Fe br ua r, m ar ec , a pr il, m aj 2 02 3 6 , 7 , 8 , 9 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 22 ,0 0 E U R na ro čn ik i 1 7, 28 E U R up ok oj en ci 1 4, 20 E U R di ja ki in š tu de nt i 1 3, 44 E U R w w w. pr ot eu s.s i Drava Grad Viltuš. Foto: Srečko Štajnbaher. D ra va Naslovnica Proteus Drava 2023.indd 1 25/08/2023 16:26 252 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023N • U 253Kolofon Naslovnica: Pasasti bleščavec (Calopteryx splendens) sodi med enakokrile kačje pastirje. V Sloveniji je splošno razširjen v nižinah in tudi ob Dravi je zelo pogost. Samec in samica sta različno obarvana – prvi frfotajoč nad vodno gladino razkazuje kovinsko modro bleščavo telo in obarvan pas kril, njegova družica pa je odeta v bolj umirjene zelenkaste barvne tone. Foto: Matjaž Bedjanič. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Gostujoča urednica: Lenka Stermecki, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.400 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Fe br ua r, m ar ec , a pr il, m aj 2 02 3 6 , 7 , 8 , 9 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 22 ,0 0 E U R na ro čn ik i 1 7, 28 E U R up ok oj en ci 1 4, 20 E U R di ja ki in š tu de nt i 1 3, 44 E U R w w w. pr ot eu s.s i Drava Grad Viltuš. H al oz e Polsenco gozdnih travnikov obožuje čeladasta kukavica (Orchis militaris). Foto: Mitja Kaligarič.Vodomec (Alcedo atthis). Foto: Jure Novak. Naslovnica Proteus Drava 2023.indd 2 25/08/2023 16:26 254 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 255VsebinaVsebina 254 Drava včeraj, Drava danes, Drava jutri Andrej Grmovšek, Simon Veberič, Dominik Bombek 263 Hidromorfološka dinamika reke Drave Smiljan Juvan, Tijana Mićić, Miha Kračun 272 Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 Igor Žiberna 282 Dravski prodniki Miha Jeršek, Uroš Herlec 288 Odraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentih Martin Gaberšek, Mateja Gosar 293 O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi Marijan Govedič 303 Dvoživke ob reki Dravi Nadja Osojnik, Aleksandra Lešnik 311 O kačjih pastirjih reke Drave Matjaž Bedjanič, Ali Šalamun, Damjan Vinko 322 Skrivno življenje plazilcev ob reki Dravi Aja Zamolo, Nino Kirbiš, Melita Vamberger 332 Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov Tatjana Gregorc 322 380 254 293 344303 352 344 Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava? Primož Presetnik, Monika Podgorelec, Jasmina Kotnik 352 Ptice reke Drave Luka Božič 365 Travišča in mokrišča Mitja Kaligarič 372 Rastlinstvo dravskih prodišč Sonja Škornik, Nataša Pipenbaher 380 Obdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območja med Mariborom in Središčem ob Dravi Mateja Cojzer, Andreja Senegačnik 388 Pomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemov Gregor Božič 394 Kmetijska krajina Stane Klemenčič 399 Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja Sašo Šantl 413 Gradovi in dvorci ob reki Dravi Srečko Štajnbaher 422 Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja Igor Žiberna   432 Table of Contents 256 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 257Drava včeraj, Drava danes, Drava jutriDrava včeraj, Drava danes, Drava jutri Drava včeraj, Drava danes, Drava jutri Andrej Grmovšek, Simon Veberič, Dominik Bombek Drava in njen rečni koridor Drava je najbolj vodnata slovenska reka. Temu primeren je tudi obseg prostora oziroma površja, na katerega Drava neposredno vpliva. Stroka ta prostor pojmuje kot rečni koridor. Zaradi uporabnosti pa se izraz vse pogosteje uporablja tudi pri upravljanju voda, prostora in narave. Opredelimo ga lahko kot območje struge vodotoka in območje vzdolž obeh bre- gov vodotoka, v katerem se voda stalno ali občasno zadržuje in/ali so vidne sledi delovanja vode (reke) in z vodo (reko) povezanih procesov. Rečni koridorji so še posebej pomembni, ker omogočajo transport in selektivno prehajanje snovi, ker so njihov vir ali ponor, posebej pomembni pa so tudi kot posebna in redka oblika življenjskega prostora živalskih in rastlin- skih vrst ter njihov migracijski koridor. Zaradi namakanja, transportnih poti in ribištva so rečni koridorji od začetka civilizacij tudi eno izmed območij najintenzivnejšega družbenega življenja. Na takih območjih se prepletajo interesi številnih sektorjev, družbenih skupin in posameznikov. Rečni koridor reke Drave v Sloveniji do Maribora obsega le ozko območje ob reki, saj je ta v velikem delu ujeta v ozko dolino, ki se razširi le nad Dravogradom, pri Radljah ob Dravi in pri Rušah. Pod Mariborom Drava postane ravninska reka, njen rečni koridor pa se razširi na območje bolj ali manj pogosto poplavljene široke Dravske ravni. Do Ptuja koridor levo- brežno mestoma omejuje gričevje Slovenskih goric, pod Markovci pa desnobrežno gričevna- te Haloze, sicer pa predvsem meje poplavnih površin oziroma ježe nekdanjih rečnih teras. Drava včeraj Še posebej za ravninski del dravskega reč- nega koridorja med Mariborom in sloven- sko-hrvaško mejo sta bila nekoč značilni in- tenzivna rečna dinamika in hidromorfološka pestrost. Reka je svojo strugo stalno preme- ščala, širila in prebijala okljuke, ustvarjala stranske in mrtve rečne rokave in rečne oto- ke ter redno poplavljala obsežna območja. Zaradi izdatne prodonosnosti in rečne dina- mike so stalno nastajala in izginjala prodi- šča. Raba rečnega koridorja je bila pretežno prilagojena raznolikim naravnim razmeram, predvsem poplavam. Večinski del poplavnega območja so pora- ščali poplavni gozdovi, mestoma izkrčeni v travnike, njivske površine in poselitev pa so bile umaknjene zunaj območja rednih poplav. Drava danes S postopnim utrjevanjem erozijskih brežin, ki se je intenziviralo in postalo bolj učin- kovito v devetnajstem stoletju, sta se začela omejevati bočnoerozijski potencial reke ter premeščanje struge. Izgradnja številnih hi- droelektrarn na Dravi v dvajsetem stoletju pa je povzročila bistveno zmanjšano prodo- nosnost, saj je pretok proda (rinjenih plavin) preko zajezitev bistveno zmanjšan. Hidroe- lektrarne so močno vplivale na gospodarski in družbeni razvoj krajev ob Dravi, prav tako pa na stanje reke in njenega koridorja. Od avstrijsko-slovenske meje do Maribo- ra je danes na Dravi zgrajena veriga šestih pretočnih hidroelektrarn. Drava se na tem odseku pretaka skozi turbine iz akumulaci- je v akumulacijo, gladina v akumulacijah pa niha večkrat dnevno od pol do enega me- tra. Na ravninskem delu dravskega rečnega koridorja pod Mariborom so bile zgrajene tri kanalske akumulacijske elektrarne. Pod jezom v Melju glavnina dravske vode teče po energetskem kanalu v leta 1969 zgraje- no Hidroelektrarno Zlatoličje, iz nje pa po iztočnem kanalu v umetno akumulacijsko Ptujsko jezero. Po strugi Drave pa teče le ekološko še zadostnih deset kubičnih me- trov vode pozimi oziroma dvajset kubičnih metrov vode poleti. To je manj kot deset odstotkov srednjega letnega pretoka Drave, ki v tem delu znaša okoli 270 kubičnih me- trov. Ptujsko jezero, največje slovensko je- zero s površino 3,5 kvadratnega kilometra, je popolnoma spremenilo nekdaj izredno dinamični del koridorja, kjer je bila širina prodišč in rednega premeščanja struge ši- roka več sto metrov. Pod jezom Ptujskega jezera v Markovcih glavnina dravske vode teče po dovodnem kanalu v leta 1978 zgra- jeno Hidroelektrarno Formin, ekološko še zadostnih pet kubičnih metrov vode pozimi oziroma deset kubičnih metrov vode poleti pa teče po strugi Drave, ki se z iztočnim kanalom Hidroelektrarne Formin združi v umetnem akumulacijskem Ormoškem je- zeru. Iz njega vodi dotočni kanal leta 1975 zgrajene Hidroelektrarne Varaždin, po stru- gi mimo Središča ob Dravi pa deloma po slovenskem, deloma po hrvaškem ozemlju teče pretežno osem kubičnih metrov ekolo- ško še zadostne količine vode. Hidroenergetska raba in spremembe pre- tokov so povzročile izrazite morfološke spremembe rečnega koridorja, še posebej v njegovem ravninskem delu. Večji del leta je pretok po strugi Drave pod Mariborom do dvajsetkrat manjši kot pred izgradnjo elek- trarn. To ima za posledico bistveno niž- jo gladino v strugi. Ocene kažejo, da se je transportna sposobnost Drave po izgradnji hidroelektrarn bistveno zmanjšala. Naj- bolj očitna morfološka sprememba je oža- nje struge zaradi zaraščanja nekoč obširnih prodišč (oziroma potopljenih površin) ter lokalnega poglabljanja struge. Na odsekih pod zajezitvami je praviloma prišlo do po- glabljanja struge, na odsekih nad zajezitva- mi pa do odlaganja proda, peska in mulja. Struga Drave se je ponekod zožala tudi na polovico nekdanje, kar ima velik vpliv na Dravograjsko jezero nad zajezitvijo s Hidroelektrarno Dravograd. Foto: Martin Vernik. 258 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023N • U 259Drava včeraj, Drava danes, Drava jutri njeno pretočno sposobnost. Večina prodišč ter robnih delov struge se je zarastla s kra- jevno značilno lesno zarastjo. Vegetacija na prodiščih preprečuje premeščanje prodišč, obenem pa pospešuje usedanje lebdečih pla- vin (mulja) ob visokih vodah. Povsem drugačno je stanje v strugi Drave v času visokih pretokov in poplavnih dogod- kov. Takrat hidroenergetski sistem ne uspe pretakati vse vode, tako da v strugi in po- plavljenem območju teče tudi več kot sto- krat več vode, kot znaša ekološki minimum. V poplavnih razmerah se voda razlije po obsežnih, tudi več kilometrov širokih po- plavnih površinah, ki so večinoma omejene z rečno teraso oziroma gričevjem. Sklepa- mo lahko, da obseg poplavnega območja danes ni bistveno drugačen od tistega pred izgradnjo elektrarn, spremenjena je le raba površin. Spremenjene hidrološke razmere, predvsem pa spremembe v družbi, so pripe- ljale tudi do velikih sprememb v rabi pro- stora. Urbanizacija in suburbanizacija, pa tudi drugačno družbeno dojemanje zajezene reke in njenih poplavnih dogodkov, so ob neučinkovitem prostorskem načrtovanju bo- trovali razmahu poselitve tudi v poplavnem območju rečnega koridorja. Po drugi strani sta modernizacija kmetijske proizvodnje in subvencijska kmetijska politika pripomogli k povečanju njivskih površin in zmanjšanju travniških in gozdnih. Seveda so ob poplavnih dogodkih škode v poljedelski pridelavi, predvsem pa na sta- novanjskih objektih, bistveno večje kot na travnikih oziroma gozdovih. Hkrati večde- setletna zgodovina intenzivnega kmetijstva z uporabo mineralnih gnojil in fitofarmacevt- skih sredstev na območju dravskega koridor- ja neugodno vpliva na kakovost podtalnice in deloma tudi vode v reki. Visokovodni dogodki vsakokrat znova pov- zročajo gospodarsko škodo in opozarjajo na potrebo po zmanjšanju poplavne ogroženo- sti. Po drugi strani pa posegi za zmanjšanje poplavne ogroženosti lahko prizadenejo reč- ni ekosistem, zmanjšujejo biotsko pestrost in krnijo naravne vrednote tega območja. Reka Drava in njen koridor pa imata kljub spremenjenim hidrološkim in morfološkim razmeram še vedno veliko biotsko pestrost. Širše območje reke Drave je življenjski pro- stor dvesto sedemdeset vrst ptic, približno petdeset vrst rib, okoli štirideset vrst kačjih pastirjev, trideset vrst sesalcev, štirinajst vrst dvoživk, devet vrst plazilcev in več kot šeststo različnih vrst rastlin. Predstavlja tu- di pomembno prezimovališče in počivali- šče številnih vrst ptic selivk, ki se na tem območju pojavljajo v jesenskih, zimskih in zgodnjespomladanskih mesecih. Obrečni del koridorja je tako del evropskega omrežja ohranjanja biotske pestrosti Natura 2000 ter določen kot ekološko pomembno območje. Reka in obrežna loka ter posame- zna območja pa so tudi določena za narav- ne vrednote in deloma zavarovana. Vzdolž Drave si v Sloveniji sledijo Krajinski park Kljub upočasnjeni morfodinamiki se na nižinskem toku Drave še pojavljajo prodišča in erozijske brežine. Pod Markovci. Foto: Simon Veberič. 260 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023N • U 261Drava včeraj, Drava danes, Drava jutri Mariborsko jezero, Krajinski park Drava, Krajinski park Šturmovec in Krajinski park Središče ob Dravi. Zaradi spremenjenih rečnih procesov, spre- menjene rabe prostora in vrste prečnih pre- grad na strugi reke Drave so pestri ekosi- stemi in z njimi povezana biotska pestrost ogroženi. Negativna gibanja ohranitvenega stanja vrst in habitatnih tipov v zadnjem de- setletju skušajo aktivno omiliti s strateškimi in izvedbenimi projekti. Strateški projekti, kot sta bila projekta TrUD (Trajnostno upravljanje območja reke Drave) in SEE River - Celostno upravljanje mednarodnih rečnih koridorjev v jugovzhodni Evropi, skušajo združiti ključne sektorske politike in s sodelovalnimi, participator- nimi procesi doseči trajnostno upravljanje dravskega rečnega koridorja. Sodelovalni oziroma participativni procesi so metode in procesi, ki se uporabljajo za aktivno sodelo- vanje vseh deležnikov v postopku odločanja. Pristop mora zagotoviti enake možnosti za vse vpletene. Glavni cilj sodelovalnih pro- cesov so široko podprte pozitivne rešitve. Tovrstni projekti so ključnega pomena za doseganje soglasja o aktivnostih, ki jih na- črtujejo izvedbeni projekti. Prvi izvedbeni projekt, ki se je aktivno ukvarjal z izbolj- šanjem hidromorfoloških procesov in izbolj- šanjem stanja življenjskih prostorov varova- nih vrst na območju Natura 2000 Drava, je bil Life projekt LIVEDRAVA, ki ga je vodil Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). V letošnjem letu pa se zaključuje naložbeno največji projekt Drava Rečni koridor Drave pod Mariborom ob poplavah - z energetskim kanalom na desni. Foto: Andrej Grmovšek. Krajinski park Šturmovci, pred izgradnjo jezu v Markovcih največji rečni otok v Sloveniji. Foto: Samo Jenčič. Mrtvice ob Dravi so pomemben življenjski prostor številnih ogroženih vrst. Foto: Jasmina Kotnik. 262 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 263Drava včeraj, Drava danes, Drava jutriDrava včeraj, Drava danes, Drava jutri – Natura 2000, reka za prihodnost; Izboljša- nje stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov rečnega in obrečnega pasu reke Drave - akro- nim »zaDravo«. Projekt vključuje aktivnosti, kot so obnova stranskih rokavov, mrtvic ter rečnih zatokov, oblikovanje mreže novih vo- dnih življenjskih prostorov, odstranitev za- rasti in mulja na prodiščih, obnovitev vrstno pestrih suhih travišč, zasaditev in obnovitev mejic, pomladitev značilnih gozdnih sesto- jev in odkup zemljišč. Projekti vplivajo na ohranjanje narave in dvig kakovosti življenja v Dravskem rečnem in obrečnem prostoru. Drava jutri Prihodnost Drave in njenega rečnega ko- ridorja je v splošnem precej negotova. Z gotovostjo lahko trdimo le, da se bo zara- di spremenjene rabe prostora in okrnjenih hidromorfoloških procesov rečni koridor še naprej spreminjal. Dodatni izziv predsta- vljajo podnebne spremembe in nenehno po- večevanje rabe naravnih virov po svetu. V kolikor bo upravljanje rečnega koridorja po- tekalo po ustaljenih tirnicah, lahko na pod- lagi poznavanja sprememb, ki so se zgodile v preteklih štirih desetletjih, orišemo precej pesimističen scenarij, po katerem se bo še naprej slabšalo stanje ekosistemov in s tem stanje življenjskih prostorov vrst, ki so po- vezani s pestrimi hidromorfološkimi procesi in mozaično krajino v rečnem koridorju. Za vsaj delno ohranitev večine vrst in habita- tnih tipov, povezanih z dinamičnimi rečni- mi procesi in izginjajočo krajino, bodo po- trebna nenehna obsežna finančna vlaganja v popravljalne ukrepe. In do katere mere je še sploh smiselno vlagati v tako imenovane po- pravljalne ukrepe? Ali ni bolj smiselno zače- ti odpravljati vzroke in iz izkušenj na Dravi preprečiti ponavljanje »napak« na drugih še prosto tekočih in dinamičnih rekah? Izziv predstavlja tudi ustrezna raba poplav- nega prostora Drave. Zaradi podnebnih sprememb gre pričakovati, da se bodo še naprej izmenjevala obdobja poplav in ek- stremnih suš. To bo povzročalo škode in posledično nujna vlaganja v sektorju kme- tijstva in vodarstva. Zaradi spreminjajočih se razmer ter nepovezanih izvedbenih sek- torskih ciljev in politik gre tudi v prihodnje pričakovati napetosti med varstvom narave, kmetijstvom, energetiko, infrastrukturo, vo- darstvom in ostalimi sektorji. Prebivalstvo ter tako imenovani upravljavci reke Drave in dravskega rečnega koridorja se moramo zavedati resnosti položaja in se soočiti z varstvenimi in razvojnimi izzivi se- danjosti in prihodnosti. Potrebna bosta ne- nehno iskanje ravnovesja med interesi raz- ličnih deležnikov in ohranjanjem oziroma spodbujanjem naravnih procesov, predvsem pa temeljiti družbeni razmislek o nujnih spremembah rabe vode in rečnega koridorja. Občasna sredstva za strateške in izvedbene projekte obnove rečnega koridorja ne bodo rešila bistva problema. Prvi korak pri preprečevanju opisanega pe- simističnega scenarija je širjenje poznavanja in razumevanja naravnih in družbenih pro- cesov v rečnem koridorju. Upamo, da bo k temu pripomogla tudi ta tematska številka Proteusa. Viri in literatura: Bizjak, A., Grmovšek, A., Marolt, L., Softić, M., Veberič, S., 2013: Kako do usklajenega medsektorskega upravljanja rečnih koridorjev sodobnih rek – primer spodnje Drave. Ekolist – revija o okolju, 10. Maribor. Drava – Natura 2000, reka za prihodnost; Izboljšanje stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov rečnega in Okopneli stranski rokav Struga pred obnovo. Foto: Jasmina Kotnik. Stranski rokav Struga po obnovi v projektu zaDravo. Foto: Jasmina Kotnik. 