Serafina
(Povcst. — Piše Basnigoj.) I.
Krasu ste izvestno vže kaj slišali. Pravili so vam v šoli o znamenitih kraških jamah in votlinab,  o velikanskih kapnikih,  ki so res prava čuda,  o rekah, ki teko pod zemljo, pa se zopet prikazujejo na dan.   Tudi izvestno niso molčali o kraški burji,  ki je posnela malo ne vso prst, da kaže zemlja gola rebra — sive skale; in med temi skalnirai škrlinami se okrivajo šopki trave, da bi se umaknili sitnemu vetru.   Tudi kako gabrije se dobi v mali kotlini, koder raste veselo ia zadovoljno, dokler ne pomoli svojih zvedavih vršičkov iz kotline na — burjo   In takoj jih zgrabi ta sovražnica ter vije z mladini vrhovi, da le s težka kljubujejo njenim napadorn ter se kesajo, zakaj niso ostali vedno v tihi kotlini.
Tako je ua Krasu pod zemljo — tako nad zemljo. In kakeršna je narava, prav taki so tudi Ijudje. Jedni so blagiJi src, kakor so Ijubke cvetice med skalovjem; drugi so pa zopet trdi, kakor ostre skale. Da ne trdim tega po krivici, dokaže naj vam ta-le povest.
Kačiče se iraenuje raajhna vas ne daleč od Eodika. Prav za vasjo se vije železnica, ki veže Divačo s Puljem. Vasica Kačiče ni, da bi ji rnogli kaj poseb-nega očitati. Hiše so čedne. Vsaka ima pred liišuimi vrati izpeljano trto, ki dela po leti hladno senco, pa tudi kak grozdek se priredi z njo. Za vasjo je prijazen hribee in na njem skromna cerkvica Matere Božje.
Uprav je odzvonil cerkvenik prvo zvonenje mrliSn, predno ga dvignejo iz hiše in odneso na pokopališee. Laliko ga vidimo, kako je prišel pred cerkev in gledal v vas pred Misličevo hišo. Tamkaj je bilo zbranih dokaj ljudij. Vsi so bili praznično oblečeni. Ženske so bile pa pokrite v* črne rute. Vsi so gledali pred vrata, kakor da nekaj pričakujejo. Skozi okno se je videl plamen voščene sveče, ki je gorela na mizi poleg razpela. Iz hise je bilo čuti silno ihtenje in marsikomu izmed čakalcev je tudi priplavala solza v oko, katero je skrivaj obrisal.
Zdajci zadone žalostno zvonovi s hribca vže drugič. To je bilo znamenje, rla je treba dvigoiti krsto in iti z njo proti cerkvi. Ali nosila so še vedno stala v veži prazna — brez krste in nosileev.
Tedaj pa stopi v vežo izmed množice koščen možak, liudega pogleda in vže nekoliko sivih las. Ta je bil menda jedinec, ki je pregledoval poslopje, kjer je ležal mrlič ia motril tehtno par dreves, ki so rastla v zavetji ob hiši. Videti je bilo jasno, da raožu ne sega nič kaj do srca jok, ki se razlega iz liiše. Njegova glava je snovala vse kaj drugega. Vzdramilo ga je šele drugo zvonenje. Videč, da še ni krste na nosilih, šel je v Uišo mrmrajoč nejevoljno: nNe vem, kaj mečkajo, da jih ni iz sobe. Olovek bi moral zaradi pogreba te ženske kmalu vse dopoludne izgubiti."
