2 2 Josip Stark: Koline. Koline. Povest. Spisal Josip Stare. a Griči je gospodaril bogati graščak Erazem Mlade. Izpolnil je že štirideset let, toda bil je še zmiraj samec. V mlajših letih se je bil res zagledal v lčpo Katrinko, prav pridno deklico, ki je bivala na Gorenjskem pri svojem strijci vdovci. Dasi mlada, gospodinjila je Katrinka tako skrbno in oprezno, da se strijc ni več mislil ženiti, ali tudi bratranke svoje ne bi mogel pogrešati več. V tem pride graščak Erazem in razodene Katrinki ljubezen svojo. Deklica je kar osupnila; zdaj jo je izpreletela rdečica, zdaj je obledela; tresla se je po vsem telesi, ali ziniti ni mogla ni besedice. »Gospodičina, kaj vam je?« vpraša graščak ves preplašen in jo prime za roko, »ali sem vas razžalil, ali ljubite koga drugega?« Katrinka zmaje z glavo, vzame robec iz žepa in si otare solze, ki so ji porosile oči. »Govorite, gospodičina!« prosi jo zopet nepotrpežljivi graščak, »kaj vam je? Ali me ne morete ljubiti?« »Saj vas ljubim, odkar vas poznam, ali — «, reče deklica; nato umolkne in mu zaupno stisne roko. »Ali —?« ponavlja graščak, »kaj se skriva za nesrečno to besedo? Razjasnite, govorite, gospodičina!« Katrinka povesi oči in molči. Ugiba, kaj bi rekla. Že hoče iz-pregovoriti, ali zopet se premisli. Zdaj pa se le osrči in pravi: »Ne smem od strijca. Lepo me je vzgojil po smrti roditeljev mojih, poslal me v Loko k Uršulinkam v šolo, obsipal me vedno z dobrotami, a zdaj, ko me treba, ko bi mu mogla povrniti vsaj nekoliko, kar mi je storil dobrega v mladem življenji mojem, zdaj naj ga zapustim ? Ne, ne, tako nehvaležna nečem in ne smem biti; tolike sebičnosti ne bi mogla odgovarjati sama pred seboj, nikar pred Bogom!« v Žalosten se zamisli graščak. Dobro sprevidi resnico Katrinkinih besed, in vender se je neče odreči tako zlahka. Zdaj celo ne, ko ve, da tudi ona ljubi njega. »To bi bil zakon po volji božji I In kakšno gospodinjo bi imel! Na Griči še ni bilo take, odkar stoji grad.« Tako preudarja graščak in sklene, da bode rajši čakal, nego se prenaglil Josip Stark: Koline. 23 Dolgo si tiho sedita nasproti, naposled pa on zopet povzame besedo, rekoč: »Dobro, gospodičina, udal se bodem v trdo usodo, ali le nekoliko. Oba sva še mlada, in ako lehko čakate vi, čakal bodem tudi jaz, dasi težko. Zaupal bodem v Boga, kateremu je moči odpraviti ovire, predno bi mislili. Strijc vaš je še krepak, in kdo ve, ako ne najde kdaj primerne družice ? Takrat bi se utegnilo izpremeniti marsikaj ; žena bode hotela gospodinjiti sama, in vi se ji bodete morali umekniti. Ali tako dolgo vas j'cz niti ne pustim v tej hiši; prav podvizal se bodem, da vas o pravem času odvedem s seboj na Grič. Dovolite mi le to, da vam dotlej smem časih pisati, in obljubite, da mi bodete tudi vi poročali kaj.« »Obetam«, odgovori dekle ihteč, in zopet ji solze radosti žalijo oči. »Hvala vam! Zdaj pa z Bogom! Priporočite me strijcu. Pre-razdražen sem, zato danes ne morem ostati pri njem na obedu. Z Bogom!« Tako je rekel Erazem pri slovesi, znova stisnil Katrinki roko, poljubil jo iskreno in se zdajci odpeljal dom6v. Na Griči je tedaj Še živel in gospodaril oče Mlade. Erazem torej še ni bil sam svoj, dasi je vedel za najmanjšo stvarco v velikem gospodarstvu graščinskem in do dobrega poznal razne trgovske posle podjetnega očeta. Starec brez njega ni začel ničesar, ampak vselej se je prej posvetoval s sinom, katerega je odločil in vzgojil za naslednika svojega. Kakor je oče gospodaril, tako je mati Mladeška še zmiraj gospodinjila sama, in prav na poti bi ji bila nevesta v hiši, kjer niti vredni hčeri svoji, Agati, ni dajala veljati ničesar. Vse to je Erazem preudarjal spotoma in se tolažil, da je za zdaj morda še najbolje tak6; saj človek ne more ugeniti sklepov previdnosti božje. Minilo je še nekoliko let, toda na Griči je bilo vse pri starem. Časih je Erazem pisal nevesti svoji, in tudi dobival poročila od nje; ali ta pisma so dohajala čimdalje redkeje in polagoma izostala do cela. V tem sta oče in mati hitro umrla drug za drugim, in Erazem je bil sam gospodar na Griči. Zdaj bi se bil lahko oženil, ali imel je toliko opraviti in urejati, da pogostoma od samih skrbij vso noč ni mogel zatisniti očesa. Hudo je