KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 4 • LETNIK VII • v LJUBLJANI DECEMBRA 1040 • MLADOSTNI SPOMINI NA LJUBLJANSKI GRAD J. KOSlČEK Pred mnogimi leti je bil grajski hrib ali, kot se je vseobče kratko imenoval »Grad«, vse bolj divje zara ščen in v primeri s sedanjim stanjem le malo negovan. Morebiti se je našim mladim očem zdel še vse bolj divji, kot je v resnici bil. Ker pa mlad človek gleda na svet okrog sebe s svojimi očmi, nas je takrat na »Gra du« obdajala sama mladostna prešernost in razigra nost. Visoka trava, ki se je bohotila vsenaokoli, se nam je zdela nepregledna prerija in Regalijev gaj — pragozd. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi ti prepovedal, povaljati se po mili volji v visoki travi, in vse je bilo tvoje! Koliko možnosti za razigrano, junaško in mlado srce! čim je le malo čas dopuščal, predvsem če ni bilo šole, so se zbirali študentje gimnazije in realke na utrdbah ali, kot so jih splošno imenovali, na »šancah«. Cesto so prihajali tja kar v celih trumah. Zlasti se je to dogajalo ob velikih počitnicah. Vsi tisti, ki niso imeli sreče, da bi mogli kam na deželo — in teh je bilo takrat obilo, predvsem pristne ljubljanske srajce — so jo največkrat ubrali na »šance«. Realci, ki so nosili epiteton »real-fuxi«, so tvorili en tabor, gimna zijci, ki so nosili epiteton »latajn-pacarji«, pa so tvo rili drug tabor. Vsak tabor je izvolil tudi svojega po glavarja, na kar se je uprizorila priljubljena igra »Ravbarji in žandarji«. »Ravbarji« so jo mahnili kar naravnost v Regalijev gaj (takrat še ni imel napisne table), ki je bil tedaj zelo gosto zaraščen z malinovim in drugim grmovjem. Njihovo področje se je raztezalo tja na Orlovo. V vrhovih dreves so si spletli kar cela opazovalna gnezda, nevidna za vsakogar, ki ni bil o stvari opučen. Iz teh gnezd so dajali znake tovarišem, skritim in obirajočim maline spodaj v goščavi, če so »žandarji« že kje v bližini. Glavni stan »zandarjev« pa je bil običajno kar na vrhu »šanc«. Od tu so poši ljali patrulje v Regalijev gaj in mnogokrat se je zgo dilo, da je neka nevidna roka premalo pazljivi patrulji izpodnesla nogo in mladega možakarja potegnila v goščavo. Tam je bil sprva malo povaljan po robidah, nato pa se je pridružil »ravbarjem« in složno z njimi obiral maline. Kaj pogosto so »ravbarji« uprizorili ju- riš na glavni stan »zandarjev« na »šancah«. Napadli so jih od treh strani in hočeš nočeš so se ti spoprijeli z njimi. Za hrbtom so bili kriti po strmo padajočem zidovju rušečih se utrdb. Napadu je sledila rokoborba, ki se je seveda vedno nedolžno končala. Najhujše, kar se je pripetilo, je bilo to, da je ta ali oni odnesel modro buško. Nekega dne pa se je le pripetil dogodek, ki ga svoj živ dan ne bom pozabil. Tovariš sošolec je, bodreč svoje sobojevnike, stopil na najvišji del utrdb, kjer je tedaj stala lesena triangulacijska piramida. Hrbtoma nazaj je prestopil še par korakov in zdajci ga je zmanj kalo. Omahnil je preko zidine in strmoglavil v glo bino. Srce nam je zatolklo in zastal nam je dih. Imeli smo zavest, da je po njem. Bliskovito smo se zavedli, a nihče je ni pocedil domov. Kot en mož smo jo ubrali poševno preko hriba pod utrdbe, da pomoremo, če bi se sploh še pomoči dalo. Prihitevšim pod zidovje se nam je nudil