H. G. Wells: Skrivnostni otok dr. Moreauja

	Naslov izvirnika: The island of dr. Moreau

	Prevod: Jure Škerl

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	Naklada: tiskano po naročilu.

	Vse pravice pridržane.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134674

	Cena: 12,99 €

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 120055299

ISBN 978-961-7134-67-4 (ePUB)





	Kazalo

	Uvod

	I.

	V REŠILNEM ČOLNU LADY VAIN

	II.

	MOŽ, KI JE OBTIČAL

	III.

	NEZNANI OBRAZ

	IV.

	OB OGRAJI ŠKUNERJA

	V.

	ČLOVEK, KI NI IMEL KAM ITI

	VI.

	ČOLNARJI ZLOVEŠČEGA VIDEZA

	VII.

	ZAKLENJENA VRATA

	VIII.

	PUMA KRIČI

	IX.

	STVAR SREDI GOZDA

	X.

	ČLOVEŠKI KRIK

	XI.

	LOV NA ČLOVEKA

	XII.

	VARUHI ZAKONOV

	XIII.

	POGAJANJA

	XIV.

	DR. MOREAU POJASNI NEKAJ REČI

	XV.

	KAR SE TIČE LJUDI-ZVERI

	XVI.

	KAKO SO LJUDJE-ZVERI OKUSILI KRI

	XVII.

	KATASTROFA

	XVIII.

	KAKO SMO NAŠLI MOREAUJA

	XIX.

	MONTGOMERY PRAZNUJE

	XX.

	SAM Z LJUDMI-ZVERMI

	XXI.

	REGRESIJA LJUDI-ZVERI

	XXII.

	ČLOVEK, SAM





	Uvod

	Lady Vain se je potopila 1. februarja 1887 po trčenju z neznano razbitino, na približnih koordinatah J 1° in Z 107°.

	Petega januarja 1888 – tj. enajst mesecev in štiri dni kas-neje – so na koordinatah J 5°3' in Z 101° iz morja rešili mojega strica, Edwarda Prendicka, za katerega je bilo znano, da se je na Lady Vain vkrcal v Callau in ki je veljal za utopljenega. Zibal se je v majhnem odprtem čolnu, katerega ime je bilo neberljivo, a je skoraj zagotovo pripadal pogrešanemu škunerju Ipecacuanhi. Ko so ga potegnili na krov, je sprva govoril tako zmedeno, da so ga razglasili za neprištevnega. Kasneje je povedal, da se ne spominja ničesar po brodolomu Lady Vain. Stanje, v kakršnem je bil, je pritegnilo pozornost psihološke stroke, ki je v njem prepoznala zanimiv primer izgube spomina zaradi dolgotrajne izpostavljenosti fiziološkemu in psihološkemu stresu. Podpisani, njegov nečak in dedič, sem med njegovimi zapiski naletel na naslednjo zgodbo, ki jo tu objavljam, čeprav ni moj stric nikjer izrecno zapisal, da jo piše za kogarkoli drugega kot zase.

	Edini znani otok blizu koordinat, na katerih so ga našli, je otok Noble, ki je vulkanskega nastanka in docela neposeljen. Leta 1891 ga je odkrila posadka ladje H. M. S. Scorpion. Pristali so na njem in kasneje poročali le o čudnih belih veščah, nekaj divjih prašičih in zajcih, odkrili pa so tudi neko precej nenavadno vrsto podgane. To pomeni, da najpomembnejši elementi naše zgodbe do nadaljnjega ostajajo brez potrditve. A celo z obzirom na to dejstvo se vendarle zdi, da nič ne bo škodilo, če jo tu predstavimo bralstvu in s tem uresničimo namene mojega strica, vsaj kot jih razumem sam. Najmanj en del njegove zgodbe je zagotovo resničen – izginil je na približni zemljepisni širini J 5° in dolžini Z 105° ter se v tem delu oceana ponovno pojavil enajst mesecev kasneje. V vmesnem obdobju je torej moral najti način, kako preživeti. Ravno tako je neizpodbitno, da je januarja 1887 škuner po imenu Ipecacuanha pod poveljstvom pijanega kapitana Johna Daviesa zapustil afriško obalo, natovorjen s pumo in še nekaj drugimi živalmi. Ladjo so po pristaniščih v Južnem Pacifiku dobro poznali, zadnje potrjeno izplutje pa je opravila iz Bayne, težko natovorjena s kopro. To je bilo decembra 1887 in po tistem je niso več videli. Vsi ti dogodki se v ničemer ne razhajajo s tem, kar piše moj stric.



	CHARLES EDWARD PRENDICK

	(Zgodbo napisal Edward Prendick.)





I.





V REŠILNEM ČOLNU LADY VAIN


	K temu, kar je že bilo napisanega o izgubi plovila Lady Vain, ne želim ničesar dodati. Kot je znano, je na deseti dan plovbe iz Callaa trčila z neko razbitino, osemnajst dni kasneje pa jo je s sedmimi preživelimi člani posadke na krovu odkrila topnjača Myrtle. Zgodba o kalvariji, ki so jo prestali, je postala skoraj tako znana kot še mnogo nesrečnejši primer posadke Meduse. Sam bi ob tem pripisal le nekaj, kar je morda enako grozljivo, vsekakor pa dosti bolj čudno. Doslej je namreč veljala domneva, da so štirje možje, ki so se strpali v rešilni čoln, preminuli, vendar to ni res. Za to imam najboljši možen dokaz – sem namreč eden od njih.

	Čisto na začetku moram pojasniti, da v rešilnem čolnu nikoli nismo bili štirje, temveč trije. Constansu, ki ga je 'kapitan videl, kako je skočil v čoln' 1, na našo srečo in njegovo nesrečo nikoli ni uspelo zlesti vanj. Videli smo ga, kako se izmotava izpod klobčičev vrvi in razbitin kosnika na premcu ladje. A v trenutku, ko je skočil čez krov, se mu je noga zapletla v konec vrvi, da je najprej obvisel ob ladijskem trupu z glavo navzdol, nato pa padel in treščil v tram, ki je plaval na vodi. Zaveslali smo proti mestu, kjer je izginil pod površjem, vendar ga ni bilo več na spregled.

	Pravim, da mu ni uspelo na našo srečo, lahko pa bi celo rekel, da tudi na njegovo, kajti s seboj smo imeli le majhno čutarico vode in nekaj premočenih biskvitov. Brodolom je bil tako nenaden, da nas je ujel povsem nepripravljene. Mislili smo si, da imajo tisti, ki so ostali na krovu, kaj več zalog (to je bila, kot kaže, napačna domneva), zato smo jih poskušali priklicati, a brez uspeha. Naslednji dan kmalu po poldnevu, ko je nehalo deževati in se je vidljivost izboljšala, ni bilo o ladji niti sledu. Nismo pa mogli vstati in se bolje razgledati, saj se je čoln še vedno hudo majal v razburkanem morju. Druga dva, ki sta se rešila, sta bila moški po imenu Helmar, ki je bil potnik tako kot jaz, in neki mornar, katerega imena nisem poznal. O njem lahko zapišem le, da je bil čokate rasti in da je jecljal.

	Osem dni smo bili na milost in nemilost prepuščeni morju. Ves ta čas smo trpeli hudo lakoto, kmalu po tistem, ko nam je zmanjkalo vode, pa še strašno žejo. Po drugem dnevu se je morje začelo postopoma umirjati, dokler ni postala njegova gladina mirna kot steklo. Bralec si bo le stežka predstavljal, kako strašnih je bilo teh osem dni, saj srečnež med svojimi spomini ne bo našel nobenega takšnega, ki bi mu lahko služil kot verodostojno merilo za to, kar smo preživljali. Le malo smo govorili drug z drugim ter zgolj ležali in strmeli proti obzorju, z očmi, v katerih se je iz dneva v dan zrcalil večji obup. Moči so nas zapuščale, sonce pa je žgalo čedalje bolj neizprosno. Četrti dan smo popili še zadnjo kapljico vode in že so se nam po glavah podile čudne misli; videl sem jih na obrazih svojih tovarišev. Mislim, da je bil šesti dan, ko je Helmar izrekel tisto, o čemer smo vsi potihem razmišljali. Spominjam se, da so bile naše glasilke tako izsušene, da smo se morali stiskati drug k drugemu, če smo se sploh želeli razumeti. Sam sem se z vso preostalo voljo uprl predlogu. Zdelo se mi je bolje naluknjati čoln in družno utoniti med morskimi psi, ki so krožili okoli nas. A ko je Helmar rekel, da bi z njegovim predlogom vsaj dobili tekočino, se je čokati mornar strinjal z njim.

	Vseeno nisem hotel sodelovati pri žrebu. Mornar je vso noč pregovarjal Helmarja, sam pa sem sedel v sprednjem delu čolna in v dlani stiskal svoj pipec, čeprav dvomim, da bi ga bil zares zmožen uporabiti, če bi položaj to zahteval. A zjutraj sem se končno vdal in vrgli smo kovanec, da bi določili nesrečnika. Izžreban je bil mornar, a ker je bil najmočnejši, se je odločil, da žreba ne bo upošteval. Namesto tega se je vrgel na Helmarja in začela sta se ruvati. Splazil sem se do njiju in skušal mornarja povleči za nogo ter tako pomagati Helmarju. A čoln se je tako hudo majal, da sta se opotekla in treščila v rob čolna, nato pa sta se oba zavalila v morje. Potonila sta kot kamna. Spominjam se, da sem se začel smejati in da sem se temu zelo čudil. V tistem trenutku sem lastni smeh doživljal kot nekaj, kar sploh ni bilo del mene.

	Ne vem, za koliko časa sem obležal na klopi. Če bi imel takrat še kaj moči, bi se napil morske vode in končal vse skupaj. Potem pa, ko sem tako ležal in brez vsakršnega zanimanja strmel v obzorje, se je na njem pojavilo jadro. A mene ni prav nič več zanimalo, kaj to pomeni zame. Vseeno pa se dokaj razločno spominjam tega prizora, kljub temu da me je pamet takrat očitno že zapuščala. Moja glava je nihala skupaj s čolnom, jadro in obzorje pa sta se družno gugala gor in dol. Spomnim se tudi, da sem bil prepričan, da sem že mrtev in da bo prava škoda, ko me bodo dosegli za las prepozno in našli le še moje prazno truplo.

	Zdelo se mi je, da je minila že cela večnost, jaz pa sem še kar ležal z glavo na klopi in opazoval bližajoči se škuner (ni bil prav velik, z dvema jamboroma). Kar naprej je moral vijugati, saj je plul naravnost v veter. Ni se mi utrnila misel, da bi jim poskušal kaj signalizirati in razen njegovih bokov se do trenutka, ko sem se znašel v majhni kabini, ne spominjam ničesar razločnega. V glavi imam meglen spomin na to, kako me vlečejo na krov, od zgoraj pa vame strmi okrogel obraz, prekrit s pegami ter obdan z rdečimi lasmi. Poleg njega je bil še eden, temnejši in z res čudnimi očmi, a za tega sem mislil, da mora biti zgolj nočna mora – dokler ga nisem kasneje spet ugledal. Če se ne motim, so mi med ustnice zlili neko tekočino, to pa je tudi vse, česar se spominjam.





II.





MOŽ, KI JE OBTIČAL


	Kabina, v kateri sem prišel k sebi, je bila majhna in precej razmetana. Ob meni je sedel mlajši moški z lanenimi lasmi, pšeničnimi nasršenimi brki ter povešeno spodnjo ustnico. Držal me je za zapestje in kakšno minuto sva molče strmela drug v drugega. Imel je mokre sive oči, ki so se mi zdele čudno prazne. Potem je od nekod nad najinima glavama nekaj zaropotalo, kot da bi nekdo po tleh vlekel železen posteljni okvir, takoj zatem pa se je oglasilo še jezno renčanje, ki je bilo slišati, kot da prihaja od nekakšne velike živali. Prav v tistem trenutku je mož spregovoril: »Kako se zdaj počutite?«

	Če se ne motim, sem odgovoril, da sem dobro. Nisem se mogel spomniti, kako sem prišel tja. Moral je sprevideti, kaj sem ga hotel vprašati, kajti vprašanja nisem mogel izgovoriti.

	»Pobrali smo vas iz čolna, na katerem je pisalo Lady Vain. Bili ste sestradani, rob čolna pa je bil poškropljen s krvjo.«

	V istem trenutku sem uzrl svojo roko. Bila je tako shirana, da je bila videti kot umazana usnjena vreča, napolnjena s kostmi. Ob tem pogledu se mi je povrnil spomin na dogodke v čolnu.

	»Spijte malo tega,« mi je ponudil neko hladno tekočino škrlatne barve.

	Okus je imela po krvi in ko sem jo spil, sem se takoj počutil močnejšega.

	»Srečo ste imeli,« je rekel, »da ste naleteli na ladjo, ki ima na krovu zdravnika.« Govoril je z rahlim sesljanjem; spodnjo ustnico je imel komaj opazno povešeno.

	»Katera ladja pa je to?« sem spregovoril z glasom, hripavim od dolgotrajnega molčanja.

	»Majhna trgovska ladja iz Arice in Callaa. Nikoli nisem spraševal, od kod je v resnici – bržkone iz dežele čistokrvnih bedakov. Tudi jaz sem le potnik, ki se je nanjo vkrcal v Arici. Njen lastnik in kapitan je neki nori nesrečnik po imenu Davies. Pravi, da je izgubil dovoljenje za plovbo. Gotovo poznate njegov tip osebnosti – ladjo je krstil za Ipecacuanho in ne vem, če bi lahko izbral še bolj neprimerno, bolj peklensko ime. Ampak ko je morje valovito in je vetra malo, vsekakor deluje, kot da si zasluži poimenovanje po tej rastlini.«

	(Zgoraj nad nama se je spet razlegel hrup. Slišati je bilo renčanje in govorjenje. In nato še tretji glas, ki nekomu govori: »Za božjo voljo, idiot, nehaj!«)

	»Bili ste napol mrtvi,« je rekel moj sogovornik. »Prav zares je čisto malo manjkalo. Ampak potem sem vam dal par zvarkov. Čutite zateklino v roki? To je od injekcij. Skoraj trideset ur ste bili v nezavesti.«

	Zamislil sem se (a me je pri tem zmotil lajež krdela psov). »Ali bi mi lahko prinesli kaj konkretnega za pod zob?«

	»Hvaležni mi boste,« je odvrnil. »Jagnje se že kuha.«

	»Oh, da,« sem rekel samozavestno. »Malo jagnjetine mislim, da bi lahko pojedel.«

	»Ampak,« je za trenutek okleval, »saj razumete, da me izjemno zanima, kako ste pristali v tistem čolnu. Prekleto tuljenje!« Zazdelo se mi je, da se je v njegov pogled prikradla senca sumničavosti.

	Nenadoma je zapustil kabino in slišal sem ga, kako se divje prereka z nekom, ki mu je odgovarjal v meni povsem nerazumljivem jeziku. Spor se je po zvokih sodeč končal z udarci, a glede teh sem si rekel, da me morajo ušesa varati. Nato se je zdrl še na tisto pasje krdelo in se vrnil v kabino.

	»No,« je rekel, še preden se je dobro vrnil skozi vrata. »Ravno ste mi začeli praviti.«

	Povedal se mu, da mi je ime Edward Prendick in da me je začelo udobje lastne preskrbljenosti tako hudo dolgočasiti, da sem se odločil postati naravoslovec.

	To je pritegnilo njegovo pozornost. »Tudi sam sem svoj čas nekaj malega študiral. Biologijo na Univerzitetnem kolidžu v Londonu. Izrezovanje jajčnikov iz črvov, strgač iz školjk in take reči. O Bog! Deset let bo že tega. Ampak nadaljujte! Povejte mi o čolnu.«

	Očitno se je odločil, da bo verjel moji zgodbi, ki sem mu jo podajal v kratko odrezanih stavkih, kajti bil sem še vedno grozno šibek. Ko sem zaključil, se je takoj vrnil k naravoslovju in svojim študentskim letom. Zelo nadrobno me je začel spraševati o dogajanju na Tottenham Court Road in Gower Street. »Ali gre Caplatziju še tako dobro? Kakšen kraj je bil to!« Očitno je bil povsem običajen študent, saj je več kot enkrat zašel k spominom na druženja po plesnih dvoranah. O tem mi je povedal nekaj anekdot.

	»Deset let nazaj sem vse izpustil iz rok. Kako veseli časi so bili to! A bil sem hudo nespameten mladenič – še pred enaindvajsetim letom sem si zapečatil usodo. Upam si reči, da je zdaj drugače. Ah, zdaj pa moram iti pogledat to ubogo paro od našega kuharja. Da vidim, kaj je storil s tistim vašim jagnjetom.«

	Nad nama se je spet oglasilo renčanje. Tako nenadno se je razleglo in v taki divji jezi, da sem se moral zdrzniti. »Kaj je to?« sem zaklical za njim, a je že zaloputnil vrata. Kmalu se je vrnil s kosom jagnjetine, ki je dišala tako vabljivo, da sem se nehal ukvarjati z mislijo na zverino.

	Po še enem dnevu počitka in krepčilne hrane sem se že toliko okrepil, da sem lahko vstal iz postelje in naredil tistih nekaj korakov do line ter si ogledal zelenkasto morje in valove, ki so se podili za nami. Videl sem, da imamo veter v hrbet. Ravno takrat je v kabino stopil Montgomery (tako je bilo ime moškemu lanenih las) in prosil sem ga, če mi lahko priskrbi kakšno oblačilo. Posodil mi je nekaj svojih kosov, saj so moje obleke pometali čez krov. Njegove so mi bile prevelike, kajti bil je visok in dolgih udov. Spotoma je še omenil, da kapitan mrtvo pijan leži v svoji kabini. Medtem ko sem se oblačil, sem ga povprašal po tem, kam plujemo. Odvrnil je, da je ladja namenjena na Havaje, on pa se izkrca že prej.

	»Kje pa?« sem vprašal.

	»Na nekem otoku. Tam imam dom, a kolikor vem, je otok brez imena.«

	Zrl je vame in spodnja ustnica se mu je malo povešala. Spreletelo me je, da se dela neumnega in da mu moja vprašanja niso všeč. Odločil sem se, da ne bom več vrtal vanj.





III.





NEZNANI OBRAZ


	Ko sva zapuščala kabino, sva na lestvi videla stati mo-škega, ki nama je zapiral pot. Bil je obrnjen s hrbtom proti nama in je molil glavo skozi stropno lino. Bil je skrivenčene postave, nizek, čokat in neroden, zgrbljenega hrbta, s poraščenim tilnikom in privzdignjenimi rameni. Imel je nenavadno goste in grobe lase, ki so bili čisto črni. Na sebi je nosil temno moder jopič. Slišal sem pse, kako so divje zatulili in ob tem se je moški hitro povlekel nazaj v podpalubje ter se pri tem zadel v mojo roko, ki sem jo iztegnil, da se ne bi zaletel vame. Obrnil se je z okretnostjo, ki je spominjala na žival.

	Iz nekega nerazumljivega razloga me je njegov potemnjen obraz hudo pretresel. Nič na njem ni stalo tam, kjer bi človek pričakoval. Bil je iztegnjen naprej, zašiljen skoraj kot pri psu, v napol odprtih ustih pa so se mu svetlikali veliki beli zobje, ki so bili preveliki, da bi lahko pripadali človeku. Rdeča kri se je iz kotičkov njegovih oči razširjala skoraj povsem do svetlo rjavih šarenic. Videti je bil razburjen.

	»Preklet bodi!« mu je rekel Montgomery. »Zakaj za vraga se ne umakneš?«

	Mož črnega obraza je brez besed stopil na stran. Začel sem plezati po lestvi, a nisem mogel nehati buljiti vanj. Montgomery je za trenutek zastal pri vznožju. »Saj veš, da tu nimaš kaj iskati,« mu je odločno zabičal. »Tvoje mesto je spredaj.«

	Moški se je še bolj sključil. »Ne spustijo me tja.« Govoril je počasi in s čudnim, grobim glasom.

	»Ne pustijo te tja?« je preteče zarohnel Montgomery. »Jaz pa ti pravim, da moraš iti!« Videl sem, da želi še nekaj dodati, a se je nenadoma ozrl navzgor proti meni in začel tudi sam plezati po lestvi.

	Ko sem bil s pol trupa že skozi loputo, sem se ozrl, še vedno do kraja pretresen od pogleda na ta groteskno iznakažen, počrnel obraz. Še nikoli prej nisem videl tako odvratnega in nenaravnega obraza, a kljub temu sem, ne da bi razumel, kako je to mogoče, imel čuden občutek, da sem nekje že srečal te obrazne poteze, pa tudi njegove geste. Kasneje se mi je posvetilo, da sem ga najverjetneje prvič videl, ko so me potegnili iz čolna; a to moje sumničavosti ni prav nič potešilo. Nisem si mogel predstavljati, kako bi lahko človek pozabil, da je kdaj videl kaj takega.

	Moje tuhtanje je pretrgal Montgomery, ki je začel plezati po lestvi za mano. Obrnil sem se, da bi se razgledal po krovu majhnega škunerja. Na to, kako bo videti, sem se napol pripravil že v podpalubju, medtem ko sem prisluškoval zvokom nad sabo. Vseeno pa moram reči, da še nikoli nisem videl tako zanemarjenega plovila. Krov je bil nasmeten s koščki korenja, trakci neke zelene snovi in vsesplošno umazanijo, za katero ne najdem besed. Na glavni jambor so bili z verigami priklenjeni hrti, ki so se zdaj začeli zaganjati in lajati vame. Pri krmnem jamboru je v kletki čepela ogro-mna puma, ki ni imela niti toliko prostora, da bi se obrnila. Spredaj ob desnem boku so bili naloženi zaboji, polni kuncev, v enem od njih pa je samevala lama. Psi so nosili usnjene nagobčnike. Edini človek na palubi je bil zelo suh mornar, ki je molče stal za krmilom.

	Krmna jadra so se napenjala v vetru. Hitro sem ocenil, da imamo trenutno razpeta čisto vsa jadra, kar jih ima ta barčica na voljo. Nebo je bilo jasno; sonce je viselo na pol poti proti zahodnemu obzorju. Spremljali so nas dolgi valovi, ki jim je vrhove kravžljal popoldanski vetrič. Z Montgomeryjem sva šla mimo krmarja in se zazrla čez ograjo na krmi. Pod nama je bučala spenjena voda in brazda se je lomila v plesu puhtečih mehurčkov zraka. Obrnil sem se in neugledno barčico premeril po dolžini.

	»Kaj pa imate tu, živalski vrt na vodi?« sem vprašal.

	»Tako že izgleda,« je odvrnil Montgomery.

	»Zakaj imate toliko zveri? Za prodajo ali za osebno zbirko? Ali kapitan misli, da jih bo lahko prodal nekje na jugu?«

	»Vse tako kaže, ne?« je odrezal in se obrnil nazaj proti razpenjeni brazdi.

	Nenadoma se je iz lopute, ki je vodila v podkrovje, razleglo javkanje, nato pa še plaz sočnih kletvic. Iz nje je naglo zlezel tisti mož z iznakaženim obrazom, takoj za njim pa še čokat, rdečelas mornar z belim pokrivalom. Hrti, ki so se vmes že naveličali lajati name, so takoj, ko so zagledali prvega, začeli razburjeno bevskati ter se spet začeli zaganjati na verigah. Črni mož je ob pogledu nanje za trenutek zastal, tisti, ki mu je sledil, pa ga je dohitel in mu namenil krut udarec med lopatice. Nesrečnež se je zakotalil po tleh, kot da bi ga kdo ustrelil, in se med ponorelimi, bevskajočimi psi povaljal po svinjariji. Sama sreča zanj je bila, da so nosili nagobčnike. Rdečelasec je izpustil odobravajoč krik in se opotekel. Zdelo se mi je, da bo padel ali nazaj skozi loputo v podkrovje ali pa naprej na svojo žrtev.

	Montgomery je takoj, ko se je pojavil drugi moški, stopil proti njemu.

	»Dajte no mir!« se je pritožujoče zadrl. Na kaštelu sta se prikazala še dva mornarja. Črni mož se je še naprej valjal ob nogah psov in neumorno tulil, ne da bi mu kdo prišel na pomoč. Zverine so ga spodbujale po najboljših močeh in ga drezale z nagobčniki. Nad njegovo zleknjeno postavo se je za trenutek razbesnel vrtinec vitkih, sivodlakih pasjih teles. Mornarja spredaj sta začela vzklikati, kot da bi prisostvovala boksarskemu dvoboju. Montgomery je jezno vzkliknil in zakorakal po krovu, jaz pa sem mu sledil. Črni se je skobacal na noge, se opotekel naprej ter se med glavnimi priponami naslonil čez ograjo. Tam je obmiroval ves zasopel in se čez ramo oziral proti psom. Rdečelasec se je zadovoljno zarežal.

	»Poslušajte, kapitan,« je še z malo več sesljanja kot ponavadi dejal Montgomery in ga zgrabil za komolce. »Tako to ne gre!«

	Stal sem takoj za njima. Kapitan se je napol obrnil in se očitno pijan otopelo zastrmel vanj. »Ka' pa ne gre?« je vprašal in se s priprtimi očmi razgledal po Montgomeryjevem obličju. Nato je izbruhnil: »Prekleti mazač!«

	Z nenadnim sunkom se je iztrgal njegovemu prijemu in po dveh neuspešnih poskusih stlačil pegaste dlani v žepe svojega suknjiča.

	»Ta mož je naš potnik,« je rekel Montgomery. »Svetoval bi vam, da ga pustite na miru.«

	»Pojdi k vragu!« je glasno vzkliknil kapitan. Naenkrat se je obrnil in se opotekel vstran. »Na svoji ladji lahko delam, kar me je volja,« je odrezal.

	Zazdelo se mi je, da se bo Montgomery vdal, kajti grobijan je bil zelo očitno pijan kot kafra. Namesto tega je le prebledel in mu sledil do ladijske ograje.

	»Poslušajte, kapitan,« je nadaljeval, »on potuje z mano in zato želim, da z njim ravnate spoštljivo. Vi pa ga, že odkar je stopil na krov, mučite in napadate.«

	Alkoholno vrenje v kapitanovih žilah mu je za nekaj trenutkov odvzelo dar govora. »Prekleti mazač!« je bilo vse, kar se mu je zdelo potrebno ponoviti. V Montgomeryju sem prepoznal tisto zagrizeno jezo, ki je že dolgo tlela in je bila zdaj že tako razbeljena, da ni bilo več mesta za odpuščanje. Ta prepir še zdaleč ni bil njun prvi. »Človek je pijan,« sem rekel nekako brezvoljno. »Nič ne boste dosegli.«

	Montgomery je posmehljivo zategnil spodnjo ustnico. »Vedno je pijan. Ali je to kak izgovor, da lahko napada svoje potnike?«

	»Moja ladja,« je začel kapitan in nerodno zamahnil z roko proti kletkam, »je bila čista. Pa jo poglejte zdaj!« Res, čista še zdaleč ni bila. »Posadka,« je nadaljeval, »čista, ugledna posadka.«

	»Sami ste se strinjali, da vkrcamo zveri.«

	»Ko vsaj nikoli ne bi naleteli na ta tvoj presneti otok. Le kateri hudič bi si želel na otoku imeti take zverine? In potem ta mož, kot mu praviš. Ta norec nima kaj hoditi na krmo. Misliš, da je vsa ladja vajina?«

	»Ubogega hudiča ste začeli napadati v trenutku, ko je stopil na krov.«

	»Saj točno to je – hudič! In to grd hudič! Moji posadki ga je ostudno sploh pogledati. Meni ga je ostudno pogledati. Vsakomur. Tudi tebi!«

	Montgomery se je obrnil stran. »Pustite ga na miru,« je dejal in pri tem stresal z glavo.

	Ampak zdaj se je kapitan ogrel in je bil pripravljen na prepir. Glasno je rekel: »Če še enkrat stopi na ta konec ladje, mu bom izrezal čreva, ti povem! Prekleta čreva mu bodo pogledala ven! Kdo si ti, da mi boš govoril, kaj naj počnem? Jaz sem kapitan te ladje – kapitan in lastnik. Moja beseda je zakon. Privolil sem le, da v Arico in nazaj prepeljem tebe in tvojega pomočnika ter da spotoma naložimo še nekaj živali. Ne pa, da bom na krov sprejel peklenščka in njegovega bedastega mazača ...«

	Ne bom pisal, s kakšnimi imeni je potem začel obkladati Montgomeryja. V tistem trenutku sem se odločil vmešati, saj sem videl, da se slednji že pripravlja, da bi ga zgrabil. »Pijan je,« sem ponovil. Kapitan je medtem že otvoril novo rundo žaljivk, ki so bile še bolj umazane od prejšnjih. »Tiho bodite!« sem mu zabrusil, kajti videl sem, da je Montgomery tik pred tem, da plane nanj. A s tem predlogom sem si tudi sam nakopal kapitanovo jezo.

	Kljub pijani zlovolji, ki se je zdaj preusmerila name, sem si oddahnil, saj bi se ta dva sicer skoraj zagotovo stepla. Ne vem, če sem kdajkoli prej slišal hujšo zbirko svinjarij, kot je bila ta, ki je trenutno v neprekinjenem toku bruhala iz kapitanovih ust. Pa sem bil v življenju že marsikdaj v družbi prostakov. In čeprav sem po naravi miroljuben človek, sem nekatere obtožbe le s težavo prenesel. Vsekakor sem spoznal, da sem si s tem, ko sem se vmešal, morda dovolil preveč. Navsezadnje na tej ladji moj status ni bil dosti boljši od navadnega tovora. Bil sem čisto brez denarja ali česarkoli drugega, slepi potnik, na milost in nemilost prepuščen muham in pohlepu njene posadke. Kapitan me je na to spomnil s precejšnjim zanosom, a zaenkrat sem vsaj preprečil pretep.





IV.





OB OGRAJI ŠKUNERJA


	Tisto noč, kmalu po sončnem zahodu, se je izza obzorja prikazalo kopno in škuner je pritajil. Montgomery mi je povedal, da je to njegova izstopna postaja. Kopno je bilo predaleč, da bi lahko na njem razločil kakršnokoli podrobnost; videl sem le nizek bledo moder madež na sivkastem ozadju neba. Iz njega se je vila skoraj navpična nit dima. Kapitana trenutno ni bilo na krovu. Potem ko je stresel svojo jezo nadme, se je opotekel v podpalubje in nekoga sem slišal reči, da spi na tleh sredi svoje kabine. Poveljstvo je prevzel njegov častnik – to je bil tisti suhi, molčeči mornar, ki sem ga videl stati za krmilom. Videti je bilo, da je jezen na Montgomeryja; niti najmanj se ni zmenil ne zame ne zanj. V mučni tišini smo skupaj povečerjali in moji poskusi, da bi načel pogovor, so klavrno propadli. Spoznal sem, da je bila pravzaprav vsa posadka sovražno nastrojena do Montgomeryja in njegovih živali. Ta pa zelo očitno ni želel nič razlagati o tem, zakaj potrebuje toliko živali in kaj bo z njimi počel na tem otoku. Sam sem bil čedalje bolj radoveden, vendar nisem silil vanj.

	Ostala sva na krovu in se pogovarjala, dokler se ni nebo napolnilo z zvezdami. Z izjemo občasnih glasov iz rumeno žareče sprednje kabine je bila noč zelo tiha. Puma je zvita v klobčič ležala v kotu kletke in naju opazovala s svetlikajočimi se očmi. Montgomery je na dan privlekel cigare. Z otožnim glasom človeka, ki ga prevzema nostalgija, mi je pripovedoval o Londonu ter mi postavljal razna vprašanja o tem, kaj vse se je tam spremenilo. Zdelo se mi je, da ima lepe spomine na svoje nekdanje življenje, iz katerega je bil očitno čez noč in brez možnosti povratka iztrgan. Potrudil sem se in z njim kramljal o tem in onem, medtem pa sem iz trenutka v trenutek spoznaval, za kako nenavadnega človeka v resnici gre. Motril sem njegov čuden, bled obraz, ki ga je osvetljevala le šibka lučka nad ladijskim kompasom za mano. Nato sem se zazrl na odprto, čez črnino morja, ki je zakrivala njegov otoček.

	Prevzel me je občutek, da mi je stvarstvo tega človeka poslalo naproti z enim samim namenom – da bi mi rešil življenje. Že jutri pa ga bo spet pognalo čez krov ter ga za vedno izbrisalo iz moje eksistence. Tudi če bi bile okoliščine najinega srečanja bolj vsakdanje, bi mi takšno naključje vsekakor dalo misliti. Tu pa je šlo za nekoga, ki je nekoč živel in se šolal v osrčju civilizacije, zdaj pa je živel na nekem zakotnem, majhnem otoku, na katerega je med drugim nameraval izkrcati zbirko zelo nenavadnih živali. Zalotil sem se, da si postavljam enaka vprašanja, kot jih je tisto popoldne izustil kapitan. Kaj mu bodo vse te zveri? In zakaj se je, ko sem ga prvič vprašal o njih, pretvarjal, da sploh niso njegove? Potem je bil tu še njegov pribočnik, čigar bizarna pojava mi nikakor ni dala miru. Vse te okoliščine so ga pred mojimi očmi zavijale v tančico skrivnostnosti, ki je obenem razvnemala domišljijo in se izmikala razumu.

	Proti polnoči je najin pogovor o Londonu počasi zamrl; naslanjala sva se na ograjo in strmela čez tiho, z zvezdami posuto morje. Vsak od naju je bil zatopljen v lastne misli. Trenutek se je zdel primeren za to, da spregovorim o hvaležnosti, ki sem jo čutil.

	»Če mi dovolite reči,« sem prekinil tišino, »rešili ste mi življenje.«

	»Slučaj,« je odgovoril. »Zgolj slučaj.«

	»Raje se zahvalim vam kot pa goli sreči.«

	»Nikomur se ne zahvaljujte. Vi ste potrebovali pomoč, jaz pa sem imel znanje. Dal sem vam injekcije in vas nahranil, ker je položaj to zahteval. Bilo mi je dolgčas in to mi je dalo nekaj za početi. Če bi imel ravno slab dan ali če mi ne bi bil všeč vaš obraz, no – le kaj bi bilo potem z vami, to je zanimivo vprašanje!«

	Njegov odgovor sem doživel kot hladen tuš. »Kakorkoli,« sem povzel.

	»Pravim vam, to je bil slučaj,« me je prekinil. »Ravno tako kot vse drugo v življenju. Samo bedaki tega ne razumejo. Zakaj sem danes tukaj, izobčenec iz civilizacije, namesto da bi srečen užival udobje, ki ga nudi London? Preprosto zato, ker sem na neko megleno noč pred enajstimi leti za deset minut izgubil razsodnost.«

	Obmolknil je. »Da?« sem rekel.

	»To je vse.«

	Spet sva se pogreznila v tišino. Nato se je zasmejal. »Nekaj je na tem zvezdnatem nebu, kar človeka omehča. Bedak sem, a nekako vseeno čutim potrebo, da bi vam povedal.«

	»Karkoli boste povedali, mi lahko verjamete, da bom obdržal zase – če je v tem težava.«

	Bil je že na tem, da bi začel, a je nato le dvomeče odkimal.

	»Ni treba,« sem rekel. »Vseeno mi je. Konec koncev je boljše, če svoje skrivnosti obdržite zase. Le kaj lahko pridobite, razen da vam malo odleže? In še to le, če bom držal obljubo. Če pa je ne bom ...«

	Neodločeno je zagodrnjal. Sklepal sem, da mu je nerodno spričo dejstva, da se mu je zareklo o svoji preteklosti. Po pravici povedano si nisem želel izvedeti, kaj je mladega študenta medicine pognalo iz Londona. Prav gotovo ni bilo nič prijetnega. Skomignil sem z rameni in se obrnil stran. Na krmi je na ograji slonela v molk pogreznjena črna figura in opazovala zvezde. Bil je Montgomeryjev čudni služabnik. Ob mojem gibu se je na hitro ozrl čez ramo, nato pa spet pogledal stran.

	Morda se vam to zdi nepomembna podrobnost, a mene je pogled nanj močno pretresel. Edina svetloba na krovu je prihajala od lanterne nad krmilom. Obraz tega bitja je bil le za trenutek obrnjen proti njenemu soju in takrat sem videl, da njegove oči žarijo z bledo zelenim leskom. Šele kasneje sem izvedel, da se tipične človeške oči pod lučjo zasvetijo rdečkasto, ampak njegove so me vseeno že takrat presunile kot skrajno nečloveške. Ta črna postava z divje žarečimi očmi je pometla z vso mojo razsodnostjo odraslega človeka in na dan privlekla že pozabljene nočne more iz davnega otroštva. Nato sem se spet zbral. Čez ograjo je slonela neugledna črna postava moža, ki mi ni pomenila nič, in zavedel sem se, da mi Montgomery nekaj govori.

