HARAMA, PO ŠTIRIDESETIH LETIH
Kot študent agronomije v Pragi v letih 1934 — 1935 sem se vključil v partijsko celico, v kateri so bili Ivo Vejvoda, Zora Garvič, llija Engel. Oskar Danon, Budo Tomovič in drugi. Pariijska celica je usmerjala druge mladinske skupine in celice. To so bile nekakšne čitalniške skupine in prek njih smo organizirali razne akcije, poli-tične in družbene', .ter delali na kulturnem, de-loma pa tudi na političnem področju.
Pozimi 1935 — 1936 sem se seznanil z Rat-kom Pavlovičem, pozneje pa tudi z Veljkom Vlahovičem. ko je prišel v Prago Konec šol-skega leta smo organizirali veliko mirovno zbo-rovanje. ki so se ga udeležila vsa društva, tudi tista, ki so bila nekoliko nacionalistično usmer-jena. Na tem zborovanju sem bil izbran za dele-gata mednarodnega mladinskega kongresa za mir. kinajbibilvženevi. Meddrugimijeprišlatja tudi delegacija iz Beograda pod vodstvom Lole Ribarja. Tam sem se jim pridružil kot predstav-nik jugoslovanskih študentov iz Prage
Danes. ko gledam objektivno. vem. da je bila moja navzočnost na tem zborovanju pomemb-na. ker sem tedaj predlagal. naj pošljejo na-mestno mene Ratka Pavloviča ali koga druge-ga. Pred mano jebila jezikovnabariera: kersem znal samo češčino in prav malo nemščine. Toda tovariši so odločili. naj bom jaz njihov predstav-nik na mednarodnem mladinskem kongresu za mir v Ženevi.                      >
Prav tedaj je izbruhnila vojna v Spaniji. Že na kongresu smd se srečali s špansko delegacijo. Spominjam se njenega nastopa, ki je naredil na vse nas gobok vtis. V onem burnem času, ko je fašizem že ogrožal svobodo španskega Ijud-stva. smo jo pozdravili tz vsega srca.
Po vrnitvi v Prago smo nadaljevali diskusije in delo. pri katerem je bil zelo aktive.n Ratko Pavlo-vič. ki je bil politično zelo izobražen. Zunaj na-šega študentovskega doma je bilo tudi nekaj študentov, ki so stanovali pri zasebnikih in delo-vati v drugi celici. v kateri so bili tudi Ivo Vejvoda, Nija Engel in drugi. Zgodovinska vloga pri orga-niziranju odhoda študentov v Žpanijo. če se smem tako izraziti. pa je pripadla naši celici.
Poleti 1936. leta je namreč skupina. v kateri sem bil tudi jaz, ostala v Pragi. ni se vrnila v Ju-goslavi|o. Takoje irpela priložnost. da organizira odhod prostovoljcev v Spanijo To pa je bil čas. ko nas je češka policija že začela preganjati in zapirati In tako smo nekateri prebili po kak dan v zaporu, nato pa smo se vrnili v študentovski dom in še aktivneje nadaljevaii svoje delovanje. Naše politično delo je bilo v tistem obdobju tako raznovrstno in pomembno. da smo lahko celo sodelovali v delegacijah za mir. to pa je takrat ustrezalo tudi čehoslovaškemu režimu. Ne-sreča \e bila samo v tem. da so jugoslovanske oblasti izvajale diktaturo in v uradnih notah za-htevale od čeških oblasti. da preprečijo naše nadaljnje delovanje. To pa je v tedanji Čehoslo-vaški ostalo brez posebnega vpliva in tako smo še naprej svobodno delali predvsem na po-dročju propagande in priprav za odhod prosto-voljcev v Spanijo.
Jeseni 1936 leta — mislim. da je bilo to okto-bra —. je naša partijska celica v Pragi sprožila pobucjo za odhod prostovoljcev v Spanijo Naj pdjasnim, da je bil v tistem času jugoslovarski potni list dokaj dober za prehod skozi Nemcijo Za primer naj navedem, da naši koiegi Cehi s svojim potnim listom niso mogli niti pokukati v Nemčijo. Z nami je bilo drugače. Ceprav so Nemci oziroma njihova policija sumili. da gre za prostovoljce. ki potujejo v Španijo. nas nisd ovi-rali. Svoj odhod pa smo povezali s proslavo ta-kratnega praznika svetega Save.
»EKSKURZIJA« V PARIZ
Sedemindvajsetega januarja 1937 zjutraj smo se odpravili proti Spaniji.
Uradno smo potovali na ekskurzijo v Pariz.
