nim operacijam.11 Teomogočajo, da se sistem pred-s,tavljanja pojavi v istem času, ko ga razbijejo, da bi ga vrnile sami praksi pisave. Freud precizira dominantni značaj teh del, prisotnost junaka, ki ni ničesar drugega kot »njegovo veličanstvo jaz«. Prav moja prisotnost, izenačena z junakom ali razdvojena v meni in tako navdihujoea mnogoternost oseb ali le v vlogi opazovalca (pripovedovalca), je odgovor-na za uoinek, ki ga proizvedejo ta dela: slast. Tukaj nastopijo razmerja »ustvarjalca« do svoje »stva-ritve«, avtorja do svojega življenja, ki so — pravi Freud — manj prepirosta, kot si ponavadi predstav-ljamo, kajti določena so s posredujočo verigo fan-tazmov. Proces ustvarjanja dela je po svojih termi-nih identičen procesu proizvodnje fantazma: »Nek intenziven in aktualen dogodek prebudi pri ustvar-javcu spomin na kakšen starejši dogodek, najbolj pogosto iz otroštva; iz tega prvotnega dogodka iz-vira želja, ki se nahaja uresničena v samem književ-nem delu: v samera delu lahko prepoznamo tako elemente aktualnega vtisa kot elemente starega spo-mina«, in ni^esar ne bi ločilo fantazma od dela, če ne bi bilo slednje za nas vir slasti, namesto da bi izzvalo gnus, odboj ali brezbrižnost, kot to storijo preprosto povedani fantazmi. Prav z lastnim učin-kom te »ars poetica«, te tehnike, lahko premagamo odboj, ki je odvisen »od mej med vsakim jazom in ostalimi jazi«. »Ustvarjavec« »nas očara s čisto obli-kovno porabo slasbi, se pravi s porabo estetske sla-sti, ki nam jo odpira predstavitev njegovih fantaz-mov. Podobno porabo slasti, ki se nam nudi z na-menom, da bi osvobodila neko višjo slast, izvirajoco iz najglobljih duševniti virov, imenujemo čar zape-ljave ali predhodna slast. Mislim, da ima vsa estet-ska slast, ki jo proizvede v nas ustvarjalec, značaj predhodme slasbi, da pa izhaja resnični užitek knji-ževnega dela iz sprostitve določenih napetosti«. Ta odlomek dolooujeta dualistična misel in nasprotje, ki neprenehoma blodi po Freudovem razpravljanju, nasprotje oblike in vsebine (pa tudi notranjega/zu-nanjega, bistvenega/nebistvenega itd.) Zdi se,. da ima oblika kot proizvod tehnike namen narediti dostopne in berljive »najgloblje duševne vire«, za-znamovana je s tem značajem dodatka in zunanjo-sti, ki izhaja iz »fonologizma« (Derrida), prisotnosti pri sebi, neodvisne od oblike. Oblika ima tukaj prav vlogo dražilca. Bazlika oblike /vsebine razen tega po-tegne za sabo ali razjasni diskriminaoijo slasbi, nji-hovo hierarhizacijo. Predhodno slast se da primer-jati s bisto, ki jo dajejp dejanja pred coitus in vaso naturale; le-ta edini dopušča »resnično slast«, »višji užitek«, ki »osvobaja subjekt določenih napetosti«. »čar zapeljave« kot dodatek k mezdi. Ne da bi sicer vztrajali na teh analogijah, ki pa so vendar vpisane v dobesednost Freudovih terminov, je treba podčr-tafci, da je bila ločitev označujočega/označenega red-kokdaj tako poudarjena in znotraj te perspektive označujoče tako ponižano, omejeno na golo vlogo vabe. Kot vidimo, med fantazsmom in stvaritvijo ni le analogija, marveč veliko bolj intimno in celo nujno razmerje, zarojevanje: delo je reprezentaoija fantaz-ma: »Poraba užitka, ki nam jo ponuja ustvarjavec v predstavitvi (Darstellung) svojih fantazmov.« V Uvo-du v psihoanalizo: »Resničen umetnik zna predvsem d&ti sVojim budnim sanjam takšno obliko, da zgube ves osebni značaj... Prav tako jih zna tako polep-Šatd, da prikrije njihov sumljiv izvor. Razen tega ima neko tajinstveno zmožnost: zna oblikovatd dano snov, dokler ne naredi iz nje zveste podobe repre-zentacije, ki je v njegovi fantaziji, in navezati na fco reprezentacijo — nezavedno fantazijo določeno ko-Mino užitka, ki zadostuje za to, da se vsaj začasno zakrijejo ali potisnejo potlačitve.« (Podčrtali mi.) Tako je torej naknadno upravičeno razmerje med igro in delom, zapopadenim kot reprezentacija. Dela, kii se predstavljajo (Lustspiel, Trauerspiel), kažejo kot (da Tbi bilo) objektivno, na sceni, dostopni našdm 6utom, bistveni značaj, skupen vsem delom: da so predstavitve. S tem se pojasni tudi izbor po-sefane kategorije romana: zares morata pisava in retorika v romanih, ki služijo za primer Freudu, z uporabo klišejev, že prej obstoječih izjav (in ne predelav, rabljenih metafor, preiskušenih učinkov, dospeti do najbolj popolne razvidnosti, da bi nam daJa Uuzijo dejanskosti, pa naj bodo dogodki še tako pretirani, in (prav) zato, ker so takšni. Ti po-stopki so določeni z obliko predstavljanja, ki jo skušajo doseoi. Mar je treba dodafci, da prične tek-stualna praksa (prav) z izkrivljanjem in subverzijo takšne funkcije predstavljanja. To subverzijo je xzvršil Cautreamont v Chants de Maldorori prav na racun tistih romanov, ki jih ima Freud za naibolj pramerne, da bi nas uvedli v proces krjiiževneo-a usfcvarjanja. Zares je vse Freudovo pojmovanje prežeto, za- * znamovano, pogojeno z idajo reprezentaoije. Le-ta določa red prikazovanja in od tx>d jemlje svoj mat©-rial, kajti fantazem, ki ga reprezentira delo, je sam reprezentacija: . »/duševno delo/ izbere situacijo v razmerju s prihodnostjo, ki se /situacija/ predstav-lja (darstellt) v obliki uresničitve te želje: to je budnd sen ali fantazem«. že to bi nas lahko naučilo bolj pozornega branja Norosti in sanj. Z ene strani je delo predstavitev, Darstellung. Freud to pove večkrat: »Ta predstavitev (Darstellung) kliničnega opazovanja je torej povsem točna« (G. W., 7 Band, str. 70) »To nam je omogočilo podati tako točno pi-sateljevo prestavitev v tehničnih terminih psiholo-gije« (str. 73). Marie Bonaparte prevaja z reprezen-tacijo Darstellung, toda tudi Schilderung: »reprezen-taoija človekovega duševnega življenja je dejansko prava domena pisatelja (Die Schilderung des men-schlichen Seelenlebens)«. Schilderung označuje bolj pravo književno dejavnost opisovanja, Darstellung pa dejanje u-prisotenja15, prestavitve neke reči, ki zavzame tam sceno, kot se predstavlja gledališko delo. Nedvomno prinaša Darstellung s sabo smisel aktualizacije (gledališko dejanje) neke reči, ki je bilo v istem stanju pred svojo reprezentacijo. Ce je z druge strani delo prav reprezentacija, Darstellung fantazma, potem je sam fantazem reprezentacija re-prezentacij, Darstellung Vorstellung-ov, potlačenih reprezentacij. Vrnimo se k Freudovemu tekstu: »Ce bi govorili le o spominih in reprezentacijah (Errine-rungen und Vorstellungen), bi ostali na površini. Vse duševne sile veljajo le po svoji sposobnosti, pre-buditi čustva. Reprezentacije (Vorstellungen) so po-tlačene, ker temeljijo na izlivih čustev, za katere ne sme biti mesta; bilo bi bolj pravično re6i, da zade-vajo potlačitve čustva, toda čustva lahko doumemo le po njihov zvezi z reprezentacijami (Vorsteilun-gen) »(G. W., 7. Band, str 75) in nekoliko dalje, ko nakazuje dvojno določenost fantazmov: »Prva izvira iz območja reprezentacij (Vorstellungkreis) arheo-loške znanosti, druga iz otroških spominov, ki prič-nejo — dotlej potlačeni — delovati (Hanold), in iz afektivnih nagonov, ki se vežejo nanje.« Nekje drug-je so fantazmi »nadomestki potlačenih spominčv, ki jim nek odpor preprečuje, da bi se prezentirali (darstellt) zavesti v svojih resničnih potezah, toda /ti spomini/ kljub temu dospejo v zavest za ceno modifikacij in deformacij, ki jih vtisne odpor uen-zure. Ko je ta kompromis vzpostavljen, postanejo ti spomini fantazmi...« (str. 85). In še: »/Freud/ ovrednoti reprezentacije dela nagonskega ždvljenja (Trieblebens) in potlačitev reprezentacij, v katerih je zastopan potisnjeni nagon (iind die Verdrangung der Vorstellungen, durch des Unterdrucktrieb ver-treten ist), kot individualne determinacije duševnih težav predvsem v stanjih, imenovanih histerija in obsedenost« (str. 80). Ta rnontaža citatov hoče po-kazati, kako je — izhajajoč iz analize nekega ro-tnana — to, kar oriše Freud, delovanje duševne.tja aparata. Freudovo pojmovanje, lahko bi rekli »reprezen-tucijo« »književnega usbvarjanja« (ki jo slutimo v uporabi besed »stvaritev«, »ustvarjavec«, »delo« itd.) torej obvladuje in vodi ideja, ideologem reprezen-tacije. Ta ideologem, ki zaznamuje Freudovo pripad-nost svoji epohi in določenemu razredu, obenem prežema buržoazno pojmovanje »umetnosti« in se lomi v samih tekstih na ta način, da se po njem nahaja prikrita njih tekstualnost. Nadaljujoč Freu dovo delo, toda oddaljujoč se od pobi, ki jih je za-črtal drugod, izpričujeta psihoanalitično gibanje in misel, ki se je tod navdihovala, isto nerazumevanje, znatno nemoč glede zapisa, /in to/ nedvomno zaradi navezanosti na /neko/metafiziko, /neko/ ideologijo, na interese razreda, ki mu njuni predstavniki kljub vsemu pripadajo. V perspektivi vprašanj, ki se zastavljajo ob teh tekstih o književnem nstvarjanju, bi se lahko vpra-šali, če ni model, ki določuje reprezentacijo, popol-noma okužil psihoanalize, če ni delovanje dušev-nosti, kot si ga zamišlja Freud, v celoti razumljeno kot dinamika reprezentacije, ki se nudi v različnih oblikah: Reprasentanz, Vertretung, Vorstellung, Dar-stellung; ker je torej s temi termini — katerikoli so že »objekti« in posebne operacije njihove reprezen-tacije — vselej razumljena prezentifikacija nečesa drugega. Biološka hipoteza sistema zaznamuje skraj-no točko verige. Izhajajoc iz tekstov o književnem ustvarjanju lahko torej podamo naslednjo shemo duševnega aparata.16 Potla^itev Vorstel. lung (resprezenta- cija nago. na) Darstellung "j sanje (fomiiranje I siniptomi kampromi- > fantaaani 1 Darstellung fdelo) Treba je podčrtati, da je ta shema le izvleček, in vztrajabi na dejstvu, da se ne da Freudove misli reduoirabi na neko bakšno shemo, nibi je povzebi va-njo. Ta shema kaže le enega izmed tokov te misli, tok, ki se ga da zaznati v tekstih o književnem usbvarjanju. Z druge strani bi se lahko vprašali, kaj bi se zgodilo z neko reprezenbacijo reprezenbacije repre-zentacije itd., katere izvor bi osbal neujemljiv in hi-pobebičen. To vprašanje odpira drugo pobočje Freu-dove misli, komplementarno, boda v nasprotju s ka-tegorijo reprezentaoije: inberprebacija kot neskončen proces pošiljanja od enega oznanjujočega k dru-gemu in v tem smislu neločljiva od teksbualne pro-izvodnje znotraj interbeksbualnega organizma. »Nezadovoljene želje,« je pisal Freud, »so povzro-čitelji fantazmov, vsak fanbazem je uresničitev neke želje.« Je borej »želja« vezana ali se mora vezabi na reprezentacijo? Mar ni reprezenbacija prav bo, kar odbija zeljo, kar jo odvrača od tega, da bi bila želja neke prakse, pisanja, teksbualne proizvodnje, glede katere bi z »željo« celo bvegali /nek/ nelasten in nepotreben termin. Mar konec koncev /prav/ reprezenbacija ne preprečuje — s bem, ko naspro-tuje tej praksi —, da bi se razbil brden in neprestano ponavljajodi se krog smisla, znaka, prisotnosti, sub-jekta, nevroze. Mar ne bi mogli reči, da je sama želja ucinek reprezentacije, u-prisotenja, in da je — 22 v kolikor je vselej želja nečesa (pa naj bo bo Bog ali njegova reprezentacija v varljivih nadomestnikih) — že ujeba v teleološko misel smisla. S bem lahko morda doumemo soudeležbo med sistemom, ki te-melji na reprezentaciji, in nevrozo samo; in /do-iimemo labiko/, kako je nevroza prisiljena tvoriti ovire in zakrivati pisavo iz istega razloga, ki naredi iz nje obrambni mehanizem proti spolnosbi. Iz istega razloga: ne obsboji »subjekt« pisave, kot ne more obsbajati »subjekb« spolnosbi; ta obramba j(e idenbič-na: spolnost in pisava sta odvisni od iste operacije vpisa, vloma, utroška. Gre prav za tisbi odnos do smrti, ki ga je Freud v Onstran načela slastiJ iz-redno razprl z ozirom na spolnost, ki ga pa ni mogel mislibi z ozirom na pisanje, kot ni mogel iti orisbran »scene pisave« (in misliti vprašanja, ki jih postavlja ta scena) kot metafore duševnega aparata.17 Ne-možnost, da bi mislili tekst, brali pisavo, določa sd-stem reprezentacije na isti način, kot je posledica tega sisbema zakritost pisave. »Nd pisanja, kd si ne ustvari zaščdte, piše Derrida; zaščite probi sebi, proti pisanju, po kaberem je sam subjekt ogrožen, s tem, ko se pušča pisati, s tem, ko se izpostavlja.« Mar bo ne pomend reči, da je nevroza ta zaščitna površina — ireduktibilna misel »subjekta«, krčevite zadrža-nosbi — po kateri sba spolnost in pisanje obenem zakrita, ponarejena, zabrisana, toda tudi zaščitena, nakopičena, za nekaj časa odtegnjena neizogibnemu izbrisu. Toda Freud očibno nd mogel videbi, da je bil aparat, ki se mu je nudil za razumevanje nevroze, sam vključen v sistem, ki vzposbavlja nevrozo. Prevedel S. Ž. 1 če je ta represija neizogibna ali ne, to je že drug problem. Kljub temu pa je zanimivo pripomniti, da zaznaniuje pri Freudu to represijo termin odpoved: otrok se mora odpovedati zadovoljitvam (mora jih odložiti), in da je to temeljni termin krščanske ideologije in privilegirano ideološko orožje vladajočega razreda. ' Glej Derrida: »Freud et ia scene de 1'Ecriture«, v 1'Ecriture et la Difference, Ed. du Seuil. Collection Tel Quel. I Zdi se, da je izguba teksta neizogibna posledica vsakega giba-nja, vsakega miselnega sistema, določenega z dimenzijo smisla ali resnice. a) Freud et »la creation litteraire«. Tel Quel 32, Hiver 1968. b) Entwuri einer Psychologie, glej Aus den Anfangen der Psjr-ehoanalyse, S. Fischer Verlag 1962, str. 297—384. c> Die Traumdeutung, G. W., 2. u. 3. Band. Zur Ps^chopatbol^ogde das Alltagslebeas. G.W.. 4. Band. Svbski prevod Kosmos, Beograd 1937. č) Eine Kindheitserinnerung cies Leojiardo da Vinci, G. W., 8 Band, str. 127—212. d; Reprezentacija: v prevodu poleg tujfce še ,predstavitev'. Ni-smo se odločili samo za ,predstavitev', ker se re-prezentacija nave-auje na PRISOTNO (prezento>, po-prisotenje, parousia (prisostvova-nje». V .predstavitvi' se ta bistvena filozofska dimenzija zgubi. e> Baudrj misii francoski prevod Freudovega komentarja h Gradivi: Der Wahn nnd die Tratune in W. Jeases »Gradivas<, G. W^ 7. Band * Silogizem, v katerem se jasao pokaže mfctafizična predpo-stavka, napaka v zaključevanju, empirizem, na katerem temelji: č« je A vključen v B in če je A C, mora biti tudi B C. ' Zdi se, da se defirucija te norosti zaradi dominacije lingvi-stike v »znanostih o človeku« in posebej v psihiatriji bolj in bolj navezuje na neko jezikovno napako, torej na razliko z drugim (ideal-nim) jezikom, ki mu pravimo normalen. Dokler ne bomo zmožni vzpostaviti ali sprejeti zadovoljive teorije teksta in njegove proiz-vodnje, oo v skrajni instanci odločala o »normalnosti« teksta njegova pripadnost takšni ali drugačni ii&tituciji. Zadostuje naprimer, da nek tekst pobegne estetsko-literarni instituciji ali je ne priznava, da bi bil pravtako osumljen »norosti« * Terailn »protanega« se mora toliko ix>lj opravičiti, ker »boljše posmavanje tem in bistva pesniške umetnosti ne bi naredilo iz nas ustvarjalcev«, kljub temu, kar o tem pravijo sami ustvarjavci, ki »jim ugaja zmanjševati prepad med tem, kar tvori njihovo izvor-nost, in poprečnizn načinom obstoja ljudi«. f) G. W.. 7. Band. g) G. W., 11. Band, srbski prevod Kosmos, Beograd, 5. izdaja 1964. 7 De la grammatologie, Ed. de Minuit, Collection »Critique«. « »Ko si predst^vljam svet kot božansko lgro onstran dobrega in zlega, so moji predhodniki Heraklit in filozofija Všdante.« 9 Derrida pokaže, kako se lgra veže n& odsotnost transcendaital-nega označMiega, »odsotnost transcaidentalnega označenega kot brez-mejnost igre bi lahko imenovali igra«. Glej De la grammatologie, str. 73. " Mar je treba reči, da v ničeraer ne zavra<5amo vrednosti Freu-dovega razpravljanja, toiiko bolj, ker Freud neprestano opozarja na to, kar je v odpovedi iluzorično globokega, in na piistošenja, ta jih odpoved zavedno ali nezavedno, toda neizogibno potegne za sabo. Zaznamovali smo le unplikacije takšnega razpravljanja. (PcMniislimo oaprimer na začetni zakranient krsta, usmerjen k odpovedi »Satanu, njegovemu sijaju in njegovim delom«.) II De la granunatologie, str. % in nasl.; slov. prevod Probleml 66—6, str. 886 in nasl. 12 Glej Michel Tort. »L« concept freudien de .Repr^sentant'« f Cahiers ponr 1'analvse, št. 5. h) Književn-ost: v pomeou ,bistv«iega', kot npr. bivajodnost bivajočega, pomembnost pomembnega. gotovost gotovega itd. u Opozarjamo posebej na tekstualne operacije, ki jih je raz-krila Julija Kristeva v »Pour une s&niologie des paragrammes«, Tel Quel 29; slov. prevod Tribuna, letnik XVI, štev. 20, 21. 14 Glej Philippe Sollers, »La Sčience de Lautreamont«, v Criti-quc, št. 245. 15 V Norostih in sanjab loči Freud predstavitev in uprizoritev, da bi ju približal: »Sen je le redko predstavitev, lahko bi rekli uprizoritev ene same misli.« (Ein Traum ist nur stellen die Darstel-lung, man konnte sagen: Inszienierung eines einziiges bedankens.) i) Glej Comte de Lautr&imont, Oeuvres coimplet.es, Librairie. Jos4 Corti, Paris 1963; srb. prevod Lotreamon, Sabratia dela, Nolit, Beograd 1964. 16 Navezujemo se na tekst Michela Torta: »Le concept freudien de ,Representant'« 17 Derrida. »Freud et la scene de 1'ecriture«, v 1'Ecriture et la Diffeience. V tem bistvenem tekstu lahko beremo: »V trenutku sve-tovne zgodovine, kakršen se najavlja s Freudovim lmenom, preko neverjetne mitologije (nevrološke all metapsihološke . . .) se je neko razmexje — do osebe zgodovinsko-transcendentalne scene pisave iarekdo, ne da bi se izreklo, mislilo, ne da bi se mislilo: zapisano in obenera eabrisano, raetatorizirano, zaznamujoče samo sebe v prikazovanju anotraj svetnih Tassmerij, reprezentirano.