	»Počasi bom šel spat,« je rekel, »če vam je prav.«

	V zadregi sem mu pritrdil. Skupaj sva odšla v podpalubje in pred vrati moje kabine mi je zaželel lahko noč. Tisto noč sem imel zelo neprijetne sanje. Pozno ponoči je vzšel zadnji krajec in kabino odel v pošastno svetlobo, v kateri so po stenah plesale vse mogoče zlovešče oblike. Nato so se prebudili hrti ter začeli tuliti in lajati. Do zore sem tako komaj ulovil še kaj spanca, pa še tistega so mi kratile nemirne sanje.





V.





ČLOVEK, KI NI IMEL KAM ITI


	Zgodaj zjutraj (drugi dan po tem, ko sem okreval, in mislim, da četrti, odkar so me rešili) sem se zbudil iz nemirnih sanj, v katerih so nastopali topovi in tuleča drhal, ter se zavedel, da nekdo nad mano hripavo vpije. Pomel sem si oči in leže prisluhnil hrupu; nekaj trenutkov se nisem mogel spomniti, kje sploh sem. Nato se je nenadoma zaslišalo topotanje bosih korakov, zvok težkih predmetov, ki jih je nekdo premetaval po krovu, in divje rožljanje železnih verig. Nekje pod mano je zabučala voda in začutil sem, da je ladja ostro zavila. Čez majhno okroglo lino v moji kabini je pljusknila razpenjena, rumenkasto-zelena morska voda. Hitro sem se oblekel in odšel na krov.

	Ko sem splezal po lestvi, sem na ozadju pordelega neba – kajti sonce je ravno vzhajalo – zagledal široka ramena in rdeče lase našega kapitana, onkraj njega pa še pumo v kletki, ki se je vrtela na škripcu, pritrjenem na bumu zadnjega jambora.

	Uboga zver je sključena čepela v svojem tesnem zaporu in bila videti na smrt prestrašena.

	»Čez krov z njimi!« je tulil kapitan. »Čez krov jih vrž'te! Kmalu bomo imeli spet čisto ladjo!«

	Stal mi je na poti, zato sem ga moral potrepljati po rami, da bi me spustil naprej. Zdrznil se je, se obrnil in stopil nekaj korakov nazaj. Prebodel me je s pogledom in ni mi bilo težko zaključiti, da je bil še vedno pijan.

	»Ži'jo!« je bedasto rekel, potem pa se mu je posvetilo. »Oh, če ni to gospod – gospod ...?«

	»Prendick,« sem rekel.

	»Prendick, vraga!« je zatulil. »Tihbot, t'ko ti je ime! Gospod Tihbot!«

	Na to se mi ni zdelo odgovarjati. Vsekakor pa me je njegova naslednja poteza presenetila. Iztegnil je roko in pokazal proti ograji, ob kateri je stal Montgomery in se pogovarjal z ogromnim sivolasim moškim v umazano modrih flanelastih hlačah, ki se je očitno ravno vkrcal.

	»Tjale, gospod Tihbot! Tjale!« je rjovel kapitan.

	Montgomery in njegov kolega sta se obrnila proti nama.

	»Kaj hočete reči?« sem ga vprašal.

	»Tjale, gospod Tihbot, to hočem reči! Čez krov, gospod Tihbot. Pa hitro! Čistimo ladjo, vso presneto ladjo bomo počistili nesnage – in ti greš čez krov!«

	Gledal sem ga osuplo. Potem pa se mi je posvetilo, da je to točno tisto, kar hočem. Po križarjenju s to prepirljivo drhaljo se mi prav gotovo ne bo kolcalo. Obrnil sem se proti Montgomeryju.

	»Ne morete z nama,« je na kratko pojasnil Montgome-ryjev kolega.

	»Ne morem z vama?« sem se zaprepadeno začudil. Ne vem, če sem že kdaj videl obraz, ki bi bil strožji in odločnejši od njegovega.

	»Poslušajte ...« sem začel in se obrnil proti kapitanu.

	»Čez krov!« je rekel kapitan. »Ta ladja odreka gostoljubje zverem, ljudožercem in vsemu, kar je še hujših nakaz! Ta trenutek! Čez krov s tabo, gospod Tihbot. Če te ne vzameta onadva, boš šel pa v vodo. V vsakem primeru greš s svojimi prijateljčki. Dovolj imam tega prekletega otoka, za vekomaj, amen! Vrh glave vas imam!«

	»Ampak, Montgomery,« sem moledoval.

	Zakrivil je spodnjo ustnico in obupano pomignil proti sivolasežu, ki je stal ob njem, ter s tem nakazal, da odločitev ni v njegovih rokah.

	»Evo, kmalu prideš na vrsto,« je rekel kapitan.

	In tako se je razvnel zanimiv prepir med tremi partijami. Izmenoma sem moledoval zdaj enega, zdaj drugega izmed treh mož – najprej sivolaseža, naj mi pusti na kopno, nato kapitana, naj mi pusti ostati na ladji. Svoje prošnje sem naslavljal celo na mornarje. Montgomery ni zinil nobene, le zmajal je z glavo. »Čez krov greš, čez krov,« je bil kapitanov refren. »K vragu s pravili! Tu sem jaz kralj!« Naposled me je ravno sredi izrekanja neke krčevite grožnje glas izdal. Začutil sem, kako me popada histerično ogorčenje in umaknil sem se na krmo ter čez ograjo strmel v prazno.

	Medtem so mornarji v naglici nadaljevali z razkladanjem zabojev in kletk z živalmi. Ob trup škunerja je bil privezan velik splav z dvema pravokotnima jadroma in nanj je romal ves ta čudni tovor. Posadke z otoka nisem mogel videti, saj mi je pogled nanjo zakrival zaobljen bok škunerja. Ne Montgomery ne njegov prijatelj se nista niti najmanj zmenila zame. Zaposlena sta bila z usmerjanjem štirih ali petih mornarjev, ki so razkladali zaboje. Tudi kapitan je poskušal ukazovati, a je bil bolj v napoto kot kaj drugega. Mene so spreletavale različne variacije obupa. Ko sem tako stal in čakal, da se stvari razpletejo same od sebe, si enkrat ali dvakrat nisem mogel kaj, da se ne bi zasmejal spričo nesrečnega položaja, v katerem sem se znašel. Še toliko slabše pa sem se počutil, ker tistega jutra nisem še nič jedel. Lakota in pomanjkanje rdečih krvničk moškega oropata vsakršne možatosti. Precej jasno mi je bilo, da nimam dovolj moči ne za upiranje kapitanovim načrtom z mano ne za to, da se nekako vsilim Montgomeryju in njegovemu prijatelju. Tako sem le pasivno čakal na razplet lastne usode; razkladanje Montgomeryjevega tovora pa je šlo svojo pot, kot da me sploh ne bi bilo tam.

	Ko so s tem zaključili, so se končno posvetili še meni. Le šibko sem se upiral, ko so me odnesli do ograje. A celo v tem stanju nisem mogel spregledati, kako čudaško so bili videti porjaveli obrazi mož, ki so čakali z Montgomeryjem na splavu. A bili so že natovorjeni do roba in mornarji so jih hitro odrinili od škunerja. Pod mano se je naglo odpiralo brezno zelenkastega morja in z vsemi močmi sem se uprl z nogami v tla, da me ne bi porinili čez ograjo. Slišal sem posmehljive klice posadke na splavu in Montgomeryja, ki jih je preklinjal. Nato so me kapitan, prvi častnik in še eden od mornarjev odvedli do krme.

	Za nami se je vlekel pomožni čoln Lady Vain. Bil je napol poln vode, vesel ni imel in sploh je bil precej zanemarjen. Nisem hotel vanj; vrgel sem se, kot sem bil dolg in širok, na krov. Na koncu so me spustili vanj z vrvjo (kajti lestve na krmi niso imeli) in čoln odvezali. Počasi sem se oddaljeval od škunerja in v nekakšni otopelosti sem opazoval, kako so mornarji poprijeli za vrvi, ladja pa se je počasi obrnila v veter. Jadra so plapolala in se potem napihnila, ko so zajela dopoldansko sapo. Zrl sem v njen od morja prebičan bok, ki se je nagnil proti meni, potem pa je izginila iz mojega vidnega polja.

	Nisem obrnil glave, da bi ji sledil s pogledom. Sprva sploh nisem mogel dojeti, kaj se je zgodilo. Klečal sem na dnu čolnička ter čisto prazen strmel čez gladko pustinjo morja. Potem sem se spet zavedel, v kakšnem peklenskem položaju sem se znašel. Ozrl sem se nazaj in videl, kako se škuner oddaljuje, ob ograji pa stoji rdečelasi kapitan in me žali. Nato sem pogledal proti otoku in videl, da bo splav, zdaj že čisto majhen, kmalu pristal na obali.

	V tem trenutku se je nadme končno zgrnilo kruto spoznanje, da so me vsi zapustili. Otoka nisem mogel doseči drugače, kot da me tja zanesejo slučajni morski tokovi. Še vedno nisem povsem okreval od svoje prejšnje epizode v čolnu. Počutil sem se medlo in slabotno, ali pa sem bil preprosto le preveč obupan; kaj pa vem. Kakorkoli že, ko sem takole sedel v čolnu, sem naenkrat začel ihteti in jokati, kar se mi ni zgodilo že, odkar sem bil majhen otrok. Po licih so mi tekle solze in v krčevitem obupu sem udarjal s pestmi po vodi na dnu čolna in brcal v njegov rob. Na glas sem prosil boga, naj mi pusti umreti.





VI.





ČOLNARJI ZLOVEŠČEGA VIDEZA


	Vendar pa so se me otočani, ko so videli, kako sem na milost in nemilost prepuščen morskim tokovom, le usmilili. Zelo počasi me je neslo na vzhod, poševno mimo otoka. Nato sem opazil, da se je splav obrnil in da pluje proti meni. Ob tem mi je tako odleglo, da sem postal že kar histeričen. Bil je do roba natovorjen in čez nekaj časa sem lahko razločil Montgomeryjevega belolasega širokoplečega prijatelja, ki je sedel stlačen med psi in gorami zabojev na krmi. Njegov pogled je bil priklenjen name in možakar se ni ne premaknil ne govoril. Pokveka s črnim obrazom je stala na premcu, poleg kletke s pumo, in me ravno tako zavzeto opazovala. Na splavu so bili še trije drugi možje, ki so bili videti kot pravi grobijani. Hrti so neumorno divje renčali prav na njih. Montgomery, ki je krmaril, je splav privedel ob moj bok, se vzdignil in privezal vrv na kljun mojega čolna, da bi me lahko vlekli za sabo, kajti na splavu zame ni bilo prostora.

	Do trenutka, ko so se mi približali, sem si že dovolj opomogel od histerije, da sem se lahko razmeroma suvereno odzval na njegov klic. Povedal sem mu, da je moj čolnič poln vode in podal mi je korec. Ko se je vrv napela, sem se zaradi sunka moral oprijeti roba čolna. Nato sem bil nekaj časa zaposlen z zajemanjem in zlivanjem vode čez rob.

	Šele ko sem nivo vode v čolnu uspel znižati (kajti čoln ni puščal), sem izkoristil priložnost, da se ozrem po ljudeh na splavu.

	Belolasi mož me je še vedno pozorno gledal, a zdaj sem opazil, da se mi je ves čas po malem čudil. Ko sva se srečala s pogledom, je pogledal navzdol proti psu, ki mu je sedel med koleni. Bil je robustno grajen mož – kot sem že zapisal – jasnega čela in z ostrimi obraznimi potezami. Pod njegovimi očmi so se kazale tiste prve vrečice kože, ki jih povzročajo leta. Navzdol zakrivljeni kotički ustnic so mu dajali izraz bojevite odločnosti. Začel se je pogovarjati z Montgomeryjem, vendar nisem mogel razločiti, kaj sta govorila.

	Nato sem se ozrl še po ostalih treh. Bili so kaj čudna posadka. Videl sem le njihove obraze, nekaj na njih (nisem vedel, kaj) pa me je strašno, grozovito odbijalo. Še naprej sem jih gledal, čustvo pa ni in ni hotelo miniti, čeprav nisem mogel ugotoviti, od kod izvira. Po obrazih sem sklepal, da so rjavopolti, okončine pa so imeli popolnoma previte z neko tanko, umazano belo tkanino, ki jim je prekrivala celo prste in stopala. Še nikoli nisem videl mož, ki bi bili zakriti tako vestno kot tile. Spominjali so me na vzhodnjaške ženske. Na glavah so nosili turbane, izpod katerih so gledali tanki obrazi s svetlimi očmi in ostro zašiljenimi bradami. Imeli so dolge črne lase, ki so močno spominjali na žimo, in celo v njihovem sedečem položaju so se mi zdeli višji kot kdorkoli, ki sem ga kdajkoli srečal. Belolasi mož, za katerega sem vedel, da je visok najmanj meter in devetdeset centimetrov, je imel glavo nekje pri njihovih ramenih. Kasneje sem sicer spoznal, da so bili v resnici kvečjemu tako visoki kot jaz, le trupe so imeli nenormalno dolge, stegna pa čudno zvita in kratka. Kakorkoli, skupaj so tvorili šopek prav osupljivih grdob, zadaj nad njimi, pod sprednjim jamborom, pa se je naokrog oziral črni obraz moža, čigar oči so se svetile v temi. Ko sem tako strmel v njih, smo se na kratko srečali s pogledi, ki pa so ga eden za drugim odvrnili in nato le še prikrito pogledovali proti meni. Zazdelo se mi je, da jim grem morda na živce s svojo zvedavostjo, zato sem se raje posvetil otoku, proti kateremu smo pluli.

	Bil je nizek in prekrit z goščavo – v glavnem z neko vrsto palme, ki sem jo videl prvič. Na enem koncu se je v zrak poševno dvigala tenka bela nit dima, ki je dosegla vrtoglavo višino, nato pa se razširila v nežno pahljačo. Zapluli smo v objem širokega zaliva, ki sta ga z obeh strani zapirali nizki pečini. Plaža iz sivega peska se je strmo bočila proti z grmičevjem in občasnim drevjem porasli polici, kakih dvajset ali petindvajset metrov nad morjem. Prav sredi plaže je stala kvadratna siva ograda, ki je bila, kot sem ugotovil kasneje, zgrajena napol iz koral in napol iz poroznih kosov strjene lave. Iznad nje sta kukali dve slamnati strehi. Ob vodi je stal neki moški in nas čakal. Ko smo bili še precej stran, se mi je za trenutek zazdelo, da vidim nekakšna groteskna bitja, ki so se s plaže razbežala v grmičevje, a potem jih ni bilo več na spregled. Mož ob vodi je bil črnec srednje rasti, z velikimi usti, a čisto tankimi ustnicami, nenormalno dolgimi rokami in nogami na okobal. Nepremično je stal in nas pozorno motril. Oblečen je bil enako kot Montgomery in njegov belolasi prijatelj, v suknjič in hlače iz modrega kepra. Ko smo se še bolj približali, je začel tekati sem in tja po plaži in se zvijati v skrajno grotesknih gibih.

	Na Montgomeryjev ukaz so štirje možje na splavu skočili pokonci in z nerodnimi kretnjami spustili obe jadri. Montgomery nas je usmeril vstran in v majhen, ozek dok, izkopan v peščeno pobočje. Mož na plaži nam je prihitel nasproti. Ta dok, kot sem ga označil, v resnici ni bil nič drugega kot preprost jarek, ravno dovolj dolg ob trenutni plimi, da je vase sprejel celotno dolžino splava. Slišal sem, kako je premec zaoral v pesek, z vedrom preusmeril čolnič, se odvezal in pristal zraven. Trojica s podolgovatimi obrazi se je z nerodnimi gibi skobacala iz splava in se takoj lotila razkladanja. Pridružil se jim je tudi mož, ki nas je pričakal na obali. Čudil sem se nenavadnemu načinu, na katerega so se premikali ti v povoje zaviti možje. Njihovo gibanje ni bilo ravno trdo, vsekakor pa na neki neoprijemljiv način popačeno, skoraj kot da bi imeli sklepe na napačnih mestih. Na ves ta vrvež so še vedno renčali in se vanj zaganjali psi na svojih verigah. Trije dolgini so si z grlenimi glasovi nekaj govorili in tudi človek, ki nas je pričakal na obali, jim je začel nekaj vznemirjeno razlagati (v nekem tujem jeziku, ki ga nisem prepoznal), ko so ravno poprijemali za bale sena, naložene pri krmi. Zavedel sem se, da sem nekoč že slišal tak glas, vendar se nisem mogel spomniti, kje. Belolasec je stal, na verigah držal šesterico psov ter se trudil z ukazi preglasiti njihov lajež. Montgomery je dvignil krmilo iz vode, se tudi sam izkrcal in začel pomagati pri raztovarjanju. Jaz sem bil spričo dolgega posta in sonca, ki mi je žgalo teme, prešibek, da bi jim lahko nudil kakršnokoli pomoč.

	Kmalu se je belolasi mož spomnil, da so me privlekli zraven in je stopil proti meni.

	»Videti ste, kot da ste imeli bolj slab zajtrk,« mi je rekel. Njegove majhne oči so bile kot črni briljanti, nad katerimi so se bočile košate obrvi. »Za to se vam moram opravičiti. Zdaj ste naš gost in poskrbeli bomo za vas – čeprav ste nepovabljeni.« Zavzeto je motril moj obraz. »Montgomery pravi, da ste izobražen mož, gospod Prendick. Da ste nekaj malega znanstvenika. Lahko vprašam, kaj točno to pomeni?«

	Povedal sem mu, da sem nekaj let preživel na Kraljevem kolidžu znanosti in študiral biologijo pod Huxleyjevim mentorstvom. Pri tem je komaj opazno privzdignil obrvi.

	»To malo spremeni vso stvar, gospod Prendick,« je rekel za odtenek bolj spoštljivo. »Tudi mi smo namreč biologi. Tu imamo biološko postojanko, neke vrste.« Pogled se mu je ustavil na moških v belem, ki so bili zaposleni z rinjenjem kletke s pumo proti ogradi sredi plaže. »No, vsaj midva z Montgomeryjem,« je dodal. »Ne morem vam reči, kdaj boste lahko zapustili otok. Smo precej s poti od česarkoli. Ladja nas obišče kvečjemu vsakih dvanajst mesecev.«

	Nato se je nenadoma obrnil in odkorakal gor po plaži mimo skupinice, ki je bila zaposlena z raztovarjanjem, potem pa se mi je zdelo, da je odšel v ogrado. Druga dva sta z Montgomeryjem nalagala manjše zaboje na voziček. Lama in kletke s kunci so bile še vedno na splavu in ravno tako hrti, ki jih nihče ni odvezal. Ko so zaključili z nalaganjem, so se vsi trije možje uprli v voziček, ki je gotovo tehtal kako tono, in ga začeli porivati za pumo. Nato se je Montgomery ločil od njih in se namenil proti meni.

	»Veseli me,« je rekel, »če to kaj šteje. Kapitan je bil res bedak. Pošteno bi vam jo zagodel.«

	»Spet ste bili,« sem odvrnil, »moj rešitelj.«

	»Kdo ve. Ta otok je precej peklenski kraj, verjemite mi. Na vašem mestu bi pazil, kod hodim. On ...« Očitno se je premislil glede tega, kar mi je hotel reči. »Vesel bi bil, če bi mi pomagali s temi kunci.«

	Način, na katerega se je lotil kuncev, je bil milo rečeno nenavaden. Stopil sem za njim in mu pomagal spraviti eno od kletk na obalo. Nato je ročno odprl vratca in ujete živali stresel na pesek, da so v mrgoleči zmešnjavi padale druga na drugo. Nato je zaploskal in kunci, kakšnih petnajst ali dvajset jih je bilo, so jo naglo ucvrli proti goščavi.

	»Razmnožite se, prijateljčki,« je zaklical za njimi. In nato meni: »Otok poseljujemo. Doslej smo imeli kar precejšnje pomanjkanje mesa.«

	Medtem ko sem gledal, kako izginjajo v goščavo, se je vrnil belolasi moški in mi prinesel steklenico brendija ter nekaj piškotov. »Nekaj malega, da se okrepčate, Prendick,« je rekel v dosti bolj domačem tonu kot prej. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Takoj sem se lotil piškotov, medtem ko sta Montgomery in belolasec nadaljevala z izpuščanjem celega tropa zajcev, razen treh velikih kletk, ki sta jih odnesla v ogrado s pumo. Brendija se nisem dotaknil, kajti bil sem abstinent od rojstva.





VII.





ZAKLENJENA VRATA


	Bralec bo morda razumel, da se mi je sprva vse okoli mene zdelo čudno. V trenutni položaj so me pač spravili povsem nepričakovani dogodki in tako nisem bil zmožen presojati, katera reč je bila resnično čudaška in katera se mi je kot taka samo dozdevala. Odpravil sem se po plaži navzgor, lami za petami, nakar me je dohitel Montgomery in me prosil, naj v ogrado ne stopim. Opazil sem, da so kletko s pumo in kup zabojev odložili pred vhod v to oglato poslopje.

	Potem sem se ozrl in videl, da je splav, ki je bil zdaj prazen, izplul, in da so ravno spet pristajali z njim malo naprej po plaži. Belolasi moški je stopal proti nama in naslovil Montgomeryja.

	»Sedaj je na vrsti vprašanje našega nepovabljenega gosta. Kaj bomo z njim?«

	»Nekaj znanstvenika je,« mu je odvrnil Montgomery.

	»Komaj čakam, da se lahko vrnem k delu – na vseh teh novih rečeh,« je rekel oni in pomignil proti ogradi. Pri tem so se mu zasvetile oči.

	»V to prav nič ne dvomim,« je odrezavo rekel Montgomery.

	»Tja ga ne moremo poslati, obenem pa nimamo časa, da bi zgradili novo bivališče posebej zanj; in vsekakor mu še ne moremo povsem zaupati.«

	»V vaših rokah sem,« sem rekel. Pojma nisem imel, kaj je mislil s tistim krajem, kamor me 'ne morejo poslati'.

	»Tudi sam delim te pomisleke,« mu je odgovoril Montgomery. »Kaj pa moja soba, do nje lahko dostopa od zunaj –«

	»Točno to,« ga je prekinil starejši možakar. Vsi trije smo se odpravili proti ogradi. »Se opravičujem za skrivnostnost, gospod Prendick. A kot veste, sem niste prišli na naše povabilo. Naša mala postojanka tukaj hrani kar nekaj skrivnosti. Lahko bi celo rekel, da jih je prav toliko, kot jih je čuval Modrobradec. V resnici ni nič strašnega, vsaj ne za razsodnega človeka. A trenutno, glede na to, da vas ne poznamo ...«

	»Vsekakor,« sem odvrnil, »bi bilo nespametno od mene, če bi bil spričo tega užaljen.«

	Svoje težke ustnice je zakrivil v bežen nasmeh – bil je eden tistih resnobnih ljudi, ki se smehljajo s kotički ustnic, obrnjenimi navzdol – in se rahlo priklonil ob izkazu mojega razumevanja. Šli smo mimo glavnega vhoda, ki so ga zapirala težka lesena vrata z železnim okvirom, pred katerimi so bili nametani zaboji s splava. Na vogalu ograde so bila še ena vrata, bistveno manjša, ki jih prej nisem opazil. Belolasec je iz žepa svojega umazanega modrega suknjiča potegnil šop ključev, odklenil vratca in stopil skoznje. Precej nenavadno se mi je zdelo, da so imeli ves kraj tako oprezno pod ključem. Sledil sem mu v notranjost in znašel sem se v majhnem, preprosto, a ne neudobno opremljenem stanovanju, ki je imelo še ena, v tem trenutku rahlo priškrnjena vrata, vodeča na notranje dvorišče. Montgomery jih je urno zaprl. V enem od kotov je bila obešena viseča mreža, skozi majhno nezastekljeno okno, zaščiteno z železno rešetko, pa se je videl košček morja.

	Belolasec me je podučil, da me bodo nastanili tukaj in da bo notranja vrata zaklenil z druge strani, zato da 'se ne bi pripetila kakšna nesreča'. Razkazal mi je še ostalo opremo – preprost ležalnik in knjižno omaro z oguljenimi knjigami, ki so bile večinoma kirurški učbeniki ter izdaje latinskih ter starogrških klasičnih del (ne enega ne drugega jezika nisem prav dobro obvladal). Potem naju je pustil sama z Montgomeryjem; izstopil je skozi zunanja vrata, kot da ne bi želel odpirati vrat v notranjost.

	»Tu ponavadi obedujemo,« je rekel Montgomery in nato nekoliko negotovo sledil prvemu. »Moreau!« sem ga slišal zaklicati in sprva niti nisem dojel, kaj je rekel. Potem pa, ko sem brskal med knjigami na polici, se mi je posvetilo – le kje sem že slišal to ime? Usedel sem se pod okno, na plan privlekel piškote in jih z velikim tekom začel jesti. Moreau!

	Skozi okno sem videl enega od tistih mož v belih cunjah, kako čez plažo vleče nekakšen kovček. Potem je izginil iz mojega vidnega polja. Slišal sem, kako je nekdo zaklenil vrata za mojim hrbtom in čez nekaj časa se je skozi njih zaslišalo hrte, ki so jih očitno spustili v ogrado. Niso lajali, le čudno so vohljali in renčali ter topotali z nogami sem in tja, medtem ko jim je Montgomery nekaj blago prigovarjal.

	Odločenost teh dveh mož, da pred mano obvarujeta skrivnost tega kraja, je name naredila velik vtis. Nekaj časa sem razmišljal o tem in o dejstvu, da se mi je zdelo ime Moreau tako znano. A človekov spomin je čudna reč in nikakor nisem mogel ugotoviti, od kod ga poznam. Nato so mi misli ušle k nedoločni čudaškosti pokvečenega moža na plaži. Še nikoli nisem videl, da bi se kdo premikal na tak način. Nihče od njih ni z mano spregovoril niti besede, čeprav je večina od njih pogledovala proti meni, pri tem pa to poskušala skriti. V tem so bili povsem drugačni od tipičnih pripadnikov neciviliziranih ljudstev. V bistvu so bili vsi nenavadno molčečni, ko pa so že spregovorili, so se vsi oglašali s čudnimi glasovi. Le kaj je bilo narobe z njimi? Nazadnje mi je na misel prišel še Montgomeryjev nerodni pomočnik.

	In prav on je v tistem trenutku stopil skozi vrata. Zdaj je bil oblečen v belo, v rokah pa je držal majhen pladenj s kavo in nekaj kuhane zelenjave. S težavo sem zatrl drget, ki me je spreletel ob pogledu nanj. Prijazno se je priklonil in pladenj položil na mizo pred mano. Potem pa me je zadelo – kajti pod njegovimi črnimi lasmi sem zagledal uho. Bilo je povsem na očeh in videl sem lahko, da je na vrhu zašiljeno in poraščeno z rjavo dlako!

	»Vaš zajtrk, guspod,« je rekel.

	Strmel sem vanj, ne da bi kaj rekel. Obrnil se je in odšel proti vratom ter začudeno pogledoval čez ramo proti meni. Sledil sem mu z očmi in v tistem trenutku se je v moji glavi zgodil eden tistih nenadnih miselnih preskokov, v katerem je iz moje podzavesti na dan privrela besedna zveza: Moreaujeve golote – je bilo to tisto? »Moreau – aha!« Spomin se mi je odvrtel za kako desetletje nazaj. »Moreaujeve grozote!« Besedi sta se mi nekaj časa vrteli po glavi, nato pa sem ju ugledal v rdečih črkah na majhnem rjavem letaku. Spreletel me je srh in v naslednjem trenutku sem se z osupljivo natančnostjo spomnil vsega o tem davno pozabljenem letaku iz svoje rosne mladosti. Moreau je bil slovit fiziolog, takrat star kakih petdeset let, dobro poznan v znanstvenih krogih po svoji izjemni domišljiji in brezkompromisnem nastopanju v akademskih razpravah.

	Je bil to isti Moreau? Objavil je nekaj osupljivih spoznanj o transfuziji krvi, poleg tega pa je slovel tudi po svojih raziskavah patoloških deformacij v tkivih. Nato je njegova kariera čez noč ugasnila, sam pa je moral zapustiti Anglijo. Neki novinar se je prikradel v njegov laboratorij pod krinko asistenta, z izrecnim namenom, da razkrije senzacionalistične podrobnosti njihovih poizkusov. In tako je po neki šokantni nesreči (če je res šlo za nesrečo) na dan prišel tisti grozljiv članek. Tedaj je iz Moreaujeve hiše pobegnil nesrečen pes, ki je bil ves prebičan in pohabljen. To je bilo v času kislih kumaric in neki urednik z dovolj vpliva, ki je bil bratranec novinarja pod krinko, je zgodbo dal v javnost. Ni bilo prvič, da se je javno mnenje obrnilo proti kakemu znanstveniku in njegovim metodam dela. Doktor je spričo vsesplošnega ogorčenja preprosto moral zapustiti državo. Kaj lahko, da si je to zaslužil, a še danes sem mnenja, da je bilo sramotno, kako mlačno so ga branili njegovi neposredni kolegi. Znanstvena skupnost pa mu je tako ali tako obrnila hrbet. Po drugi strani so bili nekateri Moreaujevi eksperimenti, glede na pričevanja novinarja, prav po nepotrebnem kruti. Morda bi si lahko kupil odpustek družbe, če bi se odpovedal svojim raziskavam, a tega očitno ni želel, kakor marsikdo, ki je kadarkoli okusil slast raziskovanja. Ni bil poročen in tako mu ni bilo treba odgovarjati nikomur drugemu razen samemu sebi.

	Zdelo se mi je skoraj zagotovo, da sem srečal prav tega Moreauja. Vse je kazalo na to. Začelo se mi je tudi svetlikati, čemu je potreboval pumo in druge živali, ki so jih zdaj vse, skupaj z ostalo prtljago, odvlekli v ogrado za mojim novim stanovanjem. Nenadoma se mi je v ospredje zavesti pririnil čuden vonj, pridih nečesa znanega, ki sem ga vohal že vse od svojega prihoda na otok. Šlo je za vonj po razkužilu, s katerim je prepojena vsaka operacijska dvorana. Na drugi strani zidu sem slišal renčanje pume in javkanje enega od psov. Zvenelo je, kot da ga nekdo tepe.

	In vseeno, le kaj je bilo na vivisekciji tako groznega, da bi to hotel skrivati pred izobraženim človekom, kakršen sem bil sam? Kot v čuden odgovor so se mi z neverjetno jasnostjo v mislih prikazali zašiljena ušesa in svetleče oči Montgomeryjevega pomočnika. Strmel sem skozi okno proti zelenemu morju, ki se je penilo pod dopoldansko sapico, in se prepustil toku spominov na vse čudne dogodke zadnjih nekaj dni.

	Kaj bi vse to lahko pomenilo? Zaklenjena ograda na samotnem otoku, zloglasni vivisektor in ti pohabljeni, iznakaženi možje?





VIII.





PUMA KRIČI


	Okoli enih sta moje razglabljanje o vseh teh skrivnostih in lastni sumničavosti prekinila Montgomery in njegov pomočnik, ki je prinesel pladenj s kruhom, nekaj zelenjave in drugimi malenkostmi za pod zob, stekleničko viskija, vrč vode in tri kozarce in nože. S sumničenjem sem preletel to kreaturo in videl, da si me tudi on ogleduje s čudnimi, nemirnimi očmi. Montgomery mi je rekel, da bo kosil z mano, Moreau pa da je žal preveč zaposlen, da bi se nama pridružil.

	»Moreau!« sem vzkliknil. »To ime poznam.«

	»Kaj res? Kakšen bedak sem, da sem vam ga sploh omenil. Lahko bi si mislil. No, zdaj se vam vsaj lahko približno sanja o tem, kakšne skrivnosti tu skrivamo. Viski?«

	»Ne, hvala. Ne pijem.«

	»Želim si, da tudi jaz ne bi. A po toči zvoniti nima nobenega smisla. Prav alkohol je bil vzrok, da sem končal na tem otoku. Alkohol in ena sama noč, polna megle. Takrat se mi je zdelo, da imam še srečo, ko mi je Moreau ponudil pomoč. Prav čudno je –«

	»Montgomery,« sem ga nenadoma prekinil, »zakaj ima vaš pomočnik zašiljena ušesa?«

	»Presneto!« je rekel s polnimi usti, kajti ravno se je lotil prvega grižljaja. Nekaj časa je strmel vame in potem ponovil: »Zašiljena ušesa?«

	»Da, z majhnimi konicami,« sem mu odvrnil karseda mirno in zajel sapo. »In poraščena s črno dlako.«

	Zamišljeno si je v kozarec natočil viski in vodo. »Kolikor vem, se mu ušes ne vidi izpod las.«

	»Videl sem jih, ko se je sklonil k meni, da bi mi postregel s kavo, ki ste jo poslali. In njegove oči se svetijo v temi.«

	Do te točke si je Montgomery že opomogel od presenečenja spričo mojega vprašanja. »Vedno se mi je zdelo,« je odgovoril preudarno in s poudarki na s-jih, »da je res nekaj narobe z njegovimi ušesi, ko si jih tako zakriva. Kakšna pa so?«

	Prepričan sem bil, da le hlini nevednost. A vseeno mu nisem mogel kar zabrusiti, da je lažnivec. »Zašiljena,« sem rekel. »Ter majhna in kosmata, izrazito kosmata. Kot celota pa je mož ena najbolj čudnih pojav, kar sem jih kdaj videl.«

	Iz ograde za nami se je razlegel oster, presunljiv krik. Bila je puma. Montgomery se je zdrznil.

	»Da?« je rekel.

	»Le kje ste ga pobrali?«

	»V San Franciscu. Grd možakar je, to priznam. In počasne pameti. Ne spomni se, od kod je prišel. A jaz sem ga navajen. Oba sva ga navajena. Kakšen pa se zdi vam?«

	»Nenaraven,« sem odvrnil. »Nekaj je na njem, nekaj, kar mi vzbudi srh vsakič, ko se mi približa. Okoli njega lebdi nekakšen – peklenski sij. Pa ne imejte me za preobčutljivega, prosim.«

	Medtem ko sem mu to govoril, je Montgomery prenehal jesti. »Ha!« je zinil. »Jaz tega ne vidim.« Nato je nadaljeval z obrokom. »Pojma nisem imel,« je rekel in žvečil. »Posadka škunerja je najbrž menila podobno. Zato so reveža tako napadali. Ste videli kapitana?«

	Nenadoma je puma spet zatulila, tokrat v še hujši bolečini. Montgomery je potihoma zaklel. Sam sem bil že tik na tem, da ga napadem z vprašanjem o čudnih možeh, ki sem jih videl na plaži. A v tistem je uboga žival v ogradi spustil niz kratkih ostrih krikov.

	»Vaši možje na plaži,« sem začel. »Katere rase so?«

	»Izvrstni fantje, kajne?« je rekel odsotno in si gladil obrvi, medtem ko je žival še naprej tulila.

	Nisem ponudil odgovora. Zaslišal se je še en krik, hujši kot vsi prejšnji. Sivkaste oči je uprl vame in naredil še en požirek viskija. Potem me je poskusil zvleči v pogovor o alkoholu in omenil, da mi je z njim rešil življenje. Zazdelo se mi je, da si je zelo želel poudariti dejstvo, da bi bil brez njegove pomoči mrtev. Odsotno sem mu pritrdil.

	Kosilo se je izteklo. Iznakažena pošast z ošiljenimi ušesi je pospravila mizo in Montgomery me je pustil samega. Ves čas obiska je le s težavo prikrival nejevoljo ob krikih pume, ki so jo očitno rezali pri živem telesu. Pojasnil je, da ima slabe živce, izpeljavo sklepov na podlagi tega podatka pa prepustil meni.

	Tudi samemu mi je bilo poslušanje krikov mučno. Bolj kot se je popoldne prevešalo v večer, bolj so ti postajali glasni in presunljivi. Sčasoma mi je njihovo konstantno ponavljanje prišlo do živega in odvrgel sem Horacijevo delo, ki sem ga našel na policah, ter začel hoditi gor in dol po sobi, si gristi ustnice in stiskati pesti. Potem sem si s prsti zamašil ušesa.

	Kriki so v neprekinjenih valovih pljuskali vame in v njih je bilo izraženo tolikšno trpljenje, da preprosto nisem več zdržal v sobi. Stopil sem ven, na zadušljivo vročino poznega popoldneva, odšel mimo glavnega vhoda (ki je bil spet zaklenjen) ter zavil okoli vogala.

