LOK IN TETIVA Kari Gorčanec Prve dni se za ta neznatni tolmun med čerjo in previsno steno niti najmanj nismo menili; preoeč vabljivo se nam je smehljala — nemara še v snu — celotna draga pred očmi, ta tihi kotiček med skoraj nedostopnimi strminami, ki so nam tako rekoč še v najtrši temi svetlo sijale v šotore, ta skrita samota pod opojno razlivajočim se soncem. Zaradi razgleda smo sicer poležavali na ploskem temenu čeri, zrli proti morski ožini in zasanjani strmeli v nebo, ki so se pod njim skoz belosproščena galebja krila bliščavo točili sončni žarki, pa je bilo vendarle nekoliko namernosti v tem, zakaj podzavedno smo se izmikali temnemu očesu, ki nas je kakor izpod mogočnega čela negibno motrilo s svojo hladno neraziskanostjo. Potem pa je nekega dne prav iz tega senčnega kota zasoplo hlastnil Rik: -»Kip! Človek — kip — na dnu!« Zamrgoleli smo po tesni površini, hip nato tudi že slepo poštrbunkali k njemu in se začeli, butajoč drug ob drugega in ob kamen, brezglavo premetavati in pogrezati, ko da vsi že davno vemo za to najdbo in gre zdaj le za to, kdo jo prvi privleče na suho. Tako nismo odkrili ničesar, razen da se pod vodo stena tesno približuje boku naše kamnite postojanke in pušča le ozko špranjo, ki bi se s kopnega morda le največji pogumnež upal pognati na glavo skoz njo. Šele potem ko smo se preudarneje drug za drugim spustili do zevi in s pogledi pretipali ves prostor pod njo, ko smo uzrli to nenavadno prostrano špiljo, ki se je izgubljala daleč pod steno, smo si lahko priznali, da je res nekaj na dnu, sicer na pol pod mivko, a vendarle tako, da je videti dovolj razločno skoraj celo glavo pa ramo in stegno in nazadnje še del stopala. Kakor 46* 723 smo se dotlej ure in ure podili po plitvini, skakali in padali in čofotali po njej, kakor smo se neutrudno poganjali s skalnih pomolov, zadihano rezali valove, se kot plutovec pozibavali po gladini, brodarili z lastnimi telesi, kakor smo sanjarili pod težkoopojnim zadahom pinijevih loz, pod klonkajoco pesmijo v nabrežnih duplinicah, pod tem večno pritiskajočim soncem, tako smo se odslej ukvarjali izrecno le še z vse bolj dražljivo skrivnostjo morskega dna. Tistih trenutkov, ko sem se, viseč v skalni reži, prvič razgledal po podvodnem svetu, ne bom mogel nikoli pozabiti. Saj mi je še sedaj, to dolgo dolgo, težko noč, ko sem star, tako neznansko star in osamljen, takratno doživetje s taborjenja z vso ostrino pred očmi. Po šipi polzi deževnica in po nasprotni steni, po svetli ploskvi, ki jo riše z dvorišča prihajajoča svetloba, nenehno in nezadržno drse šibke, vijugaste sence naglo polzeče vode. Te padajoče lise, njih mreža, ki se spušča kakor zavesa, ta valujoči mimohod neštetih zveriženih nitk mi je oživil davni spomin, me premestil na samotno, razbeljeno obal, me potisnil nazadnje pod vodo, v tisto stropno okno potopljene špilje. In zdaj vidim natančno, kako pvetlo — skoraj kakor nad gladino — je bilo v tem prostoru. S tiste strani, kamor se je široko razpiral in od koder je žarelo večerno sonce, je po čistem mivčnem dnu prihajala nepregledna čreda svetlo se zvija-jočih marog. Zgoraj so pošumevali mehko zaobljeni valčki, tod pa so neslišno gomazele njih sence, se irepetaje vzdigovale iz globin, hitele — kakor ubežne rakovice — po mivki pod previs in se nazadnje naglo utrinjale ob njegovi senci ter pršile v mračno ozadje špilje motno svetlobo, komaj še tleči pepel svojih izgorelih teles. Prevzel me je njihov objestni pohod, da sem si le površno ogledal predmet, ki nam je dražil radovednost in da sem vztrajal brez sape, dokler mi ni začelo zvoniti v ušesih. In v teh soparnih nočeh, ko se je duh po pinijah pretakal med kamenjem, da so pijano popevali murni