pogrešal rajnega očeta svojega; saj je sivi starček do zadnjega diha ohranil bister um ter mirno in premišljeno vodil in nadziral vse, kakor zveden' mornar, ki ladjo svojo varno vozi med plitvinami in pečinami. Menj nego kdaj je Erazem takrat mislil na ženitev; a kdaj naj bi mislil ? Doma ga ni imel miru 24 Josip Stark: Koline. od ranega jutra do pozne noči; a kadar je šel v mesto, imel je toliko in toliko potov, da mu je bil celo o kresi dan prekratek, in se je navadno šele v mraku vozil domov. Sestra njegova, dobra Agata, gospodinjila je tedaj v gradu, kakor je vedela in znala. Seveda je gospodinjstvo ni veselilo kaj posebno; nekoliko, ker se za rajne matere nikdar ni smela vtikati v takšne stvari in jih ni bila vajena, bolj pa še zato ne, ker si je mislila, da itak ne bode za dolgo. Erazem se bode oženil, in druga ženska začne gospo dinjiti na Griči; ona pa se bode zopet umeknila v sobe svoje. Kakor prej bode pazila na vrtne gredice, a za leto dnij ji bodo rekali »teta Agata«. Tako je sodila blaga duša, ki na svetu nikomur ni rekla zale besede, nego bila dobra z vsakomer in rada pomagala, kjer je videla pravo potrebo. Dedno ped zemlje je ljubila tako, da se je ni mogla ločiti; rajši je odbila imenitne in bogate snubače, nego bi šla z doma. Le malokdaj se je odpeljala v Ljubljano, ali dolgo ni prebila ondu ; takoj se ji je jelo tožiti po mirnem kotu na Griči in po cveticah na vrtu. Zastonj so bile vse prošnje brata Erazma, da bi šla ž njim, če je po opravkih moral na Dunaj, v Gradec, v Trst ali v Zagreb, kadar je šel kupovat vina na Hrvaško. Jedini pot njen je bil zjutraj v župno cerkev k sveti maši, pod večer pa v trg k prijateljici na pomenek, ali k bolniku, ki je bil potreben tolažbe in pomoči njene. Tako sta na Griči skupaj živela brat in sestra. Rada sta se imela, nikdar se ne bi bila sporekla, in vender ni bilo vse tako, kakor bi moralo biti. Pošten od pet do glave Erazem kar ni mogel videti zvijače in sleparstva pri ljudeh, s katerimi je imel opravila. Pri velikih svojih podjetjih je naletel vsak čas na takšne malopridnike in strašno se je mogel razjeziti. Bil je sploh malobeseden in navadno pogoltnil ¦ vsako jezo; ali časih je le vzkipel in takrat je bil takšen, da so se v ga ogibali, ako so se le mogli. Cimdalje je gospodaril sam, tem ne-zadovoljnejši in čmernejši je bil in po ves dan ni izpregovoril s sestro, ki ga je poznala dobro in ga ni hotela motiti v mračnih mislih njegovih. Pri obedu sta tedaj tiho sedela za mizo; on je hitro zajemal jedi, ki mu niso mogle tekniti, ona pa je kakor krotko jagnje čakala, kdaj bode »treščilo«. »Tako ne sme ostati,« rekla je sestra sama sebi, ali pa potožila stari Meti, ki je že pol veka služila v gradu in bila kakor domača. »Zakaj se ne ženi gospod?« dejala je Meta. >Oženiti se mora,« rekel je tudi starejši Erazmov brat, gospod Gregor, ki je bil župnik pri sveti Katarini na Skali. Malone vsak teden Josip Stare: Koline. *5 se je na vozičku sam pripeljal na Grič, da vidi, kaj počenjata brat in sestra. »Prav tako je, oženiti se mora,« pritrdi mu skrbna Agata, »ali reci mu, ako se upaš 1« »Zato treba ujeti pravi trenutek,« opravičuje se Gregor. »Jaz prihajam k vama le za nekaj hipov in ne utegnem čakati, kdaj se Erazmovo čelo zvedri toliko, da bi mu človek mogel govoriti o ženitvi. Tudi smo mi možjč preokorni za takšne stvari.« »To je prazen izgovor,« zavrne ga sestra, »ne upaš se, pa bi naprtil meni, slabi ženski, kar je pretežko tebi. Saj bi lahko v tednu na dva, tri dni prišel domov, toda nečeš.« »Tega ne umeješ«, reče zopet župnik. »Prav ti, ki Erazma poznaš v dušo in srce, prav ti bi mu mogla prigovarjati, naj se oženi.« Dobri Agati so se besede župnikove globoko vtisnile v srce, in preudarjala je, kako bi začela. Nekega dne je Erazem nenavadno dobre volje in tudi zgovoren. Sestra se tedaj ohrabri in pravi: »Vse bi bilo lep6, ako bi le midva ne bila tako sama na Griči.