« j) JenseitvS des Lustprinzipe, G. W., 13. Band. 23 TRAN 529 V TEM PRIMERU JE BILO VSE BLAZNO IN BOG JE BIVAL Roman Alojza Rebule V Sibilinem vetru* je bio-grafija, ki se začne z vdorom rimske osvajavske voj-ske v barbarsko Jacigijo, ko je njen pisatelj Marbod, s kasnejšim rimskim imenom Nemezian, še otrok, konča pa čez mnogo let, ko je Nemezian že skoraj y celoti preživel življenje, našel svoje domovanje in mu je po lastni izbiri ostal samo še umik in mir. To je biografija v dobesednem pomenu te besede, to je spis enega samega življenja, življenje-pis: roman se začenja na točki, do katere je pisatelj lahko segel s svojim spominom — odsekane roke zajetih jacigskih žensk, med njimi je najbolj krvava roka matere, in tržišče v Akvileji, kjer je dobil Marbod novo, trojno jifnsko ime in bil, »na periferiji živih in mrtvih«, pro-dan za sužnja rimskemu tribunu —, zaključuje pa natancno tam, kjer se končuje tudi avtorjevo življenje 'ter je mogočte Nemezi^riu definitivntf, 2a zmerom od-ložiti biografsko pisalo: nekje zunaj socialno zgodo-vinskega sveta, v »kočici pod hribom«, kjer se je pi-j&telj z ženo Elektro navsezadnje le udomil, se iz rimskega intelektualca, ki se je bil izšolal v Atenah in pomagal samemu cesarju MarkuAvrelu redigirati sloviti Dnevnik, spremenil y kmeta in kjer je pisanje, njegovo poglavitno, najvišje življenjsko opravilo, po-stalo nepotrebno, odvečno oziroma ni bilo več smi-selno, saj je postalo tu in zdaj »dovolj samo gledati«, čuditi se neizrekljivemu svetu, kine zastavlja nobe-nih nemirnih vprašanj več, ampak podaja samo še čiste, srečne in definitivne odgovore; skoznje se na najbolj neposreden in absoluten način uglašuje po-polna istost človeka in sveta, pozabljena je vsa zgo-dovina, ki jo je moral Nemezian preživeti v Rimu, Atenah, vojski in Lotosovi poljani, koncentracijskem taborišču za politične prestopnike; iz eksila, kamor so ga potisnili rimski vojaki, ko so vdrli v njegovo srečno rodno deželo, se je z njihovo lastno pomočjo in z njihovim skustvom, ki ga je, primitivnega Jaciga, docela preoblikovalo v Rimljana, vrnil nazaj v izgub-ljeno maternido sveta, v naturo, v novo čistost in otroštvo ter je dokončno premagal vse »sekundarne«, se pravi socialno zgodovinske oziroma celo civiliza-cijske obremenitve in določila. "... Tp sta torej začetek in happy end Rebulovega teksta, mejni točki, onkraj katerih avtorjeva zavest ne more seči in kjer ni več nobene misli, onkraj ka-terih zanj potemtakem tudi ničesar resničnega ni in nemore biti. To se seveda tudi že pravi, da sta temeljni ali konstitutivni sestavini romana V Sibilinem vetru av-tObiografičnost in redukcionizem. Nemezian piše sam svoj roman, ki je njegov življenje-pis. Vse, kar se zgo-di, je položeno v njegov pogled, »zunaj« ni nobenega šVeta, vsi dogodki so Nemezianovi dogodki, z njim in v njem. Spričo tega je nujno, da svetloba, ki skriti, v temo potopljeni, pred-tekstualni svet dviga v tekst in ga dela raz-vidnega in preberljivega, izvira iz tistega posebnega položaja človeka v svetu, ki ga ponavadi imenujemo z besedo subjektiviteta. Podoba sveta, ki je s tega položaja osvetljena, razkrita in postaja na tem položaju pre-berljiva, je potemtakem seveda a priori prirejena temu posebnemu položaju, tako da jeneposredni rezultat subjektivitete in njene temeljne fazsežnosti — volje, ki je volja po prav takem, torej natanko določenem in prirejenem svetu. Svet, ki se nam daje skoz tekst, je svet iz ^človeka-subjekta, iz česar sledi, da se nam skoz tekst daje predvsem sub-jekt sam in da pravzaprav sploh ni mogoče ogovoriti o nekem splošno veljavnem, za vse ljudi skupnem, enakem in obveznem svetu. še več, tudi o teh »dru-gih« ljudeh ni mogoče govoriti na zanesljiv način, saj ne stopajo pred nas takšni, kakršni sami v sebi so. Jasno namreč je,da ta apriorna »prirejenost« sveta po subjektu, ki na povsem določen način — po svoji volji — razkriva, piše in raz-bira svet, velja tudi za druge subjekte v njem. Svet postaja to, kar je šele v tisti posebnl svetlobi ali skoz tistoposebno optiko, ki smo jo imenovali svetloba ali optika subjekta ozi-roma kar subjektnosti same, človek-subjekt se prav tako kot negibni predmetni svet pokaže ali po-stane šele v tej optiki in zunaj nje ne more biti eksisten-ten. Potemtakem je prav tako projekcija subjekta iz subjekta in za subjekta, negibni material, ki čaka na stvarnika, da ga dvigne v svetlobo in da ga s tem ustvari — kakor vse, ob kar naš pogled lahko zadene v tekstu. Privilegirani položaj pripada torej predvsem ali kar izključno avtorju, subjektu-kreatorju, ki izdeluje tekst-svet inkiga seveda producira iz jasno določene usmerjenosti svoje subjektnosti, z njeno določno us-merjeno voljo. To se pravi, da je vse, kar je, reducira-no na to voljo in vanjo povzeto: tekst-svet je v celo-ti prekrit s pomenom, ki je volja sama, biografija je s subjektnostjo do kraja istovetna, je njena nepo-sredna sled in odtis. To, da navajamo v tej zvezi be-sedo redukcionizem, zatorej ne more izhajati iz dej-stva, da roman V Sibilinem vetru ne prinaša pred nas »zgodovinske slike« starorimskega sveta ob nje-govem razkroju oziroma »historičnega popisa« prvih socialnopolitičnih korakov krščanstva, pač pa seveda Iiterariziran, iz subjekta in njegove volje izhajajoči pomen sveta, ki mu je zgodovinskost samo pretveza. Redukcionizem ali »degradacijo« objektivno verifika-bilnega, realnega zgodovinskega sveta posebej ome-njamo zategadelj, ker jo roman Alojza Rebule kaže v svoji literarni formi sami, ker je po vsem videzu prav način njegove literarizacije ta redukcionizem. Namen tega kratkega zapisa o obsežnem Rebulo-vem besedilu (609 strani), ki je v zadnjem času med najuspešnejšimi na slovenskem knjižnem tržišču, je torej opisati značaj njegove literarne volje in njene posebne usmerjenosti v tekstu ter hkrati premisliti tiste njene razsežnosti, ki smo jih omenili z besedo redukcionizem in ki so očitno sploh temeljni pred-pogoj literature, ki je na prvi pogled zgodovinska ozi-roma historografska, saj je, kot je to že napisal 11. ja-nuarja 1969. leta recenzent Naših Razgledov Dimitrij Rupel, besedilo V Sibilinem vetru polno »zgodovin-skih podatkov«, obenem pa je njegova zgodovinskost »z neko izmakljivo«, »zmuzljivo razsežnostjo«, »s poseb-nim pisateljevim občutkom« spremenjena ali »pre-stavljena v umetniško igro«, tako da omogoča »pri-vlačno branje« in da se tudi zares bere »kot roman«. V ta namen pa si je potrebno ogledati čisti, de-^janski začetek teksta, se pravi prve odstavke v njem. Roman V Sibilinem vetru se namreč ne začenja z zgo-raj že omenjenim dožiyljajem krvave jacigske noči ob reki Danuvij, ko je bil pisatelj svoje biografije še otrok ter se je šele začenjala njegova pot do civilizi-ranega Rima in hkrati seveda do biografije, ampak z Nemezianovim naznanilom, da začenja s pisanjem. V izhodišču teksta je odločitev, da je treba napisati živ-Ijenjepis. Spričo tega, kar smo povedali v uvodnih stavkih, je še posebej jasno, da na prvem mestu res ne more biti neko realno, iz »objektivnega« sveta v pisatelja prihajajoče dejstvo, ampak le tisti, najbrž dovolj usodni trenutek, ko je življenje na tem, da se začne zapisovati v življenje-pis, to pa je po vsem vi-dezu trenutek, ki je blizu konca, pred smrtjo, in ta trenutek se mora zgoditi v tistih predelih »sveta«, nad katerimi ima življenje-pisec popolno »bblast«. To so kajpada lahko le predeli, kjer je subjektiviteta najbolj pri sebi, kjer se pojavlja tako rekoč sama zase, v svo-ji najčistejši obliki, kot čista samo-zavest, in kjer usmerja voljo na prvem mestu proti sami sebi. De-janski, čisti začetek je torej odločitev, da se biografi-ja začne zapisovati in ta odločitev ne more zadevati nikogar mimo življenje-pisca. Njegova volja je v tre-nutku te odločitve usmerjena izključno sama proti sebi in hoče samd sebe. To je točka, kjer se subjekti-viteta tematizira, in ker je to trenutek pred koncem življenja, je tematizacija subjektivitete v istem tudi že znamenje nekakšnega njenega »samoohranitvenega refleksa«. Njena temeljna razsežnost — volja se usmerja zoper smrt, hoče torej sled, ki bo premagala in pre-živela smrt. Hoče samo sebe kot »preseženo« obliko subjektivitete. Iz tega sledi, da mora biti zače-tek biografije povezan z nekim čisto posebnim na-menom. Ta namen mora biti nekaj,kar seganadkon-kretno subjektiviteto, preko življenje-pisca in njegove-ga življenja, ki je živeljenje za smrt in k smrti, in kar naj bi to življenje ohranilo preko njegovega kon-ca. Tako lahko že na prvi strani Nemezianovega živ-Ijenjepisa preberemo naslednji stavek, s katerim je utemeljen njegov namen in ki stoji pred prvim do-godkom iz avtorjevega življenja: »Naj mi na tej pred-smrtni sipini ne bo do literatskega zviranja — milina naj bo v tern pisanju in obenem ostrost in resnica.« Iz teh besed je mogoče zanesljivo posneti, da se avtorjevo življenje bliža koncu in da zategadelj terja posebne strogosti v svojem poslednjem dejanju in na-poru: pisanju. To pisanje mora biti brez spreneveda-nja in igranja z besedami, ne sme biti »literatura«, ampak resnica v dveh svojih oblikah — kot milina in ostrina, dva obraza sveta. To pomeni, da je namen Nemezianove biografije posredovati resnico. Subjekt-kreator teksta-sveta nastopa kot neposredni poblašče-nec ali glasnik resnice. Ker je to resnica njegovega lastnega in v tem specifičnega življenja in ker zato-rej ta življenjepis po svojih konkretnih dogodkih, doživljajih in sporočilih ne more biti nekaj zavezujo-čega, saj je pač samo neposredni zapis neke dovolj specifične in celo izjemne usode, ker pa je njegov namen vendarle preseči to specifičnost in izjemnost, premagati smrt — je jasno, da more postati zavezujo-ča le forma njegovega posredovanja resnice in da sto-jita potemtakem na prvem mestu ravno ta dva njena obraza: milina in ostrost. Milina, ker ne gre za nasilje, kadar gre za resnico — ostrost, ker resnica terja ne-popustljivosti in doslednosti, saj pred njo ni mogoče ponarejati življenja, ko le-to stoji pred koncem in ko je vse, kar je, že v preteklosti. To sta očitno tista te-meljna nagiba, ki sta pisanje Nemezianovega življenje-pisa inicirala in ki se obenem tudi presenetljivo skladata s prevladujočirn položajem in vedenjem svo-jega nosivca v tej preteklosti. Poglavitna lastnost Nemezianove usode je nam-reč posebna sreča in milost: drugi imeni za milino. Nemeziana je bil kot posebno nadarjenega sužnja opa-zil njegov gospodar, ga kot resnejšega delavca dodelil svojemu sinu Lateranu za prijatelja in součenca, ga osvobodil, kasneje poslal na atenske univerze in ga ob svoji smrtni uri napravil celo za dediča. Vsa ta sreča, da je iz brezimnega sužnja postal zapažen rim-ski intelektualec, je torej v celoti izvirala — ne iz Nemezianove volje ali njegovih prizadevanj, ampak iz čiste, tako rekoč milostne naklonjenosti zunanjega, Pjemu samemu izvorno tujega sveta. Nemezian se je v^eskoz vedel popolnoma nedejavno, njegovo vzhiče-nje ob prvih stikih z abecedo in geometrijo, ko je nje- gova misel prihajala do prvega izraza in potrdila, je bilo na primer v celoti stvar njegovega zasebnega ob-čutja in ni niti malo težilo navzven, v odmev, afirma-cijo, agresijo. če ga ne bi po naključju opazil Late-ran in ga pridobil zase in če ne bi bile slučajno od-krite šolske naloge, ki jih je skrivaj pisal za lahkotne-ga tribunovega sina, bi Nemezian ostal to, kar je bil od začetka: v Akvileji kupljen suženj. V omenjeni za-četek njegovega prihajanja iz brezimnosti inpozablje-nosti tribunovih kurilnic, mlinov in delavnic je že do-cela navzoč značilen način Nemezianovega ravnanja: biti neprenehoma sarnč pri sebi, ostajati zunaj kakršnih koli aktivnih opredelitev in posegov v svet, čakati in pristajati na tisto, kar lahko pride od zunaj in kar je praviloma neposredni izraz sreče, dobrote in milosti sveta. Pristajati na to, kar je zunaj njegove volje, zakaj v tem so apriorni zakoni dobrega, ki se udejanjajo le na onem, ki s svojim samo-voljnim rav-nanjem ne posega vanje, ne poskuša pospeševati nji-hovega udejanjanja, ki se niti z najmanjšo silo ne do-tika zunanjega, tujega sveta, ampak zmerom samo čaka, čaka ter vedno, neizogibno tudi dočaka. Tako se v vsem dolgem življenjepisu enkrat samkrat srečamo z Nemezianovo res samostojno in samosvojo odločit-vijo. Samo enkrat se Nemezian odloči sam mimo ne-ogibnosti sveta. In še v tej odločitvi postulira samo drugo, še napornejšo in še intenzivnejšo neogibnost in zvestobo: to je imperativ srečnosti, čistosti in do-brotnosti, ki ga zdaj postavi njegova misel pred sa-mo sebe. Zgodi se nekje v sredini teksta, ko je Ne-mezianova velika ljubezen Psiha že mrtva in ko sam dolge mesece odlaša, preden gre iskat njenih stvari, pisem in pletenja, edinega, kar je za tem njunim ve-likim čustvom ostalo. Takrat sev rimskih tabernah do nezavesti napije. Psiha se je namreč ubila, ker jo je gospodar onečastil, z Nemezianom pa sta si bi-la obljubila zvestobo; Nemezian se je nato zapletel z Mameo, vdovo po svojem senatorju in največjem do-brotniku, ostal je živ, ampak nečist, Znašel se je na robu. Moral se je spet očistiti. Zato se je odločil, da gre v vojsko, šel je v bitko, ki jo je bojeval Imperij proti Partom na vzhodu, pustil vse privilegije, ki mu jih je zapustil pokojni tribun, svobodnjaštvo, znanje vilo Tragedijo, prijatelja Laterana, sestro in se, da bi se očistil, tako rekoč spustil nazaj na ničelno točko, tja, kjer je bil pred prihodom v Rim. S tem je samo vzpostavil nov zakon, novo neogibnost, saj si je z odločitvijo, da postane navaden legionar in vojak, do-končno odvzel možnost odločati in ravnati po lastni volji. Iz zgornjih navedb nekaterih najznačilnejših last-nosti Nemezianovega vedenja in ravnanja je dovolj jasno razvidno, da je pred nami tako rekoč tipičen model »anti-subjekta«. Temeljni, konstitutivni razsež-nosti subjektivitete — volja in akcija — sta v Nemezi-anovem prebivanju popolnoma odsotna. To je docela trpna in voljna usoda, ki se natančno prilega voljam in akcijam »sveta«, sprejema jih takšne, kakršne so, v njej ni — razen omenjene odločitve za pokoro, ki pa tudi zadeva le njo samo in ne sveta — niti sledu lastne iniciative. To je popolnoma nesvobodna, s sve-tom do kraja, absolutno določena in od njega odvisna eksistenca. Vprašati se je potrebno, ali ni ta njena lastnost prav tako v absolutnem protislovju s tistim, kar smo zgoraj zapisali o značaju biografije in o sub-jektovem kreativnem določanju, prirejanju in seveda tudi nasiljevanju sveta, saj Nemezianova usoda kaže na prav nasprotna dejstva ter je pravzaprav ona sa-ma docela določena, prirejena in nasiljena po svetu? Ali se Nemezianova usoda ne kaže kot ploskev, na katero svet odtiskuje svoje sledove, sama pa ostaja brez slehernega samosvojega in dejavnega oditsa v drugih ter je njena sled razvidna le do tiste mere, ko-likor so ,jo drugi pripravljeni sprejeti vase oziroma se ji »dati«? Vendar je dejstvo, da smo vse doslej puščali ob strani pravega avtorja biografije, tržaškega profesorja in pisatelja Alojza Rebulo, in dasmo govorili o Ne-mezianu kot o realni osebi-subjektu realnega sveta-teksta. Prav tako je res, da bo mogoče odgovoriti na navedeni vprašanji le, če zdaj premislimo položaj pravega avtorja romana V Sibilinem vetru in njegova razmerja do sveta, kakor se nam dajejo v tekstu. Ta razmerja potekajo v dveh prevladujočih smereh: prva smer nas vodi k vprašanjem o zgodovinskosti v tekstu pred-stavljenega sveta, druga k problemom njegove posebne določenosti, to je k vprašanju nje-* gove prestavljcnosti v umetniško igro, kot temu pravi Dimitrij Rupel. Po vsem videzu se bo mogel v teh dveh smereh pokazati tudi značaj Rebulove literariza-cije sveta, to je posebne usmerjenosti njegove volje, razkrite v tekstu, in redukcionizma. To je bil obenem tudi namen našega spisa, ki pa bo mogel biti na tem mestu le približno uresničen, saj bi roman V Sibili-nem vetru na vsak način terjal natančnejše in obsež-nejše analize. Iz tega, kar smo zgoraj napisali o biografiji in nje-ni neogibni podvrženosti naraenu, sledi, da mora biti zgodovinskost Rebulovega teksta le instrument, s ka-terim pisatelj na eni strani prikriva, na drugi strani pa hkrati omogoča eksplikacijo svojega izvomega na-mena, kateremu je prirejen in določen pred-tekstual-ni svet. Ta nenavadni in samo na prvi pogled para-doksalni preplet prikrivanja in omogočanja kaže, da je pričujoče pisanje eksistentno le na način posredne produkcije pomena. Pomen teksta je potemtakem pri-krit pod prav neizčrpanimi plazovi erudicije, ki pone-kod prehaja v utrudljivoprenasičenost in esteticizem, obenem pa je vendarle mogoč šele »s pomočjo« tega ogromnega metaforičnega aparata. Dejstvo namreč je, da že metaforična multiplikacija v osnovnem tlo-risu besedila (pisatelj piše Nemeziana, ta piše o svo-jem pisanju, popotovanju od Petovije do Jadranskega morja in še svojo avtobiografijo, pisatelj se šele z njenim namenom vrača nazaj k sebi) kaže na neko notranjo problematičnost temeljnega namena teksta, v katerem ni težko prebrati intenzivnega krščanskega fundamenta, in da je ta vprašljivost y besedilu tudi tematizirana. Razumljivo je, zakaj je izbran čas rim-ljanskega razkroja in zakaj se kot edina vitalna druž-beno politična sila pojavlja krščanstvo kot preganja-no in ekskluzivistično gibanje. Prav tako ni nič nena-vadnega, če Alojz Rebula svojega glavnega junaka ma-lone edinega ne krsti in če to večkrat utemeljuje z njegovo voljno, ne-ekskluzivistično prepuščenostjo (Nadaljevanje na 24. straiu) J (RAZMIŠLJANJE 0 STRUKTURALNI METODI T. KERMAUNERJA) Eksistenčni odnos subjekta in objekta, ki je osno va vsakega teoretičnega pristopa k poeziji, vsake li-terarne zgodovine ali teorije nasproti poeziji, je treba definirati tudi na začetku tega razmišljanja. Subjekt je človek, literarni zgodovinar, esejist, objekt pa njegova raziskava (pesem). Kermauner odpre na za-četku svoje razprave STRUKTURA IN ZGODOVINA (Znamenja, založba Obzorja, 1969) dva možna pri-stopa k raziskavi literature; ideološkega in znanstve-nega. Ideološki pristop je osnova tako tradicionalne kot tudi napredne (moderne) marksistične metode, znanstveni pristop pa se razkriva Kermaunerju v strukturalni metodi. S tem v zvezi postavlja Kerma-uner na začetku razprave STRUKTURA IN ZGODO-VINA vrsto vprašanj in jih tudi aplicira teoretično na poezijo najnovejše in polpretekle dobe ter na zgodovino, v kateri se je dogajala (in se dogaja) po-ezija. Kermaunerjev strukturalizem izhaja iz teoretič-ne osnove, ki dopušča možnost eksistence makro-struktur in mikrostruktur in prehod iz ene makro-strukture v drugo, ki se dogaja na nivoju mikrostruk-tur. Tako mikrostrukture kot makrostrukture so se-stavljene iz eksistencialij (eksistencialnih struktur), ki se v mejnih mikrostrukturah dveh makrostruktur (Nadaljevanje s 28. strani) svetu in s tisto njegovo lastnostjo, ki mu omogoča popolno in v istem tudi že srečno pristajanje na vse, kar je, seveda s tistimi korektivi, ki smo jih zgoraj že omenili, ko smo pisali o Nemezianovi edini večji samosvoji in samostojni odločitvi. V vsem tem pa ven-darle ni mogoče videti drugega ko krščanskega ethosa. (Ko Nemeziana vprašajo, če je njegova biogra-fija naperjena proti Svetemu Duhu, odgovarja: »Proti nikomur noče biti.«) Tako se v besedilu izredno raz-vidno uveljavlja tisto Nemezianovo stališče, ki ga ta izrede v pogovoru ssošolcem Internuncijem: »Gleda-ti čimbolj v dno, a tako, ko da nimaš z ničemer nič.