v njem, med tem pošepetavanjem razbičanili obrežij, v tem žaru razgretih tal je začela krožiti kot vznemirljiva blodnja skrivnostna prikazen krog nas, da smo culi v razprtih šotorih, šepetali in ugibali do poznih ur. Saj, saj bo res, smo se vse bolj prepričevali, ti ostanki rimske naselbine v bližini... ne, letni dvorec je to moral biti, ves bel, kot je bel ta naš kras, ves sinji v senci med pinijami in cipresami, ves sijoč sredi prostranih vrtov, kjer so na vseh konceh pošumevale fontane, kjer so na vsakem vogalu resnobno postajale marmorne postave... Ta obklesani in izklesani marmor, — da, ta gladka oblina, ali ni — ali ni — ko da .. .? In spogledali smo se, kakor da raziskujoče strmimo v morsko dno. — Neslišno je v teh zadušljivo vročih nočeh pohajala med šotori bela, prebela podoba; sprva smo — kot v po-blisku — videli nemara le kako črto, kak obris, ali plavajoča postava je 724 hitro postajala bolj in bolj vidna, vse dokler je Kik ni prepoznal in vrgel med nas besed: »Venera! Venera!«. Tako se je vse drzneje bohotila naša domišljija, pri vsej tej razgre-tosti pa nismo vedeli niti tega, ali se res poganjamo za nečim, kar si zasluži našo vnemo. S toliko večjo preračunljivostjo in z neverjetno resnobnim premislekom smo si zato prizadevali, da naberemo dokazov, saj se nam je tabor že začel posmihati. Globina sama sicer ni bila nepremagljiva, toda tesen pod vodo nam je preprečevala, da bi mogli s skoki navpik pridobiti vsaj nekaj dragocenih trenutkov. Ugibali in ugibali smo z vso zavzetostjo, se po strokovnjaško motovilili okrog ovire, iskali novih in novih prednosti, a nikoli se ni primerilo, da bi se vprašali: kaj pa naj pravzaprav počnemo s to stvarjo, če nam kdaj uspe spustiti se do nje? kako naj jo spravimo na površino, ko se je pa ne da kratko malo stisniti v pest? Tudi uspešen potapljač bi se vrnil praznih rok, kvečjemu da bi se kipa — če je bil res na dnu — bežno dotaknil. Tega poraznega nesmisla v vsej svoji ognjevitosti nismo opazili, in tako nas je neutešljivo hrepenenje, skoraj že strast priganjala k vedno novim poskusom. Bili smo pre-mraženi od hladne globinske vode, bedeli ponoči od prevelike utrujenosti, pa kljub temu in kljub vse bolj jasni zavesti, da je ves trud zaman, se nas je petorica najbolj vztrajnih ubijala naprej. Vriskajoči zanos prvega dne, predstave o zmagoslavnem dvigu starorimskega kipa iz morja so se bile hkrati z odmrlimi upi pogreznile najbrž nekam k nedostopnemu vznožju naše čeri, obdržala pa se je nekaka bolest, ki smo jo nosili s sabo, tudi če smo še tako zatrjevali, da se potapljamo le še za leščurji in morskimi zvezdami. »Vse žive dni boste iskali to svojo Venero.«, so se rogala dekleta. Ta gnevna trmoglavost, ta čudni obup je nosil v sebi preveliko mero napetosti, da bi mogel splahneti, kakor se je bil ustvaril. Nekega poznega popoldneva, ko smo si malodušno mencali od soli načete oči in kot bro-dolomci strmeli vsak v svojo smer, sem se postavil na rob ploščadi. »Rik, daj mi masko!« Malomarno mi jo je vrgel pred noge. Nadel sem si jo nemudoma in se pripravil na skok — da, na skok — upirajoč pogled natančno v tisto točko na gladini, kamor se bom čez hip zapičil iztegnjenih rok. »Glavo si razbiješ,a je rekel nekdo vsakdanje. »Glave si razbijamo vsi, že cele dneve,«, sem odvrnil suho, zajel sapo in se sklonil. Ko sem se odsunil, nemara še pozneje, ko mi je že zamolklo zašumelo ob ušesih, me je dohitel rezek klic, ali hladnokrvno sem ga prezrl, za en sam samcat hipec, kajti tedaj sem že začutil, kako sem z masko podrsnil ob nekem robu, in istočasno me je že tudi prešinilo: »Lahko bi bila tvoja glava —« in ta poblisk — ta mi je s svojo tesnobnostjo — da, res me je 725 zamrazilo v prsih — spravil do zavesti tudi klic, ki se pravkar še nisem zmenil zanj, zdaj pa — ko da sem zavpil sam: »Blaznež!