« Erazem je ravno posrkal črno kavo, postavil čašico na mizo, povzdignil glavo in debelo pogledal sestro. »Kaj me gledaš«, nadaljuje ona; »ali morda nisva kar zapuščena? Res strah me je, če te ni doma, in sem ponoči sama v prostornih gorenjih sobah. Ali tudi podnevi mi je nekako čudno, kadar stopim na dvorišče ali na vrt, in nikjer ne vidim žive duše. Nikogar ni, da bi trgal lepe cvetke, da bi spletal vence, ali da bi vsaj jezil vrtnika in mu časih z drobno nožico potrl steblo na gredicah. Kak6 lepo je bilo nekdaj, ko so rajna mati sedeli pred gradom in kričali, kadar smo preveč razsajali in se podili po dvorišči! Ali ni tako ? Reci, ali ni bilo lepo?« »Takrat smo bili mladi«, pravi Erazem kratko ter se zagleda v dim smodke svoje. »To je, mladi smo bili; a če nismo zdaj mladi, lehko bi bili drugi. Dragi Erazem, nikar se ne jezi, tolikokrat sem te že hotela vprašati, toda nisem se upala; reci mi, zakaj se ne oženiš?« »Zamudil sem pravi čas; zdaj sem prestar za ženitev,« zavrne jo brat tožno in se zamisli. »Kaj bi bil prestar; saj ni treba, da bi iskal neveste med dvajsetletnimi deklicami; našla se bode, ki je primerna letom tvojim, morda celo že kje čaka in upa.« 20 Josip Stark: Koline. Zadnje besede nekako čudno presunejo Erazma, in zopet se mu zmrači veseli obraz, da se ga sestra kar ustraši. V tem se pri vratih oglasi stara Meta. v »Gospod! Sčinkovec bi rad polovnjak vina. Kakšnega naj mu dam ?« »Saj grem sam v klet,« reče graščak in vstane zadovoljen, da more končati neprijetni pomenek s sestro. —- Dočim je na Griči jednakomerno potekalo leto za letom, izpolnilo se je pri Katrinki na Gorenjskem, predno bi se nadejal kdo, kar ji je želel Erazem pri slovesi. Strijc se je oženil; troje prav živahnih otrok je že Katrinko klicalo teto, ali z Griča še zmiraj ni bilo glasu. Dokler je živel stari Mlade, imel je strijc vedno trgovske zaveze ž njim; odkar pa je Erazem sam jel gospodariti, prestalo je tudi to. Vender je vedela Katrinka, da je Erazem še zmiraj samec, cula je tudi, koliko sitnostij in pravd je imel po smrti očetovi, in je upala, da še kdaj pride po njo. Seveda, to upanje je bilo od leta do leta slabše. Skoro po onem pomenku z Agato se Erazem po jako imenitnih opravkih odpelje v Ljubljano; dolge tri dni ga ni domov. Oddajalo se je veliko podjetje, za katero se je poganjalo mnogo odličnih in imovitih mož iz vse Kranjske. Med njimi je tudi bil strijc Katrinkin, in prav on in Erazem sta še z dvema v družbi dostala podjetje. Erazem je odslej večkrat imel opravila na Gorenjskem in ko je za mnogo let zopet videl Katrinko, bilo mu je vroče pri srci, in ljubil jo je, kakor nekdaj. Mudilo se mu ni domov, ampak rad se je pomudil in ostal na kosilu. Videl je, kako je, če poleg moža sedi ljubljena žena in nekoliko nemirnega drobiža, in želel je, da bi bilo skoraj tako tudi na Griči. Skoro se je na »strijcevem« domu čutil kakor doma in čimdalje češče je bil ondu. Ko se nekega dne zopet pripelje, bilo je nenavadno živahno; otroci so veselo vriskaje skakali po dvorišči in vsi zajedno v hiteli Erazmu naproti, rekoč, da koljejo in delajo klobase. Se večje veselje je bilo pri obedu, ko so prišle koline na mizo. Zdaj ni bilo moči krotiti dece; danes so morali biti prvi. Erazem se jih kar ni mogel nagledati in obljubil jim je, da jim pošlje tudi svojih kolin, kadar bodo klali na Griči. Erazem ni več bil čmeren kakor poprej; bolj nego kdaj ga je veselilo gospodarstvo. Prijazen je bil in zgovoren, da bi ga človek skoraj ne bil poznal. Nihče se ni bolj veselil te izpremembe, nego blaga Agata. Stregla je bratu, kakor je vedela in znala, da bi ostal dobre volje; trudila se je, da bi ugenila želje njegove, katerih ni rad Josip Stark: Koline. 27 razodeval jasno. Posebno ko je v gradu započel neke skrivnostne priprave, govoril ni rad; tem bolj se je čudil, kako da sestra venderle ve, kaj hoče. Sprevidel je, da se lahko zanaša nanjo, zato ji je poveril marsikaj, kar je izvrševal prej le sam. »Agata«, reče ji po večerji, »jutri bodemo klali, toda jaz moram z doma. Glej, da bode vse v redu; izberi nekoliko najlepših kolin in jih pošlji »strijčevim« otrokom na Gorenjsko; obljubil sem jih. Priloži tudi kaj slaščic« Predno se je še zdanilo, odpeljal se je Erazem v mesto, da ne bi zamudil železnice. Doma na Griči so v tem klali, in Agata je imela toliko posla, da je šele okolo dveh popoludne vsa trudna mogla sesti za mizo. Po obedu pokliče staro Meto in ji ukaže: »Pojdi pod streho in poišči primeren zaboj, da še pred večerom oddamo koline na pošto.