« Stične točke med Nemezianom in Rebulo so očitne, le da se roman V Sibilinem vetru odmika od zad-njega dela fomulacije: njegov namen, usmerjenost v ijem razkrite volje pelje do pomiritve, ki je umik in fodikacija, skladje človeka in sveta, happy end, to pa je eno samo iskanje zveze z vsem, kar je. V tem hotenju, kjer volja doseže svojo realizacijo tako, da se sama v sebi prikriva, je temeljni namen romana, iz tega, da se Nemezian ne pusti krstiti, ker bi to v tem trenutku pomenilo še ekskluzivizem in na-silje, sledi, da pa se je vendarle treba krstiti, ko to ne vodi več v nasilje, ampak k izmiritvi, sreči in milo-sti, kakršne je bil deležen Nemezian prav zato, ker ni imel »z ničimer nič«. V tem, da je tekst v skrajni Vonskekvenci povzet v to solucijo, da je volja zoper tnrt mogla pripeljati le v voluntarizem, v novo povr-nltev istega, in da je bil za to perpetualizacijo potre-ben ves ogromni historični in esteticistični aparat, je znamenje posebnega redukcionizma: ideologija, ki se omogoča s tem, da se prikriva, in ki ji je prav zato še posebej vse odprto in na voljo. Vse je samo mate-rial, s katerim je mogoče ravnati povsem poljubno in samo-voljno. Andrej Inkret U J Por * Alojz Rebula, V Sibilinem vefciu, Stoveastoa mafcica, Iduttda-na 1968. -*-—« prepletajo in povzročajo na videz nepovezane preho- de iz ene makrostrukture v drugo. Poleg tega pa strukturalna metoda tudi izključuje pesniške struktu-re iz obstoječih literarno-zgodovinskih kontekstov, jih torej obravnava »kot zaprte, statične, skoraj okor-no negibne sheme, ki imajo lastno notranjo zakoni-tost, njene posamezne eksistencialije dobijo pomen od nje kot od celote, od nje kot sheme«. Medtem, ko sta prva dela razprave STRUKTURA IN ZGODOVINA posvečena temu problemu zgolj s teoretičnega vidika, so pa ostali trije deli konkretna aplikacija avtorjevih tez na strukture slovenske po-ezije. Avtor po vrsti analizira nastanek Zajčeve situ-acije kot tipične vmesne situacije, primerne za ek-splikacijo, ki stoji med dvema makrostrukturama, prehod od humanistično-intimistične strukture preko vrste situacij (Zajc, Strniša, šalamun) k reistični strukturi (I. G. Plamen) in spreminjanje eksistencia-lij zaradi različnih struktur. V zadnjih dveh delih pa skuša pokazati kako eksistira neka konkretna eksi-stencialija (za primer je vzel eksistencialijo NATU-RA) v različnih strukturah. Za primer spremlja eksi-stencialijo NATURA v posameznih mikrostrukturah (konkretno pesmih) pri Gradniku, Zajcu, Krakarju, Minattiju, Župančiču, Krambergerju in Kuntnerju. Kermaunerjeva razprava odpira s pomočjo bist-veno nove metode nove možnosti raziskave sloven-ske poezije. Strukturalna metoda odpira nove mož-nosti predvsem zato, ker ne obravnava pesnikov, pe-sniških generacij ali njihovih pesmi v kronološkem trajanju, temveč jih tretira kot samostojne in neod-visne celote, ki se reproducirajo iz sebe in za sebe. Avtor poudarja, da želi v svojem delu (ne samo v razpravi STRUKTURA IN ZGODOVINA) dokazati, da je mogoče priti z analizo neke pesmi do njenih eksistencialij ter da so te eksistencialije racionalni analogoni tistega momenta v literarnem delu, ki mu pravimo specifična umetniška vrednost literarnega dela. Toda, ali ni teza o možnosti prevedbe literarne-ga dela na njegov »racionalni analogon«, ki je osnova za vrednotenje, za znanstveno vriednotenje literar-nega dela, misel, ki močno spominja na ideološki pri-stop k literaturi. Podobne pomisleke vzbuja tudi tekst v zaključnem delu, kjer pravi Kermauner, »da nam zadošča, da smo na nekaterih nakljjučno izbra-nih primerih razložili začeto tezo«. Vsekakor ni znan-stveno, še posebej pa ne v skladu s strukturalno me-todo, če primere za potrditev svojih (hipo) tez na-ključno izbiramo, jih tako rekoč prirejamo lastnim zahtevam. Zaradi močno skrčenega obsega razprave (samo 63 strani malega formata) ostajajo mnoge avtorjeve trditve neargumentirane ali pa je njihova argumentacija samo površna. Tudi za terminologijo lahko trdimo, da ni organizirana v skladu s struktu-ralistično metodo razprave. Za označitev reistične strukture avtor uporablja še tri izraze; na strani 12. uporablja izraz faza (štiri slovenske pesniške faze), na strani 17. uporablja za reistično strukturo termin struktura ali intencija, poleg tega pa uporablja še iz-raz reistična smer. Vsaj dveh izrazov (faza in smer) strukturalna terminologija v takšni zvezi ne pozna. Zaradi nepopolne organiziranosti pa je prišlo tudi do nelogičnosti v zvezi z odnosom pesnik-struk-tura. Skušajmo tudi to dokazati s konkTetnim prime-rom. Na strani 14. pravi avtor da »je človek gradivo za samoreprodukcijo struktur« (kar je popolnorna v skladu s strukturalističnim pojmovanjem), na strani 24. pa pravi da »živi, konkretni ljudje diktirajo svoje situacije, vendar v okviru že eksistentnih struktur«, ko pa govori na več mestih o poeziji Daneta Zajca, nporablja svojo tradicionalno opredelitev: »Zajc je sa-morazdejanje, samozanikanje, samouničenje in samo-spodbijanje humanističnega odnosa do sveta«. Torej je prišlo v kontekstu razprave STRUKTURA IN ZGODOVINA zaradi nepopolne organizacije terminov do temeljne spremembe od trditve, da je struktura v odnosu do človeka totalno aktivna in kreativna, do povsem nasprotne o totalni aktivnosti in kreativ-nosti v to strukturo vključenega človeka (pesnika). Zdi se, da je strukturalna metoda, ki jo uporab-lja Kermauner v svoji razpravi, v začetni in neprever-jeni fazi. Bralec ima vseskozi občutek, da prihaja do mešanja treh metod: strukturalistične, kot osnovne, tradicionalno dialektično marksistične in tradicio-nalne Krmaunerjeve, ki bi jo lahko definiral kot ne-ke vrste funkcionalizem. Pri tem pa je strukturalna metoda še toliko neizdelana in na hitro prenesena iz francoske poezije v slovensko (iz francoske v sloven-sko literarno zgodovino), iz ene skušnje in skuše-nosti v drugo, da prav zaradi tega trpi metoda sa-ma in se kaže bralcu kot nepopolna, ne dovolj ute-meljena in nepreverjena. V primerjavi z novejšimi Kermaunerjevimi deli pa postane ta nezadostnost še bolj očitna (prim. T. Kermauner, Dialektična ana-toraija, Problemi 69—70). To vprašanje pa nas v svoji kompleksnosti vodi še do drugega razmišljanja in nas vodl na še bolj vprašljivo področje literarne esejistike in zgodovi-ne, kot je osnovna dilema med ideološkim in znanst-venim pristopom k literarnemu delu. Gre za vpra-šanje, ki se kar samo ponuja, da ga premislimo, ko preberemo nekje na sredi razprave STRUKTURA IN ZGODOVINA naslednje vrstice: »Morda smo dali več poudarka reistični smeri, to pa zgolj zaradi tega, ker smo jo zazdaj več proučevali (razlog je v tem, ker je za slovenske razmere nenavadna — op. T. Kermau-ner) in ker se je pesniško dosedaj nekoliko manj uveljavila.« Znanstvenik se nam torej kaže kot ne-znanstvenik, saj mu je kriterij za poudarjanje te ali one strukture kvantiteta lastnega proučevanja. še več, Kermauner trdi, da je reistična struktura za slovenske razmere nenavadna, to pa y razpravi, ki je posvečena osnovnemu namenu — prikazati in doka-zati prehajanje iz ene makrostrukture v drugo, pre-hajanje, ki je samo v sebi utemeljeno in neizogibno. In v tretji trditvi začutimo nehote tradicionalno mi-selnost, po kateri se razglaša literarna zgodovina za-radi svojega vrednotenja tudi za propagatorja te ali one smeri, tega ali onega pesnika. To pa je v bistvu zamenjava znanstvenega nivoja z ideološkim, znanst-vene prakse s prakso propagiranja in iracionalnega, subjektivnega vrednotenja. To pa nas preseneča še toliko bolj, ker v istem odstavku Kermauner zatr-juje, da ne more izreči končne sodbe o tem, v kate-ro smer se bo poezija razvijala in navaja poleg mož-nega prehoda v totalni reizem tudi prehod v struk-turo restavriranega humanizma. Kermaunerjeva razprava ostaja torej kljub svo-jemu večkratnemu poudarjanju pripadnosti izključ-no znanstvenemu strukturalnemu nivoju nekje na pol poti, saj so sledovi tradicionalnega pristopa k lite-raturi opazni na vsaki strani. Denis Poniž SNG: TOM STOPPARD Mišljenje o Stoppardovi igri obvezuje in s tem določa in zaokroža dejstvo, da se drama, komedija ROSENCRANC AND GUILDENSTERN ARE DEAD »vrši« znotraj Shakespearjeve tragedije HAMLET. Obe gledališki deli je moč videti v Drami, umetnini se soočata na istem odru, še več, dramatis personae iz HAMLETA, ki nastopajo tudi v Stoppardovi igri, »igrajo« delno celo isti igralci: Gertruda — Majda Potokarjeva, Polonij — Polde Bibič, Hamjet — Tone, Slodnjak, Ofelija — Mojca Ribičeva. Situacija seveda ni naključna, pač pa pomeni, da nam je dana mož-nost hkratnega gledanja sveta v našem svetu, In s tem v zvezi tematizacija prav določene plastih pbel>V Na začetku se zato kaže potreba pb fazjasriitvi tiste stmkture Shakespearjevega teksta, sveta in re-snice, v kateri se obe deli stikata in kažeta svojo idej-no povezanost in različnost. m Soočenje je najprej prostorsko: Stoppardova ko W medija je igra znotraj HAMLETA, vse dramske osebe so iz HAMLETA, tudi tekst sam je razpolovljen: ka-dar gre za »odnose« med Rozenkrancem, Gildenster-nom in Igralcem, je Stoppardov, drugače pa Shake-spearjev. Prav tako se Shakesperarjeva fabula ne. spreminja. Stoppardov tekst je tako samo »vnesen« v HAMLETA, na odru je torej »vnesen« prostorsko, je igra v igri. Igra v igri predstavlja temeljno dimen-zijo dogajanja, je tako rekoč struktura Stoppardove drame, kar se bo seveda šele pokazalo. Takoj ko se srečamo s prostorskostjo Stoppardove drame kot pomembnim dejstvom za razumevanje, in s tem v zvezi s pojmom Igre, se nam pokaže še ena, tudi pro-storska dimenzija tega pojma: odpira se znotraj ko-medije ROZENKRANC IN GILDENSTERN STA MRTVA, torej znotraj igre v igri na tak način, da ruši oba okvira igre, je nekakšen prodor navzven, rušenje »iluzije realnega« dogajanja na odru in tako pomeni razširitev igre na celoten svet: to se kaže v dveh važnejših trenutkih: v drugem dejanju: (ROS skoči pokonci in zakriči v občinstvo) ROS: Gori! (GIL skoči pokonci) GIL: Kje? ROS: Je že v redu — prikazujem le zlorabo svo-bode govora. Kot dokaz, da obstaja. (Prezirljivo po-gleda v občinstvo, se pravi v tisto smer, potem v dru-ge smeri in spet nazaj predse.) Nobeden se ne gane. Naj kar zgorijo v svojih sedežih. In na Koncu komedije, ko igralci SNG (kot po vsaki predstavi) pridejo na oder in se po vzkliku IGRALCA — Janez Albreht: »ObčinstvoU priklonijo pred avditorijem. Srečanje: Rozenkranc Gildenstern in Igralec v prvem dejanju je torej enako srečanju igralcev SNG z občinsivom, Rozenkranc in Gilden-stern sta med nami. Igra se tedaj ohranja, oder izgub-lja lastnost edinega prizorišča igre prav s tem, da z doslednim vztrajanjem v odrski iluziji to iluzijo po-dira. (Konkretno: igra se ohranja tudi še po koncu predstave.) V zvezi s prostorsko dimenzijo igre, ki se nam kaže, lahJko zastavimo nekaj vpriašanj: na kakšen način se okvira igre, ki sta porušena prav z igro še ohranjata in kaj omejujeta. In, alii je z ruše-njem iluzije realnega (torej odrskega) dogajanja »prodor« igre navzven, razširitev na ostalii, neodrski svet res veljaven in utemeljen? Odgovore na ta vprašanja lahko poiščemo znotraj Stoppardove komedije. V prvem primeru gre seveda za odnose obeh svetov: spet Hamleta in spet Rozen-kranca — Gildensterna, za njuno soočenje, predvsern pa za vprašanje, kakšen okvir predstavlja HAMLET Stoppardovi komediji, kakšen je odnos Rozenkranca in Gildensterna do Hamletovega sveta in kako se v ta svet vključujeta. Shakespearjev svet, ki se razodeva v HAMLETU, je razpolovljen: Na eni strani je svet Danske, ki se 25 kaže kot volja do moči, to je svet reda, v katerega so posamezne usode samoumevno vključene (Ham-letov oče). Spremembe, ki v tem svetu nastajajo (Po-lonijevo zavzetje prestola), reda samega ne spremi-njajo; spremembe so znotraj reda določene z voljo do moči in kot take do neke mere naključne (Po-lonijev umor je v redu naključno dejanje, vendar samo z ozirom na red, kot akt znotraj reda pa je do-ločen po intenziteti moči, je torej določen po moči). Red sam pa je nenaključen, red je stalen in večen. Kljub smrti Hamletovega očeta in končno smrti Po-lonija »danski prestol« ni zamajan, prestol in Dan-ska ostaneta neomajna, Fortinbras »žalosten sprejema svojo srečo«, »njegov prid« mu veleva zahtevati kra-ljestvo, red ostaja nespremenjen in neomajan. Ham-let je nosilec nasprotnega pola tega sveta: ta svet »je iz tira«, sam Hamlet je rojen, da ga uravna. Tak-šen svet reda Hamlet ne priznava, ta red je zločin-ski, omogoča zločin, ki ni samo-razumljiv v svetu volje do moči. Moč v svetu volje do moči je lahko zločinska moč. V imenu nekega drugega reda Hamlet obstoječi, veljavni red Danske zanika, svojo akcijo pa utemeljuje v transcendensu, deluje v imenu smi-sla, ki ni prisoten v tem svetu, saj se mu kot duh kaže v nadnaravni, do neke mere nadčutni resnič-nosti (duh je lahko vrag). Hamlet dvomi o »duhu« in tako dvomi tudi o smislu svoje alkcije, o svojem »po: slansfcvu« uravnavanja sveta v pravi tir, dvomi torej o svojem redu, v imenu katerega deluje. Vsvojiakciji Hamlet pade, umre naključno, red Danske kot nekaj nenaključnega pa ostane. Hamleto^va akcija je torej ostala znotraj reda kot premagana, akcija zoper red je ostala v redu. živ-ljenje znotraj reda ostane uzakonjeno po redu in je kot tako igra moči. V Hamletovem uporu zoper obstoječi red padejo tudi žrtve, med njimi Rozenkranc in Gildenstern. Oba delujeta na strani reda kot nosilca nalog dvora in prestola. Njuna akcija je torej samo-razumljiva, kot je samorazumljiva celotna volja do moči in urejen svet Danske. V okviru reda delujeta na tak način, da tega reda ne mislita, pač pa a priori nanj pristajata in mu služita. Tudi njuna smrt je vključe-na v svet volje do moči, saj ju premaga močnejša, zvijačnejša moč. Tu pa se vprašujemo, kakšen okvir predstavlja zdaj Shakespearjev svet svetu Stoppardove kome-dije. Ali svoja »junaka« Rozenkranca in Gildensterna postavlja z delovanjem znotraj HAMLETA tudi v delovanje znotraj volje do moči in reda? Kakšno je Rozenkrancevo in Gildensternovo razumevanje Ham-leta kot akcije v imenu transcendentalnih vrednot zoper obstoječi red? V ta namen lahko poiščemo ti-ste misli o Hamletu, ki jih Stoppardova »junaka« iz-rekata. To je trenutek, ko si med seboj uprizarjata pogovor s Hamletom in z igro rešujeta vprašanje: ROS: Torej, da na kratko povzamemo: Vaš oče, ki ga ljubite, umre, vi ste njegov dedič, vrnete se in vidite, da je njegov mlajši brat, še preden se je truplo ohladilo, smuknil na njegov prostor in y njegovo po-steljo in se tako pregrešil zoper zakonitost in zoper naravne običaje. Zdaj pa natanko povejte, zakaj se zdaj iako čudno vedete? Iz navedenega sklepamo dvoje: Rozenkranc in Gildenstern natanko vesta za »pogreho in nezakoni-tost«, vendar se jima to ne zdi prav nič čudno. V sve-tu volje do moči zločin ni nedovoljeno dejanje, je le oblika akta volje do moči, zločinv svetuvolje do moči in reda ne obstaja, je samo oblika delovanja moči. Zato je Hamletovo vedenje nerazumljivo. Tudi komunikacija s Hamletom je postala nemogoča in nezmočna zaradi njegovega nerazumljivega vedenja in upora zoper red: ROS: Polovica tistega, kar je rekel, je pomenila nekaj drugega, druga polovica pa sploh ničesar. Hamlet, ki svojo akcijo utemeljuje v transcen-densu, ostaja tako popolnoma nerazumljen in svetu Rozenkranca in Gildensterna tuj. Rozenkranc in Gil-denstern voljo do moči in red tedaj v celoti spreje-mata kot nevprašljivo nujnost, sta le del reda in sa-ma kot ne-moč objekt akcije: GIL: Kolesje se je sprožilo in zdaj teče in midva sva... obsojena, da tečeva z njim. Vsak obrat je po-sledica prejšnjega obrata — in v tem je red. če zač-neva delati na svojo roko, bo kmalu vse narobe: vsaj upajva, da bo. Kajti če bi po naključju, čisto po nak-ljučju odkrila ali samo zasumila, da je vse to, kar samohotrjo storiva, le del njihovega reda, potem bi vedela, da sva izgubljena. Celo tisto, kar je tako rekoč svobodno delovanje in odločanje znotraj reda, celo »samohotno delova-nje« je lahko uzakonjeno do najmanjše podrobnosti. Stoppardov svet se torej še vedno dogaja v svetu HAMLETA, svet Danske, kot svet reda je še vedno prisoten na usoden in nevprašljiv način. Rozenkranc in Gildenstern se redu pokoravata in zato odideta v smrt, ki jima jo svet reda in volje do moči diktira. Zato se Hamlefr kaže kot nekaj docela nesprejemlji-vega, še več, Stoppardov Hamlet je tako postavljen v samo »kolesje« reda. Stoppardov svet ne pozna več Hamletov. Vprašujemo se, kaj spreminja Stoppard znotraj HAMLETA, saj je očitno, da je volja do moči postala zunanji okvir. Volja do moči ni več celotna notranja vsebina reda, ampak je »kolesje«, v katerega sta Ro-zenkranc in Gildenstern vključena. Znotraj »kolesja« reda je mogoča igra. Igra je tisto, kar združuje oboje svetov, Hamletovega in svet Rozenkranca in Gildensterna. Igra kot prostorska dimenzija, torej znotraj »kolesja« HAMLETA, in sa-mo notranje dogajanje, vsebina. Igra je tedaj okvir, znotraj katerega se sama realizira: okvir je igra mo-či, ki je natančno določena in uzakonjena po moči, notranja vsebina pa je »svobodna« igra, zavezana v sami sebi, ki pa je zopet omogočena samo po volji do moči, znotraj »kolesja« moči. Stoppardov svet je svet objekta volje do moči. Razširitev Igre na celo-ten svet je v Stoppardovi komediji nakazan in tako tudi v Drami SNG dosledno izveden. Vprašanja, ki se s tem sprožijo, pa ne sodijo več v kompetenco tega sestavka, ki se skuša vključevati v dnevno gle-dališko »ksritiko« in zato priložnostno mišljenje. A. Zorn Prvo morda presenetljivo vprašanje v zapisu, ki obeta razpravljanje o najnovejšem slovenskem filmu, je splošne narave in se glasi: dokod sega slo-venski patriotizem? Kje je meja, pri kateri se bomo v naši patriotični navdušenosti in zaletu končno us-tavili in prenehali z našo sentimentalno prizaneslji-vostjo,ki ni le hipokritična, ampak nosd vsebi vse ka-rakteristike zavestnega nojevskega skrivanja glave v pesek pred resničnim stanjem, kar našim patriotom omogoča mirno koeksistenco, temelječo na nenapi-sanem načelu tolerance; če se že ne hvalimo, se vsaj ne grajajmo, saj smo končno vendarle Slovenci in vsa naša prizadevanja so slej ko prej vendarle pri-zadevanja za narodov blagor. Največkrat pa se ne ustavimo tukaj, marveč gremo v svojem patriotičnem zanosu še dlje, koskušamo tdsto, kar je slabo in ne-vredno, prikazati kot vredno in dobro ter začnemo počasi tudi verjeti, da je res tako. Zaščitni znak Ma-de in Slovenia se izkaže kot zagotovilo posebnega odnbsa do stvari, odnosa, ki izvira iz posebej za do-mačo rabo fabriciranih kriterijev, ki jih navdihuje naš patriotizem. (Spomnimo s samo stiske in napo-rov nekaterih naših eiminentnih filmskih kritikov, ki so potili krvav znoj skozi nekaj številk revije Ekran, da bi prepričali sebe in nas, da Hladnikov Sončni krik le ni tako grozno slab film, na koncu pa so ne-kateri prišli celo do »revolucionamega« odkritja, da je film v nekem pogledu naravnost revolucionaren, da je tipična provokacija malonieščanskega okusa in njegovih tabujev, najbolj nesramežljivi pa so ga celo progla&ili za začetnika nove ere v jugoslovanskem, srbskega pesimizma in bede naveličanem filmu). če je bila napodročjuideologije.ekonomijeinpo-litike apologija že od Marxa dalje pognana v Had kot skrajno reakcionarna in vulgarna in se ji je na tem področju, vsaj v odnosu do. preživelega in ne-slavnega časa političnega aktivizma zgodilo tudi na Slovenskem, pa je kot Feniks vzcvetela v naši film-ski pa tudi Iiterarni kritiki, marsikje pa tudiv filmu in literaturi sami. Vse kaže, da se ji ob današnjem stanju še dolgo ni bati za njeno varno zavetje. Slo-venci očitno še nismo preboleli omejenega patrioti-zma in nacionalizma, ki proklamiran kot najvišja na-rodova vrednota ne le onemogoča naše dejansko emancipacijo in konstituiranje v moderen narod, mar-več omogoča mnogim uspešno špekuliranje in mani-puliranje s takšnim stanjem, kar je dobro vidno tudi v stanju slovenskega filma in kulture sploh. Naša filmska kritika ima razen redkih izjem pri obravnavanju filmov različnih nacionalnih izvorov do-kaj neenake kriterije. 