264 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 265Hidromorfološka dinamika reke DraveDrava včeraj, Drava danes, Drava jutri obrečnega pasu reke Drave, https://drava-natura.si/. Grmovšek, A., Veberič, S., 2017: Celostno upravljanje rečnih koridorjev v teoriji in praksi – primer koridorja ravninske Drave. Geografije Podravja. Maribor. Hojnik, T., 2004: Ureditev reke Drave med državno mejo in jezom na Ptujskem jezeru. Zbornik referatov z Mišičevega vodarskega dne 2004. Maribor. Juvan, S., 2006: Analiza hidroloških, hidravličnih in morfoloških razmer na reki Dravi. Elaborat. Maribor: Vodnogospodarski biro Maribor. Juvan, S., 2015: Program ukrepov za trajnostno upravljanje Drave na odseku od Maribora do Središca ob Dravi. Elaborat. Maribor: Vodnogospodarski biro Maribor. Klaneček, M., Čuš, I., Hojnik, T., 2005: Prodišča na Dravi med Markovci in Zavrčem ter možnosti učinkovitejših vzdrževalnih ukrepov. Acta hydrotehnica, 23 (38). Ljubljana. Lampič, B., 2011: Sedanjost in prihodnost kmetijstva. Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. GeograFF, 9. Ljubljana. Lampič, B., Špes, M., 2011: Izstopajoči okoljski problemi kot ovira »ekoregije«. Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. GeograFF, 9. Ljubljana. Sovinc, A., 1995: Hidrološke značilnosti reke Drave. Acrocephalus, 16. Ljubljana. Štumberger, B., 1995: Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi - področje konflikta med varstvom narave in razvojno politiko. Acrocephalus, 16. Ljubljana. ZRSVN 2006: Osnutek integralnega načrta upravljanja območja reke Drave, TrUD. Elaborat. Maribor: Zavod RS za varstvo narave. Andrej Grmovšek je diplomirani geograf, zaposlen na Območni enoti Maribor Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Že v času študija ga je pritegnila geomorfologija, s katero se je ukvarjal tudi v svojem diplomskem delu. Z njo se srečuje tudi službeno, še posebej pri ohranjanju in obnavljanju rečnih in obrečnih ekosistemov ter varstvu geomorfoloških in hidroloških naravnih vrednot. Sodeloval je pri več strateških in izvedbenih projektih obnove in ohranjanja dravskega rečnega koridorja. Kljub temu da je (še vedno) aktiven alpinist, svoj prosti čas pogosto preživlja tudi na rekah in ob njih. Simon Veberič je biolog, zaposlen v območni enoti Maribor Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Zadnje desetletje se ukvarja z varstvom rečnih ekosistemov, predvsem na Dravi in Muri. Deluje v ekipi projekta zaDravo, ki si prizadeva izboljšati stanje ohranjenosti vrst in tipov življenjskih prostorov rečnega in obrečnega pasu reke Drave. Dominik Bombek je magister bioloških znanosti, zaposlen v Razvojno- raziskovalnem centru Ormož. V sklopu projekta zaDravo je bil zadolžen za pripravo intepretacije narave na območju ob reki Dravi. Interpretacija je ključna za ozaveščanje širše javnosti o stanju biotske pestrosti in življenjskih prostorov. Pri pripravi interpretacije narave sta mu bila v pomoč didaktično in pedagoško znanje, ki ga je pridobil, ko je bil zaposlen v osnovni šoli, in praktično znanje, ki ga je pridobil, ko je bil zaposlen v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Hidromorfološka dinamika reke Drave Heraklit: V isto reko ne moreš stopiti dvakrat Smiljan Juvan, Tijana Mićić, Miha Kračun Zaradi spreminjajočih meteoroloških razmer so tudi hidrološke razmere v vodotokih neneh- na spremenljivka. Dinamika pretokov pa ima poleg drugih dejavnikov neposredni vpliv na spreminjanje rečnih strug, ki se ponekod poglabljajo, meandrirajo ali pa v celoti spremenijo potek svoje struge. Sproščanje plavin v erozijskih povirjih vodotokov in njihovo premeščanje vzdolž rečnega toka sta pomembna dejavnika spreminjanja rečne struge. Regulacijski posegi lahko rečno morfodinamiko delno spremenijo, tudi ustalijo, a posledice izvedenih ukrepov se lahko pokažejo v drugem delu rečnega toka. Posegi v rečno dinamiko reke Drave so v največji meri posledica izgradnje triindvajsetih hidroelektrarn na njenem celotnem toku. Posledice gorvodno izvedenih ukrepov se kažejo na dolvodnem delu. Analiza morfološke dinamike reke Drave zahteva celostno obravnavo rečnega toka in pomeni izredno zapleten in zahteven strokovni izziv. Hidrografski opis Reka Drava izvira v severovzhodni Italiji, in sicer na južnem robu Toblaškega polja na nadmorski višini približno 1.450 metrov. Pri Dravogradu vstopi v Slovenijo, kjer vse do Maribora teče v Dravski dolini med Pohor- jem in Kozjakom. Večji pritoki na območju so desni pritoki Meža, Vuhreščica, Velka, Radoljna, Lobnica in Ruški potok. Do me- sta Maribor ima reka alpski značaj. Pod Mariborom preide Drava iz ozke doline Prikaz celotnega poteka reke Drave od izvira do izliva v Donavo. Vir: Wikipedia. 266 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 267Hidromorfološka dinamika reke Drave Hidromorfološka dinamika reke Drave vzdrževalnih del celotni pretoki. Naravna dinamika spreminjanja morfologije je tako podrejena spremenjenim odtočnim razme- ram, kjer predvsem primanjkuje vsakole- tnih visokih vod. Na strugi Drave so bili že pred izgradnjo Hidroelektrarne Zlatoličje in Hidroelektrarne Formin izvedeni številni ukrepi z izravnavo struge in protierozijski- mi zavarovanji brežin ter protipoplavnimi nasipi. V okviru rednih vzdrževalnih del izvajajo redna čiščenja zarasti na prodiščih in manjše lokalne posege za ohranjanje ži- vljenjskih prostorov in gnezdišč ter hkrati obstoječe pretočnosti struge. Vsi ukrepi so se v zadnjih letih izvajali zato, da se ob vo- dnogospodarskih ukrepih izboljša tudi eko- loško stanje rečnega življenjskega prostora. Hidromorfološki procesi Spremembe zaradi zajezitev in derivacij vodotokov se ne kažejo samo v pretočnem režimu, temveč tudi v premeščanju plavin. Zajezitve najbolj vplivajo na zmanjšanje prenosa rinjenih plavin. Debelejše frakci- je sedimenta se zaradi zmanjšane hitrosti v večjem deležu odlagajo v akumulacijskih jezerih. Največjo hidromorfološko dinami- ko lahko pričakujemo na odseku reke Drave med Mariborom in Ormožem, kjer je struga v večji meri še ohranila svoj značaj, razen hidrologije, ki je po izgradnji obeh deriva- cijskih hidroelektrarn močno spremenjena. V nadaljevanju je predstavljena predvsem analiza tega odseka Drave. Del naravne struge je tudi na obmejnem območju med Ormoškim jezerom in Središčem ob Dravi. Morfološke spremembe reke Drave z oceno izhodiščnega stanja Morfološke spremembe vodotokov so posle- dica naravnih pojavov in vplivov človeških posegov v topografijo vodotokov in vplivov na vodni režim. Spreminjanje morfologije spremljamo z več metodami. Za določitev tako imenovanih izhodiščnih stanj upora- bljajo zgodovinske karte in poslikave, ki so najstarejši grafični zapisi poteka strug. Naj- starejši zapisi so v obliki poslikav in slik. Za območje Drave med Mariborom in Ptujem je najstarejšo grafiko z značilnimi morfo- loškimi elementi izrisal Janez Jurij Flexner leta 1690. Na območju Slovenije so najstarejše znane karte vojaške izmere iz osemnajstega in de- vetnajstega stoletja, ki zagotavljajo zadostno natančnost za primerjavo morfoloških spre- memb in sprememb rabe tal. V primerjavi kart iz posameznega obdobja so razvidne na Dravsko polje. Pod jezom v Melju se reč- ni tok deli v energetski kanal Hidroelektrar- ne Zlatoličje in v strugo Drave. Pod jezom v Markovcih pa vse do Ormoža se del rečne- ga toka prevaja po hidroenergetskem kanalu Hidroelektrarne Formin, del pa po strugi reke Drave. Tok se združi v Ormoškem je- zeru, ki je akumulacijsko jezero Hidroelek- trarne Varaždin. Pred Ormoškim jezerom se izliva v Dravo njen največji levi pritok v Slo- veniji, reka Pesnica. Pod jezom v Markovcih se z desne strani izliva v Dravo še reka Dra- vinja in več manjših haloških potokov. Ve- čji pritok na Hrvaškem je reka Mura. Reka Drava se na madžarsko-hrvaški meji izliva v reko Donavo na nadmorski višini približno 81 metrov. Skupna dolžina reke Drave tako znaša približno 750 kilometrov, celotna pri- spevna površina porečja Drave znaša pribli- žno 40.000 kvadratnih kilometrov (Drava – Natura 2000, reka za prihodnost, v izdelavi). Izvedeni posegi v vodni režim Energetska izraba Drave je temeljito spre- menila tudi njene hidrogeografske značil- nosti, saj se reka od Beljaka do Maribora v glavnem samo preliva iz enega akumula- cijskega jezera v drugega. Na Dravi je od Spittala v Avstriji do Legrada na Hrvaškem sklenjena veriga triindvajsetih hidroelek- trarn. Brežine akumulacijskih jezer so veči- noma protierozijsko zavarovane, izvedene so tudi ureditve izlivnih odsekov pritokov Dra- ve. V Sloveniji sta tako samo še dva večja odseka reke Drave, kjer so lahko prisotne večje morfološke spremembe struge. To sta odseka struge, kjer sta zgrajeni derivacijski hidroelektrarni Zlatoličje in Formin. V tem delu pa je zaradi derivacije pretoka bistveno spremenjen hidrološki rečni režim. Pri nizkih pretokih teče večina pretoka po energetskih kanalih, po strugi Drave pa ekološko sprejemljivi pretok, ki znaša na odseku med Mariborom in Ptujem pozimi deset kubičnih metrov na sekundo in poleti dvajset kubičnih metrov na sekundo, na od- seku med Markovci in Ormožem pa pozimi pet kubičnih metrov na sekundo in poleti deset kubičnih metrov na sekundo. Pri vi- sokovodnih pretokih se preko jezu prelivajo pretoki, višji od obratovalnega pretoka v ka- nalu, in v primeru katastrofalnih poplav ali Območje reke Drave med Mariborom in Ptujem. Avtor slike: Janez Jurij Flexner, 1690. Vir: Vodarstvo na porečju Drave skozi čas, 2019. 268 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 269Hidromorfološka dinamika reke Drave Hidromorfološka dinamika reke Drave spremembe v poteku struge in stranskih ro- kavov. Z georeferenciranjem arhivskih kart lahko zarišemo območje vodnega prostora in ga primerjamo s stanjem danes. V na- daljevanju prikazujemo primerjavo razvoja rečne struge na območju Starš. V zaporedju slik je razvidno, da se je širok rečni koridor, ki je potekal v smeri od severozahoda proti jugovzhodu z razširjeno razvejeno strugo s stranskimi rokavi in sipinami ali celo otoki (na primer otok pri Staršah), z leti zožil in obrnil proti Krčevini. Spremembe so razvi- dne tudi v širini struge, iz širine od pribli- žno 0,6 do 1,3 kilometra se je zmanjšala na širino, ki je danes približno sto metrov. V času po drugi svetovni vojni se je z ra- zvojem vojaških fotografij in aerofotografij natančnost zajema bistveno izboljšala. Tako lahko z digitaliziranjem in georeferenci- ranjem arhivnih aerofotografij primerjamo spremembe morfologije vse do danes. Naj- starejši posnetki območja reke Drave so iz leta 1959, tako je razvidno stanje struge reke Drave pred izgradnjo Hidroelektrarne Zlatoličje. Iz primerjave so razvidni razvoj območja si- pin in struge ter različne stopnje zaraščanja ob strugi. Površina morfološko aktivnega, spreminjajočega se dela struge se je danes v primerjavi z letom 1959 bistveno zmanj- šala predvsem zaradi zaraščanja območij ob strugi. Kot zanimivost je na aeroposnetku iz leta 1966 razvidno sajenje dreves v pravilni tlorisni mreži na severni strani struge. Tretji pristop pri spremljanju morfoloških sprememb je sistem geodetskega snemanja Primerjava arhivskih kart iz osemnajstega in devetnajstega stoletja na območju med Staršami in Krčevino pri Vurberku. Slike prikazujejo arhivske izmere, ki so objavljene v Avstrijskem državnem arhivu. Od zgoraj levo proti desni si sledijo: Jožefinska vojaška topografska izmera (prva vojaška izmera) (1784-1785), Franciscejski kataster (1818-1828), Franciscejska vojaška izmera (druga vojaška izmera) (1820-1836), Franciscejsko-jožefinska izmera (tretja vojaška izmera) (1869-1887), digitalni ortofoto danes (2022) in primerjava skrajnih obsegov rečnega območja na ortofoto podlagi. Vir: Drava – Natura 2000, reka za prihodnost, v izdelavi. Avstrijski državni arhiv. Primerjava izsekov na območju rezervata Zlatoličje v letih od 1959 do danes (2022). Vir: Drava – Natura 2000, reka za prihodnost, v izdelavi. Digitalizirani in georeferencirani aerofotoposnetki iz let 1956, 1966 in 1975. 270 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 271Hidromorfološka dinamika reke Drave Hidromorfološka dinamika reke Drave prečnih prerezov, ki so določeni na stalnih mestih. Tovrstni sistem uporabljajo pred- vsem na mejnih odsekih (dober primer to- vrstne prakse je mejni odsek reke Mure med Slovenijo in Avstrijo). S cikličnim snema- njem lahko primerjamo spremembe v posa- meznem prečnem prerezu. V enaindvajsetem stoletju so začeli redno zajemati topografske podatke s tehnologijo laserskega skeniranja celotnega površja (tako imenovani LiDAR), ki v kombinaciji s sonarskim merjenjem dna struge (batimetrije) omogoča izdelavo viso- kokakovostnih digitalnih modelov prečnega prereza (DMR). Primerjava digitalnih mo- delov omogoča prepoznavanje območij ero- zije in naplavljanja materiala in celo določi- tev volumnov ter bilance naplavin in erozije med posameznimi meritvami. Na obrav- navanem odseku reke Drave med Maribo- rom in Ptujem smo opravili pregled izmer iz preteklih meritev (2008, 2012, 2013) in primerjavo z zadnjimi meritvami topografije na celotnem območju koridorja reke Drave (to je območje do poplavne linije s stoletno povratno dobo), ki so bile izvedene v okviru projekta zaDravo v letu 2022 (Drava – Na- tura 2000, reka za prihodnost, v izdelavi). Analiza premeščanja sedimentov V vodotokih se plavine prenašajo v lebde- čem stanju (suspendirane plavine) ali z ri- njenjem (rinjene plavine). Rinjene plavine so običajno prod, pesek in grušč, ki ga vodni tok premešča po dnu struge vodotoka. Leb- deče (suspendirane) plavine so del skupne količine plavin, ki so ob premeščanju zelo redko v stiku z dnom vodotoka. Zaradi tur- bulence lebdijo in se zadržujejo na določeni razdalji od dna vodotoka. Glede na zrna- vostno sestavo so to predvsem drobni delci velikostnega razreda gline in melja (Rusjan, Mikoš, 2006). Primerjava spreminjanje batimetrije na območju stalnega prečnega prereza Z53 na območju sipine Zumrova jama v rezervatu Zlatoličje. Prenos sedimentov je zapleten trirazsežno- stni naravni pojav, ki kljub napredku v zna- nosti in tehnologiji še ni popolnoma razi- skan. Iz začetnih empiričnih enačb so se do danes razvili zapleteni večrazsežnostni modeli, ki lahko napovejo bilanco proda in koncentracijo lebdečih plavin v prostoru in času. Za tovrstne modele pogosto potrebuje- mo veliko podatkov, ki jih je mogoče prido- biti le s celovitimi in dolgotrajnimi meritva- mi, teh pa običajno ni na razpolago. Zato je treba glede na kakovost in kvantiteto razpo- ložljivih podatkov racionalno izbrati zaple- tenost matematičnega modela. V preteklosti so prenos plavin v vzdolžni smeri modelirali z enorazsežnostnimi modeli, z razvojem in zmogljivostjo programske in računalniške opreme pa prihajajo v ospredje vse bolj dvo- razsežnostni in celo trirazsežnostni modeli, ki računajo tudi prečno in globinsko razpo- reditev sedimentov. Osnova za izračun prenosa sedimentov je umerjen hidravlični model. Hidravlični mo- deli običajno umerjajo na znani visokovodni dogodek, za katerega so bile vzdolž račun- skega odseka merjene gladine pri znanem pretoku. Za umerjanje modela Drave je bil uporabljen poplavni dogodek iz novembra leta 2012, ko je konica vala dosegla pretok 2.830 kubičnih metrov na sekundo, kar je več od pretoka, ki ustreza povratni dobi sto let. Za umerjanje modela prenosa plavin pri enorazsežnostnih modelih uporabijo razpo- ložljive zaporedno izmerjene prečne prereze vodotoka, pri dvorazsežnostnih modelih pa zaporedno izmerjene batimetrije struge. Na odseku Maribor-Ptuj so se v obdobju od leta 2008 do leta 2013 izvedle tri meritve bati- metrije struge, ki pa niso zajemale celotne- ga odseka struge. V idealnem primeru bi se lahko na podlagi prvih dveh meritev (leta 2008 in leta 2012) model umeril ter nato na podlagi meritve leta 2013 tudi verif iciral. Vendar pa so bila po prvi meritvi batimetri- je na obravnavanem odseku izvedena števil- na vzdrževalna dela v strugi, ki so obsegala predvsem nižanje in preoblikovanje prodišč ter odstranitev zarasti na prodiščih (LIVE- DRAVA, 2016). V sklopu projekta zaDra- vo so se izvedle nove meritve batimetrije, na podlagi katerih bodo izdelali dopolnjeni hidromorfološki model za potrebe projekta načrtovanih posegov (Drava – Natura 2000, reka za prihodnost, v izdelavi). Podatek o strukturi rinjenih sedimentov predstavljajo zrnavostne krivulje odvze- tih prostorninskih vzorcev, koncentracija suspendiranih plavin pa se meri z merilci (senzorji) motnosti. Na odseku Drave od Maribora do Zavrča je bilo na prodiščih odvzetih sedem vzorcev sedimenta, ki so jih odpeljali v laboratorij za izdelavo sejalnih Primer odvzema vzorca. Vir: LIVEDRAVA, 2016. Zrnavostne krivulje vzorcev sedimenta. Vir: LIVEDRAVA, 2016. 