« Meta prinese zaboj, Agata zloži vanj kolin in slaščic, kar jih more ter jih odpošlje po naročilu bratovem. — Pri »strijci« na Gorenjskem je bilo veliko veselje. Ravnokar sed6 vsi skupaj pri zajutreku, ko prinese pismonoša vozni list. Reče še, da kolin še ni, da je zaboj bržkone kje zaostal na poti, ali da pride gotovo z opoludanskim vlakom. »Dobro, dobro; kadar pride vlak, bode naš hlapec že čakal na kolodvoru; lehko mu kar takoj izročite zaboj.« Tak6 potolaži mati postrežnega pismonošo in mu stisne dvojačo v roko. Dobra gospodinja, je sprevidela, da bi bilo škoda pripravljati kaj druzega za obed; saj je poznala otroke, da se ne dotaknejo nobene stvari, kadar vedo, da bode tudi kolin. Res, deca kar niso mogli dočakati poludneva. Vsi trije so hodili pred hišo gledat, kdaj pride Janez s kolodvora. Naposled pride hlapec, ali praznih rok. Nepotrpež ljivi otroci ga jamejo oštevati, mati pa ga vpraša vsa v skrbeh zaradi obeda: »Janez, kaj je?« »Nič. Telegrafirali so na vse postaje do Ljubljane, ali zaboja ni in ni.« Prvi hip je gospodinja v veliki zadregi, ali hitro se domisli ter napravi postni obed. »Za otroke bode že,« reče sama sebi, odraslo družino pa tolaži, da bode zato večerja boljša in obilnejša. Z večernim vlakom se pripelje Erazem. Bil je ravno na poti, ali srce mu ni dalo, da se ne bi oglasil pri Katrinki. Tudi bi bil rad videl, kako so otrokom teknile koline, 2S J. Honigmann: Pouk in vzgoja slepcev. »O, Bog vas živi!« vzklikne strijc veselo, ko stopi Erazem ne nadoma v sobo. »Nocoj se vas sicer nismo nadejali, ali zato ste nas razveselili tem bolj; dobro, da niste prišli opoludne.« »Zakaj ?« čudi se prihodnik. »Postili smo se«, pravi strijc in se nasmeje poredno. »Postili? Danes?« čudi se Erazem čimdalje bolj, »saj ni ne petek, ne kvaterni teden.« Strijc se smeje še bolj in mu pove, kaj se je pripetilo kolinam. Erazem se je sprva jezil, potem pa se je smijal tudi sam, in bili so dobre volje do pozne noči. (Konec prihodnjič.) Pouk in vzgoja slepcev. Berilo J. Honigmanna v seji »Slovenskega kluba« na Dunaji, dne" 8. listopada leta 1890. dje te družbe so pokazali lani, da se zanimajo za pouk in vzgojo gluhonemcev. To me je vzpodbudilo, da razpravljam danes o pouku in vzgoji slepcev, katera sta zanimiva prav tak6, kakor pouk in vzgoja gluhonemcev. Radi preglednosti hočem razdeliti razpravo svojo v naslednje dele: I. Vzroki in nasledki sleposti; II. zgodovinska črtica; III. vzgoja v domači hiši; IV. pouk v zavodu in skrb za prihodnjost slepcev V. statistika. I. Vzroki in nasledki sleposti. Slepost je prirojena ali pridobljena pozneje. Prirojena slepost se nahaja primeroma le malokdaj. Provzroči jo 1.) podedovanje po roditeljih; tako je n. pr. jako velika kratkovidnost roditeljev časih vzrok, da so slepi otroci, in 2.) sorodnost roditeljev. Posebno jedna očesna bolezen se pogostoma pojavlja takrat, kadar so si sorodni roditelji, to je takozvana Rhetinitis pigmentosa, katera nastane, ako se vrinejo barvine snovi v čutnično mrežico v očesi. Podeduje se slepost po očesnih boleznih, po boleznih vsega života in po zunanji poškodbi. i66 Josip Stark: Koline. Koline. Povest. Spisal Josip Stare. (Konec.) o se je graščak drugo jutro vzbudil, bila mu je prva misel: »Kam so izginile koline? Kakšne so naše pošte!« Dalo mu ni miru; pozvedoval je na obeh poštah in se jezil; ali niso mu vedeli odgovora, samo svetovali so mu, naj se potoži poštnemu ravnateljstvu in terja odškodnine. »Odškodnine! Za nekoliko klobas! In v nesrečo spraviti uradnika, ki je itak slabo plačan in ima morda kopo otr6k! Ne, tega že ne! Erazem, tega tebi ni sila!« Tako je sam s seboj modroval pravični graščak in ni več povpraševal po izgubljenih kolinah. Le doma je še razsajal nekoliko, ali tudi tu se je potolažil, ko mu je Agata pokazala poštno vzprejemnico in povedala, kako sta sami z Meto napolnili in odpravili zaboj. — Minilo je nekoliko tednov po tej neprijetni in čudni dogodbi, in Erazem je moral iti na Hrvaško po vino. Imel je že svoje ljudi, pri katerih je zmiraj kupoval, in se je hitro pogodil ž njimi. Dobro so mu postregli, ker je plačeval v gotovem denarji, in bili so ga jako veseli, kadar je prišel zopet. Največ vina je kupoval na graščini v Slavetiči. Oskrbnik ga je vzprejemal prav gostoljubno, in ga z vozom čakal na kolodvoru v Jaški, če je vedel, da pride. »Zdaj pa še nekaj«, reče oskrbnik, ko pride Erazem v Slavetič, »lepa vam hvala za poslane koline in slaščice, ali oprostite nam, zavreči smo morali vse.