pogled, ki je hipoma vsem odvalil strašni kamen tesnobe in kesanja od srca. »Ponesrečenca« je varoval sam angelj varuh. Pravkar se je pobiral in ravnal svojo obleko ter gladil tisti del telesa. Padel je bil tako srečno na zadnjo plat v travo, da se mu razen modre podpludbe ni ničesar zgodilo. Hvala bogu, da je bila ta modra lisa na takem mestu, da je celo ta 37* ostala prikrita. Strahu je bilo obilo na obeh straneh in to vrsto iger smo potem opustili. Vsi pa smo nedo- menjeno vztrajno molčali o »nesreči« in ta molk sem menda danes jaz prvi prelomil. Druga naša zabava, ki smo si jo privoščili ob ve trovnih popoldnevih, je obstajala v spuščanju zmajev ali »lintvernov«. V njihovi gradnji si moral biti pravi strokovnjak, da se ti je obdržal tudi po več ur v zraku. Najboljše tehnične nasvete so nam dajali fantje iz žabjaka. Bili so resnični izvedenci v tej panogi »špor ta«. Vedeli so prav vse: kakšen papir ali platno je naj- prikladnejše, kakšen mora biti les za ogrodje, kako dolg mora biti rep itd. Pregledovali so naše »lintverne« in delali strokovne opazke. Včasih je tudi kdo kakšne ga »pofulil«. Pridobili smo si toliko vaje v spuščanju, da smo imeli »lintverna« neštetokrat tudi po več ur v zraku. Bilo jih je marsikdaj v višini po trideset in več. Najlepšega zmaja iz močnega platna in večjega kot odrasel človek je imel Sirnik, sedaj ugleden višji uradnik v pokoju v Ljubljani. Gotovo se bo, čitajoč te skromne vrste, spominjal tistih dni — in naj mi ne šteje v zlo, če se ga tudi jaz tu spominjam. Po več fantov je bilo potrebno, da so spravili njegovega zmaja v zrak. Tam je kraljeval ure in ure več sto me trov visoko. Za nas vse nepopisen užitek. Tudi jaz sem si zgradil po strokovnjaškem nasvetu Poljančevega Albina iz žabjaka takega zmaja. Bil je lep in pisan, 3S* kar se da. Pritrgal sem si »dvojačo« pri štrukljih, ki jih nisem kupil pri šolskem slugi Vakseljnu za malico, in kupil sem pri Uineku1 na Starem trgu kakih sto metrov tankega »šmica«.2 Privezal sem svojega »lin- tverna« in hajd z Albinom na Grad. Kmalu sva ga imela v zraku. Vlekel je zelo močan severozapadnik. Zmaj je ponosno plul sto metrov visoko in vrvica se je napenjala, da sem jo jedva obdržal v rokah. Zdajci pa se mi vrvica izmuzne in jaz vznak na hrbet. Ko se poberem, vidim tudi Albina, kako žalostno gleda za ubežnikom. Videla sta, kako je zmaj nekaj časa otepal po zraku sem in tja, naposled pa je strmoglavil ali kot smo dejali mi, napravil »perkof« baš na dvorišče stare domobranske vojašnice. Hudo mi je bilo zanj, ki sem vložil vanj toliko truda in »kapitala«, zato jo ubereva z Albinom čez drn in strn naravnost proti vojašnici. V nekaj minutah sva bila tam. Pri vratih sva začela moledovati dežurnega korporala, ki je bil na žalost Ne mec, midva pa sva nemščino le slabo lomila, da naju pusti notri. Izprašal naju je, nato pa javil nenavadno zadevo službujočemu praporščaku, ki je prišel pogle dat, kaj imamo, nekako takole: »Herr Fahnrich, melde g'horsamst, Drache vom SchloBberg im Kasernenhof«. Praporščak, slučajno mlad Slovenec, nas je sprva de belo gledal; ko pa je iz najinih pojasnil izvedel, za kaj gre, se je začel na ves glas krohotati ter nama seveda takoj dovolil, da poiščeva izgubljenega zmaja. Tudi korporal nama je pomagal iskati ga. Našli