1. Kadar gre za domače slovenske filme, je naša kritika presenetljivo strpna, potrpežljiva in celo do brohotno nagnjena k navduševanju. Omenil sem že primer ob Sončnem kriku. Podobno je bilo tudi pri prvih dveh Klopčičevih filmih in tako je tudi pri zad-njem, o čemer bo še govora. Podobno je bilo tudi pred tem. Metoda ocenjevanja filma je bila približno takšna: film je v glavnem kar dober, ima sicer določene slabosti, ki pa jih prihodnjič gotovo ne bo več; če pa je bil film skrajno slab, so ga proglasili za malce ponesrečen »poizkus«, ki pa ima nedvomno tudi svoje dobre strani. Na napakah se učimo! Toda ali ni naša učna doba malce predolga in predvsem predraga? Od kod torej izvira ta naivnost in skrajna nekritičnost? Iz spoznanja/da Slovenci filma, ki bi nekaj pomenil v mednarodnem (in ni daleč od resnice sodba, da tudi v jugoslovanskem) merilu, praktično nimamo. Mnogo obetajoči čas Hladnikovega Plesa v dežju je minil, ne da bi našli nacionalni kinema-tografiji pustil sadove, ki jih je obetal. žal. Pustil jih je jugoslovanski. In tako pridemo do navidez po-enostavljene, dejansko pa radikalne ugotovitve, da na Slovenskem razen Hladnika in Klopčiča nimamo režiserjev, kibi danes znali delati celovečerne filme (po sodbi kompetentnih, jih ne zna tudi KarpoAoimo-vic Godina, čeprav so v Beogradu drugačnega mne-nja). Tako so kritiki v strahovitem podpovprečju di-letantov in obrtnikov odkrili dva avtorja, ki saj na nivoju »manualnosti« dosegata povprečni svetovni nivo filmske umetnosti. Tukaj pa nastopa spet tre-nutek patriotičnosti (oziroma patriotično fabricira-nih kriterijev) v tem, da je treba odsotnost vsake nadpovprečnosti in dosego nivoja nekega bazičnega filmskega znanja povzdigniti na nivoja nekega bazič-nega filmskega znanja povzdigniti na nivo izjemnosti in perfektnosti, iz česar sledi tudi premik podpov-prečnosti na nivo povprečnosti. 2. Odnos naše kritike do filmov tuje produkcije je milo rečeno konformističen. Strah pred avtorite-to slavnih imen in od blišča neštetih festivalskih pri-znanj zaslepljeni pogled našega kritika se omejuje predvsem na deskriptivnost in največkrat pod krinko kritičnosti in objektivnosti te bolj ali manj uspešno ponavljanje mnenj tuje kritike. Posebno značilen je kompleks naših kritikov (pa tudi nekaterih ustvar-jalcev) do že dolgo lažne filmske veličine Francije na eni strani, na drugi strani pa poročanje naših poro-čevalcev z lanskega canneskega festivala, ki se je končal predčasno, ker so se napredni francoski film-ski delavci solidarizirali z revolucionarnim vrenjem študentov in delavcev ter onemogočili regularen po-tek festivala. Situacija, ki je bila popolnoma različna od običajnih utirjenih festivalskih manifestacij, je razgalila neki določen in karakteristioen način mišlje-nja, ki ga lahko imenujemo samo zdravorazumar-skega; enodimenzionalni način mi.šljfiaia« ^ Je na- sploh prevečkrat razvitien iz pisanih izdelkov naših kritikov tisti trenutek, ko kakfilmski avtor preraste okvire, znotraj katerih se giblje in ki jih vzpostavlja intelektualni domet te misli. (Poročanje se je večidel nanašalo na kronološko opisovanje sporov in dogod-kov okoli njih, ves čas pa je izražalo nelagodnost in nezadovoljstvo, ker festival ni potekal normalno in regularno, poročanje, ki ljubi predvsem »red in mir«.) 3. Sociološki in zdravorazumarski način mišlje-nja naše kritike pa je najbolje viden v odnosu do ju-goslovanskega in še posebej novejšega srbskega fil-ma. Glavna karakteristika tega odnosa je predvsem nerazumevanje njegovih največjih dosežkov in zaradi tega če že ne direktno pa vsaj indirektno odklanjanje tega filma. V številki 55 — 56 revije Ekran na primer Branko šomen na kratko in poudarjeno opravi s fil-mom živojina Pavlovica Ko bom mrtev in bel tako, da mu enostavno nalepi etiketo »takoimenovanega so-cialnega realizma«. Primer je več kot karakterističen in ker sem o tem filmu že pisal, avtorju te globoko-umne misli le kratko vprašanje. Nam je morda v pomanjkanju neorealizma, nadrealizma in sploh ve-likih simbolnih razsežnosti sveta v srbskem in jugo-slovanskem filmu, vse to hotel dati on sam s svojim kratkim filmom Njiva, ki smo ga videli na beograj-skem festivalu kratkometražnega filma in ki je pol-prazno dvorano s svojo naivnostjo zabaval in sprav-ljal v smeh? (Mi, Slovenci, smo se smejali bolj kislo, ker smo pač patrioti!) In tako je tudi jasno, zakaj se Slovenci nismo pridružili gonji nekaterih uglednih srbskih in hrvaških časopisov proti takoimenovane-mu jugoslovanskemu »črnemu filmu«. Tega filma že od vsega začetka nismo sprejeli, nalepili smo mu eti-kete, kot so socialni realizem itd., ga zreducirali zgolj na dokument o neki specifični srbski človeški in so-cialni favni in flori, ga kdaj pa kdaj zaradi uspehov v tujini tudi kislih obrazov pohvalili, dosledno, ob-jektivno in poglobljeno o njem pa sko^aj nismo raz-mišljali. če sem komu s tem pisanjem napravil krivico, naj mi oprosti, toda to ni zapis o posameznikih, maw več o nekem stanju v trenutku, ko stojimo pred trefr jim filmom Matjaža Klopčiča, v trenutku, ko se je treba kritično vprašati po stanju v naši nacionalni kinematx)grafiji in filmski kritiki; menim, da prav Sedmina provocira takšno vpraševanje. Moje pisanje torej ni apriorno izrekanje nekih dokončnih vredno-stnih sodb, temveč je samo prispevek k razmišljanju, - da katerega mora slej ko prej nujno priti. Odnos filma Sedmina do literame podloge, na os-novi katere je nastal, nas tukaj ne zanima. Roman Bena Zupančiča je dejansko služil Matjažu Klopčiču le kot okvirna podlaga za scenarij,izkaterega jena-stal popolnoma samostojen avtorski film, avtonomna umetniška stvaritev, za katero velja edinole njej ima-nentna kritika. Po formalni plati film dosega soliden nivo pov-prečja, ki danes vlada v resni filmski produkciji v svetu. Toda tudi s te filmove najmočnejše plati bi se mu dalo marsikaj očitati. še vedno vztrajam pri trditvi, da je solidno obvladanje moderne filmske teh-nike predpogoj vsakega ustvarjanja na področju fil-ma in fcisti, ki se navdušuje nad Klobčičevimi prijemi, kot so ponavljanje posameznih prizorov, mešanje bar-vne in črnobelo tehnike, se navdušuje nad tem, je vse to, kar je, več ali manj znano in preizku; napravil Slovenec. Obvladanje filmske tehnike je prej dolžnost vsakega sodobnega in sposobnega film-skega ustvarjalca in šele na stopnji originalnosti in izjemnosti odlika, za to zadnje pa y Klopčičevem fil-mu v nobenem primerune gre. Mizanscena v fil na trenutke spominja na gledališko predstavo ks nega amaterskega podeželskega gledališča, kajti avto: kot prefinjen estet ljubi red in zato razpostavi igr; ce kot figure na šahovnici v čistih linijah in rav: diagonalnih črtah. Seveda to ne pomeni, da film ma tudi mnogih izredno močnih in učinkovitih pri-zorov, kjer se združuje, ob pomoči na trenutke od-lični kameri Rudija Vavpetiča, avtorjev izredni estet-ski občutek s kruto in silovito dinamiko filmske i cije v prepričljivo in dovršeno celoto. žal je bilo ta! nih prizorov bolj malo, kajti pri Klopčiču se nenehm vsiljuje občutek, da ne zaupa dovolj vase (ali pa gledalca), kajti nenehno se trudi vse še dodatno po-jasnjevati z dialogi, ki nemalokrat pokvarijo še tako mooan vtis, ki ga je naredil na gledalca posamezen prizor. Nasploh so napihnjeni in baročno preobreme-njeni dialogi stara Klopčičeva napaka, ko tisto, kj bd moral povedati s filmskim jezikom, polaga na usi igralcem. Dramaturško je film grajen precej ohlaprn Ritem je neenakomeren, film dostikrat zaradi prv like dolžine posameznih prizorov celo dolgočasi, pre vsem na račun avtorjevega pretiranega estetiziranj kateremu dostikrat žrtvuje premočrtno in proporo" nalno linijo dramske zasnove filma. Tako razrahlj; in z gostobesednostjo prenasičen film kmalu potis: v pozabo tudi resnično mojstrske in impresivne p: zore, kot so na primer Popajeva smrt, obračun s "" lom in junakova združitev z dekletom. Kar se tiče vsebine, se vsiljuje vrsta vprašanj. Ali Sedmina kot film »brez sleherne političm socialne in ali nacionalne ideološkosti« dejansko n implicira prav s tem odrekanjem ideologiji ideološko pozicijo? Ali je vsaka ideološka pozicija že vnaprej okvali-ficirana kot nehumana, pernoficirana brezčutnost, podrejena mehaničnemu selekcioniranju pravega in nepravega (Tiger)? Ali more biti nek usoden zgodovinski trenutek zreduciran zgolj na tisti zunanji katalizator, ki požene skupino mladih Ijudi v reševanje njihovih privatnih eksistencialnih problemov? Ali je odločitev za nasilje in smrt, za neko na-rodnoosvbodilno oziroma revolucionarno akcijo res lahko le plod naključja in otroške igre? Ali pa morda le materialne, moralne in erotične frustriranosti ožje okolice oziroma družine? Ali se epska dilema ljubezni in smrti y vsej svoji resnosti in tragiki zastavlja edihole na nivoju malo-meščanskega sentimentalizma? V čem je torej sporočilnost Klobčičeve stvaritve? Ali ni morda dejansko ves film (kot je bil pred tem tudi Na papirnatih avionih) le klanjanje malo-meščanskemu okusu slovenskega gledalca? Na zastavljena vprašanja nimam namena odgo-varjati, marsikateri odgovor je skrit že v njih, mar-sikateri pa v filmu. Sašo Šrot i . ''.... ,, UVOD — Ob otvoritvi nove železnice skozi Kara-vanke je rodoljubno časopisje prerokovalo, da se zač-ne na vseh koncih in krajih živahno zanimanje za naše brate na Koroškem, ker nas Karavanke ne ločijo več od njih, temveč nas celo spajajo po najkrajši poti. Toda razen par narodnih slavnosti v Rozni dolini, ki jsa njo sedaj še ni neposredne nevarnosti v narodnem oziru, se je dosedaj bore malo uresničilo tega prero-kovanja. Koliko pa je slovenskih rodbljubov, ki bi bi-li obiskali Slovence na skrajnih jezikovnih mejah. Ni-ti v Celovcu ne bo dosti takhh požrtvovalnih moz. In vendar nam je treba vedeti, v kakš?io zemljo se raz-tegajo korenine slovenske lipe na Koroškem, ako ho-čemo z uspehom vzgojevati in zdraviti drevo, sicer zaman ugibamo, zakaj se mu suši vrh. (Slovensko-neška meja na Koroške, nabral Ante Beg, 1908) Enainšestdeset let pozneje je nekaj slovenskih rodoljubov obiskalo Slovence na skrajnih jezikovnih mejah. (V mislih imamo nad vse poučno ekskurzijo študentov umetnostne zgodovine, zgodovine in slavi-stike, ki je v letošnjem maju divjala po Koroški on-stran meje). Po vsej verjetnosti pa so se časi spre-menili in na pot smo odšli do zob oboroženi z nezau-panjeminpripravljeni, da vsak trenutek namesto sol-za in sočutja trosimo okrog sebe ironijo, nezaupanje in dvom, kajti premnogokrat smo že nasedali bese-dam, ki dražijo čustva. Zabičevali smo si, da je ni stvari, kibi nas razjezila in razveselila, ker žene pra-vilni tok stvari in ljudi po zdravi in razumni poti. Polom, ki smo ga doživeli, ni bil med najmanjšimi. V urejenost sistema, ki so ga sestavljali dvom, igra in športni odnos do nacionalnega vprašanja, so na najbolj nemogočih krajih vdrli čustvo in njegovi za-vezniki nacionalizem, strah in up, ljubezen in sovra-štvo. Bili smo popolnoma nepripravljeni. 2e leta smo se šli Slovence kot prijetno družabno igro, v kateri so eni samo Slovenci, drugi pa sploh niso več, oboji pa v svojih vlogah čisto slovensko nasilno uživajo. Zato naenkrat nismo mogli razumeti igre, ki smo jo opažali na Koroškem. Po nekaj dneh nervoznega is-kanja pravil, po katerih se gredo koroški Slovenci že omenjeno nacionalno igro, ko smo iskali na nji-hovih obrazih sledove športnega užitka, smo razoča-rani spoznali, da ti ljudje sploh ne uživajo. Pa čeprav so Slovenci. Da bodo naše šole v resnici neusahljiv vir sreče in blagoslova za narod in državo, je predvsem dru-gim potrebno, Ijubi moj šolnik, da postaneš: pravi nar o dni učitelj. Um in srce človeško se more navadno le v domači b esedi izobraziti in po-žlahtniti, v b esedi materni, ki ima največ moči nad človeškim srcem. Domača beseda se bo srca naše mladine prijemala in šolski pouk bo šel spešno od rok, da bo veselje za učitelja in učence. N aj b o tor e j za slovenske otr očič e šolski nauk v šoli s koz in skoz slovenski, dokler niso popolnoma trdno v do-mači k njižni b e sedi. Dokler si tvo j učenec ni pridobil popolnega zna. nja svoje materinščine, ne muči ga s tujim j ezikom; (Anton Junežič — Prijazna besedica slovenskim učiteljem, 1861) V čisto slovenski vasi, ki jokazilenekaj nemčur-jev, se morajo starši pri vpisu otrok v prvi razred jasno in glasno odločevati za oddelke s slovenskim učnim jezikom, namesto da bi bila prva možnost slovenski pouk in bi se bilo treba odločiti za nemške-ga. Ni treba mnogo pameti ali proniciljivosti, da tudi ta umazanija postane jasna. In pomislimo na tiste starše (Slovence), ki zaradi miru (svojega in svojih otrok) prijavijo potomce za nemški pouk. Bolje je tako. Drugače imaš lahko sitnosti, in služba je tudi dobra, ne gre je izgubljati. Tako razmišljanje je v zadnjih dvajsetih letih poklalo nekaj vasi na našem Koroškem (v Avstriji). Vsa rafinirana igra se prične že malo prej. Otroški vrtci so tiste s cvetjem okraše-ne potujčevalnice, kjer se v mehke slovenske glave vbija tevtonski duh. če k tej mračni podobi izobra-ževanja in yzgajanja dodan^o portrete slovenskih »učenikov«, ki na cesti in med seboj ne govore več slovensko (tudi taki so), potem se zdi, da je naprav-ljeno res vse, da bi tam gori čez petdeset let ne bilo vec naših Ijudi. Z žalostnim srcem mora vsak nepristranski do-morodec spoznati, da nam naše (Ijudske) šole še niso donesle tistega žlahtnega sadu, ki ga gre po vsej pravici od njih pričakovati. I znever ile so se svojemu narodu, postaleso nenarodne, zato niso mo-gle pognati korenin med narodom... (Anton Jane-živ — Prijazna besedica slovenskim učiteljem, 1861). Po rižu, svinjski pečenki, mešani solati, papirnati tortici — ob čisto užitnem pivu sedi-mo v celovški ljudski kuhinji. Med nami sedijo dijaki Državne gimnazije za Slovence. Le kaki dve uri so ostali z nami, a pogovarjali smo se o vsem mogo-čem. Postali smo kar mirnejši, saj vendarle ni vse izgubljeno, na gimnaziji v Celovcu vzgajajo mlado slovensko inteligenco, ki se bo še dolgo upirala od-kritemu ali prikritemu potujčevanju. Dobro. Drugo jutro, ko si podajamo vtise prejšnjega večera, nekdo pripbveduje, da mu je njegov sosed pri mizi — celov-ški dijak povedal, da mu je popolnoma jasno, da se nemška kultura oz. literatura sploh ne moreta primer-jati. — Odreči se hočemo vsakemu podobnemu pri-merjanju, zanima nas le, kakšna je podoba slovenske kulture oz. literature iz. slovenskega duha, ki jo ob-likujejo na omenjeni šoli. Občutna je veliko premajh-na povezanost (duhovna) med našimi na Koroškem in nami doma. Ves čas se nam je zdelo, kot da pro-dajamo nekaj tretjerazrednega, kot da hvalimo nekaj, kar je nabito z nečim nevarnim, ko smo jih spomi-njali, da je tisto, kar pripada slovenski kulturni se-danjosti, ravno tako njihovo kot tista preteklost, iz katere še vedno z obema rokama črpajo. Marsikomu ni jasno, da v knjižnici ne bo nobene nevarnosti ne veri ne državi, če bodo v nji najsodobnejše slovenske knjige, ker Rokovnjači niso najnovejši dosežek slo-venske proze. Opaziti je bilo nezaupanje, za katerega nekateri vedo, od kod je prišla, nam pa se zdi leta 1969 nesodobno, nekoristno in nevarno. Slovenska kultura na Koroškem je nezamenljivi del splošne slovenske kulture in zato brez nje ne more obstajati. Vse, kar nastaja zunaj meja, mora biti in postati taka ali drugačna last nas vseh. Za literaturo meje še ve-dno niso odprte. To si danes lahko privoščimo. Da so po celi Koroški prebivali nekdaj Slovenci, a to ne le mimogrede, o tem pričajo razen zgodovine in tradicije tudi mnogobrojna slovenska imena gor, rek, potokov, vasi, gradov itd. To priznavajo tudi razni nemski jezikoslovci in raziskovalci starin. (Slovensko-nemška meja na Koroškem, nabral Ante Beg, 1908) Ko prihajamo proti vojvodskemu prestolu, mo-ramo počakati, da neki Slovenci prenehajo prepevati venček pogrebnih pesmi in da si lahko še sami ogle-damo ta kamniti oluis po oblasti. Na tabli, ki je pri-ložena zgodovinskemu predmetu v poduk in opozo-rilo, je napisano vsemogoče, niti z eno samo besedo pa ne opozarja na kakršnokoli zvezo s Slovenci. še knežji kamen krasi celovški muzej brez opozorila, da je igral nekoč vlogo v neki slovenski zgodovini, pač pa je mnogo preveč besed o Koroški in koroštvu. V 26 etnografski zbirki je ziljsko štehvanje predstavljeno kot lep koroški običaj — o Slovencih niti besede. Komu je do tega, da še zgodovinska resnica ne sme biti Tesnica? Marsikatere mejne župnije se pač lahko primer-jajo jetičnemu bolniku: še je živahen duh, a organi-zem je razjeden, tako da je samo od spretnega zdrav-nika odvisno, ako se mu življenje umetno podaljša, a katastrofa je neizogibna. Pečat smrti nosi na čelu. 'Taki zdravniki so na skrajni jezikovni meji edino le duhovniki, ker je vsa ostala atmosfera grenasičena z germanskimi bacili. (...) Le podrobno delo iz žup-nišč in nejavnih društev bi moglo pogrezanje zadr-ževati in polagoma tudi tuintam še kaj zboljšati, toda čuječnost nemških agitatorjev in šovinistov je povsod velika. (Slovensko-nemška meja na Koroškem, nabral Ante Beg, 1908) Zunaj dežuje, prezebamo v mračni cerkvi, pod noge nam piha in poslušamo sivolasega Ezopa s trdim belim ovratnikom. Sprva ni bil Ezop, ko pa je rekel: »čez petdeset let nas ne bo, če se meje ne bodo spre-menile!