« Erazem je kar ostrmel; videlo se mu je v očeh, da je v zadregi. »Nič se ne čudite«, nadaljuje oskrbnik, »temu so krive slabe poštne zveze naše. Ce ne gremo sami povprašat na pošto, ne dobimo v ničesar. Jedenkrat, dvakrat na teden je to mogoče, večkrat pa ne. Ce utegnem, odpeljem se najrajši sam tja. ,Ali je kaj zame?' vprašam, kakor po navadi. — Je, je/ zarenči poštar, ,tam le pri peči leži za vas ves teden zaboj; diši pa tak6 čudno, da sem ga že hotel vreči iz sobe. Dobro, da ste prišli. Ali čudno: niti voznega lista nima. Kaj, ko bi naznanili stvar sodišču; kdo ve, če vam ni kdo poslal umor- Josip Stare: Koline. 167 jenega deteta!' — ,Bežite, bežite!' zavrnem ga jaz, ali on ne odjenja in pravi: ,Pošiljatev je s Štajerskega ali pa s Kranjskega, ali kakor veste, Kranjci so vam vražji ljudje! Ali ste že pozabili, kako sta Sta-jerec in Stajerka zaklanega moža lani v skrinjici prinesla v Zagreb, in ga ondu vrgla v Savo?' ,Nisem pozabil; prežalostna resnica je to,' zavrnem ga jaz in pri tej priči odbijem desko od zaboja ter umirim poštarja, da so le koline. Poštar zmaje z glavo in reče: v ,Čudni Kranjci; od nas kupujejo prašiče, potem pa jih pošiljajo nazaj na Hrvaško! Ali morda mislijo, da mi ne znamo klati ? Doma sem se prepričal do dobra, da je vse izprijeno, koline in slaščice; zato sem zavrgel vse.' — Erazem je kar strme poslušal dogodbo o nesrečnih kolinah, ali ko je oskrbnik dovršil povest, vpraša ga: »Ali imate še zaboj?« »Imam ga.« »Prosim vas, pokažite mi ga, stvar me zanima na vso moč.« Oskrbnik prinese zaboj, Erazem ga ogleduje, spozna na pokrovu svojo pisavo in pravi: »To je tisti zaboj, v katerem sem vaši ženi iz Karlovih Varov poslal beloprsteno posodo za kavo, in v kateri ste mi potem jeseni poslali grozdja.« »Prav tisti je«, reče oskrbnik. »Zdaj mi je vse jasno«, vzklikne Erazem in se jame smijati na ves glas. »Sestra moja je poslala koline na Gorenjsko, toda ker je napis le slabo prilepila, odtrgal se je spotoma, in pokazal se je zopet stari naslov, po katerem so železniški strežniki poslali zaboj na Hrvaško. Gledite, tu so še ostanki pečatnega voska.« Nato pove Erazem oskrbniku, kakšne zmede so te koline napravile na Gorenjskem. Oba se kar ne moreta nasmijati čudnemu naključju, in še pri obedu so se menili o njem. »Prav se vam godi«, draži Erazma oskrbnikova žena, »zakaj se ne oženite? Vi ne morete vsemu kaj, a žene vam niti najboljša sestra ne more nadomeščati.« »Prepozno je, gospa, prestar sem že za ženitev«, opravičuje se Erazem. »Aha! Radi bi culi, da bi se vam dobrikala; ali saj bi se tudi lahko, malo je dandanes mož, ki bi pri tridesetih letih bili tako krepki, kakor ste vi pri svojih.« »Tako je!« pritrdi oskrbnik, »in še nekaj: Mlade ostane vedno Mlade!« 168 Josip Stare: Koline. »Po imenic, pravi Erazem in se zadovoljno nasmeje. — Bila je že temna noč, ko je Erazem na kolodvoru oskrbniku za slovo podal roko in sedel na voz. Bila sta neznano dobre volje in se menila o veselih hipih, katere sta danes skupaj prebila v Slavetiči. Saj sta se celo pobratila. V tem zažvižga vlak; oskrbnik zadnjikrat stisne prijatelju roko in mu zakliče : »Erazem, mož-beseda! Natanko mi moraš poročiti, kdaj in kje bode poroka.« »Bodem!« zakliče Erazem pri oknu in se odpelje. Zavije se v kožuh in se stisne v kot, da bi zadremal; ali vse zastonj, nocoj kar ni spanja, in vso noč ne zatisne očesa. Premišlja torej o zadnjih do-godbah in o samem sebi. »Kaj koline, to ni nič; ali Bog vedi, koliko se dogaja drugih nerodnostij na Griči, o katerih niti ne vem! To ne gre. Res, oženiti se moram, zdaj ali pa nikdar. Katrinka bode v dobra žena, vrla gospodinja in, če Bog da, vzgledna mati. Ce sem star, ona tudi ni več v prvi mladosti, in vsakdo mora pritrditi, da je to pametna ženite v. Kaj bi odlašal, zdaj ali nikdar!