« In v naslednjem trenutku, ko me je že minil pravkaršnji strah, ko me je že vzradostilo spoznanje, da sem še poln moči dosegel globino, kjer smo se sicer že morali poraženo obrniti, tedaj — ko da so se začeli premikati robati oboki pred mano, ko da se je jela zgoščati voda v nekake neprozorne kite. Svetle sence valov, te bočno se premikajoče jegulje, so se razpotegovale v umazane lise, se vlekle — kot zemeljsko olje na vodni gladini — zdaj v to zdaj v drugo smer, dno se mi sunkoma približuje in se prav tako naglo tudi umika; roke pred očmi se mi verižijo, kdaj pa kdaj za hipec celo izginejo, ko da posegam v gost dim z njimi. Vsa ta zmedenost okolja bliskovito izzove enako zmedenost v meni, zdi se, da sem zaradi tega stanja izgubil sleherni občutek za skladno zaznavanje. Cilja, ki sem ga pravkar še tako natančno videl, ne morem več odkriti, in to me zbega še bolj, nehote se poženem sunkoviteje, v nesmiselni veri, da sem na pravi poti, na poti do nje, Venere, in da ji čez kratek hip že odgruem tenčico iz mivke, jo nemara še potegnem z mesta in se nato odmaknem, samo da se lahko prepričajo vsi nejeverneži, ki prav gotovo od zgoraj napeto zasledujejo ves dogodek. Zdaj bi pravzaprav že moral biti na dnu, a visim še zmeraj v neki neskončnosti, suvam mrzlično tipaje predse in poprhavam, kajti o nos mi sili voda, ki se mi je — zdaj vem že natančno — prejle, ko sem lahno trčil ob skalo, nekako pocedila pod masko. Prešine me za hip: »Nazaj! Nazaj!« — ali pa je kdo zaklical? nemogoče — trenutek še vzdržim. moram vzdržati! — mimo je že ta trenutek! — nazaj, nazaj! — obrnem se, sunem, sunem znova, sunem krčeviteje------in glej, prikaže se, daleč daleč nad mano, tista svetla razpoka, vidim celo, kako se gnetejo tovariši ob njej, potem pa izgine spet vse, morda zato, ker je steklo spet namočila voda; lahko pa, da se mi je začelo megiiti pred očmi, saj čutim, kako mi plahutajo pljuča kot krila ujete ptice, groza me prevzame, zberem poslednje moči, zaženem se z obupom in vidim v podzavesti na pomoč iztegnjene roke, vidim žarno bel dan, sonce, vidim življenje, ah, življenje! — in sunem, sunem z obupom — in suvam — nemara so to zgolj le še neznatni premiki? — in se borim, se vijem, se zaganjam-------— -----------skačem, neutrudno skačem — po vozu, po hrstajočem, duh- tečem senu, po tej visoki gugajoči se blazini, skačem iz vogala v vogal, mimo brata, mimo njegovih lesenih vil, skačem kot obseden in sprejemam z vriskom sleherni zalogaj, ki ga od nekod iz globine vrže oče. Že k večeru se nagiba, neznansko vitke so postale sence, skoraj v ne- 726 skončnost tonejo; najini — bratova in moja — sta nekako izgubili ostre robove, vsaka po svoje krilita na iztegnjenem obrisu mogočno naloženega voza, segata čez travnik, vse tja do potoka, do že kar neprodirnega zidu jelš in vrb ob njem in izginjata ob tej pregraji, ko da se na-> skrivoma kobalita čez njo in bežita tja proti rdečkasto pa modrikasto sijoči Bajni, proti naši Bajni, ki se tako razsežno boči nad dolgim pasom borovega gozda. Bolj začutim kot zaslišim, kako bliskoma pri-vrši nova kopica, bolj začutim kot zagledam, kako vzraste ogromna kopica med soncem in mano, bolj začutim kot zavoham, kako pljusne čez mene težak omamen vonj; brezpomembno je vse čutno zaznavanje, zato kar preslišim bratov svareči glas, spregledani trdi udarec ob vile, prezrem tudi mrvo, ki me nadležno zbada za srajco ob pasu, na plečih, in prezrem še, kako skeli opraskana koža na razžarjenem obrazu, na bosih mečih. Peham se po tej neizmerno vgrezljivi pernici, opažam, v bliskovito