« in videl naše izbuljene oči in prisiljen smeh, je pričel govoriti o severnih vetrovih in podobnem, pa se ga je vseeno dobro razumelo. O ovajanju, o stra-hu, o slovenskem in nemškem prvem obhajilu, o slo-venskem očenašu med nemško veroučno uro, o urad-nikih in notarjih — nosilcih germanizacije in o po-štenih slovenskih živinozdravnikih je tekla beseda. Vse vedo, svoj položaj poznajo do zadnjega krainar-ja, ki sam s seboj mrmra po naše, le enega ne vedo. Kako se reševati? Kaj storiti, da ne bosta od njih ostali le molitev in pesem, kako igrati z dobro uteče-nim strojem ponemčevanja, da se ustavi zanesljivi in enakomerni odtok ljudi, kaj storiti- z mladmo, da ne bodo največji slovenski zavedneži samo ljudje, stari nad štirideset let. če je komu do teh ljudi, če bi kdaj rad, da jih pokliče in se mu oglasijo, potem moramo pričeti trošiti denar na drugačen načiri in za drugačne ljudi. Vendar pa ozdravljenje, ki si ga tako želijo, nemorepritiodzunaj, sprava raed njimi ne more biti sklenjena brez njih, dokler sami ne spo-znajo, da vsaj deset let niso zanimive barve, s kate-; rimi so prebarvani, ampak da je zanimiva ena sama, ki jo moramo nositi vsi. V mislih imamo tisto slo-vensko, ki je bolj ali manj obledela — po naših zaslugah in zasluženju. Eno je dobro. Srečevali smo malo ljudi, ki bi govorili le o slovenskem nacionalizmu in nacio-nalnem ponosu, a hkrati ne pristajali na bolj ali manj prefinjeno igro, ki je v svojem bistvu zdrava in ko-ristna. Samo malo pozno so jo pričeli igrati in vsi nimajo istih not. ¦ ¦ ; Novejši zgodovinarji, posebno dr. Puntschart, dvomijo, da bi bili napisi na prestolu slovenski; pri-sodili bi jih radi Rimljanom, dasi ne morejo dobiti\ dokazov za razlaganje. (...) Pomisleki niso brez pod-lage. Prvotno so bile črke v glavnem napisu spojpne: MASUETIVERI. Leta 1861. pct je nekdo čez noč napis prenovil ter zloge razdelil. S tem je onernogočil vsako nadaljno znanstveno raziskovanje. To je dalo povod '¦ Nemcem, da so začeli Slovence celo v šolskih knjigah ¦ obrekovati, češ, da so prvotni latinski (?) napis hu-; dobno spremenili, da bi dobili slovensko besedilo (Egger: Deutsches Lehr — und Lesenbuch 1882). Glav-ni in najtehtnejši pomislek proti napisu pa je ta, ker se je glavni obred, ki je pri njem stavil kmet — plemič znana vprašanja na vojvoda, ni vršil pri voj-vodskem prestolu, temuč pri knežjem kamnu pod Krnskim gradom. Obred pri vojvodskem prestolv je bil le za plemstvo, zato se je v rani dobi že vršil sko-raj gotovo le — nemško. Jarnik je v svojem narodnem fanatizmu razlagal napise tako, da je stvari s tem več škodoval kakor koristil. Dočim navaja tankovestni Megiser napis le v eni besedi MASUETIVERI, jo je razložil Jarnik sa-movoljno v tri besede: »ma sveti veri« ter tolmačil, da pomenijo v celovškem podnarečju rožanskega go-vora »ima sveto vero« ali kot vprašanje »ima sveto vero? (Ustoličenje koroških vojvod. (Kulturnozgodovin-ske črtice s posebnim oziroma na pravni in gospodar-ski pomen za Slovence. Sestavil A. B.)) Kaže, da napisi predstavljajo eno od najbolj za-motanih vprašanj, ki spremljajo koroške Slovence. V Velikovcu na slovenski hranilnici in posojilnici je tabla s slovenskim napisom, ki je eden od najneob-stojnejših na Koroškem. Od časa do časa ga prime in skočiti mora iz zidu, kamor je vzidan. To je sto-ril že precejkrat. Edina pozornost, ki so mu jo do-slej posvečali, je bila skrb mož iz hranilnice in poso-jilnice, ki so vedno vzidali novo tablo z istim napi-sOm. Po Koroškem smo se potikali nenamerno in ne-vede kot predstraža slovenskega državniškega obiska. Pa smo v Velikovcu pred že omenjeno luknjo v zidu srečali gospode z avstrijske TV, ki so tik pred obi-skom, a dva meseca po zločinu in sramoti prišli v Velikovec. Nas so seveda imeli za uradno poslaagita-cijski grupo. Prevečkrat smo se morali zavestno reševati v iro-nijo in cinizem, ko po dolgih urah besedovanja in prerekanja nismo odkrili ne rešilnega obrazca ne pre-pričali sogovornika. Včasih pa mora človek, ker ima za to vso pravico, postati žalosten in jezen, ker ni (ponekod) biti Slovenec lepo in koristno. Napisal M. S. o <> Ljubljanski televiziji je uspelo v spremni - besedi zelo kratkega filmskega zapisa o popo-tovanju zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinar-jev in slavistov, ki smo jim jo dostavili, stra-hopetno zamolčati oz. izpustiti dejstva, ki so vsem jasna. Le na TV mislijo, da jih ni, če o njih ne govoriš. Da ne bo sramota večja, izpu-ščenih stavkov ne objavljamo niti ne navajamo, kaj vse je bilo tisti večer v TV dnevniku važ-nejše od kratke informacije o življenju Sloven-cev na Koroškem. ^OO<>O<><><><><><><><><><^ 27 Delavski svet splošnega gradbenega podjetja STAVBENIK Ko-per je na svojem rednem zasedanju dne 31. marca 1969 obrav-naval odprto pismo direktorju SGP STAVBENIK Koper, ki je bilo objavljeno v študentskem časopisu TRIBUNA št. 11, z dne 19. marca 1969. Avtor pisma Milan Gregorič, bivši vodja gospo-darsko finančne službe podjetja, sedaj zaposlen pri Lesnem kom-binatu Ljubljana in bivajoč v Ljubljani, Breg 8, poziva direktorja podjetja Barbič Dušana, da odstopi z delovnega mesta direktorja, češ da za tako mesto nima moralnih in človeških lastnosti, ker je lansko leto meseca septembra prijavil tožilstvu ing. Toškan Zdravka, bivšega vodjo PE gradbene operative Koper, ki je sedaj zaposlen pri Invest biroju Koper, zaradi protizakonite zamenjave osnovnega sredstva. Po skoraj dveurni razpravi, v kateri je bila zadeva osvetljena iz vseh vidikov in v kateri je direktor Barbič Dušan sam zahteval, da se delavski svet izreče o njegovi zaupnici, je delavski svet spre-jel naslednji sklep 1. Dlrektorju podjetja Barbič Dušanu se da zaupnico in polno podporo. Sklep je bil sprejet z 18 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom od skupaj 20 navzočih. 2. Odprto pismo direktorju SGP STAVBENIK Koper, ki je bilo objavljeno v časopisu TRIBUNA št. 11, z dne 19. marca 1969, katerega avtor je Milan Gregorič iz Ljubljane, Breg 8, se naj-strožje obsodi. Sklep je bil sprejet s 17 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanimi glasovi od skupaj 20 navzočih. štev. V-2196-GD/UM Koper, dne 7. aprila 1969. DELAVSKI SVET SGP STAVBENIK KOPER Predsednik Leo Pečar (Odgovor Gregoriču in Toškanu na objavljene članke v Tribuni) Akcija Gregoriča in Toškana zavzema vedno širši in nevarnejši obseg, njun na-čin, ki ga uporabljata pri tendencioznem izpodbijanju mojih moralnih lastnosti, pa prav gotovo ni na nivoju človeka, ki se ponaša s svojo akademsko izobrazbo. Na prvo pismo Gregoriča, objavljeno v Tri-buni (št. 11, 19. III. 1969), nisem javno reagiral, ker sem mislil, da gre za izbruh neobvladanih čustev. Pismo smo v celoti prebrali in obravnavali pred delavskim svetom in osnovno organizacijo ZK v Stavbeniku, kjer sem zaposlen. Zaupnica, soglasna obsodba Gregoričevega pisma, enotna in odločna podpora, ki jo izražajo do mene, naj bodo dokazi, da je jedro kolektiva zdravo in da ni zapadlo idejam, ki jih je Gregorič hotel izsiljevati. Ker sem prepričan, da sta bila s teini stališča Gregorič in Toškan seznanjena od svojih somišljemikov v Stavbeniku, sem pričakoval, da bosta spoznala zgrešenost svojega postopka in opustila začeti načdn obrekovanja. žal, v tej oceni sem se zmo-til. Ker s svojim načinom obrekovanja na- daljujeta v potencirani obliki, sem primo-ran nastopiti tudi pred javnostjo, zlasti zato, ker se rado dogaja, da večkrat ponov-ljeno laž brez reakcije javnost lahko sprejme za resnico. Da bodo vzroki Gregoričeve in Toška-4jove prizadetosti bolj razumljivi, bom v svoji razlagi in odgovoru za javnost moral poseči v nekoliko oddaljeno preteklost. V letu 1965 je Stavbenik nameraval graditi stanovanjske stolpnice na Vojko-vem nabrežju v Kopru. Ker je bila arhi-tektonska obdelava fasade Stavbenikove-ga projekta v nasprotju z ambientalno arhitekturo, gradnja le-teh ni bila odobre-na, pač pa je bilo Stavbeniku predlagano, naj prične graditi objekte po dmgem pro-jektu, ki je bil že prej izdelan in odobren. Stavbenik se s takim predlogom ni stri-njal in je vztrajal pri svoji zahtevi. Zato je v ta namen 30. X. 1965 sklican sestanek s predstavniki sekretariata za urbanizem SBS, republiškega urbanističnega inšpek-torja, repubJliškega biroja za gradbeništvo s predstavniki Stavbenika in OB. S Koper. Tako kvalificirani forum je bil enotnega mnenja, da Stavbenikov projekt dejansko ne more biti realiziran na tem prostoru. Vendar, ker je v Stavbeniku bila za ta projekt predvidena posebna tehnologija gradnje, ki so jo hoteli uveljaviti, je Stav-benik prosil za drugo lokacijo, ki mu je bila tudti dodeljena Olmu. Stavbenik je verjetmo pod pritiskom avtorjev tehno-logije z gradnjo tudi pričel, vendar so bi-la dela na prvem objektu prekinjena nad kletno ploščo, ker se je izkazalo, da je neracionalno zastavljen. Vrednost vlože-nega dela in materiala v ta objekt znaša 68.704.860 Sdin, kar pomeni, da že 4 leta leži nekoristno naložen denar, s čimer so oslabljena obratna sredstva podjetja. To je občutna motnja v poslovanju podjetja. Eden od avtorjev tehnologije je bil tudi Toškan, sodelovali pa so še nekateri pro-jektanti Stavbenika. K delu omenjene sku-pine projektantov nove telinologije pa je bil pritegnjen tudi zunanji sodelavec, grad-beni inženir iz Ljubljane, ki je prihajal v podjetje enkrat tedensko in je za so-detovanje prejemal honorar v višini 180.000 Sdin do leta 1968, poleg tega pa je pri podjetju izposloval na račun nudenja njegove strokovne moči še kredit za ure-ditev hiše v Piranu, ki jo uporablja za vikend. Kredit mu je bil odobren v višini 3.177.000 Sdin z rokom 14 letnega odplačila. Poudarjam: kredit za vikend. Nastane vprašanje, kje sta bili ob odo-bravanju teh sredstev Toškanova in Grego-ričeva principialnost in moralna zavest, ki jo tako močno poudarjata. Tako nepremišljeno naložen denar je v podjetju, razumljivo, povzročal določeno škodo, kar je, predvidevam, uvidel tudi Toškan sam. Da bi opravičil storjeni spo-drsljaj, je uporabil časopis in radio. Z na-menom, da se obrani, je pričel napadati urbaniste in skupščino občine Koper, ki sem ji takrat predsedoval. Njegovi argu-menti so bili neprepričljivi, zato kaže, da ga je njegov neuspeh prizadel. Po smrtl bivšega direktorja in tehničnega direktor-ja SGP Stavbenik sta se Gregorič in To-škan potegovala za to, da prideta na njuni mesti in sicer: To&kan na mesto tehničnega direktorja, Gregorič pa na me-sto direktorja v podjetju. Predloge njunih kandidatur je DS zavmjl in sklenil poča-kati iztek mojega mandata v občinl Ko-per, s tem, da prevzamem mesto direk-torja, do majega povratka v podjetje pa je bil vršilec dolžnosti ddrektorja po skle-pu DS tov. Milan Besednjak. Menim, da je to drugi razlog njnne prizadetosti, za-radi katere sta postala tako neumirjena. Razumljivo je, da sem ob svojem po-vratku v podjetje leta 1967 (kljub zagoto-vilom o podpori in sodelovanju, ki jih je dajal Toškan) kmalu naletel na nasprotno zaradi omenjene prizadetosti, in sicer: 1) zato, ker sem bil mnenja, da je for-siranje tehnologije pri gradnji objektov, kakršno je zagovarjal Toškan, brez nada-ljne izpopolnitve in njenega proučevanja lahko za podjetje bolj škodljivo kot ko ristno — praksa je to kasneje potrdila na objektu hotela LUNA v Poreču. 2) Nisem se strinjal z izplačevanjem vi-sokih honorarjev za delo gradbenega inže-nirja, ki je bil pritegnjen kot zunanji so-delavec pri kreiranju nove tehnologije. To so torej stvari, zaradi katerih Toškan mo-ralno obsoja ljudi, ki so delali na elabo-ratu za indus cono. Zato jih »obdeluje« tudi po časopisu. Mimogrede: kakšno je moralno opravičilo za tako nenačelnost in dvoreznost — ali mislita Toškan in Gre-gorič,da je to, kar počenjata pred jav-nostjo, res tako blesteče, da ne pada sen-ca tudi na njiju? 3) Imel sem pomisleke proti pogod-benim odnosom z integriranim podjetjem Suran iz Poreča To mi Gregorič očita v svojem članku, objavljenem v Tribuni — ni pa povedal razlogov mojih pomislekov. Ti so izhajali iz pogodbenih odnosov, ki so vsebinsko dajali obratu popolno samostoj-nost, to je lastni žiro račun, samostojno delitev dohodka, samostojni samouprav-ni organ, da bo obrat imel dobre odnose s poslovnimi partnerji, da se bo pridrže-val splošnih aktov podjetja, da si bo pri-zadeval izpolnjevati letni plan itd. Stavbe-nik pa je imel do obrata samo obveznost skoraj brez pravic, kot npr. vlaganje in-vesticij, pokrivanje izgub, da ne bo usta-navljal lastnega gradbišča v Poreču, da bo skrbel za kontinuiteto del itd. Vsebino ta-ke pogodbe je Gregorič zagovarjal s tem, da je to ventil, preko katerega prodiramo v hrvaško Istro. žal se je izkazalo, da je bila ta trditev brez osnove, ker smo dela, ki jih je Stavbenik prevzemal v Poreču, prevzemali pod ostrimi pogoji, ne samo v pogledu dovršitvenih rokov, marveč tudi kreditiranja investitorjev ob istočasnem slabljenju svoje operative v Kopru. To po-meni, da smo na račun del v Poreču zmanjševali obseg del v Poreču, kjer so bili pogoji ugodnejši. Imel sem pomisleke tudi do takratnega vodstva v obratu. To se je kasneje izkazalo za utemeljeno. Pod takratnim vodstvom je namreč obrat za-ključil svoje postovanje z izredno slabim, finančno slabim rezultatom, kar smo ugo-tavljali že med letom, zato smo takratnega upravnika tega obrata lani odslovili. Novi upravnik je v začetku naletel na slabo de-diščino tega obrata, vendar mu je do da-nes uspelo obrat organizirati tako, da se bodo razmere in finančno stanje po dose- danjih analitičnih pokazateljih v letošnjem letu občutno popravile. Ob taki politiki do obrata v Poreču, ki jo je zagovarjal Gre-gorič in ki je povzročila posiedice teor ne-gotovanja zlastd v koprskl enoti, je razum-ljivo, da so delavci postajali vedno bolj nezadovoljni. To sta Gregorič in Toškan znala uporabiti v svojo korist za napad name in nekatere moje sodelavce v vod-stvu podjetja.nista pa bila toliko pošte-na, da bi priznala vzroke takega stanja kot posledice poslovne politike, ki sta jo zagovarjala v preteklosti, to je pred mo-jim prihodom v Stavbenik, dasiravno sem takoj ob teh ugotovitvah ukrenil vse po-potrebno, da si podjetje pridobi zemljišča, kjer bi lahko razvilo kompleksnejšo grad-njo za trg. Taka gradnja je namreč racio-nalnejša v pogledu organizacije, korisče-nja mehanizacije, kadra itd. Priprava do-kumentacije za pričetek take gradnje tra-ja dve leti. Končno imamo danes zagotov-Ijeno izgradnjo stanovanjskega naselja v Semedeli, izgradnjo poslovnega centra ob Ljubljanski cesti, na Vojkovem nabrežju itd. Skupna vrednost predvidene izgradnje objektov na pridobljenih zemljiških kom-pleksib. predstavlja vrednoet priblaano 16 milijard starih dinarjev, ali časovno, pod-jetju je zatotovljena perspektiva v občini Koper za najmanj 4 leta. V letu 1968 je Stavbenik prevzel izgrad-njo turističnih objektov v Simonovem za-livu. Naloga je bila težka. V sorazmerno kiratskem času (5 mesecev) je bilo treba dograditi pet objektov v skupni vrednosti 1.300.000.000 Sdin. Bilo mi je jasno, da je naloga tako obsežna in odgovorna, da brez dobre organizaoije dela ne bo uspeš-no opravljena, zato sem predlagal DS spre-membo organizacijske sheme, v kateri je bilo sistematizirano novo delovno mesto operativnega pomočnika direktorja, na ka-tero sem predlagal, da ga zasede ing. To škan prav z namenom, da pokaže in raz-vije svoje sposobmosti. Tošikain je to delov-no mesto sprejel. 2al pa je na gradbišču v Simonovem zalivu zaradi Toškanove sa-movolje prišlo do nevšečnosti. Na lastno pest, brez soglasja investitorja, nadzornega organa in projektanta je spremenil ostreš-je in balkone na depandansah. Ko sta pro-jetobant in nadzomd argan ugotovila odstop od odobrenega in potrjenega osnovnega projekta, sta zahtevala rušenje že zabeto-niranih balkonov in postavljenega ostreš-ja. Tak odnos Toškana je škodil ne samo poslovnim in medsebojnim odnosom na re-laciji Stavbenik — investitor — projektant, marveč tudi ugledu podjetja. Zahvaljujoč se velikim organizacijskim sposobnostim vodje poslovne enote Izola ing. Zdenki Fer-luga ni prišlo do hujših zapetljajev, ob-jekti pa so bili pravočasno predand v upo-rabo. Približno isti primer saanovolje ro-skana se je pojavil tudi pri gradixji keg-ljišča v Ankaranu — zaradi spreminjanja temeljev tega objekta in pri zamenjavi strojev s privatnim obrtnikom, ki je, kot pravita Toškan in Gregorič, dal povod za njune akcije. Res je, da sem zaradi proti-zakonite oditujitve osnovnega ssredstva iz podjetja predlagal javnemu tožilcu, da uve-de proti Toškanu poizvedovalni postopek zaradi suma osebnega okoriščanja, to pa zato, ker niso zalegli najmanj trije pred-hodni ustmemi zahtevki niti pismeni nalog, da morajo biti stroji vrnjeni. Kljub temu, da je ob vsaki priLiki Toškan zagotavljal, da bo zadevo uredil, so stroj vrnili v pod-jetje šele nekaj mesecev po podani prijavi. Ptripcaninjam, da sem prijavo bdl dolžan dati po svoji &lužbeni dolžnosti, kar izha-ja tudd iz članka v Delu 19. t. m., iz ka-terega je razvidno, da je to izjavil sam javni tožilec. Toškanov odnos do dela in njegov čut odgovornosti naj ilustrira tudi slededi pri-mer. Gradnjo objekta, SDK v Kopru je vodil kot odgovorni vodja gradbišča. Ob-jekt je bil tehnično prevzet 25. VII. 1967. Obračun zanj pa je Toškan predložil 24. IX. 1968. tj. po 14 mesecih, karpcanend,da je šlo za skrajno malomarnost in neodgo-vornost ter povzročanje škode, zlasti zato, ker je 49.255.163 Sdin ležalo neobračunanih, podjetje pa je v tem času zaradi likvid-nosti in solventnosti moralo najemati to-liko več posojila za obratna sredstva. Nad-zorni organ na tem objektu, ing. Mikolj, zaposlen na Invest biroju, po vsem sodeč Toškanov somišljenik, pa je obračun pre-gledoval več mesecev, kljub temu, da bi delo bilo lahko opravljeno največ v enem meseou, čebi hitro apravJjal svoje dolžno. sti nadzornega organa (za kar je bil pla-čan). Kljub mojim urgencam in urgencam prisilnega upravitelja v Invest biroju je Mikolj zadrževal obračun do januarja letos in s tem povzročal finančne težave pod-jetju. Ko sem izvedel pred kratkim za Mi-koljevo izjavo, ki jo je posaredoval nekate-rim delavcem Invest biroja, da mora biti v tej akciji (mdšljena je akcija Gregoriča in Toškana) likvidiran Stavbenik ali Invest biro, če ne pride do združitve, so mi jasni nameni ljudi, ki se zbirajo okrog Toškana, prav tako pa tudi vzroki tako dolgega za-vlačevanja pri pregledu obračuna za ob-jekt SDK. Ob teh dejstvih je treba razso-diti, kakšen je moralni Iik teh ljudi in ko-mu predstavljajo transmisije za ustvarja-nje takega vzdušja, kot ga dajejo javnosti, predvsem proti ljudem, ki jih nazivajo »prišleki«. Ko je bil končno obračun pre-gledan, je bil izvršen tudi komisijski fi-nančni pregled obračuna. V komisiji je ing. NadaJjevanje na 28. strani) (Nadaljevanje s 27. strani) Toškan sodeloval kotx bivši odgovornivodja na tem objektu Med delom komisije je predstavnik Stavbenika ing. Tratnik pre-vzel obveznost, da bo podjetje na lastne stroške odpravilo nekatere pomanjkljivo-sti, zaradi česar je Toškan v ostri obliki očital, da ing. Tratnik nima pravice kot pTedstavnik podjetja prevzemati ta. kih obvez, ki bi šle na škodo kolektiva, če-prav je šlo za odstranjevanje pomanjklji-vosti in naipak, ki so nastale po krivdi Stavbenika in pod Toškanovim vodstvom gradnje. Ob zaključku razprave v komisiji je Toškan v opravičilo lzjavil predstavniku Stavbenika, »da je iznesel očitke le z na-menom, da je vse skupaj izgledalo bolj ostro«. Vsiljuje se mi vprašanje, ali je tudi ta postopek ena od oblik Toškanove morale in poštenosti, s katero se ponaša in s kakršno uspostavlja medsebojne od-nose. Ne glede na vse to pa si je Toškan v delu komisije dovolil obračunati hono-rar, moralno opravičen. Ne bilo bi prav, če bi zamolčal še eno od vprašarvj, ki bi ga bilo treba razčistiti, zlasti iz moralne plieti. Po Toškanovem naročilu je bilo, brez sklepa samoupravnih organov in kljub te-mu, da je šlo za investicijo, izdelano manj-še dvigalo, v katerega je bilo vloženih pre-ko 600.000 S din, ki ga je uporabljala po-slovna enota v Kopru. Dvigalo ne ustreza varnostnim predpisom in se je že ob pr-vih poskusih dobesedno zvilo, zato ga je bilo potrebno ponovno ojačiti, ker je bilo nepravilno dimenzionirano, kljub temu pa se iz varnostnih razlogov še vedno ne sme uporabljati. Toškan zahteva, da se njegov iziim ne glede na to nagradi, prav tako pa zahteva nagrado tudi za tehnologijo, po kateri se je gradil hotel LUNA v Po-reču. Omeniti moram namreč, da so se na fasadi tega objeikta že v jamstvenem roku pokazale pomanjkljivosti zaradi ne-strokovnega izvajanja montažnih elemen-tov. Sanacijski stroški fasade gredo v bre-me podjetja. Obračun še ni znan.vendar po grobi oceni gre za nekajmilijonsko ško-do — dodatek k že obračunani izgubi na tem objektu. O Gregoričevem članku v Tribuni pa tole: OBVESTILO študentke in študente, ki so vlo-žili »Prijave za zdravstveno varstvo študentov« zase in za svoje družin-ske člane, obveščamo, da so priprav-ljene zdravstvene izkaznice in pri-loge h kmetdjskim zdravstvenim iz-kaznicam. Izdajali jih bodo visokošolski za-vodi v času cd 15. do 31. msja 1969. Zdravstveno izkaznico ozivnma prilogo k zdravstveni izkaznici za kmetijskega zavarovanca mctre prev-zeti zase in za prijavljene družinske člane le osebno student, ki je nosi-lee pravice do zdravstvencga varst-va. Vsi, ki so že prejeli &aeasno po-trdilo sklada za zdravstveno varstvo študentov, morajo to ob prevzer.iu izkaznice ali priloge k izkaznici ob-vezno vrniti. V nasprotnem primeru jim visokošolski zavod ne bo izdal novega izkaza, veljavnost začasnih potrdil pa bo s 1. 6. 