« Tako premišlja, peljaje se v železniškem vozu, in neznana srečna čustva mu pretresajo dušo in srce. Noč je še, ko prisopiha vlak na kolodvor ljubljanski; mrzla gosta megla pokriva zemljo. Erazem se dobro zavije v kožuh, vzame potno torbo in stopi z voza. »Kdaj pojde vlak na Gorenjsko?« vpraša vratarja. »Ob sedmih«, odgovori mu ta. Erazem je sklenil, da pojde kar takoj snubit Katrinko, a potem šele da se vrne domov na Grič. Počakal je torej gorenjskega vlaka in se odpeljal. Nihče se ga ni nadejal. »Odkod?« vpraša strijc in se čudi, ko pride Erazem k njemu v pisarno. Hitro mu vzame torbo iz rok, sname mu z ramen težki kožuh in ga zopet vpraša : »Kakšna sreča vas je v tem mrazu prinesla k nam ? Letos nas pogostoma razveseljujete z navzočnostjo svojo.« »Saj vas ne bodem dolgo.« »No, no, oprostite mi; ali sem vas razžalil?« »Nikakor ne; mislim se oženiti, pa sem prišel snubit — Katrinko.« Dasi je to bila davna želja strijčeva, danes se ni nadejal, da se izpolni. Ostrmel je torej in ni vedel, kaj bi odgovoril. Objame ga in ga poljubi, in dasi je imel že več sivih las na glavi nego črnih, nepričakovane te besede so ga genile do solz. »Sedite!« rekel je in graščaku ponudil pleten naslanjač, sam pa je poleg njega sedel na Josip Stare: Koline. 169 drug stol. Skoro se jima razvije govor; do dobrega se zmenita in se kot prihodnja sorodnika jameta tikati. Bolj še nego strijc je osupnila Katrinka, ko je cula, zakaj je Erazem toli nenadoma prišel na Gorenjsko. V veliki sreči svoji niti ni mogla prav razodeti čustev, ki so ji polnila dušo in srce. Saj tudi ni bilo treba mnogo besed; poznala sta se že toliko let, ovir zdaj ni bilo nobenih, zato ni bilo niti premislekov niti upiranja. »Kar najhitreje«, tako sta sodila oba, in tudi strijc se je ujemal ž njima. Le o jedni stvari je poslednji mislil drugače; hotel je namreč napraviti slovesno in šumno ženitovanje, kakeršno baje terja čast hiše njegove. Tega pa se je najodločneje branila Katrinka in mu rekla, da zanj ne bode nič menj častno, če razdeli ubožcem, kar bi stalo potratno pi-rovanje. »Veš kaj,« rekla je Erazmu, »najljubše bi mi bilo, da se morem poročiti kje na samotnem kraji, da ne bi bilo zijal, ki bi nas motila pri svetem opravilu. Cula sem, kako lepo je pri sveti Katarini na Skali; ali ne bi bilo najlepše, ko bi naju tvoj brat poročil pred oltarjem zavetnice moje?« »Dobro; zgodi se po želji tvoji,« pritrdi ji Erazem. »Upam, da toli pametnemu nasvetu strijc ne bode ugovarjal« »Ne bode, ako se sme udeležiti redke slovesnosti,« pravi strijc. »Kaj se ne bi smel,« tolaži ga Erazem, »saj bodeta ti in oskrbnik iz Slavetiča priči, Dorica tvoja bode družica, ostala tvoja otročiča z materjo in sestra moja bodo pa svatje. Drugih gostov ne potrebujemo. Prav toliko nas bode, da se bodemo mogli gibati v tesnem domu župnikovem.« »Tako sem že zadovoljen«, reče strijc, »zdaj se pa še zmenimo zaradi dneva.« »Najrajši bi se kar jutri s Katrinko odpeljal na Skalo,« deje Erazem, »ali to ne gre; vsaj oklicev moramo počakati. Zato mislim, da bodi poroka v ponedeljek štirinajst dnij.« Katrinka je bila presrečna, da se Erazem misli tak6 podvizati. Tisto popoludne še gre ž njim k župniku, da bi vse uredila, česar je treba za oklice. Zvečer so pri strijci praznovali zaroko in pozvali tudi župnika; drugo jutro pa se je Erazem odpeljal proti domu. Na Griči Agata ni vedela, ali bi dala juho na mizo, ali bi še čakala. Erazem je sinoči brzojavno naročil voz k jutranjemu vlaku, toda še ga ni, dasi je poludne že davno odzvonilo. Gospod Gregor, ki je po stari navadi prišel nekoUko pogledat na očetovski dom, stopil je že nekolikokrat pred grad in okolo ogla, ali brata le ni. 170 Josip Stark: Koline. »Evo ga!« vzklikne naposled župnik, ko zapazi doli v trgu kočijo in spozna iskra domača konja. Nekoliko trenutkov še, in kočija obstane pred gradom. Agata, Gregor in stara Meta že stoje na pragu, da pozdravijo gospodarja, ki se je veselega obraza povrnil domov. »O, Gregor!« pozdravi Erazem brata in mu poda roko; »dobro, da si prišel; danes popoludne sem bil namenjen k tebi; zdaj bodeva pa lahko kar tu opravila vse.« »No, kaj takšnega?