Vstopi se med vrata, da bi videl, kaj delajo pogrebei. To vam je bil žalosten prizor! Sredi sobe je bila erna krsta še ne pokrita. Pokrov sta držala dva moža. Tretji pa je imel kladivo in žreblje. V krsti je poeivala mati vdova, gospodinja Mislička. Eoke je imela lepo sklenjene in ovite z molkom. Na obrazu ji je ležal skrivnosten mir, kakor ga uživa le pravična duša. Vender paje bilo na tem obrazu določno zaertano, da se rajnci ni dobro godilo na svetu. Ob krsti je pa kleealo desetletno dekletce — Misličeva Eozalka. Kako silno je jokala uboga sirota! Roke je iztezala sirota po mami, oklepala se je in plakala, da se je vsem v sree smilila. Ko so uprav drugič zapeli zvonovi, dvignila sta moža pokrov, da bi zabila mater. Sosede so pristopale in prekrižavale pokojnico. Prekrižala je tudi Rozalika mrtvo \ mater. In takrat so ji vstali vsi spomini z nova, kako je nekdaj njo prekriževala dobra mati, kako jo uspavala ter Ijubila. Bridko ihteč: nMaraa, oj raoja mama," oklenila se je krste, iu nihče je ni upal takoj trgati strani. Hoteli so jo pustiti, da se še zadnjikrat razjoka na materinem srci.
Ali takrat pristopi oni sloki možak ter odtrga s silo ubogo dete od matere. Nibče mu ni branil — jasno znamenje, da je v Kačičih njegova beseda dokaj i izdala. Le tam pri peči je nejevoljno šepnila siva starka — daljna sorodnica Mislicev: ,Uh, tale človek nima srca!" Potem je pa zagnala jok in stisnila k sebi ubogo Eozalko, ki se je kar opotekala po sobi. Ona dva moža sta pa poveznila pokrov na krsto, tietji je nastavil žrebelj, in votlo so doneli udarei kladiva, katero je gradilo zadnjo hišo dobri Mislički. Ali uboga hčerka! Vsak udarec jo je zabolel, kakor da zabijajo žreblje v njeno nedolžno — pa tako trpeče srce. In izvestno bi bila drage volje nastavila drobno srčice ostremu žreblju, da bi le zopet dobila svojo raamico.
V tem so zabili krsto ter jo dvignili iz sobe na nosila, katera so zadeli štirje možje ter odšli proti hribeu. Prva za krsto je šla siva sorodniea Eozalkina ter vedla ubogo deklico za roko. Za njima so se pa razvrstili v sprevodu pogrebci ter raolili rožni venec za pokoj rajnce.
Prišli so pred cerkvico. Zvonovi so obmolknili, duhovnik je blagoslovil krsto in nato so jo spustili v jamo. Vsulo se je nanjo kamenje, in prst je votlo bobnela, ko so jo vsipali z lopatami v grob. Nova muka je bila to za Rozalko. Ali jokala ni več — ker je izjokala vse solze, in nežni glas ji je zastal v grlu. Topo je zrla na pogrebce, ki so liitro zagrebali njen najdražji zaklad. Potem so pa vrgli lopate navskriž čez grob, Ijudstvo je pokleknilo in duhovnik je molil za rajno Misličko.
Pogreb je bil dokončan, Ijudstvo se je razšlo, le stara sorodnica in Rozalka sta še plakali na grobu in molili dolgo — dolgo.
4*
II.
Oui trdosrčni možak je bil prvi, ki je zapustil pokopališče, ne da bi bil vrgel na grob perišče prsti, ne da bi bil pokropil zadnjikrat svojo sosedo. Hitro je koračil po hribcu nizdoli v vas. Ali ni šel k Babudru — tako se je reklo pri njegovi hiši — marveč je krenil naravnost v Misličevo hišo. Skrbno je pregledaval tamkaj stene, potrkaval na strop, šel nato pod streho in tudi tara preiskal posamične prostore. Zadovljnega obraza se je vracal proti domu.
MKakor navlašč bode to stanovanje zanj. Kuhinja, tri sobice in še pod streho bi se napravila za silo kaka shramba — hm — mora biti zadovoljen."
Tako je govoril na pol mrndrajoč ter koračil po dvorišži. Na vežinem pragu ga je čakala gospodiDja.