1969 pren&bala. študentje, ki so kmetijsko zdrav-stveno zavarovani, bodo prejeli pri-loge k zdravstvenim izkaznicam kmetijskega zavarovanja. Rnbrike, ki so ostale neizpolnjene zaradi ne-popolnih prijav, naj študentje iz-polnijo sami. Ob prevzemu je po-trebno predložiti te izkaznice, ki pa tnorajo biti potrjene za leto 1969. Brez le-tih jim visokošoiski zavod ne bo mogel izroeiti priloge sklada za zdravstvo študentov. V primerih, ko so bile prijave v zdravstveno varstvo nepopokie, upravičenost do varstva po skladu vprašljiva, ali pa prijavljeni niso upravičeni do zdravstvenega varstva v smislu zakona o zdravstvenem varstvu šturdentov, raismo izdali zdravstveraih izkaznic oziroma pri-log. Vsi prizadeti naj se oglasijo za pojasnilo v pisami sklada v Ljub-ijani, Trg revolucije 11, visoko prit-čje, soba 20 (oziroma mariborski študentje na združenju visokošol-sfcih zavodov, Maribor, Maistrova 5). Vabimo, da upravičenci prevzarne-jo izkaznice in priloge k izkaznicam čimprej, najkasneje pa do 31. maja tega leta. Izkaznice in priloge so za varo-vance sklada brezplačne. Ob zaključku opozarjamo vse štu-dentc, da jim preneha (enako tudi družinskim članom) pravica do zdravstvenega varstva, čim izgube status študfenta (diploma, izpis, pre-kinitev študija ipd.). V takem pri-meru so obvezni v roku 15 dni vr-niti zdravstvene izkaznicc in prilo-ge, ki so jih prejeli zase ali za dru-žinske člane. Samostojni referent za materialna in zdravstvena vprašanja študentov: Cirila Pšeničnik V prvem članku zahteva moj odstop, ker je v men, po njegovem mnenju odpo-vedal človeski fafctor ob podani prijavi zo-per Toškana zaradi odtujitve stroja. 2e v uvodu sem omendl, kakšno jemnenje to-žilca v tej prijavi, zato se ob tern vpra-šanju ne bom zadrževal. V dirugem članku pa me poleg ametije-nega očitka Gregorič obsipava z očitki za-radi mojega odnosa do obrata v Poreču, da sem zagovarjal neopravičene osebne ocene nekaterih delavcev, zlasti borcev itd. Res je, da sem jih zagovarjal, ker gre t večini primerov za ljudi, ki so pred upo-kojitvijo in ki so v preteklosti polegsvo-jega dela (za sadove, ki jih poleg vseh nas žanjeta tudi Toškan in Gregorič) izpostav-Ijali tadi svoja življenja. Zato mislim, da je način, s katerim mi Gregorič očita gnilo kompromisarstvo, do skrajnosti nesramen, zlasti zato, ker sem spoštoval načelo de-mokratičnega centralizma in spoštoval skilepe samoupravn-ih organov. Ob tem ko Gregorič očita kompromisarstvo zaradi malenkostnega povečanja osebnih ocen in s tem nekoliko višje osebne dohodke omenjenim delavcem, pa pozablja, da si je kmalu po prihodu v Stavbenik znal iz-poslovati pred samoupravnimi organi 1.500.000 Sdin za adaptacijo hiše v Deka-nih z rokom odplačila 30 let. Torej 1.500.000 za 30 let, pri čemer upoštevajte, da je sam-ski. Približno isto velja tudi za Toškana, ki mu je bil za adaptacijo odobren kredit v višini 1.000.000 z odplačilnim rokom 25 let. Ali pri tem ni šlo najmanj za špeku-lacije — kje so pri tem merila za mora-lo? Po njunem odhodu iz Stavbenika ju je podjetje na osnovi sklepa UO pozvalo, da se dne 20. II. 1969 ob 8. uri zglasita pri podjetju zaradi dogovora o možnostih skrajšanja odplačilne dobe dodeljenih in izčrpanih kreditov. Gregorič je pismeno odgovoril, da bo kredit odplačal takoj, ker mu bo podjetje, kjer je zaposlen, ver-jetno odobrilo ta sredstva. Toškan na naš dopis do danes še ni odgovoril, dasiravno so njegovi prejemki na Invest biroju med najvišjimi in presegajo tiste, ki jih je pre-jemal pri Stavbeniku. Oceno teh moral-nih vrednot prepuščam bralcem tega pi-sma. Oeeniti pa je treba tudi celotno vse-bino člankov in razlogov, zaradi katerih sta se lotila obrekovanja Toškan in Gre-gorič. Nasprotna je lahko ugotovitev, da gre poleg neslanih laži in klevetanja tudi za umazano politično akcijo, ki ji ni pri-mera niti izven meja Jugoslavije in jo je kot tako zato treba obsoditi. Gre za akci-jo, v kateri hoče negirati sklepe samo-upravnih organov, zlasti v tistih primerih, ko se samoupravni organi niso odločili za predloge in zahteve Gregoriča. Gre tudi za napade na Ijudi, ki so v preteklosti opravljali vidnejše funkcije. Njegov odnos do reševanja probletnov nekaterih borcev v podjetju je bil nehuman. On ga sicer za-govarja za prinoipialmega, ob tem pa je po-zabijal na principialnost pri urejarju svo-jega stanovarija pod nenormalno ugod-nimi, lahko bi rekel privilegiranimi pogo-ji itd. Ob koncu pa še vprašanje moje kandi-dature, zaradi katere sta me Toškan in Gregorič napadla. Za odbbrniški mandat me je evidenti-rala skupščina občine Koper. Ko sta To-škan in Gregorič za to izvedela, sta za-čela z akcijo. Toškan je prihajal v podjet-je in se dogovarjal s svojimi somišljeniki. To sem mu tudi v razgovoru, kateremu so prisostvovali vodilni uslužbenci Invest bi-roja, povedal. Odgovoril mi je, da ima pra-vico svoje mnenje o vsakem kandidatu po-vedati kjerkoli. Te pravice mu dejansko ne sme nihče oporekati, vendar se postav-lja vprašanje, s kakišnim namenam, v kakšnih okoliščinah in kako je fco mn&nje povedano. PodiO'bno akicijo je vodil tudji Gregcnri^, ko je lovil delegate kandidacijske koaxfereocezapo*rjevanje kandidatov v re-publiško skupščino, jim dajal sugestije in jih pošiljal na razgovor k Tožkanu (informa-oijo o tem sem preijel od predstavnika obal-negakomdteja ZM).če staimela Gregorič in Tcškan pri svoji akciji čiste in poštene namene, zakaj tega, kar piše v časopisu, zla-sti Toškan ni povedal na kandidacijski konferenci, ki je potrjevala evidentirane kandidate za republiške poslance, saj je bil med njimi tudi sam in je zato bil na konferenci. Bil je celo med 14 kandidati, ki so prišli na listo za ožji izbor, žal pa je pri tajnem glasovanju Toškan prejel premalo glasov, da bi bila njegova kandi-datura potrjena, se pravi — ni bil deležen zaupanja prisotnih. Menim, da je prav to osnovni razlog njegove prizadetosti, ki karakterizira pre-cenjevanje njegove osebnosti in užaljenost ob neuspehu. Iz navedenega torej izhaja, da se Toškan ne sprijazni z dejstvom, da obrekovanje in besedičenje ob šibkih de-lovnih uspehih še ni merilo za družbeno afirmacijo za katero se poteguje na ob-sodbe vreden način. Afirmiral se bo le, če bo njegovo delo družbeno ovrednoteno. Ce mu to do danes ni uspelo, pomeni, da pri svojem delu ni dovolj uspešen in da je način, s katerim si hoCe pridobiti prizna-nje in afirmacijo, zgr&šen, ker si zato še ni ustvaril potrebnih in ustreznih pogojev. Barbič Oušan Ul. II. Prekomorske br. 33 G Koper Barbič Dušan L. r. 28 Barbičevemu odgovoru v dopolnitev in osvežitev Pred seboj imam »Nedeljski dnevnik« z dine 4. 5. 1969 ter oiklostirani izvod Barbi-čevega odgovora: »Kriterij morale ne mo-re biti dvorezen«. Osnovni moto in logika zagovora je, ka-že, ba: »Ne oporekam, da sem feo, kar mi očitota tovariš Gregorič im Toškan, veaidar sta onadva ttndd fcaka pa taka (med drugim: podjetje izkoriščata s krediti, stregla sta mi po položaju, ustvarjala vzdušje napetosti in negotovosti v podjet-ju, trmoglavo vztrajata na svojih pozici.jah, v podjetju po tehnični in vodstveni plati ga krepko lomita, osebnim ambicijam da-jeta prednost pred ostalimi interesi itd.).« Skratka, vsi smo bili soudeležni v nečcd-nih poslih, smo enako moralno dvomljivi, člani istega kluba vezanih ali z drugimi be-sedami: od kje tebi pravica, da me upra-vičeno napadaš, če sam nimaš čiste vesti. Upravičeno pravim zato, ker moj očitek, da je tov. Barbič šel v volilnem postopku za odbornika v zbor delovnih skupnosti Sob Koper dvakrat mimo volje kolektiva ter v tretje dal zavestno ali z vednostjo sklicati protizakonit zbor volivcev, na katerem je bil ob 10 odst. udeležbi volivcev končno po-trjen, prizadeti sploh ne skuša oporekati. Isto velja za mojo ugotovitev, da je bil v skupini in postopku Indusovi coni zunanji podporni član. Ves Barbičev zagovor gre tako po tiru vzklika: »Glejte tatu!« Dejansko, v takem stilu besednega dvo-govora ni težko uspeti, kot tovariš Barbič ugotavlja dopisniku Nedeljskega dnevnika. Mislim pa, da bi bila boljša ugotovitev, da je za rezultat volitev bolj zaslužen sam kot tov. Gregorič in podpisani. Mnenja sem namreč, da znamo še v veliki večinl, denimo, označiti krajo za krajo ali zlorabo položaja za zlorabo položaja, tudi če pride iz ust izprijenega človeka. O volitvah bi se dalo še veliko napisati in polemizirati. Kup vprašanj mi postavlja-jo občani in politični forumi. Eno tudi tov. Barbič: »Zakaj na kandidacijski konferen-ci nisem sprožil problema njego^e moral-ne oporečnosti?« Zelo enostaven odgovor: Bil sem prisoten kot kandidat, ne kot de-legat — volilec. Mislil sem, da te pravice nimam ter da ne bi bilo umestno, da bi jo uporabil, če bi jo imel. Tov. Barbič je bil drugačnega mnenja, to se da sklepati iz njegovega očitajočega vprašanja, toda za-kaj ni on oporekal moji kandidaturi, ko pa je bil na seji, imel je vse bremenilne do-kaze moje krivde in je bil do volitev po-polnoma enakovreden sobesednik. Kot vpliven politični in javni delavec ne bi smei dopustiti, da se želje po družbenih položa-jih polaščajo ozki Ijudje, ki, recimo, »pri-šlekov« ne marajo ali sebično iščejo le lastne interese. Po meni bi moral pošteno udariti že na prvem kandidacijskem zboru, ko so ga lastni volilci skoraj izžvižgali, me-ne pa s ploskanjem predlagali. Kako je mogel prenesti, da živi 150 članov njego-vega kolektiva v napačni veri? še sem mu dal priložnost, da to glasovanje ovrže kot pripravljeno in organizirano. Po Kopru so namreč razširili govorice, da sem štiri dni hodil po njegovih gradbiščih in »pripravljal teren«. Sam sem dal povod, da to dokaže. Dne 17. 3. 1969 sem zboru volilne enote SGP »Stavbenik« poslal dopis z naslednjo prošnjo: 1. Da z javnim pozivom prisotnim po-išče priče, ki bi trditev o organiziranem nastoipu bile pripravljene podipreti. 2. Da se ta pričevanja pošljejo Občin--skemu sindikalnemu svetu in SZDL z za-htevo, da se me po potrebi pokliče na od-govornost. Vloga in pobuda je bila zavrnjena kot neutemeljena. O moji vlogi in o rezultatih mo.jega strokovnega dela na čelu koprske enote je, mislim, prispevek sveta enote, objavljen v Ljubljanskem dnevniku, povsem razbi-stril vode, ki jih je Barbič na tak cenen način skalil. O tem samo še par besed: pri-spevek vsakogar se lahko opiše z različne-ga zornega kota, na primer tako. da se osvetli bistvene strani in nebistvene pusti ob strani ali obratno. Podatek, ki je za proizvodnjo zelo pomemben (z njim tova-riš Barbič tudi operira) je finančni uspeh poslovanja. V duhu moje utopistične (vsaj za Stavbenik) iniciative o nagrajevanju vodstvenega kadra po poslovnem uspehu dajem tovarišu Babriču naslednji predlog: Stavbenik naj mi zagotovi le 10 odst. so-udeležbe pri poslovnem uspehu vseh grad-bišč, ki sem jih vodil, sam pa vrnem do dinarja ves svoj zaslužek, ki sem ga v tem času prejel. Prvo neposredno razčiščevanje mojih spodrsljajev je lahko zamudil samo iz dveh razlogov: ali ni imel dokazov ali poguma. Ce je vzrok zadnji argument, mu lahko pri tem koristi moj javni poziv, naj to sto-ri vsaj zdaj, ko gre za njegov družbeni ugled. Pri tem svečano izjavljam, da na- pake, ki sem jih storil, naj po moji izrecni želji ne zastarajo (npr. disciplinski postop-ki zoper utajo prometnega davka v Barbi-čevem podjetju). Njegova prijava bo, upam, dovolj zalegla, da bo do disciplinske prijave prišlo, ne da bi se izgubila v ne-znano. Tako je namreč bilo z mojo prijavo proti strokovnemu delavcu, obdolženem materialne škode zaradi malomarnega po-slovanja. Na široko razpredena teorija o škodlji-vih posledicah nove tehnologije v Stavbe-niku daje piscu kaj klavrno miselno in strokovno ozadje. K sreči sodijo take di-skusije (vsaj pri nas). pet let nazaj. Refor-ma nas je vodila od parol k dejanjem, iz dejanj naprej v riziko in iz rizika v od-govornost (materialno in moralno). Za razmere v Stavbeniku si upam trditi. da uspeh ni izostal povsod tam, kjer je bil krog odgovornosti sklenjen. Mislim, da je največji prispevek reforme prav težnja in zahteva po spremembi miselnosti akter-jev. Delovni proces ni pokazal zaželenih rezultatov takrat, ko je bil v rokah ljudi, ki niso predvsem v sebi razčistili svoje vld-ge v novem okolju ter so jo zato spreje-mali z odporom. Posebno pogiavje, ki je tesno povezano z Barbičevo osebo, je problem gradnje stolpnic na Vojkovem nabrežju v Kopru. Lepo je od njega, da ga danes pogreva, ker je bil prav on tisti, ki je takrat z avto-ritativnim posredovanjem preprečil, da bi bila širša slovenska javnost obveščena o teh dogodkih. In to z odprtim pismom d^avskega sveta Stavbenika. Sicer pa je o tem svojo sodbo izreklo Višje gospodarsko sodišče SRS, ki je vrnilo Stavbeniku tiste pravice, ki so mu bile po upravnem po-stopku vzete po Barbičevi zaslugi. Gospo-darska škoda, ki jo trpi Stavbenik zaradi protizakonitih postopkov občinske.uprave, ki ji je načeloval Barbič, dejansko daleč presegajo 69 milijonov Sdin. Tov. Barbič je namreč k tej vsoti pozabil prešteti odpi-sane zneske dveh projektov. Kako bi se on kot predsednik Sob Koper takrat zagovar-jal pred svojo skupščino, če bi Stavbenik po sodbi svoje pravice tudi uveljavljal? Mogoče z deklarativnim odstopom zaradi pomanjkanja zaupanja, kot je to že delal. Danes je to zgodovina, še ne pozablje-na, a vendar, po mojem prepričanju nepo-novljiva. (V pojasnilo: 96 milijonov starih din je Stavbenik investiral v stanovanjsko gradnjo na novi lokaciji, ki jo je z Bar-bičevim posredovanjem dobil v zameno za sporno. Stavbenik je po začeti gradnji to ustavil, ker je še dovolj zgodaj prišel do-spoznanja, da ta stanovanja zaradi odda-Ijenosti in pomanjkanja komunalne opre-me zemljišča sploh ne bi mogel prodati.) Meni bo ostal nepozaben le vtis, vezan na sestanek, ki ga tov. Barbič omenja. Po tem sestanku se je takratni direktor (pokojni Kolenc) ra2jokal kot otrok. V svojem živ-ljenju še nisem videl odraslega človeka, moralno čvratega moža, tako jokati iz rnz-logov, ki ne odkrivajo človeških tragedij. Zaman je služila tudi tolažba takratnega predsednika Sob Izola. No in v tem du-ševnem izlivu je pokojni Kolenc dejal: »Saj me toliko ne boli, da smo pogoreli; ne rnorem prenesti tega, da nas je Barbič pustil na cedilu. Nisem pričakoval, da nas bo zagovarjal, kot je sveto obljubljal ob svojem odhodu iz podjetja, upal pa sem, da bo vsaj na strani zakonitosti.« Sodišče je naknadno dokazalo, da on na čelu ob-činske uprave dejansko ni bil na strani za-konitosti. Na ostale moje »zasluge«, »želje« in »in-trige«, ki mi jih Barbič pripisuje, ne mi-slim odgovarjati, ker sem zrasel iz takega okolja, ki ne pozna kuloarskih diskusij in podtikanj. Gotovo bi se tov. Barbič pošte-no ugirznil za jezik, če bi ga prijel za pisa-no besedo. To, kar sem delal, je v glav-nem mogoče videti. To, kar sem mislil o sebi in drugih, sem ali napisal ali pa po-vedal. Tega načina se še do danes nisem mogel otresti. Tudi moje posojilo v višini enega milijona starih dinarjev (ostale-ga pol milijona, ki mi je bil odobren, sploh še nisem vzel) ne- vzdrži primerjave z zahtevki ostalih v podjetju, še posebno tistih, ki jih je (podjetje) obravnavalo na zadnji seji delavskega sveta. Za konec samo še eno misel ali, bolje, ugotovitev, ki te polemike ne zadeva nepo-sredno. Te volitve so nas pripeljale daleč. Bile so kot srečanje. Najprej v dvoje, tro je, pozneje se*je število večalo in, kar ,ie pohvalno, ne število opredeljenih, pač pa število motiviranih in angažiranih. Morda bodo te volitve tudi povod v masovno sre-čanje ob križišču, kjer ni zavoja nazaj, na-prej pa vodi — ob toliko stranskih odce-pih — ena sama glavna smer. Naj bo skup-na skrb, da je ne zgrešimo Zdravko Toškao 29 Odgovor na pismo »Kriterij morale ne more biti dvorezen" V drugi polovici apnla, tik pred volit- »mi v gospodarski zbor republiške skup- ine, je tov.Barbič razpošiljal na ciklo- ilu razmnoženo pismo »Kriterij morale more biti dvorezen«. To je bil odgovor sestavke, ki sva jih s tov. Toškanom »javila v Tribuni. Omenjeno pismo je bilo celoti objavljeno budi v intemem giasilu GSP Stavbenik Koper v št. 1—2/1969 in deloma posredovano in objavljeno tudi v Ljublj. Dnevniku z dne 4. maja 1969. Pis- mo sem prebral ter poskušal iz njega iz- luščiti argumente tov. Barbiča za obrambo dejanja, ki sem mu jih očital v svojih dveh sestavkih v Tribum (dne 16. 4. 69. in 19. 3. 69.), in tudi moje lastne grehe, ki jih avtor v pismu našteva. Prestopke, ki mu jih v omenjenih dveh ^ismih očitam, je tov. Barbič poskušal opravičiti (le nekatere) z naslednjimi osnovnimi obrazložitvami: — da njegova dejanja popolnoma in enotno podpirata delavski svet in osnovna urganizacija ZK; — da mii >čitam pomisleke, ki jih je imel proti pogodbenim odnosom z integri ranim podjetjem »J. Suran«, Poreč; — da so bili ti pomisleki upravičeni, ker e Stavbenik imel s to pogodbo samo ob- ,-eznosti skoraj brez pravic«, kot se tov. Barbič dobesedno izraža; — da je bila ovadba proti tov. Toškanu ;>ravičena, kot je razvidno tudi iz lzjave javnega tožilca (gl. Delo z dne 19. 4. 69.); — da je zagovarjal neupravičene osebne ncene nekaterih tovarišev zato, ker gre v veeini primerov za Ijudi, ki sc pred upo-kojitvijo in so v preteklosti poleg svojega dela izspostavljali taidi svoja živijenja IZ NAVEDENEGA UGOTAVLJAM, da ni tov. Barbič izpodbil nobenega od našte-tih obremenilnih dejstev in da jih torej sprejema oziroma potrjuje. Naštel je le ne-kaj splošnih opravičil, o katerih pa mislim tole: Odkrito priznam, da je mojstrovina, da si je tov. Barbič izposloval podporo delav-skega sveta in osnovne organizacije ZK za dejanja, za katera je sicer dožive] neizpod-bitno javno obsodbo znotraj in izven pod-jetja. Mislim pri tem na zbor delavcev koprske enote, ki ga je ob prisotnosti zu-nanjih politični činiteljev lani v s©p*embru javno in nedvoumno obsodil zaradi ovadbe proti tov Toškanu. Mislim tudd na prvd kandidacijski zbor in pa sindikalm zbor Stavbenika v Kopru pred volitvami, ki sta tov. Barbiču odklonila zaupnico, da bi v imenu podjetja kandidiral za občinskega odbornika. V mislih imam tudi zapisnik sindikalnega odbora SGP Stavbenik z dne 5. marca, ki ga je citiral tudi tov. Vidic v Delu dne 19. 4. 69. in ki javno obsoja bur-ko ob Barbieevem karadidiranju v ob-činsko skupščino. In končno mislim tudi na to, da do danes javnosti še ni bil pred-ložen nobeden upoštevanja vreden in teh-ten argument ki bi tov. Barbiča reševal osebne krivde za obremenilna dejanja, za katera sem ga obdolžil v svojih dveh pis-mih v Tribuni. Mogoče pa si je tov. Barbič pri iskanju »podpore« pomagai z lzkuš-njami, ki si jih je pridobij na nezakonitih »mini-volitvah«, ko se je po dveh neuspe-lih. poskusih le dal potrditi za odborniške-ga kandidata. Kako to, da je bilo na delav-skem svetu, ki je obravnaval tako važno vprašanje, kot je zaupnica direktorju, pri-sotnih od preko 30 članov samo 20, kot je to razvidno iz sporočUa Tribuini z dne7. 4. 69., v katerem predsednik delavskega sve-ta javlja, »da je bil dosežen rezultat 18:2 v korist zaupnice?« In kako to, da iz vabi-la na to sejo ni bilo razvidno, »da je na sporedu tudi zaupnica?