	A na prostem so bili kriki še glasnejši. Bilo je, kot da se je vsa bolečina sveta zlila v en sam glas. Če jih vsaj ne bi slišal, sem si govoril, bi še nekako prenesel misel, da v sosednji sobi nekdo grozljivo trpi. Šele ko se trpljenje izrazi v glasu, ob katerem se nam kravžljajo živci, postane zares neznosno. Kljub svetlemu dnevu in zeleni goščavi dreves, ki so se majala v prijetni morski sapici, sem povsod okoli sebe videl le črne in rdeče prikazni. Oddahnil sem si šele, ko sem se dovolj oddaljil, da me kriki niso več dosegli.





IX.





STVAR SREDI GOZDA


	Prebijal sem se skozi rastje, ki je prekrivalo vrh pečine za hišo, ne da bi kaj dosti razmišljal, kam grem. Skozi gost nasad dreves z ravnimi debli sem naposled prišel čez vzpetino in se začel spuščati proti potočku, ki sem ga ugledal na dnu ozke doline na drugi strani. Ustavil sem se ter prisluhnil tišini. Prišel sem dovolj daleč in dovolj globoko v gozd, da nisem več slišal krikov iz ograde. Tudi sapica z morja je tu povsem pojenjala. Nato se je nenadoma oglasilo šelestenje in iz nekega grmovja je skočil kunec ter stekel navzgor po pobočju pred mano. Za trenutek sem okleval, potem pa sem se usedel v senco.

	Kraj, ki sem si ga izbral za postanek, je bil prijeten. Potoček je razen na enem mestu, kjer se je voda bleščeče lesketala, zakrivalo bujno rastje, ki je uspevalo na njegovih bregovih. Na nasprotni strani se je raztezal zelenkast preplet dreves in ovijalk, zgoraj nad njimi pa se je videlo svetlo modro nebo. Tu in tam se je na to ozadje izrisal redek bel ali rdeč madež cvetlice. Pustil sem, da mi oči za trenutek počijejo ob tem prizoru in začel razmišljati o nenavadnostih, ki sem jih zasledil na Montgomeryjevem pomočniku. A bilo je prevroče, da bi lahko razmišljal z dovolj jasnosti in v nekakšni dremavici sem se odpravil naprej.

	Iz sanjarjenja me je čez nekaj časa iztrgalo šelestenje na drugi strani potočka. Sprva nisem videl ničesar razen tresočih se vrhov praproti in trsja. Nato se je na bregu potočka nekaj prikazalo – najprej nisem mogel razločiti, kaj. Nato pa sem videl, da gre za človeka, ki je stal na vseh štirih. Oblečen je bil v modre cunje, bil je bronaste polti in črnih las. Kot je kazalo, so bili prebivalci tega otoka vsi do zadnjega prav groteskno grdi. Slišal sem lahko, kako srka vodo iz potoka.

	Nagnil sem se naprej, da bi si ga bolje ogledal, a se pri tem z roko naslonil na kos strjene lave, da se je odvalil po pobočju. Prestrašeno se je ozrl v mojo smer in najina pogleda sta se srečala. Nato se je naglo postavil pokonci in si z dlanjo nerodno obrisal ustnice. Njegove noge so bile neobičajno kratke. Tako sva se kakšno minuto nepremično opazovala, potem pa se je, ozirajoč se nazaj, odkradel v grmovje na desni in se začel oddaljevati, dokler ni šelestenje praproti počasi zamrlo. Sam sem še dolgo strmel v smer, kamor je izginil. Prav nič nisem bil več dremav.

	Nato me je zmotil nov zvok, tokrat za mojim hrbtom. Naglo sem se obrnil in ugledal bel rep kunca, ki jo cvre navzgor po pobočju. Skočil sem na noge. Groteskno bitje, ki je bilo napol človek in napol zver, je popolnoma razbilo kratkotrajen mir tega popoldneva. Nervozno sem se razgledal okoli sebe in tiho preklel dejstvo, da sem bil neoborožen. Potem sem pomislil, da je mož, ki sem ga ravnokar videl, nosil obleke – torej ni mogel biti pravi divjak. Skušal sem se prepričati, da je bil zverinski le po videzu in da je bil navsezadnje verjetno povsem miroljuben.

	Kljub temu me je to srečanje zelo pretreslo. Stopil sem na levo vzdolž pobočja in nenehno pogledoval okoli sebe. Zakaj bi kdorkoli hodil po vseh štirih in pil iz potoka kot žival? Kmalu sem spet zaslišal živalske krike in ker sem vedel, da gre za pumo, sem se obrnil in začel hoditi v nasprotno smer. Pot me je vodila nazaj do potočka, ki sem ga prestopil in nadaljeval skozi nizko rastje na drugi strani.

	Prispel sem do nekega kraja, kjer se je sredi gozda bohotila bujna živo rdeča preproga, za katero se je izkazalo, da jo sestavljajo gobe neke neznane vrste. Bila je razvejana kot kakšen posebno bujen lišaj, ko sem se je dotaknil, pa se je iz nje pocedila gosta sluz. Nato sem malo naprej v senci košatih praproti naletel na nekaj res odvratnega – truplo kunca z odtrgano glavo, na katerem so se pasli roji lesketajočih se muh. Bilo je še toplo. Ob pogledu na mlako krvi mi je vzelo sapo. Pred mano je bil prišlek kot jaz, njegov obisk na tem otoku pa se je končal zelo klavrno! Nobenih drugih sledi kakega nasilja ni bilo videti. Sklepal sem, da je bila smrt hitra, ob pogledu na majhno kosmato trupelce pa me je prešinilo vprašanje, zakaj neki je bilo tako iznakaženo. Groza, ki se je naselila vame, odkar sem uzrl nečloveški obraz moža pri otoku, je rasla iz trenutka v trenutek. Zavedel sem se, kako nesrečnega se pravzaprav počutim med temi neznanimi ljudmi. Goščava je v moji domišljiji začela dobivati nepričakovane oblike. V vsaki senci sem videl zasedo in v vsakem šumu slišal novo grožnjo. Sklenil sem, da se vrnem k ogradi. V naglici sem se obrnil in se divje pognal skozi grmovje, želeč si le, da bi bil čimprej spet na odprtem.

	Ustavil sem se šele na robu neke jase. Bila je polna podrtih dreves, med katerimi so se že prerivali sveži poganjki in se bojevali za pravico do izpraznjenega prostora. Onkraj tega se je zastor dreves, prepletajočih se ovijalk, drevesnih gob in živo pisanih rož spet zaprl. Sredi jase so na trohnečem deblu čepele tri groteskne postave. Ena od njih je bila očitno ženska, vse pa so bile skoraj gole, z izjemo škrlatnih krpic, ki so jim visele čez mednožje. Njihova polt je bila bledo rožnata – povsem drugačna kot pri tipičnih divjakih. Imeli so mesnate, debele obraze, podložene z obilnimi podbradki, in čela, ki so se sločila nazaj. Skalpe so imeli prekrite z redkimi, a žimnatimi lasmi. Česa takega nisem videl še nikoli v življenju.

	Pogovarjali so se, ali bolje rečeno, eden od moških je nekaj govoril drugima dvema. Bili so preveč zatopljeni v pogovor, da bi opazili moj prihod. Z glavami so nihali sem ter tja in besede tistega, ki je govoril, so zvenele težko in okorno. Čeprav sem ga slišal dokaj razločno, ga nisem mogel razumeti. Zdelo se mi je, kot da iz njegovih ust prihaja nekaj sicer zapletenega, a obenem popolnoma brez smisla. Nato je njegov glas dobil rezko barvo. Dvignil se je na nogah in razširil roke. Druga dva sta mu pritegnila v blebetanju in ravno tako vstala, razširila roke ter se začela zibati sem in tja v ritmu nerazumljive govorice. Takrat sem opazil, da imajo zelo kratke noge, na njih pa pritrjena dolga, nerodna stopala. Vsi trije so se začeli vrteti v krogu, cepetati in mahati z rokami. Njihov ritmični refren je dobil razločno melodijo, besede pa so zvenele kot nekak 'alula' ali morda 'balula'. Oči so se jim začele lesketati in obrazi so se jim razvedrili v izrazu čudaškega zadovoljstva. Iz kotičkov čisto tenkih ustnic se jim je cedila slina.

	Ko sem tako opazoval njihove groteskne, nerazumljive kretnje, sem si končno prišel na jasno, kaj je bilo tisto, kar me je tako motilo. Šlo je za nenavaden splet dveh nasprotujočih si vtisov: popolne nepoznanosti in srhljive domačnosti. Tri bitja pred mano, zatopljena v skrivnostni obred, so bila človeška po obliki, a živalska po vedenju. Vsako od njih je kljub človeški postavi in človeških oblekah s kretnjami, obrazno mimiko, pravzaprav z vso svojo prezenco, izražalo nedvoumen pečat živalskosti. Še najbolj so me spominjali na nekakšne prašiče. Ni bilo dvoma, da so bile pred mano divje zveri.

	Stal sem tam in se šibil pod težo tega spoznanja; preplavljala so me grozna vprašanja, ki so logično vznikala iz njega. Oni so medtem začeli eden za drugim vznemirjeno poskakovati, vzklikati in godrnjati. Potem je enemu od njih spodrsnilo, da se je za trenutek znašel na vseh štirih. Hitro se je pobral, a ta bežen prikaz živalskosti je bilo vse, kar sem potreboval, da sem se potihoma obrnil in se začel skozi grmovje plaziti stran od njih. Vsake toliko mi je zledenela kri od bojazni, da bi me slučajno slišali, ko mi je pod nogami počila kaka vejica ali zašelestelo odpadlo listje. Dolgo sem se tako plazil, preden sem si drznil dvigniti se na noge in nadaljevati s hitrejšim korakom. V tistem trenutku sem mislil le na to, kako bi se spravil čim dlje od teh odvratnih bitij, in šele čez nekaj časa sem opazil, da hodim po zaraščeni potki, ki se je vila med drevesi. Vodila me je čez majhno jasico in takrat sem jih zagledal: par nerodnih nog med drevesi, ki so, kakšnih trideset metrov stran, neslišno hodila po poti, ki je bila vzporedna moji. Glavo in zgornji del trupa je zakrival klobčič ovijalk. V upanju, da me bitje ni opazilo, sem otrpnil na mestu, vendar sem videl, da se je ustavilo skupaj z mano. Bil sem tako na koncu z živci, da sem le s težavo krotil nagon, ki me je silil v brezglavi beg. Napeto sem strmel v tisto smer in naposled skozi vejevje zagledal divjaka, ki sem ga prej videl piti vodo pri potoku. Obrnil je glavo proti meni in njegove oči so za trenutek zažarele v zelenkasti svetlobi, ki je pronicala skozi drevesne krošnje. Nekaj časa je nepremično stal, potem pa je z neslišnimi koraki stekel skozi goščavo, dokler ni izginil za grmovjem. Nisem ga več videl, vendar sem čutil, da je še vedno v bližini in da me opazuje.

	Le kaj za vraga je bilo to – človek ali zver? Kaj je hotel od mene? Bil sem neoborožen, niti palice nisem imel. Beg bi bil nespametna poteza. Kakorkoli že, tej reči je očitno primanjkovalo poguma, da bi me napadla. Stisnil sem zobe in zakorakal v njegovo smer. Trudil sem se, da ne pokažem strahu, od katerega mi je vse telo drevenelo. Prerinil sem se skozi zaplato grmovja, posutega z belim cvetjem, in ga zagledal, kako oklevajoče pogleduje čez ramo v mojo smer, kakih dvajset korakov stran. Naredil sem še dva koraka in ga pogledal naravnost v oči.

	»Kdo si?« sem mu rekel.

	Za trenutek sva se srečala s pogledom. Potem je nenadoma zaklical: »Ne!«, se obrnil in pognal v beg skozi rastje. Nato se je ustavil in me še enkrat pogledal. Njegove oči so živo svetile v gozdnem mraku.

	Srce mi je utripalo v grlu, a čutil sem, da je moja edina možnost, da še naprej hlinim pogum, in stopil sem še nekaj korakov proti njemu. Na to se je obrnil in poniknil v senco, ki so jo metala drevesa. Zdelo se mi je, da sem še enkrat ujel blesk njegovih oči, potem pa je za njim izginila vsaka sled.

	Tedaj sem se končno zavedel, kako pozno je že. Sonce je ravnokar zašlo in z vzhoda se je naglo spuščal tropski mrak. Mimo glave mi je neslišno zletela prva vešča. Če bi se želel izogniti temu, da bi noč prebil obkrožen z nevarnostmi, ki so prežale v tem neznanem gozdu, bi se moral hitro podvizati nazaj proti ogradi. Misel na povratek v to zatočišče, preplavljeno s trpljenjem in bolečino, se mi je upirala, pa vseeno ne toliko kot misel, da bi me tu, sredi ničesar, ujela tema in z njo vse, kar bi utegnila skrivati. Še enkrat sem se ozrl v smer, kamor je izginilo čudaško bitje, nato pa sem se po svojih stopinjah odpravil nazaj proti potočku in nato po poti, za katero sem približno ocenil, da me bo pripeljala na varno.

	Moj korak je bil nagel, moje misli pa zmedene spričo vsega, kar se je ravnokar pripetilo. Znašel sem se na ravnici, na kateri so se drevesa malo razredčila. Steklena jasnina, ki nastopi po zardelosti večera, se je iz minute v minuto bolj odevala v mrak in modrina neba se je prelivala v čedalje temnejše odtenke. Ena za drugo so se nad mano prižigale zvezde, iz mračnih špranj med drevesi, nizkimi vejami ter listi pa so začele lesti nove, neznane nevarnosti. Rinil sem dalje. Svet je postajal črno-bel. Drevesne krošnje so se v črnih silhuetah risale na ozadje neba, vse pod njimi pa se je stapljalo v čedalje bolj brezoblično temo. Opazil sem, da se drevesa počasi umikajo nizkemu grmovju in sčasoma sem dosegel čistino, prekrito z belim peskom, na nasprotni strani pa je pogled zastiral še en raztežaj gostega in nizkega rastja. Nisem se mogel spomniti, da bi šel popoldne tod mimo. Na moji desni je nekaj začelo šibko šelesteti. Sprva sem mislil, da se mi samo dozdeva, kajti vsakič, ko sem se ustavil in prisluhnil, je zvok prenehal. Vse, kar sem slišal, so bile krošnje, ki so se majale v večerni sapici. A ko sem nadaljeval s hojo, se mi je spet zazdelo, da slišim poleg svojih korakov še korake nekoga drugega.

	Pred grmovjem sem skrenil in sledil robu čistine. Z občasnimi nenadnimi zavoji sem se trudil presenetiti tisto, za kar sem mi je zdelo, da se mi plazi za petami. Čeprav nisem ničesar zagledal, se je občutek tuje prisotnosti bolj in bolj krepil. Pohitril sem korak in čez nekaj časa prispel na nizek greben, se spustil čezenj in se naglo zasukal, da bi videl, ali bo kaj prišlo za mano. In res, izza roba se je na temnem ozadju neba razločno prikazala črna brezoblična gmota, nato pa spet izginila. Zdaj sem bil prepričan, da me moj oranžno-rjavi nebodigatreba prav zares zasleduje, vrh tega pa me je obšlo še eno neprijetno spoznanje: da sem se izgubil.

	Nekaj časa sem zmedeno taval naprej, nevidni zasledovalec pa mi je bil ves čas za petami. Karkoli je že bil, mu je očitno primanjkovalo poguma, da bi me napadel – morda pa je le čakal, da me ujame nepripravljenega. Namenoma sem se držal manj zaraščenih delov in se vsake toliko obrnil ter prisluhnil. Mislil sem že, da je zasledovalec odnehal ali da je bil celo zgolj plod moje razburkane domišljije. Nato se je v daljavi končno zaslišalo morje in pohitel sem mu naproti, skoraj že stekel. V tistem trenutku pa je nekaj zalomastilo za mano.

	Obrnil sem se in se zastrmel v črna drevesa. Sence so migotale in se prelivale druga v drugo. Napeto sem prisluškoval, vendar nisem slišal drugega kot lastno kri, ki mi je bučala v ušesih. Zazdelo se mi je, da so mi živci dokončno odpovedali in da mi jo vznemirjena domišljija že kar pošteno gode. Odločno sem se znova obrnil v smer, od koder so prihajali zvoki morja.

	Čez kako minuto je bilo gozda konec in stopil sem na peščeno plažo, ki se je iztekala v črno morje. Noč je bila mirna in jasna, na vodni gladini pa so utripale zvezdne kopice ter valovale v pomirjajočem ritmu oceana. Malo dlje se je v morju bledo svetlikala razlomljena črta koralnega grebena. Na zahodnem obzorju se je zodiakov sij iztegoval proti rumeno žareči zvezdi večernici. Obala se je proti vzhodu spuščala, na nasprotni strani pa je kmalu zavila okoli rta. Takrat sem se spomnil, da Moreaujeva naselbina stoji na zahodni strani otoka.

	Za sabo sem zaslišal, kako se je prelomila veja. Obrnil sem se in se soočil s temnimi drevesi. Videl nisem ničesar – morda pa sem videl preveč. Noč je vsaki črni obliki dala pridih zloveščosti, meni pa občutek, da me iz nje nekaj pozorno motri. Tako sem stal kako minuto in se potem, z enim očesom še vedno na drevesih, obrnil po plaži proti zahodu. Videl sem, da mi je ena od senc začela slediti.

	Srce mi je naglo utripalo. Za rtom se je v širokem loku razprl naslednji zaliv in spet sem se ustavil. Ustavila se je tudi neslišna senca, ki je bila kakih ducat metrov zadaj. Na zahodni strani zaliva je svetila majhna lučka, od nje pa sta me ločili kakšni dve milji sivega peska, bledo svetlikajočega se pod zvezdnatim nebom. A do tam sem moral prehoditi še majhen temačen gozdiček in se spustiti po z grmovjem poraščenem pobočju.

	Zdaj sem si lahko precej razločneje ogledal svojega zasledovalca. Žival ni mogel biti, kajti stal je pokonci. Odprl sem usta in spoznal, da mi je glas ustavljala gosta sluz, ki se mi je nabrala v grlu. Poskusil sem še enkrat. »Kdo je tam?« Brez odgovora. Stopil sem korak naprej. Stvor ni kazal, da se bo premaknil, le prihulil se je. S čevljem sem zadel ob kamen in ob tem se mi je posvetilo: ne da bi stvor izpustil izpred oči, sem se sklonil in ga pobral. A ob tem gibu se je stvar obrnila, kot bi bila preplašen pes, in zdrknila nazaj v temo. Potem sem se spomnil, kako smo se kot šolarji branili pred velikimi psi. Kamen sem zavil v robec ter ga nekajkrat obrnil. Zvenelo je, kot da se je stvar v goščavi pognala v beg. Nato me je nenadoma preplavila vsa napetost trenutka in začel sem se močno potiti in tresti; vendarle pa sem uspel z orožjem v roki prestrašiti nasprotnika.

	Nekaj časa sem zbiral pogum, da bi stopil s plaže ter se podal skozi gozdiček. Nazadnje sem stekel čez, a ko sem na drugi strani rta spet stopil na pesek, sem za seboj zaslišal lomastenje. To me je pognalo v brezglavi tek. Razum se je umaknil nagonskemu strahu. Poslušal sem lahno cepetanje nog, ki so mi sledile. Divje sem zakričal in začel teči še hitreje. Neke nejasne, črne oblike, kakih tri- ali štirikrat večje od zajcev, so poskočile iz peska in se pognale proti gozdu, ko sem zdirjal mimo njih.

	Dokler bom živ, ne bom pozabil groze, ki se je tisto noč pretakala po mojih žilah. Tekel sem ob robu morja in vsake toliko se je za mano oglasil čofot nog, ki so bile čedalje bližje. V daljavi, obupno daleč stran, je svetila rumena luč. Noč okoli mene je svet zavijala v neizprosno črnino. Čof, čof, so se bližale noge, čedalje bližje in bližje. Čutil sem, da mi zmanjkuje sape, kajti bil sem v precej slabi telesni pripravljenosti. Težko sem hropel in v boku me je kljuvala ostra bolečina, kot da bi mi kdo vanj zaril nož. Spoznal sem, da me bo stvor dohitel veliko prej, preden bom pritekel do ograde. Obupan in zadihan sem se zasukal in na vso moč zamahnil proti njemu – ravno v trenutku, ko se je dvignil na zadnji nogi, da bi me naskočil. Moj zamah je bil tako divji, da je kamen zletel iz robčka in ga zadel naravnost v levo sence. Votlo je zadonelo. Mešanec med človekom in živaljo se je opotekel proti meni, me odrinil z rokami in zgrmel mimo mene, kot je bil dolg in širok. Nato je nepremičen obležal z obrazom v vodi.

	Nisem se mogel pripraviti k temu, da bi se mu približal. Pustil sem ga, da je negibno obležal v plitvini, pod z zvezdami posutim nebom. Ognil sem se ji v širokem loku in nadaljeval s hitrim korakom proti rumenemu soju v daljavi. Kmalu sem, in to s pravim olajšanjem, zaslišal presunljivo stokanje pume, torej točno tisti zvok, ki me je sploh pognal na raziskovanje tega skrivnostnega otoka. Čeprav sem bil grozno utrujen in šibak, sem zbral poslednje moči in se spet pognal v tek. Zazdelo se mi je, da slišim, kako me nekdo kliče po imenu.





	X.





ČLOVEŠKI KRIK


	Ko sem se bližal ogradi, sem videl, da so se odprla vrata, ki so vodila v mojo sobo, in skozi njih je posvetila slepeča luč. Nato se je iz teme, ki jo je prediral ta topel oranžen pravokotnik, zaslišalo Montgomeryja: »Prendick!« Še naprej sem tekel. Kmalu me je poklical še enkrat. V odgovor sem zmogel le šibek »Tukaj!« Čez nekaj trenutkov sem bil ob njem.

	»Kje pa ste bili?« je vprašal in me z rokami privedel pod luč, da si je lahko ogledal moj obraz. »Z Moreaujem sva bila tako zaposlena, da do pred pol ure sploh nisva opazila, da vas ni.« Povlekel me je v notranjost in me posadil v ležalnik. Nekaj časa je trajalo, da so se mi oči privadile na močno svetlobo. »Nisva si mislila, da se boste odpravili raziskovat otok, ne da bi naju obvestili,« je rekel in dodal: »Zelo me je skrbelo – hej! Prendick!«

	Zapustili so me še zadnji atomi moči in glava mi je omahnila na prsi. Dal mi je piti brendi in zazdelo se mi je, da pri tem čuti nekakšno zadoščenje.

	»Za božjo voljo,« sem rekel. »Zaklenite vrata!«

	»Sklepam, da ste srečali nekaj naših lokalnih zanimivosti?«

	Šel je zaklenit vrata in se potem vrnil k meni. Ni me nič več spraševal, le dal mi je še več brendija, vodo in nekaj hrane, da se okrepčam. Komaj sem se držal pokonci. Zagodrnjal je nekaj o tem, da me je pozabil posvariti. Potem je hotel vedeti, kdaj sem odšel iz hiše in kaj sem videl.

	Odgovarjal sem mu v kratkih in razdrobljenih stavkih. »Povejte mi, kaj vse to pomeni,« sem ga vprašal. Bil sem na robu histerije.

	»Nič tako groznega ni,« me je miril. »A vseeno mislim, da ste imeli za en dan dovolj razburjenja.« V tistem je puma spustila oster krik, poln bolečine, Montgomery pa je potihoma zaklel. »Preklet naj bom,« je rekel, »če ta kraj ni hujši kot Gower Street z vsemi tistimi mačkami.«

	»Montgomery,« sem še naprej vrtal, »kaj je bila tista reč, ki me je napadla? Človek ali zver?«

	»Če se nocoj ne naspite, boste jutri čisto neuporabni.«

	Vstal sem in ga strmo pogledal. »Kaj je bila tista reč, ki me je napadla?« sem vprašal še enkrat.

	Pogledal me je naravnost v oči in privzdignil en kotiček ustnic. Njegove oči, ki so še minuto prej imele živ lesk, so postale kot iz stekla. »Glede na vaš opis bi rekel, da je bil čatež.«

	Obšla me je jeza, ki pa je minila ravno tako hitro, kot je prišla. Zrušil sem se nazaj v ležalnik in si pritisnil dlani ob čelo. Spet se je oglasila puma.

	Montgomery je stopil okoli mene in mi položil roko na ramo. »Poslušajte, Prendick. Ni bilo pošteno od mene, da sem vas zvlekel na ta otok. A ni vse tako slabo, kot se vam zdi. Na koncu ste z živci. Dovolite mi, da vam dam nekaj, kar vam bo pomagalo zaspati. Tole – bo trajalo še kar nekaj ur. Ne bom odnehal, dokler vas ne spravim spat.«

	Nič nisem odgovoril. Sklonil sem se naprej in si z dlanmi prekril obraz. Od nekod mi je prinesel majhen kozarček, v katerem je bila temna tekočina. Vdan v usodo sem jo spil, nato pa mi je pomagal v visečo mrežo.

	Zbudil sem se sredi naslednjega dne. Nekaj trenutkov sem nepremičen ležal in strmel v streho nad sabo. Prečili so jo tramovi, ki so bili nekoč zagotovo del neke ladje. Nato sem obrnil glavo in zagledal krožnik s hrano, ki me je čakal na mizi. Ugotovil sem, da sem lačen in se začel kobacati iz viseče mreže. Uvidevno je prepoznala mojo namero in se zasukala naokrog, da sem pristal na vseh štirih na tleh.

	Pobral sem se in se usedel za mizo. Glavo sem imel težko in sprva sem se le nejasno spominjal dogodkov prejšnje noči. Hrana je bila okusna, skozi nezastekljeno okno pa je pihala zelo prijetna sapica. Vse to je prispevalo k občutku prvinskega ugodja. Nato so se za mano odprla vrata – tista, ki so vodila v notranjost ograde. Obrnil sem se in zagledal Montgomeryja.

	»Dobro,« je rekel. »Grozno veliko dela imam.« In je spet zaprl vrata.

	Pozabil pa jih je zakleniti. Ko sem to odkril, sem se najprej spomnil izraza na njegovem obrazu prejšnjo noč, nato pa se mi je povrnil spomin še na vse ostalo, kar sem čez noč izkusil. In ravno ko sem podoživljal vso tisto grozo, se je iz notranjosti spet razlegel krik; a tokrat ni kričala puma. Odložil sem pribor in pozorno prisluhnil. Razen šepeta jutranje sapice je bilo vse tiho. Začel sem se spraševati, ali me niso ušesa tokrat prevarala.

	Po dolgi tišini sem spet začel jesti, a sem hkrati še naprej prisluškoval zvokom iz okolice. Kmalu sem zaslišal še nekaj – bilo je čisto pritajeno in komaj slišno, pa me je kljub temu presunilo bolj kot vse tuljenje in vsi kriki, ki so se dotlej razlegali izza zidu. Kajti to ječanje so prekinjali vzdihi in stoki, ki niso dopuščali nobenega dvoma: to ni bila žival, tokrat je bil v mukah človek!

	Takoj ko se mi je to posvetilo, sem planil pokonci in bil v treh korakih pri vratih v ogrado. Zgrabil sem kljuko in jih odprl na stežaj.

	»Prendick, zaboga! Stojte!« sem zaslišal reči Montgomeryja.

	Zagledal sem preplašenega hrta, ki je renčal in javkal. Sredi dvorišča je stalo korito, poškropljeno z rjavo-škrlatno krvjo. V nosnice mi je udaril značilen vonj po fenolu. Na nasprotni strani so bila še ena odprta vrata in skozi njih sem v temi komajda razločil rdečo gmoto, ki je bila trdno privezana na železno ogrodje. Videti je bilo, kot da je vsa v brazgotinah ter zavita v povoje. Grozljiv prizor je nato prekril srhljivo bel obraz starega Moreauja, ki je korakal proti meni. V naslednjem trenutku me je z okrvavljeno roko zgrabil za ramo, me na mestu obrnil in me porinil nazaj v sobo. Dvignil me je, kot bi bil otročiček. Zletel sem po tleh, kot sem bil dolg in širok. Vrata so se zaloputnila. Zadnje, kar sem videl, je bil Moreaujev spačen obraz. Nato sem slišal, kako je nekdo obrnil ključ v ključavnici. Montgomery je rekel nekaj ogorčenega.

	»Življenjsko delo mi boste uničili,« sem slišal reči Moreauja.

	»Saj ne more razumeti,« mu je odvrnil Montgomery. In potem še nekaj, česar nisem razločil.

	»Zdaj nimam časa, da bi se ukvarjal s tem,« je rekel Moreau.

	Če sta govorila še kaj, tega nisem slišal. Pobral sem se in se zravnal sredi sobe. Še vedno sem se tresel. Po glavi so se mi podile zmedene misli. Ali je možno, da na tem kraju vivisecirajo ljudi? To vprašanje me je presekalo, kot bi švignila strela čez nevihtno nebo. Nenadoma se je meglen občutek groze zadnjih dni zgostil v spoznanje, da sem morda tudi sam v veliki nevarnosti.





XI.





LOV NA ČLOVEKA


	V nekem nerazumnem napadu optimizma se mi je posvetilo, da so zunanja vrata ostala odklenjena. Brez najmanjše sence dvoma sem zdaj vedel, da je Moreau nekoga rezal pri živem telesu. Vse odkar sem slišal Montgomeryja, kako ga je poklical po imenu, sem si v glavi skušal ustvariti povezavo med groteskno animaličnostjo otočanov in njegovimi preteklimi izrojenimi poskusi – in zdaj, se mi je zdelo, sem jo našel. Spomnil sem se njegovih raziskav krvne transfuzije. Stvori na tem otoku so bili očitno žrtve nekih grozljivih eksperimentov. Ta dva pa sta me hotela preslepiti s samozavestnim nastopanjem, kasneje pa bi mi namenila usodo, hujšo od smrti. Najprej bi me izpostavila groznim mukam, potem pa še najgrozljivejšemu ponižanju, kar si ga je bilo moč zamisliti – da bi me kot zver izpustila na prostost na tem otoku, kjer bi živel skupaj s preostalimi člani njunega Komusovega krdela.

	Ozrl sem se, da bi našel kakšno orožje. Ničesar ni bilo. Potem sem v trenutnem navdihu zvrnil ležalnik, se z nogo uprl vanj in mu odtrgal ročaj. Slučajno je v njem ostal žebelj in takole štrleč iz njega obetal vsaj nekaj učinkovitosti na tem sicer bednem orožju. Pred vrati sem zaslišal korake. Neučakano sem jih odprl in le kak meter stran od njih zagledal Montgomeryja, ki se me je že namenil zakleniti v sobo! Dvignil sem svojo improvizirano gorjačo in zamahnil proti njegovemu obrazu, a se je zadnji hip izmaknil. Za trenutek sem okleval, nato pa sem se obrnil in stekel okoli vogala hiše. »Prendick, dajte no!« sem slišal njegov presenečen klic. »Ne bodite nespametni, človek božji!«

	Še kak trenutek, sem si mislil, in ujeli bi me kot zajca v kletko. Pojavil se je izza vogala in slišal sem ga zaklicati: »Prendick!« Potem je začel teči za mano in kričati raznorazne reči. Bežal sem na slepo, proti severovzhodu, torej pravokotno na smer svojega včerajšnjega izleta. Ko sem prišel na pol poti po plaži navzgor, sem se ozrl čez ramo in videl, da se mu je pridružil njegov služabnik. Divje sem stekel po bregu navzgor in ko sem bil čez greben, sem zavil proti vzhodu in nadaljeval po skalnati dolini, ki je bila na obeh straneh obdana z džunglo. Tako sem tekel kakšno miljo daleč in v prsih me je vse peklo, srce pa mi je razbijalo v grlu. Ko sem se prepričal, da svojih zasledovalcev ne slišim več in ker sem bil na robu izčrpanosti, sem ostro zavil nazaj proti morju, nekaj časa hodil in se nato potuhnil v gosto zraslo trsje. Dolgo časa sem ostal tam, preveč prestrašen, da bi se premaknil ali da bi sploh razmislil, kaj naj bo moja naslednja poteza. Vsa divjina okoli mene je spala pod pripekajočim soncem in edini zvok, ki sem ga slišal, je bilo tenko brenčanje nekega mrčesa, ki se je začel zanimati zame. Nato sem se zavedel, da v daljavi slišim počasno vzdihovanje morskih valov, ki so se leno lomili na obalo.

	Po kaki uri me je k ukvarjanju z neposredno prihodnostjo pripravil Montgomeryjev glas, ki me je nekje daleč proti severu klical po imenu. Kolikor sem vedel, otok ni imel drugih prebivalcev razen teh vivisektorjev in njunih žrtev, ki sta jih spreminjala v živali. Prav nič nisem dvomil, da bi lahko kakšno od njih naščuvala proti meni, če bi presodila, da je to potrebno. Vrh tega sta bila Moreau in Montgomery oborožena z revolverji, jaz pa, če izvzamemo trhel kol z majhnim žebljem na koncu, sem bil golorok.

	Tako sem ležal tam nepremično, dokler me nista začeli mučiti lakota in žeja. In prav ob tem me je prešinila resnična brezupnost mojega položaja. Niti sanjalo se mi ni, kako bi prišel do hrane. Premalo sem se spoznal na botaniko, da bi lahko med premnogimi koreninicami in plodovi ločil užitno od neužitnega. Pa tudi zajca bi si zelo težko ulovil. Bolj kot sem tuhtal, bolj se mi je vse skupaj zdelo brezupno. Naposled me je brezizhodnost položaja pripravila k razmišljanju o zverinskih ljudeh, ki sem jih videl včeraj. Poskušal sem se oprijeti kakršnekoli trohice upanja, ki bi mi jo lahko vlila kaka podrobnost o njih. Obupan sem si želel najti znamenje, da še ni vse izgubljeno.

	Nato sem nenadoma zaslišal pasji lajež in se pri priči zavedel, da sem v nevarnosti. Nisem kaj dosti razmišljal, kajti če bi, bi me bržkone ujeli. Pograbil sem svoj količek z žebljem, se pognal iz skrivališča ter krenil proti morju. Spomnim se, da sem na neki točki rinil skozi goščavo, polno trnja. Ves okrvavljen in s strganimi oblačili sem prispel na obalo dolgega in ozkega zaliva, ki se je odpiral proti severu. Brez oklevanja sem zabredel v vodo in nadaljeval proti jugu, dokler nisem dosegel potoka, ki se je tu izlival v morje. Zlezel sem na njegov zahodni breg in se zasopel in z razbijajočim srcem potuhnil med praproti. Slišal sem psa (bil je samo eden), kako se je bližal in potem zajavkal, ko je naletel na trnje. Nato je bilo vse tiho in domišljal sem si že, da sem jim uspel pobegniti.

	Minute so tekle v tišini in se raztegnile v celo uro. Naposled se mi je povrnilo nekaj poguma, da se nisem več počutil tako preplašenega in nesrečnega. Rekel bi, da sem prestopil skrajne meje, do katerih lahko sežeta groza in obup. Zdelo se mi je pač, da je moje življenje tako rekoč že izgubljeno, ta misel pa mi je začuda vlivala občutek precejšnje drznosti. Zaželel sem si celo, da bi se lahko soočil z Moreaujem in ko sem zakorakal nazaj v vodo, sem pomislil, da četudi vse drugo odpove, bom vedno imel na voljo izhod – namreč da se utopim. Tega mi ne bodo mogli preprečiti. Hotel sem že kar opraviti s tem, vendar pa mi je dejanje preprečila bizarna želja, da bi videl, kako se bo ta dogodivščina razpletla. Pri življenju me je držala le še čudaška, brezosebna, vratolomna radovednost. Pretegnil sem si ude, razbolele od naporov in vlačenja skozi trnovo goščavo, ter se razgledal po okolici. V tistem sem, tako iznenada, da se mi je zdelo, kot da je skočil iz zelenega ozadja, opazil črn obraz, ki si me je ogledoval. Prepoznal sem opičjo kreaturo, ki nas je pričakala na plaži, ko smo pripluli s splavom. Visela je s poševnega debla palme. Močneje sem stisnil svojo palico, se zravnal in jo gledal. Začela je blebetati. »Ti, ti, ti,« je vse, kar sem spočetka razumel. Nato se je spustila na tla, z rokami razprla listje pred sabo in se radovedno zastrmela vame.

	Ob pogledu nanjo nisem čutil enakega odpora, kot so mi ga vzbujali drugi ljudje-živali, ki sem jih imel priložnost srečati. »Ti,« je rekel, »v čolnu.« Torej je bil vendarle človek – vsaj toliko, kolikor je bil človek Montgomeryjev pomočnik – saj je znal govoriti.