272 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 273Hidromorfološka dinamika reke Drave Hidromorfološka dinamika reke Drave krivulj. V odvzetih vzorcih plavin so bila zrna v velikosti od 0,063 milimetra (gline in melji) pa vse do zelo velikih prodnikov, manjših od sto milimetrov. Enotna podoba kaže na upadanje srednjega zrna. Rezulta- ti sejalnih analiz kažejo, da se premer sre- dnjega zrna na obravnavanem odseku giblje od 19,5 do 31,5 milimetra (LIVEDRAVA, 2016). Aktivnosti za izboljšanje kakovosti in za- nesljivosti rezultatov modelov morajo biti usmerjene predvsem v pridobivanje doda- tnih in za kakovostni model nujnih vhodnih podatkov. V ta namen je treba izboljšati in vzpostaviti program hidroloških meritev, iz- boljšati meritve gladin ob visokih vodah za boljše umerjanje hidravličnega modela, iz- vajati pogostejše batimetrične izmere, vzor- čevanje in analizo ter meritve zrnavostne sestave rinjenih in suspendiranih plavin in tako dalje. Le na podlagi kakovostnih vho- dnih podatkov lahko izboljšamo tudi kako- vost rezultatov modelov prenosa plavin. Strategija upravljanja voda z načrtovanjem posegov v režim prodonosnosti Pri načrtovanju posegov se je treba zavedati, da lahko hidromorfološke procese, kot po- sledico erozije in sedimentacije plavin, pri- čakujemo na celotnem poplavnem območju reke Drave. Tako poplavna kot tudi ero- zijska območja ni sprejemljivo v večji meri spreminjati, njihovo omejevanje je smisel- no le tam, kjer so ogrožena naselja ali in- frastrukturni objekti. Na širšem območju, kjer to omogoča ekstenzivna raba prostora, je treba poplavno in morfološko dinamiko ohranjati. Gotovo ne bo možno vzpostaviti stanja, kot ga kažejo karte izpred več sto- letij, z razvejeno in meandrirajočo strugo, lahko pa nam takšna slika predstavlja vzo- rec, ki ga je možno doseči vsaj na krajših odsekih. Modeliranje prenosa plavin in hi- dromorfoloških procesov je treba vključiti v projekte načrtovanja posegov v vodni režim. Zavedati pa se je treba, da zaradi zaplete- nosti procesa in pomanjkanja merjenih po- datkov o prodonosnosti lahko pričakujemo kot rezultat modelov predvsem ocene erozije ali odlaganja sedimentov. Kar pa ni nepo- membno zaradi preprečevanja škodljivih posledic na širšem vplivnem območju reke Drave. Slovarček: Batimetrija. Topografija podvodnega dela vodnega telesa, pri rekah govorimo o topografiji rečnega korita. Georeferenciranje. Metoda, s katero vsaki točki na digitalni sliki ali skenogramu določimo koordinate realnega sveta v državnem koordinatnem sistemu. Hidromorfologija. Preučuje, kako naravne in človeške dejavnosti vplivajo na hidrologijo in geomorfologijo vodnih teles in ekosistemov. Odplavljanje zemljin, tudi dotok plavin. Celotni odtok plavin s prispevne površine ali določenega mesta v določenem obdobju. Obsega lebdeče in rinjene plavine (kalnost in prodonosnost). Običajno je izražen v teži na enoto časa. Plavine. Trdni mineralni delci, ki jih morje ali celinske tekoče vode plavijo iz izvorov plavin kot rinjene plavine po dnu strug vodotokov ali kot lebdeče plavine z vodnim tokom. Prodonosnost. Količina (teža, masa ali prostornina) rinjenih plavin, premeščena skozi prečni prerez vodotoka v enoti časa. Rečna morfologija. Veda o oblikovanju rek in poplavnih območij ter o oblikah strug zaradi delovanja vode. Sediment. Tiste plavine, ki se v mirujoči vodi izločijo in usedejo na dno. So sestavni del vodnega ekosistema in predstavljajo substrat, po katerem teče voda in na katerem uspevajo rastline in živali. Literatura: Avstrijski državni arhiv. https://maps.arcanum.com/en/ Spletni vir. (Januar 2023.) Digitalizirani in georeferencirani aerofotoposnetki iz let 1956, 1966 in 1975. Arhiv RS. (Januar 2023.) Drava – Natura 2000, reka za prihodnost - Izboljšanje stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov rečnega in obrečnega pasu reke Drave, z akronimom »zaDravo«. Študija učinkov ukrepov projekta »zaDravo« in spremembe morfologije reke Drave. VGB Maribor d. o. o., v izdelavi. LIVEDRAVA - Obnova rečnega ekosistema nižinskega dela Drave v Sloveniji. A.2 - Hidravlično modeliranje transporta plavin. Odsek Maribor-Ptuj. Št.: LIFE11NAT/SI/882. Št.: 3436/13-A2-TS-MP. VGB Maribor d. o. o., Maribor: s. n., december 2016. Rusjan, S., Mikoš, M., 2006: Dinamika premeščanja lebdečih plavin v porečjih. Ljubljana, Acta hydrotehnica, 24: 1-20. Vodarstvo na porečju Drave skozi čas. Almanah Mišičev vodarski dan-30 let. VGB Maribor d.o.o., VGP Drava d. d., MOP RS. Maribor, 2019. Mag. Smiljan Juvan, univ. dipl. inž. grad., je magister gradbeništva, ki je bil do nedavnega večletni direktor Vodnogospodarskega biroja Maribor, d. o. o. Ima več kot štirideset let izkušenj z izdelavo projektov s področja urejanja voda ter upravljanjem z vodami in vplivi posegov na vodne ekosisteme. V svoji karieri je sodeloval in še sodeluje pri največjih projektih na vodotokih v Sloveniji. Tijana Mićić, univ. dipl. inž. vod. in kom. inž., je vodja oddelka za projektiranje v Vodnogospodarskem biroju Maribor, d. o. o. Vodi hidrotehnične projekte in sodeluje pri modeliranju pri hidro-hidravličnih študijah ter študijah sprememb morfologije reke Drave in Mure. Miha Kračun, mag. inž. ok. grad., je magister okoljskega gradbeništva. Zaposlen je v Vodnogospodarskem biroju Maribor, d. o. o. Deluje na področju projektiranja vodnogospodarskih ureditev in modeliranja pri hidrološko-hidravličnih študijah ter trenutno pri morfološki študiji reke Drave. 274 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 275Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 Igor Žiberna Leksikon geografije podeželja rabo tal opredeljuje kot »koriščenje zemljišč, povzročeno s človekovo dejavnostjo v pokrajini […]. Raba tal je ena izmed najboljših pokazateljev po- krajinskih struktur in procesov«. Isti vir kmetijsko rabo tal opredeljuje kot »klasifikacijo zemljiških kategorij glede na njihovo uporabo v kmetijstvu, kar je eden od temeljnih vidikov preučevanja tako v agrarni geografiji kot v geografiji podeželja. Kmetijska raba tal se pre- učuje z vidika vplivov naravnih in družbenih dejavnikov na njene značilnosti […], pa tudi z vidika njenih vplivov na pokrajino, predvsem na njen razvoj in videz.« (Kladnik, 1999.) Raba tal je torej eden od tistih elementov pokrajine, ki ji daje enega od najpomembnejših pečatov in pomeni vidno manifestacijo prepletanja naravno- in družbenogeografskih pojavov in procesov v tej pokrajini. Za zagotavljanje primerne blaginje dane družbe je potrebna harmonija med zado- voljstvom z življenjem, zdravjem, možnostjo vseživljenjskega učenja, družabnim življe- njem, občutkom varnosti in primernim oko- ljem (Vrabič Kek, 2012). Zagotavljanje ka- kovostne zdrave hrane v ustreznih količinah sodi zagotovo med enega od pomembnih kazalcev kakovosti življenja. V zadnjih nekaj letih se je trend svetovnih presežkov hrane obrnil v pomanjkanje hrane, kar je posledica rasti prebivalstva in dviga standarda v ne- katerih razvijajočih se državah, ob tem pa še podnebnih sprememb in s tem povezanih vremenskih ujm in ekoloških nesreč. Horvat in Žiberna (2020) ugotavljata, da je v državah Evropske unije delež obdeloval- nih površin praviloma obratno sorazmeren z gozdnatostjo. Najmanj obdelovalnih površin so po podatkih Eurostata leta 2015 beležile Švedska (4,2 odstotka), Irska (5,8 odstot- ka), Finska (5,9 odstotka) in Slovenija (9,5 odstotka). Daleč najvišji delež obdelovalnih površin sta beležili Danska (50,6 odstotka) in Madžarska (43,7 odstotka), sledile pa so Poljska (33,2 odstotka), Nemčija (32,3 od- stotka), Romunija (32,2 odstotka) in Češka (32 odstotkov). Povprečni delež obdeloval- nih površin v obravnavanih osemindvajse- tih državah Evropske unije je znašal 22,2 odstotka. Sosednja gorata Avstrija je imela 15,3 odstotka obdelovalnih površin. Ugo- tovimo torej lahko, da ima Slovenija v pri- merjavi z ostalimi državami Evropske unije visoko nadpovprečni delež gozdnih površin in podpovprečni delež obdelovalnih površin. Velika gozdnatost je sama po sebi sicer lah- ko ugodna, saj so gozdovi izjemni življenj- ski prostor, hkrati pa tudi pomemben ponor ogljikovega dioksida kot toplogrednega pli- na, z energetskega in ekonomskega vidika pa je les pomemben obnovljivi vir in suro- vina, ki bi ji v lesni industriji morali zvišati dodano vrednost. V resnici pa imamo visok delež gozdnatosti v Sloveniji v veliki meri zaradi zmanjševanja obdelovalnih površin. Po mnenju Pluta (2012) bi za stabilno pre- hransko, ekosistemsko in lesno uravnoteže- nost na ozemlju Slovenije zadostovala pri- bližno petdesetodstotna pokritost z gozdovi. Še boljši kazalec samooskrbnosti posamezne države je primerjava obdelovalnih površin na prebivalca. Po ocenah bi v našem pod- nebnem območju za prehransko neodvisnost potrebovali približno 0,3 hektara obdeloval- nih površin na prebivalca (Perpar, Kovačič, 2006). Stanje v državah Evropske unije je glede tega neugodno. Le dvanajst od osem- indvajset obravnavanih držav Evropske unije je leta 2015 izpolnjevala ta pogoj. Slovenija je v primerjavi z ostalimi obravnavanimi dr- žavami z 0,0355 hektara obdelovalnih po- vršin na prebivalca skoraj na dnu, pri čemer je povprečje v Evropski uniji 0,1903 hektara obdelovalnih površin na prebivalca. Proble- matika prehranske varnosti se torej dotika večine držav Evropske unije, pri čemer je stanje v Sloveniji med najslabšimi. Prepre- čevanje spreminjanja obdelovalnih površin v neobdelovalne na območju Slovenije in njihovo ohranjanje v meri, ki še zagotavlja- jo prehransko varnost, je v sedanjih svetov- nih razmerah eden od ključnih dejavnikov prihodnjega razvoja. Zaskrbljujoče je, da se obdelovalne površine v Sloveniji krčijo prav na površinah z največjo pridelovalno zmo- žnostjo (Žiberna, 2018). Metodologija Obravnavali smo območje občin ob reki Dravi v Sloveniji. V naši analizi smo tako zajeli občine Dravograd, Muta, Vuzeni- ca, Radlje ob Dravi, Podvelka, Lovrenc na Pohorju, Selnica ob Dravi, Ruše, Maribor, Miklavž, Duplek, Starše, Hajdina, Ptuj, Videm, Markovci, Cirkulane, Gorišnica, Zavrč, Ormož in Središče ob Dravi (slika spodaj). Podatke o rabi tal za leti 2000 in 2022 smo povzeli po Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Medmrežje 2). To letno objavlja podatke o kmetijski rabi tal. Metodologija zajemanja rabe tal se je vmes spremenila, tako da so vse oblike rabe tal za leto 2000 uvrščene v enaindvajset, za leto 2022 pa v šestindvajset kategorij. Z združe- vanjem razredov smo ustvarili enajst katego- rij rabe tal: njive in vrtovi, vinogradi, sadov- njaki, ostali trajni nasadi, travniki, zemljišča v zaraščanju, mešana raba zemljišč, pozida- na in sorodna zemljišča, gozd, ostalo, vodne površine. V nadaljevanju smo s pomočjo navzkrižnih tabel izračunali strukturo rabe tal po občinah v Sloveniji za leti 2000 in 2022 in iz tega izračunali spremembe rabe tal. V nadaljevanju smo s primerjavo rabe tal v letih 2000 in 2022 za vsako celico do- ločili smer spremembe rabe tal, pri čemer smo se osredotočili predvsem na spremem- be obdelovalnih površin v neobdelovalne (proces ekstenzifikacije) in obratno (proces intenzifikacije) ter izračunali količnik eks- tenzifikacije. Pregledna karta občin ob Dravi v Sloveniji. Vir: Medmrežje 1. 276 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 277Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 Spremembe rabe tal v občinah ob Dravi v Sloveniji v obdobju od leta 2000 do leta 2022 Splošne značilnosti obravnavanega območja Območje slovenskega Podravja sestavljata dve veliki geografski enoti, ki se ločita tako naravnogeografsko kot tudi demografsko, kulturološko-etnološko in zgodovinsko. Za zahodni del severovzhodne Slovenije je zna- čilen hribovito-dolinski relief, v katerem se prepletajo elementi podnebja osrednje Slo- venije s subpanonskimi podnebnimi vplivi. Količina padavin je najvišja v zahodnem delu severovzhodne Slovenije, kar pušča vr- sto posledic v drugih naravno- in družbe- nogeografskih procesih in pojavih. Posebne naravnogeografske razmere, zgodovinski razvoj, deloma pa tudi prometna zaprtost tega območja po prvi svetovni vojni, so v tem delu severovzhodne Slovenije ustvarili značilne geografske razmere. Zaradi hri- bovitega, predalpskega značaja se za ta del severovzhodne Slovenije v novejši slovenski geografski literaturi uporablja naziv hribo- vita (predalpska ali obalpska) severovzhodna Slovenija, za razliko od vzhodnega dela se- verovzhodne Slovenije, za katerega se v za- dnjem času uporablja tudi naziv panonska severovzhodna Slovenija. Meja med obema makroregijama Slovenije je dokaj ostra in poteka ob vzhodnem robu Kozjaka in Po- horja. Kot posledica različnih pokrajinsko- -ekoloških razmer so nastale tudi razlike v gospodarskem razvoju obeh makroregij, po- sledice pa je mogoče zaznati še danes (Ži- berna, 2000: 19). Za hribovito Podravje je značilna velika gozdnatost, saj zaradi večjih nadmorskih višin in s tem povezanih manj ugodnih podnebnih in talnih razmer niso mogle na- stati razmere za tako razvito poljedelstvo kot v subpanonski severovzhodni Sloveniji. V kmetijstvu sta v gospodarskem razvo- ju hribovitega Podravja imela veliko vlogo gozdarstvo in živinoreja. Z lesom in ruda- mi bogata pokrajina je že v srednjem veku omogočala nastanek nekaterih gospodar- skih dejavnosti, kot so gozdarstvo, splavar- stvo, sirarstvo, glažutarstvo, fužinarstvo in rudarstvo, po čemer se hribovito Podravje bistveno loči od subpanonskega. Za razliko od nekaterih delov obpanonskega Podravja, kamor so v preteklosti prihajali močni kul- turni vplivi tudi z vzhoda (Ogrske), so v hribovitem Podravju močneje čutili kulturne in gospodarske vplive iz germanskega sveta. Danes se je pretežno v gozdarstvo in živi- norejo usmerjeno kmetijstvo v hribovitem Podravju še vedno ohranilo, čeprav ponekod skušajo iskati vire zaslužka tudi v turizmu. Razlike v gostoti prebivalstva med hribov- jem in dolinami v hribovitem Podravju so se v zadnjem stoletju povečale predvsem zaradi koncentracije gospodarstva in s tem zaposli- tvenih možnosti v dolinskih naseljih. Dra- vski dolini je v dvajsetem stoletju dala novo podobo tudi veriga dravskih elektrarn, ki so ne le spremenile hidrografski režim Drave, temveč so Dravi dale nov, hidroenergetski pomen (Žiberna, 2000: 20). Obpanonska severovzhodna Slovenija pred- stavlja ravninsko-gričevnati del severovzho- dne Slovenije. Označujejo jo vse tiste narav- nogeografske lastnosti, ki so sicer značilne za obrobje Panonske kotline. S specifičnim podnebjem in reliefom kakor tudi z vege- tacijo in prstmi so zagotavljale tudi odlič- ne razmere za razvoj kmetijstva, s čimer je obpanonska severovzhodna Slovenija dobila tudi značilne družbenogeografske lastno- sti. Obpanonska severovzhodna Slovenija je nizek svet, nekdanje dno, kasneje pa zaliv Panonskega morja, v katerem so se usedale terciarne kamnine, ki so bile predvsem na območju pliokvartarnih depresij zasipane z velikimi množinami proda in peska. Za območje je značilno celinsko podnebje s to- plimi poletji in mrzlimi zimami ter običajno sončnimi jesenmi. Na območju subpanonske Slovenije je tradicionalna oblika gospodar- stva kmetijstvo: v nižinah poljedeljstvo in živinoreja, v gričevnatem svetu pa sadjar- stvo in vinogradništvo. Industrijski razvoj je v večji meri prineslo šele dvajseto stoletje, predvsem pa obdobje po drugi svetovni voj- ni (Žiberna, 2000: 24). Obpanonsko severovzhodno Slovenijo sesta- vljata dve ravninski pokrajini (Podravska in Pomurska ravnina) in gričevnate pokrajine (Slovenske gorice, Dravinjske gorice, Ha- loze, Goričko in Lendavske gorice) (Ilešič, 1967: 14). Raba tal v letih 2000 in 2022 Leta 2000 je na območju občin ob reki Dravi bilo 23.289,8 hektara njiv in vrtov, ki so pokrivali 18,1 odstotka obravnavanega površja. Vinogradov je bilo 3.321,2 hektara (2,6 odstotka), sadovnjakov pa 2.553,4 hek- tara (2 odstotka). Med neobdelovalnimi po- vršinami so prevladovali gozdovi (64.436,1 hektara ali 50 odstotkov), travniki (19.109,7 hektara ali 14,8 odstotka) in pozidane in sorodne površine (10.883 hektarov ali 8,4 odstotka). Zemljišča v zaraščanju so pokri- vala 1.244,5 hektara ali en odstotek površja (slika spodaj). Leta 2022 so se njive in vrtovi nahajali na 21.637,0 hektara (16,8 odstotka), vinogradi na 2.275,9 hektara (1,8 odstotka), sadov- njaki pa na 3.064,4 hektara (2,4 odstotka). Površina gozdov je znašala 62.697,5 hektara (48,7 odstotka), travnikov 19.159,9 hektara (14,9 odstotka), pozidanih in sorodnih po- vršin 10.907,6 hektara (8,5 odstotka), ze- mljišč v zaraščanju pa 6.219,1 hektara (4,8 odstotka) (slika na sledeči strani). Njivske in vrtne površine so se tako zmanjšale za 1.652,8 hektara (ali za 1,3 odstotne točke), vinogradniške površine za 1.045,3 hektara (ali za 0,8 odstotne točke), medtem ko so se sadjarske površine povečale za 511 hek- tarov (ali za 0,4 odstotne točke). Gozdne površine so se zmanjšale za 1.738,7 hekta- ra (1,3 odstotne točke), travniki povečali za 50,1 hektara, zemljišča v zaraščanju pa za 4.974,5 hektara (3,9 odstotne točke). Pozi- dane in sorodne površine so se povečale za 24,6 hektara. Obdelovalne površine, kamor poleg njiv in vrtov uvrščamo še vinograde, sadovnjake in ostale trajne nasade, so se v obdobju od le- ta 2000 do leta 2022 zmanjšale z 29.168,3 Struktura rabe tal leta 2000 na območju občin ob reki Dravi v Sloveniji. Vir: Lastni izračuni, 2022. 