«. V zvezi s pridruženim obratom »J. šu-ran« Poreč moram tov. Barbiča spomniti, da se v svojih pismih nisem spotafcnil ob nobenega njegovih pomislekov glede in-tegraoijske pogodbe. Očital sem mu rnelo-dramo, ki jo je zaigral proti meni zaradi tnojega nedolžnega sestavka v internem glasilu, v katerem sem izrekel nekaj kritič-nih pripomb na njegov odnos do obrata in do posameanih Ljudi v obratu. Ker v svo jem odgovoru omenja integracijsko pogod-bo, moram žal pristaviti še nekaj vrstic k njegovim stališčem o tej pogodbi. Pagjdbo med Stavbenikom in J. Šuranom je podjet-je potrdilo brez slehernih resnih zadržkov. Do mojega odhoda iz podjetja nihče ni sprožil niti obravnave niti postopka na no-benem javnem mestu, da bi se pogodba spremenila, niti tov Barbič ne, kljub svo-jim privatnim mnenjem, ki da jih ima o tej pogodbi. Res je, da pogodba v neka-terih točkah močneje ščiti interese obrata kot interese matičnega podjetja, vendar ne v taki meri, kot to prikazuje tov. Barbič v svojem pismu; saj bi sicer bili neodgovor-ni Barvičevi najožji sodelavci, ki so po-godbo sestavljali, sodišče, ki jo je potrdi-lo in tudi Barbič sam, ki jo je z nami vred sprejel kot gotovo dejstvo. Mislim celo, d$ je za odnose z obratom skrajno ne-resno in politično neodgovorno na tak na-čin načenjati vprašanje pogodbe. Ne mo-rem si predstavljati, kako bo tov. Barbič ta svoj korak opravičil pred vodstvom obrata, kateremu nismo nikoli niti privat-no niti uradno dali vedeti, da bi imeli ka-ke resne pomisleke o pogodbi, niti nismo zahtevali njene revizije. K lzjavam tožilca o upravičenosti ovad-be čez tov. Toškana pa bom ponovil nekaj mojih znanih osnovnih stališč. Tov. Toška-na bremenijo v ovadbi tri obtožbe, in si-cer: — da je nezakonito menjal stroj s pri-vatnim obrtnikom — na tak cenen način reševala stanovanjske probleme svojih strokovnih kadrov. Glede pogojev odobritve kredita in njegjvega vračanja pa je tov. Barbič »pozabil« ome-niti v svojem pismu nekatere »nebistvene podrobnosti«. Prvič, da mi je bil kredit odobren pod istimi pogoji kot vsemosta lim. Drugič, da sem dotedanje pogoje do-deljevanja kreditov ocenil za preveč ugod-ne in da sem osebno sprožil in^ vodil po-stopek revizije pravilnika. Tretjič, da je bil sprejet sklep, da se zaostrene pogoje vradanja predloži v podpis tudi vsem ti-stim, ki so prejeli kredite pod dosedanji- mi ugodnejšimi pogoji. Mislim, da Stavbe-niku ia skiep zaraui uutranje obstrukcije še do danes ni uspeiu uresničit i niti v ome-njenem obsegu (delavci ga namreč niso dolžru podpisati, iaiiko pa nanj pristanejo), ker tudi meni do danes še ni bila predlo-žena v podpis revidirana pogodba. In četr-tič, da me ni bilo treba opozarjati na prob-lem hitrejšega vračanja kredita, ker sem pristojnim Ijudem v podjetju pred svojim odhodom povedai, da se bom potrudil, da kredit vrnem v nekaj letih, približno tako, kot to predvideva revidiran pravilnik in da sem kredit tudi začel hitreje vračati. To dokazujejo podatki v biagajni podjetja, ki bi si jih lahko tov. Barbič ogledal. Okolišči-ne odobntve kredita tov. Toškanu so po dobne mojim. Razlika je mogoče v tem.-da smo zaradi vračila njegovega kredita in kreditov še dveh drugih delavcev, ki so prestopili od Stavbenika k Investiborju, imeli na Investbiroju terajši razgovjr o možnosti, da bi jim novo podjetje priskočilo na pomoč, da bi kredit v razu-mnem roku vmili Stavbeniku. Tov. Mer,;ika in tov. Bobek sta nam povedala, da tega takoj ne bodo zmogli, da pa bodo v duhu dobrih sosedskih odnosov to poskušali urediti v roku enega do dveh let. Mislim, da smo bili z dogovorom zadovoljni, da ni nobene ovire, da bi ne bil uresničen in da je vsakršna živčnost tudi okrog povračila^ tega kredita nepotrebna. Lepo bi bilo, da ] bi se tega »spomnil« tudi tov. Barbič, saj] se je raa^ovora udeležil. Na koncu, za dobro voljo, pa samo še,| nekaj besed o očitkih, ki jih je tov. Bar-' bič naprtil tov. Toškanu. V mislih imam predvsem »nesrečno novo tehnologijo«, za-radi katere je tov. Toškan v Barbičevem pismu toliko kriv, da se verjetno bralci sprašujejo, kako je mogoče, da še ni za zapahi. Vsa stvar bi izzvenela še kar pre-pričljivo, če se ne bi vmes prikradlo nekaj »tetoiičnah napak«. Prva bi lahko biia ta. da je bil bov. Toškan tik pred odhodom k Investbiroju in malo pred to Barbičevo »tehnološko kampanjo« proti njemu povi-šan iz vodje gradbene enote v operativnega vodje podjetja. Kako je le to moglo biti pri takih kriminalnih spodrsljajih, ki jih je delal v operativi! In to povišan na pred-log tov. Barbiča! Tu je gotovo vmes kaka pomota, mogoče kak tiskarski škrat v splošnem oddelku, ko se je tipkala odloč-ba! Dalje, pred to kampanjo proti tov. To-škanu v zadnjih dveh letih, odkar je na Stavbeniku, ker se ti sicer najde kaka greš-na duša, ki bo začela iz njih citirati n.pr. tudi taka »inkriminirana« Barbičeva stali-šča: »Lastno tehnologijo smo začeli uvajati pri gradnji garsonjerske stolpnice v Ljub ljani, NB v Kopru in hotela LUNA v Pore ču. Prav je, če ob tej priložnosti izrečem priznanje avtorjem nove uvedene tehnolo-gije (predvsem je tu mišljen Toškan. ier ,ie pri tem največ delal), ki gotovo še ni po-polna, vendar pomeni prelomnico pri na-šem delu: odpira nove in široke perspekti-ve, če bomo znali začetne težave premaga-t,i in pravilno vredotiti dosežene uspeh«. (Citirano iz Barbičevega avodnlka v m-tem. glasilu Stavbenika ob praznovanju 20-letnice podjetja). Nujno bi bilo sekretarju naročiti, da že nekaj ukrene v tej mučni situaciji! če bo treba te govore podjetju vračati, sporočam, da je nekaj takih »in-kriminiranih« Barbičevih stališč tudi v mo-jem osebnem arbivu! Milan Gregorič (Nadaljevanje s 17. strani) ali oblak, kaj ni to v svojem pincipu domneva, da ne vemo več kot to, kaj oblak ali drevo je? Kaj ne pomeni to v bistvu razrušiti z milo ne-vljudnostjo udobno idejo »realnosti«, za katero vsak misli, da jo ima? In ali niso to efekti tega čistilnega absinta, ki ga zavrača pod pretvezo dolgočasja, tisti, ki preskakuje deskripcije?) Ugibamo -tudi to, »kaj morejo drevesa v knjigah proti realnim drevesom«. To, kar čisti mojo vizijo nekega drevesa, naj je to zmota (vzel sem ga za drugo stvar), ali tisto, kar mi specialista (botanika, drvarja), so tisto, kar mi je dovolilo, da zapišem nekatere posebnosti; to je skratka vse tisto, kar je zmožno napraviti, da »vidim z drugimi očmi« tako, da to dezori-entira nekoliko gotovosti mojega znanja. De-skripcija je torej stroj za dezorientacijo moje vizije s tem, da izrezuje po svojih jezikovnih spretnostih elemente v preceptivnih množicah, da jih urejuje po nujno drugačnih kompozici-jah dosegajoč tako drevesa, katerih korenin ni moč najti v nobenem gozdu. Ker je »knjižno drevo« različno od dreves, jih najglobje izpra-šuje. Prav po svojem bistvenem razkoraku li-teratura izprašuje svet in ga nam tako razkri-va. Tu je torej fenomen, ki si prizadeva spretno skriti tiste. ki si raje izberejo govorjenje o iz-virni viziji ali domišljiji, kot o pisanju. III. DRUGI ANALPABETIZEM Po potrpežljivem preučevanju jezika flanga-ge) se pisatelj trudi dobiti najbolj skladno in najbogatejšo množico znakov, ki jo jezik in-stituira. Literatura namerava samo podvreči se spostavitvi te množice v njenem integralnem delovanju. Brati literaturo dosledno, to je de-dijrirati v vsakem trenutku superpozicijo, ne-številno križanje znakov, katerim nudi ona naj-popolnejši repertoar. Literatura skratka zahte-va, da potem, ko smo se naučili mehanično de-šifrirati tipografske značaje, naj se naučimo dešifrirati tudi zapletenost znakov, iz katerih je ustvarjena. Zanjo obstaja drugi analfabetizem, ki ga je treba reducirati. Zgodi se, da praksa tega drugega branja ne gre brez neke stranske ko-risti. Vsak bralec, vajen dekriptaže jezikovnih znakov, bo znal odslej naprej ob vsaki prilož-nosti razkriti falsificirane jezike [langage], ki mu jih družba nalaga. Ce je literatura, mi smo to videli, vsa uporabljena samo za dokazovanje same sebe, eksistirajo nasprotno mnogi jeziki, uporabljeni za odvzemanje prepričanja. Spom-nimo se samo, če povemo preprosto, publicitete in propagande same. Pri teh uporabah so ust-varjalne moči jezika zasužnjene: začno podvo-jevati, zahrbtno ojačevati »ideje«, ki se jih želi razširjati. Igrajo vlogo »poetičnih« okrepljeval-cev [adjuvants]. Privrženec drugega branja bo sposoben, da jih odkriva, da iz njih napravi seznam. Znal bo razkrinkati sramežljive retorike, ki sestavljajo te ponarejene jezike. Gotovo bi lahko determinirali na drugih po-dročjih, da je to vidno [visible] ali družba, kritična akcija, igrala postransko, skozi prakso literature same. če smo se mi držali teh dveh aspektov, je to zato, ker so za tiste, ki v bistvu nočejo spraševati niti družbe niti vidnega, pri-ložnost, brezkrajna, da tu spodbijajo tako nad-ležno literaturo. Prevedel V. L. (Nadaljevanje z 19. strani) Bližanje in vračanje enakega naj je torej temeljnl identificirani čas, kot ga pokaže struktura objekta oziroma kot se objekt objektivira po svoji eniteti, vendar ne v entiteti prostorsko-gibljivih-telesnih so razmerij; če je bližanje in vračanje enakega kot Ne-česa ekstremnega v resnici »večno« le v tistem po-menu strukture, ko se zavest pokaže zunaj svojih meja, v zavedujočem o objektu, tedaj metafizični prostor (večnega časa in neskončnih dimenzij) izgu-bi v subjektu, to je v sami zavesti, svojo subjektivi-zirano imanenco. Ce pa je ta subjekt kot subjekt za- prt v svoji umski in prepoznavni situaciji, tedaj vna ša v svojo imanenco impulz vecnosti in neskončnega. To pa je prav tisto, čemur so pripisali atribut prvega sunka, stvariteljstva, religioznosti itd., skratka, kar so poimenovali zgodovinski utemeljujoči subjekti kot absolutno, boga, vsevednost... Boga je bilo moči poj movati kot enosmiselno celovitost subjekta v eksi-stenci bivajočega. Izginotje in ekstremno vračanje človekovega zavestnega sveta k biti torej ne more pomeniti nič drugega kot zgodovinski preobrat iz si-tuacije v eksistenco, z drugimi besedami, kot čas v gibanje. To samo preimenovanje biti y bivajočem pa je možno po verovanju, po eshatologiji, ki nista za-jemali iz izkustva, marveč iz domišljenega racional-nega predstavnega modela. Sistematika mišljenja in gledišč se torej ne bi mogla več ohranjati v gleda nem, temveč vidljivem, ne več v opazovanem, marveč v opazljivem. Samo-uničenje subjektivnega uma in še posebej subjekta — ali celo modelirane zavesti — je torej hkrati zavzemanje taistega uma v prostoru in času na način njegove uresničitve. Entiteta je v sorazmerjih po evidenci med samo-uničenjem in izgi-notjem subjekta tista brez-vrednota, kjer tudi esha-tologija izgubi svoj temeljni pomen in se vprašuje iz vprašljivega, se uresniči iz uresničljivega; drugače: intencije subjektivnega uma niso uperjeno v druž-beno protislovje, prav tako kot družbena protislovja niso in ne morejo pomeniti intencij subjektivnega uma, čeprav ideologija priznava tako imenovano »družbeno zavest.« A prav v tem se moti, saj zajema čas iz prostora in ga postavlja nad prostor, zajema svet objektov metafizično iz sveta subjektiviranih ob-jektov, in ne more najti možnosti za razrešitev druž-benih, niti subjektivnih protislovij. Družbena zavest razlaga tudi religijo kot protislovje družbene zavesti, kjer pa ideologija pomeni zgolj eshatološki model 6asa po sebi. Družbena zavest je torej tisti model brez dimenzionalnih možnosti za samo-izginotje in hkratno samo-uresničenje subjekta, kjer je življenje razloženo na podlagi vsezajemajočega časa in enkrat-nosti. In navsezadnje pomeni družbena zavest iluzi-jo ideološkega brez-zgodovinskega prostora, predvsem zaradi tega, ker se ne vprašuje po družbi in o družbi, temveč sklenjeno odgovarja tako imenovanim zaht«-vam časa. 30. 4. 1969 je F. Križnik v Rimu odgo-voril na vprašanja, ki mu jih je zastavil urednik Tribune Rudi Rizman. Odgovor n« eno od vprašanj o katoliškem dialogu v Sloveniji foo objavljen v 77. (majski številki Problemov, v Aklutalnostih. Ali sodite, da slovenska teološka misel izraža bogastvo modernih miselnih teolo-ških tokov drugod po svetu? Ali je tem to-kovom naklonjena in ne vidi v njih le od-klona od uradne katoliške doktrine? Zdi se mi, kot da vprašaVije že predpo-stavlja obstoj specifično slovenske teolo-šdce misii. Ne da bi se pomuddl ob vprašlji-vosti same možnosti neke posetane sloven-ske teologije, ugotavljam, da le-te zaenkrat nimamo. če namreč teologijo na splošno pojmujem kot teoretično-znanstveno pro-učevanje v sebi absolutnega božjega Razo-detja, ki se kot mnogovrstna zgodovinska Beseda eksistencialno manifestira v veri in življenju Cerkve v določenem času in do-ločenem prostoru, potem bi katoliška te-ološka misel lahko bila in morala biti »slo-venska« že s tem, če bi hkrati tudi izraža-la in vsebovala dinamično prepletenost ce-lotne slovenske družbene stvarnosti, ki je torisče življenja in vere slovenskih katoli* čanov. Katoliška teologija pri nas pa jfc, nasprotno, »slovenska« v negativnem smi-8lu, kolikor je namreč skoraj zgolj pasi-ven odraz realnega stanja, ki ga Cerkev v Sloveniji navznoter in navzven živi. Edino če skušam upoštevati notranjo-oerkveno m zunanjo-družbeno zgodovin-sko danost, v kateri se nujno tudi odvija teološka refleksija, lahko vsaj približno objekHvno odgovorim na postavljeno ypra-šanje. Vsaj želim to, čeprav se zavedam, dft bo t» dogovar, kakor visi nasledavji, aaradi mojega bivanja v tujini( ki me t»fco ločd od kompleksne, žive realnostd, 9 ka/terti nameravam izrečd svoje miš-Uenje) hudo poman/jfcljiv in nepopolen. Odgovor ne želi in ne more biti dokonč-na objektivna sodba, temveč ga je treba raaumeti ter sprejeti — de bodo to »priza-deti« mogli in hoteli — kot subjektivno kritično razmišljanje, ki hkrati poziva k Odkritemu, javnemu dialogu. Na italijanski televiziji je dr. Turčinovid trdil, kako je koncil Cerkev na Hrvaškem našel nepri-pravJjeno. Hrvaški katolicizem še danes karakterizirajo bistvene poteze predvojne-ga krščanstva. V neki meri lahko to trdim fiilldi aa Slovenajo. Izhodlišoni, čeprav v se-bi zelo kompleksen vzrok temu je dejstvo, da je med vojno del slovenskega klera iž slepe poslušnosti ukazom od zgorai in od aunaj ter lz lastne idealoško-politične fanatičnosti sodeloval tako z okupatorji kakor s tistimi, ki so zaradi svojih oblast-nojkapitalističnih interesov hoteli z vsemi sredstM^ahraniti staro družbeno ureditev. Ta eftjjekuvni zgodovinski greh dela naše Cerkve, ki njegove negativne posledice da-nes še zdaleč ne moremo dovolj široko dojeti, je usoden za povojno življenje ce-lotne Cerkve pri nas. Za teologijo je še po-sebej odločilno dejstvo, da je Cerkev med vojno in neposredno po njej, izgubila mnogo mladih, svežih intelektualnih moči. Njeno protinarodno in protidružbeno delo-vanje je porazno določalo politiko nove oblasti do njenega celotnega življenja. Ko J» mlada država s svojo administrativno, proticerkveno in ateistično politiko želela šoititd družbeno-palAbične koristi nasega na-roda, je hkrati Cerkev prisilila na samo-obrambno življenje v getu. Povojna držav-na politika do Cerkve, ki je bila v mnogo-čem razumljiva in koristna, je istočasno vsebovala vse tiste slabosti, ki jih je tak-rat kazala na vseh drugih področjih druž-benega- življenja. Kot je stalinizem, čeprav ob sporu z Informbirojem formalno-urad-no premagan, a še pozneje prisoten v delo-vanju posameznih političnih faktorjev pri nas, ki pa mu je bistvtoa in odločujoča metoda prikritega ali odkritega policij-skega terorja, nasilno administrativno po-segal v vsa vprašanja ekonomije, kulture, še predvsem umetnosti, in se načrtno pri-pravljal celo na rušenje celotne jugoslovan-ske, k samoupravljanju težeče socialistične družbe (to je jasno pokazal brionski ple-num), tako je še na poseben način kontro liral in onemogočal svobodno življenje ter delovanje katoličanov. Ne samo jugoslo-vanski komunisti, tudi ne samo papež v Ri-mu, kot to odlično opaža Vladimir Dedijer v svojem Izgubljenem boju, so na ta ali oni način drago plačali dolg stalindzmu, ampak ga je boleče plačevala tudi Cerkev v Sloveniji. Pri nas bi bili ravno tako, kot v državah vzhodnega bloka, potrebni pro-cesi za rehabilitaoije, saj so mnogi slo-venski duhovniki bili obsojeni in zaprtl po znanih, tipično stalinističnih »pravnih« po-stopkih. Cerkev je izgubila mnoga svoja nujno potrebna sredstva za vzgojo duhov-niškega kadra. Po osnovni šoli smo mnogi, ki smo se kljub pritiskom šolskih in druž-benih organizacij na nas same in naše starše, pa čeprav smo bili otroci partizan-skih borcev in invalidov, odločili za duhov-niško poslanstvo, morali nadaljevati sred-nješolski študij, namesto v svoji lastni do-movini, na Hrvaškem, kar je na nas vse v mnogočem vplivalo zelo negativno. Cerkev je izgubila sredstva javnega obveščanja. Od zunaj se je v njej hotelo politično izko-ristiti vsako idejno nasprotoje in različ-nost. Katoličanom kot državljanom, tudi tisbiin, ki so v NOB sodelovali v najvišjih organih OF in drugih osvobodilnih organi-zacij, se je počasi onemogočilo sleherno svobodno družbeno-politično delovanje. Katoličani so postali drugorazredni, manj-vredni državljani. To je Cerkev znotraj na-rodnega prostora temeljito odrezalo od pozitivnih družbenih procesov. Prav tako se je istočapno prisilno oddaljevala od cer-kvenih in družbenih presnavljanj zunaj ju-goslovanskih meja. Tu je treba poudariti dejstvo, da te«logom največkrat niso bila dovoljena študijska potovanja v tujino, kar je sicer za njihovo znanstveno delovanje neobhodno potrebno. Enako študentje te-ologije več let niso smeli nadaljevati svo-jega študija na zahodnih teoloških šolah, kot so to mogli njihovi predhodniki. Idej-noteološko snovanje pri nas tako ni moglo uspešno iti v korak s teološkimi in prak-tičnimi presnavljanji na zahodu. Tudi ni moglo z njimi rasti, v njih sodelovati in se razvijati v neposrednem, življenjskem sti-ku z njimi. Zaradi teh zgodovinskih sil-nic se je Cerkev v Sloveniji navznoter in navzven vse bolj spreminjala v zaprt, her-metičem prostor. Oblast hierarhije se je prekomerno osamosvojila. Nekateri so jo okrepili v silo iznad vemikov, ki se je po-časi spreminjala v idejno tog, juridično-monarhistični, totalitarni monopol. Cerkev kot obČesbvo je izgubila mogočost in po-sluh za svobodno notranjo diskusijo za ploden razgovor med posameznimi s'loji; zamrla je medsebojna idejna in stvarna kritika, teološko razpravljanje. Vse to pa jo je kolikor toliko oživljalo pred vojno. Ko je na eni strani strani najprej komu-nizem spoznal, da je administrativni boj proti veri ne samo brezuspešen, marveč da je z njim samega sebe idejno osiromašil in politično utesnil, in ko je velik del kato-liške Cekrve z drugim vatikanskim konci-lom priznal brezuspešnost in zgrešenost protikomunistične križarske vojne, je ta prelom našo Cerkev našel notranje nepri-pravljeno in nezrelo. Ona tako danes ne more razumeti in pozitivno oceniti tistih naporov našega naroda in same ZKJ, ki so osvobajali človeka. Tako se ne more av-tentično vživeti ter angažirano sprejeti di-namionega vpliva koncila. Ne trdim, da ni na ta ali oni način v tej smeri veliko poskušala in dejansko storila. Vendar je opaziti določeno tendenco, ki skuša v novo nastalem svobodnem družbenem in cerk-venem prostoru versko življenje in delo-vanje obnoviti enostavno v oblikah pred-vojnega slovenskega katolicizma. Treba bo še precej časa in dosti brezkompromisnega javnega kritičnega napora prav vseh Slo-vencev, da bi se Cerkev mogla in znala enakopravno, avtentično vključiti v življe-nje svojega