	»Da,« sem odvrnil, »prišel sem v čolnu. Z ladje.«

	»Oh!« je rekel in si me ogledal od glave do pet s svojimi svetlimi, nemirnimi očmi. Pozorno je motril palico, ki sem jo držal, pa ureznine in praske, ki sem jih dobil med trnjem, moja umazana stopala, moje utrujene dlani. Nekaj ga je očitno begalo. Spet je pogledal moje dlani, iztegnil svojo in počasi štel na prste: »Ena, dve, tri, štiri, pet – aha?«

	Sprva nisem razumel, kaj misli. Kasneje sem spoznal, da je imela velika večina teh ljudi-živali iznakažene dlani in da so nekaterim manjkali tudi po trije prsti. Tu pa sem ugibal, da je bila njegova gesta mišljena kot pozdrav, zato sem ponovil za njim. Ob tem se je široko in zadovoljno zarežal. Nato je spet z naglim pogledom ošinil okolico, se premaknil in – izginil. Praprotni listi, za katerimi je stal, so se spet šumeče sklenili.

	Planil sem za njim in bil presenečen, ko sem ga spet ugledal, kako se veselo ziblje s klobčiča ovijalk, ki se je spuščal s krošenj. Visel je na eni roki in mi kazal hrbet.

	»Hej!« sem zaklical.

	Izpustil se je, se v zraku zasukal ter se po pristanku vzravnal pred mano.

	»Poslušaj,« sem mu rekel, »kje bi lahko dobil kaj za jesti?«

	»Jesti!« je vzkliknil. »Jesti človeško hrano.« In se je spet ozrl po nihajočih ovijalkah. »V kočah.«

	»Ampak kje so koče?«

	»Oh!«

	»Nisem še bil tam.«

	Ob tem se je zasukal in hitro odkorakal. Vsi njegovi gibi so bili prav čudno nagli. »Pridi z mano,« je rekel.

	In sem šel, da vidim, kam me bo pripeljala ta dogodivščina. Ugibal sem, da je s kočami mislil kakšno zanikrno prebivališče, kjer je živel on in morda še drugi živalski ljudje. Mogoče se lahko spoprijateljim z njimi, v njih najdem nekaj, kar nas bo povezalo. Takrat še nisem vedel, kako malo je bilo v njih človeške narave.

	Moj opičji prijatelj je stopical ob meni, roke so mu bingljale ob telesu in čeljust je imel porinjeno naprej. Spraševal sem se, česa se spomni o svoji preteklosti. »Kako dolgo si že na tem otoku?« sem ga vprašal.

	»Kako dolgo?« je ponovil. Vprašal sem ga še enkrat in dvignil je tri prste.

	To bitje po pameti ni kaj dosti presegalo navadnega idiota. Poskušal sem razvozlati, kaj je mislil s to kretnjo, in zdelo se mi je, da ga dolgočasim. Postavil sem mu še nekaj vprašanj, on pa je nenadoma zavil vstran in se šel zaganjat v sadeže, ki so viseli z nekega drevesa. Nabral si je za pest majhnih, bodičastih lupin in jih začel žvečiti. Z zadovoljstvom sem zaključil, da se v tej džungli vendarle najde kaj užitnega. Še naprej sem ga spraševal razne stvari, a njegovi blebetavi in kratki odgovori po večini niso imeli nobene zveze z vprašanji. Na trenutke je zvenel kot papagaj.

	Ta izmenjava me je tako zamotila, da sem komaj opazil, kod hodiva. Kmalu sva prišla do ožganih, potemnelih dreves okoli čistine, prekrite z debelo plastjo neke rumeno-bele snovi. Čez njo se je valil oster dim, od katerega so se mi solzile oči. Na najini desni, onkraj skalnate pečine, se je kazala modra črta morja. Pot je nenadoma zavila ostro navzdol v ozko globel, ki so jo z obeh strani obdajali strmo nametani kupi bazaltne lave. Podala sva se mednje.

	Prehod je bil izredno temačen in v ostrem kontrastu s slepečo sončno svetlobo zunaj. Steni sta na obeh straneh postajali čedalje bolj strmi, globel pa je bila vse ožja. Pred očmi so mi migotali zeleni in rdeči madeži. Nato se je moj vodič nenadoma ustavil. »Doma!« je rekel. Stala sva na dnu kotanje in najprej v trdi temi sploh ničesar nisem razločil, le neke čudne zvoke sem slišal. Z levico sem si pomel oči. V nosnice mi je zašel nekakšen neprijeten vonj, ki me je spominjal na smrad slabo očiščene opičje kletke. Malo naprej se je kotanja spet razprla v nizek, s soncem obsijan in pozelenel hribček. Z obeh strani so ga razžarjali ozki snopi sončne svetlobe, ki so se izrisovali na mračno ozadje.





XII.





VARUHI ZAKONOV


	Začutil sem, da se je nekaj dotaknilo moje dlani. Divje sem se zdrznil in ob sebi zagledal medlo rožnato bitje, ki je, o moj bog, še najbolj spominjalo na otroka, ki mu je nekdo odrl kožo. Kreatura je imela s svojim nizkim čelom in počasnimi kretnjami značilnosti lenivca. Pogled nanj mi je istočasno vzbujal razneženost in stud.

	Ko so se mi oči nekoliko privadile na mrak, sem si končno lahko malo natančneje ogledal okolico. Tisto majhno, lenivcu podobno bitje je stalo ob meni in me motrilo, moj vodič pa je nekam izginil. Kot je kazalo, sem stal na dnu vrzeli med dvema visokima stenama iz ohlajene lave. Ob straneh globeli so bili nanizani temačni brlogi, nerodno zgrajeni iz prepletenih klobčičev mahovnjaka, palminih listov in trsja. Vmes se je vila slabe tri metre široka pot, ki so jo na številnih mestih prekinjali kupi razpadajočih sadežev in drugih odpadkov, ki so ves kraj zavijali v neprijetne vonjave.

	Majhno rožnato lenivcu podobno bitje je še naprej mežikalo vame. Potem se je iz vhoda v najbližji brlog pojavil moj opičnjak in me poklical k sebi. Ob tem se je iz enega od drugih brlogov malo naprej izvila prihuljena kreatura, se dvignila na svetlo zelenem ozadju ter me začela opazovati. Za trenutek me je popadla želja, da bi se obrnil in jo popihal naravnost tja, od koder sem prišel, a sem si rekel, da moram to dogodivščino zdaj pripeljati do konca. Močneje sem stisnil svoj količek z žebljem in se za opičnjakom splazil v majhno, zlovešče smrdečo kolibo.

	Vstopil sem v polkrožen prostor, oblikovan kot polovica čebelnjaka. Ob notranjo steno, ki je bila v resnici stena same kotanje, je bilo na kup nametano sadje, med katerim sem opazil tudi nekaj kokosov. Po tleh je ležalo nekaj kosov grobo oblikovanega posodja iz lave in lesa. Ena posodica je stala na preprosti pručki. Ognjišča ni bilo. V najtemnejšem kotu sobe pa je čepela brezoblična temna gmota, ki mi je, ko sem vstopil, zagodrnjala v pozdrav. Opičnjak se je postavil na svetlobo, ki se je iz vhoda sipala v notranjost, in mi ponudil prelomljen kokosov sadež. Vzel sem ga in počepnil v nasprotni kot. Začel sem ga jesti, kolikor mirno sem mogel glede na okoliščine, ki so mi prav zares vzbujale srh. Na vhodu se je pojavil tisti rožnati lenivec in izza njegove rame je vame pokukal še neki drugi par svetlečih se oči na sivkastem obrazu.

	»Hej!« je rekla skrivnostna gmota nasproti mene. »Človek je.«

	»Človek je,« je zdrdral moj vodič, »človek, človek, pet-človek kot jaz.«

	»Tiho bodi!« je rekel glas iz teme in zagodrnjal. Nato je zavladala tišina, ki jo je motilo le moje prežvekovanje kokosa.

	Strmel sem v temo, a nisem razločil ničesar.

	»Človek je,« je ponovil glas. »Je prišel živet z nami?«

	Zvenel je grobo in nekako žvižgajoče. Že to me je nekoliko vrglo iz tira, še bolj pa me je zmedlo dejstvo, da je govoril s presenetljivo dobrim angleškim naglasom.

	Opičnjak me je pogledal, kot da od mene nekaj pričakuje. Sklepal sem, da čaka na moj odgovor.

	»Prišel je živet z vami,« sem rekel.

	»Človek je. Mora se naučiti Zakona.«

	Zdaj sem končno malo bolje razločil obrise sključene postave, ki se mi je kazala kot črn madež na temnem ozadju. Potem sem opazil, da sta se na vhodu v kolibo pojavili še dve glavi. Še tesneje sem se oprijel svoje palice.

	Reč v temi je ponovila nekoliko glasneje: »Izreci besede.« Zadnjega stavka nisem razumel. »Ne hodi po vseh štirih, to je Zakon,« je rekla reč v pojočem tonu.

	Bil sem zbegan.

	»Izreci besede,« je kot v odmev ponovil opičnjak in za njim še ostale postave na vhodu. V njihovih glasovih sem zaznal prikrito grožnjo.

	Spoznal sem, da želijo, naj ponovim to bedasto izjavo, in tako smo začeli z najbolj noro ceremonijo, kar si jih lahko zamislite. Glas v temi je vrstico za vrstico začel recitirati svoje nore litanije, jaz in ostali pa smo ponavljali za njim. Pri tem so se nenaravno majali sem in tja ter se udarjali po kolenih. Sledil sem njihovemu zgledu. Počutil sem se, kot da sem že mrtev in v onostranstvu. Temna koliba in te groteskne, nejasne postave, le tu in tam osvetljene pod sončnimi snopi, ki so pronicali v notranjost. Zibajo se v usklajenem ritmu ter prepevajo:

	»Ne hodi po vseh štirih, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?«

	»Ne srkaj vode, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?«

	»Ne jej rib ne mesa, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?«

	»Ne praskaj lubja z dreves, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?«

	»Ne tekaj za drugimi ljudmi, to je Zakon. Ali nismo Lju-dje?«

	In tako naprej od prepovedi naštetih norosti do prepovedi najbolj zmešanih, najbolj nemogočih in najnespodobnejših dejanj, kar si jih je bilo mogoče zamisliti. Obred nas je porinil v nekakšno ritmično vročico, blebetali smo in se zibali vse hitreje in hitreje ter ponavljali ta osupljivi Zakon. Na površju me je njihovo vročično divjaštvo prevzelo, v moji notranjosti pa sta se ruvala posmeh in prezir. Ko smo prišli na konec dolgega seznama prepovedi, se je napev spremenil.

	»Njegova je Hiša bolečine.«

	»Njegova je roka, ki ustvari.«

	»Njegova je roka, ki rani.«

	»Njegova je roka, ki pozdravi.«

	In tako naprej in naprej, skozi dolg niz meni skrajno nerazumljivih nesmislov o Njem – kdorkoli je že to bil. Če ne bi bilo tako neverjetno, da niti v sanjah ne bi bilo mogoče doživeti kaj takega, bi si zagotovo mislil, da sanjam!

	»Njegov je blisk strele,« smo peli. »Njegovo je globoko slano morje.«

	V misli se mi je prikradlo gnusno ugibanje, ali ni Moreau, potem ko je te ljudi spremenil v živali, v njihove mo-žgane nekako vcepil čaščenje svoje podobe. Kljub temu sem nadaljeval s petjem, saj sem se še predobro zavedal ostrih zob in velikih krempljev v svoji neposredni bližini.

	»Njegove so zvezde na nebu.«

	Naposled se je pesem končala. Obraz opičnjaka se je svetil v potu in ker so se moje oči vmes privadile na mrak, sem zdaj malo bolje razločil tudi postavo, ki je čepela v kotu in vodila ta obred. Bil je enako velik kot navaden človek, a poraščen z dolgo sivo dlako, zaradi katere me je spominjal na škotskega terierja. Kaj neki je bil? Kaj so bili pravzaprav vsi? Predstavljajte si, da ste obkroženi z najbolj groznimi pokvekami in manijaki, kar si jih lahko zamislite, in dobili boste približno sliko mojega položaja sredi teh grotesknih karikatur človeštva.

	»On je pet-človek, pet-človek, pet-človek kot jaz,« je rekel opičnjak.

	Dlani sem dvignil pred sebe. Siva kreatura v kotu se je nagnila naprej.

	»Ne hodi po vseh štirih, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?« je rekla.

	Segla je naprej s čudno skrivenčenim krempljem in me prijela za prste. Njena dlan me je spominjala na srnjakov parkelj, ki je mutiral v kremplje. Zadržal sem krik presenečenja in bolečine. Iztegnila je obraz proti meni in si ogledovala moje nohte. Pri tem je nanjo padla svetloba iz vhoda in obšel me je drget, saj sem videl nekaj, kar ni moglo pripadati ne človeku ne zveri, imelo je sive lase in tri temne črte na mestih, kjer bi morali biti oči in usta.

	»Majhne nohte ima,« je zamrmrala grozljiva kreatura v svojo kosmato brado. »Dobro je.«

	Odrinila mi je dlan in nagonsko sem zgrabil za svojo palico.

	»Jej koreninice in zeli, to je Njegova volja,« je rekel opičnjak.

	»Jaz sem Varuh Zakona,« je nadaljevala siva postava. »Sem pride vsak, ki je nov, da ga naučim. Sedim v temi in izrekam Zakon.«

	»Tako je,« je rekla ena od zveri na vhodu.

	»Grozna je kazen za tiste, ki prekršijo Zakon. Nihče ne uide.«

	»Nihče ne uide,« so ponovili ljudje-zveri in se spogledali med sabo.

	»Nihče, nihče,« je rekel opičnjak, »nihče ne uide. Poslušaj! Enkrat sem naredil nekaj, nekaj, kar je bilo narobe. Blebetal sem, blebetal, namesto da bi govoril. Nihče ni razumel. Zdaj sem ožgan, ožigosan na roki. On je velik. On je dober!«

	»Nihče ne uide,« je rekla siva kreatura v kotu.

	»Nihče ne uide,« so ponovili ljudje-zveri, sumničavo ozirajoč se okoli sebe.

	»Vsak ima kakšno slabo željo,« je rekel sivi Varuh Zakona. »Kaj si želiš ti, tega ne vemo. Izvedeli bomo. Eni hočejo loviti stvari, ki se premikajo, zalezovati, čakati in naskakovati. Ubijati, gristi, ugrizniti globoko in močno, piti kri. To ni prav. 'Ne preganjaj ljudi, to je Zakon. Ali nismo Ljudje? Ne jej mesa ne rib, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?'«

	»Nihče ne uide,« je rekel pegast orjak, ki je stal na vhodu.

	»Želeti si je slabo,« je naprej lajnal sivi Varuh Zakona. »Eni si želijo trgati in grizljati korenine, riti po zemlji. To je slabo.«

	»Nihče ne uide,« je ponovil zbor.

	»Drugi brusijo kremplje na lubju in kopljejo za mrtvimi v grobovih. Tretji trkajo s čeli, pretepajo se z nogami, ranijo s kremplji. Četrti ugriznejo iznenada, peti se valjajo v umazaniji.«

	»Nihče ne uide,« je reklo malo rožnato lenivsko bitje.

	»Kazen je hitra in zanesljiva. Zato nauči se Zakona. Izreci besede.«

	In je spet zapadel v svoje čudne litanije, jaz in zbor teh kreatur pa smo začeli prepevati in se zibati. V glavi se mi je že vrtelo od blebetanja, pa tudi od smrada, ki je napolnjeval kolibo. Vendar sem vztrajal v upanju, da se morda iz tega kmalu kaj izcimi.

	»Ne hodi po vseh štirih, to je Zakon. Ali nismo Ljudje?«

	Povzročali smo toliko hrupa, da nisem zaznal direndaja pred kolibo, dokler se ni neki človek-zver, mislim, da je bil prav eden od prašičjih mož, ki sem jih videl oni dan, prerinil mimo rožnatega lenivca in nekaj razburjeno zaklical. Nisem ga razumel, a nenadoma je bil vhod izpraznjen. Tudi moj opičnjak je pohitel ven in za njim stvor, ki je čepel v kotu (razločil sem le nerodno veliko gmoto srebrnkaste dlake). Ostal sem sam in še preden mi je uspelo doseči vhod, sem zaslišal lajež hrta.

	Trepetajoč sem zlezel iz kolibe s svojim ubogim orožjem v roki. Prav pred sabo sem zagledal zgrbljene hrbte dvajseterice ljudi-zveri z iznakaženimi glavami in privzdignjenimi rameni. Razburjeno so nekaj gestikulirali. Tudi iz okoliških brlogov so zvedavo moleli pol človeški, pol živalski obrazi. Pogledal sem v smer, kamor so bili obrnjeni, in izpod dreves na koncu te preklete doline zagledal, da se nam bliža temna postava z groznim belim obrazom – Moreau. Na povodcu je držal poskakujočega hrta, tesno za petami pa mu je sledil Montgomery, oborožen z revolverjem.

	Za trenutek sem od groze zmrznil na mestu. Nato sem se zasukal in videl, da mi pot zapira neki orjak z velikim sivim obrazom in majhnimi očmi. Ozrl sem se okoli sebe in na desni, kakih šest metrov stran, ugledal ozko odprtino v skalnati steni, skozi katero je sipal žarek svetlobe.

	»Stoj!« je zaklical Moreau, ko sem se pognal proti njej. »Primite ga!«

	Eden za drugim so se obrazi obrnili vame. Na srečo so bili njihovi zverinski umi počasni in uspel sem se z ramo zagnati v nerodno pošast, ki se je še vedno trudila razumeti, kaj točno je Moreau mislil s tem vzklikom. Zletela je v svojega soseda in me, hvala bogu, prepozno poskusila zgrabiti. Mali rožnati lenivec se je zagnal vame, jaz pa sem ga usekal s palico in mu z žebljem razparal obraz. Naslednji trenutek sem že tekel navzgor po strmi potki, ki je vodila iz soteske. Za sabo sem slišal tuljenje in krike: »Ujemite ga!« »Primite ga!« V odprtino se je zagnala velika kreatura sivega obraza in se skušala preriniti med steni. »Daj, daj!« so tulili. Skobacal sem se po ozki razpoki in se izmotal na vrh žveplene pečine, ki se je dvigala na zahodni strani vasice.

	Imel sem srečo, da je bil prehod tako ozek in strm, kajti to je moralo moje zasledovalce precej upočasniti. Zapodil sem se čez greben in navzdol po strmem bregu, skozi razpršen nasad drevja. Prišel sem do ravnice, na robu porasle z visokim trsjem, skozi katerega sem se prerinil v temno, gosto podrast, ki je mokro cmokala pod nogami. Prvi zasledovalci so se pojavili iz kotanje ravno v trenutku, ko sem izginil med trsjem. Nekaj minut sem nadaljeval skozi šotasto podrast, za mano ter okoli mene pa so se kmalu začeli razlegati grozeči kriki. Iz smeri, od koder sem prišel, sem slišal glasno prerivanje množice ljudi-zveri, ki so še vedno drli iz soteske. Lomastili so skozi trsje in lomili vejevje, nekatere kreature pa so tulile kot zveri, ki gonijo plen. Na levi je lajal hrt in tudi klici Moreauja ter Montgomeryja so prihajali s te strani. Ostro sem zavil na desno in zdelo se mi je, da slišim Montgomeryja, kako se dere, da mi gre zdaj za glavo.

	Prišel sem do dela ravnice, kjer se mi je gosto in mokro vdiralo pod nogami, a sem bil tako obupan, da sem rinil in bredel naprej, do kolen v blatu. Končno sem odkril pot, ki se je vila med visokim trsjem, hrup mojih zasledovalcev pa je šel mimo mene na levi. Pred mojim prodiranjem se je v nekem trenutku razbežalo troje majhnih rožnatih živali, približno tako velikih kot mačke. Pot me je vodila gor po hribu, čez čistino, zopet prekrito s plastjo neke bele snovi, ter nato navzdol v še en nasad trsja. Nato je nenadoma zavila in stekla vzporedno po robu strmega jarka, ki se je pred mano pojavil skoraj brez svarila, nekako tako kot jarek za zamejevanje živali v kakem angleškem parku. Ker sem še vedno tekel na vrat na nos, sem ga opazil šele v trenutku, ko sem z glavo naprej že letel vanj.

	Napol sem se ujel na roke, a vseeno z glavo udaril ob tla in tako obležal, sredi trnja, z okrvavljenim obrazom in razparanim ušesom. Dvignil sem se in videl, da ležim na dnu kamnitega jarka, poraslega s trnovimi ovijalkami in zavitega v meglice, puhteče iz ozkega potočka, ki je tekel po sredini. Ta megla sredi belega dneva me je nekoliko presenetila, a nisem imel časa, da bi se kaj dosti ukvarjal z njo. Krenil sem na desno, po potoku navzdol, v upanju, da me bo pripeljal do morja, kjer se bom lahko utopil. Šele kasneje pa sem ugotovil, da sem med padcem izgubil svojo ožebljeno palico.

	Jarek se je kmalu tako zožal, da sem zamišljen stopil z eno nogo v potok, pa hitro skočil spet nazaj na breg, kajti voda je bila skoraj vrela. Poleg tega sem opazil, da potoček kar brbota od žveplenih mehurčkov. Skoraj takoj zatem je jarek zavil in odprl se mi je pogled na modro obzorje. Pod njim se je svetleče lesketalo od sonca ožarjeno morje. V njem sem videl lastno smrt, a po žilah, pa tudi po obrazu mi je tekla od naporov bučeča, vroča kri, zaradi česar sem bil živ kot še nikoli. Bil sem tudi nemalo ponosen na dejstvo, da sem uspel ukaniti svoje zasledovalce. V takem stanju se preprosto nisem mogel iti utopit, vsaj ne še zdaj. Ozrl sem se nazaj v smer, od koder sem prišel.

	Pozorno sem prisluhnil. Razen brenčanja mrčesa in cvrčanja nekih majhnih žužkov, ki so lazili med trnjem, je vladala čista tišina. Potem pa, nekje daleč stran – pasji lajež, človeški in živalski glasovi ter pokanje biča. Glasovi so se malce približali, pa spet oddaljili in nato povsem potihnili. Zaenkrat se je zdelo, da je bilo pregona konec. A zdaj sem vedel, da mi pri ljudeh-zvereh ni več iskati rešitve.





XIII.





POGAJANJA


	Spet sem se obrnil in zakoračil proti morju. Vroči potoček se je kmalu iztekel v položno, s trsjem poraslo peščeno plažo, po kateri so se sprehajali raki in raznorazni členonožci. Stopil sem čisto do roba morja in šele tam začutil, da sem končno varen. Obrnil sem se, oprl roke v boke in se zastrmel v gosto zelenje, ki ga je prekinjal le žvepleni potoček s svojimi meglicami. A kot sem že zapisal, bil sem preveč vznemirjen in obenem preveč obupan, da bi bil pripravljen umreti (prisežem, da je bilo res tako, čeprav mi marsikdo, ki ni nikoli izkusil resnične nevarnosti, ne bo verjel).

	Potem se mi je posvetilo, da imam vendarle na voljo še eno upanje. Medtem ko me Moreau, Montgomery in njuna zverinska drhal še naprej lovijo po otoku, bi se sam lahko odpravil okrog njih, po plaži, vse do ograde. Tam bi lahko našel primeren kamen, ki jih je bilo v zidu na pretek, z njim razbil ključavnico na stranskih vratih ter si poiskal kak nož, pištolo ali karkoli drugega, s čimer bi se jim lahko postavil po robu, ko se vrnejo! V vsakem primeru bi bilo vredno vsaj poskusiti.

	In tako sem se odpravil ob morju proti zahodu. Zahajajoče sonce mi je svetilo naravnost v oči. S Pacifika je v nežnih valovih prihajala rahla plima. Kmalu je obala zavila proti jugu in sonce sem imel zdaj na svoji desni. Nato pa sem nenadoma daleč pred sabo zagledal najprej eno in nato še več postav, kako stopajo iz zelenja na pesek. Moreau, njegov pes, Montgomery in še dva druga. Ustavil sem se.

	Ko so me opazili, so začeli mahati in se mi bližati. Stal sem na mestu in jih opazoval. Dva človeka-zveri sta pritekla in mi odrezala pot proti notranjosti otoka. Tudi Montgomery je tekel, naravnost proti meni, Moreau in pes pa sta mu sledila nekoliko počasneje.

	Končno sem se iztrgal iz otopelosti, se zasukal proti morju in zagazil naravnost v vodo, ki je bila sprva zelo plitva. Kakih trideset metrov sem moral prehoditi, preden mi je segla do pasu. Pod nogami sem videl švigati roje priobalnih morskih živalic.

	»Kaj počnete, človek?« je zaklical Montgomery.

	Obrnil sem se, do pasu v vodi, in strmel v njih. Montgomery je zadihan stal tik ob morju. V obraz je bil zaripel od teka, veter mu je mršil dolge pšenične lase in povešena spodnja ustnica je razkrivala nepravilno vrsto zob. Moreau se mu je ravno bližal, njegov obraz je bil še vedno bled in strog, pes na njegovem povodcu pa je lajal name. Oba sta bila opremljena s težkim bičem. Malo višje na plaži sta stala človeka-zveri.

	»Kaj počnem? Utopil se bom,« sem rekel.

	Montgomery in Moreau sta se spogledala. »Zakaj?« je vprašal slednji.

	»Ker raje umrem, kot da bi se vam pustil mučiti.«

	»Sem ti rekel,« se je Montgomery obrnil proti Moreauju, ta pa mu je nekaj odvrnil, preveč tiho, da bi razumel.

	»Zakaj mislite, da vas bom mučil?« me je vprašal Moreau.

	»Zaradi vsega, kar sem videl,« sem odvrnil. »In zaradi tistih – tam.«

	»Nehajte!« Moreau je dvignil roko.

	»Pa ne bom,« sem rekel. »Bila sta človeka. In kaj sta zdaj? Jaz vsaj ne bom kot onadva.«

	Pogledal sem mimo svojih sogovornikov. Tam sta stala M'ling, Montgomeryjev pomočnik, in eden od v belo zavitih ljudi-zveri s splava. Še dlje, v senci dreves, sem videl svojega malega opičnjaka in za njim še nekaj slabo razločnih postav.

	»Kdo so ta bitja?« sem pokazal na njih in začel govoriti glasneje, da bi me lahko slišali tudi oni. »Bili so ljudje, ljudje kot vidva! Okužila sta jih z nečim živalskim. Zasužnjila sta jih, zdaj pa se jih bojita.«

	»Vi, ki poslušate!« sem zakričal. S prstom sem pokazal na Moreauja in nagovoril ljudi-zveri. »Vi, ki poslušate! Mar ne vidite, da se vas ta človeka še vedno bojita, trepetata pred vami? Zakaj, potemtakem, se vi bojite njiju? Vas je mnogo –«

	»Za božjo voljo,« je zaklical Montgomery, »nehajte, Prendick!«

	»Prendick!« je zakričal tudi Moreau.

	Skupaj sta se zadrla, kot bi me hotela preglasiti, in za njima so se strmeči obrazi ljudi-zveri vprašujoče povesili. Iznakažene roke so jim visele s sključenih ram. Zdelo se mi je, da poskušajo razumeti, kaj sem jim rekel, da se poskušajo spomniti vsaj nečesa iz svoje človeške preteklosti.

	Še naprej sem kričal. Ne spomnim se natančno, kaj. Da bi lahko umorili Moreauja in Montgomeryja, da se jim ni treba bati teh dveh! V njihova srca sem odložil grozljivo breme. Videl sem zelenookega moža v temnih cunjah, ki me je sprejel na večer mojega prihoda, kako je stopil izpod dreves, in druge, ki so mu sledili, kot da bi me želeli bolje slišati. Naposled mi je zmanjkalo sape in utihnil sem.

	»Poslušajte me samo za trenutek,« je mirno rekel Moreau. »Potem pa nadaljujte, kakor želite.«

	»No?« Nestrpno sem ga pogledal.

	Odkašljal se je, malo pomislil in potem zaklical: »Latinščina, Prendick! Slaba, osnovnošolska latinščina, ampak poskušajte jo razumeti. Hi non sunt homines; sunt animalia qui nos habemus – viviseciral sem jih. Počlovečil. Razložil vam bom, samo pridite na kopno.«

	Zasmejal sem se. »Lepa štorija. Govorijo. Gradijo hiše. Nekoč so bili ljudje. Iz vode se mi pa ne mudi.«

	»Takoj za vami je precej globlje. In vse polno je morskih psov.«

	»To mi povsem odgovarja,« sem rekel. »Naglo in učinkovito. Zdaj, zdaj.«

	»Počakajte malo.« Iz žepa je potegnil neki predmet, ki je poblisnil na soncu, in ga odvrgel predse. »Nabit revolver,« je pojasnil. »Tudi Montgomery se bo znebil svojega. Oba bova stopila gor po plaži, dokler se ne boste počutili varnega. Potem pa pridite ven in ju poberite.«

	»Ne bom! Vem, da imata še enega.«

	»Hočem, da še enkrat premislite, Prendick. Prvič, nikoli vas nisem prosil, da pridete na ta otok. Če bi vivisecirali ljudi, potem bi sem tovorili ljudi, ne pa živali. Drugič, sinoči sva vas uspavala in če bi vam res hotela kaj žalega, bi to že naredila. In tretjič, zdaj ko ste se malo pomirili, se vprašajte, ali se vam Montgomery res zdi sposoben česa takega, kar mu pripisujete? Sledila sva vam za vaše lastno dobro, kajti na otoku je vse polno nevarnosti. In konec koncev, le zakaj bi vas ustrelila, če pa ste se ravnokar ponudili, da se boste utopili?«

	»Zakaj torej sta svoje ... ljudi naščuvala name, dokler sem bil v kolibi?«

	»Ocenila sva, da vas bova zagotovo ujela in tako rešila pred nevarnostjo. Kasneje pa sva jih namenoma speljala stran. Za vaše dobro.«

	Namuznil sem se. Zvenelo je skoraj verjetno. Potem sem se spomnil še nečesa. »Ampak v ogradi sem videl ...«

	»Videli ste pumo.«

	»Poslušajte, Prendick,« se je vmešal Montgomery. »Res ste nespametni! Pridite iz vode, vzemite revolverja, potem pa se pogovorimo. Nič na slabšem ne boste, kot ste zdaj.«

	Priznam, da Moreauju ne takrat ne kadarkoli kasneje nisem zaupal; vzbujal mi je nelagodje, za Montgomeryja pa sem vedno čutil, da ga lahko vsaj razumem.

	»Odmaknita se stran,« sem rekel in po premisleku dodal: »In roke držita kvišku.«

	»Tega ne moreva,« je odvrnil Montgomery in pomignil čez ramo. »Nedostojanstveno.«

	»Potem pa pojdita do dreves. Roke gor ali dol.«

	»Prekleta ceremonija je to,« se je pridušal Montgomery.

	Oba sta se obrnila proti šestim ali sedmim grotesknim prikaznim, ki so stale tam na soncu in metale sence na tla. Bile so očitno iz mesa in krvi, čisto prave, a vseeno tako neresnične. Montgomery je zamahnil z bičem proti njim in razbežale so se med drevesa. Ko se mi je zdelo, da sta se dovolj oddaljila, sem prebredel plitvino in pobral revolverja. Natančno sem ju pregledal in za vsak slučaj z enim ustrelil v zaobljen kos strjene lave, ki je ležal na plaži. Z zadovoljstvom sem ugotovil, da se je kamen raztreščil, drobci svinca pa so se zarili v okoliški pesek. A vseeno sem še okleval.

	»Bom tvegal,« sem naposled sklenil. Z revolverjem v vsaki roki sem stopil proti njima.

	»Tako je že bolje,« je stoično rekel Moreau. »Vaša bujna domišljija me je stala dobršnega dela dneva.« In oba z Montgomeryjem sta se s kančkom prezira, ob katerem sem se počutil ponižanega, obrnila in začela molče hoditi pred mano.

	Gruča ljudi-zveri je negotovo stala pod drevesi. Šel sem mimo njih in se trudil biti karseda miren. Eden od njih nam je začel slediti, a se je hitro premislil, ko je Montgomery z bičem usekal proti njemu. Ostali so tiho stali in nas opazovali. Morda so nekoč res bili živali. Vendar pa še nikoli nisem videl živali, ki poskuša razmišljati.





XIV.





DR. MOREAU POJASNI NEKAJ REČI


	»In zdaj, Prendick, vam bom razložil,« je rekel dr. Moreau, ko sva povečerjala in nekaj malega popila. »Reči moram, da ste najbolj avtokratski gost, kar sem jih kadarkoli sprejel. Opozarjam vas, da je bilo to zadnjič, ko sem ustregel vašim zahtevam. Naslednjič, ko me boste izsiljevali s samomorom, ne bom mignil s prstom. Četudi bo to pomenilo nevšečnosti zame.«

	Sedel je v mojem ležalniku, z napol pokajeno cigaro med belimi, vitkimi prsti. Viseča luč je ožarjala njegove bele lase in bil je zazrt v košček zvezdnatega neba, ki se ga je videlo skozi majhno okence.

	Sam sem sedel, kolikor se je le dalo stran od njega, z mizico vmes in revolverji pri roki. Montgomeryja ni bilo zraven. Nisem želel biti sam z obema v tako majhni sobici.

	»Ali torej sprejmete, da je viviseciran človek, za kar ste ga imeli, konec koncev le puma?« me je vprašal. Malo prej me je pripravil k temu, da grem z njim v notranji prostor pogledat to grozoto in se prepričat o njeni nečloveškosti.

	»Je puma,« sem priznal, »živa, a tako razrezana in pohabljena, da si nikoli več v življenju ne želim videti niti koščka živega mesa. Od vseh zločesti ...«

	»Pustite zdaj to,« me je prekinil. »Prihranite mi svoje otroške strahove. Montgomery je bil točno tak kot vi. Priznali ste, da gre za pumo. Zdaj pa mi dovolite, da vam priredim kratko predavanje o fiziologiji.«

	In tako mi je začel razlagati sprva v skrajno zdolgočasenem tonu in potem, ko je spregovoril o svojih dosežkih, čedalje bolj živo. Njegov slog je bil preprost in prepričljiv, vsake toliko pa ga je začinil še s kančkom sarkazma. Kmalu sem spoznal, da me postaja sram zaradi načina, kako sem se do njega obnašal. Spake, ki sem jih videl, nikoli niso bile ljudje. Šlo je za živali, spremenjene v ljudi – za zmagoslavje vivisekcije.

