69
Pesmi
Marko Dolinar
Z vsake točke tega planeta se lahko odpraviš na sedem strani;
strani neba ali strani tvojih sanj ah strani tvoje glave. Vsako brezno ima sedem sten, prepadnih in gladkih. Iz vsake vasi gre sedmero poti,
ne več in ne manj. Vse gre na sedem, to je zakon: sedem sušnih let, sedem mož in žena,
sedem kamnov v puščavi, sedmi planet, sedma ladja, sedmo okno —
vidiš, kako ne moreš nikamor na svetu, vedno na sedem: sedem vran v polju, sedemletna vojna, sedemkaratni rubini;
Marko Dolinar
nikamor drugam ne moreš,
kot v sedem drugih mest, v sedem drugih dežel in iz njih spet v sedem.
Smo ljudstvo Sedmercev,
vsak dan na sedmini,
v kleti s sedmero oboki
iz sedem bokalov vino lokamo.
Zgodovina sedmih rodov,
odkar smo začeli misliti.
Utrinki na nebu —
vidiš, še ko mižiš, vidiš sedem utrinkov.
Vse nam gre na sedem:
sedem jezer, sedem rek, sedem dni, sedem konjev v hlevu. Odkod nam to:
sedmero zvonov sedmero škratov sedem jabolk, sedem hrastov iz sedem glav sedem oči iz sedem ust sedem jezikov
sedem očetov, sedem mam, sedem prstov že imam. Sedem ognjev v moji hiši, sedem bobnov v boju slišim, sedem strašnih krikov, sedem mrzlih dolgih nožev, sedem ur je še življenja, sedem dolgih brazd zorati, sedem zrn posejati, sedmo noč za vedno leči, sedem sanj s seboj vzeti.
70
71
Pesmi
(527)    Ko bo odbila
bila ta večerna ura ta moj zahod za
črno goščo ko blisk
zapleše veter v strune se
ujame in bo odbila
bila
v stolpu moja ura in za cipreso
zarja sine
bom nekaj bom
v moj stolp zapleše strela v moj tihi strašni stolp
za vejami ciprese takrat sem nekaj sem
zvonovi v tihi ples zvonijo bil sem
čez goro zabuči vihar
LIRIČNE EKSPRESIJE    Da bom listje nekega drevesa,
platanolistnega javorja, I.           da bom zelen in rdeč in rjav,
vsak dan drugačen, vsak dan drug.
III.               Pod grušč melišč
sem skrit in tih razumem skale, vsak njih dih.
Marko Dolinar
V.    Ko za nočjo brez sanj
prebuja v mestu se nov dan, sem v sebi majhen kot čarobno zmo, a v ogledalu gledam se, kot da sem dim
iz Aladinove svetilke.
VIL    Vse to sem že enkrat živel in skoraj pozabil, da sem platanolistni javor, vsako leto malo večji, a isto drevo, vsakič v listje odet, vedno v drugo
... in vse to bom živel še enkrat. Sem nota v hiši iz kart,
sem in tja zazvenim, potem sem spet tih.
Zunaj jih vidim,
nemočne starce, sedijo na pragih
hiš iz kart na najbolj trdem tlaku tega sveta; vidim jih, kot da so pravi (na peti aveniji, v prahu za neko irsko vasjo), saj so pravi, na pragih hiš iz kart...
... govori: hiše iz kart...
saj so prave, to ni igra; v hišah iz kart bom živel, v hiši iz kart bom umrl, bom zadnjič izzvenel — — vse v hišah iz kart, jaz v njih, oni pred njimi,...
... govori: hiše iz kart,
za vedno zgrajene, bolj trdne od jekla..
72
Pesmi
... govori: nota sem, ujeta v petčrtje, v violinski ključ, v papir, v hišo iz kart;
to sem vsako noč, ko dahne veter
v baldahin, ko se v tečajih zmaje hišica iz kart za vedno.
(515)    S čim se te bom dotaknil?
z obrazom, z bodicami, z očmi, da zadrhtiš kot breza v vetru, da zazveniš za hip
— kot kak prisluh v daljavi.
Kaj imam, kar ti lahko dam?,
da se zbudiš iz sonca v temo (za kratko, kot mrk), kje imaš tipke, kje strune in kje imaš prste,
da se te z njimi dotaknem,
ko mesec pripotuje v mojo senco in zganem z roko proti tebi.
(509)                  Moj ded je bil Slovenec
najbrž je kdaj rekel Slovenec sem L                                (kaj neki to pomeni?)
najbrž je kdaj rekel tej vodi Sava, toda kdo ve, kako se v resnici imenuje.
Moj ded je vozil vlake
kaj si je mislil, ko so za njim ostala
drevesa in hiše domače postaje
poznam ga z dveh slik in po
zvonjenju v cerkvi. Moj ded je kdaj izstopil, moral je. Podobna sva si, pravijo.
73
Marko Dolinar
Tudi jaz imam rad vlake in veter in vode
18. 8.1982, Uvala Tuzbine
Dež bo, vidim v žarečem soncu. Nad vodo kaplje v tropu razpršene. Kobaltni golobi nad cipreso
zakrožijo v večerni maestral.
Na vrhu hriba vedno zrastejo drevesa, pinije, oljke ali droben brin, da v njem opaziš, kakšen veter piha
(jugo, široko ali burin), da veš, odkod ti nosi vonj sovražnikov v trdnjave, zložene iz sivih kamnov nad obrežjem, da veš, zakaj ti migota v očesu jadro,
kdaj vrne se korveta v domačo luko.
Nad vodo kaplje v tropu razpršene. V žarečem soncu vidim, da bo dež.
74
(512)