278 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 279Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 hektara (22,6 odstotka) na 26.991,9 hektara (21 odstotkov) ali za 2.176,5 hektara (ali za 1,7 odstotne točke), kar pomeni zmanjšanje za 1,82 hektara na teden. Podrobnejša analiza strukture rabe tal nam nazorno pokaže dvojno naravo slovenskega Podravja, ki izvira iz razlik v morfoloških značilnostih (hribovitem značaju zgornjega Podravja in gričevnato-ravninskem značaju spodnjega Podravja v Sloveniji), njihova po- sledica pa so razlike v podnebnih in talnih značilnostih, kar vse pomembno vpliva na rabo tal (sliki na strani 278). Delež njivskih površin je bil leta 2022 v vseh občinah v subalpskem delu slovenskega Podravja nižji od 6 odstotkov: najnižji v občinah Podvelka (0,3 odstotka) in Lovrenc na Pohorju (0,4 odstotka). Občina Maribor z 9,1 odstotka njiv in vrtov predstavlja »prehodno« občino, medtem ko je – z izjemo občin Cirkulane in Zavrč - v obpanonskih občinah slovenske- ga Podravja delež njiv in vrtov povsod viš- ji od 25 odstotkov, pri čemer je najvišji na območju občin, ki v večini ležijo bodisi na ravnini oziroma na Dravskem in Ptujskem polju: v občini Hajdina 64,3 odstotka, Go- rišnica 59,6 odstotka, Starše 55,8 odstotka in v občini Markovci 53,8 odstotka. V ob- čini Cirkulane je ta delež le 7,7 odstotka, v občini Zavrč pa 9,6 odstotka, kar si lahko razlagamo z lego obeh občin: ležita namreč na območju Haloz, ki slovijo kot tista gri- čevnata pokrajina, ki ima v povprečju najve- čje strmine pobočij med vsem gričevnatimi pokrajinami na območju severovzhodne Slo- venije (Žiberna, 2022), kar močno zmanjšu- je možnosti za poljedeljstvo. Še bolj nazorne so razlike med obalpskim in obpanonskim delom slovenskega Podravja, vidne v prikazu deleža obdelovalnih površin po občinah (slika na strani 278). V občinah v obalpskem delu je ta povsod nižji od 8 od- stotkov, pri čemer je najnižji v občinah Lo- vrenc na Pohorju (1,5 odstotka) in Podvelka (1,6 odstotka), občutno višji pa v občinah v obpanonskem delu: najvišji v občinah Gori- šnica (59,7 odstotka), Hajdina (58,9 odstot- ka), Markovci (56,2 odstotka) in Starše (53,3 odstotka). Delež gozdnih površin je v vseh občinah obalpskega Podravja višji od 57 odstotkov: najvišji je v občinah Lovrenc na Pohor- ju (84,4 odstotka), Ruše (81,2 odstotka) in Podvelka (79,1 odstotka). V občini Maribor kot »prehodni« občini je ta delež 36,2 od- stotka, medtem ko je v občinah subpanon- skega Podravja povsod nižji od 40 odstot- kov. Najvišji je v občinah Središče ob Dravi (36,5 odstotka), Cirkulane in Zavrč (v obeh po 36,1 odstotka). Da gre v vseh treh pri- merih za občine, ki v večjem delu ali celoti ležijo na območju Haloz, ni naključje. Ha- loze so namreč eno od območij severovzho- dne Slovenije, kjer je proces zaraščanja in ogozdovanja med najbolj intenzivnimi (Ži- berna, 2017). Najnižji deleži gozdnih po- vršin so na območju občin, ki v celoti le- žijo na ravninskih območjih Dravskega in Ptujskega polja: Hajdina (8,2 odstotka), Markovci (13,0 odstotka) in Gorišnica (14,2 odstotka). Smeri sprememb rabe tal V nadaljevanju bomo analizirali kombina- cije sprememb rabe tal med posameznimi kategorijami. Med obdelovalnimi površina- Raba tal na območju občin ob Dravi v Sloveniji v letih od 2000 do 2022. Vir: Medmrežje 2, 2022; Lastni izračuni, 2022. Struktura rabe tal leta 2022 na območju občin ob reki Dravi v Sloveniji. Vir: Lastni izračuni, 2022. 280 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 281Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 mi so se posamezne oblike rabe tal ohra- nile na 22.158,6 hektara, medtem ko je do sprememb, vendar znotraj kategorij obde- lovalnih površin, prišlo na 794,5 hektara površin. Med neobdelovalnimi (ekstenziv- nimi) oblikami rabe tal so se te ohranile na 84.941,7 hektara, do sprememb, vendar znotraj ekstenzivnih oblik, pa je prišlo na 10.680,2 hektara. Na 4.038,7 hektara je prišlo do sprememb iz ekstenzivnih v obde- lovalne površine (intenzifikacija), na 6.215,2 hektara pa do sprememb iz obdelovalnih v ekstenzivne oblike rabe tal (ekstenzifikaci- ja). Količnik ekstenzifikacije (razmerje med površinami s procesom ekstenzif ikacije in intenzifikacije) je na obravnavanem obmo- čju znašal 1,54. To pomeni, da smo v obdo- bju od leta 2000 do leta 2018 na en hektar novo nastalih obdelovalnih površin dobili 1,54 hektara novo nastalih neobdelovalnih površin. Žiberna (2018) ugotavlja, da je proces opu- ščanja obdelovalnih površin v Sloveniji najmočnejši prav na območjih z najvišjimi obdelovalnimi možnostmi, to je v seve- rovzhodni Sloveniji. Enako je tudi na našem območju: najintenzivnejši procesi opuščanja obdelovalnih površin se pojavljajo v občinah v obpanonskem delu slovenskega Podravja. V obdobju od leta 2000 do leta 2022 so se ob- delovalne površine v občini Zavrč zmanjšale za 8,5 odstotne točke, Hajdina za 5,6 od- stotne točke, Miklavž za 5,5 odstotne točke, Cirkulane za 5,3 odstotne točke in v občini Duplek za 5 odstotnih točk. Obdelovalne površine so se povečale le v občini Markovci (za 1,9 odstotne točke) (slika zgoraj). V absolutnem smislu so se obdelovalne po- vršine najbolj zmanjšale v občini Maribor (za 516,7 hektara), Ormož (za 282,1 hek- tara), Ptuj (za 232,2 hektara), Duplek (za 199,6 hektara) in Cirkulane (za 170,6 hek- tara). V občini Markovci so se obdelovalne površine povečale za 58,1 hektara. Da so Struktura rabe tal leta 2022 po občinah ob Dravi v Sloveniji. Vir: Medmrežje 2; Lastni izračuni, 2022. Struktura deleža obdelovalnih površin leta 2022 po občinah ob Dravi v Sloveniji. Vir: Medmrežje 2; Lastni izračuni, 2022. Spremembe obdelovalnih površin na območju občin ob reki Dravi v Sloveniji v obdobju od leta 2000 do leta 2022 (v odstotnih točkah, OT na grafu). Vir: Lastni izračuni, 2022. 282 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 283Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022Raba tal v slovenskem Podravju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 se obdelovalne površine bolj zmanjšale na območju obpanonskega Podravja, kaže tudi zgornja slika. Gre bodisi za območja subur- banizacije (okolica Maribora, Ptuja, Ormoža in Središča ob Dravi), izgradnje novih av- tocestnih odsekov in pripadajoče infrastruk- ture (Dravsko polje) ali območja zaraščanja. Novonastala zemljišča v zaraščanju se prav tako pojavljajo predvsem na območju obpa- nonskega Podravja. Izstopajo predvsem Ha- loze, območje južno od Ptujskega jezera ter razpršena območja v Slovenskih goricah (sli- ka spodaj). Najpogostejše smeri spremembe rabe tal so: njiva v travnik (2.675,3 hektara), travnik v zemljišče v zaraščanju (2.272,8 hektara), travnik v njivo (1.788,3 hektara), gozd v ze- mljišče v zaraščanju (1.396,4 hektara), gozd v travnik (1.014,0 hektara), travnik v sadov- njak (809,9 hektara) in njiva v pozidana in sorodna zemljišča (770,4 hektara). Zaradi pozidave njivskih površin smo v obdobju od leta 2000 do leta 2022 izgubili torej 0,64 hektara njiv na teden. Zaključek Raba tal je koriščenje zemljišč, povzroče- no s človekovo dejavnostjo v pokrajini. Kot taka je ena izmed najboljših pokazateljev pokrajinskih struktur in procesov. Obmo- čje slovenskega Podravja je s svojo dvojno podobo (zahodni del ima obalpske, vzhodni pa obpanonske geomorfološke, podnebne in kulturno-geografske značilnosti) zanimivo za tovrstna preučevanja. V prispevku smo analizirali strukturo rabe tal in spremembe v rabi tal v obdobju od leta 2000 do leta 2022. Struktura rabe tal kaže na izrazito dvojnost. Delež njivskih površin je bil leta 2022 v vseh občinah v obalpskem delu slovenske- ga Podravja nižji od 6 odstotkov: najnižji v občinah Podvelka (0,3 odstotka) in Lovrenc na Pohorju (0,4 odstotka). Občina Maribor z 9,1 odstotka njiv in vrtov predstavlja »pre- hodno« občino, medtem ko je – z izjemo občin Cirkulane in Zavrč - v obpanonskih občinah slovenskega Podravja delež njiv in vrtov povsod višji od 25 odstotkov, pri če- mer je najvišji na območju občin, ki v večini ležijo bodisi na ravnini oziroma na Dra- vskem in Ptujskem polju: v občini Hajdi- na 64,3 odstotka, Gorišnica 59,6 odstotka, Starše 55,8 odstotka in v občini Markovci 53,8 odstotka. Delež gozdnih površin je v vseh občinah obalpskega Podravja višji od 57 odstotkov, pri čemer je najvišji v obči- nah Lovrenc na Pohorju, Ruše in Podvelka. V občinah obpanonskega Podravja je delež gozdnih površin povsod nižji od 37 odstot- kov. Najnižji deleži gozdnih površin so na območju občin, ki v celoti ležijo na ravnin- skih območjih Dravskega in Ptujskega polja: Hajdina, Markovci in Gorišnica. Razmerje med površinami s procesom eks- tenzifikacije in intenzifikacije na obravnava- nem območju je v obdobju od leta 2000 do leta 2022 znašal 1,54. Najintenzivnejši pro- cesi opuščanja obdelovalnih površin se poja- vljajo v občinah v obpanonskem delu sloven- skega Podravja. V obdobju od leta 2000 do leta 2022 so se obdelovalne površine v ob- čini Zavrč zmanjšale za 8,5 odstotne točke, Hajdina za 5,6 odstotne točke, Miklavž za 5,5 odstotne točke, Cirkulane za 5,3 odsto- tne točke in v občini Duplek za 5 odstotnih točk. Obdelovalne površine so se povečale le v občini Markovci (za 1,9 odstotne točke). V absolutnem smislu so se obdelovalne po- vršine najbolj zmanjšale na območju obpa- nonskega Podravja. Gre bodisi za območja suburbanizacije (okolica Maribora, Ptuja, Ormoža in Središča ob Dravi), izgradnje novih avtocestnih odsekov in pripadajoče infrastrukture (Dravsko polje) ali območja ozelenjevanja. Viri in literatura: Ilešič, S., 1967: Severovzhodna Slovenija in njena regionalna razčlenitev. Časopis za zgodovino in narodopisje 38. Nova vrsta 3. Maribor. Kladnik, D., 1999: Leksikon geografije podeželja. Ljubljana: Inštitut za geografijo. Perpar, A., Kovačič, M., 2006: Prostorski vidiki razvoja kmetij. Dela 25. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Plut, D., 2012: Prehranska varnost in Slovenija. Dela 38. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Vrabič Kek, B., 2012: Kakovost življenja. Ljubljana: SURS. Žiberna, I., 2000: Geografski oris slovenskega Podravja. V: Drava nekoč in danes. Zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi; splavarstvo in energetika. Maribor: Založba Obzorja. Žiberna, I., 2017: Spreminjanje rabe tal na območju obpanonske severovzhodne Slovenije v obdobju 2000- 2015. Geografije Podravja. Maribor. Žiberna, I., 2018: Spremembe rabe tal na območjih, ki so strateškega pomena za kmetijstvo in pridelavo hrane v obdobju 2000-2017. Revija za geografijo - Journal for Geography, 13 (1). Maribor. Žiberna, I., 2022: Naravnogeografske značilnosti Haloz. Proteus, 84 (4, 5, 6, 7): 164-171. Medmrežje 1: https://egp.gu.gov.si/egp/. (4. 1. 2023.) Medmrežje 2: https://rkg.gov.si/vstop/. (1. 12. 2022.) Območja umika obdelovalnih površin v obdobju od leta 2000 do leta 2022 v občinah ob Dravi v Sloveniji. Vir: Lastni izračuni, 2022. Območja novonastalih zemljišč v zaraščanju v obdobju od leta 2000 do leta 2022 v občinah ob Dravi v Sloveniji. Vir: Lastni izračuni, 2022. 284 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 285Dravski prodnikiDravski prodniki reke s pritoki premeščale v času po ledenih dobah, ko so se ob taljenju izpod ledu spro- stile velike količine z ledeniki prenesenega drobirja ledeniških moren, ki so ga reke na- to postopoma prenesle v mogočne prodna- te ravnice. Zaradi ponavljajočih ledenih in medledenih dob, ko so se izmenjevala ob- dobja visokega vodostaja in zasipanja rečnih dolin z odlaganjem proda z obdobji nižjega vodostaja in erozije, si je reka Drava vsakič znova poglobila novo strugo v starejše pred- hodne prodne nasipe. Tako je nastal sistem rečnih teras, na katerih danes stojijo naselja in polja na globokih tleh, nastalih v vme- snih obdobjih. Danes Drava v Slovenijo priteče že kot pre- cej umirjena reka, na svoji poti pa na njen tok vpliva osem jezov hidroelektrarn. Kljub temu jo hudourniški pritoki vse od Dravo- grada do Maribora in iz Slovenskih goric ter občasne izdatne padavine spremenijo v deročo reko. Tedaj Drava še vedno erodira strugo, tako na dnu kot na bregovih. Na zunanjih strani zavojev - rečnih meandrov - spodjeda in erodira rečno brežino, kamnin- ski drobir, predvsem prodnike in pesek, pa odlaga na notranji strani rečnih zavojev. Da bi preprečili zasutje umetnih jezer, v vsakem od pritokov redno odstranjujejo z vsako po- vodnijo prineseni novi drobir. Raznolikost prodnikov Naključni sprehod po peščeno-prodnatem zasipu ob reki Dravi nam praviloma ponuja vpogled v zelo raznolike prodnike, ki se med seboj ločijo po velikost, obliki, barvi, strukturi … Raziskovanje prodnikov nam olajša prav reka, saj so mokri videti, kot bi bili spolirani. Če za Slovenijo na splošno velja, da na nje- nem površju najdemo največ karbonatnih sedimentnih kamnin, potem je kmalu jasno, Dravski prodniki Miha Jeršek, Uroš Herlec Porečje reke Drave sega vse od visokogorja do izliva v Donavo in z njo v morje. Na obmo- čju Slovenije lahko sledimo visoki energiji rečnega toka njenih pritokov, med katerimi imajo številni hudourniški značaj. Tok široke reke Drave se pri nas že precej umirja in odlaga iz visokogorja prinešeni prod, ki je v geološki preteklosti ustvaril mogočne poplavne ravnice. Moč reke in njena erozija na delih z večjim strmcem in mogočne prodnate ravnice, kjer se strmec zmanjša, so dale porečju reke Drave značilni videz krajine, ki jo je s pridom poselil človek in ob tem uporabil njene naravne danosti najprej za kmetijstvo, danes pa predstavljajo osrednji prostor njegovih dejavnosti. Moč reke Drava kot glavna reka in njeni številni pri- toki s težnostjo in spremenljivo močjo vo- dnega toka premeščajo ogromne količine kamninskega drobirja in ga odlagajo pre- branega po velikosti skladno z energijo reč- nega toka. Pri prenosu se zaradi udarjanja in trenja prvotni oglati in ostrorobi odlomki kamnin oblikujejo v vedno bolj zaobljene prodnike. Odlagajo se povsod, kjer se ener- gija rečnega toka dovolj umiri, da jih ni več sposobna prenašati. Tam ostanejo vse do naslednje večje poplave, ko se proces preno- sa in odlaganja ponovi. Največ kamninske- ga drobirja so reka Drava in ostale alpske Debelozrnati eklogit prepoznamo po zelenem omfacitu in rdečih granatih, včasih pa se jima pridruži še modri kianit. Foto: Miha Jeršek. Serpentinitni prodniki so lahko dovolj homogeni in privlačni, da jih zbrusijo kot plemenite kamne s trgovskim imenom serpentinitni žad. Foto: Miha Jeršek. 