	»Pozabljate, kaj vse zmore izurjen vivisektor narediti iz živih reči,« je rekel Moreau. »Kar se mene tiče, me preseneča, da tega, kar sem tu dosegel, ni že prej nihče poskusil. Do skromnih napredkov je seveda prihajalo – amputacije, krajšanje jezika, izrezovanje. Menda ste že slišali, da je moč z operacijo odpraviti, pa tudi povzročiti škiljenje? Dalje, z ekscizijo lahko sprožimo celo vrsto sekundarnih sprememb: pigmentnih, karakternih, sprememb v izločanju maščobnih tkiv. Zagotovo veste za vse to?«

	»Seveda,« sem rekel. »Ampak te vaše neživljenjske kreature ...«

	»Počakajte še malo,« me je prekinil s kretnjo roke. »Komaj sem začel. To so trivialni primeri. Z operacijskimi posegi je mogoče doseči še vse kaj drugega. Lahko ustvarjamo, lahko odstranjujemo in lahko spreminjamo. Morda ste že slišali za dokaj običajno operacijo, ki se je poslužujejo v primerih, ko je oseba izgubila nos. Tedaj se s čela izreže kožo, zaviha navzdol čez nos in pusti v tem položaju, da se zaceli. Gre torej za transplantacijo nekega dela na novo mesto na istem telesu. Možno pa je tudi presaditi sveže pridobljeno tkivo iz kake druge živali – na primer zobovja. Presajanje kožnega in kostnega tkiva je lahko koristno za proces celjenja: kirurg na rano prenese koščke kože, ki smo jo izrezali drugi živali, ali pa delčke kosti iz primerka, ki smo ga tik pred tem ubili. Tudi delo Johna Hunterja je fascinantno – uspešno je presadil zadnji prst s petelinove noge na vrat. Ali pa tiste nosorožje podgane alžirskih zuavov z izrastkom na nosu, ki se je zarasel iz tkiva, presajenega z repa navadne podgane. »

	»Umetne pošasti!« sem vzkliknil. »Torej mi hočete reči ...«

	»Da. Bitja, ki ste jih videli, so živali, prenarejene v nove oblike. Temu, torej raziskovanju gnetljivosti živih organizmov, sem posvetil vse svoje življenje. Leta in leta sem študiral in sam na tem znanstvenem področju oral ledino. Vidim, da ste zgroženi, a v resnici vam nisem povedal nič novega. Vse to bi bilo mogoče v praktični anatomiji uresničiti že pred leti, vendar se nihče ni drznil spuščati v takšne podvige. Pa ne gre le za spreminjanje videza živali. Tudi v fiziologiji, v kemičnem ritmu živali lahko povzročimo trajne spremembe. Primer tega, ki ga nedvomno poznate, so denimo cepljenje in drugi postopki inokulacije z živo ali mrtvo snovjo. Podoben postopek je transfuzija krvi – področje, na katerem sem sam začel svojo znanstveno pot. Vse to so splošno znani postopki. Manj znano in verjetno precej obsežnejše delo pa so opravili že določeni kirurgi v srednjem veku, ki so ljudi spreminjali v škrate in iz beračev ustvarjali pokveke, da bi jih razkazovali na sejmih. Ostanke njihove umetnosti vidimo še danes, v nastopih raznih šarlatanov ter kontorcionistov. O njih pripoveduje tudi Victor Hugo v svojem delu L'Homme qui Rit. Morda vam zdaj postaja jasno, kam merim. Vidite, povsem mogoče je presaditi tkivo z enega mesta na drugega na isti živali, ali pa z ene živali na drugo. Mogoče je vplivati na kemične procese v njenem telesu in na to, kako se bo razvijalo, prilagajati artikulacijo njenih okončin in, dobesedno, spreminjati njen najgloblji smisel.«

	»Vsemu temu navkljub pa ta tako plodovita veja znanosti nikoli ni bila deležna sistematičnega razvoja, dokler si te naloge nisem naložil sam! Tu in tam je sicer prihajalo do naključnih odkritij, povečini po zaslugi ponesrečenih operacij; ali pa so bili za njih odgovorni tirani, kriminalci, rejci psov in konjev – slabo izobraženi nerodneži vseh vrst skratka, ki so zasledovali svoje neznanstvene cilje. Jaz sem bil prvi, ki se je tega področja lotil oborožen z aseptično kirurgijo ter čistokrvnim znanstvenim pristopom do preučevanja zakonov naravnega razvoja. A vseeno sem skoraj prepričan, da so te stvari počeli že prej, le da so jih prikrivali. Poglejte, denimo, zgolj kreature, kot so siamski dvojčki. Ali pa pomislite na to, kaj vse so počeli žrtvam inkvizicije. Ni dvoma, da je bila obrt mučenja tedaj primarno razumljena kot umetnost, a nekateri med tistimi, ki so jo izvajali, so v sebi morali imeti vsaj nekaj znanstvene radovednosti.«

	»Ampak,« sem vskočil, »te stvari – te živali govorijo!«

	Pritrdil mi je in začel pojasnjevati, zakaj se potenciali vivsekcije ne končajo nujno pri golih fizičnih spremembah. Prašiča je mogoče izšolati, kajti mentalne strukture so v resnici še manj trdne od telesnih. Razvijajoča se znanstvena veja hipnoze nam obljublja, da bo nekoč možno stare, prirojene nagone nadomeščati z zunanjimi sugestijami, ki bodo zmožne iztrebiti naše najtrdneje usidrane vzorce. Marsikaj od tistega, kar poznamo pod imenom moralna vzgoja, denimo, naj bi bilo po Moreaujevo vzorčen primer takšnega umetnega spreminjanja in izkrivljanja nagonov. Bojevitost se z vztrajnim urjenjem prelevi v nesebično samopožrtvovalnost, zatrta spolnost v religiozno čustvo. Največja razlika med človekom in opico, je nadaljeval, je v glasilkah – natančneje, v nezmožnosti oblikovanja delikatnih zvočnih simbolov, ki naj bi v sebi nosili misli. V tem se nisem strinjal z njim, a se on v precej nevljudni maniri sploh ni zmenil za moj pomislek. Ponovil je, da je stvar pač taka in nadaljeval s popisom svojega dela.

	Vprašal sem ga, zakaj si je za model izbral človeško formo. Takrat se mi je zdelo, in še zdaj se mi, da je bilo v tej izbiri nekaj čudno izprijenega.

	Priznal mi je, da je do tega prišel po naključju. »Prav tako bi lahko ovce spreminjal v lame ali lame v ovce. A verjetno je res, da je v človeški formi nekaj, kar nagovarja čut za umetnost bolj kot katerakoli druga živalska oblika. Pa vendar se nisem omejil zgolj na izgradnjo človeka. Enkrat ali dvakrat ...« Umolknil je in bil dolgo časa tiho. »Oh, ta leta! Kako bežijo! In zdaj sem tu zapravil ves dan, da sem vam rešil življenje, in še celo uro, da se zagovarjam pred vami!«

	»Ampak,« sem rekel, »še vedno ne razumem. S čim la-hko upravičite zadajanje tolikšnih bolečin? Edina stvar, ki bi v mojih očeh upravičila vivisekcijo, je praktična vrednost za ...«

	»Točno tako,« me je prekinil. »Ampak, kot vidite, sem narejen drugače kot vi. Delujeva na različnih ravneh. Vi ste materialist.«

	»Materialist pa že ne!« je bil moj vročekrven odgovor.

	»Z mojega vidika, z mojega vidika. Kajti ločuje naju le vprašanje bolečine. Dokler se vam upira vidno ali slišno trpljenje; dokler vas vodi lastna bolečina, dokler na bolečini temeljijo vaše predstave o grehu – tako dolgo boste, povem vam, žival – z le malo bolj razdelanimi miselnimi procesi, kot so procesi zaznave pri živalih.«

	Ob tem njegovem sofizmu sem le nepotrpežljivo skomignil z rameni.

	»Pa gre za tako majhno stvar! Vsakdo, ki je resnično odprt za vse, kar nam znanost lahko ponudi, mora videti, da gre za majhno podrobnost. Morda je tako, da razen na tem našem majhnem planetu, na tem zrncu kozmičnega prahu, ki nam izgine izpred oči, davno preden dosežemo najbližjo zvezdo, bolečina nikjer drugje sploh ne obstaja. Mi pa ljubosumno branimo svoje zakone – pa mi povejte, koliko sploh je bolečine, celo tu med nami, živimi bitji na Zemlji?«

	Medtem ko je to govoril, je iz žepa potegnil majhen pipec, ga odprl in se zasukal na stolu, tako da sem lahko videl njegovo stegno. Nato je z namernim gibom rezilo porinil v meso in ga spet izvlekel.

	»Brez dvoma,« je rekel, »ste kdaj že videli ta trik. Niti malo ne boli. Ampak kaj nam pove? Zmožnost občutenja bolečine v mišicah ni potrebna, zato je tam ni. Tudi za kožo je skoraj nepotrebna; v stegnu je le tu in tam kakšno mesto, na katerem lahko občutimo bolečino. Smisel bolečine je zgolj to, da nas opozori na nevarnost in nas spodbudi, da se ji ognemo. Ni vsako živo meso sposobno občutenja bolečine, niti vsak živec – celo vsak senzorični živec ne. V signalih optičnega živca, na primer, ni niti sledu o kakšni bolečini. Če ga poškodujete, boste zgolj videli bliske svetlobe, tako kot boste v ušesih slišali šumenje, če vam slušni živec prizadene kakšna bolezen. Nadalje, rastline ne občutijo bolečine in nižje živali tudi ne; prav mogoče je, da morskih zvezd in morskih rakov nikoli nič ne boli. Ko pridemo do ljudi, pa je tako, da inteligentnejši kot postajamo, bolj znamo sami poskrbeti za svojo dobrobit, torej tudi manj potrebujemo spodbude, ki nas odvračajo od nevarnosti. Še nikoli nisem slišal za neuporabno stvar, ki je evolucija slej kot prej ne bi odstranila. Ste vi? In bolečina postaja nepotrebna.«

	»Očitno sem religiozen človek, Prendick, kot mora biti vsak razumen mož. Zdi se mi, da sem morda ugledal delo stvarnika v več stvareh, kot ste ga vi – kajti njegove zakone sem na svoj način preučeval vse življenje, medtem ko ste vi, kakor sem razumel, zbirali metulje. In verjemite mi, ugodje in bolečina nimata nič opraviti z nebesi in peklom. Ugodje in bolečina – pah! Mar je vaša teološka ekstaza kaj drugega kot Mohamedova hurija v temi?2 Pomen, ki ga možje in žene pripisujejo ugodju in bolečini, Prendick, je znamenje zveri na njih – zveri, iz katere izhajajo! Bolečina, bolečina in ugodje bosta za nas obstajala le tako dolgo, dokler bomo tavali v temi.«

	»Vidite, jaz sem zgolj sledil svojim raziskavam, kamorkoli že so me peljale. To je za pravega raziskovalca edini način, ki ga poznam. Postavim vprašanje, zasnujem metodo, ki me pripelje do odgovora, in dobim novo vprašanje. Ali je nekaj mogoče ali ne? Ne morete si zamisliti, kaj to vprašanje pomeni za raziskovalca, kakšna intelektualna strast lahko vzklije iz tega! Ne morete si zamisliti tistega nezemskega, brezbrižnega užitka, ki ga poraja intelektualno hrepenenje. Stvar pred vami ni več žival, sorodno bitje – le problem je! Empatična bolečina – to je danes zame zgolj nekaj, za čimer sem trpel pred davnimi leti. Edino, kar sem si od vselej želel, je odkriti skrajne meje, do katerih lahko zgnetem živo formo.«

	»Ampak,« sem ugovarjal, »ta reč je izrodek ...«

	»Nikoli se nisem zmenil za etičnost tega početja,« je nadaljeval. »Zaradi preučevanja Narave postane človek ravno tako neusmiljen, kot je ona sama. Vztrajal sem, vztrajal in se pri tem ne oziral na nič drugega kot na vprašanje, ki je bilo na dlani. Predmeti mojega preučevanja pa – so se začeli nabirati v tistih kolibah tam doli. Zdaj bo že skoraj enajst let, odkar smo se Montgomery, jaz in šest Kanakov3 izkrcali na tem kraju. Še se spominjam zelenja, tišine in praznega oceana, ki nas obkroža – kot da bi bilo včeraj. Takrat se mi je zdelo, da je ta kraj čakal prav name.«

	»Raztovorili smo opremo in zgradili hišo, Kanaki pa so si postavili kolibe zraven soteske. Takoj sem se začel ukvarjati s tistim, kar sem pripeljal s seboj.

	Vendar je sprva prihajalo do neljubih dogodkov. Začel sem z ovco, ki sem jo moral po dnevu in pol ubiti s skalpelom. Nato sem vzel še eno in jo preoblikoval v skupek bolečine in groze, ki sem ga obvezal in pustil, da se zaceli. Ko sem zaključil z njo, je bila videti skoraj človeška. A vseeno sem bil nezadovoljen. Spominjala se me je in zato se me je na smrt bala; vrh tega ni bila nič pametnejša od običajne ovce. Bolj ko sem jo gledal, bolj nerodno se mi je dozdevalo moje delo, dokler pošasti naposled nisem odrešil trpljenja. Te živali nimajo poguma, prepolne so strahu in bolečine ter nimajo kančka bojevite energije, ki bi jih ponesla skozi muke. Skratka, so zelo slab material za izdelovanje ljudi.«

	»Potem sem vzel gorilo, ki sem jo pripeljal s sabo, in iz nje po dolgih urah natančnega in zahtevnega dela ustvaril svojega prvega človeka. Ves teden sem ga izdeloval, dan in noč. Glavna stvar, ki jo je bilo treba preoblikovati, so bili možgani. Veliko je bilo treba dodati in spremeniti. Ko sem končal, je pred mano v povojih nepremičen ležal prav lep primerek negroidne rase. Šele ko sem bil prepričan, da bo preživel, sem ga zapustil in prišel v to sobo, kjer je čepel Montgomery v prav takem stanju, kot ste vi zdaj. Slišal je krike nečesa, kar je postajalo človek – prav takšne krike, ki so pretresli vas. Na začetku mu nisem razkril čisto vsega. A tudi Kanaki so spoznali, da se nekaj dogaja. Pred mano so trepetali kot šiba na vodi. Montgomeryja sem uspel nekako pomiriti, imela pa sva velike težave s prepričevanjem Kanakov, naj ne pobegnejo. Na koncu so to vseeno storili in tako sva ostala brez ladje. Kasneje sem mnoge dni porabil za šolanje divjaka – vsega skupaj je trajalo tri ali štiri mesece. Naučil sem ga osnov angleškega jezika, štetja in celo branja. S slednjim je imel velike težave, a sem v življenju že srečal idiote, ki so imeli še večje. Mentalno gledano je bil nepopisan list – brez vsakršnega spomina na svojo preteklost. Ko so se mu rane zacelile in ni bil zgolj otrdela, razbolela gmota ter se je bil zmožen celo malo pogovarjati, sem ga peljal ven in ga predstavil Kanakom, češ da je brodolomec.«

	»Sprva so se ga grozno bali in to me je zelo žalilo, kajti jaz sem bil ponosen nanj. A ker se je vedel krotko in jim vzbujal pomilovanje, so ga sčasoma sprejeli medse in prevzeli njegovo nadaljnje vzgajanje. Hitro se je učil, znal je posnemati in se prilagajati. Kmalu si je zgradil kolibo, ki je bila po mojem mnenju celo boljša od njihovih. Med Kanaki je bil neki fant z misijonarsko žilico in ta ga je naučil brati ozirom vsaj prepoznavati črke. Skušal mu je vcepiti tudi nekaj osnovnih idej o morali, a nekatere poteze njegove divje nravi so se izkazale za precej trdovratne.«

	»Po tem uspehu sem si vzel nekaj dni za počitek, med katerim sem resno razmišljal, da bi o vsej zadevi napisal članek, ki bi predramil angleško fiziološko znanost. Nato pa sem nekega dne naletel nanj, kako čepi v drevesni krošnji in se jezi na dva Kanaka, ki sta ga dražila. Zapretil sem mu in mu povedal, da je njegovo obnašanje nevredno človeka in apeliral na njegov občutek za sram. Ko sem se tistega dne vrnil domov, sem bil odločen, da moram svoje delo še izpopolniti, preden ga predstavim vsej Angliji. In izpopolnil sem ga. A iz nekega razloga so te reči nagnjene k temu, da nazadujejo: trdovratno živalsko meso v njih se nezadržno začne razraščati nazaj, dan za dnem. Jaz pa imam še večje načrte. To nameravam premagati. Ta puma ...«

	»Naj raje zaključim zgodbo. Danes so vsi Kanaki mrtvi; eden je med plovbo padel s krova, drugi se je zastrupil z nekim rastlinskim sokom, s katerim si je skušal zdraviti rano na peti. Trije so pobegnili z mojo ladjo – predvidevam in upam, da so se utopili. Zadnji je bil – ubit. Kakorkoli, dobil sem zamenjave za njih. Montgomery je bil na začetku zelo podoben vam, potem pa ...«

	»Kaj se je zgodilo s tistim?« sem vprašal ostro. »S Kanakom, ki je bil ubit?«

	Moreau je okleval. »Potem ko sem naredil že lepo število človeških bitij, sem izdelal neko Stvar ...«

	»Da?«

	»Ubili smo jo.«

	»Ne razumem,« sem rekel. »Ali hočete reči ...«

	»Da, umorila je Kanaka, pa tudi nekaj drugih reči, ki jih je ujela. Nekaj dni smo jo zasledovali. Nikoli je nisem mislil spustiti na prostost, vendar mi je pobegnila. Ni bila dokončana, šlo je le za eksperiment. Bila je brez udov in grozljivega videza. Plazila se je po tleh kot kača in posedovala izredno moč. Bila pa je vsa v bolečinah. Nekaj dni je tavala po otoku, dokler ji končno nismo prišli na sled. Zbežala je pred nami na sever, mi pa smo se razdelili v dve skupini, da bi jo lažje zajeli. Montgomery je vztrajal, da gre z mano. Tisti Kanak je bil oborožen s puško in ko smo našli njegovo truplo, je bila ena od cevi dvakrat prepognjena in malodane pregriznjena na pol. Montgomery je Stvar ustrelil, jaz pa sem se od tistega naprej držal ideala človeške forme – z nekaj majhnimi izjemami.«

	Obmolknil je. Sedela sva v tišini in jaz sem mu zrl v obraz.

	»Torej, vsega skupaj dvajset let – vštevši devet let v Angliji – se že ukvarjam s tem. A še vedno je v vsem, kar naredim, nekaj, kar me vedno znova premaga, nekaj, kar me pusti nezadovoljnega in izzove, da nadaljujem še bolj zagrizeno. Včasih presežem samega sebe, včasih mi to ne uspe; nikoli pa ne izpolnim tistega, o čemer sanjam. Obliko človeka sem obvladal, izdelam jo lahko skoraj brez napora, tako da je prožna in elegantna – ali pa čokata in močna. Težave imam z dlanmi in prsti, to so boleči deli, ki se jim ne drznem predolgo posvečati. Daleč največji izziv pri mojem delu pa je zagotovo delikatno presajanje tkiva in preoblikovanje, ki ga zahteva delo z možgani. Inteligentnost mojih stvaritev je pogosto čudno nizka, z nerazložljivimi vrzelmi in nedelujočimi funkcijami. Potem pa je tu še nekaj, česar se preprosto ne morem dotakniti, saj sploh ne vem, kje leži – in to je sedež čustev. Hrepenenja, nagoni, želje, ti madeži na človeštvu ležijo na dnu nekega skritega vodnjaka, od koder bruhnejo v najbolj nepričakovanem trenutku ter bitje preplavijo bodisi z jezo, sovraštvom ali strahom. Moje stvaritve se vam morda že na prvi pogled zdijo čudne in nenaravne, vendar jaz v njih prepoznavam nezamenljive poteze človeka. A kasneje, ko jih preučujem dlje časa, se ta vtis razblini. Najprej se pojavi ena živalska poteza, potem druga in že jih na površje kipi vse več in več. A tudi to bom obvladal! Vsakič ko v kad žgoče bolečine potopim novo živo bitje, si rečem: Tokrat bom izžgal čisto vso žival – in končno ustvaril svoje racionalno bitje! Konec koncev, kaj je eno desetletje? Človek je nastajal sto tisoč let.« Zatopil se je v svoje mračne misli. »Naposled se bližam svojemu cilju. Ta puma ...« Spet je obmolknil. »A vse se sprevržejo. Komaj dvignem roke od njih, se zver začne vračati in vzpostavljati na novo.« Sledil je dolg trenutek, v katerem sva oba molčala.

	»In potem reči, ki jih naredite, odpeljete v tisto vasico?«

	»Same gredo. Ko začutim, da začne zver prevladovati, jih pošljem od sebe in tako slej kot prej pristanejo tam. Vse jih je groza te hiše in groza jih je mene. Tam se odvija neke vrste travestija človeštva. Montgomery bdi nad njimi in po svoje usmerja njihove zadeve. Bilo bi ga sram priznati, a zdi se mi, da ima nekatere od zveri kar rad. To je njegova stvar. Mene navdajajo zgolj z občutkom poraza. Ne zanimajo me več. Kolikor vem, sledijo zapovedim, ki jih je začrtal tisti misijonarski Kanak. Njihova življenja so karikatura racionalnega obstoja. Spoštujejo nekaj, čemur rečejo Zakon in prirejajo nekakšne pevske obrede. Gradijo kolibe, nabirajo sadeže in razna zelišča – celo poročajo se med sabo. A jaz vidim skozi vse to, naravnost v njihove duše, in tam ni ničesar, razen živali, ki bo propadla, jeze in poželenja po življenju in zadovoljevanju nagonov. A hkrati so nedoumljive in kompleksne, kot vse žive stvari. Neko pokončno hotenje je v njih, neka nečimrnost, prazna spolna emocija in slepa radovednost. Vse to mi je zgolj v sramoto. Vsaj glede pume imam nekaj upanja. Trdo sem se posvetil njenim možganom ...«

	»In zdaj,« je rekel po dolgem premoru, med katerim sva bila zatopljena vsak v svoje misli. Dvignil se je s stola. »Kaj si mislite? Ali vam še vzbujam grozo?«

	Pogledal sem ga. Videl sem le moža z mirnimi očmi, belim obrazom in belimi lasmi. Izvzemši njegovo neobičajno mirnost bi ga lahko spričo lepega in veličastnega telesa ter spokojnega obraza zamenjal za kateregakoli drugega starega gentlemana. Potem pa me je spreletel drget. Namesto odgovora sem mu le podal oba revolverja.

	»Kar obdržite ju,« mi je rekel in se zadržal, da ne bi zazehal. Vstal je s stola, se za trenutek zastrmel vame in se nasmehnil. »Zadnja dva dneva sta bila za vas kar pestra. Svetujem vam, da se dobro naspite. Veseli me, da so se stvari pojasnile. Lahko noč.« Odšel je ven skozi vrata, ki so vodila na dvorišče.

	Hitro sem obrnil ključ v zunanjih vratih in se spet usedel. Nekaj časa sem tako čemel, čustveno, mentalno in telesno izmučen do te mere, da nisem mogel razmišljati, kaj naj bi sploh pomenilo vse, kar sem ravnokar slišal. Črno okno je molče strmelo vame. Naposled sem se z muko dvignil, upihnil svečo in se zavalil v visečo mrežo. Zaspal sem skoraj v trenutku.





XV.





KAR SE TIČE LJUDI-ZVERI


	Prebudil sem se zgodaj. Moreaujeva pripoved je še vedno jasno in razločno odzvanjala v meni. Spravil sem se iz viseče mreže in stopil k vratom, da bi se prepričal, ali so še vedno zaklenjena. Potem sem preskusil še rešetko na oknu in ugotovil, da trdno drži. Dejstvo, da so bile te človeku podobne nakaze v resnici zgolj iznakažene živali, zgolj groteskne karikature ljudi, me je navdajalo z megleno negotovostjo glede tega, česa vsega so sposobne. In to je bilo veliko hujše od katerekoli konkretne grožnje.

	Nekdo je potrkal na vrata. Zaslišal sem lepljiv M'lingov glas. Enega od revolverjev sem si zatlačil v žep (ter se ga oprijel z dlanjo) in mu odprl.

	»Dobro jutro, gaspod,« je rekel in vstopil z zelenjavnim zajtrkom, ki pa je bil to jutro obogaten z dodatkom v obliki slabo skuhanega zajca. Za njim je v sobo prišel Montgomery. Opazil je, da dlan tiščim v žep in mi namenil zakrivljen nasmešek.

	Puma je danes počivala in si celila rane, a Moreau, ki je bil v svojih navadah prav zakrknjeno samotarski, se nama vseeno ni pridružil. Načel sem pogovor z Montgomeryjem, da bi si ustvaril natančnejše predstave o tem, kako pravzaprav živijo ti ljudje-zveri. Še posebej me je zanimalo, kako skrbita za to, da ju te nečloveške pošasti ne napadejo ali pa se preprosto ne začnejo klati med seboj. Razložil mi je, da se z Moreaujem počutita relativno varna, saj imajo vse kreature precej omejene mentalne kapacitete. Čeprav so inteligentnejše od živali in obenem nagnjene k temu, da njihovi živalski goni sčasoma spet privrejo na površje, jim je Moreau v ume vcepil določene predstave, ki njihovi domišljiji postavljajo absolutne meje. Pravzaprav so bile hipnotizirane, verjele so, da so nekatere stvari nemogoče in da nekaterih dejanj ni mogoče narediti. Te prepovedi so bile vtkane v njihove mentalne strukture in kot take onkraj vsakršne možnosti za nepokorščino ali dvom.

	Pa vendar, bila so tudi področja, na katerih so stari nagoni prihajali v navzkrižje s tem, kar je od njih zahteval Moreau, in ta so bila manj stabilna. V njihovih umih se je odvijal boj med ukoreninjenimi, upornimi hotenji živalske narave in Moreaujevimi zapovedmi, imenovanimi Zakon (ki sem ga že poznal, saj sem ga moral recitirati). Le-tega so kreature nenehno žebrale, nenehno imele na ustnicah in ga tudi nenehno kršile. Kot sem opazil, je tako Montgomeryja kot Moreauja zelo skrbelo, da bi zveri slučajno kdaj okusile kri. Zagotovo ju je skrbel neizbežen učinek, ki bi ga pri njih povzročila takšna izkušnja. Montgomery mi je tudi omenil, da so zapovedi Zakona še zlasti med mačjimi pripadniki ljudi-zveri na večer čudno oslabele in da je bila takrat žival v njih najmočnejša. Bolj ko je padal mrak, bolj se jim je dvigoval uporniški duh; v tem času so si drznili početi reči, na katere čez dan ne bi niti pomislili. To je razložilo, zakaj me je na noč mojega prihoda človek-leopard tako vztrajno zalezoval. Čez dan, kolikor sem imel priložnost videti, so Zakon prekršili le za kak trenutek, v katerem so se spozabili, sicer pa so na splošno zelo zvesto spoštovali njegove mnogotere prepovedi.

	Na tem mestu bi lahko podal nekaj splošnih dejstev o otoku in njegovih prebivalcih. Otok je bil vulkanskega izvora, z močno razčlenjeno obalo in v celoti precej nizek, obsegal pa je vsega skupaj kakih sedem ali osem kvadratnih milj4. S treh strani ga je obdajal koralni greben, o tektonskih silah, ki so ga nekoč izoblikovale, pa je danes pričalo le še nekaj fumarol na njegovem severnem delu ter en tolmunček z vrelo vodo. Od časa do časa so se tla zatresla v rahlem potresnem sunku in še redkeje je tanek steber dima zvrtinčilo nekaj sunkov vodne pare, to pa je bilo tudi vse. Prebivalstvo otoka je po besedah Montgomeryja obsegalo nekaj čez šestdeset stvaritev Moreaujeve umetnosti, ne vštevši mnogih manjših pošasti, ki so živele v podrasti in niso imele v sebi nič človeškega.

	Vsega skupaj je ustvaril preko sto dvajset bitij, a mnogim se je življenje izteklo po naravni poti, nekaj pa jih je bilo – kot kačji monstrum, o katerem mi je pripovedoval – tudi usmrčenih. Vprašal sem ga, ali se je katerim uspelo razmnožiti in na to je odgovoril pritrdilno, vendar pa da so rojeni primerki večinoma pomrli. Tiste, ki so preživeli, je Moreau polovil in jih ravno tako predelal v človeško obliko. O tem, da bi bile lastnosti, pridobljene med vivisekcijo, dedne, ni bilo nobenega dokaza. Samic je bilo manj kot samcev in pogosto so bile žrtve prikritega nadlegovanja, kljub monogamiji, ki jo je zapovedoval Zakon.

	Bilo bi mi nemogoče do zadnje podrobnosti popisati značilnosti ljudi-zveri, kajti moje oko ni bilo izurjeno za takšne reči, poleg tega pa na žalost nisem znal risati. Še najznačilnejša poteza v njihovem videzu je bilo neskladje med dolžino nog in trupa. A o tem, kako relativne so naše predstave o skladnosti in lepoti, priča dejstvo, da sem se njihovih teles sčasoma tako privadil, da sem se jim na koncu celo pustil prepričati, kako nerodno dolge so moje lastne noge. Druga skupna točka so bile njihove naprej porinjene glave ter nečloveško ukrivljena hrbtenica. Celo moj opičnjak ni premogel tistega nazaj usločenega dela hrbta, zaradi katerega je človeška figura tako elegantna. Večina jih je glavo nosila med privzdignjenimi rameni, ob trupu pa so jim nerodno visele kratke podlahti. Le malo pa jih je bilo izrazito poraščenih, vsaj v tistem obdobju, ki sem ga prebil na otoku.

	Naslednja očitna deformacija so bili njihovi obrazi, ki so skoraj vsi izkazovali prognatijo. Imeli so iznakažena ušesa, široke in izbokle nosove, zelo goste ali kot kocine trde lase, marsikdo od njih pa tudi nepravilno stoječe oči čudnih barv. Nihče od njih se ni bil zmožen smejati, razen opičnjaka, ki se je včasih oglašal z nekakšnim hihitajočim čebljanjem. Onkraj teh splošnih značilnosti njihove glave niso imele veliko skupnega; vsaka je pač obdržala poteze svoje izvirne živalske vrste. Pečat človeškosti torej ni prikril, temveč le izkrivil leoparda, kravo, prašiča ali kako drugo žival, iz katere je bilo bitje ustvarjeno. Tudi njihovi glasovi so bili zelo raznoliki. Vsi pa so imeli iznakažene dlani; in čeprav so me nekateri primerki osupnili, ker so bili videti tako nepričakovano človeški, je skoraj vsem manjkal kak prst ali dva, kar pa so jih imeli, so bili čokati okoli konic in zelo nerodni.

	Najnevarnejšega videza med njimi sta bila že omenjeni človek-leopard in neka himera med hijeno ter prašičem. Večje od njiju so bile le še tri bikovske pošasti, ki so oni dan zvlekle čoln na obalo. Tem so sledili mož s srebrno dlako, ki je bil tudi Varuh Zakona, M'ling in satiru podoben mešanec opice in koze. Nadalje so na otoku živeli trije prašiči-možje in ena prašičja ženska, mešanka med kobilo in nosorogom in več drugih samic, katerih izvora nisem mogel določiti, nekaj volčjih ljudi, medved-bik in človek-bernardinec. Opičnjaka sem že opisal, med prebivalci vasice pa je bila še neka zlobno razpoložena (in grozno zaudarjajoča) stara ženska, ki je bila zmes lisice in medvedke – njo sem zasovražil že ob prvem srečanju. Menda naj bi bila goreča sledilka Zakona. Od manjših bitij je bilo nekaj pegaste mladine in tudi že omenjeni človek-lenivec. Zdaj pa bodi dovolj tega kataloga.

	Sprva so mi divjaki vzbujali grozo in srh, saj sem se še predobro zavedal, da so še vedno divjaki. Potem pa sem se zlagoma začel nanje privajati, pri čemer mi je pomagal tudi odnos, ki ga je do njih izkazoval Montgomery. Ta je z njimi živel že tako dolgo, da se je do njih vedel malone kot do običajnih ljudi. Dnevi življenja v Londonu so bili zanj le še komaj verjetna, veličastna usedlina preteklosti. Otok je zapustil le enkrat ali dvakrat na leto, ko je odpotoval v Arico do Moreaujevega trgovca z živalmi. In v tisti obmorski vasici, prepolni španskih mulatov, je bržkone srečal prav malo navdiha vrednih primerkov človeške rase. Enkrat mi je rekel, da so se mu mornarji na ladji sprva zdeli ravno tako čudni, kot so se meni ljudje-zveri – z nenaravno dolgimi nogami, ploščatimi obrazi in izboklimi čeli, vsi sumničavi, grozečega videza in otopelih src. Pravzaprav moške družbe nikoli ni zares dobro prenašal – mene je vzljubil le zato, je menil, ker mi je rešil življenje. Že takrat sem posumil, da je do nekaterih od teh iznakaženih divjakov in do njihovega načina življenja gojil pritajene simpatije, ki pa jih je pred menoj na vsak način želel skriti.

	M'ling, mož s črnim obrazom in Montgomeryjev služabnik, prvi človek-zver, ki sem ga srečal, ni prebival z ostalimi v vasici, temveč v majhnem pesjaku za ogrado. Bil je manj inteligenten kot opičnjak, a veliko krotkejši in obenem najbolj človeškega videza od vseh ljudi-zveri. Montgomery ga je naučil kuhati in opravljati sploh vse druge gospodinjske naloge. Utelešal je kompleksno zmagoslavje Moreaujeve srhljive veščine – bil je mešanica medveda, psa in vola ter ena njegovih najimenitnejših stvaritev. Do Montgomeryja je izkazoval nenavadno nežnost in predanost, ta pa ga je tu in tam pohvalil, potrepljal ali poklical z napol šaljivim, napol ljubkovalnim imenom, da je M'ling kar poplesaval od radosti. Spet ob drugih priložnostih, še posebej ko je spil nekaj viskija, pa ga je brcal, tepel, obmetaval s kamenjem in prižganimi vžigalicami. A ne glede na to, ali je z njim ravnal lepo ali grdo, je bil M'ling najraje od vsega v njegovi bližini.

	Zapisal sem, da sem se na ljudi-zveri navadil in da je tisoč stvari, ki so se mi prej zdele nenaravne in odvratne, postalo zame nekaj čisto običajnega in vsakdanjega. Bržkone je pač tako, da se vse, kar je na tem svetu, v človeških očeh obarva v odtenke, ki jih je v našem okolju največ. Montgomery in Moreau sta bila v svoji edinstvenosti preveč čudaška, da bi obvarovala moje predstave o človeštvu. Zalotil sem se denimo, da opazujem eno od nerodnih govejih bitij, kako se muči in vleče splav skozi podrast, ter se pri tem trudim spomniti, v čem je pravzaprav različno od nekega ubogega človeškega delavca, ki se vleče domov po težaškem dnevu v tovarni; kdaj drugič sem srečal lisico-medvedko, pa sem na njenem lisičjem obrazu prepoznal čisto človeške poteze preračunljivosti in pretkanosti ter si zraven celo domišljal, da sem ta obraz nekoč v nekem mestu moral že videti.

	Spet ob drugih priložnostih pa preprosto nisem mogel pozabiti, da gre za zveri – na primer, ko sem pred kolibo videl čepeti grdega, zgrbljenega moža divjaškega videza. Ko se je pretegnil in zazehal, so se v njegovih ustih zalesketali kot noži ostri sekalci in veliki podočniki. Tak prizor me je znal pretresti do kosti. Ali pa sem se na kakšni ozki potki srečal z vitko, v bele cunje zavito žensko postavo, se ji drznil za trenutek pogledati v oči in spoznal, da ima namesto zenic le ozki črtici ter da si obleko pritiska k sebi s prsti, iz katerih poganjajo dolgi, zakrivljeni kremplji. Prav zanimivo, res, je bilo dejstvo, da so ta čudna bitja – namreč ženske – izkazovale izrazito, že kar nagonsko zavest o lastni odbijajoči zunanjosti ter bile posledično še bolj človeške v svoji skrbi za spodobnost ter zakrivanje z oblačili.





XVI.





KAKO SO LJUDJE-ZVERI OKUSILI KRI


	Bralcem se kot neizkušen pisatelj opravičujem, če sem v prejšnjih odstavkih zataval v podrobnosti, ki za pripoved morda niso najpomembnejše.

	Ko sva z Montgomeryjem pozajtrkovala, me je odpeljal na izlet po otoku, da bi si ogledala fumarole in vrelec, ki je napajal žgoči potok, v katerega sem oni dan zabredel. Bila sva oborožena z biči in nabitimi revolverji. Medtem ko sva se prebijala skozi gosto džunglo, sva od nekod zaslišala cviljenje zajca. Ustavila sva se in prisluhnila, a nisva slišala ničesar več. Odpravila sva se naprej in nisva več mislila na to. Montgomery mi je pokazal neke majhne rožnate živali z dolgimi zadnjimi nogami, ki so skakljale skozi podrast. Povedal mi je, da gre za kreature, ki jih je Moreau ustvaril iz potomcev ljudi-zveri. Mislil je, da bi jih lahko imeli za vir mesa, a so na žalost tako kot zajci radi žrli svoj podmladek. Nekajkrat sem ta bitja že srečal – najprej, ko sem po mesečini bežal pred leopardjim možem, in naslednji dan, ko sem se skrival pred Moreaujem. Kakorkoli, eno od njih je skušalo zbežati pred nama, a je padlo v luknjo, ki jo je za sabo pustilo v viharju izruvano drevo, in še preden se je izkopalo iz nje, sva ga uspela ujeti. Sikalo je kot mačka in praskalo in divje brcalo z zadnjimi nogami. Skušalo naju je tudi pogristi, a je imelo na srečo premajhne zobe, da bi naju zares lahko ranilo. V resnici se mi je zdelo prav lepo. Poleg tega so bila ta bitja, kot je rekel Montgomery, tudi zelo snažna in nikoli niso delala škode po podrasti, kot to počnejo kake druge živali, ki rade rijejo po zemlji. Predstavljal sem si, da bi kaj lahko nadomestila navadne zajce, ki jih videvamo po angleških parkih.

	Na poti sva naletela tudi na deblo nekega drevesa, ki mu je nekaj razcefralo lubje v dolge trakove. Montgomery je pokazal nanj in citiral: »Ne praskaj po lubju dreves, to je Zakon! Kako se nekateri izmed njih požvižgajo na to!« Če me spomin ne vara, sva malo zatem srečala satira in opičnjaka. Satir je bil utrinek iz klasične zgodovine, nekakšen poklon Moreauja starim Grkom – njegov obraz je bil kozji in je v grobem spominjal na hebrejski tip, oglašal se je z ostrim meketajočim glasom, noge pa je imel čisto take kot satan. Ko sva prišla do njiju, je satir ravno žvečil trdo lupino sadeža z neke stročnicam sorodne rastline. Ko sta zagledala Montgomeryja, sta mu oba salutirala.