kratkih trenutkih opažam, kako mrgole sence pa kako se modrozeleno, zelenomodro preliva sončna ploskev v večernih meglicah, ki se rojevajo nad obzorjem, opažam kajpak še našo Bajno, ki hkrati z mojimi pogledi švigajo po njej mežikajoče paslike, paslike, kakor mi jih je hip poprej v očeh zapustilo sonce, pa Iliko, ki stoji pred konji in lovi obade, pa Sabolove ženske, ki valijo seno, ne, ki valijo nekake goste, naglo se prevračajoče oblake proti vozu, proti očetu, že kar sem k meni, da se dušim v opoju, se pogrezam v zatohlo temo, sem znova in znova pod sklonjenim bratom in se mimo njega zaziram zmeraj še v to vriskajoče, globoko nebo, — vse dokler se spet ne vzdignem, dokler ne skočim, zaplavam in nisem znova pokopan. Kajti Bajna, tudi ti si pijana, vsa si pijana sleherno leto za teh dni! Zvečer, ko odmoliš pri mizi, ko skozi zelena muškatna sita v oknih mehko pronica pesem čričkov skupaj z vročim zrakom k tebi, utrujeno zamrmraš v dlani, preko katerih je pravkar še tekla zahvalna molitev: »Jutri pa torej V travnike...« In res vstaneš še pred soncem, res skoraj še tipaš Na kamlaj med bori, hitiš po dolu. da se še pred vzhodom zvrtiš v redi in zamahneš, končno, zamahneš hlastno s peterimi kosami, da brizgne rosa, da v grozi zagomazijo še otrpli žužki, da sikaje zašviga trava na levo in zakaplja s srebrnih rezil ostro dišeči sok dozorelih bilk. Zatem pa ves dan raztresaš in obračaš in spravljaš v plastiče in se zatekaš v senčno zatočišče grmičev i.. : poželjivo gasiš žejo in se znova izpostavljaš pripeki in mežikaje odganjaš slani pot iz očesnih duplin in loviš sapo in jo loviš še tedaj, ko se zvrneš doma na svoje ležišče. Pa tudi v snu, Bajna, tudi v snu te ne mine pijanost. Pravzaprav te ne more miniti: nenehno doteka napoj z Večeslavskih travnikov, se vrtinci skozi vsa okna, obletava te in težko sopeš v njem, kakor da si še zmeraj 727 tam doli, kakor da se ti telesa še zmeraj drže bilke in ti nosnice še zmeraj polni dišeči prah . .. In kakor so se vse sence razblinjale v dalji, kakor so se na Bajni črne pike oken izgubljale v bleščeči belini hišnih pročelij, kakor je ob vsakem mojem skoku vse okrog mene potonilo v temo, tako se mi je v tem splošnem prehajanju vsega gibanja in stanja v drugačno gibanje in stanje moja skromna, preprosta naloga, da s svojo neznatno težo tlačim seno, preko vseh čutil sprelivala v pijanovzvišeno doživetje. Zakaj takrat sem bil mlad, otrok še, in z vso spoštljivostjo sem verjel, da kamen na naši Bajni raste iz zemlje, da padajo spolzke črne žabe v studence hkrati z nalivi iz oblakov in da so Sabolove ženske zlobne čarovnice. Za vsakim vogalom sem slutil še kako nerazložljivo silo; in ko se je primerilo, da so nama z materjo — dan, dva pred tem kositve-nim časom — zrelo zavpili Večeslavski travniki naproti, tedaj sem že tudi zaslutil učinek kdo ve kake čarovniške moči. Tistega poznega popoldneva namreč, v tistem hipu, ko sva prisopla iz že skoraj mračne globače na vrh, na Bajno, — v tistem hipu sva na vsem lepem trčila ob silovit poletni žar, ob vse ščemeče konice nabrekle svetlobe. Kak korak še, pa bi bila doma; toda morala sva zabresti v nekaj, kar je bilo nevidno, a kar je nasilno vplivalo na vso okolico, kajti kakor vkopana se je ustavila moja mati, s hrbtom proti soncu, ko da si hoče opomoči ob pogledu na bolj mirno, senčno vzhodno pobočje, in rekla, ne, dahnila: »V travnike bo treba ...« Stopila je za spoznanje dalje in s prav tako pridušenim glasom dodala: »Diši... po senu diši. . .