286 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 287Dravski prodnikiDravski prodniki da so prodniki reke Drave vse prej kot iz apnenca ali dolomita. Mnogo hitreje bomo našli kremenove prodnike ali živobarvne raz- ličke metamorfnih in magmatskih kamnin. Med metamorfnimi kamninami so pogo- sti prodniki eklogita, ki jih sestavljajo zeleni omfacit, rdeči granati in redkeje modri kianit. Bolj temno zeleni prodniki so značilni za amfibolite, lahko pa nas med zelenimi pro- dniki preseneti plemeniti serpentinit, ki je podoben žadu. Precej je gnajsa, ki je zelo raznolik, pred- vsem pa je pogosto spremenljive zrnavosti in skrilav, včasih naguban. Zaradi skrilavosti so prodniki iz takšnih metamorfnih kamnin pogosto ploščati. Glede na prevladujoči mi- neral v njem je lahko granatov, epidotov ali amfibolitni gnajs. Zelo svetli prodniki so lahko iz marmorja, ki ga od belih prodni- kov iz kremena ali kvarcita zlahka ločimo po trdoti. Zelo svetlikajoči ploščati prodniki vsebujejo kristale sljud, tako ločimo prodni- ke iz muskovitnega ali biotitnega blestnika. V podobni kamnini so kristali rjavega tur- malina dravita in kdo izmed velikih srečne- žev bi lahko našel tudi prodnik z draviti, saj je tipsko nahajališče tega minerala Dobrova pri Dravogradu, kjer bližnji potok in z njim kamninski drobir prehajata v Dravo. Mnogo lažje bomo našli v prodnikih črni turmalin šorlit. Ta je običajno skupaj z belim kremenom in včasih sljudo ter glinenci. Razmeroma veli- ko takšnih prodnikov je ob izlivu Meže v Dravo. Prodniki s šorlitom namreč izvirajo iz ravenskih pegmatitov. Med drugimi žil- ninami lahko najdemo aplitne žile in dia- baz. Magmatske kamnine globočnine bomo prepoznali po dokaj enakomerni zrnavosti in s tem tudi po bolj ali manj enakomer- ni kroglasti zaobljenosti. Njihova določitev pa ni preprosta, saj je različkov zelo veliko. Med njimi lahko najdemo svetlejše granit, sienit, tonalit, granodiorit in diorit ter te- mnejša gabbro in peridotit. Magmatske kamnine predornine imajo pogosto večje kristale kot vtrošnike v bolj drobnozrnati osnovi. Med kamninskimi različki lahko najdemo riolit, trahit, dacit, andezit in zelo raznolike bazalte. Prodniki reke Drave so lahko tudi iz sedi- mentnih kamnin, še posebno redki so taki, ki imajo makroskopsko prepoznavne fosile. Med takšnimi primerki so na primer apnen- ci s koralami ali preseki školj. Apnenci so praviloma svetli, skoraj beli, ali pa so zaradi primesi hematita rdečkasti ali zaradi primesi železovih oksidov in hidro- ksidov rjavkasti, zaradi bitumna pa so lahko povsem črni. Med klastičnimi sedimentni- mi kamninami so pogostejši pečenjaki in konglomerati, najdemo pa lahko tudi brečo. Med piroklastičnimi kamninami so običajni tufi, ki so zelo raznoliki. Raznolikost mineralne in litološke sestave dravskih prodnikov je izjemna, tako kot sta izjemni geološka sestava in zgradba njenega porečja. Najdemo sedimentne, metamorfne in magmatske oziroma vulkanske kamnine in piroklastite. To priča o izjemno raznoliki geološki sestavi porečja reke Drave. Zgodba o zlatu Dravsko zlato je tesno povezano s prodniki, saj je del rečnega prenosa, ki izvira vse iz Visokih Tur v Avstriji. Tam so kremenove žile orudene s kristali zlata. Zaradi erozi- je in rečnega prenosa pride zlato vse iz vi- sokogorja do nižin. In reka Drava se prav v Sloveniji že dovolj umiri, da so zlato ob njenih bregovih izpirali že Rimljani. Zlato je v majhnih luskicah, ki so redko večje od nekaj milimetrov. Do sedaj največje zrno zlata iz Visokih Tur, ki je bilo najdeno v Sloveniji, meri skoraj šest milimetrov. Ko- ličina zlata v dravskih in murskih peskih je nizka, čeprav lahko z nekaj spretnosti prav vsak najde kakšno luskico. Dobro izhodišče Črne turmaline v pegmatitu iz ravenskih pegmatitov je v reko Dravo v obliki prodnika dostavila reka Meža. Foto: Miha Jeršek. Bazalt z mandlji je nastal, ko so se plinski mehurčki po ohlajevanju in strditvi lave zapolnili s kalcitom in kremenom. Foto: Miha Jeršek. 288 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 289Dravski prodnikiDravski prodniki za iskanje zlata so mesta, kjer je že sicer več težkih mineralov, na primer rdečih granatov in črnih magnetitov. S sejanjem in izpira- njem nas lahko presenetijo drobne luskice zlata, ki se nam zagotovo vtisnejo v spomin za vse življenje. Zaključek Prodniki reke Drave in njenih pritokov ustvarjajo današnjo podobo porečja reke Drave ter pričajo o izjemno pestri in zani- mivi geološki zgodovini. Soustvarjajo svoje- vrstna življenjska okolja in tako neposredno vplivajo na biotsko pestrost. Peščeno-pro- dnati zasipi so neposreden dokaz o visoki geološki pestrosti porečja reke Drave. Zbi- ranje prodnikov lahko zadovolji estetske in strokovne užitke, predvsem pa nam nudi iz- jemno geološko učilnico v naravi, kjer sko- raj vsak lahko najde nekaj zase, ne da bi ob tem ogrožal naravno dediščino, razen kadar na prodiščih in v bližini gnezdijo ptice. Literatura: Bidovec, M., Jeršek, M., 2006: Zlato iz dravskih naplavin. V: Jeršek, M., (ur.),: Mineralna bogastva Slovenije. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, Slovenian Museum of Natural History. Scopolia, Supplementum, 3: 454-456, ilustr. Županec, A., Herlec, U., 2006: Minerali v prodnikih. V: Jeršek, M., (ur.),: Mineralna bogastva Slovenije. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, Slovenian Museum of Natural History. Scopolia, Supplementum, 3: 475-479, ilustr. Apnenec s kolonijskimi koralami. Foto: Miha Jeršek. Dr. Miha Jeršek je mineralog in gemolog. Ukvarja se z raziskovanjem mineralov in plemenitih kamnov. Sodeloval je pri številnih naravoslovnih razstavah in je avtor znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov s področja geologije in gemologije. Zaposlen je kot direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije in kot predavatelj za plemenite kamne na Višji strokovni šoli Šolskega centra Srečka Kosovela v Sežani. Dr. Uroš Herlec je vsestranski geolog, ki se v zadnjem času intenzivno ukvarja z raziskavami rudišč po vsem svetu. Objavlja znanstvene, strokovne in poljudne članke. Zaposlen je na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 290 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 291Odraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentihOdraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentih Odraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentih Martin Gaberšek, Mateja Gosar Rečni sedimenti so bogat vir najrazličnejših podatkov o našem okolju. Mineralne in geoke- mične lastnosti sedimentov kažejo predvsem geološko zgradbo porečja, pogosto pa je v njih zapisan tudi vpliv onesnaževanja okolja, ki ga je povzročil človek. Posebno izrazit vpliv na geokemične lastnosti rečnega sedimenta ima rudarsko-topilniška industrija, ki je lahko še vrsto let po opustitvi dejavnosti vir potencialno strupenih elementov. Tudi sedimenti reke Drave nosijo bremena večstoletnega rudarjenja v zgornjem delu porečja. Vpliv rudarjenja na okolje Rudarjenje je bilo v zgodovini nedvomno eden izmed bistvenih in nepogrešljivih de- javnikov razvoja človeštva, enako bo zago- tovo ostalo tudi v prihodnosti. Poleg pozi- tivnega prispevka pa je že dolgo znano, da lahko rudarjenje in z njim povezane aktiv- nosti, kot je topilništvo, negativno vplivajo na okolje in zdravje ljudi. Pereči so pred- vsem izpusti potencialno strupenih elemen- tov v zrak, tla, vodo in rečne sedimente v obliki trdnih delcev, odplak ter plinov. Vpliv izpustov ni omejen le na najožja obmo- čja rudnikov, ampak se lahko po zraku in vodotokih razširja več deset in sto kilome- trov daleč. V razvitejših državah današnje z rudarstvom povezane izpuste potencialno strupenih elementov v okolje bolj ali manj uspešno preprečujejo, medtem ko obmo- čja preteklega rudarjenja pogosto ostajajo obremenjena. Onesnažena tla in nakopiče- ni rudarski odpadki, bogati s potencialno strupenimi elementi, so lahko ob neustrezni sanaciji še vrsto let po opustitvi rudnikov podvrženi eroziji ter izpiranju v vodotoke, kjer se kopičijo v sedimentih ali pa prenaša- jo vzdolž rečnega toka ter odlagajo daleč od izvora (Žibret in sodelavci, 2018). Rudarjenje v porečju Drave in vpliv na okolje V porečju Drave v južni Avstriji in severni Sloveniji je v triasnih karbonatnih kamni- nah veliko različno velikih rudnih nahaja- lišč, kjer so več stoletij pridobivali in pre- delovali pretežno svinčevo (Pb) ter cinkovo (Zn) rudo. Najpomembnejša svinčevo-cin- kova rudnika sta bila avstrijski Bleiberg (slovensko Pliberk) blizu Beljaka, ki je obra- toval skoraj osemsto let, in slovenska Meži- ca s tristoletno zgodovino. Na severovzhodu Italije se ob meji s Slovenijo nahaja opušče- ni Rabeljski rudnik, z območja katerega se površinske vode po Zilji iztekajo v Dravo. Raziskovalci so že pred nekaj desetletji za- čeli prepoznavati vplive rudarjenja na vseb- nosti potencialno strupenih elementov v dravskih sedimentih. Avstrijski raziskovalci so odkrili visoke vsebnosti kadmija, svin- ca in cinka v reki Zilji ter naprej v Dravi, predvsem v okolici Beljaka, v manjši meri pa vse do slovenske meje. Pripisali so jih delno naravnemu preperevanju in eroziji orude- nih območij, predvsem pa pretekli obsežni rudarsko-topilniški dejavnosti. Slovenski in hrvaški raziskovalci so visoke vsebnosti svinca in cinka ter tudi kadmija, arzena in molibdena odkrili v tleh, ki so se razvila na aluvialnih dravskih sedimentih vzdolž celo- tnega toka skozi Slovenijo ter na Hrvaškem do pritoka Mure, medtem ko so vsebnosti teh elementov na starejših (pleistocenskih) rečnih terasah v mejah naravnega ozadja (Šajn in sodelavci, 2011). V raziskavah sedi- mentov reke Meže, desnega pritoka Drave, je bilo ugotovljeno, da se vsebnosti svinca, cinka, kadmija in molibdena v dravskih se- dimentih po pritoku Meže zvišajo, kar je posledica vplivov rudarsko-topilniške de- javnosti v Zgornji Mežiški dolini, medtem ko so vsebnosti arzena razmeroma visoke že pred pritokom Meže (Miler in Gosar, 2011). Kakšno je geokemično stanje dravskega sedimenta danes? V najnovejši raziskavi Geološkega zavoda Slovenije smo prvič preučili geokemične la- stnosti dravskih sedimentov vzdolž celotne- ga rečnega toka v Sloveniji. Za primerjavo smo vzorčili tudi sediment reke Meže pred izlivom v Dravo. Vzorčili smo najdrobnejše sedimente na obrežju tik ob vodni gladini do globine približno tri centimetre, s čimer smo pridobili recentne («aktivne«) sedimen- te. Vsebnosti potencialno strupenih elemen- tov običajno merimo v drobnozrnatih veli- kostnih razredih, kjer so vsebnosti običajno tudi najvišje. Zato smo analizirali vsebnosti petinšestdesetih kemičnih elementov v sedi- mentnih zrnih, manjših od 0,125 milimetra in manjših od 0,063 milimetra. Z uporabo statističnih metod in analizo spreminjanja vsebnosti elementov vzdolž rečnega toka smo opredelili, kateri elementi v dravskih sedimentih izvirajo pretežno iz naravnega preperevanja kamnin in kateri iz človekovih dejavnosti v porečju Drave. Ar- zen, aluminij, železo, kalij, kobalt, litij in številni drugi izvirajo iz preperevanja me- tamorfnih in magmatskih kamnin, medtem ko so barij, kalcij, magnezij in stroncij po- vezani predvsem s preperevanjem karbona- tnih kamnin. Njihove vsebnosti se vzdolž toka bistveno ne spreminjajo. Tudi vsebno- sti v Mežinih sedimentih so podobne kot v dravskih, z izjemo arzena in barija, katerih vsebnosti so zaradi naravnih danosti izrazito višje v dravskih sedimentih. Vsebnosti svinca, cinka in kadmija pričako- vano najbolj izrazito kažejo človekove vpli- ve. Izrazito se zvišajo po pritoku Meže v Dravo in nato vzdolž rečnega toka nekoliko nihajo, a ostajajo razmeroma visoke, kar je lepo vidno na primeru svinca na prilože- nem grafu. Zanimive so vsebnosti kroma in niklja, ki so zaradi jeklarsko-železarske industrije v dolini Meže precej višje v Me- žinih sedimentih, a ne povzročijo izrazitega povišanja vsebnosti v dravskih sedimentih. Vsebnost bakra se nekoliko zviša v bližini industrijskega območja Melje v Mariboru, Vzorčenje recentnega dravskega sedimenta. Foto: Martin Gaberšek. 292 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 293Odraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentihOdraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentih kar bi lahko povezali z bližnjo industrijsko dejavnostjo, katere vpliv smo ugotovili tudi pri geokemičnih raziskavah Maribora (Ga- beršek in Gosar, 2021). Mikroskopski pogled v lastnosti sedimentov Dragoceni vpogled v lastnosti rečnih se- dimentov nam nudi uporaba elektronskega mikroskopa (SEM). Z njim lahko preuču- jemo velikost, obliko ter kemično in delno tudi mineralno sestavo posameznih sedi- mentnih zrn. Na podlagi teh lastnosti lahko sklepamo, ali zrna izvirajo iz naravnih ali antropogenih virov, v nekaterih primerih lahko prepoznamo tudi posamezne vire in opredelimo procese, ki vplivajo na zrna v okolju. Pri analizi dravskih sedimentov smo se osredotočili na zrna, ki so vsebovala po- tencialno strupene elemente. Opredelili smo tri skupine zrn: 1. zrna, ki zagotovo izvirajo iz naravnih oziroma geogenih virov; 2. zrna, ki zagotovo izvirajo iz človekovih dejavnosti; 3. zrna, katerih vir je lahko tako človeški kot naravni. V prvo skupino sodijo zrna mineralov, ki izvirajo iz preperevanja in erozije matične kamninske podlage. To so na primer barit (BaSO4), cirkon (ZrSiO4, slika a), ilmenit (FeTiO3, slika b) in monacit ((Ce, La, Th) PO4). V drugo skupino smo uvrstili zrna, katerih sestava in morfološke lastnosti ne- dvomno kažejo na njihov izvor v procesih, ki jih povzroča človek. Tak primer so že- lezovi ostružki in kroglasti delci železovega oksida (slika c). Zadnjo skupino pa sestavlja- jo zrna, ki izvirajo tako iz erozije orudenih kamnin kot iz rudarsko-predelovalne de- javnosti. Gre za svinčeve in cinkove rudne minerale: galenit, sfalerit (slika č), smitsonit, anglezit in ceruzit. Zrna rudnih mineralov so bila odkrita tudi na vzorčnem mestu pri Ptuju, ki je bilo najbolj oddaljeno od pritoka Prikaz vzorčnih mest dravskih sedimentov na digitalnem modelu površja. Prikaz vsebnosti svinca (Pb) v dravskih sedimentih vzdolž rečnega toka od Dravograda (D01) do Ptuja (D16) v sedimentnih zrnih, manjših od 0,125 milimetra in manjših od 0,063 milimetra. Vzorčni mesti D01 in D03 sta pred pritokom Meže, ostala po pritoku. S trikotnikom in rombom sta označeni vsebnosti svinca v sedimentih reke Meže pred pritokom v Dravo. Zrna dravskega sedimenta, fotografirana z elektronskim mikroskopom: a) mineral cirkon, b) mineral ilmenit, c) skeletno- dendritna kroglica, sestavljena pretežno iz železa in kisika, č) zrno cinkovega sulfida, verjetno mineral sfalerit. Foto: Martin Gaberšek. 