»Kod pa hodiš, da te ni od nikoder? Zidar te vže čaka!"
Mož ni odgovarjal ženi. Stopil je raimo nje v sobo, kjer je sedel za mizo zidar — nekov Lah.
»Dober dan, prijatelj!" ogovori Babuder zidarja. ,,AIi si še mnenja, da se priseliš k nam?"
nJaz sem vže še, ee si ti nisi kaj premislil!"
Kakor se mme. Premislil sem si, pa si tudi nisem. Vidiš, stvar je takale: Hiše ne mislim prodajati. Izvoljen sem namreč za varuha Misličevemu dekletu. Sedaj vidiš, da ne morem hiše gnati takoj na boben. Kaj bi Ijudje rekli, ki me vže tako gledajo po strani, ker sem prihranil in prislužil nekaj krajearjev vee, kot oni. Zato bo?a tako naredila, da prideš s svojo družino k Misliču gostovat. Dekleta vzamem jaz k sebi — za pastirico vže odvrne — in ti bodeš tam sam svoj gospod."
nPosebno všeč mi ni ta predlug. ugovarja zidar." nTaka prilika se ti ne ponudi z lepa da dobiš denar, kakor sedaj. Tistih štiri sto, ki si jih posodil Misliču, ne bodeš drugič skupil za hišo. Koiiko te bode stalo popravljanje! Pride burja in ti razdene streho, pa bodo šle obresti in še ne bode dovolj. Porabi torej priliko! Jaz tudi nimam vedno denarja. Saj veš, kako je, če imam nesrečo pri podjetji!"
Tako sta dolgo časa ugovarjala in prigovarjala drug drugemu. Slednjič je vender obveljala Babudrova. Sklenila sta, da lahko pride zidar vže za teden dnij k Misliču gostovat. — Bil je ta Lah zidarski mojster. Družina je stanovala v Trstu, sam je pa hodil po svetu z delavci in podjemal zidanje bolj priprostih stavb. Da bi bolj ceno živela družina, skušal je kupiti kje zunaj mesta hišo. Bubuder mu je povedal o Misličevi in zato je prišel, da se pogodi in kupi hišo. Zakaj mislil je Babuder, ko umrje Mislička, bora takoj svoj  dolg tirjal.   Denarja De             <
bode, hiša bode prodana — z njo vred nekaj malega polja. Ker izvestno ne bode kupca, kupil bodem vse sam prav pod nie, potem pa hišo prodal Lahu, drugo ostane meni. Tako je mislil prvotno. Sedaj si je pa premislil, in njegovo lakomo srce je poželelo Še več. Modrovalje sam pri sebi, da bo sedaj kot varuh spravljal najemaino v svoj žep, na račune bode pa pisal, da denar porablja za popravljanje. Ali popravljal bode vže zidar sam, če bode hotel, da ne bode poleti teklo nanj, in po zimi snežilo v sobi. Eozalka — ta niu je bila deveta briga. Zato si je mel zadovoljno roke, ko je odhajal zidar. — — —
—•¦<  61  >¦•—
Eozalka se je težko loeila od rojstne hiše. Ali kaj je hotela? Babuder je bil njen varuh, raorala ga je slušati. Prinesli so za njo od Misliča materino skrinjo ter jo postavili pod streho v najzadnji kotiček. V tem mračnem prostoru ji je bilo odločeno stanovanje. Trda plevnica dejana na skrinjo ji je bila postelja. Odevala se je z raztrgano plahto. Skozi špranje in razpfike v strehi in steni ji je pošiljalo solnce pičlo luč. Ali kaj, te luei ni uživala tukaj, ker je po dnevi redno pasla. Zato jo je pogledovala toliko bolj milo bleda luna po noči in burja je otožno cvilila preko strehe, kakor bi jokala nad ubogo siroto. Tudi dva pajka, tista velika, ki imata na hrbtu šmarijni križ, prišla sta ji drugovat. Predla sta in prepregala svoje mreže nad Eozalkinim ležiščem, kakor bi šlo za stavo. Eozalka jima ni trgala mrež, marveč je občudovala njiju spretnost, kako sta natezala in privezovala drobne nitke. Njeno rahlo srce je rodilo celo tako misel, da ju je poslal sam Bog na prošnjo pokojne matere. Naročil jima je, naj tketa šotor nad njenim ležišeem. In po noči se ji je sanjalo, da leži pod krasnim belira šotorom, in da je sam Bog oče pohvalil pridni živalici ter jima začrtal z zlato kredo zlata križa na hrbet.