« vpraša zvedavo župnik in se čudi, ker ne pomni, da bi brat Erazem kdaj bil toli dobre volje, odkar so ga minila otroška leta. Mnogo bolj še strmi Agata; Meta pa se zadaj stoje zadovoljno zasmeje, kakor bi bila ugenila, kaj se bode izpremenilo na Griči. »Tu vam ne bodem pravil«, reče Erazem vsem skupaj, »pozno je že, pojdimo v sobo, lačen sem in premražen.« Pri obedu je graščak po malem povedal, kako so usodne koline zašle na Hrvaško; koliko so mu napravile smeha in zabave; kako je na poti proti domu premišljal o samem sebi in naposled šel na Gorenjsko snubit Katrinko. Povedal je tudi, kako so se s strijcem pričkali zaradi ženitovanja, in rekel: »Torej, Gregor, v ponedeljek štirinajst dnij, da bodeš pripravljen z mašo. Okolo desete ure, upam da bodemo vsi skupaj; do tja lahko pridejo z Gorenjskega in tudi oskrbnik iz Slavetiča, če se z jutranjim vlakom pripelje v Ljubljano.« »Le brez skrbi bodi; tudi če pridete šele ob jednajstih, bode še dosti zgodaj; saj bodete potem na obedu pri meni.« »Dobro«, pritrdi Erazem, »ali to ti rečem, da hočemo biti sami in da želimo opraviti vse na tihem.« »Umejem, umejem,« pravi župnik, »le vse prepusti meni, jaz že vem, kaj mi je storiti.« V ponedeljek pred Svččnico zjutraj na Skali ni bilo maše, župnik jo je oznanil šele za deseto uro in dasi ni povedal, zakaj, ljudje so le vedeli, da bode tedaj gospod Gregor poročal brata. Zupa svete Katarine na Skali je štela kakih petsto ljudij, ki so prebivali po malih gorskih vaseh. Kaka dva pogreba, kake tri poroke in kakih pet krstov na leto, bile so vse nenavadne dogodbe v mali župi; torej dohodki dušnega pastirja niso bili veliki. Gospod Gregor se ni menil zato; saj je bil imovit z doma, ali kot prvorojenec očeta svojega bi bil lahko graščak na Griči, če bi mu bilo kaj do bogastva posvetnega. Toda izza mlada je čutil v sebi poziv za duhovnika, ali ker ni bil niti slavohlepen, poganjal se ni nikdar za boljšo župo, niti ni hotel iti v stolico za kanonika, ampak zadovoljen in srečen je pasel ovčice svoje Josip Starfe : Koline. 171 na Skali, in ni ga bilo na svetu človeka, da bi menjal ž njim. Največje veselje mu je bila cerkev, katero je zvečine ob svojih troških uredil in obnovil tako lepo, da je po kmetih daleč na okolo ni bilo takšne. Oskromen, kakor župnik sam, bil je tudi župni dvor, kakih tisoč korakov izpod cerkve, da je bil bolj v zavetji. S treh stranij ga je obkrožal vrt z gostim sadnim drevjem, spredaj pa ga je ločil pot od gospodarskega poslopja. Gospod Gregor je stopal v talarji gologlav po sobi in molil brevir. Tiho je bilo okolo njega, le kanarčki so žvrgoleli po kletkah, ki so bile ali nameščene nad vrati, ali pa so visele od stropa. V tem so se po lesenih stopnicah začuli težki moški koraki. Gospod Gregor odloži brevir in gre na hodnik. »Z Lukcem sva prišla po možnarje,« oglasi se cerkovnik. »Že dobro, tu imaš ključ od podstrehe,« pravi župnik, »ko bodo zavili čez klanec, naj Luka po vrsti zažge vse tri možnarje, ti pa pojdi vabit z velikim zvonom.« Zopet je gospod Gregor molil brevir, ali vsak čas je prestal in pogledal skozi okno proti cesti. Stara ura na omari je bila deset, za njo se oglasi druga na zidu, in obe odigrata kratko godbico. Zopet se gospod Gregor ustavi pri oknu in nasloni daljnogled na omrežje. »Kje se neki mude tako dolgo?« reče sam sebi in zopet vzame brevir v v roke. Kar poči strel na strel, in zajedno zapoje veliki zvon. Župnik zapre molitvenik, prekriža se, pokrije se s črno duhovniško kapo, pripravi veliko poročno knjigo in česar je še treba. Ko začne tudi Koder lajati, gre Gregor gostom naproti. V dveh kočijah se pripeljejo nevesta, ženin, Agata in strijc z ženo in otroki. »Ali je oskrbnik že tu?« vpraša Erazem z voza; »njega smo čakali, toda ko ga ni bilo, mislili smo, da se je po drugi cesti peljal naravnost na Skalo.« »Ni ga«, odgovori župnik, »ali saj še lahko pride. Pošte tudi še ni, bržkone se je zamudil vlak. Zdaj pa le hitro gori v sobo, da se nekoliko pogrejete, predno pojdemo v cerkev.« Kuharica je tudi prišla pozdravit goste, pomagala otrokom iz kočije in pozvala deklo, naj pobere plašče in ogrinjala. Otroci so prvi v župnikovi sobi in kar gledajo po nji in povprašujejo, da jim kuharica ne more odgovarjati sproti. Saj jim je vse novo in zato jih tudi zanima. Se večje je veselje, ko župnik izproži jedno in potem drugo uro, da igrata. Zdaj iztakne Dorica beloprsteno kokoš v gnezdu. »Ali ta tudi leže jajca?