Tako smo v to metropolo prišli celo z žigi naše
študentovske organizacije kot pravi turisti. Re-
¦ snica pa je bila seveda popolnoma drugačna. V
Parizu se nismo zadržali niti toliko, da bi se ga
vsaj mimogrede ogledali. V skupini nas je bilo petnajst in vsi smo imeli povratne vozovnice, zato nismo bili sumljivi. Na meji nas je sicer nemški policaj sumljivo gledal, medtem ko je preverjal naše potne liste ;n godrnjal, da nismo nobeni turisti, temveč prostovoljci, ki potujejo v Španijo, vendar je vse poteklo brez incidenta. V Pariz smo torej prišli navdušeni 28. januarja 1937 in komaj čakati. da odidemo v Španijo. Tu smo prebili samo 24 ur, odločeni, da odidemo takoj naprej, ker smo se v svoji neizkušenosti bali, da se vojna ne konča brez nas. Domačini so nam ponudili, naj prebijemo kratek čas'v Parizu, na njihovo veliko začudenje pa smo po-nudbo zavrnili, ker se nam je zdelo nekako ne-moralno, da bi se sprehajali po pariških aveni-jah, medtem ko se je v Španiji že prelivala kri.
ŠTIRIDNEVNE VOJASKE VAJE IN FRONTA
Odšli smo naprei in 29. ali 30. januarja prispeli v Figueras, kjer smo prebili nekaj dni. nato pa smo odšli v vas Mahori. Tam smo dobili uni-forme in imeli prve vojaške vaje. ki so trajale samo štiri ali pet dni.
Borci bataljona »Dimitrov« smo postali 4. ali 5. februarja po vojaških vojakih, ki jih tako rekoč sploh ni bilo. Vsi smo bili še golobradi fantje, nihče od nas še ni odslužil vojske in kaj malo smo vedeli o orožju in vojski. Bili pa smo oboro-ženi z odločnostjo in prepričanjem. da je boj španskega Ijudstva pravičen. Naš komandant je bil Bolgar Grebenarov, ki je prišel iz Sovjetske zveze. To je bil lep moški kakih tridesetih let, precej starejši od nas, ki smo povprečno komaj presegli dvajseto leto. Politični komisar je bil naš človek, Jugoslovan Furman, ki pa se je pozneje pokazal precej slabega. da so ga morali odsta-viti. Četni komisar je bil Črnogorec Arsenovič, ko pa je bil ranien. je prišel na njegovo mesto Bolgar Stojanov.
Tako smo že po prehodu čez špansko mejo odšli naravnost na fronto, med potjo pa smo se
urili v orožju. Vojaške vaje smo imeli med vsa-kim počitkom bataljona, ko smo sklapljali in raz-klapljali puške, streljalj in se razporeiali y strel-ce. Vse. česar smo se haučili, smo dosegli v tem obdobju, dokler nismo prišli na fronto Med nami je bil Mirko Horvat, danes upokojeni polkovnik. edini »stari borec«, ker je že odslužil vojsko.
V pospešenem maršu šmo prišli na frontno črto, do reke Harame. Na Harar.ii seiri ostal do srede ali do konca maja. ko je neka skupina Ju-goslovanov odšla na oficirski tečaj. Ob koncu Tiaja sem se znašel na tem tečaju tudi jaz s svojo skupino in ostal tam do julija, nato pa so me poslali tudi na jezikovni tečaj. Cez mesec dni •sem bil z dvema tovarišema poslan na f ronto kot prevajalec sovjetskega vojaškega svetovalca. Bil je že julij 1937. leta. ko sem v partizanski skupini (takrat take skupine niso imele imena) opravljal dolžnost prevajalca. Po našem bi lahko rekli. da je šlo za diverzantske skupine kakih 50 do 60 mož, ki so delovale na vseh fron-tah. V tej enoti. katere komandant je bil Spanec Mahir, svetovalec na Nikolaj, sem ostal kot prevajalec do začetka 1938. leta. ko je že prišlo do razdelitve Spanije. Nikolaj je odšel. da prev-zame dolžnost višjega vojaškega svetovalca. na njegovo mesto pa je prišel neki mlajši sovjet-ski oficir. Moj položaj v enoti se je spremenil in vedno bolj sem prevzemal zgolj vlogo prevajal-ca.
Dvaindvajsetega maja sem dobil poveljstvo nad brigado in čin kapetana. Takrat sem na-mreč predlagal komandantu divizije in korpusa. naj me postavi za komandanta ene izmed dveh enot, ki začasno nista imeli komandanta, in bilo mi je ugodeno. Obenem sem obljubil. da bom za vojaškega svetovalca v svoji nekdanji enoti pre-skrbel drugega prevajalca. Takoj nato sem odšel v bataljon »Djuro Djakovič« in po nalogu komandanta korpusa pripeljal za novega preva-jalca Ratka Pavlovioa.
(S. KEDŽiC,                         LAZAR UDOVIČKI