294 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 295O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviOdraz preteklega rudarjenja v dravskih sedimentih Meže v Dravo, kar dokazuje prenos rečnega sedimenta daleč od rudarskih območij. Zaključek Ugotovljene vsebnosti kemičnih elementov v dravskih sedimentih so pokazale, da so ti še vedno obremenjeni z nekaterimi potencialno strupenimi elementi kljub prenehanju rudar- ske dejavnosti v porečju Drave že pred več desetletji. Sklepamo, da na širšem območju nekdanjega rudnika Mežica še vedno priha- ja do erozije in premeščanja tal, sedimentov in morebiti tudi rudarskih odpadkov, ki so obogateni s svincem, cinkom, molibdenom in kadmijem, ter njihovega premeščanja vzdolž Meže ter Drave. Hkrati se odvija tudi erozija že predhodno odloženih sedi- mentov, ki so prav tako obremenjeni s temi elementi in izvirajo z območja Mežice, del- no pa tudi iz svinčevo-cinkovih nahajališč v Avstriji. Na erozijo, prenos in odlaganje se- dimentov močno vplivajo številni jezovi na Dravi, zato je razširjanje sedimentov danes povsem drugačno, kot je bilo v preteklo- sti. Izrazitega vpliva industrije v Mariboru in drugih industrijsko-urbanih središčih v porečju Drave na geokemične lastnosti se- dimenta nismo zaznali. V prihodnje bi bi- lo zanimivo v dravskih sedimentih preučiti še vsebnosti različnih organskih onesnaže- val (na primer pesticidov), mikroplastike in drugih novodobnih onesnaževal. Literatura: Gaberšek, M., Gosar, M., 2021: Towards a holistic approach to the geochemistry of solid inorganic particles in the urban environment. Science of The Total Environment, 763: 13 str., doi: https://doi.org/10.1016/j. scitotenv.2020.144214. Gosar, M., Miler, M., 2011: Anthropogenic metal loads and their sources in stream sediments of the Meža River catchment area (NE Slovenia). Applied Geochemistry, 26: 1855–1866, doi: https://doi.org/10.1016/j. apgeochem.2011.06.009. Šajn, R., Halamić, J., Peh, Z., Galović, L., Alijagič, J., 2011: Assessment of the natural and anthropogenic sources of chemical elements in alluvial soils from the Drava River using multivariate statistical methods. Journal of Geochemical Exploration, 110: 278–289, doi: https://doi. org/10.1016/j.gexplo.2011.06.009. Žibret, G., Gosar, M., Miler, M., Alijagić, J., 2018: Impacts of mining and smelting activities on environment and landscape degradation-Slovenian case studies. Land Degradation & Development, 29 (12): 4457-4470, doi: https://doi.org/10.1002/ldr.3198. O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi Marijan Govedič Za povprečnega Slovenca se poznavanje naših rib hitro konča pri ribah na krožniku. Pa vendar, ali ste vedeli, da v naših rekah in potokih živi kar okoli osemdeset različnih vrst rib? Ob morebitnem kopanju v reki Dravi je v vaši neposredni bližini vsaj pet vrst rib. Če pa stojite na finem sedimentu, ste verjetno nevede stopili tudi na ribo. Na razširjenost vrst rib vplivajo številni dejavniki. Prisotnost vrste na določenem mestu je ponavadi pogojena zoogeografsko, s krajevnimi abiotskimi razmerami, avteologijo vrste (to je ekologijo posamezne vrste) ter medsebojnimi vplivi med vrstami. Zoogeografske omeji- tve so nastale v daljnji zgodovinski preteklosti. Krajevne abiotske razmere so specifične in vključujejo na primer pretok, hitrost, globino, temperaturo, stalnost vode, spremembe vzdolž toka ter različnost in stalnost življenjskih prostorov. Razširjenosti vrste na podlagi njene avtoekologije temelji na parametrih, kot so hidrodinamika ribjega telesa, izbira življenjskega prostora, sposobnost prilagajanja na fizikalno-kemijske razmere, prilagoditve na poplave, obnašanje, razmnoževanje in podobno. K medsebojnim vplivom med vrstami štejemo tek- movalnost in plenilstvo, če omenimo le najpomembnejša. V današnjem času človek vpliva na vse procese, ki so v tisočletjih povsem naravno določevali prisotnost posameznih vrst rib na določenem območju: s premagovanjem zemljepisnih ovir, ko prenaša vrste med porečji, z dejavnostmi v prispevnih območjih ter v samih rekah (na primer regulacije, gradnja pregrad, utrditve bregov, krčenje obrežne lesne vegetacije). Vpliv je za naravo in še posebej tekoče vode praviloma negativen. Tako vrste rib na določenem območju niso več zgolj posledica naravnih dejavnikov in procesov, temveč tudi posledica človekovega delovanja. Prispevek ptujske gimnazije k poznavanju rib »Kaj pa ima gimnazija s tem?« bi se mar- sikdo vprašal. V njej je poučeval Julij Glo- wacki, v Sloveniji delujoči naravoslovec polj- skega rodu, rojen leta 1846 v Idriji. V na- ravoslovnih krogih je poznan predvsem kot botanik, ob koncu 19. stoletja pa je objavil prva pregledna dela o naših ribah. Še pre- den je končal študij prirodopisa, matemati- ke in fizike na graški in dunajski univerzi, je že učil na goriški realki (1870/1871). V letih od 1875 do 1885 je kot srednješolski profesor poučeval na Ptuju. Leta 1895 se je preselil na celjsko gimnazijo, po štirih letih pa je odšel za ravnatelja gimnazije v Mari- bor in jo uspešno vodil polnih dvanajst let. Tako kot se je premikal, pa je zbiral tudi informacije o ribah. Leta 1885 je v zbor- niku ptujske gimnazije (XVI. Jahresberichte des Steiermärk. Landsch. Untergymnasiums zu Pettau) objavil prispevek Die Fische der Drau und ihres Gebietes, leta 1896 pa v zborniku celjske gimnazije še prispevek o ribah Sa- ve in Soče. V prispevku o ribah je zajel vso takratno literaturo in za številne ribe jasno navedel, do kod v Dravi priplavajo. Nave- del je tudi pogostost oziroma redkost večine vrst. Ribe Drave so dobro poznane, saj so zadnjih osemnajst let potekale različne raziskave na to temo. Vemo, kaj je nekoč živelo in kaj živi danes, le natančno obdobje zamenjave ali izginotje vrst težje določimo. Že Glo- Dr. Mateja Gosar je znanstvena svetnica, zaposlena na Geološkem zavodu Slovenije, kjer vodi raziskovalni program Podzemne vode in geokemija ter je poleg tega tudi glavna in odgovorna urednica znanstvene revije Geologija. Že vrsto let raziskuje negativne vplive preteklega rudarjenja kovin na okolje. Rudarjenje kovin in njihova uporaba v industriji sta pogosto vzrok za močno povišane koncentracije kovin v okoliških tleh, sedimentih, vodnih telesih in ozračju. Natančni geokemični pregled obstoječih nakopičenj kovin v naravnih okoljih je zato bistvenega pomena za razumevanje stanja. Dr. Martin Gaberšek je zaposlen na Geološkem zavodu Slovenije. Njegovo raziskovalno delo zajema geokemične raziskave okolja, predvsem urbanega, s poudarkom na preučevanju geokemičnih lastnosti tal, rečnih sedimentov ter različnih vrst prahov in trdnih delcev v zraku. Pomemben del njegovih raziskav je prepoznavanje človeških virov anorganskih trdnih delcev z uporabo elektronske mikroskopije. 296 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 297O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi wacki je navedel, da številne vrste jesetrov v Dravi živijo le še od izliva v Donavo do izliva Mure. Že v njegovih časih so bile ke- čige (Acipenser ruthenus) pri Ptuju redke, pri Varaždinu pa še pogoste. Takrat je že druge vrste jesetrov zdesetkal prelov. Do kod so plavali zgodovinsko, pa bo treba pregledati arhive ptujskega gradu. Voda za hidroenergijo, vseeno pa razglašeno območje Natura 2000 Reka Drava je v Sloveniji na celotni dolžini pod vplivom delovanja hidroelektrarn, tudi v Avstriji več deset kilometrov pred vstopom v Slovenijo in naprej na Hrvaškem do izliva Mure. Med Dravogradom in Mariborskim otokom so zgrajene pretočne elektrarne s čelnimi strojnicami. Tam se po strugi Drave pretaka vsa voda, pri čemer zaradi obrato- vanja hidroelektrarn pretok in gladina vode niha večkrat dnevno od pol do enega me- tra. Med Mariborom in Središčem ob Dravi pa so zgrajena tri akumulacijska jezera za derivacijske hidroelektrarne. Največji sta Ptujsko jezero za Hidroelektrarno Formin (dokončano leta 1978) in Ormoško jezero za Hidroelektrarno Varaždin (dokončano leta 1975). Strojnice so postavljene na vzpo- rednih derivacijskih kanalih, tako da je reki odvzeta večina vode in po strugi večji del leta teče le tako imenovani ekološko spreje- mljivi pretok, saj je večina vode speljana po vzporednih kanalih. Pod jezom v Melju so poletni pretoki v reki Dravi vzdrževani na dvajset kubičnih metrov na sekundo, pozi- mi pa na deset kubičnih metrov na sekundo, pod jezom v Markovcih na deset kubičnih metrov na sekundo poleti in pet kubičnih metrov na sekundo pozimi, pod jezom v Ormožu pa je stalni zimsko letni pretok osem kubičnih metrov na sekundo. Obmo- čje polnih pretokov je samo na odsekih, ki so bili spremenjeni v akumulacijska jezera. Po Direktivi o vodah (Direktiva 2000/60/ES) je bila zato reka Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi (brez akumulacij) sprva opredeljena kot kandidat za močno preobli- kovano vodno telo, ki ne bo doseglo okolj- skih ciljev. V to kategorijo so lahko razvr- ščena vodna telesa, na katerih raba močno vpliva na ekološko stanje. Vendar mora biti vnaprejšnja razvrstitev vodnih teles v kate- gorijo močno preoblikovanih vodnih teles potrjena tudi na podlagi ocene bioloških elementov, s katerimi se dejansko vrednoti vpliv hidromorfoloških sprememb. Kasneje so na podlagi bentoških nevretenčarjev ugo- tovili, da so vsi trije odseki »stare Drave« dejansko na meji med dobrim in zmernim ekološkim stanjem. Vpliv izgradnje hidroelektrarn na ribe v grobem lahko razdelimo na vpliv na migra- cijo, vpliv temperaturnih sprememb in vpliv spremenjenih pretokov, vodostajev oziroma življenjskih prostorov (Povž, 2005). Nizvo- dno od Maribora tečejo po nekdanji strugi približno dvajsetkrat manjši pretoki, gladine struge pa so v povprečju nižje za 1,6 metra kot pred delovanjem hidroelektrarn (Kla- neček s sod., 2005), saj večina vode teče po vzporednih kanalih do Hidroelektrarne Zlatoličje oziroma Hidroelektrarne Formin. Z izgradnjo hidroelektrarn so bile opravlje- ne tudi regulacije pritokov in melioracije. V pritokih so bila uničena drstišča rib oziro- ma ribe do njih več ne morejo zaradi nižjih gladin. Danes so vsi manjši nižinski prito- ki reke Drave regulirani (Pesnica, Sejanca, Trnava, Libanja, Črnec). Naravno vijugasto strugo ima le še Dravinja v izlivnem odse- ku. Odvzem vode za hidroelektrarnami je omogočil v poplavnem pasu reke krčenje poplavnih gozdov ter preoravanje pašnikov in travnikov. Znane so tudi spremembe viši- ne podtalnice in prenosa rinjenih (prodono- snost) ter lebdečih plavin. Vse te fizične in hidromorfološke spremembe Drave so imele za posledico spremenjeno življenjsko okolje rib, kar se kaže v spremembi vrstne sestave in velikosti populacij rib. Kljub temu da se je življenjsko okolje rib najbolj spremenilo takoj po zaključku gradnje hidroelektrarn, pa se spremembe vrstne sestave rib še vedno niso zaključile. Kljub temu da so na reki Dravi zgrajene hidroelektrarne, pa so popu- lacije nekaterih vrst rib na nacionalni ravni tako pomembne, da je bila reka Drava med Mariborom in Središčem ob Dravi zaradi tega predlagana kot območje Natura 2000 in v evropsko ekološko omrežje varovanih območij tudi sprejeta. Tudi na Hrvaškem je reka Drava od mejnega območja pri Ptuju do izliva v reko Donavo uvrščena med naj- pomembnejša območja ihtiofavne Hrvaške (Duplić, 2008). Samcem krapovcev se v času drsti razvijejo tako imenovane drstne bradavice. Pri nekaterih vrstah, na primer podusti, so na glavi še posebej izrazite. Foto: Marijan Govedič. 298 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 299O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi Voda se segreva, sulca pa je zamenjal bolen Pred izgradnjo hidroelektrarn so v Dravi kot največji plenilci kraljevali sulci (Hucho hucho). Še danes mu pravijo kralj voda. Dra- va je bila tako naša največja reka, v kateri so živeli sulci. Nekaj ulovljenih sulcev v za- dnjih dveh desetletjih je posledica neuspe- lih poskusov ponovne naselitve. Velika riba kot sulec potrebuje velik prostor in zadostno količino plena, v Dravi predvsem podusti. Populacija podusti (Chondrostoma nasus) v Dravi do izgradnje hidroelektrarn ni bi- stveno upadla, ne glede na izvajanje izlova tudi s takrat prepovedanimi metodami lova z mrežami ali lovom na drstiščih v času dr- sti. Današnje populacije te pogoste vrste pa so, podobno kot mrene (Barbus barbus), le del(ček) nekdanje populacije, ki se je nekoč lahko nemoteno premikala po celi Dravi in pritokih. Podust spada med vrste rib, ki na drst potujejo tudi več kot sto kilometrov. Odseki velikih globin, plitvine za mladice in primerna drstišča na brzicah so bila za sulca idealna. Po izgradnji hidroelektrarn so drstišča med Dravogradom in Maribo- rom potopljena, med Mariborom in Sredi- ščem ob Dravi pa so še brzice, na katerih bi se lahko drstil sulec. Na njih se podusti še drstijo, sulca pa ni več. Močno zmanjšan pretok vode je še vedno večji, kot je nizki pretok v Savinji ali Ljubljanici, kjer so še vedno prisotni sulci in tam zanje opredelje- no območje Nature 2000. Poleg drobljenja in manjšanja življenjskega prostora je naj- verjetnejši razlog izginotja višja in za sulca previsoka poletna temperatura vode v stari strugi. Zaradi manjšega pretoka ob podobni površini se voda bistveno hitreje segreva. To pa daje prednost drugemu plenilcu – bolenu (Aspius aspius), vrsti iz družine krapovcev. Bolen je vezan na toplejšo vodo in je v Dra- vi vedno bolj pogost, tako da je že leta 2004 postal ena od kvalifikacijskih vrst za območje Nature 2000 Drava. Tudi nekatere druge hladnoljubne vrste rib so iz Drave nizvodno od Maribora izgini- le, redke pa lokalno še vztrajajo. Izginil je blistavec (Telestes souffia), verjetno najbolj hladnoljubna vrsta iz družine krapovcev. Glowacki (1885) ga je za Dravo pri Ptuju označil kot pogostega. Pohra (Barbus bal- canicus) in kapelj živita le v posameznih hladnih odsekih. Pohro najdemo nizvodno od Maribora do Starš ter nizvodno od Ptuj- skega jezera in Ormoškega jezera. Hladno- ljubni kapelj živi nizvodno od Maribora le do Dogoš. Glede na omejenost življenjskega prostora (petkilometrski odsek) tam lahko le spremljamo počasno lokalno izumiranje vr- ste. Postrvi (Salmo trutta) živijo le v hladnih Studenčnicah. Nočnega plenilca menka (Lo- ta lota) sicer uvrščamo med hladnoljubne vr- ste, a v Dravi še vedno živi. Zanj je ključno zimsko ohlajanje vode. Menek se drsti pozi- mi, ko temperatura vode pade pod 4 stopi- nje Celzija. Najprej mora jeseni temperatura pasti zadosti nizko, da se menki hranijo in razvijejo ikre. Nato se mora spustiti do pra- ga, ki sproži drst, in tam ostati, da se zarod uspešno izleže. Drava se pozimi še vedno ohlaja tako kot nekoč, podobno velja za Muro. Zato je v teh dveh naših rekah naj- več menkov, medtem ko je v Savi že izginil. Kot nočni plenilec bo verjetno klonil pred vedno bolj pogostim, uspešnejšim, večjim in toploljubnim somom (Silurus glanis). Oba sta nočna plenilca in iščeta podobna skrivališča. Temperatura vode se je dovolj dvignila, da se v Dravi, zaenkrat dokazano v Ormoškem jezeru, že uspešno razmnožujejo tudi domo- rodni krapi (Cyprinus carpio), pri čemer ne moremo vedeti, ali so to pravi potomci tako imenovanih »divjih krapov«. Umetne strukture kot edina skrivališča Ob bregovih številnih rek ni več dreves, ker so brežine utrjene, drevesa pa odstranjena. Podrta drevesa v strugah naših rek so še ve- čja redkost. Kjer padajo v vodo, jih odstra- njujejo iz različnih razlogov. Le v spodnjem toku Mure in v stari Dravi se drevesa zaradi bočne erozije še vedno podirajo v strugo. V zadnjih dveh desetletjih pomaga tudi bober (Castor fiber). Takšna v vodi ležeča drevesa predstavljajo pomembne strukture za skri- vanje rib, ob njih se spremeni hitrost vode in usedajo fini delci. V usedle zaplate mivke se zakopljeta navadna (Cobitis elongatoides) in zlata nežica (Sabanejewia balcanica). Pr- va je razširjena po vsej Dravi, zlata pa se v zadnjem desetletju počasi širi nizvodno od izliva reke Dravinje. Kjer je voda globlja, so v fini substrat zakopane školjke male brez- zobke (Anodonta anatina) ter slikarski (Unio pictorum) in navadni škržki (Unio crassus), v katere ikre odlagajo pezdirki (Rhodeus ama- rus). Bočna erozija zagotavlja ustvarjanje votlin med koreninskimi sistemi, česar pa skoraj ni več, še posebej nizvodno od Maribora. Tam so neposredno v bregu edina temač- na skrivališča za ribe med skalami starih regulacij. V luknjah med njimi se skrivajo menki in mladi somi. Menek kot nočno ak- tivni samotarski plenilec izkorišča temo in napada iz zasede. Ker lovi ponoči, mu ni treba biti vrhunski plavalec, kar je značil- nost drugih dnevnih plenilskih rib, s ka- terimi si deli življenjsko okolje prostorsko, ne pa tudi časovno. Zato regulacije močno vplivajo na menka, saj spremenijo njegov življenjski prostor, z njimi izginejo globine in spodkopani temni bregovi, kjer se menek Podrto drevo v reki Dravi. Foto: Marijan Govedič. 300 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 301O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi skriva čez dan. Luknje so ključne zanj tudi z vidika poletnih temperatur. Najugodnej- ša temperatura za menka je do 14 stopinj Celzija, vendar preživi v vodah, ki se poleti segrejejo do 25 stopinj Celzija. Pri tempe- raturi nad 20 stopinj Celzija se mu zmanjša bazalni metabolizem in s tem potreba po energiji in kisiku. Ta fiziološki mehanizem pri menku vpliva na zmanjšano aktivnost, vnos hrane in porabo energije. Zato večji del poletja menki preživijo skriti v temnih hladnih luknjah. V takih rekah se menki začnejo hraniti šele, ko jeseni temperatura vode pade na najugodnejšo. To lastnost zelo dobro poznajo tudi dravski ribiči, saj je to obdobje, ko menki začnejo prijemati, ker se takrat najbolj intenzivno hranijo. Samo ob odsekih s skalami, kjer je reka globoka in tekoča, najdemo grbastega oku- na (Gymnocephalus baloni). Ta posebna riba večjih rek je bila opisana šele leta 1974. Za vpis na Direktivo o habitatih je bila predla- gana prav na predlog Slovenije. Dokler je niso našli tudi v Muri, je bila Drava zanjo edino območje Nature 2000 v Sloveniji. Gr- bastemu okunu sta podobna navadni okun (Gymnocephalus cernua) in navadni ostriž (Perca fluviatilis), ki ju najdemo v počasnejši ali stoječi vodi. Prisotnost grbastih okunov ob starih kamnometih ni presenetljiva, saj ti z velikimi vmesnimi prostori nudijo primer- na mesta za skrivanje tej nočno dejavni ribi. Ob vseh večjih in starejših kamnometih je voda globlja od dveh metrov. Zato lahko le ob takih kamnometih vladajo podobne raz- mere, kot so običajno v velikih rekah, kjer sicer živijo grbasti okuni. Skrivališča med skalami nadomeščajo izpodjedene globoke brežine, koreninske preplete in podrta dre- vesa, v katerih bi se v naravnih razmerah skrivali grbasti okuni. Tudi v času visokih pretokov jih iz teh skrivališč voda ne od- nese, saj so slabši plavalci. V prihodnosti je zato za grbastega okuna ključno ohranjanje globljih odsekov reke Drave, ki sežejo vse do brežine. Dokler ni drugih naravnih skri- vališč, to tudi pomeni ohranjanje obstoječih starih kamnometov na odsekih večjih glo- Drava v Krajinskem parku Središče ob Dravi. Foto: Marijan Govedič. Največja pestrost rib je v večjih, globljih, z vodnimi rastlinami delno zaraščenih in od matice struge odmaknjenih zatonih. Širše ustje zatona omogoča večji povratni tok in usedanje finih delcev, medtem ko ohranjeni zaledni gozd zmanjšuje hitrost vode pri višjih pretokih, preprečuje hiter dotok poplavnih vod in s tem spiranje usedlin iz zatona. Foto: Marijan Govedič. 