« Da, skrivnostna, nepojmljiva čarobnost se je bila razlila čez našo Bajno. Zdaj sem brez besede prehodil tisti košček poti do domačega dvorišča, se po svoje iznena-den oziral tja prek, v mehko korito doline, v tista široka, rjavorumena travniška pasova vzdolž vijugastega potoka, zrl postarnemu, a še zmeraj slepečemu dnevu v obličje, lovil preprosto slišne zvoke uspavajoče tišine in vsrkaval do kraja razširjenih nosnic, do skrajnosti razkriljenih pljuč bohotno opojnost, ki se mi je pravkar razodela preko pobožnega materinega šepeta. Diši... po senu diši..., me je vse bolj prepričeval čut in neomahljiva že je bila vera, da gazim po poplavi tega opoja, ki me utruja, me zavija v spanec, me potaplja — nekam proti nezavesti... Pač ga ni moglo biti dneva, da nam pogled ne bi kdaj zdrknil tja dol proti Večeslavskim travnik' . toda nikoli, nikoli se ni nikomur občutneje zaustavila misel ob njih, nikoli jih ni nihče omenjal kaj več kot z najbolj neznatno besedico. Pa vendar, — to so bili naši travniki; druga ob drugi, le z mejniškimi grmiči ločena zaplata, del naše zemlje, del nas vseh na Bajni. Videli smo lahko, kako jih je zasul sneg — še nizki zaobljeni grmiči so se spremenili v nekako komaj opazne bele 728 krtine — kako jih je na spomlad zalila voda, kako jih je navsezadnje poplavila sončna zelen, kako so se prelevili v žolti sij zlatic, se nato našopirili še bolj pisano, pa se naglo obrnili k temnejšim barvam, otrpnili v ždenju, otrpnili v pričakovanju. To vse je utegnila opaziti Bajna, a moral je priti tak vroč popoldan, moralo se je zgoditi, da sva z materjo, ko sva končala delo v globači, prilezla na vrh, ona s poslednjo balo sena na glavi, jaz pa z lesenim orodjem prek ramen, in moralo je priti, da je rekla, tedaj ko nama je tako iznenada sonce zagrozilo, da naju bo s svojo svetlobo potisnilo nazaj v zasenčje, da je dahnila, kakor se je pač vsej Bajni moralo istočasno izviti iz prsi: »V travnike bo treba . . . Diši... po senu diši. . .« In jaz sem verjel, neomajno verjel le v to, da je bil to trenutek, ko zavre v Večeslavskih travnikih, zakipi čez našo Bajno, ko ta bučna zoritvena napoved prav slehernemu človeku pri nas nezadržno, osupljivo zaustavi korak, nato pa ga le še s toliko večjo silo požene na tisto dolgodnevno romarsko pot v Večeslavske ravni. In zdaj. v tem čudnem zagonu travniških dni, v tej skoraj svečani hitrici in mrzličnosti, ki nas je v nekem smislu dvigala nad našo siceršnjo vsakdanjost, zdaj ko spremljam vse dogajanje okrog sebe s skoraj podvojeno čustveno gibčnostjo — se mi zazdijo tudi vse te tri Sabo-lovke, ki sem se jih drugače vselej na veliko izogibal, zgolj običajne ženske. Kje, le kje so zdaj njih skrivnostne podobe, ki sem jih včasih videval celo za belega dne, po navadi v tistih tesnobnih trenutkih, ko sem moral neizogibno mimo njihove skrite bajte Na kamlaj, in ki sem jih strahoma opažal celo tedaj, če sem gledal v povsem nasprotno smer? Te zveriženo režeče poteze na obrazih v dimu, ki se dan in noč leno vleče iz tisočerih nevidnih odprtin v črni, pa tudi od mahu zeleni in z bujnim netreskom žametnosivkasto okronani strehi. . . Kako bi mogel zdajle verjeti v to, da prav ta bitja ponoči rogovilijo in zavijajo in skovikajo med stoletnimi kostanji, hrasti in bori, smodijo v žarečih ponvah ukradene nohte tistih otrok, ki jim za takih nočnih pohodov pripravljajo zlo usodo? Še ta enooka, večno zakrknjeno molčeča, najstarejša izmed njih, ki sem se je zmeraj najbolj bal, zakaj imela je celo dovolj moči, da spremeni človeka v žival — o čemer se lahko pač vsakdo prepriča, če pogleda Na kamlaj v studenec in opazi veliko ribo in vidi, kako le-ta ali otrplo ždi v duplini ob dnu ali pa pobesnelo kroži ob kamniti steni, se premetava na hrbet, da se ji belo zabliskne, in skoraj nenehoma odpira gobec, kakor da tuli iz obupa nad svojim jetništvom — še ta Sabolovka torej mi niti najmanj