	»Pozdrav,« sta zaklicala, »Drugemu, ki ima Bič!«

	»Zdaj je tu Tretji, ki ima Bič,« je odvrnil Montgomery. »Tako da le pazita!«

	»Ali ni bil ustvarjen?« je vprašal opičnjak. »Rekel je, da je bil ustvarjen.«

	Satir si me je radovedno ogledoval. »Tretji, ki ima Bič, ta, ki hodi v morje v solzah, ta, ki ima ozek in bled obraz.«

	»Ima tudi ozek in dolg bič,« je rekel Montgomery.

	»Včeraj je krvavel in jokal,« je nadaljeval satir. »Ti nikoli ne krvaviš ali jokaš. Gospodar ne krvavi in ne joka.«

	»Ti bedak ollendorffski!5« je zavpil Montgomery. »Če ne paziš, boš ti tisti, ki krvavi in joka!«

	»Pet prstov ima, pet-mož je kot jaz,« je rekel opičnjak.

	»Pridite, Prendick,« me je Montgomery prijel pod roko in šla sva naprej.

	Satir in opičnjak sta stala in gledala za nama ter si izmenjala nekaj nadaljnjih opažanj.

	»Nič ne reče,« je pravil satir. »Možje imajo glasove.«

	»Včeraj me je vprašal, ali je tu kaj za jesti,« mu je odgovoril opičnjak. »Ni vedel.«

	Nato nisem več razločil, kaj si govorita, slišal sem le, da se je satir zasmejal.

	Ko sva se vračala, sva naletela na mrtvega zajca. Pordečeno trupelce uboge živali je bilo raztrgano na kosce, med katerimi so štrlela bela rebra in pogrizena hrbtenica.

	Montgomery se je ustavil. »Moj bog!« je rekel in se sklonil ter pobral koščke zdrobljene hrbtenice, da bi jih podrobneje preučil. »Moj bog,« je ponovil, »le kaj bi lahko bilo to?«

	»Eden od vaših mesojedih prijateljev se je spomnil starih navad,« sem rekel po premoru. »Nekaj mu je pregriznilo hrbtenico.«

	Stal je in strmel v ta prizor, ves prebledel in z navzdol zakrivljenim kotičkom ustnic. »To mi ni prav nič všeč,« je rekel počasi.

	»Sam sem videl nekaj podobnega,« sem rekel. »Prvi dan, ko sem prispel sem.«

	»Vraga ste! Kaj pa je bilo?«

	»Zajec z odtrgano glavo.«

	»Tisti dan, ko ste prišli?«

	»Prav takrat. V podrasti za ogrado, ko sem se zvečer odpravil ven. Zavili so mu vrat in odtrgali glavo.«

	Spustil je počasen in tih žvižg.

	»In ne samo to, zdi se mi, da vem, kateri od vaših divjakov bi to lahko storil. Lahko, da je nepovezano, a preden sem odkril obglavljenega zajca, sem videl eno od pošasti, ki je pila iz potoka.«

	»Je srebal vodo naravnost iz potoka?«

	»Da.«

	»Ne srebaj vode, to je Zakon. Se pa požvižgajo na zapovedi, kaj? Takoj ko Moreauja ni zraven!«

	»Bil je tisti divjak, ki me je preganjal.«

	»Seveda,« je rekel Montgomery. »Tako je z vsemi mesojedci. Ko ubijejo plen in ga požrejo, postanejo žejni. To se zgodi, ko okusiš kri. Kakšen pa je bil divjak? Bi ga prepoznali?« Ozrl se je naokoli, stoječ nad razdejanim zajčjim truplom, in z očmi preiskoval sence med gostim rastjem. V vsaki izmed njih bi se lahko skrivala zaseda. »Ko okusiš kri,« je ponovil. Izvlekel je revolver, preštel naboje in revolver spet pospravil. Nato se je z enim prstom začel vleči za povešeno ustnico.

	»Mislim, da bi ga znal prepoznati,« sem mu rekel. »Pošteno sem ga lopnil po glavi in gotovo mu je na čelu ostala nemarna rana.«

	»A potem bi mu morali nekako dokazati, da je ubil zajca,« je razmišljal Montgomery. »Ko jih vsaj ne bi nikoli privlekel na otok!«

	Namenil sem se naprej po poti, on pa je še kar zamišljen stal tam, nad izmaličenim zajčjim truplom. Odkorakal sem dovolj daleč, da njegovih ostankov nisem mogel več videti, preden sem se obrnil.

	»Pridite, no!« sem zaklical.

	Zdrznil se je in se mi pridružil. »Veste,« je malone zašepetal, »vsak izmed njih naj bi v sebi nosil globoko utrjeno prepričanje, da ne sme jesti ničesar, kar hodi po zemlji. Če je eden od divjakov ponesreči okusil kri ...«

	Šla sva naprej v tišini. »Le kaj se je zgodilo?« je rekel sam pri sebi. In potem čez nekaj trenutkov: »Pred časom sem naredil nekaj nespametnega. Svojemu služabniku, saj veste, kateremu, sem pokazal, kako odreti in skuhati zajca. Kasneje sem ga videl, kako si oblizuje dlani – a takrat nisem razmišljal, kaj bi to lahko pomenilo.«

	In še malo kasneje: »Temu je treba narediti konec. Govoriti moram z Moreaujem.«

	Vso pot do doma je premleval samo še to.

	Moreau je zadevo vzel še resneje od Montgomeryja in tudi sam sem se navzel njune zaskrbljenosti.

	»Kaznovati ga moramo v opomin ostalim,« je rekel Moreau. »Niti najmanj ne dvomim, da je bil grešnik leopardji mož. Ampak kako mu lahko to dokažemo? Montgomery, želel bi si, da bi bil malo manj goreč privrženec mesa in ne bi uvajal teh novotarij. Zaradi tega se kaj lahko znajdemo v pošteni godlji.«

	»Bedak sem bil,« mu je odgovoril. »A zdaj je, kar je. In kot veš, si sam privolil v to.«

	»Najbolje, da se takoj lotimo zadeve,« je rekel Moreau. »Domnevam, da lahko računamo na M'linga, če bo prišlo do kakih zapletov?«

	»Nisem čisto prepričan,« je odvrnil Montgomery. »Zdelo se mi je, da ga poznam.«

	Popoldne smo se Moreau, Montgomery, jaz in M'ling odpravili čez otok proti kolibam v soteski. Mi trije smo bili oboroženi, M'ling pa je v roki nosil majhno sekirico, ki jo je uporabljal za sekanje drv, in nekaj zvitkov žice. Moreau je poleg tega imel čez ramo opasan ogromen kravji rog.

	»Zdaj boste videli ves zbor ljudi-zveri,« mi je rekel Montgomery. »To je prav lep prizor!«

	Moreau je vso pot molčal, a njegov močan, z belimi lasmi obdan obraz je izražal mračno odločenost.

	Spustili smo se v sotesko, po kateri se je vil v meglice zavit vreli potoček, in sledili vijuganju poti skozi trsje, dokler nismo prišli do mesta, kjer sta se steni razmaknili in ki je bilo prekrito z debelo plastjo prašnate rumene snovi, za katero sem domneval, da je žveplo. Čez nizek greben, prekrit s travo, se je videl lesket zlatega morja. Ustavili smo se na robu naravne kotanje, ki je bila oblikovana kot amfiteater. Tu je Moreau zatrobil v rog in razburkal zaspano tišino tropskega popoldneva. Moral je imeti zelo močna pljuča, kajti trobil je v neprekinjenem tonu in čedalje močneje, dokler ni vse soteske preplavljal rezek zvok in njegovi odmevi, od katerih so boleli bobniči.

	»Aha!« je rekel, ko je spustil rog, da mu je padel nazaj pod pazduho.

	Takoj se je skozi trsje oglasilo lomastenje, ki so ga spremljali številni glasovi vsepovsod iz džungle, ki nas je obdajala. Morali smo biti približno na koncu, kjer sem bežal včeraj. Nato so se na treh ali štirih mestih na robu žveplene čistine začele pojavljati groteskne postave ljudi-zveri. Začeli so se nam bližati in nisem si mogel kaj, da ne bi začutil groze ob tem prizoru. Eden za drugim so stopali iz džungle ali iz trsja ter hiteli čez vroč prah, naravnost proti nam. A Moreau in Montgomery sta mirno stala in ni mi preostalo drugega, kot da ju posnemam.

	Prvi nas je dosegel satir, ki se mi je zdel kot privid, čeprav je metal senco, izpod kopit pa se mu je očitno prašilo. Sledil mu je pošasten robavs, mešanec med konjem in nosorogom, ki mu je iz gobca štrlela slama. Nato pa po vrsti: ena prašičja in dve volčji ženski, coprniška lisica-medvedka z rdečimi očmi na zašiljenem rdečem obrazu in potem še ostali – vsi so zavzeto hiteli proti nam. Spakovali so se Moreauju in neubrano žebrali odlomke iz drugega dela Zakona – tistega o 'njegovi roki, ki rani, njegovi roki, ki zdravi' – in tako dalje. Kakih trideset metrov od nas so se ustavili, počepnili na kolena in komolce ter se začeli po glavah posipati z belim prahom.

	Predstavljajte si ta prizor! Trije v modro oblečeni možje in čudaški služabnik črnega obraza, stoječi sredi polja rumenega prahu, pod žgočim soncem, ki je viselo visoko na nebu – okoli nas pa polkrog pošasti na kolenih, ki živahno gestikulirajo. Nekatere bi bile videti skoraj človeške, če se ne bi tako čudno zvirale, nekatere so spominjale na pohabljence, nekatere pa so bile tako do kraja spremenjene, da so spominjale na pošasti iz nočnih mor. Za njimi se je raztezal nasad trsja na eni strani ter goste vrste palm na drugi, na sever pa je pogled segal vse do zabrisanega obzorja Tihega oceana.

	»Dvainšestdeset, triinšestdeset,« je štel Moreau. »Še štirje manjkajo.«

	»Ne vidim leopardjega moža,« sem rekel.

	Moreau je še enkrat zatrobil v svoj veliki rog, ljudje-zveri pa so se ob tem še bolj sključili in se začeli plaziti po prahu. Potem pa smo za sabo zagledali leopardjega moža, kako se je izvil iz trsja in se mimo nas plazil proti oblaku prahu, ki so ga dvigovali ostali. Zadnji od ljudi-zveri je bil opičnjak, ki si je zato prislužil ostre poglede drugih.

	»Dovolj!« je rekel Moreau v glasnem in zapovedovalnem tonu. Ljudje-zveri so potihnili in se usedli v prah.

	Nato je poklical Varuha Zakona, ta pa se mu je priklonil z obrazom do tal.

	»Izrecite besede!« je ukazal Moreau.

	Na to se je ves čepeč zbor začel gugati sem in tja, v zrak metati žveplo in recitirati že znane litanije. Ko so prišli do dela: »Ne jej rib ne mesa, to je Zakon!«, je Moreau dvignil svojo dolgo belo roko.

	»Dovolj!« je zaklical in zavladala je popolna tišina.

	Mislim, da so vsi vedeli, kaj prihaja. Ogledoval sem si njihove čudaške spačene obraze. Izogibali so se očesnemu stiku, jaz pa sem se čudil, kako sem jih kdaj sploh lahko imel za ljudi.

	»Zakon je bil prekršen!« je rekel Moreau.

	»Nihče ne uide,« je rekla kreatura s srebrnimi kocinami na obrazu. »Nihče ne uide,« je ponovil čepeči zbor ljudi-zveri.

	»Kdo ga je prekršil?« je zaklical Moreau, se razgledal po njihovih obrazih in nekajkrat počil z bičem. Prašič-hijena je bil videti zelo nesrečen, prav tako pa tudi leopardji mož. Moreau se je zastrmel naravnost vanj, ta pa se je pačil, ker se je najbrž še predobro spominjal neskončnih muk, ki mu jih je nekoč povzročil strašni beli človek.

	»Kdo je bil?« je ponovno zagrmel Moreau.

	»Zlo je v tistem, ki prekrši Zakon,« je odrecitiral Varuh Zakona.

	Moreau je pogledal leopardjemu možu naravnost v oči – kot da bi se hotel prevrtati naravnost v njegovo dušo.

	»Kdor prekrši Zakon –« je rekel in odvrnil pogled s svoje žrtve. Obrnil se je k nam (meni se je zdelo, da je v njegovem glasu prizvok zmagoslavja).

	»... se bo vrnil v Hišo bolečine,« so pritegnili vsi skupaj. »Nazaj v Hišo bolečine, o, Gospodar!«

	»Nazaj v Hišo bolečine, nazaj v Hišo bolečine!« je blebetal opičnjak, kot da bi mu bila ideja pri srcu.

	»Ali slišiš?« se je Moreau obrnil nazaj k prestopniku. »Prijatelj – hopa!«

	Kajti leopardji mož se je že dvignil na noge in je zdaj gorečih oči in spačenih ust, ki so razkazovala ogromne čekane, skočil proti svojemu mučitelju. Prepričan sem, da se je za ta nori napad odločil bolj iz strahu kot česa drugega. Ves zbor šestdesetih in nekaj pošasti je skočil pokonci. Potegnil sem svoj revolver, a leopardji mož je že trčil ob Moreauja in ta se je pod njegovim naletom opotekel nazaj. Vzdignilo se je silovito vreščanje in tuljenje; mislil sem si, da smo zagotovo priča vsesplošni vstaji, kajti znašli smo se v pravem vrtincu teles. Videl sem besen obraz leopardjega moža, ki je tekel mimo mene, in M'linga, ki mu je bil za petami. Prašič-hijena je zapičil vame svoje vznemirjene rumenkaste oči, kot da bi razmišljal, ali naj me napade. Izza njegovih ramen si me je ogledoval tudi satir, potem pa se je zaslišal pok Moreaujeve pištole. Skozi množico teles je švignil rožnat blisk in vsi, tudi jaz, smo se obrnili za njim. Naslednji trenutek sem se, skupaj z vreščečo množico, zapodil za leopardjim možem, ki se je pognal v beg.

	In to je vse, česar se spominjam razločno. Leopardji mož je udaril Moreauja, potem pa se je vse odvilo zelo hitro. M'ling je tekel pred mano in lovil ubežnika. V dolgih poskokih sta mu sledili volčji ženski, ki jima je jezik že visel iz ust. Za njima je cvilil trop prašičjih mož in še dva od volovskih mož. Za vsem tem truščem je tekel Moreau, razoglav in z revolverjem v roki ter gručo ljudi-zveri okoli sebe. Med prerivanjem je izgubil slamnik, da so mu zdaj dolgi beli lasje vihrali okoli glave. Poleg mene je tekel prašič-hijena, ki je vsake toliko radovedno, vendar boječe pogledoval proti meni s svojimi mačjimi očmi. Vsi ostali so bili za mano.

	Leopardji mož se je zagnal med visoko trsje, ki se je za njim prožno spet zaprlo in udarilo M'linga naravnost v obraz. Ko smo do trsja prišli ostali, smo našli le še pomendrano stezico. Lovili smo ga kako četrtino milje skozi trsje, potem pa naleteli na gosto grmovje, po katerem se je bilo zelo težko premikati, čeprav smo trumoma drli skozenj. Po obrazu so nas tleskale olistane veje, dolge ovijalke so nas grabile za vrat in gležnje, trnje se nam je zadiralo v obleko in meso.

	»Po vseh štirih beži,« je zasoplo zaklical Moreau, ki me je vtem že dosegel.

	»Nihče ne uide,« je rekel volk-medved, ki se mu je smejalo od razburjenja lova. Spet smo prišli na bolj skalnat teren in zagledali svoj plen, kako teče po vseh štirih in čez ramo renči proti nam. Volčji ljudje so ob pogledu nanj zatulili od veselja. Bil je še vedno oblečen in na tej razdalji je bil njegov obraz čisto človeški. A način, na katerega se je premikal, je bil mačji, njegove povešene rame pa so brez dvoma spominjale na žival, ki beži za življenje. Skočil je čez trnovo grmovje z rumenimi cvetovi in nam izginil izpred oči. M'ling je bil ravno na sredi čistine.

	Večina se nas je do tega trenutka že upehala in tekli smo precej počasneje kot na začetku. Za sabo sem videl, da se čedalje bolj razvrščamo v ravno vrsto. Prašič-hijena je še vedno tekel poleg mene, me gledal in vsake toliko svoj gobec nasršil v renčeč smeh. Na robu skal je leopardji mož spoznal, da beži proti rtu, na katerem me je zalezoval prvo noč, se obrnil ter skušal smukniti nazaj v podrast. A Montgomery ga je videl in pregnal spet v drugo smer. In tako smo se zagnali čez kotaleče se skale, trnje, praprot in trsje ter gonili leopardjega moža, ki je prekršil Zakon. Zagrizeno sem se opotekal naprej kljub izčrpanosti in soparnosti tropskega popoldneva, čeprav mi je v glavi bučalo in mi je srce na smrt utrujeno

razbijalo, saj nisem hotel ostati zadaj s svojim strašnim spremljevalcem, režečim se prašičem-hijeno.

	Končno je divji tempo malo popustil, ko smo ubogega divjaka stisnili na konec otoka. Moreau nas je z bičem v roki razporedil v prekinjeno vrsto, v kateri smo počasi napredovali proti morju ter vmes klicali drug drugega. Obroč okoli naše žrtve, ki se je skrivala prihuljena nekje v džungli, se je čedalje bolj sklepal.

	»Počasi!« je kričal Moreau. »Počasi!« Tisti na koncih vrste so se začeli premikati naprej in tako stiskati obroč okoli divjaka v nepreglednem grmičevju.

	»Pazite, da ne pobegne!« se je zaslišal Montgomeryjev klic nekje z druge strani. On in Moreau sta napredovala po plaži, medtem ko sem se sam spuščal z vzpetine proti poraščenemu delu. Počasi smo se prebijali naprej skozi kaotičen preplet vej in širokih listov. Naš plen ni od sebe dajal nobenega zvoka.

	»Nazaj v Hišo bolečine, Hišo bolečine, Hišo bolečine!« je bevskal opičnjak, ki je bil na moji desni, kakih dvajset metrov stran.

	Ko sem to slišal, sem ubogemu nesrečnežu odpustil vse tegobe, ki mi jih je povzročil. Bližje na moji desni je čez vejevje težaško lomastil konj-nosorog. In nato sem ga zagledal, nenadoma, skozi nered zelenih listov: skrito v senci košatega rastja je čepelo bitje, ki smo ga lovili. Ustavil sem se. Naredil se je čisto majhnega, bil je povsem skrčen, a izdale so ga svetleče zelene oči, s katerimi je čez ramo zrl vame.

	Morda bom zvenel protislovno, a drugače ne morem razložiti – zdaj ko sem ga videl čepeti tam, točno tako, kot bi to počela žival, s svetlečimi očmi in obrazom iznakaženega človeka, ki ga je bilo na smrt strah, sem se spet zavedel njegove človeškosti. Čez nekaj trenutkov ga bodo zagledali tudi ostali, planili bodo nanj, ga zgrabili in odvedli na kraj, kjer bo spet moral preživljati peklenske muke. Z naglo kretnjo sem izvlekel revolver, mu pomeril med oči, v katerih se je zrcalila groza, in ustrelil. V tem trenutku ga je zagledal tudi prašič-hijena, se zagnal vanj z divjim krikom in mu zasadil zobe v vrat. Povsod okoli mene se je vzdignilo pokanje in šumenje džungle, ko so tudi ostali ljudje-zveri eden za drugim lomastili proti nesrečnemu truplu.

	»Ne ubij ga, Prendick!« se je zadrl Moreau. »Ne ubij ga!« Videl sem ga, kako se sklonjen prebija pod listi orjaških mahov.

	Z ročajem svojega biča je pregnal najprej prašiča-hijeno, nato pa sta z Montgomeryjem začela zadrževati krvoločne ljudi-zveri in še posebej M'linga, da se ne bi polastili še drgetajočega trupla pri njunih nogah. Kosmati sivi stvor mi je glavo porinil pod pazduho in začel vohljati preminulega. Tudi drugi so se v svoji živalski mrzlici prerivali za mojim hrbtom, da bi bolje videli.

	»Prekleti bodite, Prendick!« je rekel Moreau. »Hotel sem ga živega.«

	»Žal mi je,« sem odvrnil, čeprav mi ni bilo. »Bila je trenutna reakcija.« Od napora in razburjenja mi je bilo slabo. Obrnil sem se, se prerinil skozi gnečo ljudi-zveri in se odpravil gor po hribu. Za sabo sem slišal, kako je Moreau začel klicati povelja trem v bele cunje oblečenim ljudem-bikom, ki so žrtev že vlekli dol proti morju.

	Zdaj sem končno lahko bil sam. Ljudje-zveri so izkazali prav človeško radovednost do mrtvaka in se gnetli ob njem, ga ovohavali in renčali drug na drugega, medtem ko so ga ljudje-biki vlekli proti plaži. Sam sem šel nekoliko zadaj in nato z obronka džungle opazoval, kako so temne postave na ozadju večernega neba to telo brez življenja odvlekle v morje. Ob tem prizoru me je počasi kot val preplavilo spoznanje, kako nepopisno brez smisla so vse reči na tem otoku. Na plaži pod mano so stali opičnjak, prašič-hijena in drugi ljudje-zveri, na sredi med njimi pa Moreau in Montgomery. Še so bili zelo razburjeni in iz njih je še vedno vrelo hrupno zaklinjanje zvestobe edinemu Zakonu. Sam sem bil sicer absolutno prepričan, da je bil prašič-hijena soudeležen pri zajčevi smrti. Prešinilo me je čudno spoznanje, da imam tu pred sabo pravzaprav celoten spekter človeškega življenja v malem – če ne štejem, seveda, grotesknosti njihovih teles. Celotna človeška kolobocija nagonov, razuma in nerazumljive usode je bila tu destilirana v svojo najčistejšo obliko. Le da je v tej igri kratko potegnil mož, ki je bil hkrati leopard. Ubožec!

	A ubogi so bili vsi. Začelo se mi je svitati o dejanski razsežnosti Moreaujevih okrutnih podvigov. Dotlej nisem mislil na vse bolečine in težave, ki so čakale njegove uboge žrtve, ko so enkrat zapustile ogrado. Trepetal sem le ob misli na sam postopek vivisekcije. Zdaj pa se mi je vse to zdelo še blažji del. Kajti preden so mu prišle v roke, so bile to le živali, katerih nagoni so bili v popolni skladnosti z okoljem, v katerem so živele. Zdaj pa so se opotekale pod pezo človeškosti, živeč v nenehnem strahu pred Zakonom, ki ga niso razumele. Njihov kvazičloveški obstoj se je začel v agoniji, nadaljeval pa v enem samem večnem notranjem boju in grozi pred Moreaujem – in zakaj? Bilo je objestno, to je vse, in od tega so se mi ježili lasje.

	Če bi Moreau imel kakšen razumljiv cilj, bi se lahko vsaj malo poistovetil z njim. Sama bolečina se mi vendarle ni upirala tako močno. Še če bi bil njegov edini motiv sovraštvo, bi mu lahko vsaj kaj odpustil. A bil je le tako neodgovoren, tako skrajno brezbrižen! Naprej ga je gnala zgolj radovednost, njegovo noro, brezciljno raziskovanje. Ustvarjal je kreature in jih izpuščal v džunglo, le da bi se kako leto ali dve mučile, izgubljene in zapuščene od vseh, nato pa storile smrt v bolečinah. Bile so preklete od samega začetka; v njih je klilo staro živalsko sovraštvo, ki jih je vedno znova spravljalo v medsebojne spore, Zakon pa jim je preprečeval, da bi jih razrešile na tisti dokončen način, ki je vladal v naravi.

	V dneh, ki so sledili, je šel moj strah pred ljudmi-zvermi po poti intimne groze, ki sem jo čutil pred Moreaujem. Zapadel sem v nekakšno globoko in trajno morbidno stanje, ki je bilo onkraj strahu samega, a je na moji duševnosti pustilo neizbrisne rane. Priznati moram, da sem izgubil vero v svet, ki je lahko tako brezbrižno trpel bolečo nerazsodnost tega otoka. Tkivo našega obstoja je očitno krojil in oblikoval ogromen in neusmiljen mehanizem – slepa Usoda. Mene, Moreauja (z njegovo strastjo do raziskovanja), Montgomeryja (z njegovo strastjo do pijače), ljudi-zveri z njihovimi nagoni in mentalnimi prepovedmi – vse nas je neizprosno, brezprizivno trgalo in mlelo v neskončno zapletenem kolesju Usode, ki se nikoli ne ustavi. A s tem zaključkom že nekoliko prehitevam, kajti takšen pogled se mi je izoblikoval postopoma in ne naenkrat, kot sem ga zapisal na tem mestu.





XVII.





KATASTROFA


	Po komaj šestih tednih bivanja na otoku sem do Moreaujevega velikega eksperimenta čutil le še stud in odpor. Edina misel, ki sem se ji posvečal v tem času, je bila, kako te grozne karikature našega Stvarnika pustiti za seboj in se vrniti v sladko in prijetno življenje med ljudmi. Moji bratje in sestre, od katerih sem bil tako kruto ločen, so se mi v spominu začeli izrisovati kot idilično lepa bitja. Po drugi strani je prijateljstvo med mano in Montgomeryjem medtem zgolj životarilo. Od druženja z njim so me odvračale njegova dolga odsotnost iz človeškega sveta, ljubezen do pijače in očitne simpatije, ki jih je gojil do ljudi-zveri. Večkrat sem ga pustil, da gre sam med njih, jaz pa sem se na vsak način poskušal izogniti stikom z njimi. Čedalje več časa sem preživljal na plaži in oprezal za kakšnim jadrom na obzorju, ki se ni nikoli prikazalo – dokler nas nekega dne ni doletela katastrofa, ki je temu že tako čudnemu okolju podelila neki nov in povsem nepričakovan značaj.

	Bilo je kakih sedem do osem tednov po mojem prihodu (zdi se mi, da še več, a s štetjem dni se takrat nisem ukvarjal). Zgodilo se je zgodaj zjutraj – mislim, da je bila ura okoli šest. Tisti dan sem vstal zgodaj in že pojedel zajtrk, saj me je prebudil hrup treh ljudi-zveri, ki so v ogrado znašali les.

	Po zajtrku sem se postavil pred odprta glavna vrata, si prižgal cigareto in užival v svežem jutranjem zraku. Kmalu se je izza vogala pojavil Moreau in me pozdravil. Šel je mimo mene in slišal sem, kako je odklenil vrata, ki so vodila v njegov laboratorij. O moji navajenosti na vsakdanje okrutnosti tega kraja marsikaj pove dejstvo, da sem brez kančka prizadetosti poslušal, kako se za pumo začenja še en dan, poln muk. Svojega inkvizitorja je pozdravila s krikom razbesnele furije.

	Nato pa se je nekaj zgodilo – še danes ne vem natanko, kaj. Za sabo sem zaslišal kratek in oster krik ter udarec nečesa težkega ob tla. Obrnil sem se in zagledal spačen obraz, ki drvi proti meni. Ni bil ne človeški ne živalski, temveč peklenski. Njegova rjava polt je bila prekrita z razvejenimi rdečimi brazgotinami, iz katerih so silile kapljice krvi, sredi vsega tega pa so plamtele oči brez vek. Dvignil sem roko, da bi se ubranil udarca, ki je bil tako silovit, da mi je zlomil podlaket in me vrgel po tleh. Nato je ogromna pošast, zavita v okrvavljene medicinske povoje, skočila čez mene in oddivjala stran. Sam sem se zakotalil po plaži navzdol. Poskusil sem se dvigniti na zlomljeni roki, a sem se zrušil nazaj v pesek. V vratih se je pojavil velik bel Moreaujev obraz, še groznejši kot običajno spričo krvi, ki mu je curljala iz rane na čelu. V roki je držal revolver. Namenil mi je le bežen pogled, nato pa je odhitel za pobeglo pumo.

	Preskusil sem drugo roko in se dvignil v sedeč položaj. Po plaži je v dolgih skokih bežala povita postava, Moreau pa ji je bil za petami. Obrnila je glavo, ga zagledala in iznenada zavila proti goščavi. Bila je precej hitrejša kot Moreau. Videl sem, kako se je pognala med grmovje, on, ki je zdaj tekel pod kotom, da bi jo prestregel, pa je ustrelil proti njej, a je očitno zgrešil. Izginila je v zmešnjavo bujnega zelenja, trenutek za njo pa ji je sledil tudi on. Strmel sem za njima, medtem ko se mi je roka vse bolj razbolevala. Trudoma sem vstal in se opotekel na noge. V vratih ograde se je pojavil Montgomery, ravno tako z revolverjem v roki.

	»Ljubi bog, Prendick,« je vzkliknil, ne da bi opazil, da sem poškodovan. »Zverina nam je pobegnila! Verigo je iztrgala naravnost iz zida. Ste videli, kam sta tekla?« Nato je opazil, da se držim za roko. »Kaj je z vami?«

	»Stal sem v vratih.«

	Prišel je do mene in se posvetil moji roki. »Kri imate na rokavu,« je rekel in mi ga zavihal. Spravil je revolver in mi pretipal roko, kar me je zelo bolelo. Nato me je odvedel v hišico. »Zlomljena je,« je razglasil. »Povejte mi, kaj natanko se je zgodilo.«

	V prekinjenih stavkih sem mu povedal, kaj sem videl. Sopihal sem od bolečine, medtem ko mi je zelo spretno in hitro obvezal roko. Naredil mi je prevezo čez ramo, stopil korak nazaj in si me ogledal.

	»V redu boste,« mi je rekel. »In zdaj?«

	Zamislil se je in odšel ven ter zaklenil vrata v ogrado. Nato ga nekaj časa ni bilo na spregled. Mene je predvsem skrbelo za roko, incident pa se mi je zdel le še eden v vrsti groznih dogodkov. Zgrudil sem se v ležalnik in začel, priznati moram, sočno preklinjati ta otok. Do trenutka, ko se je Montgomery vrnil, se je prvi otopeli občutek poškodbe že razplamtel v pekočo bolečino. Montgomery je bil bled v obraz in kazal je več spodnjih dlesni kot kadarkoli prej.

	»Ne duha ne sluha ni o nikomer,« je dejal. »Bojim se, da bi mu prav prišla moja pomoč.« Strmel je vame s praznimi očmi. »Ta zver je močna kot sam hudič. Okove je kar izruvala iz zidu.« Stopil je k oknu, nato k vratom in se končno obrnil k meni. »Za njim bom šel,« mi je rekel. »Lahko vam pustim revolver. Po pravici povedano me je kar nekoliko strah.«

	Šel je po orožje zame in ga položil na mizo. Nato me je zapustil in v sobi je zavladala tesnobnost. Nisem dolgo zdržal pri miru; zgrabil sem revolver in tudi sam odšel k vratom.

	Tega jutra je vladal mrtvaški mir. Slišati ni bilo niti ene sapice. Morje je bilo gladko kot steklo, nebo prazno in plaža zapuščena. V mojem napol razburjenem, napol vročičnem stanju mi je bila tišina neznosna. Poskušal sem si žvižgati, a kmalu opustil zamisel. Spet sem zaklel – že drugič to jutro. Potem sem stopil do vogala ograde in začel motriti goščavo, ki je prekrivala notranjost otoka in v katero sta izginila Moreau in Montgomery. Kdaj se bosta vrnila? In kako? V daljavi se je na plaži pojavil majhen siv človek-zver, ki je stekel do morja in začel čofotati po vodi. Odkorakal sem do vrat, pa spet nazaj do vogala, in tako brez konca, sem in tja kot vojak na straži. V nekem trenutku mi je korak zastal, saj je do mene priplaval oddaljen glas Montgomeryja, ki je klical Moreauja. Roka me zdaj ni več tako bolela, je pa postala zelo vroča. Bil sem žejen in vročičen. Moja senca je bila čedalje krajša. Opazoval sem oddaljeno figuro, dokler ni izginila nazaj v gozd. Se bosta Moreau in Montgomery sploh vrnila? Okoli nekega naplavljenega zaklada so se začeli prepirati trije ptiči.

	V tistem se je iz daljave, nekje za ogrado, razlegel strel. In po dolgi tišini – še en. Nato sem zaslišal krik, ki je bil precej bližje. Sledila je še ena obupna tišina, ki me je obdala z zlo slutnjo. Nato je nenadoma blizu ograde odjeknil še en strel. Odhitel sem do vogala in zagledal Montgomeryja – vsega rdečega v obraz, razmršenih las in z raztrganimi hlačami. Bil je videti zelo zaskrbljen. Za njim se je vlekel M'ling, čigar čeljust je bila prekrita s čudnimi temnimi madeži.

	»Ali se je vrnil?« me je vprašal Montgomery.

	»Moreau? Ne.«

	»Moj bog!« Bil je zasopel in na robu solz. »Pojdite nazaj noter,« me je zgrabil za roko. »Znoreli so. Čisto se jim je zmešalo. Le kako je prišlo do tega? Ne vem ... počakajte malo, da se mi povrne sapa. Kje imamo brendi?«

	Odšepal je pred mano v sobo in se sesedel na ležalnik. M'ling se je zleknil zunaj pred vrati in začel sopsti kot pes. Montgomeryju sem postregel z brendijem, ki sem ga razredčil z vodo. Nekaj minut je le topo strmel predse in globoko dihal, potem pa mi je začel pripovedovati, kaj se je zgodilo.

	Hodil je po njuni sledi, kar sprva ni bilo posebej težko, saj sta za seboj puščala pravo stezo v obliki pomendranega in polomljenega grmovja, odtrganih koscev povoja in s krvjo oškropljenega listja. Nato pa se je onkraj potočka, kjer sem videl piti človeka-zver, na kamnitih tleh sled izgubila. Montgomery je začel česati teren proti zahodu, pri čemer je na glas klical Moreauja. Sčasoma je srečal M'linga, ki je slišal njegove klice. Ta je imel s seboj sekirico, saj se je bil odpravil v džunglo po drva. Montgomery mu je razložil, kaj se je zgodilo, in nato sta skupaj nadaljevala z iskanjem. Njuni klici so privabili le dva človeka-zveri, ki sta se skrivala v podrasti in ju opazovala tako prihuljeno in si izmenjevala tako čudne geste, da je Montgomeryja stisnilo pri srcu. Poklical ju je k sebi, a sta pobegnila. Od tu dalje ni več kričal Moreaujevega imena in po še nekaj minutah brezciljnega iskanja se je odločil, da bo obiskal vasico.

	Ko je prišel tja, je ugotovil, da je soteska zapuščena.

	Z rastočim občutkom nemira se je začel vračati po lastnih stopinjah. Čez nekaj časa je naletel na dva prašičja moža, ki sem ju videl plesati na noč svojega prihoda. Okoli ust sta bila vsa krvava in zelo vznemirjena. Prilomastila sta skozi praproti in se ustavila šele, ko sta ga zagledala. Opazovala sta ga s spačenim obrazom in ko je proti njima usekal z bičem, sta ga napadla. To je bilo prvič, da si je kateri od njih drznil storiti kaj takega. Enega je ustrelil v glavo, M'ling pa se je vrgel na drugega, da sta se v divjem klobčiču zakotalila po tleh. M'ling se je uspel spraviti nadenj in mu v vrat zasaditi svoje ostre zobe. Trdno ga je držal, Montgomery pa je vanj pognal drugo kroglo. Nato je z nekaj težavami prepričal M'linga, da morata nazaj do ograde. Na poti je M'ling nenadoma skočil v grmovje in iz njega pognal majhnega mačjega moža, ki je bil ravno tako pomazan s krvjo in ranjen v nogo. Ker zaradi rane ni mogel bežati, se je po nekaj metrih obrnil in se postavil v bran, Montgomery pa ga je – mislim, da po nepotrebnem – ustrelil.

	»Kaj vse to pomeni?« sem vprašal.

	Le zmajal je z glavo in se posvetil kozarcu z brendijem.





XVIII.





KAKO SMO NAŠLI MOREAUJA


	Ko sem videl, da je Montgomery vase zvrnil že tretji kozarec, sem se odločil, da se vmešam. Bil je že vidno okajen. Rekel sem mu, da se je Moreauju moralo zgoditi nekaj hudega, če ne, bi se že vrnil sem, in da je na nas, da ugotovimo, kaj točno je z njim. Montgomery je najprej ugovarjal, potem pa se je le vdal. Na hitro smo nekaj pojedli in se odpravili na pot.

	Ne vem, ali gre za posledico mojega napetega stanja v tistem trenutku, a spomin na začetek odprave v tisto soparno negibnost tropskega popoldneva je še danes tako jasen in živ, kot da bi se zgodilo včeraj.

	M'ling je s sključenimi rameni hodil spredaj in glavo sunkovito obračal sem in tja. Bil je neoborožen; sekiro je namreč izgubil med prerivanjem s prašičjim možem. Ko je prišlo do bojevanja, so bili njegovo glavno orožje tako ali tako zobje.