302 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 303O dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi bin. Teh starih potopljenih kamnometov z vmesnimi prostori pa ne gre enačiti s tisti- mi, ki varujejo brežine rek le pri višjih pre- tokih. Zatoni – ključna drstišča ščuke Naravno ohranjene odseke rek si pogosto predstavljamo le kot lepe vijugave struge s prodišči, tolmuni in neutrjenimi, obraščeni- mi brežinami. Vendar glavna struga reke ni edina enota ohranjenega rečnega ekosistema, temveč so tudi za ribe prav tako pomemb- ne tudi stalne in občasne zaledne vode, na katere pri ocenah stanja, varstvu ali obno- vah pogosto pozabljamo. Zaledne vode (mr- tvice, stranski rokavi, izlivni deli pritokov) pomembno vplivajo k pestrosti življenjskih okolij za ribe in s tem povečujejo pestrost združbe rib. Zaradi manjšega pretoka vo- de so se številne mrtvice in stranski roka- vi Drave izsušili, voda pa večji del leta teče zgolj po glavni strugi. Ob Dravi zato danes mrtvic, pomembnih za ribe, ni, izlivni deli pritokov pa so regulirani. Tudi občasnih za- lednih vod, ki večji del leta sploh ne kažejo značaja vodnega ekosistema, danes skoraj ni več. Tako bo tudi védenje o nekdanji drsti ščuk (Esox lucius) na poplavljenih travnikih ob naših velikih rekah počasi zbledelo. Ob Dravi je ostalo le nekaj večjih mrtvic, ki so poplavljene le občasno, selitev rib vanje in iz njih pa je možna samo tistih nekaj dni v času visokih vodostajev, ki se običajno ne ujemajo z drstjo. Zato mrtvice Drave ne predstavljajo več pomembnega življenjske- ga okolja za ribe. Ob Dravi so pomemb- no življenjsko okolje zatoni (zalivi). To so ostanki stranskih strug, po katerih je tekla Drava pred izgradnjo hidroelektrarn. Zara- di odsotnosti rečne dinamike in posegov v strugo pa tudi zatoni počasi izginjajo. Za- toni so nedeljivi del rečnega ekosistema in pomembno prispevajo k večji pestrosti ži- vljenjskih okolij ter rastlinskih in živalskih vrst, tudi rib. Nekatere vrste rib, ki večji del življenja pre- živijo v glavni strugi reke, so popolnoma odvisne od zalednih vod, saj se v njih drstijo ali prezimujejo. V teh vodah se razvijejo vo- dne rastline, na katere nekatere vrste rib (na primer ščuka) prilepijo ikre. Zato v zatonih najdemo tudi jeza (Leuciscus idus) in rdeče- perko (Scardinius erythrophthalmus), v najbolj zaraščenih pa tudi linja (Tinca tinca) in na- vadnega koreslja (Carassius carassius). V za- tonih so pogosto tudi mladi boleni, navadne nežice, pezdirki in zelenike (Alburnus albur- nus). Za ribe so ključni veliki globlji zatoni, ki so nekoliko odmaknjeni od matice stru- ge. Okoliška gozdna vegetacija zmanjšuje hitrost vode in s tem njeno moč, tako da se zatoni ob višjih pretokih ne spirajo in v njih ostanejo fini sedimenti. V času visokih vod je v takšnih zatonih hitrost vode nizka, ribe pa jih pogosto izkoriščajo za počivališča. Izumrle, redke ali se zgolj skrivajo Potem ko so bili jesetri prelovljeni, jim je bila prekinjena še migracijska pot zaradi izgradnje hidroelektrarn. Kečige, ki so bile v Dravi ujete v zadnjih desetletjih, pa so k nam prišle iz Avstrije in Hrvaške, kjer so jih namerno vlagali v reko. Tudi črnooka (Ballerus sapa) in kosalj (Ballerus ballerus) spadata med izumrle. Struga Drave med Mariborom in Središčem ob Dravi zaradi manjših pretokov najver- jetneje tudi ni več življenjski prostor čepa (Zingel zingel) in smrkeža (Gymnocephalus schraetser), saj sta to ribi velikih rek. Gor- vodno proti Dravogradu čep še živi. V pri- hodnosti bo zato treba nameniti precej več pozornosti tudi ohranjanju in vzpostavljanju večjih globin. Od kod se je leta 2003 v zatonu pri Sre- dišču ob Dravi znašla velika senčica (Um- bra krameri), še danes ni jasno. Od takrat je niso več našli. Nekoč je bila verjetno po- gostejša vrsta, saj trenutna rečna dinamika ne omogoča več nastajanja novih rokavov, zatonov in mrtvic. V Dravi med Mariborom in Središčem ob Dravi smo intenzivno iskali donavskega po- točnega piškurja (Eudontomyzon vladykovi). Najdbe posameznih primerkov smo pripi- sovali naplavljanju. Zaradi delovanja hidro- elektrarn je zaplat f inega substrata v stari strugi premalo, saj se ves usede v akumula- cijah. V času visokih vodostajev in večjih hi- trosti reke Drave se fini sediment ne useda, ampak se spira naprej v akumulacijska jeze- ra. Breg reke Drave je premalo strukturiran, prav tako v reki ni večjih ovir (dreves), ki bi vplivale na lokalni padec hitrosti vode, da bi se za njimi lahko usedali f ini sedimen- ti. Primerni zatoni so tako edina mesta, kjer se lahko usedajo večje količine finega sedimenta. Prazno Ptujsko jezero leta 2019 pa je razkrilo ogromno finega sedimenta in ogromno populacijo piškurjev. Zaradi pra- znjenja je poginilo več sto, verjetno več tisoč piškurjev. Po drsti ličinke nekaj let živijo v substratu, drsti pa se v tekoči vodi. Kje so se drstili vsi ti piškurji, bo treba še raziska- ti. Ekologijo vrste, še posebej opis drstišč, bo verjetno v učbenikih treba dopolniti. Skupaj z veliko senčico smo po mrtvicah intenzivno iskali tudi činkljo (Misgurnus fossilis). Nekoč je bila najdena le v Ptujski Studenčnici, mi pa je ob ponovnem iskanju nismo našli. Nato se je leta 2021 ena ujela v past ob lovu želv v mrtvici pri Muretincih. Zvezdogled (Romanogobio uranoscopus), upi- ravec (Zingel streber) in beloplavuti globoček (Romanogobio vladykovi) so veljali za zelo redke ribe. Za vse tri je Drava opredelje- Sulce iz Drave lahko opazujemo le še kot ribiške trofeje (tega sulca je pred letom 1975 uplenil Rodolf Kerš iz Središča ob Dravi). Foto: Marijan Govedič. 304 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 305Dvoživke ob reki DraviO dravskih ribah in njihovem življenjskem prostoru od Maribora do Središča ob Dravi na kot območje Nature 2000. S specifičnim ciljnim raziskovanjem na različnih brzicah pa smo ugotovili, da zvezdogled ni tako re- dek, kot smo mislili. Živi skoraj v vseh pri- mernih brzicah od Maribora do Središča ob Dravi. Vendar je teh brzic malo in so majh- ne tudi po površini. Zaradi nizkih pretokov ob nizkem padcu so odseki s hitrostjo, višjo od enega metra na sekundo, redki. Še pred petnajstimi leti smo na nekaterih od njih našli tudi upiravca, kasneje pa ne več. Ta bo iz Drave slej ko prej izginil, če že ni. Pred petnajstimi leti smo intenzivno iskali tudi beloplavutega globočka. Ker ga nismo po- znali, smo bili pozorni na tisoče navadnih globočkov, ki v Dravi poleg mrene predsta- vljajo najbolj pogosto talno vrsto ribe. Našli smo jih le pri Borlu pod izlivom Dravinje. Danes so razširjeni po celotni Dravi. Od tujerodnih vrst pa si za Dravo od Ma- ribora do Središča nobena ne zasluži niti omembe. Najbolj problematične še prihajajo. Literatura: Glowacki, J., 1885: Die Fische der Drau und ihres Gebietes. XVI. Jahresberichte des Steiermärk. Landsch. Untergymnasiums zu Pettau. Pettau. 18 str. Pivko, L., 1935: Ribištvo v Dravi in njenih vodah. Časopis za zgodovino in naravoslovje, 30 (3): 157-166. Povž, M., 2005: Vpliv akumulacij in visokih pregrad na sladkovodne ribe. Slovenski vodar, 16: 27-30. Klaneček, M., Čuš, I., Hojnik, T., 2005: Prodišča na Dravi med Markovci in Zavčem ter možnosti učinkovitejših vzdrževalnih ukrepov. Acta hydrotechnica, 23 (38): 57-76. Duplić, A., 2008: Slatkovodne ribe. Priručnik za inventarizaciju i praćenje stanja. Zagreb: Državni zavod za zaštitu prirode, 36 str. Govedič, M., Šalamun, A., 2006: Inventarizacija rib reke Drave od Maribora do Središča ob Dravi. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 61 str., digitalne priloge. [Naročnik: Mariborska razvojna agencija (Trajnostno upravljanje območja reke Drave (TRUD) (Program Phare čezmejno sodelovanje Slovenija/Avstrija – 2003).] Govedič, M., Lešnik, A., 2017: Vpliv projektnih akcij projekta LIVEDRAVA na ribe. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 80 str. (Naročnik: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Ljubljana.) Marijan Govedič je diplomiral leta 2001 na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete, kamor se je vpisal po končani ptujski gimnaziji. Raziskovalna pot ga je do rib pripeljalo preučevanje prehrane kormorana. Njegova bibliografija obsega širok spekter strokovnih in znanstvenih objav, njihova rdeča nit je večinoma vodno okolje. S strokovnimi objavami v domačem tisku in s predavanji poskuša osvetliti življenje ob naših rekah in v njih izginjanje vodnih okolij, vpliv tujerodnih vrst in pomen ključnih vrst v ekosistemih celinskih voda. V zadnjih letih se posveča vedno pomembnejši temi – segrevanju naših rek. Vse izkušnje je nabral v različnih projektih Centra za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, kjer je zaposlen od leta 2001. Dvoživke ob reki Dravi Nadja Osojnik, Aleksandra Lešnik Ob besedi dvoživka najbrž vsi najprej pomislimo na vodo – na mlako, jezero, potok ali reko. In z izjemo planinskega močerada jo vse naše dvoživke za svoj razvoj tudi nujno potrebu- jejo. A vendarle vsa vodna okolja zanje niso primerna. Zaradi različnih ekoloških zahtev posamezne vrste izbirajo različne vode. Zanje so lahko pomembni globina vode, osončenost, prisotnost vodnega rastlinja, odsotnost rib, nihanje vodostaja in še bi lahko naštevali. Velike reke, zlasti njeni odseki s hitrim tokom, za naše dvoživke niso primerne, a reka Drava je kljub temu zelo pomembna, predvsem na odsekih, kjer ji neutrjena struga še omogoča razli- vanje in lahko tam ustvarja najrazličnejša vodna okolja. Na poplavnem območju reke Drave so najprimernejše vode za dvoživke osončene mrtvice s položnimi brežinami ter veliko vo- dnega in obvodnega rastlinja, ki so obdane s travniki, grmišči in gozdom in ne s kmetijsko obdelovanimi površinami. Reka Drava Drava je najbolj vodnata slovenska reka, ki na posameznih odsekih kaže zelo različen značaj. V Slovenijo priteče iz Avstrije pri Libeličah. V zgornjem toku je njej tok hiter, z izjemo nekaterih zajezitev nad pregradami hidroelektrarn pa je reka bolj kot ne ujeta v ozko rečno korito med vrhovi Kozjaka na severni in vrhovi Pohorja na južni stra- ni. V Rušah se začne spodnji nižinski del Drave, ki se za Mariborom in vse do Sredi- šča ob Dravi, kjer zapusti Slovenijo, razliva po široki rečni dolini, kjer je nekoč pogo- sto poplavljala. Glavna struga reke se je tu prepletala s številnimi stranskimi rokavi in zatoni, ob reki so nastajala in izginjala šte- vilna prodišča in otoki, mrtvice pa se izme- njevale z večjimi ali manjšimi zaplatami po- plavnega gozda. Utrditve brežin in kasnejša izgradnja hidroelektrarn so dinamiko Drave povsem spremenile. V stari strugi je dvajset- krat manj vode kot prej, saj je večina vode preusmerjena v desetine kilometrov umetnih kanalov. Rečno dno se poglablja in oži, s tem pa se niža tudi gladina podtalnice in izsušuje pokrajina ob reki. Z izsuševanjem so se ljudje priselili bližje k reki, tam začeli obdelovati zemljo ter ji tako odvzeli prostor za prosto vijuganje po ravni pokrajini. Spo- sobnost zadrževanja poplav, ki so ga nudili prav stranski rokavi reke, kamor se je zlila odvečna voda, je izginila. In prav tako so v večjem delu območja izginila tudi številna vodna okolja, pomembna za številne rastline in živali. Dvoživke ob reki Dravi Ob reki Dravi živi več kot polovica vrst dvoživk, ki živijo v Sloveniji. Poleg velikega pupka (Triturus carnifex) in hribskega urha (Bombina variegata), ki sta tudi kvalif ika- cijski vrsti za območje Natura 2000 Drava (SI3000220), tu živijo še navadni močerad (Salamandra salamandra), planinski (Ichthyo- saura alpestris) in navadni pupek (Lissotriton vulgaris), navadna česnovka (Pelobates fu- scus), navadna (Bufo bufo) in zelena krastača (Bufotes viridis), zelena rega (Hyla arborea), rosnica (Rana dalmatina), sekulja (R. tempo- raria) in zelene žabe (Pelophylax sp.). Verjetno ste že vsi kdaj prepoznali oglašanje zelenih žab, ki ste jih slišali na sprehodu do bližnje mlake, ob potoku ali reki. Ali pa ste jih opazovali, kako se sončijo v neposredni bližini vode in se ob najmanjšem znaku ne- varnosti hitro poženejo vanjo. Te stalne pre- bivalke zelo raznolikih velikih in majhnih, stoječih in ponavadi počasi tekočih voda se ob osončenih vodah običajno zadržuje- jo večino leta, zato jih izmed vseh dvoživk tam tudi najbolj pogosto srečamo. Parijo se pozno pomladi in poleti, v pozni jeseni pa 306 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 307Dvoživke ob reki DraviDvoživke ob reki Dravi se odpravijo prezimovat na kopno ali pa zi- mo preživijo kar v vodi, kjer se zakopljejo v muljasto dno. V nasprotju z večino dvoživk so zelene žabe za prisotnost rib razmeroma neobčutljive in so med dvoživkami na ob- močju tako edine »prave« prebivalke reke Drave. Za ostale vrste dvoživk sama reka Drava ni najugodnejša, njen tok je prehiter. A je zato toliko bolj primeren poplavni pas ob reki, v katerem so raznolika številna vodna okolja, ki jih reka še ustvarja z občasnimi poplava- mi. To so na primer večje in manjše mrtvi- ce, zatoni, rokavi, mlake in luže. Primarni vodni življenjski prostori velikega pupka na tem območju so nekoliko večje in z vodnim rastlinjem bogate mrtvice. Po za- dnjih raziskavah naš največji pupek živi le še v nekaj bolj ali manj osamljenih manjših območjih v poplavnem pasu reke Drave dol- vodno od Vurberka, na primer v Krajinskem parku Šturmovec in v Naravnem rezerva- tu Ormoške lagune. Za prisotnost velikega pupka na območju so poleg zadostnega šte- vila primernih voda bistvenega pomena tudi travišča, grmišča in gozd zraven mrestišč, kjer se prehranjujejo, skrivajo in prezimujejo. Krastače in rjave žabe večino svojega življe- nja preživijo na kopnem, a za razmnože- vanje, kot večina naših dvoživk, nujno po- trebujejo vodo. Zgodaj spomladi se odrasle živali množično odpravijo na mrestišča, kjer le v nekaj dneh odložijo mreste in se zatem hitro vrnejo nazaj na kopno, kjer se prehra- njujejo. Za njimi pa v mrestiščih ostanejo le še mresti – dolgi vrvičasti mresti krastač ter posamični kroglasti mresti ali strnjene bla- zine mrestov rjavih žab. Iz jajc se razvijejo paglavci, ki so brez nog in dihajo s škrga- mi. Kmalu po preobrazbi, ko se jim razvi- jejo preprosta pljuča, mlade živali zapustijo vodno okolje in se preselijo na kopno. Na- Mrtvica v območju Prod pri Krčevini pri Vurbergu je med najbolj primernimi vodnimi življenjskimi prostori velikega pupka v območju Natura 2000 Drava (SI3000220) – osončenost, plitve brežine, različno vodno in obvodno rastlinje ter okoliški kopenski življenjski prostori nudijo najbolj primerne razmere za vse razvojne stopnje vrste. Foto: Kaja Vukotić. Parjenje velikih pupkov (Triturus carnifex) poteka v vodi in do njega pride po paritvenem plesu, s katerim samci skušajo očarati samice. Da pa bi si samica lahko ogledala predstavo in ustreznega samca izbrala, mora biti voda čista in prosojna – le kako naj ga drugače vidi? Samica vsako leto odloži okoli dvesto jajc, pri tem pa vsakega posebej pazljivo ovije v list plavajoče ali potopljene vodne rastline. Iz jajc se izležejo ličinke, ki aktivno plavajo v vodi in so zato lahek plen plenilcev, predvsem rib. Foto: Jasmina Kotnik. 