smo ga po daljšem času, zapletenega med vejevje divjega kostanja na dvorišču vojašnice. S precejšnjim trudom sva ga izmotala z Albinom, se zahvalila praporščaku za prijaznost, nato pa jo urnih krač odkurila z zma- 1 Umek je imel na Starem trgu trgovino z vrvarskimi iz delki. Bil je majhne postave, a zelo debel in pravi original. Vedno je stal med ozkimi vrati svoje prodajalne ter za piral s svojo debelo postavo vsak vhod vanjo. Ogledal si je najprej kupca od zunaj, preden se mu je umaknil in ga spustil v trgovino. Nad vrati je imel ščit z napisom: Poglej! Tukaj se izdelujejo najboljši gajželjniki! 2 »Šmic« je bila tanka, a močno pletena vrvica. jem proti domu. Služil mi je še dolgo v zabavo, le nekaj lukenj je bilo treba zalepiti. V bližino samega grajskega poslopja smo le pored- koma hodili. Nekaj neprijetnega je takrat ležalo nad sivo zgradbo. Notri so se namreč tiste čase pokorili kaznjenci — sami težji »kalibri«. Pri vhodu je stala straža. Spominjam se pa, da sem včasih le premagal neprijeten občutek in se prismukal vsaj do vodnjaka, kamor so hodili kaznjenci v spremstvu paznika po vodo. To črpanje vode mi je bilo nad vse zanimivo. Vodnjak je bil v štirioglatem vlažnem poslopju v bli žini sedanje grajske planote in stoji tam še danes. 3Q Vendar menim, da ni več v rabi, odkar je na Grad napeljan vodovod. Vodo so črpali z vretenom, na katerem je bilo ob strani pritrjeno velikansko leseno kolo z votlim obodom. Ta obod je bil na znotranji strani obit z deskami v obliki nekakih stopnic ter je imel ob strani odprtino, v katero je moral zlesti kaznjenec. Slednji je hodil potem v notranjščini kolesa po omenjenih »stopnjicah« ter na ta način na vijal na vreteno verigo, ki je nosila vedro. Tak način črpanja vode je bil gotovo zelo zamuden, a zdi se mi, da so imeli pazniki in kaznjenci dovolj časa na raz polago. Za mene kot mladega gledalca pa je bil celoten postopek od sile zanimiv. Najbolj pa je oživel »Grad« vsako leto na kresni večer. Na utrdbah se je z nastalim mrakom pojavilo tudi do tisoč ljudi. Staro in mlado je posedalo po obronkih ali šetalo v skupinah po planoti. Otroci so zažigali bengalične vžigalice zelene in rdeče barve, večji fantje pa so kaj radi prižigali »žabice«, ki so pokajoč skakale po travi. Glavna atrakcija je bil velik kres, ki se je kuril sredi »šanc«. Kratko za tem ko so zagoreli kresovi po ljubljanski okolici, je zagorel tudi kres na »šancah«. Da je bil mogočnejši, so razni ljudje prispevali gorivo. Nekega leta je nekdo privlekel celo staro posteljo ter jo treščil na grmado. Dejal je, da je itak že stara in bo kres večji. V resnici je bila postelja že stara, a hkrati tudi vsa živa nekih živalic, ki prav rade pikajo. V pozni jeseni, ko je listje rumenelo, smo imeli zo pet novo dejavnost na Orlovem. Ves jugovzhodni obro nek je bil namreč poraščen z domačim kostanjem. To ti je bil užitek, nabirati lastnoročno kostanj. Nekateri so ga nabrali kar majhne vreče ter si ga potem doma kuhali, čeprav vsak drugi kos piškav, je bil vendar slajši kot vsak maroni, saj je bil lastnoročno nabran. Kadar koli se danes izprehajam po lepo iztrebljenih potih Orlovega, opažam, da nekaj teh kostanjev še danes stoji tam kot neme priče naše mladostne raz igranosti. Le mojih nekdanjih tovarišev ni več ... 40*