ne ogroža viharnega zanosa. Še več, ko da je nepogrešljiv sestavni del mojega trenutnega doživljanja, ko da je drobna, a vendar potrebna izpopolnitev 729 mojega za čudo spremenjenega sveta, sem jo sprejel v svojo bližino. Pa tudi konja, težkih, visečih trebuhov, bujnih griv in repov, mogočnih kopit, tudi ta sta zdaj le pohlevni živali, in ko bi bil na tleh, mi nemara niti na kraj pameti ne bi prišlo, da znata prav ob vsaki priložnosti z repom zahrbtno vsekati v oči, da sta zmeraj nared, bliskovito suniti človeka z ubijalskim kopitom med rebra, in da le zredka prizaneseta nadlaktu, ki se je preveč približal njunim rumenim zobem. Ko se kdaj pa kdaj znajdem na sprednjem robu voza in me brat spet posvari, to pot pred nevarnostjo, da jima padem pod kopita, se mi zazdita njuna bleščeča hrbta tako vabljiva, da bi najraje nemudoma zdrknil nanju in se začel še tamkaj noro premetavati, vriskati in se smejati, vse to nekolikanj že tudi zato, da se postavim pred Iliko. — Ah, da, Ilika ... Poznam jo komaj kaj bolj ko na pogled, zakaj njen dom je dokaj daleč od nas, na robu tega dola pod Bajno; sicer je pa nisem nikoli maral, pravzaprav je ne bi pogrešal nihče od njenih vrstnikov, zakaj čudno mlešece je, ki se vedno le smeji in hihita, vsakomur kaže jezik, se mu roga in vrešči, vrešči kakor prava žvegla in je zato tudi dobila najprimernejše ime: Zveglica. Te dni sem jo pa kar trpel, zdaj se ji kdaj pa kdaj nasmehnem z voza, še kako besedo ji vržem, njej, Kotarovi Iliki in nikaki Žveglici, temu dekletcu z lasmi v dveh čopkih, z večno smejočim se okroglim obrazom in s sinjimi, iskrivimi, tako iskrivimi očmi, da je čisto nemogoče verjeti, kako da se prav te živahne oči tako neznansko rade zapirajo v spanec. Kajti spalo bi to dekletce noč in dan — tudi tu v travnikih je kajkrat mrknilo v kakem plastiču — in le moje vročično razpoloženje je vzrok, da ne najdem povoda za običajno zbadljivost zavoljo te njene lastnosti v bratovih besedah: »Ej, Ilika, lovi, lovi obade, ne spi, drugače potegneta konja in oba odletiva z voza!« Neugnano vijem svoj ples, kakor da sta se ves čar pa milina minulih dni nagrmadila v poslednje trenutke, ki nas še ločijo od zaključka, in kakor da hkrati poskakujem od nestrpnega pričakovanja, od hrepenenja po tem, kar ima še priti. Res, pred mano je še poslednji, največji obet: vožnja skozi rastoči večer proti domu. Po golem kamenju bi se zaganjal in premetaval z enako predanostjo, samo da si zagotovim bogato plačilo, tisto duhtečo zibel na visoko naloženem vo^.u, zibel v globokem koritu, ki ga je izžlebila čvrsto pritrjena žrd. Zakaj v tej zibeli — kakor da zazvene vsi spevi že zaključujočega se otroštva, kakor da se zbero vsi dnevi čistega brezskrbja ... Visoko je globoko gnezdo, da mu še sama Bajna ne more pokukati čez rob, in videti je kakor privzdignjeno nad celotno zemljo, zaobešeno, pripeto tik pod sinjim stropom neba. Komaj slišno pojo pod njim kopita, komaj zaznavno škrip- 730 ljejo kolesa po kolniku, še čez star lesen most, po trdi poštiji se od-ziblje vse z najskrbnejšo pridušenostjo. Ko pa se začne vzpon, ko izginejo hiše in vzrastejo rdečkasta borova debla, ko se pogrezne pot vse bolj in se temu primerno dvigneta peščena obronka na obeh straneh, ki se mi z njiju sklonijo veje nad zibel, sežejo komaj vidno iz somraka k meni, pošepnejo v pozdrav ali pa v uspavanko, me še pobožajo z nežno pahljačo, se nagnejo zatem k bratu, šepnejo njemu nekaj pod klobuk, da se obrne in mi spregovori tiho — tiho najbrž po njih opozorilu — prek ramena, spregovori besede, ki kakor da so pritekle širokim Večeslavskim travnikom prav iz srca ter se mi pretočile skoz ožilje dreves h gnezdecu pod nebom: »Spi, spi lepo... Tu te ne more nihče motiti...