Ko se Eozalka prebudi, zginilo je vse to. Ali pajka je rada imela ter jima nosila vsak dan muh, katerih je obilo lahko nalovila na paši.
Tu se je Eozalki godilo nekoliko bolje. Kar ji doma niso dali trdi ljudje, dala ji je pod milim nebom narava sama. Vsako jutro je gnala svojo čredo po slabem zajutreku na pašo. Za kosilo ji je odrezala nova gospodinja peto trdega kruha, katerega je zavila Eozalka v rutico in tiho odšla. Oj kako drugaee je bilo tedaj, ko ji je rezala pokojna mati kruha! Ni gledala, kako bi zastavila nož, da bi odrezala najtrši, najslabejši kosec; pač pa je skrbela, da je dobila njena ljub-ljenka najslastnejši grižljaj. In kako milo jo je gledala, kako sladko se ji nasraihala, kadar ji je delila malico! A sedaj — kruhek trd, žena trda — srce kamenito. Eozalko je bolelo — a vedela je, da je materino srce omrznilo in z njim ugasnila vsa ljubezen, kar jo je gorelo na svetu za ubogo siroto. Zato je trpela voljno in zunaj tožila rajni mamici in dobremu Bogu svoje trpljenje. In vselej ji je odleglo, da je večkrat pričela veselo prepevati. Drobna tica pastaričiea jo je radovedna prišla poslušat in se postavila na skalo, kjer je vila z drobno glavico in migala z repkom, kakor bi se na vso moč eudila nežnemu glasku uboge pastirice. Slišali so jo tudi Ijudje, kako prepeva v lozi in majaje z glavami so povpraševali drug drugega, kako da inore tako veselo peti, ko je vender največja sirota v vasi. Jedni so trdili, da ne čuti roaterine izgube in ne pozna svojega uboštva. Tega pa ne bodemo verojeli. Pritegnerao raje tistim, ki so pravili, kdor Boga ne zapusti, tega tudi Bog ne pozabi. Oe Rozalke ljudje niso tolažili, tolažil jo je Bog in njegova tolažba — verojemite mi — nekaj izda!
Ko je zvečer gonila Eozalka živino s paše, bila je redko kedaj brez cvetic, če jih je le mogla dobiti. Na paši jib. je povila v lep šopek ali pa spletla prijazen venee. Domov prišedši je hitela na hribec k cerkvici in tam položila na materin grob nabrano cvetje. Res ni bilo to evetje bogsigavedi kako izbrano; skriti bi se moralo pred cvetjem, kakeršnega daje lep vrt, in skromni priprosti venčeki bi izgubili vso ceno, če bi jih primerjali z dragocenimi kitami, ki jih polagajo bogatinu na grob. Tako bi sodili na videz. Ali v resnici ni tako. Bogatinom pokladajo na grobe
—.¦<  62  >~—
prepogosto vence rarzla srca, zato ker je taka navada. Ali Eozalkino cvetje je nabirala ljubezen. Vsaka cvetica, rekli bi, odičena je z biserom — kateri je pridrsel siroti po lici. Vsakemu listu je pridejana vroča molitviea, globok vzdihljej — vse pa druži rdeča nitka — ljudem nevidna, znana pa vsevednemu Bogu — rdeea nitka ljubezni in hvaležnosti.                                                         (Dalje prihodnjie.)