	Sledil mu je Montgomery, opotekajočega koraka, z dlan-mi v žepih in sklonjene glave. Kuhal je mulo, ker sem mu vzel brendi. Sam sem imel levo roko v ruti (še sreča, da je bila leva), v desni pa sem držal revolver. Kmalu smo odkrili ozko potko, ki je skozi bujno otoško rastje vodila proti severozahodu in tam se je M'ling ustavil ter otrpnil kot mačka, ki prisluškuje zvokom iz okolice. Montgomery se je skoraj zaletel vanj in potem tudi sam obmiroval. Zaslišali smo korake, ki so se nam bližali.

	»Mrtev je,« je rekel globoko zveneč glas.

	»Ni mrtev, ni mrtev,« je cvrkutnil drugi.

	»Videli smo, videli smo!« jih je reklo več hkrati.

	»Hej!« je nenadoma zaklical Montgomery. »Hej, vi tam!«

	»Prekleti bodite,« sem zaklel in še močneje stisnil revolver.

	Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, potem pa se je skozi prepleteno rastlinje pojavilo najprej tu, potem tam približno pol ducata obrazov – čudnih obrazov, osvetljenih s čudno svetlobo. Iz M'lingovega grla je prišlo globoko renčanje. Med njimi je bil tudi opičnjak – že prej sem prepoznal njegov glas – in dve od v belo povitih rjavih kreatur, ki so bile z nami v čolnu. Zraven sem videl še pegasta orjaka in tisto sivo, sključeno bitje s sivimi kocinami čez obraz, gostimi sivimi obrvmi in sivimi lasmi, zlepljenimi v umazane zvitke, ki je varovalo Zakon. Edino, kar na njem ni bilo sivo, so bile njegove krvavo rdeče oči.

	Nekaj trenutkov nihče ni spregovoril. Potem se je Montgomery odkašljal. »Kdo je rekel, da je mrtev?«

	Opičnjak je preplašeno pogledal proti sivemu stvoru. »Mrtev je,« je rekel ta. »Videli so.«

	Niso bili videti prav nič grozeče. Če kaj, so bili osupli in zmedeni.

	»Kje je?« je vprašal Montgomery.

	»Tam čez,« je pokazala siva kreatura.

	»Ali je še Zakon?« je vprašal opičnjak. »Nam je še treba to in tisto? Ali je res mrtev?«

	»Ali je še Zakon?« je ponovil mož v belih povojih. »Povej nam, Drugi z Bičem.«

	»Mrtev je,« je rekel kosmati sivotvor. Vsi so nas pozorno opazovali.

	»Prendick,« se je Montgomery z motnimi očmi obrnil k meni. »Očitno je mrtev.«

	Sam sem med to izmenjavo stal za njim. Hitro sem spoznal, kako stvari stojijo – in stopil pred Montgomeryja ter povzdignil glas: »Otroci Zakona,« sem proglasil, »on ni mrtev!« M'ling se je zastrmel vame. »Spremenil je obliko, zamenjal svoje telo,« sem nadaljeval. »Nekaj časa ga ne bo pred vas. Zdaj je – tam.« Pokazal sem v nebo. »Od tam vas opazuje. Vi ga ne morete videti, ampak on vidi vas. Bojte se Zakona!«

	Strmo sem jih pogledal, oni pa so se zdrznili.

	»On je velik, on je dober,« je rekel opičnjak in boječe pogledoval navzgor skozi košate drevesne krošnje.

	»In tisti stvor?« sem vprašal.

	»Stvor, ki je krvavel in kričal in hlipal – ta je tudi mrtev,« je rekel sivec in me še vedno gledal.

	»To je dobro,« je izdavil Montgomery.

	»Drugi z Bičem ...« je začel sivi Varuh.

	»Kaj?« sem ga prekinil.

	»... je rekel, da je mrtev.«

	A Montgomery je bil dovolj trezen, da je razumel, kaj želim doseči. »Ni mrtev,« je počasi izrekel. »Sploh ni mrtev. Nič bolj mrtev kot jaz.«

	Jaz sem nadaljeval: »Nekateri so prekršili Zakon: ti bodo umrli. Nekateri so že umrli. Pokažite nam, kje leži njegovo staro telo – to telo, ki ga je odvrgel, ker ga ni več potreboval.«

	»Pridi za nami, Mož, ki je hodil po morju,« je rekel sivi stvor.

	In smo šli za to šesterico, skozi goščavo praproti, ovijalk in dreves, proti severozahodu. Potem pa smo zaslišali krik in iz zastora zelenja je skočil majhen rožnat možicelj ter pribežal mimo nas. Takoj za njim je pridirjala pošast, ki ga je lovila. Bila je popackana s krvjo in znašla se je pred nami, še preden se nas je dobro zavedela. Naš sivec je skočil vstran, M'ling pa se je renčeče vrgel na prišleka, ki je z lahkoto odbil njegov napad. Montgomery je ustrelil proti njemu, a zgrešil, povesil glavo, vrgel roko v zrak in se obrnil, da bi zbežal.

	Tudi jaz sem ustrelil v stvor, a je ta še kar prihajal proti nam. Iz skrajne bližine sem ga ustrelil še enkrat in ga zadel naravnost v ostudno obličje. Videl sem, kako so mu poteze v blisku izginile – krogla mu je namreč zmečkala obraz. A je kljub temu skočil mimo mene, se vrgel na Montgomeryja, da sta se oba zrušila v podrast. Še v smrtni agoniji se ga je tesno oklepal.

	Ostali smo sami, jaz, M'ling, mrtva pošast in Montgomery. Slednji se je počasi dvignil v sedeč položaj in se zmedeno zastrmel v zmrcvarjenega človeka-zver ob sebi. To ga je več kot streznilo in hitro se je skobacal na noge. Nato sem skozi drevesa videl, da se sivec oprezno plazi nazaj proti nam.

	»Vidiš,« sem zaklical proti njemu in pokazal na mrtvo zverino, »ali ni Zakon še živ? Tega je doletela kazen, ker ga je prekršil.«

	Ogledal si je truplo. »V rokah ima ogenj, ki ubija,« je proglasil v globokem tonu in izvedel nekaj obrednih gibov. Okoli njega so se počasi zbrali tudi ostali in nekaj časa v tišini strmeli v ta prizor.

	Končno smo prišli do skrajnega zahodnega konca otoka. Odkrili smo pogrizeno in iznakaženo truplo pume z od krogle zdrobljeno lopatico. Kakih dvajset metrov dalje pa smo naposled našli, kar smo iskali. Tam, sredi pomendranega trsja, je z obrazom navzdol ležal Moreau. Eno dlan je imel malone odtrgano v zapestju in njegovi sivi lasje so bili zamazani s krvjo. Puma mu je zdrobila glavo z udarci okov, ki jih je še imela na sebi. Polomljena stebla trsja pod njim so bila namočena v kri. Njegovega revolverja nismo mogli najti. Montgomery je Moreauja obrnil na hrbet, nato pa smo ga s pomočjo ljudi-zveri odnesli nazaj proti ogradi. Na poti smo morali večkrat počivati, kajti bil je zelo velik in težak. Spustil se je večer in vmes smo dvakrat zaslišali lomastenje nevidnih zveri v bližnji okolici, srečali pa smo tudi malega rožnatega lenivca, ki se je le zastrmel v nas in nato pobegnil. Vendar nas ni nič napadlo in pred vrati ograde nas je sedmerica ljudi-zveri zapustila (M'ling je šel z njimi). Z Montgomeryjem sva se zaklenila v notranjost in Moreaujevo izmaličeno truplo odložila na kup suhega vejevja sredi dvorišča. Nato sva šla v laboratorij in usmrtila vse, kar sva v njem našla živega.





XIX.





MONTGOMERY PRAZNUJE


	Ko je bilo vse to opravljeno in sva se umila ter najedla, sva odšla v mojo majhno sobico, da bi naposled resno pretresla položaj, v katerem sva se znašla.

	Ura je bila okoli polnoči in Montgomery je bil že skoraj povsem trezen, a hkrati zelo pretresen. Dotlej je bil nenavadno močno pod vplivom Moreaujeve osebnosti in zdelo se mi je, da nikoli ni zares razmišljal o tem, da bi lahko Moreau umrl. Ta katastrofičen dogodek je zanj pomenil nenadno sesutje vseh navad, ki so v enoličnem desetletju, kar je bival na otoku, postale del njegove najgloblje biti. Govoril je nejasno in na moja vprašanja dajal le neuporabne, splošne odgovore.

	»Ta prekleti svet,« se je zaklinjal. »Kakšna zmešnjava je živeti na njem – in jaz sploh še nisem zaživel; sprašujem se, kdaj sploh bom! Šestnajst let sem bil na milost in nemilost prepuščen nadlegovanju sester in učiteljev v internatu, pet let sem gulil šolske klopi medicinskega kolidža v Londonu, slabo sem jedel, spal v gnilih sobah, nosil gnile obleke. In potem – ena sama pregreha, o kateri takrat sploh nisem razmišljal, in znašel sem se na ladji, ki je plula proti temu groznemu otoku. Deset let sem že tukaj! In čemu, Prendick? Ali smo le listje, ki ga premetava jesenski veter?«

	Težko mi je bilo poslušati to blebetanje.

	»Zdaj morava razmišljati le o nečem,« sem mu rekel, »in to je, kako se bova spravila s tega otoka.«

	»Le kaj bom tam zunaj? Izobčenec sem. Kam naj se jaz spet vklopim? Vam je to vse lepo in prav, Prendick. Ubogi Moreau! Ne moreva ga kar tako pustiti, zveri ga bodo požrle. In poleg tega – kaj se bo zgodilo z vsemi tistimi ljudmi-zvermi, ki so vendarle spodobni?«

	»No, s tem se lahko ukvarjava jutri. Mislil sem predlagati, da bi naredila grmado in Moreauja zažgala – pa še vse ostale iz laboratorija. Kako mislite, da bi se na to odzvali ljudje-zveri?«

	»Res ne vem. Mislim, da bodo tisti, ki so bili ustvarjeni iz mesojedcev, slej kot prej skrenili na nekdanja pota. Vseh preprosto ne moreva poklati, kajne? Mislim si, da to ne bi bilo v skladu z vašo človečnostjo. A spremenili se bodo. To je zagotovo.«

	Tako je razpletal brez konca in kraja, dokler mi niso začeli popuščati živci.

	»Prekleto!« je vzkliknil, ko je opazil mojo slabo voljo. »Mar ne vidite, da sem v veliko globlji luknji, kot ste sami?« Vstal je in šel po brendi. »Pijte!« je rekel, ko se je vrnil. »Dovolj mi je vaše hladne logike, vašega svetništva in ateizma, pijte, vi bledolični racionalnež!«

	»Ne,« sem rekel in ga mrko gledal, medtem ko je v rumenem soju parafinske svetilke znova in znova nagibal steklenico ter utapljal svojo gostobesedno nesrečo.

	To je bil mučen monolog. Spominjam se, da je sentimentalno zagovarjal ljudi-zveri in M'linga. Za slednjega je zatrdil, da je bil edini v njegovem življenju, ki mu je bilo resnično mar zanj. Nenadoma pa se mu je nekaj posvetilo.

	»Ti boga!« je izdavil in se s steklenico v roki trudoma dvignil s stola.

	Takoj se mi je posvetilo, kaj namerava. »Nikar ne dajte piti tej zverini!« Tudi sam sem vstal in se postavil predenj.

	»Zverini!« je odvrnil. »Vi ste zverina! On je pri pijači zmeren kot kristjan. S poti, Prendick!«

	»Za božjo voljo!«

	»Umaknite se mi!« je zarjovel in nenadoma izvlekel revolver.

	»Dobro,« sem rekel in se odmaknil. Medtem ko je motovilil okoli zapaha, sem pomislil, da bi skočil nanj, a sem se moral opomniti, da imam zlomljeno roko. »Zver ste naredili iz samega sebe – torej pojdite med njih.«

	Na stežaj je odprl vrata in zastal med njimi, napol obrnjen proti meni, tako da ga je z ene strani osvetljevala rumena luč svetilke, z druge pa bledi soj lune. Njegove oči so bile kot dva črna tolmuna pod košatimi obrvmi.

	»Vi in vaše vzvišene pridige, Prendick! Osel ste! Vedno vas je nečesa strah. Na robu prepada stojiva – kaj lahko se zgodi, da si bom jutri prerezal grlo. Ampak ne nocoj, nocoj je čas za veseljačenje, prekleto!« Obrnil se je in odkorakal v mesečino. »M'ling!« se je zadrl. »M'ling, prijatelj stari!«

	Po srebrnkasti plaži so prišle mimo tri nejasne figure – ena je bila ovita v belo, drugi dve pa sta bili črni kot noč. Ustavile so se in gledale proti nama. Nato sem videl M'linga, kako sključenih ram prihaja izza vogala hiše.

	»Pijte!« se je drl Montgomery. »Pijte, vi divjaki! Pijte in bodite ljudje! Preklet naj bom, če nisem zdaj vsega pogruntal. Moreau je pozabil na to – na zadnji korak! Pijte, vam pravim!« Vihteč steklenico v roki je v hitrem tempu odkorakal proti zahodu in M'ling mu je sledil, še bolj zadaj pa so šle tiste tri kreature.

	Stopil sem do vrat. Ko se je Montgomery končno ustavil, se jih je komaj še razpoznalo v od lune osvetljeni me-glici, ki se je vila po plaži. Videl sem ga, kako je M'lingu dal piti brendi, nato pa se je pet figur zlilo v en sam, nerazločen madež.

	»Zapojmo!« sem ga slišal tuliti. »Zapojmo vsi skupaj: Solit se pojdi, Prendick! Tako, tako! Še enkrat! Solit se pojdi, Prendick!«

	Temni madež se je ločil na posamezne postave, nakar so se začeli počasi oddaljevati od mene po srebrno lesketajoči se plaži. Vsak od njih je zdaj tulil svojo vižo, nekateri so me še obkladali z žaljivkami, drugi so se prepuščali novim navdihom, ki so jih odkrili v steklenici brendija. Potem se je nad vse to dvignil Montgomeryjev klic: »Na deee–sno!« In so zavili, še vedno pojoč in tuleč, v temno džunglo, ki je zamejevala plažo.

	Počasi, zelo počasi, so njihovi glasovi poniknili pod prag zaznave.

	Noč se je spet polegla v svojo spokojno lepoto. Polna luna je prešla zenit in se je zdaj po praznem modrem nebu spuščala proti zahodu. Svetla mesečina je metala senco zidu pod moje noge, na vzhodu pa se je raztezal brezoblično temen in skrivnosten ocean. Vmes se je sivo svetil pas vulkanskega peska, posejanega z drobci steklenih kristalov, ki so se lesketali kot diamanti. Za mano je v rdečkastem soju plamtela parafinska svetilka.

	Šel sem noter in zaklenil vrata. Sredi ograde je skupaj s svojimi poslednjimi žrtvami – psi, lamo in nekaj drugimi nesrečnimi zverinami – ležal Moreau, čigar velik obraz je kljub nasilni smrti izžareval mir. Njegove odprte oči so mrtvo strmele v bledo luno na nebu. Usedel sem se ob rob lijaka in strmeč v ta grozljiv kup srebrnega soja in zloveščih senc začel sestavljati načrt. Zjutraj bom znesel nekaj zalog v čoln, zakuril grmado in čisto sam odrinil nazaj na odprto morje. Čutil sem, da Montgomeryju ni več pomoči – da je bil v resnici že napol eden od ljudi-zveri, nezmožen povratka v naročje človeštva.

	Ne vem, kako dolgo sem takole premleval. Kakšno uro ali še več sem moral biti zatopljen v misli, preden me je zmotil Montgomeryjev povratek. Zaslišal sem kričanje iz več grl in zmešnjavo veseljačenja, ki se je bližalo po plaži. Nato je zvenelo, kot da so se ustavili ob vodi, se najprej še bolj razživeli, potem pa potihnili. Razlegli so se težki udarci in rezki zvoki lomečega se lesa, a se nisem preveč ukvarjal s tem. Nato so začeli neubrano peti.

	Sam sem se spet posvetil načrtovanju svojega pobega. Vstal sem in s svetilko v roki odšel v lopo, da bi preveril, kaj je v sodčkih, za katere sem vedel, da jih hranijo tam. Nato so mojo pozornost pritegnile pločevinaste posodice, v katerih so bili piškoti. V trenutku, ko sem eno odprl, sem s kotičkom očesa zaznal nekaj rdečega in se sunkovito obrnil.

	Za mano je ležalo dvorišče, ki mu je mesečina odvzela skoraj vse barve, in sredi njega kup vejevja in polen, na katerih so drug čez drugega ležali Moreau in njegovi pohabljeni eksperimenti. Videti so bili, kot da se v nekakšni poslednji maščevalni trmi krčevito oprijemajo drug drugega. Rane na njegovem telesu so zevale črne kot noč in kri, ki je stekla iz njih, je v črnih madežih prekrivala pesek. Potem pa sem zagledal, ne da bi zares premislil, kaj je botrovalo mojemu prividu: na nasprotnem zidu je poplesaval rdečkast soj. To sem si razložil kot odsev svoje svetilke in se vrnil nazaj v lopo. Nerodno, kajti imel sem samo eno zdravo roko, sem brskal po zalogah in najdeval razne pripravne reči, ki sem jih zlagal na kup za jutrišnji odhod. Napredoval sem počasi, čas pa je hitro mineval. Komaj zaznavno se je zunaj začela svetlikati svetloba jutra.

	Na plaži je petje potihnilo in nadomestilo ga je kričanje. Nato so še enkrat povzeli napev, ki se je nenadoma prelevil v razburjeno govorjenje. »Še, še!« sem jih slišal kričati. Zvenelo je, kot da se prepirajo, potem pa je zrak prerezal divji krik. Začutil sem napetost v njihovih glasovih, zato sem stopil ven na dvorišče, da bi lahko bolje prisluhnil. In nato, kot strela z jasnega, je v vso to zmešnjavo odjeknil strel iz revolverja.

	Planil sem nazaj v sobo in k zunanjim vratcem. Pri tem sem slišal, da se je v lopi nekaj zabojev zrušilo in pristalo na tleh z žvenketom razbitega stekla, a se nisem zmenil za to. Na stežaj sem odprl vrata in pokukal ven.

	Naprej po plaži, ob čolnarnici, je gorel ogenj in pošiljal dež isker v megleno jutranje nebo. Okoli njega se je gnetla gruča temnih postav. Slišal sem Montgomeryja, kako me kliče. Izvlekel sem svoj revolver in v naglici stekel proti njim. Videl sem rožnat blisk njegove pištole in spoznal, da Montgomery leži na tleh. Zakričal sem, kar so mi dala pljuča, in ustrelil v zrak. Nekdo je vzkliknil: »Gospodar!« Temen klobčič teles se je razpletel v bežeče postave in ogenj je divje zatrepetal. Ljudje-zveri so se v paniki razbežali pred mano in začeli teči po plaži. Bil sem tako razdražen, da sem nekajkrat ustrelil proti njim, ko so skakali v goščavo. Nato sem se obrnil k črni gmoti, ki mi je ležala pred nogami.

	Montgomery je bil na hrbtu in čezenj je bil zleknjen sivec. Človek-zver je bil mrtev, a njegovi zaviti kremplji so se še vedno ovijali okoli Montgomeryjevega grla. Zraven je z obrazom navzdol nepremično ležal M'ling, z zevajočo rano na tilniku in razbito steklenico brendija v roki. Ogenj je osvetljeval še dve drugi ležeči postavi, prvo brez življenja in drugo ječečo v mukah. Vsake toliko je počasi dvignila glavo, potem pa se je spet zrušila na pesek. Zagrabil sem sivodlakca in ga potegnil z Montgomeryja. Njegovi kremplji so zdrseli po Montgomeryjevem plašču, kot da ga ne bi želeli izpustiti. Moj prijatelj je bil ves moder v obraz in je komaj še dihal. Opljuskal sem ga z morsko vodo in mu glavo podložil s svojim suknjičem. M'ling je bil mrtev. Opazil sem, da ranjenec – volk z bradatim sivim obrazom – leži s trupom čez še tlečo žerjavico. Uboga zverina je bila tako poškodovana, da sem ji brez obotavljanja poslal milostni strel v glavo. Drugi divjak je bil eden od volovskih ljudi, ovitih v bele trakove. Tudi on je bil mrtev. O ostalih ljudeh-zvereh ni bilo ne duha ne sluha.

	Vrnil sem se k Montgomeryju in pokleknil. Bil sem jezen sam nase, ker nisem imel niti malo zdravniškega znanja. Ogenj je pogasnil in na njegovem mestu so bili zdaj le še siv pepel in zoglenela polena, katerih sredice so šibko tlele. Začudil sem se, od kod so dobili tako dober les. Nato sem se zavedel, da se dani. Nebo je bilo čedalje svetlejše in nizka luna je bledela v porajajoči se modrini dneva. Obzorje na vzhodu se je odevalo v rdečkast žar.

	Naenkrat sem za sabo zaslišal topot in sikanje. Ozrl sem se in v grozi skočil na noge. Čez ozadje toplega svita so se v nebo dvigale gmote črnikastega dima, ki se je vil naravnost iz ograde. Tu in tam so se pri njegovem dnu prikazali plamteči ognjeni jeziki, nato pa se je vnela slamnata streha. Ogenj se je naglo širil. Skozi okence moje sobe so švignili zublji.

	Takoj sem razumel, kaj se je zgodilo. Spomnil sem se na tresk, ki sem ga slišal, ko sem odhitel Montgomeryju na pomoč – v naglici sem moral prevrniti svetilko.

	Brezupnost mojega položaja me je zadela s polno silo. Nobene možnosti ni bilo, da bi karkoli rešil. Pomislil sem na svoj načrt za pobeg in se obrnil, da bi preveril čolna, ki sta ležala na plaži. Ni ju bilo več! V pesku blizu sebe sem videl ležati dve sekiri. Iz Montgomeryjevega ugaslega kresa se je dvigal črn dim. Zažgal je čolna, da bi se mi maščeval in naju odrezal od civilizacije!

	Popadel me je krčevit bes. Zazrl sem se vanj, kako mi nemočen leži pod nogami, in imelo me je, da bi mu glavo zmečkal s kolom, neumnežu! Potem pa je nenadoma zganil z roko, in to tako šibko in nebogljeno, da se je vsa jeza v meni raztopila. Zaječal je in za trenutek odprl oči. Pokleknil sem in mu privzdignil glavo. Zdaj pri zavesti je molče zrl v zoro, nato pa se je obrnil k meni, preden so mu veke ponovno padle čez oči.

	»Oprostite mi,« je mukoma izdavil. Videti je bilo, da se muči z neko mislijo. »Zadnja ...« je zamrmral. »Zadnja na tem nesrečnem svetu. Kakšna godlja ...«

	Zadržal sem dih. Glava mu je omahnila na stran. Pomislil sem, da bi ga morda tekočina spravila k sebi. A pri sebi nisem imel ne pijače ne posode, v kateri bi mu jo lahko od nekod prinesel. Njegovo telo je postalo težko. Stisnilo me je pri srcu. Sklonil sem se k njegovemu obrazu in mu položil dlan na prsi. Bil je mrtev. V tem trenutku je izza vzhodnega kraka zaliva čez naju poletel prvi sončni žarek in razsul svojo svetlobo po nebu. Morje, ki je bilo dotlej temačna gmota, se je slepeče zalesketalo. Sonce se je ustavilo na Montgomeryjevem mrtvaškem obrazu, kot da bi se mi želelo pokloniti.

	Glavo sem mu nežno položil na trd vzglavnik, ki sem mu ga naredil, in vstal. Pred mano sta se raztezali bleščeča se pustinja oceana in grozljiva samota, ki sem je že toliko izkusil. Za mano pa je stal otok, tih v jutranji zori. Ljudi-

	-zveri ni bilo na spregled. Ograda ter vse zaloge in strelivo v njej so izginjali v hrumečem ognju. Tu in tam je močno zaprasketalo in občasno se je kaj zrušilo z glasnim truščem. Čez plažo, stran od mene in nato nad krošnje v daljavi, v smeri proti kolibam v soteski, se je valil gost dim. Okoli mene so ležali zogleneli ostanki čolnov in pet mrtvih teles.



	Potem pa so se iz goščave pojavili trije ljudje-zveri, zgrbljeni in naprej iztegnjenih glav, z izmaličenimi rokami, ki so jim čudno štrlele od teles, in zvedavimi, neprijaznimi očmi. Začeli so se mi obotavljivo približevati.





XX.





SAM Z LJUDMI-ZVERMI


	Pripravil sem se na soočenje z njimi – na soočenje z lastno usodo. Življenja nisem mislil kar tako izpustiti iz rok – pravzaprav iz ene roke, kajti drugo sem imel zlomljeno. V žepu sem imel revolver z dvema praznima nabojema v bobniču. Med lesenimi razbitinami, ki so bile raztresene po plaži, sta ležali sekiri, s katerimi so razsekali čolna. Za mano se je dvigala plima. Zdaj je bil potreben pogum. Pošastim, ki so se mi bližale, sem gledal naravnost v obraze. Izmikale so poglede in s plapolajočimi nosnicami vohljale proti truplom, ki so ležala za mano. Naredil sem pol ducata korakov, izpod sivca potegnil okrvavljen bič in počil z njim. Ustavile so se in se zastrmele vame.

	»Pozdrav!« sem zaklical. »Priklonite se!«

	Oklevale so. Ena je ukrivila kolena. Srce mi je razbijalo v grlu, a sem ponovil ukaz in zakorakal proti njim. Najprej je pokleknila prva, nato še drugi dve.

	Zasukal sem se in stopil k truplom, vendar sem imel oči ves čas na njih. Bil sem kot igralec, ki gre čez oder in pri tem gleda svoje občinstvo.

	»Tile so prekršili Zakon,« sem rekel in z eno nogo stopil na Varuha zakona. »Zato so bili umorjeni – celo Varuh; celo Drugi z bičem. Zakon je mogočen! Pridite in si oglejte.«

	»Nihče ne uide,« je rekel eden od njih, stopicajoč naprej.

	»Nihče,« sem ponovil. »Zatorej poslušajte in ubogajte moje ukaze.« Stali so in se negotovo spogledali.

	»Počakajte tam,« sem jim rekel.

	Pobral sem sekiri in si ju zataknil pod prevezo. Nato sem obrnil Montgomeryja, pobral njegov revolver, v katerem sta bila še dva strela, mu pregledal žepe in v njih našel še pol ducata nabojev.

	»Primite ga.« Vzravnal sem se in pokazal z bičem. »Vzemite ga in ga odnesite v morje.«

	Približali so se truplu. Bilo je očitno, da jim Montgomery še vedno vzbuja strah, a še bolj so se bali mojega biča. Po nekaj trenutkih mencanja in obotavljanja ter mojega pokanja z bičem in glasnega ukazovanja so ga le dvignili in odnesli do vode. S pljuskom so ga vrgli v morje.

	»Naprej,« sem rekel. »Naprej! Dlje ga odnesite.«

	Zabredli so v zaliv, dokler jim ni voda segala do pazduh, in se obrnili proti meni.

	»Izpustite ga,« sem rekel in Montgomeryjevo truplo je izginilo pod gladino. V prsih me je nekaj stisnilo.

	»Dobro!« sem jim hripavo zaklical. Boječe so prihiteli nazaj do roba plaže in pustili tri temne brazde v srebrni gladini. Ustavili so se in se obrnili proti odprtemu morju, kot da bi pričakovali, da se bo Montgomery zdaj zdaj dvignil iz vode in se jim strašno maščeval.

	»In zdaj še te.« Pokazal sem na ostala trupla.

	Pazili so, da se ne bi več približali mestu, kjer so odvrgli Montgomeryja. Štiri ljudi-zveri so raje odnesli daleč naprej po plaži, kakšnih sto metrov, preden so spet zabredli v vodo in jih potopili v morje.

	Medtem ko sem opazoval, kako nosijo izmaličene ostanke M'linga, sem za sabo zaslišal tihe korake. Naglo sem se obrnil in približno deset metrov stran ugledal velikega prašiča-hijeno. Imel je sklonjeno glavo, njegov pogled pa je bil priklenjen name. Čokate dlani je držal tesno ob trupu in jih stiskal v pest. Ko sem se obrnil, se je ustavil in nekoliko odvrnil pogled.

	Nekaj trenutkov sva tako stala. Izpustil sem bič in iz žepa povlekel pištolo, kajti tega divjaka, ki je bil zdaj najnevarnejši človek-zver, kar jih je še ostalo na otoku, sem mislil ustreliti ob prvem napačnem gibu. Morda zveni kruto, a bil sem odločen, da to storim. Njega sem se bal dvakrat bolj kot kateregakoli drugega in vedel sem, da je njegov obstoj grožnja mojemu.

	Minilo je kakih deset sekund, nato pa sem zaklical: »Pozdrav! Prikloni se!«

	Razgalil je zobe in zarenčal. »Kdo si ti, da bi se mu ...«

	Morda nekoliko preveč krčevito sem dvignil revolver, naglo pomeril in ustrelil. Spustil je krik in se pognal vstran. Videl sem, da sem ga zgrešil, in s palcem spet napel petelina. A on je že bežal stran in pri tem skakal sem in tja, tako da si nisem drznil tvegati še enega zgrešenega strela. Čez ramo je pogledoval nazaj proti meni in tekel navzgor po plaži, dokler ni izginil pod gostim črnim dimom, ki se je še valil iz ograde. Nekaj časa sem stal in strmel za njim. Nato sem se obrnil k trem poslušnim ljudem-zverem in jim ukazal, naj izpustijo truplo, ki so ga še vedno nosili. Stopil sem do mesta, kjer je prišlo do spopada, in čez krvave madeže zbrcal pesek, da jih ni bilo več videti.

	Z migljajem roke sem odpravil svoje tri služabnike in se čez plažo podal v goščavo. Pištolo sem držal v roki, bič in sekirici pa so mi viseli s preveze. Želel sem biti sam, da bi lahko v miru razmislil položaj, v katerem sem se zdaj znašel. Grozljivo dejstvo, ki sem se ga počasi začel zavedati, je bilo, da poslej nikjer na otoku nisem bil več varen, nikjer se nisem mogel spočiti ali zaspati. Odkar sem pristal tu, so se mi moči v presenetljivo veliki meri povrnile, a še vedno sem bil slabih živcev in obstajala je nevarnost, da bi se pod kakršnimkoli novim stresom spet zlomil. Čutil sem, da bi moral iti čez otok in utrditi svoj status pri ljudeh-zvereh ter si pridobiti njihovo zaupanje. A srce me je izdajalo. Vrnil sem se na plažo in odšel proti vzhodu, mimo goreče ograde. Hodil sem, dokler nisem prišel do kraja, kjer se je v zaliv iztegoval ozek peščen jezik, ki je tekel proti koralnemu grebenu na vhodu v zaliv. Tam sem se usedel s hrbtom proti morju in obrazom proti kakršnemukoli neprijetnemu presenečenju ter začel tuhtati. Brado sem položil na kolena in sonce je pripekalo na moj skalp, pod njim pa se mi je kuhala neizrekljiva groza ter se prerivala s tuhtanjem, kako naj ostanem živ do trenutka, ko me bo nekdo prišel rešit (če sploh). Skušal sem karseda mirno analizirati celoten položaj, a težko mi je bilo preglasiti čustva, ki so vrela v meni.

	Začel sem premlevati razloge, zaradi katerih je bil Montgomery tako obupan. »Spremenili se bodo,« je rekel. »Zagotovo se bodo.« In kaj je že rekel Moreau? »Trdovratno zverinsko meso nezadržno spet raste nazaj.« Potem so se mi misli ustavile na prašiču-hijeni. Bil sem prepričan, da me bo divjak ubil, če jaz ne bom prej njega. Varuh zakona je bil mrtev – in to ni bilo dobro. Zdaj so vedeli, da tudi mi z bičem lahko umremo ravno tako kot oni. Ali me že opazujejo izza zelenega zastora praproti in palm? Ali čakajo na priložnost, ko bodo lahko skočili name? Ali kujejo zaroto proti meni? Kaj jim je govoril prašič-hijena? Moja domišljija, in jaz z njo, se je utapljala v močvirju nedoločnih strahov.

	Zmotila me je jata morskih ptic, ki so zletele proti črni piki, naplavljeni na plažo blizu ograde. Vedel sem, kaj je bila, a se nisem mogel pripraviti k temu, da bi se vrnil tja in jih razgnal. V upanju, da se lahko približam soteski s kolibami z vzhodne strani, sem se odpravil v nasprotno smer. Zadnje, kar sem si želel, je bilo, da bi šel skozi goščavo, ki je pretila z vsemi mogočimi zasedami.

	Po kakšne pol milje hoje po plaži sem videl enega od svojih treh ljudi-zveri, kako se plazi iz grmovja proti meni. Na tej točki sem bil že tako na koncu z živci od vsega premlevanja, da sem nanj v trenutku uperil revolver. Ni me pomirilo niti dejstvo, da se je bližal zelo oklevajoče in s ponižnimi gestami.

	»Pojdi stran!« sem zaklical.

	Vedel se je skoraj tako kot pes, ki ga nekdo ošteva. Malo se je umaknil, se ustavil in me proseče pogledal s svojimi rjavimi, pasjimi očmi.

	»Pojdi stran,« sem ponovil. »Ne približuj se mi.«

	»Ali ne smem k tebi?« je vprašal.

	»Ne, stran pojdi,« sem vztrajal in udaril po zraku z bičem. Nato sem ga dal med zobe in se sklonil, da bi pobral kamen. To ga je končno pregnalo.

	In tako sem nadaljeval v samoti ter končno v velikem krogu prispel do soteske ljudi-zveri. Skrit med trsjem in podivjanim rastjem, ki je vasico ločevalo od morja, sem jih opazoval in poskušal iz njihovih kretenj in videza razbrati, kako je nanje vplivalo dejstvo, da sta bila Moreau in Montgomery mrtva, Hiša bolečine pa porušena. Danes vem, da je bila moja bojazen nespametna. Če bi uspel ohraniti pogum, ki sem ga pokazal tisto jutro, če ne bi dopustil, da ga preglasijo samotarske misli, bi morda lahko zasedel izpraznjeni prestol, na katerem je nekoč sedel Moreau, in sam zavladal ljudem-zverem. Tako pa sem zapravil priložnost in dovolil, da je moj položaj upadel na zgolj prvega med enakimi.

	Proti poldnevu jih je nekaj prišlo na plažo in počepnilo na vroč pesek. Vztrajno oglašanje lakote in žeje je v meni končno premagalo občutek groze. Stopil sem iz grmovja in se z revolverjem v roki namenil proti njim. Najprej me je opazila volčja ženska, za njo pa še ostali. Nihče od njih ni vstal ali me pozdravil. Bil sem preslaboten in preutrujen, da bi to zahteval.

	»Hrano hočem,« sem rekel v skoraj opravičujočem tonu in hodil proti njim.

	»V kolibi je je nekaj,« je zaspano odgovoril vol-merjasec in pogledal stran.

	Šel sem mimo in nadaljeval v temno in zaudarjajočo sotesko, ki je bila trenutno skoraj prazna. V neki kolibi sem se najedel potolčenega in napol gnilega sadja, vhod zagradil z nekaj vejami in palicami ter se sesedel nasproti njega, z revolverjem v roki. Naposled je za mano prišla vsa izčrpanost zadnjih tridesetih ur in padel sem v plitek spanec. Upal sem, da bo trhla pregrada, ki sem jo postavil, povzročila vsaj dovolj hrupa, da me zbudi, če se bo nekdo odločil, da pride pome.





XXI.





REGRESIJA LJUDI-ZVERI


	In tako sem postal le še eden od ljudi-zveri na otoku dr. Moreauja. Ko sem se prebudil, je bila zunaj že tema. Prevezana roka se mi je razbolela. Sedel sem pokonci in nekaj trenutkov nisem vedel, kje sem. Zunaj sem slišal grobe glasove. Nato sem spoznal, da je nekdo odstranil pregrado, ki sem jo postavil čez vhod. Revolver sem imel še pri sebi.

	Zaslišal sem dihanje in začutil, da nekaj čepi čisto zraven mene. Zadržal sem dih in poskusil razločiti, za koga gre. Počasi se je začel premikati. Nato je čez mojo dlan zdrknilo nekaj mehkega, toplega in mokrega in ob tem se mi je vse telo zakrčilo. Roko sem hitro potegnil k sebi in v grlu zatrl krik presenečenja. Na srečo sem dovolj hitro spoznal, kaj se dogaja, da sem se lahko zadržal in nisem pritisnil na sprožilec.