« — ko se torej strne ves ta pravljično lepi, ta čarobni splet kakor zlat ščit okrog mene, tedaj----------- ----------tedaj pa pravi Enooka, prva med čarovnicami: »Komu neki se tako lepo nasmiha naš pobič?« »Saj, saj,« reče druga, Enozoba, da doda še poslednja, Enoroka: »Komu, da, komu?« In vse se obrne kakor na tajni ukaz, vse zastane, prav vse, — tudi bilka, ki jo je bil hip poprej vzdignil pihljaj, zatrepeli na mestu v zraku. In jaz se nasmehnem, sicer še iz svojega visokega gnezda, a vendarle že tudi z lovečo se zavestjo. »Ali vidite jamici na njegovih licih?« povzame znova Enooka. »Veste, kaj to pomeni?« Še se smejim, pa zgolj zato, ker se obraz najbrž ne zna tako naglo prilagoditi novemu v.tisu kakor duša, ki se zdaj že počuti, ko da jo spet vodi pot mimo tiste zakajene bajte Na kamlaj. Enooka. Enozoba, Enoroka — mar ne vidim znova tistih potez v dimu, mar mi ni, kakor da se med zavijanjem, skovikanjem pode pošasti skozi gozd in veter pa smode nohte nesrečnih otrok? »Jamice na licik — dekleta bo rad imel, ha ha!« Zdaj bruhne vse v krohot — vijo se ljudje pod mano, verižijo se neskončne sence, se krotovičijo, se love, meni pa oglušujoče bobni v ušesih, mi razbija v senceh — ko da se je samo sonce sprevrglo v kobaleče se skale, ko da se je vonj, ki polni vso dolino in se razliva čez njene robove, čez Bajno, spremenil v bijoče valove, ko da se je začela rušiti Bajna. »Njej se nasmiha, glejte, Iliki se smeji!« In zatem, ko začutim, kako se mi razpoteguje obraz in krčevito išče primernega izraza, ko se tudi zavem, da sem dejansko še zmeraj obrnjen proti njej, stoječ na sprednjem robu voza, tedaj že tudi izgine njen prav tako nasmejani obraz in kak hip nato zagledam, kako jo dvigne nekaj rok, jo dvakrat, trikrat zaziba, zagledam končno, kako prileti iz globine, me spotoma oplazi in pade naravnost na glavo poleg mene v seno, da ji zaplahotne krilce čez glavo, nakar obleži na hrbtu, obleži pred mano kakor bela, prebela podoba, kakor zrelo žitno jabolko — za kak hip le, kajti takoj se že, prestrašen nad prikaznijo, obrnem 731 od nje in proti njim, ki so se medtem zgrnili do voza. Tedaj na poskoči moj brat — bil je pač zmeraj tak brcko — dvakrat, trikrat na mestu, se požene nato k meni, in smejoč se na vse grlo, zalilipa: »Torej bomo imeli gostijo?« In zapleše okrog vil, okrog mene in okrog nje, ki še zmeraj leži, kakor je bila padla, in se smeji, smeji, smeji. Takoj nato zapoje, prav on, da se približajo celo ljudje s sosednjih travnikov — tudi Košalinovega Tajčija zagledani — prešerno zapoje, da takoj potegne za njim več glasov, pridruži se mu kajpak tudi prva med čarovnicami, ki sicer ne ve nikoli odpreti svojega čvekala, in za ji j o ostali dve: »Prišla botra milja, prinesla turbo kritja, ojej ojej, ojej ojej, gostiivanje mo služili!«. Še več, zaplešejo okrog voza, da, zaplešejo, vidim na svoje oči, mora biti res, saj je vendar nemogoče, da bi se pozibavajoče zavrteli travniki, bregovi, da bi se zavrtel voz okrog mene. Začne me sicer skeleti v očeh, podrhtevati mi začnejo brada in ustnice, toda vidim navzlic temu, pa četudi kakor skozi komaj prosojno steklo, kako še zmeraj vse pleše in poje: y.Prišo boter keber, prineso piito reber, ojej ojej, ojej ojej, gostiivanje mo sluziliU Zdaj pa se zganem še jaz, zakotalim se slepo prek Uike, ki sem jo bil za bežen trenutek zagledal v duhu kakor belo. prebelo žitno jabolko, se skobacam nekje med bratovimi nogami na rob, se spustim na tla------ -------tlesk! na tla! — kakor udari izpod pristrešja odtrgano gnezdo — topla, varna zibel zavetnih višav — ob trdo zemljo, da za vrešči neizkušena mladost iz razbitin novoodkritemu svetu v