« vpraša poredno strijc. »Seveda jih leže«, nasmehne se Gregor, vzdigne kokoš, ki je bila le za pokrov, in ponudi otrokom 172 Josip Stare: Koline. sladkih melisnih jagod. V tem jame Koder iznova lajati, in tretja kočija se ustavi pred župnim dvorom. »Oskrbnik je!« vzklikne veselo Erazem in mu hiti naproti. »Bog te sprimi!« pozdravi ga in ga hoče vesti v gorenjo sobo. »Počakaj; brez darila vender ne morem stopiti pred nevesto,« reče oskrbnik in vzame iz kočije zabojček. »To je preljubeznivo«, dobrfka se mu Erazem in mu pomaga malo breme nesti po stopnicah. »Joj, naš zabojček!« vzklikne Agata, ko zapazi usodno skrinjico. Oskrbnik pa se nakloni pred nevesto in reče: »Gospodičina! Dasi neznatna stvarca, ta-le zabojček vender ni brez pomena za denašnji dan; zato mi vsekakor oprostite, ako ga vam pri tej priliki prepustim v prijeten spomin.« »To je torej tisti zaboj!« nasmehne se gospod Gregor in vpraša hitro: »Kaj pa je v njem?« Erazem je že prinesel kladivo in klešče ter odbil pokrov. »Kaj pa je to? Kaj pa je to?« kriče otroci in se smejejo na ves glas. Tudi drugi se jamejo smijati, ko vzdigne gospod Gregor iz zaboja tolstega purana, oblečenega v belo srajco s pasom, kakor hrvaški kmet. »Zdaj pa še noter poglejte,' kaj je na dnu,« pozove Gregor na-vzočne goste. Zopet nagnejo otroci prvi radovedne glavice v skrinjico in veselo vzkliknejo: »Koline! Koline!« Katrinka in Erazem se spogledata in se razumeta; zajedno se njiju oči ujem6 z očmi porednega oskrbnika, ki si je izmislil toli primerno šalo. V tem jamejo na Skali pokati možnarji, v zvoniku potrkavajo k maši, kakor na velike praznike. Svatje se vzdignejo in gred6 v cerkev. Ondu je bila najprej peta maša, potem pa poroka. Po dovršenem svetem opravilu sta nevesta in ženin nekoliko časa sama ostala pred oltarjem in molila, drugi svatje pa so ogledovali cerkev in se kar niso mogli načuditi lepemu redu. Zopet pokajo možnarji, v zvoniku potrkavajo, in svatje se vračajo proti župnemu dvoru. Skoro sede za mizo in začno pirovati. Takoj za juho prinese kuharica kolin. »Koline!« razvesele se otroci; »koline«, ponavljajo za njimi svatje in pomembno naglašajo usodno besedico. Zdaj si oskrbnik natoči kupico in vstane rekoč; Anton Funtek: Luči. 173 »Gospoda slavna, dovolite mi, da po hrvaški navadi prvo zdra-vijco napijem nevesti in ženinu. Bog ju poživi mnogo mnogo let in ju obsipaj z vsem blagoslovom svojim! Živela!« »Živela!« vzkliknejo vsi gostje in trčijo s kozarci, potem pa nadaljuje oskrbnik: »Gospoda moja, še nekaj mi je poudariti pri tej priliki. Nam vsem je znano, da bi se danes bržkone še ne bili zbrali na toli lepo slovesnost, ako bi ne bilo — kolin. Mislim, da bodemo čudno naključje pomnili vse žive dni, zlasti pa se ga bodemo spominjali za kolin; zat6 želim, da bi še mnogo let klali, ali na Griči naj bi se vnuki in vnukov vnuki in pozni njih potomci radi spominjali te resnične dogodbe.« »Ali nikdar naj bi ne pozabili,« doda Erazem, »da treba tudi v najmanjši stvarci redu in natančnosti, zakaj iz majhne pomote ali površnosti lahko nastane velika nesreča.* »Ali pa sreča, kakor vidimo danes,« reče gospod Gregor. Luči. Spisal Anton Funtek. XVII. ogato okrašena soba; dragocena svetilka visi od stropa. Zadaj na postelji leži bolnik upalega lica, toda iskrih očij. Kakor živo oglje mu žare v globoko vdrtih otlinah ; mrzlica mu stresa telo, zobje škripljejo — hu, tega mraza ne ubranijo vse one blazine in odeje, katere je nakopičil nase! Nekoliko se dvigne sedaj in segne po zdravilu — bolje mu je, mrzlica pojema; za nocoj bode mir. Olajšan si oddahne, leže in zamiži. Ali spati mu ni moči! Nikdar ni bil bolan, tak6 bolan, da bi moral v posteljo; ali zdaj, ko je slab, da ne more na noge, boli ga ves život od 16že, in le za nekaj trenutkov se morejo zatisniti ščemeče oči . . . Dobro vidi, kako prihaja črnokrila noč, kak6 se gibljejo nje sence po sobi; vidi tudi, kako se razbegava noč, kak6 se bliža beli dan, in prvi žarek, ki sine v sobo njegovo, najde ga vzbujenega, utrujenega, čmer-nega. Hudo mu je ležati bolnemu, ko neče priti dobrodejni spanec, ko tak6 počasi gine ura za uro, kakor bi svinčena utež ovirala kazalec na