	»Kdo je to?« sem hripavo zašepetal in uperil revolver v temo.

	»Jaz, gospodar.«

	»Kdo si ti?«

	»Pravijo, da ni več gospodarja. Ampak jaz vem, o, vem. Znosil sem trupla v morje, trupla, ki jih je usmrtil tisti, ki hodi po vodi! Jaz sem tvoj suženj, gospodar.«

	»Ali sem tebe srečal kasneje na plaži?«

	»To sem jaz, gospodar.«

	Stvor je očitno govoril resnico; kaj lahko bi me namreč napadel, medtem ko sem spal. »Dobro je,« sem rekel in mu ponudil dlan v še en moker poljub. Začenjalo se mi je svitati, kaj bi to lahko pomenilo zame, in ob tem se mi je začel vračati pogum. »Kje so ostali?« sem vprašal.

	»Nori so, bedaki so,« je odvrnil pasji človek. »Še zdaj se pogovarjajo med sabo in pravijo: 'Gospodar je mrtev. Drugi z bičem je mrtev. Tisti, ki je hodil po morju, je tak kot mi. Nimamo gospodarja, ni več biča, ni več Hiše bolečine. Konec je. Ljubimo Zakon in obdržali ga bomo; a nič več bolečine ne bo, nič več gospodarja, nič več bičev, nikoli več.' Tako pravijo. Ampak jaz vem, gospodar, jaz vem.«

	Zatipal sem v temo in pasjega moža potrepljal po glavi. »Dobro je,« sem ponovil.

	»Kmalu jih boš vse pobil,« je dahnil.

	»Kmalu,« sem mu odgovoril, »bom vse pobil – ampak prej mora miniti nekaj dni in nekaj reči se mora še zgoditi. Vsi do zadnjega – razen tisti, ki jih želiš rešiti, bodo pobiti.«

	»Kar gospodar sklene ubiti, bo gospodar ubil,« je z zadovoljnim glasom rekel pasji mož.

	»Naj se njihovi grehi množijo,« sem razglasil. »Naj živijo v norosti, dokler ne pride njihov čas. Ne govori jim, da sem jaz gospodar.«

	»Gospodarjeva volja je sladka.« Po pasjem možu se je res pretakala poslušna – pasja kri.

	»A eden med njimi je že dovolj zagrešil,« sem začel. »Njega bom ubil, takoj ko ga srečam. Ko ti rečem 'To je on', glej, da se vržeš nanj. Zdaj pa bom šel do njih, ki so zbrani zunaj.«

	Za trenutek je izhod iz kolibe zakrila senca pasjega moža. Sledil sem mu in se iztegnil, stoječ skoraj natanko na mestu, kjer sem bil, ko sem oni dan zaslišal Moreauja in njegove pse, kako me zasledujejo. A zdaj je bila noč in vsa smrdljiva soteska je bila zavita v temo. Onkraj sem namesto zelenega, s soncem obsijanega pobočja videl rdeč ogenj, okoli katerega so se risale zgrbljene groteskne postave. V ozadju pa so kot temna reka tekla gosto zraščena drevesa, čez katera je bila poveznjena črna tančica krošenj. Nad robom soteske je ravno vzhajala luna in točno čez njen obraz se je vil eden od tankih stebrov pare, ki so se noč in dan dvigali iz fumarol vulkanskega otoka.

	»Pojdi z mano,« sem rekel in nabiral pogum. Skupaj sva šla po ozki potki, ne meneč se za stvore, ki so si naju radovedno ogledovali iz kolib.

	Nihče pri ognju se ni potrudil, da bi me pozdravil; večina me je vzvišeno ignorirala. Razgledal sem se, da bi preveril, ali je prašič-hijena kje v bližini, a ga nisem videl. Vsega skupaj je bilo tu kakih dvajset ljudi-zveri. Nekateri so strmeli v ogenj, drugi so bili zatopljeni v pogovor.

	»Mrtev je, mrtev! Gospodar je mrtev,« je rekel opičnjak na moji desni. »Hiša bolečine – nič več Hiše bolečine!«

	»Ni mrtev!« sem ga glasno zavrnil. »Celo v tem trenutku nas opazuje!«

	Ob tem so se zdrznili in dvajset parov oči se je uprlo vame.

	»Hiše bolečine ni več,« sem rekel, »a vrnila se bo. Gospodarja ne morete videti, a še zdaj je med vami in posluša.«

	»Res je, res!« je pritrdil pasji človek.

	Videl sem, da jih je to zamajalo v njihovem prepričanju. Žival je lahko nevarna, lahko je zvita – a le človek se zna zlagati.

	»Mož s povezano roko govori čudne reči,« je bil pomislek enega od njih.

	»Pravim vam, da je tako,« sem ga zavrnil. »Gospodar in Hiša bolečine se bosta vrnila. Gorje tistemu, ki prelomi Zakon!«

	Vprašujoče so se spogledali, jaz pa sem z zaigrano brezbrižnostjo začel s sekiro udarjati po zemlji pred sabo. Strmeli so v globoke zareze, ki sem jih puščal v ruši.

	Prvi se je oglasil satir. Rekel je, da mi ne verjame. Zavrnil sem ga. Nato je ugovarjal še eden od pegastih stvorov in razvnela se je živahna debata. Iz trenutka v trenutek sem bil bolj prepričan v trdnost svojega položaja. Zdaj sem lahko spet govoril, ne da bi moral loviti sapo, ki mi je je doslej zmanjkovalo od razburjenja. V naslednji uri sem uspel marsikaterega od njih prepričati, da so moje trditve resnične, v večino ostalih pa zasejati vsaj seme dvoma. Ves čas sem oprezal, ali se bo od kod pojavil moj sovražnik prašič-hijena, vendar ga ni bilo na spregled. Vsake toliko me je vznemirilo kakšno sumljivo premikanje, a vendarle sem bil iz trenutka v trenutek samozavestnejši. Sčasoma se je luna začela spuščati proti obzorju in moji poslušalci so eden za drugim začeli zehati (ter v soju pojemajočega ognja razgaljati vrste nenaravnih zob). Najprej se je proti kolibam odpravil eden, potem drugi in kmalu sta tišina in tema pregnali tudi mene. Odšel sem za njimi, saj sem vedel, da sem varnejši v skupini kot pa samo z enim.

	Tako se je začelo najdaljše obdobje mojega bivanja na otoku dr. Moreauja. Vendar pa se je od tiste noči in vse do zaključka zgodila le še ena reč, ki je bila vredna omembe, če izvzamem množico majhnih in neprijetnih podrobnosti ter nenehno mučno stanje notranjega nemira, ki sem ga občutil. Zato o teh desetih mesecih ne bom pisal, razen o enem pomembnem incidentu. Ostaja mi sicer veliko spominov na dogodke, za katere bi rade volje dal svojo desno roko, če bi jih lahko pozabil. A k pripovedi ne bi doprinesli čisto nič.

	Ko se oziram nazaj, mi je kar čudno, kako hitro sem se uspel vklopiti v življenje teh pošasti in si pridobiti njihovo zaupanje. Seveda sem se dostikrat zapletel v prepire z njimi in še danes nosim sledi njihovih ugrizov, vendar pa so vsi kmalu in zelo temeljito spoznali, da znam natančno metati kamne in da mi tudi sekira ni tuja. Moram pa tudi dodati, da mi je bila zvestoba mojega bernardinca v izjemno oporo. Spoznal sem, da njihova primitivna hierarhija temelji skoraj izključno na sposobnosti zadajanja globokih ran. In prav res si drznem zapisati, ne da bi želel zveneti oholo, da sem med njimi pridobil nekakšen poseben status. Eden ali dva sta me sovražila, ker sem ju posebej grdo ranil, a vse to se je s pačenjem obrazov večinoma izražalo za mojim hrbtom in na varni razdalji.

	Prašič-hijena se me je izogibal, jaz pa sem venomer oprezal za njim. Tudi moj neločljivi pasji prijatelj se ga je bal in ga divje sovražil. Zdi se mi, da je prav to sovraštvo postalo tisto, kar naju je najbolj zbližalo. Kmalu mi je postalo jasno, da je prašič-hijena okusil kri in da se je pokvaril na enak način kot leopardji mož. Naredil si je brlog nekje v gozdu in postal samotar. Enkrat sem hotel ljudi-zveri pripraviti k lovu nanj, vendar na koncu nisem imel dovolj avtoritete, da bi jih lahko zares prepričal. Večkrat sem se sam skušal priplaziti do njegovega brloga in ga ujeti nepripravljenega, a imel je preveč izostrene čute in mi je vsakokrat pobegnil. Pa tudi on je prežal name in na mojega zaveznika, zaradi česar nama je bila vsaka pot skozi gozd nevarna. Spričo tega se pasji človek skoraj nikoli ni upal ločiti od mene.

	Prvi mesec so bili ljudje-zveri še razmeroma človeški in do enega ali dveh sem gojil celo nekaj, kar se je bližalo prijateljskim čustvom. Mali rožnati lenivec mi je izkazoval nenavadno mero naklonjenosti in mi je velikokrat sledil. Opičnjak pa me je dolgočasil; zaradi tega, ker sva oba imela pet prstov, je domneval, da mi je enak in je venomer nekaj blebetal v moji bližini. Govoril pa je največje nesmisle. Na neki način me je to prav lepo zabavalo – imel je namreč fantastičen dar za kovanje novih besed. Zdi se mi, da si je kot najvišjo rabo jezika predstavljal izrekanje besed, ki ne pomenijo ničesar. Pravil jim je 'velike misli' in jih je razlikoval od 'majhnih misli', ki so se dotikale vsakodnevnih opravkov. Kadarkoli sem izrekel opazko, ki je ni razumel, jo je na vse pretege hvalil in me prosil, naj jo ponovim. Naučil se jo je na pamet in se nato naokoli šopiril ter jo ponavljal, dostikrat napačno, vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati. Stavke, ki so bili preprosti in razumljivi, pa je zelo zaničeval. Posebej zanj sem si izmislil kar nekaj zelo zanimivih 'velikih misli'. Danes menim, da je bil najsmešnejše bitje, kar sem jih kadarkoli spoznal. Na naravnost čudovit način je ta osebek razvil edinstveno maniro človeške neumnosti, ne da bi izgubil trohico svojega naravnega, opičjega razgrajaštva.

	Kot pravim, tako je bilo v prvih tednih življenja med divjaki. V tem času so še spoštovali red, ki ga je vzpostavil Zakon, in se na splošno spodobno obnašali. Enkrat sem našel raztrgano truplo kunca, to pa je bilo tudi vse. Še za tega sem bil prepričan, da je šlo za delo prašiča-hijene.

	Potem pa sem okoli maja zaznal prve spremembe v njihovem govoru in tudi v njihovi drži. Artikulacija jim je začela pešati in govorili so s čedalje večjim odporom. Opičnjak je po drugi strani blebetal več kot kdajkoli prej, vendar čedalje bolj nerazumljivo in čedalje bolj po opičje. Nekateri so povsem izgubili dar govora, čeprav so še vedno razumeli, kar sem jim govoril. Zamislite si, kako jezik, ki je bil nekoč jasen in natančen, razpada in nazaduje čedalje bolj v grlo, izgublja obliko in pomen ter regresira nazaj v gole zvoke. Čedalje več težav so imeli tudi s pokončno hojo. Čeprav je bilo zelo očitno, da se tega sramujejo, sem jih vsake toliko zalotil, da tečejo po vseh štirih in se ne morejo dvigniti nazaj v navpično držo. Postajali so nerodni pri ravnanju s stvarmi, vode niso več pili, ampak srkali, prežvekovali so hrano. Vse to iz dneva v dan bolj. V tem obdobju sem bolj kot kdajkoli prej razumel, kaj je mislil Moreau, ko mi je govoril o 'trdovratnem zverinskem mesu'. Nazadovali so v živali, in to hitro.

	Nekateri – in pri tem so, kot sem presenečen odkril, prednjačile ženske – so začeli kršiti pravila zakrivanja telesa z oblačili. Drugi so celo javno poskusili s prekrški zoper monogamijo. Zakon je zelo očitno začel popuščati. Več o tej zadevi pa na tem mestu ne želim pisati.

	Tudi moj pasji prijatelj je bil čedalje bolj pasji in čedalje manj človek. Dan za dnem je bil malo neumnejši, malo bolj štirinog in malo bolj kosmat. Tranzicija od prijatelja, ki mi je stal ob strani, do psa, ki se mi je motal pod nogami, pa je resda potekala s komaj zaznavnim tempom.

	Rastoči nered in umazanija okoli kolib, ki že tako niso bile nikoli prav čiste, sta mi sčasoma postala tako mučna, da sem se preprosto odselil in odšel čez otok ter si uredil novo bivališče med zoglenelimi ostanki Moreaujeve ograde. Ugotovil sem namreč, da so se zaradi številnih bolečih spominov ljudje-zveri temu kraju še vedno izogibali.

	Nemogoče bi bilo popisati sleherno stopnjo v propadanju teh pošasti, povzeti, kako jih je iz dneva v dan bolj zapuščala človeška podoba, kako so se odrekli povojem in cunjam in naposled slehernemu koščku oblačil, kako jim je ude začela prekrivati dlaka, kako so jim nazadovala čela, obrazi pa so se iztegovali naprej, kako se je skoraj človeška intimnost, ki sem si jo dovolil z nekaterimi od njih v prvih mesecih samote, spremenila le še v grozljivo neprijeten spomin.

	Spremembe so prihajale počasi, a nezadržno. Tako zame kot zanje se je vse skupaj odvijalo brez kakšnih posebnih pretresov. Med njimi sem se še naprej počutil varnega, saj to počasno drsenje v temo ni nikoli izbruhnilo v kakšno eksplozijo živalskih gonov. Bal pa sem se, da bo šok slej kot prej vendarle prišel. Moj bernardinski divjak je vsako noč prebil z mano v ogradi in mi omogočal, da spim vsaj približno pomirjen. Mali rožnati lenivec je postal plah in se mi ni več približeval. Počasi je odlezel nazaj v svoje naravno stanje – med krošnjami dreves. Vsi skupaj smo padli v nekakšno ravnovesje, ki ga lahko opazujemo po kletkah potujočih cirkusov. Seveda pa ni bilo od nikoder na spregled nobenega krotilca.

	Treba je tudi povedati, da se ljudje-zveri niso povrnili v normalno živalsko stanje – torej v navadne medvede, volkove, tigre, vole, svinje ali opice. Še vedno je bilo na njih nekaj čudnega, kajti Moreau je v vsako bitje zamešal več kot eno žival. Ena je bila morda bolj medvedja, druga bolj mačja, tretja je spominjala na govedo, vendar pa so vse nosile poteze še drugih živali. Šlo je za nekakšno generalizirano živalskost, ki pa se je izražala skozi specifične poteze. Tu in tam me je še vedno presenetil kak poslednji ostanek človečnosti – denimo kratek izbruh človeškega govora, nepričakovana spretnost sprednjih tac ali neroden poskus hoje po zadnjih nogah.

	Tudi na meni so se verjetno odražale nenavadne spremembe. Obleke so visele z mene kot porumenele raztrgane cunje, pod katerimi sem kazal potemnelo kožo. Moji lasje so bili že zelo dolgi in lepili so se mi v umazane svedre. Še danes mi občasno kdo reče, da je v mojih očeh čuden lesk in da imam nenavadno nagle kretnje.

	Sprva sem dneve večinoma preživljal na južni obali otoka in oprezal za ladjami. Upal in molil sem, da bi se kakšna prikazala. Računal sem, da se bo Ipecacuanha slej ko prej vrnila. Vendar pa je ni bilo na spregled in dnevi so nezadržno minevali. Petkrat sem na obzorju videl jadra in trikrat dim, nikoli pa se nič ni približalo otoku. Za take primere sem imel vedno pripravljen ogenj, ki sem ga lahko naglo zakuril, a očitno so posadke teh ladij mislile, da gre za dim iz otoškega ognjenika.

	Bil je že september ali oktober, ko sem prišel na zamisel, da bi si zgradil splav. Dotlej se mi je roka že zacelila in lahko sem spet uporabljal obe. A vseeno sem se sprva sam sebi zdel obupno nespreten.

	Nikoli se nisem ukvarjal z mizarstvom ali čimerkoli podobnim, tako da sem dneve zapravljal v dokaj brezplodnih poizkusih sekanja in zvezovanja dreves. Vrvi nisem imel, pa tudi ničesar takega nisem odkril, iz česar bi jih lahko izdelal. Ovijalk je bilo na otoku vse polno, vendar so bile ali premalo prožne ali pa prešibke in vsa moja navlaka znanstvene izobrazbe mi ni prav nič koristila pri iskanju načinov, na katere bi jih vendarle lahko uporabil.

	Več kot dva tedna sem prebil med počrnelimi ruševinami ograde ter okoli mesta, kjer je Montgomery zažgal čolna, iščoč žeblje in druge kovinske kose, ki bi se lahko izkazali za uporabne. Tu in tam me je kateri od ljudi-zveri prišel opazovat in nato pobegnil, ko sem ga poklical k sebi. Nato je napočilo obdobje neurij in močnega deževja, ki je zelo upočasnilo moje napredovanje, a naposled je bil splav končan.

	Bil sem navdušen nad njim. Vendar pa sem ga v zame značilnem pomanjkanju praktičnega razmisleka zgradil več kot miljo stran od morja, tako da je, še preden sem ga uspel zvleči do obale, razpadel na kosce. Morda je bila še sreča, da mi ga ni uspelo splaviti, a tedaj me je neuspeh tako potrl, da sem se kar nekaj dni ves v obupu vlekel po obali, strmel v morje in razmišljal o smrti.

	Vendar pa še nisem bil pripravljen umreti. Kmalu se je pripetil tudi neki incident, ki me je opomnil, kako nespametno je bilo tako zapravljati dni – kajti vsak dan so mi ljudje-zveri postajali nevarnejši.

	Ko sem nekoč takole ležal pri ogradi v senci enega od zidov ter strmel na odprto morje, se je moje pete dotaknilo nekaj mrzlega. Zdrznil sem se in zagledal mežikajoč obraz malega rožnatega lenivca. Ta mali divjak že dolgo ni znal več govoriti, bil je ves poraščen in tudi kremplje je imel že močno zakrivljene. Ko je videl, da je pritegnil mojo pozornost, je zagodrnjal in zakorakal proti goščavi, nato pa se je obrnil, da bi me pogledal.

	Sprva nisem razumel, a kmalu se mi je posvetilo, da hoče, da mu sledim. Počasi sem se dvignil, kajti bil je vroč dan, in se odpravil za njim. Ko sva prišla do dreves, se je zavihtel na veje, saj mu je bilo lažje potovati oprijemajoč se ovijalk. Kmalu sva se prav nenadoma znašla pred grozljivim prizorom. Moj bernardinec je mrtev ležal na tleh, poleg njega pa je čepel prašič-hijena. S kremplji je grabil za drgetajoče meso, ga trgal z zobmi in renčal od užitka. Ko sem se mu približal, me je pogledal z žarečimi očmi in ustnice so se mu raztegnile, da je pokazal okrvavljene zobe. Grozeče je zarenčal. Videlo se je, da ga ni ne strah ne sram; v njem ni bilo niti trohice človeka več. Stopil sem še korak naprej, se ustavil in potegnil revolver. Končno sem ga imel, kjer sem želel.

	Divjak ni kazal nobenega namena, da bi pobegnil. Le ušesa je poklopil tesno nazaj, dlaka se mu je naježila, telo pa prihulilo niže tlom. Pomeril sem mu med oči in pritisnil na sprožilec. Istočasno je stvor skočil name, da sem omahnil nazaj. Svojo iznakaženo roko je iztegnil proti meni in me zadel v obraz, vendar pa se je takoj v naslednjem trenutku zrušil čez mene, tako da sem obležal pod njegovimi zadnjimi nogami. Na srečo je bil moj strel natančen in stvor je bil mrtev že med skokom. Zlezel sem izpod njegovega umazanega kožuha ter se postavil na noge. Drgetajoč sem strmel v truplo pod seboj. Vsaj ena nevarnost manj, sem si mislil, čeprav sem vedel, da je bil to le prvi od incidentov, ki me brez dvoma še čakajo.

	Na kup sem znosil dračje in suh les, ga zažgal in obe trupli vrgel na ogenj. Prišel sem do spoznanja, da je moja smrt v primeru, da kmalu ne zapustim otoka, le vprašanje časa. Ljudje-zveri so razen ene ali dveh izjem do tedaj že zapustili vas in si vsak po svojem okusu uredili brloge po okoliški goščavi. Čez dan so večinoma spali in niso lazili okrog, tako da bi se morebitnemu prišleku otok zdel tako rekoč zapuščen. Ponoči pa so džunglo napolnili njihovi odurni kriki in tuljenje. Imelo me je, da bi jih vse pobil; da bi jim nastavljal pasti ali pa se spravil nad njih z nožem. Če bi imel dovolj streliva, se ne bi obotavljal vseh postreliti. Na tej točki jih ni moglo biti več kot dvajset in predrznejši med njimi so bili že vsi mrtvi. Po smrti svojega ubogega pasjega prijatelja sem tudi sam začel bolj ali manj spati čez dan, da bi lahko ponoči ostajal na preži. Za zidovi ograde sem si uredil brlog s čisto ozkim vhodom, skozi katerega se ni dalo preriniti, ne da bi pri tem nastalo veliko hrupa. Otoške nakaze so pozabile, da so nekoč znale prižigati ogenj in spet so se ga začele bati. Sam sem se z velikim žarom ponovno vrgel v izdelavo splava, ki naj bi mi omogočil pobeg.

	Pri tem sem imel tisoč nevšečnosti. Sem zelo nespreten (šolal sem se pred časom Slöjda6), a sčasoma mi je uspelo na bolj ali manj neroden način zadovoljiti vse tehnične zahteve končnega plovnega izdelka. Tokrat sem pazil tudi, da je bil splav dovolj trden. Edina nepremostljiva ovira, ki je ostala, je bilo tako dejstvo, da nisem imel nobene posode, v kateri bi lahko shranjeval vodo, ki bi jo nujno potreboval za dolgo plovbo. Če bi bilo na otoku kaj gline, bi se lotil celo lončarstva. Tako pa sem se dneve in dneve vlekel po otoku in si brez haska razbijal glavo s to zagato. Zaradi tega me je občasno popadel tako hud naval besa, da sem se s sekiro spravil na kakšno nič hudega sluteče drevo, ki je bilo takrat ravno na dosegu roke. Rešitve pa nisem našel.

	Potem pa je prišel tisti prekrasen dan, ki me je navdal z vzhičenostjo. Na obzorju proti jugozahodu sem opazil majhno jadro, ki je spominjalo na škuner. Takoj sem prižgal velik kup dračja in obstal pod žgočim soncem, ne meneč se za vročino plamenov, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Ves dan sem opazoval jadro, ne da bi karkoli pojedel ali popil, tako da se mi je na koncu že vrtelo. Prišle so zveri in me gledale, se nekaj časa čudile in potem spet odšle. Zvečer je bilo jadro še vedno daleč, potem pa je padla noč in ni ga bilo več videti. Vso noč sem znašal dračje na ogenj, da bi bil čim večji in čim razločnejši, iz teme pa so mežikale oči divjakov, ki so se še vedno čudili mojemu početju. Ob zori se je jadro spet prikazalo; bilo je bližje in videl sem, da gre za umazano glavno jadro majhne ladjice. Plula pa je čudno. Kljub izčrpanosti sem napenjal oči in nisem mogel verjeti, kaj vidim. V njej sta čepela dva moža, eden na premcu in drugi pri krmilu. Kljuna nista držala lepo v vetru, temveč sta mu pustila, da nenehno niha sem in tja.

	Ko je bilo sonce že visoko na nebu, sem jima začel mahati s poslednjimi ostanki svojega suknjiča. Vendar me nista opazila in sta le nepremično sedela, obrnjena drug proti drugemu. Stopil sem čisto do konca nizkega peščenega jezika, ki se je iztegoval v zaliv, in kričal ter divje gestikuliral. Brez odziva. Počasi, čisto počasi sta napredovala križemkražem proti otoku. Nenadoma se je iz ladjice dvignil velik bel ptič, ne da bi mornarja na kakršenkoli način pokazala, da sta ga opazila, in poletel nad mano s široko razprtimi krili.

	Nehal sem kričati in se usedel na pesek. Glavo sem si podprl z dlanmi in strmel čez morje. Počasi, počasi je ladjica plula mimo proti zahodu. Če me ne bi nekaj zadrževalo – nekakšen mrzel, nejasen strah – bi kar odplaval proti njej. Popoldne je ladjica nasedla kakih sto metrov zahodno od ruševin ograde. Moža na krovu sta bila mrtva in že tako preperela, da sta se razsula na koščke, ko sem čolnič nagnil na stran. Eden od njiju je imel pramen rdečih las, prav takih, kot jih je imel kapitan Ipecacuanhe. Na dnu ladjice je ležal umazan bel klobuk.

	Medtem so se iz goščave prikazale tri zveri in se mi začele vohljajoč približevati. Preplavil me je napad gnusa in porinil sem čoln proti vodi ter se skobacal vanj. Dve od zveri sta bili volčji; nosnice so jima plapolale in oči so se jima svetile. Tretji je bil tisti grozni križanec med medvedom in bikom. Ko sem videl, kako se plazijo proti truplom nesrečnikov s čolna in že razgaljajo zobe, ko sem zaslišal njihovo renčanje, se je gnus v meni umaknil in nadomestila ga je groza. Obrnil sem jim hrbet, spustil jadro in začel veslati na odprto morje. Nisem se mogel pripraviti k temu, da bi se ozrl.

	Noč sem prebil nekje med koralnim grebenom in kopnim, naslednje jutro pa sem se vrnil k potoku in z vodo napolnil sodček, ki sem ga našel na krovu. Nato sem, kolikor se je dalo potrpežljivo in mirno nabral veliko količino sadja in ustrelil dva zajca z svojimi zadnjimi tremi naboji. Čoln pa sem pustil privezan daleč zunaj, pri koralnem grebenu, saj sem se bal, da ga ljudje-zveri ne bi kako poškodovali.





XXII.





ČLOVEK, SAM


	Proti večeru sem odrinil proti odprtemu morju; gnal me je nežen, a vztrajen veter z jugozahoda. Otok se je manjšal in manjšal in ozek steber dima, ki se je dvigal nad njim, se je čedalje bolj raztapljal v rdeče ozadje sončnega zahoda. Povsod okoli mene se je dvigal ocean ter zlagoma zakrival nizko in temno silhueto edinega kopnega daleč naokoli. Poslednja svetloba umirajočega dne se je še zadnjič razlila po nebu, preden se je čeznjo potegnila zavesa neskončne temne modrine, na kateri so se začele izrisovati prve zvezde. Morje je bilo tiho in nebo je molčalo. Bil sem sam sredi noči, sredi tišine.

	Tako sem plul tri dni. Jedel in pil sem malo ter premišljeval o vsem, kar se mi je zgodilo. Ni me preveč vleklo nazaj v svet ljudi. Na sebi sem imel le eno umazano cunjo in lasje so se mi lepili v črne klobčiče. Moji rešitelji so brez dvoma mislili, da so rešili norca.

	Čudno zveni, vendar nisem čutil prav nobene želje po vrnitvi v civilizacijo. Bil sem le srečen, da sem se rešil groznih ljudi-zveri. Tretji dan me je pobrala velika jadrnica, ki je plula iz Apie v San Francisco. Ne kapitan ne prvi častnik nista verjela moji pripovedi. Smatrala sta, da sem zaradi samote in življenjske ogroženosti izgubil pamet. Ker sem sumil, da bodo tudi drugi prihajali do podobnih zaključkov, svoje zgodbe nisem nikomur več razlagal. Na njihova vprašanja sem odgovarjal le, da se po brodolomu Lady Vain – kar je bilo pred enim letom – ne spomnim ničesar več.

	Zelo previdno sem moral ravnati, da bi se ognil razglasitvi za norca. Preganjali so me spomini na Zakon, na mrtva mornarja, na zasede sredi noči, na truplo v trsju. In čeprav se zdi nelogično, mi povratek med ljudi ni prinesel občutka varnosti in razumevanja, temveč je le še okrepil negotovost in grozo, ki sem ju izkušal ves čas, kar sem živel na otoku. Nihče mi ne bi verjel; v očeh mornarjev sem bil skoraj tako čuden, kot so bili ljudje-zveri v mojih. Prav mogoče je bilo, da se je njihova divja narava prenesla name. Pravijo, da je strah bolezen. Kakorkoli, spoznal sem, da v meni že leta prebivata strah in nemir. Morda se tako počuti napol udomačen levji mladič.

	Moja težava se je udejanjila na najbolj čuden način. Nisem se mogel znebiti občutka, da vsakdo, ki sem ga srečal, ravno tako izhaja iz plemena ljudi-zveri, da gre za žival, ki jo je nekdo zgnetel v človeško podobo in ki se bo kmalu začela spreminjati nazaj, eno zverinsko potezo za drugo.

	Na srečo pa sem se lahko zaupal nekemu res sposobnemu možu – nekomu, ki je poznal Moreauja in ki je dajal vtis, da verjame moji zgodbi. Šlo je za strokovnjaka za um7, ki mi je zelo pomagal, čeprav ne verjamem, da me bo groza tistega otoka kadarkoli zares zapustila. Večino časa leži pritajena nekje na dnu mojih misli, kot oddaljen oblak in nejasen trepet; spet drugič se ta majhen oblak razraste, dokler ne zakrije vsega neba. Takrat se ozrem po soljudeh in postane me strah. Vidim obraze, ki jih razsvetljuje strast, druge, ki so vsi omračeni, tretje, ki so prestrašeni in neiskreni – niti enega ni, ki bi dajal vtis razumnosti in hladne presoje. Dozdeva se mi, da bo iz njih zdaj zdaj skočila žival in da se bo propadanje, ki sem ga videl na otoku, odvilo še enkrat, tokrat z veliko daljnosežnejšimi posledicami. Dobro vem, da je to le privid, da so ti na videz človeški primerki prav zares to – popolnoma razumna bitja, sposobna človeškosti in tenkočutne empatije, osvobojena nagonov, ne pa sužnji Zakona. Bitja, skratka, ki z ljudmi-zvermi nimajo nič skupnega. A vseeno se jih izogibam, njih in njihovih zvedavih pogledov, vprašanj in prijaznih ponudb. Želim si le, da bi bil daleč stran od njih in sam. Prav zato sem se preselil na podeželje. Ko se nad mojo dušo zgrne senca preteklosti, se umaknem v samoto hribovite krajine in uživam sladkobo praznega neba, po katerem se podi le veter.

	Dokler sem bil še v Londonu, je bila groza v meni skoraj neznosna. Nisem se mogel umakniti, slišal sem njihove glasove pod oknom in ključavnica na vratih se mi je zdela strašno nezanesljiva. V želji, da bi se pozdravil, sem se podajal na ulico, kjer so me zalezovale mačje oči žensk, nestrpni moški pa so me obmetavali z ljubosumnimi pogledi. Mimo mene so naglih korakov hodili utrujeni, bledi delavci, ki so kašljali v rokav in se ozirali okoli sebe kot ranjena divjad. Starci ukrivljenih hrbtov in otopelih umov so se pogovarjali sami s seboj in raztrgani otroci, nepozorni na svet okoli sebe, so se žaljivo drli v vse smeri. V takih trenutkih sem se včasih zatekel v kakšno cerkev – pa še tam se mi je zdelo, da župnik mrmra 'velike misli', točno tako, kot jih je nekoč moj opičnjak. Nekajkrat sem zbežal tudi v knjižnico, kjer so me napeti obrazi bralcev, ki so se sklanjali nad knjige, spominjali na zverine, ki potuhnjeno čakajo na plen. Še posebej odvratni pa so mi bili prazni obrazi ljudi na vlakih in tramvajih – ti se mi niso zdeli nič bolj v sorodu z mano kot kakšni mrtvaki. S temi prevoznimi sredstvi sem potoval le, če sem bil prepričan, da bom na njih lahko sam. Ob vsem tem pa se niti sam sebi nisem zdel razumno bitje, temveč le žival, katere možgani so utrpeli okvaro, ki jo je gnala na samotne steze. Počutil sem se kot ovca, ki so se ji v glavi zaredili črvi.

	Hvala bogu so napadi groze do danes postali redkejši. Umaknil sem se mestnemu vrvežu in svoje dneve večinoma preživljam ob knjigah, ki so zame kot okna v življenje, razsvetljeno v vsem sijaju človeške duše. Živim v majhni hišici in le redkokdaj koga srečam. Poleg branja si čas krajšam s kemijskimi eksperimenti, marsikatero noč pa posvetim astronomiji. Ko se človek znajde pod nebom, posutem z zvezdami, ga vedno prevzame nedoločen občutek miru in varnosti. Ne vem, zakaj je tako, a zdi se mi, da neskončni in večni zakoni stvarstva v nasprotju od vsakodnevnih skrbi, grehov in težav nagovarjajo točno tiste dele človeka, zaradi katerih smo več kot zgolj živali. To je nekaj, kar tolaži in daje upanje. Brez upanja pa ne bi mogel še naprej živeti.

	In tako, v upanju in samoti, se konča moja zgodba.



	EDWARD PRENDICK





	OPOMBA. Glavni poudarki iz poglavja 'Dr. Moreau pojasni nekaj reči' so bili januarja 1895 objavljeni v Saturday Review. To je edini del zgodbe, ki je predhodno ugledal luč sveta. Prav na tem članku temelji ves tukaj predstavljeni roman, močno razširjen in predelan v leposlovno obliko.





	Herbert George Wells (1866-1946)





	Njegovi prvi romani, ki jih imenujemo znanstvena romantika, so prvi prinesli pojme in vsebine, danes vsakdanje v znanstveni fantastiki. To so predvsem romani Časovni stroj (The Time Machine), Zgodba o nevidnem človeku (The Invisible Man) in Vojna svetov (The War of the Worlds).



	Mnogi menijo, da so nanje vplivala dela Julesa Verna. Wells je pisal tudi druge nedomišljijske romane, ki so doživeli kritično odobravanje.

	Za mladega Herberta Georgea je bila pomembna nesreča, ki se mu je pripetila leta 1874, ko je bil star osem let. Nekaj časa je imel zlomljeno nogo. Da bi si krajšal čas, je začel brati in kmalu je postal navdušen ljubitelj knjig.

	Wells je pisal tudi stvrna dela. Z delom Svetovna zgodovina (The Outline of History) iz leta 1920 je postavil nov standard in pokazal na nove smeri popularizacije znanosti. Tudi drugi pisci so mu sledili s podobnimi deli na drugih področjih. Leta 1922 je izdal delo Kratka zgodovina sveta (A Short Histoy of the World). Takšna dela je ameriški humorist in risar risank James Grover Thurber osmešil v svojem humorističnem eseju Splošni pregled znanstvenikov (An Outlne of Scientists).

	Wells je že zelo zgodaj razmišljal o boljšem načinu organiziranja družbe, napisal je več utopičnih romanov. Ponavadi se je v njih svet znašel pred katastrofo, dokler ljudje niso našli boljše poti za življenje – s pomočjo skrivnostnih plinov iz kometa, zaradi katerih so se ljudje začeli obnašati razumnejše (V dnevih kometa (In the Days of the Comet)), ali s pomočjo sveta znanstvenikov kot v delu Oblika prihajajočih stvari

(The Shape of Things to Come) iz leta 1933. To delo je kasneje leta 1938 Alexander Korda predelal za film Prihajajoče stvari

(Things to Come). Film je še preveč natančno opisal neizbežno svetovno vojno, med katero so zračne bombe uničile mesta. (Vir: Wikipedija)





Založba LYNX priporoča:



	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJNA ROKA

	MOŽ NA SLIKI



	Catherine Cooper

	KOČA

	DVOREC



	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	SMRTNA MAGIJA



	Michelle Frances

	FANT

	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA



	Neil White

	SKRAJNO ZLO

	SENCE, TEMA OKOLI NJE

	in NEDOLŽNI





Notes


	[←1]

Daily News, 17. marca 1887.





[←2]

Iz Voltairove drame Mahomet. (Op. prev.)





[←3]

Delavec, ki prihaja s kakega pacifiškega otoka. (Op. prev.)





[←4]

Ta opis se v celoti sklada z otokom Noble's Isle – C. E. P. (Charles Edward Prendick).





[←5]

Montgomery tu misli na Heinricha Gottfrieda Ollendorfa, izumitelja metode učenja tujih jezikov iz 19. stoletja, za katero je med drugim značilno žebranje zelo repetitivnih stavkov.





[←6]

Skandinavska doktrina poučevanja ročnih spretnosti; tehnični pouk.





[←7]

Psihologija, psihiatrija in psihoterapija so bile tedaj še znanosti v povojih.