tuji obraz ... Mlako je obraščal visok pantovec; še vhoda skozi to štirikotno ogrado ni bilo opaziti. Tudi troje vitkih jagnedi si je komaj našlo prostora v enem izmed vogalov: debla so se stikala tesno drugo k drugemu, da bi se bilo človeku težko preriniti med njimi, tudi če jih ne bi sprepletalo žilavo šib je. Od potočiča pa do sem je kratka pot po vratnici navkreber, toda oba sva se dokaj zasopla ustavila v senci pod jablano. Vzpon sicer ni bil lahak, kamni, ki sva jih bila iztaknila v kalužni strugi in ki sva jih, v vsaki roki po enega, privlekla do semkaj, so prav tako predstav- 732 ljali dokajšnje breme, in tudi vročina je že bila, zlasti še tu v Kotarovi grabi, skoraj neznosna, a jaz sem čutil, da mi še najbolj razbija srce zaradi vesele potegavščine, ki sva jo kanila vsak hip izvesti. Kajti bilo je nedeljsko popoldne — čas, ki nama je doslej še vsakokrat prinesel drobnih, a ljubeznivih dogodivščin. Ti najini potepi, to dolgo križarjenje po gozdnih samotah, zavito v svež in živ sij pozno-sprotiletnih dni, je bilo že samo na sebi božajoče blago doživetje. Odkar so začele gnezditi ptice, se naju je cesto polastila nenavadna, nerazložljiva pobožnost. Nemara je bilo to žejno hrepenenje po novih odkritjih, nemara je bila to vdana hvaležnost, ki sva jo čutila do blagohotno razprostrtih, srebrnih kril spomladanskih časov, ali pa sva se zgolj poslušno, razumevajoče podrejala posebnemu razpoloženju, ki se je še najbolj za takih popoldnevov razprostrlo nad Bajno in z nje na vse strani proti nižinam. Neki čut se je moral prebuditi v naju, in ravnala sva se po njem z največjo pokorščino, neki nenavadno ostri čut za to spokojno tihoto na naši Bajni. Že ko sva se dobila pri nas na podoknjih, že tedaj sva govorila malo in skoraj šepetaje. Kdo ve, če nisva prav zaradi tega, za kratko dobo oživelega čuta zadrževala prešerne vzklike, ki so butali v naju, samo da s kakršnokoli neubrano-stjo, rezkostjo ne razkol jeva tega kratkega sna pod brajdami, v ogradili, v prednjih ali zadnjih izbah, da ga ne zdrobiva v hipno pobegle odmeve ... In Na kamlaj, po gladkih, zgolj z nizkim, gostim mahom prekritih ali z igličjem sklizko posutih tleh pod bori, sva stopala malo-o okolici, zakaj smo se je izogibali in vztrajno molčali o njej, danes vem. kaj je pomenila tista tuja. novo vsebino prinašajoča barva. Mislili smo na titiem vedno nanjo, nosili smo v sebi neuničljivo klico hrepenenja po tej beli. prebeli podobi. To pritajeno nagnjenje do nje. to je bila tista nerazložljiva nova barva, to je bil ta novi ton našega razpoloženja. Bili smo pač v letih, ko se je tako težko odpovedati vsemu, za čimer hlepi srce. ko je človek vzdražljiv kakor perjanica morske vetrnice. Vse preobčutljivi smo bili, da ne bi nazadnje poiskali pomiritve v tistem pobalinskem pogrebu. Zasuli smo jo sicer, a vedel sem. vedeti so morali tudi ostali* da živi, kot je živela dotlej. da živi o nekakšni cbliki zmeraj kje v nas. V nekakšni obliki živi tudi v tebi, starček sedemdesetih let. si razlagam v nespečnosti, zakaj vsakemu pravemu loku mora njegov začetek 1116 in njegoo konec spenjati tetiva. Tu pred tabo je okno, zri skozi kopreno polzeče vode. zri v ta podvodni svet; če se kdaj pošteno zablisne, tedaj nemara še kaj opaziš. Počakaj naslednjega bliska, napni oči, razpri zavese motnih voda, čakaj pazljivo -- zdaj! —, nič, preslabotna svetloba . . . Počakani znova, počakam še nič kolikokrat, čakam, vse dokler se mi ne zazdi, da vidim vendarle nekaj, da vidim nekake mehke obrise in da se mi je nekdo nasmehnil ter mi odprtih rok radostno skočil naproti, dokler ne zagledam tistih prostranih pobočij v komaj sluteni dalji in se ne odzovem svoji edini ljubezni... 1117