naroda in Cerkve v svetu. Tako je zgodovina določila sedanje sta-nje teološke misli pri nas. Slovenski teolo-gi so danes maloštevilni, večina jih je že sfcarejšil}, s predvojno teološko formacdjo. Preobloženi so ne samo s prekomerndrn številom predavanj ter preobširnim študi-jem, marveč so vključeni še v mnoge dru-ge neteološke dejavnosti. A teologija je da-nes nenavadno raznovrstno, razvejano raz-iskovanje, ki v njej vsak njen specializira-ni del zahteva celega človeka. Tudi če bi slovenski teologi hoteli v svojih delih izra-žati vse bogastvo in različnost modernih miselnih teoloških tokov po svetu, tega tre-nutno že zaradi objektivnih dejstev ne zmorejo. Seveda k teološkemu mrtvilu in neustvarjalnosti pripomore še premajhna delovna povezanost med profesorji na Ijub-ljanski Teološki fakulteti. Ta se kaže v od-sotnosti javne znanstvene debate, v odsot-nosti skupnega raziskovanja, a ne nazadnje tudi v pomanjkanju za teološko misel nuj-no potrebne svabode v Cerkvi na Sloven-skem. Na splošno naša današnja teologija kljub različnim, že stalnim izjemam, osta-ja vse preveč uradna, plašno previdna ide-ologija, ki samo prenaša, razlaga varno uradno doktrino in to pogosto v stari raci-onalistično-sholastični obliki, brez lastnih, iz naše družbe in zunanjega sveta izvirajo-čih spoznanj, brez širokega, v neznano od-prtega ter v novo tvegajočega razglablja-nja. Teološka fakulteta v Ljubljani tako ni dovolj znanstveno angažirana ustano-va. že sam sistem študija, ki ga karakteri-zira preveliko število predavanj, skoraj zgolj iz skript obvezno znanje za izpite, brez posebnega stalnega osebnega študi-ja, ji to onemogoča. Slovenska javnost go tovo tudi ne more in ne sme vsebine in razsežnosti naše teološke misli presojati le iz verskih listov Dužina in Ognjišče. Bolj objektivno podobo nam dajejo teološke revije, ki so: Nova pot, Bogoslovni vestnik in Cerkev v sedanjem svetu. Ravno v njih je mogoče čutiti, zadnje čase še posebno, poskuse preseganja imobilnosti in nesa-mostojnosti našega teološkega mišljenja. Kljub temu ni mogoče prezreti dejstva, da so slovenski teologi v mejah svojih možno-sti storili mnogo, da bi teologijo pri nas vsaj informativno hranili odprto za moder-ne tokove v svetu. Se posebej to velja za koncilsko misel, ki so jo n&kateri pogum-no, osebno zavzeto in zato tudi človeško prepričljivo prikazali našim ljudem. Kaj meniš o odnosu slovenske teološke misli do marksizma. Večkrat vzbuja vtis, da ga pozna in interpretira le v dogmatizi-rani stalinistični varianti. Odnos teološke misli pri nas se je še do nedavnega delil v bistveno negativen in bistveno pozitiven pristop do naarksiz ma. Negativna smer, ki sicer doma po vojni ni mogla več toliko javno in bojevi-to nasfeopati proti marksizmu, je formalno-uradno z drugim vatikanskim koncilom do-živela svoj konec In poraz. Pozitivno oceno mnogih idejnih sestavin v marksizmu, a še bolj odobravanje, razumevanje in odpr-tost do marksističnih zgodovinskih družbe-nih načrtov pa ugotavljam v razglablja-njih, kolikor so le-ta teološka, starejših slo-venskih teologov, kot so Kocbek, Canjkar in Janžekovič, ter v razmišljanjih mlajših: Truhlarja in Gnniča. Vsekakor je odnos obeh smeri do marksizma bistveno določa-lo tudi dejstvo, da se marksizem razen nekaterih izjem, od svojega začetka vse do danes pri nas v glavnem, tako v svojih zah-tevah po »znanstvenem« svetovnonazor-skem pouku v slovenskih šolah kakor v svojih diskusijah in polemikah s teološko mislijo, največkrat kaže prav kot popolna, ali tudi že pomlajena, omiljena, pa zato v sebi neopredeljena in kontradiktorna vari-anta dogmatiziranega stalinovega marksiz-ma — torej v fomri dialektičnega materia-lizma kot najvišje razvitega, edino pravil-nega in naprednega, pa zato danes edino »znanstvenega« svetovnega nazora. Tako je mogoče v diskusijah naših teologov o marksizmu (te diskusije se odvijajo, če-prav ne vedno, v znaku dogmatično-metafi-zičnega dialektičnega materializma) naj-večkrat opaziti že kar standardne citate »klasikov« iz Stalinovega kanona marksiz-ma. Njihove razprave zato ne izražajo in ne kažejo temeljitega, vsestranskega prana-vanja bujne sodobne marksistične misli, ki smo ji priče v Jugoslaviji in v svetu. Ven-dar ob tej splošni, za naše teologe negativ-ni ugotovitvi, moram opozoriti na nekate-re že informativno izjemne pristope do so-dobnega marksizma, ki sicer tudi ne osta-jajo le poročila. Tu bi omenil le pred leti v Naši sodobnosti objavljeno Kocbekovo razmišljanje o Ernestu Blochu, kakor tudi sestavke Janeza Janžekoviča, od katerih opozarjam na v Novi poti tiskan prikaz Garaudyjeve knjige »Marksizem XX. stolet-ja«, ter kritično poročilo Stanka Canjkar-ja o dialogu med marksdsti in kristjamd v Marijanskih Lazneh v Novi poti. Teološka misel pri nas bi morala janrno in temeljito spregovoriti predvsem o bogatem idejnem snovanju naših jugoslovanskih marksistov iz Zagreba, Beograda in Sarajeva, kakor tudi o pomembnih delih marksistov iz drugih socialističnih dežel. Kaj meniš o Ognjišču in njegovi funk-ciji, še posebej, kako gledaš na določen 30 način »propagiranja vere«, ki ga v tem stu zasledimo: reklumni prikazi »slavnil ali bolje rečeno »znanih« osebnosti, ki se tako ali drugače predstavljali kot reii.ui-ozni kristjaiii ali katoličani, ne glede na to, kaj so ti Ijudje v zgodovini stvarnu pome-nUi. kakšn«t vlogo so imeli ali jo še iniajo? Ognjišče, kakor samo zase trdi, je na menjeno mladtni. čeprav ga berejo tudi oa rasli, kar ne spremeni stvari. Prav pojen mladi, ki je namreč zelo širok, pa usodns vpliva na delovanje uredništva Ognjiščii Pojem mladi ga ne more strogo delovm obvezovati, ampak mu, nasprotno, ne sa-mo omogoča, temveč ga-naravnost sili v to, da piše na neizrazit, posplošen, pa za-to nekako propagandističen, ohlapno žar-gonski način. To je lahko trenutno pred vsem za »mlajši« krog mladine psihološ-ko ustrezno, učinkovito, vendar je »odra slemu« delu mladih (ne da bi se tega oru morali tudi zavedati) gotovo neprimerno in celo škodljivo. Že pred Ognjiščem so se uredniki ter ustanovitelji »mladinskih« h-stov in revij v Sloveniji dobro zavedali, da je povsem nemogoče in neustrezno izdaia ti nekakšen »omnibus« list za vse mlade. Način pisanja Ognjišča, z nekateriini vs&-binskimi izjemami, predvsem s seksualne-ga področja, približno ustreza naši osnov nošolski mladini, težko ali zelo malo p^ ustreza intelektualni ravni srednješolcev ir. življenjskim potrebam poosnovnošloskega rodu pri nas, medtem ko je za študentske vrste popolnoma nezadovoljiv. Starostna mnogovrstnost mladine dejansko zahteva različne, tej raznovrstnosti ustrezajoče na-čine pristopanja do mladih. Ker tega Og-njišče ne upošteva, je razumljivo, da je cilj, ki si ga je zastavilo, namreč mladini podati »pravo versko znanje, jasna življenj-ska načela, ki nam jih vera daje«, ki »so prvi pogoj uravnovešene krščanske oseb nosti«, da bi se tako »graditelji bodočno-sti.. . sredi brezbrižnega sveta . . . ogreli za visoke ideale« in se med seboj povezali z »bratsko ljubeznijo«, ker je ta cilj že kot namen nerealno postavljen, tudi praktično neuresničljiv. Ognjišče kot odsev realnega nekdanjega in delno še danes obstoječega cerkveno-družbenega stanja razumem kot reakcijo na v jedru skupno, čeprav namensko raz-lično pogojeno mišljenje in temu ustrezno delovanje konservativnih kamimistav na eni strani ter nazadnjaskih katoličanov na drugi strani. To se manifestira kor krilati-ca: moderna znanost. šport, napredek, mo-derna umetnost, še posebej seksualnost so proti veri, z religijo notranje nezdruž-ljive stvarnosti. V tem pogledu pomeni samoiniciativno delovanje skupinice du-hovnikov okrog Ognjišča pri nas pogumen prelom. ki ga je tretoa pozdraviti ter ga kritično podpreti. Ognjišče je jasno in praktično nastopilo proti vsem tistim ka-tx>li<5ainom pri nas, se najbolj seveda v zdravi seksualnosti, gledajo odklon od Bo-ga in krščanstva, kakor se je tudi uprlo, v naših šolah, a v javnosti že bolj redko prisotni, primitivni moralno-politični dis-kvalificirajoči protiverski propagandi in pritisku, ki smo jima bili mi sami izpo-stavljeni. Takšno stanje je mladino, pred-vsem krščansko, trgalo iz normalnega, zdravega osebnega in družbenega življe-nja ter hkrati ustvarjalo in poglabljalo ne-potreben, škodljiv prepad med vernimi in nevernimi. Ob tem je sedaj treba kritično pripomniti, da Ognjišče samo s svojim pi-sanjem tega stanja ne ukinja dovolj širo-ko, temeljito, krščansko odprto in strpno, ampak da ga ne samo še naprej ohranja, marveč ga na drugačne in nove načine še obnavlja. Slabost, ki jo poleg že omenje-nih v svojem pisanju kaže Ognjišče, ki pa je očitna tudi v Družini, ni samo v tem, da vzbuja vtis, kot da je pisano od ene same osebe, temveč se razkriva obenem v ne-kem skupinsko »katoliškem« ekskluziviz-mu, ki kaj hitro preraste v edino pravo vernost, v človeško-moralno diskvalificira-nje ateistov, V pomanjkljivo in površno prikazovanje teoloških in življenjskih vpra-šanj, kar je vse v nasprotju z duhom krš-čanstva. Zaradi vsega tega se mi zdi »re-klamno propagiranje vere« s prikazova-njem slavnih, znanih osebnosti, a še bolj popevkarskih in športnih idolov (to je verjetno šablonsko in nekritično uvoženo iz Italije) silno tvegano, če že ne včasih za krščanstvo kar poniževalno početje. Seveda je treba to oceno povezati s psihološko po-gojenostjo mladih, o čemer sem že go-voril. Uredništvo Ognjišča bi se moralo zave-dati, da je za svoje javno delovanje od-govorno tako Cerkvi kakor celotnemu slo-venskemu narodu, njegovi oblasti, tudi mlajšim in starejšim sodržavljanom — ateistom. Zato bi na javne kritike, ki po-menijo edino kulturno in ustrezno sred-stvo za reševanje vprašanj tudi v odnosu do Ognjišča, uredništvo lista moralo jasno odgovoriti. To je njegova pravica in dolž-nost. Kar je v kritiki dobrega, bi moralo sprejeti; kar misli. da je neupravičenega, naj zavrne s pojasnilom in razlago svojih stališč. Le tako se lahko odstranijo nepo-trebni nesporazumi, ki so nam vsem v ško-do. Neodzivnost na kritiko je zelo pomen-ljiv znak, ki dopušča različna, ne ravno po-zitivna ugibanja. Fr«uic Križnik 31 Štipendije na Madžarskem V Ljudski republiki Madžarskd so z zakonom predpisani pogoji za pridobitev štipendije, višina štipendij in obveznosti od štipenditorjev. Na Madžarskem poznajo tri vrste šti-pendij: 1. Splošna študijska štipendija 2. študijska štipendija Ljudske republi-ke Madžarske 3. Družbena študij&ka štipendija Prvo in drugo daje država preko iini-verze, tretjo po delovne organizacije, prav tako preko univerze. Razčlenitev 1. SpJošno študijsko štipendijo dobi vsak študent, ki ima vsaj »dober« študijski uspeh. Te vrste štipendije določa. dekanat za dobo pol leta (en semester). Višina slošne Studijske Stipendije se giblje do 100—300 Ft, odvisno od študijske-ga uspeha. študent dobi za odličen uspeh 200 Ft mesečno, za prav dober 250 Ft in za do ber uspeh 150 Ft. študent prvega let-nika lahko dobi v prvem semestru štipen-dijo le, če je na sprejemnem izpitu dose-gel vsaj 14 točk. 2. Štipendjjo Ljudske republike dode-ljuje ustxezno mtnastrstvo za posamezno visokošolsko inštitucijo za eno študijsko Prvo stopnjo te vrste štipendije dobijo študentje II.—rv. letnika, kd so v prejš-njem študijskem letu dosegli odiičen učni uspeh. Višina štipendije je 1000 Ft meseč-no. Drugo stopnjo štipendije Ljudske re-publike — 700 Ft mesečno — dobijo štu-denti II.—VI. letnika, ki so dosegli v mi-nulem šdlskem letu vsaj prav dober učni uspeh in so pokazali izredno znanje vsaj iz enega predmeta. Tisti študenti, ki dobi-vajo štipendije Ljudske republike ali pa splcšno studijsko štipendijo, ne morejo do-biti še štipendijo od delovnih organiza-cij niti denarno pomoč. 3. Družbeno štipendijo dajejo državna podjetja in drugi gospodarski organi, kme-tjjske zadruge, družbene organizacije ter državni proračunski organi pretežno otro-kom fizičnih delavcev z namenopa, .da.Jpi, dopolnili kadovsfco sestavo na podeželskih delovnih mes-tih. Te vrste štipendije daje-jo preko razpisa. Razpls morajo objaviti na oglasrii deski ustrezne visokošolske Usta^iove. O pogojih in o višini štipendije sesklene pogodba. Pogodba je veljavna le, če vodja visokošolskega zavoda da privoli-tev in podpiše pogodbo. Pri dodelitvi šti-pendije je treba upoštevati mnenje visoko šolskega zavodra, kjer šfcudent ne študira Yeč kot eno leto. štipendije se dajejo na dobo 10 mesecev, izjemoma za več. če se študijske dobe zaradi praktikuma podalj-šuje. štipendija je sestavljena iz treh delov: osnovnega dodatnega in dopolnilnega. , Višina osnovne štipendije je odvisna odl dohodka na dmžinskega člana. Ce je ta: — manj kot 800 Ft, osnova 450 Ft — med 800—1100 Ft, osnova 350 Ft — nad 1100 Ft, osnova 200 Ft mesečno. Dodatno štipendiranje dobijo študentje, ki se pogodbeno obvezujejo, da bodo v službi na pcdežeiju. Dodatek znaSji 200 Ft mesečno. Dopolnilnj deT štipendije je odvisen od učnega uspeha v prejšnjem semestru in znaša: — 300 Ft za odličen — 250 Ft 2a prav dober — 150 Ft za dober in — 100 Ft za zadostni učni uspeh SOCIALNA PODPORA Razen štipendij dobivajo študentje na Madžarskem tudi sooialno podporo. Socialna podpora je lahko: sprejem v študentski dom ali intemat, redna denarna 7 Tone Stojko: Ulica v črnem podpora, prehrana s popustom in izredna ix>moč. Z vidika socialne podpore so študentje razvrščeni v tri kategorije, odvisno od do-hodka za družLnskega člana, podobno kot smo- prej že omenili. študentje, ki so de-ležni socialne podpore, plačajo za dom oz. internat in prehrano skupaj 200 Ft meseč-no, če stanujejo zunaj, pa 4 Ft za kosilo in 2,5 Ft za večerjo. Redna denarna podpora je 200 Ft za II. socialno kategorijo in 300 Ft mesečno za I. socialno kategorijo za tiste, ki imajo stalno prebivališče zunaj sedeža- - visoko-šolskega zavoda in stanujejo v domu; od tega zneska polačajo potem stroške za dom in prehrano. štvudentje, ki stanujejo pri privatnikih, dobijo redno denarno podpo-ro od 350 Ft za I. socialno kategorijo in 250 Ft za II. socialno kategorijo. študent-je, ki imajo stalno bivališče v sedežu visa-košolskega zavoda, dobijo 200 Ft oz. 100 Ft redne denarne podpore. Izredno pomoč daje fakulteta ali kated-ra v enkratnem znesku, in je od 200 do 30 Ft, izjemoma (poroka, porod) do 800 Ft. Fakultete imajo na razpolago za take vr-ste pomoči do 25.000 Ft letno. (Delavske plače so na Madžarskem med 1000 in 2000 Ft mesečno, delavec v trgovini npr. dobi 1000—1200 Ft na mesec, vendar je kupna moč forinta večja, ker je hrana poceni.j In na koncu še nekaj statistike: — študentov, ki dobijo štipendije ali drugo redno denamo pod-poro 91,3°.'o — študentov, ki stanujejo v domo- vih 48>5°/o — študentov, kj imajo prehrano s popustom 78,2% Povprečna študijska doba je 6 let. Stevilo študentov na visokih in višjih šolah 78,727 Od tega ženske 44,7% Največ je vpisanih na tehnične fakul-tete: 30.276, na agronomijo cca 7.000, na ekonomijo cca. 7500, na medicinsko cca. 6.500, na pedagoške smri cca. 6000, na fi-lozosko fakulteto cca. 6000 itd. (Podatki so iz statističnega koledarja za 1968-96.) Sestavil: Jožef Konc DEMOKRACUA PO KAPLJICAH . Predlog dr. Vojana Rusa, da bi skup-ščinski adbori vključili v sivoj sestav tudi javnost v širokem smislu, to je občane, ki niso poslanci, je bil žal odbit, čeprav je že danes dovolj jasno, da bo to čez dve ali tri leta realnost samoupravne družbe. Moderna spoznanja Na razgovoru na sarejevski univerzi je direktor Energoinvesta Emerik Blum go-voril o sodelovanju z Elektrotehnično ia-kulteto. Omenil je, da Energoinvest zahte-«ro ^ -^i^trotehnične fasultete naslcdnje: pozomost fundamentalnim ve- i inženlrji naj obvladajo vsaj en ik — študentje naj bolj sodelujejo v sa-moupravnih organih. Energoinvest je prav tako douelil sto milijonov dinarjev za izboljšanje fakultet-ne dejavnosti. OBVESTILO Dispanzer za &tudente, Ilirska 2 obvešča študentke in študente Ijub- ljanske Univerze, da je pričela delo- vati ginekološko-profilaktična posve. tovalnica. Vodi jo dr. TEKAVČIČ. Delovni čas je vsak torek in četrtek od 12.30^-14.30. Dispanzer prosi, da se vsi, ki želijo usluge posvetoval- nice, prijavijo vsaj teden dni prej. Za Izvršni odbor skupnosti študentov, referent za zdravstvcna vprašanja študentov Marjan Hrušovar i ¦¦¦€ POPRAVKI V KMEČKI TRIBUNI 1. Pri prispevku docenta Jožeta Spanringa v Tribuni 16. 4. 1969 je pomotoma odpadel naslednji stavek: Vpričo gospodarskega pomena in ekološke svojstvenosti kmetijske dejavnosti ...... ne vidimo opravičila, da se dograditev fakultetnega učno-raziskovalnega središča odlaga iz leta v leto. Na siiki: zgradba fakultetnih inštitutov za poljedelstvo^ pedologijo, genetiko in žlahtenje rastlin. Po prioritetnih vrstnih redih bi morala biti stavba dograjena jeseni leta 1965, vendar je bila tega leta gradnja ustavljena. Nedokongana stavba pro pada. Ni še znano, kdaj se bo gradnja nadaljevala. 2. V prispevku tov. Jneza Perovška je bila izpuščena v prvem odstavku ena vrstica: »Vprašanje je, ali je naše politično in državno vodstvo tedaj res hotelo dokazovati...« V petem odstavku istega prispevka je bil spremenjen tekst, ki se pravilno gla-si: «... vendar ne preko čistega delovnega kmeta, temveč preko drugih«. SREDI LJUBLJANE MIMO ZAKONA čeprav po slabih izkušnjah zadnjih 24 jt ugotavljamo in za zakonskimi predpisi zagotavljamo prednoat visokošolsko kvali-ficiranib. kadrov pri zasedanju z natečaji razpisanih vodilnih mest, se je sredi Lju-bljane zopet zgodll primer, ko komisija za kadre in imenovanje pri skupščini občanel Ljubljana-šiška samo formalno z nateča-jem razpisuje mesto ravnatelja na osnovni šoli Valentina Vodnika v Zgornji šiški. To delovno mesto je namreč že zasedeno z učiteljem tečajnikom, ki kljub velikim političnim ambicijam na zadnjih volitvah ni uspel, da bi postal poslanec-profesio-nalec v republiški ali vsaj mestni skupšoi-ni. O tem je precej pisal tudi naš dnevni tisk (glej Delo z dne 15. 4. 1966 /pred tre-mi leti/ in z dne 25. 3. 1969!). Tudi tu negatdvnd odnos do visokošolsko kvalificiranih kadrov ob razlpisu natečaja za zasedbo mesta ravnatelja šole je eden izmed dokazov slabe družbeno politične situacije v občini IJubljana-Sižka. K.S. Celrtek, 22. maja 196« iimtiiiii«Hm^ SKCFSCINA OBčlNB LJUBUANA-ŠIŠKA r«»pl«uji driomo mfrsf" RAVNATEUA za otnovno ic!o Valentlna Vodr.ika v l|ubl]anl 3.P dili po neciviliziranem svetu strgani, bosi, izlako čeni? Kaj ni bilo dovolj zla in trpljenja na svetu? Ali pa vam prileži poštena batina po glavi! za zbirko novel >, (Fr. Prešeren in tovariš Stane — zbirka Pefme sa pokufhino, str. 69, 2. odst., ed. Iv. Cankar Vrhničan) Šliiilcnlski lisl Tribuno urejajo: Milenko Matanovič, Andrej Medved (odgovorni ured-nik), Nande Miklavc, Rudi Rizman, Marko Sladnjak, Tone Stajko (urednik fotografije), Sašo šrot, Marko švabič, Dušan Tršar (tehnični urednik), Milenko Va-kanjac. Franci Zagoričnik. TRIBUNA — Izdaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revoludje l-II — Telefon 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naročnina za študente 15 Ndin, za ostale 20 Ndin, posamezen izvod 1,5 Ndin — Roko-pisov in fotografij ne vračamo — Tiska CGP »Delo« Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina piadana v gotovini.