308 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 309Dvoživke ob reki DraviDvoživke ob reki Dravi vadna krastača živi vzdolž celotnega toka reke Drave, njena mrestišča pa so večino- ma stalne globlje in velike vode, tudi tiste, v katerih živijo ribe. Bleščeče črni paglavci se pogosto zadržujejo v skupinah in plavajo skupaj, podobno kot jata rib. Od štirih vrst rjavih žab, ki živijo v Sloveniji, na območju reke Drave zagotovo živita rosnica in seku- lja. Starejši viri za spodnji tok Drave – od Ormoža proti Središču ob Dravi – navajajo tudi plavčka (Rana arvalis), vendar zaen- krat nimamo zanesljivih podatkov o tem, da vrsta ob reki Dravi (še) živi. Po nedavnih raziskavah dvoživk je med rjavimi žabami na območju pogostejša rosnica. Najdbe te vrste ne kažejo enakomerne razporeditve po območju, a ponekod se pojavlja v velikem številu. Na podlagi najdenih mrestov v eni sami mrtvici pri vasi Stojnci na levem bre- gu Drave v njeni neposredni okolici živi več kot dva tisoč osemsto odraslih rosnic. Redkeje na območju Drave najdemo zeleno rego. Vse novejše najdbe so s spodnjega po- plavnega pasu Drave, kjer so tudi primer- nejši možni vodni in kopenski življenjski prostori. Že skoraj trideset let stara najdba iz okolice Dravograda ne daje veliko upanja o trenutni prisotnosti vrste v zgornjem toku Drave. Čisto mogoče je, da je vrsta tudi v tem delu Slovenije, kot že marsikje drugod, zaradi izginjanja ali slabšanja življenjskega okolja izginila. V eni sami mrtvici pri vasi Stojnci lahko zgodaj spomladi preštejemo tudi več kot tisoč mrestov rosnice (Rana dalmatina). Foto: Nadja Osojnik. Navadno česnovko (Pelobates fuscus) veliko pogosteje najdemo ob Muri kot ob Dravi. Po imenu sodeč bi jo lahko iskali kar s pomočjo vonja, a vendarle ta ni dovolj močan, da bi to bilo res izvedljivo. Foto: Nadja Osojnik. 310 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 311Dvoživke ob reki DraviDvoživke ob reki Dravi Zelena krastača in navadna česnovka ob re- ki Dravi živita dolvodno od Maribora. Tudi zanju so možni vodni in kopenski življenj- ski prostori v tem delu območja primernejši. Medtem ko lahko zeleno krastačo ob dežev- nih pomladnih večerih z nekaj sreče sreča- mo na cestah na širšem območju poplavne- ga pasu reke Drave, se moramo, da bi vi- deli navadno česnovko, malo bolj potruditi. Odrasle živali se namreč v vodah zadržujejo le v kratkem obdobju parjenja, potem pa se preselijo na območja, kjer so tla vsaj pone- kod peščena, da se lahko vanje zakopljejo. Naše možnosti, da bi jo srečali na kopnem, so zelo majhne. Poplavno območje reke Drave je torej vsaj ponekod zelo ustrezno in zaželeno življenj- sko okolje za mnoge vrste dvoživk, na pri- mer za rosnico, velikega in navadnega pupka, navadno in zeleno krastačo ter zelene žabe. A vsem poplavna dinamika reke Drave ne ustreza. Hribski urh je vrsta bolj hribovitih in gozdnih predelov Slovenije in tudi ob reki Dravi ni nič drugače. Največjo in naj- pomembnejšo populacijo te vrste v območju Natura 2000 Drava srečamo na njegovem obrobju v gozdu Plešivica, zunaj poplavnega pasu reke Drave. To območje v neposredni bližini gradu Borl je na nekoliko dvignjenem hribovitem svetu, kjer so glavna življenjska okolja hribskega urha goz- dne doline, več majhnih po- tokov ter vlažni in močvirni predeli v gozdu. Zaradi izgi- njanja ali le slabšanja razmer v naravnih vodnih življenj- skih prostorih, najpogosteje pomanjkanja vode, hribske urhe velikokrat najdemo v tako imenovanih nadome- stnih življenjskih prostorih, ki sicer niso njihova prva izbira, a so tu lahko ustre- zne razmere za njihovo uspešno razmnoževanje. V gozdu Plešivica so to luže v kolesnicah na vlakah, ki ostajajo po spravilu lesa. V poplavnem pasu reke Drave vodna in kopenska življenj- ska okolja za hribskega urha niso primerna, zato ga tu najdemo redko in le na me- stih, ki so povezana s hribovitim gozdnim zaledjem, kot na primer pri Vurberku. V poplavnem pasu reke Drave redko srečamo še eno vrsto dvoživke, planinskega pupka. V zgornjem toku reke, kjer se hriboviti predeli Kozjaka in Pohorja z gozdnimi dolinami po- tokov spustijo vse do reke Drave, ga sicer ne najdemo pogosto, a ga lahko pričakujemo. V spodnjem toku Drave, na območju mrtvic, ki pa niso ravno po meri planinskega pupka, pa je bila nedavna najdba v letu 2022 v eni od mrtvic v Krajinskem parku Šturmovec nepri- čakovano presenečenje. Ogroženost dvoživk ob reki Dravi Dvoživke so med najbolj ogroženimi vreten- čarji v Evropi. Najbolj jih ogrožajo izguba, drobljenje in uničenje potencialno primernih življenjskih prostorov (mrestišč, prezimova- lišč, poletnih zatočišč) ter prekinitev seli- tvenih poti, ki so posledica različnih dejav- nikov. Njihova prihodnost ob reki Dravi je odvisna predvsem od dejavnosti človeka in njegovega ne zmeraj premišljenega in odgo- vornega ravnanja z okoljem. Glavni dejavnik ogrožanja dvoživk sta izginjanje in slabša- nje razmer v potencialno primernih vodnih Gozd Plešivica pri Borlu z več izvirnimi potoki – pritoki Dravinje in Drave – ter s številnimi lužami na vlakah je najbolj primerno življenjsko okolje hribskega urha (Bombina variegata) v neposredni bližini reke Drave. Foto: Aleksandra Lešnik. Hribski urh (Bombina variegata) iz mrtvice Struga pri Vurberku. Foto: Jasmina Kotnik. 312 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 313O kačjih pastirjih reke DraveDvoživke ob reki Dravi življenjskih prostorih – zaradi zasipavanja ali izsuševanja in posledično zaraščanja. V marsikateri mrtvici ob Dravi so razmere za dvoživke ob pomanjkanju vode in kopi- čenju mulja vsako leto slabše. Mulj namreč otežuje gibanje dvoživk, pa tudi zmanjšuje vidljivost v vodi, kar vpliva na uspešnost dvorjenja in razmnoževalni uspeh vsaj neka- terih vrst dvoživk. Izginjanje vodnih okolij za dvoživke pomeni izgubo mrestišč in tudi prehranjevališč, hkrati pa redči nujno po- trebno mrežo vodnih življenjskih prostorov, saj posamezne oziroma osamljene vode dvo- živkam dolgoročno ne omogočajo prežive- tja. V nekaterih območjih izguba katere koli vode zaradi povečevanja razdalj med obsto- ječimi vodami pomeni slabšanje kakovosti življenjskega prostora dvoživk. Med večjimi grožnjami na območju je še kmetijstvo z uporabo pesticidov in gnojil, ki povzročajo naraščanje količine hranilnih snovi v vodi (evtrof ikacijo). Tudi vlaganje rib v vodna okolja lahko močno ogrozi obstoj populacij nekaterih vrst dvoživk, saj so ribe zelo dobri in učinkoviti plenilci njihovih jajc, mrestov in ličink. Na slabšanje kakovosti kopenske- ga življenjskega prostora kažejo gosti sestoji tujerodnih invazivnih rastlin, ki preraščajo okolico nekaterih voda na območju. Viri: CKFF, 2023: Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore (stanje januar 2023). Lešnik, A., Govedič, M., Osojnik, N., 2022: Popis velikega pupka (Triturus carnifex) in hribskega urha (Bombina variegata) v območju Natura 2000 Drava (SI3000220) s predlogi ukrepov za izboljšanje habitata. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 80 str., IV, digitalne priloge. (Naročnik: ZRSVN, Ljubljana.) Perko, D., Adamič, M. O., (ur.), 2001: Slovenija – Pokrajine in ljudje. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 735 str. Poboljšaj, K., 2001: Analiza stanja biotske raznovrstnosti: Dvoživke (Amphibia). V: Ekspertne študije za Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji, 236–264. Ljubljana: Agencija RS za okolje. Veenvliet, P., Kus Veenvliet, J., 2008: Dvoživke Slovenije: priročnik za določanje. Grahovo: Zavod Symbiosis, 96 str. Aleksandra Lešnik je univerzitetna diplomirana biologinja, ki je zaposlena v Centru za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju. Doslej je sodelovala pri številnih raziskavah dvoživk po vsej Sloveniji, v zadnjih letih se posveča predvsem raziskavam kvalifikacijskih vrst Nature 2000. Foto: Robert Žnidaršič. Nadja Osojnik je univerzitetna diplomirana biologinja, ki je študij zaključila na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je v Centru za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, kjer se ukvarja predvsem z dvoživkami. Foto: Jasmina Kotnik. O kačjih pastirjih reke Drave Matjaž Bedjanič, Ali Šalamun, Damjan Vinko Čeprav je Drava naša najbolj vodnata in po dolžini toka v Sloveniji naša druga najdaljša reka, je na podlagi raznovrstnosti kačjih pastirjev marsikateri odonatolog ne bi uvrstil na zmagovalni oder slovenskih odonatoloških vročih točk. Morda ji res manjka nekaj mistične eksotike, ki na vzhodu naše dežele krasi Muro, morda pa razlog leži le v dosedanji slabši raziskanosti same reke in ožjega območja ob njej. Podrobnejši pregled, ki ga bomo strnili v pričujočem prispevku, namreč govori o tem, da je favna kačjih pastirjev Drave raznolika in zanimiva. Tako kot sama reka pa kaže na posameznih odsekih zelo različen značaj. Kačji pastirji (Odonata) so plenilske žužel- ke z nepopolno preobrazbo, katerih razvoj je tesno povezan z mokrišči, in ni je reke, ob kateri nas od pomladi do jeseni ne bi razveseljevale čudovite barve in navdušujo- či letalski manevri odraslih žuželk. Ob tem spomnimo, da so kačji pastirji pravzaprav pravcate »žuželčje dvoživke«, katerih razvoj Ko reka Drava pri Libeličah vstopi v Slovenijo, je njen tok upočasnjen, kar ustreza kačjemu potočniku (Ophiogomphus cecilia), vrsti z evropske Direktive o habitatih. Za ohranjanje njegovega ugodnega varstvenega stanja je Drava na tem odseku razglašena za območje Natura 2000. Foto: Matjaž Bedjanič. 314 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 U • N 315O kačjih pastirjih reke Drave in življenje sta razpeta med vodo in zrakom. Človeškim očem prikriti in mnogo daljši del svojega življenja namreč preživijo kot ličin- ke pod vodno gladino. Pri nekaterih vrstah traja ta del njihovega razvojnega kroga celo več let. Šele ko ličinke zaključijo razvoj, za- pustijo podvodno okolje in se na bregu ali steblikah obrežnega rastlinja preobrazijo v odrasle žuželke. Ljubitelji in raziskovalci kačjih pastirjev, združeni v Slovenskem odonatološkem dru- štvu, smo na ožjem območju ob reki Dra- vi med Libeličami in Središčem ob Dravi doslej zabeležili 48 vrst kačjih pastirjev od skupno 73 vrst, ki jih šteje slovenska odo- natna favna. Ob tem je treba poudariti, da kljub zbranim 1.600 favnističnim podatkom z 290 najdišč sistematične raziskave favne kačjih pastirjev ob reki Dravi doslej niso bi- le izvedene. Številna zanimiva območja so v odonatološkem oziru žal še slabo poznana, saj smo jih obiskali le enkrat ali dvakrat, kar seveda še zdaleč ni dovolj za vpogled v celotno sliko odonatne favne določenega območja. Naš odonatološki spust po Dravi začnimo z mejnim odsekom reke pri Libeličah in Viču, kjer se reka zaradi zajezitve za hidrocentra- Medtem ko se pri večini raznokrilih kačjih pastirjev velike sestavljene oči na vrhu glave stikajo, so pri družini porečnikov oči široko razmaknjene, po čemer njene predstavnike zlahka prepoznamo. Reko Dravo med Libeličami in Mariborom naseljuje najmočnejša populacija kačjega potočnika (Ophiogomphus cecilia, spodaj) v Sloveniji. Sicer najpogostejši predstavnik družine pri nas je bledi peščenec (Onychogomphus forcipatus, desno zgoraj), ki ga tudi ob Dravi pogosto vidimo. Popotni porečnik (Gomphus vulgatissimus, desno spodaj) je v Dravi nekoliko redkejši, saj ličinkam ustrezajo bolj zamuljeni predeli reke. Foto: Matjaž Bedjanič. 316 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 317O kačjih pastirjih reke Drave O kačjih pastirjih reke Drave lo Dravograd kaže še mogočnejša kot sicer. Kot velja za celotni tok med Dravogradom in Mariborom, je bil njen značaj pred iz- gradnjo hidrocentral drugačen, mnogo bolj divji in neukročen. O odonatni favni ta- kratnega časa lahko le ugibamo, dejstvo pa je, da spremenjene razmere in počasnejši vodni tok ter struktura rečnega sedimenta danes ustrezajo kačjemu potočniku (Ophio- gomphus cecilia), vrsti iz družine porečnikov (Gomphidae), po kateri je Drava, še posebej njen zgornji tok v Sloveniji, med domačimi odonatologi gotovo najbolj znana. V Slove- niji je kačji potočnik kot ranljiva vrsta uvr- ščen v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlin- skih in živalskih vrst v rdeči seznam. Zava- rovan je tudi z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah ter uvrščen tako v njeni Prilogi 1A in 2A kot v Prilogi II in IV Direktive o habitatih EU. To obvezuje Repu- bliko Slovenijo, da dosledno varuje bivališča vrste, določi območja varstva ter zagotavlja in tudi spremlja splošno ugodno ohranitve- no stanje njenih populacij. Kačji potočnik je sicer vrsta nižinskih rek, tam živijo ličinke, zakopane v mivkasto ali peščeno dno mir- nejših rečnih predelov. Razvoj in podvodno življenje ličink trajata kar dve do tri leta, nakar se zgodaj poleti preobrazijo v odrasle žuželke. Kot dokaz razvoja vrste na določe- nem odseku reke lahko njihove leve najde- mo po obrežnih koreninah, drevesnih deblih in zelnati obrežni vegetaciji. Odrasli so hitri letalci in jih ob velikih rekah stežka opa- zimo. Zanimivo pa je, da se v obdobju do spolne zrelosti klatijo po okoliških hribih, kar so nam razkrila posamična opazovanja z vrhov Strojne, Pohorja in Kozjaka. Glede na nižinski značaj kačjega potočnika so bile z najdbami levov potrjene močne populacije vrste na delih Drave med elektrarnami nad Mariborom pred dvema desetletjema precej- šnje presenečenje, so pa z odonatološkega vidika pomembno dopolnile razglasitev ob- močja Natura 2000 Zgornja Drava s pritoki. Sama reka z ozkim obrežnim pasom v zgor- Kljub predrugačenju reke z izgradnjo hidroelektrarn najdemo ob Dravi med Dravogradom in Mariborom številne slikovite in tudi odonatološko zanimive kotičke, kot je zatok pri Mariborskem otoku. Foto: Matjaž Bedjanič. Pasasti bleščavec (Calopteryx splendens) sodi med enakokrile kačje pastirje. V Sloveniji je splošno razširjen v nižinah in tudi ob Dravi je zelo pogost. Samec in samica sta različno obarvana – prvi frfotajoč nad vodno gladino razkazuje kovinsko modro bleščavo telo in obarvani pas kril (spodaj), njegova družica (naslednja stran) pa je odeta v bolj umirjene zelenkaste barvne tone. Foto: Matjaž Bedjanič. 318 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 U • NN • U 319 njem delu svojega toka po Sloveniji, z iz- jemo že omenjenega kačjega potočnika, ne ponuja odonatoloških presežkov. Združba vrst je dokaj enolična, najpogostejši enako- krili kačji pastirji so modri bleščavec (Ca- lopteryx virgo), nekoliko redkejši pasasti ble- ščavec (C. splendens), pa pogosta sinji presli- čar (Platycnemis pennipes) in modri kresničar (Ischnura elegans), med raznokrilimi kačjimi pastirji pa še dve drugi vrsti iz družine po- rečnikov – popotni porečnik (Gomphus vul- gatissimus) in bledi peščenec (Onychogomphus forcipatus) – ter še katera od sicer zelo po- gostih vrst iz ostalih družin. Vrvež kačjih pastirjev pa je mnogo bolj raznolik ob Dra- vograjskem jezeru, kjer smo doslej kljub le občasnim obiskom popisali že 26 vrst. Če- prav je umetno akumulacijsko jezero, se je z odlaganjem sedimenta in zaraščanjem v nekaj desetletjih spremenilo v izjemno mo- Sinji presličar (Platycnemis pennipes, desno zgoraj), ki ga hitro prepoznamo po značilni obarvanosti in razširjenih golencih nožic, je po številu zbranih favnističnih podatkov najpogostejši kačji pastir ob reki Dravi. Prodni paškratec (Erythromma lindenii, desno spodaj) je vrsta, ki v Sloveniji širi območje razširjenosti. Ob Dravi smo ga na peščici najdišč prvič zabeležili šele v letih 2021 in 2022. Foto: Matjaž Bedjanič. 320 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 321O kačjih pastirjih reke Drave O kačjih pastirjih reke Drave krišče s pisanim rastlinskim in živalskim svetom. Kačjim pastirjem takšna naravna sukcesija rastlinskih združb močvirnih ži- vljenjskih okolij ugaja, še posebej, ker jih pri nas na Koroškem ni v izobilju. Med redkimi opazovanji na tem območju omenimo pega- stega lesketnika (Somatochlora flavomaculata) in pa dve desetletji stari presenetljivi najd- bi kritično ogroženega stasitega kamenjaka (Sympetrum depressiusculum). Z nekaj izjemami se odonatološka slika Dra- ve, ki je skoraj do Maribora ukleščena v raz- meroma ozko dolino med gozdnimi pobočji Pohorja in Kozjaka, ne spremeni. Šele ob prihodu v odprti nižinski svet se zaradi ve- čje raznolikosti obrečnih življenjskih okolij in počasnejšega rečnega toka srečamo z doda- tnimi vrstami kačjih pastirjev. Pred izgradnjo hidroelektrarn Zlatoličje in Formin ter posle- dično speljavo reke v skoraj štirideset kilome- trov umetnih kanalov je bila tukaj ohranjena značilna spreminjajoča podoba nižinske reke s številnimi prodišči, otoki, stranskimi roka- vi, mrtvicami in poplavnimi gozdovi. Danes se po stari strugi Drave med Ma- riborom in Ptujem ter na rečnih odsekih med Ptujem in Središčem ob Dravi pretaka nezadostna količina vode, naravni procesi rečne dinamike in s tem povezana biotska raznovrstnost pa so močno okrnjeni. Kljub temu in pomanjkanju novodobnih odonato- loških raziskav že suhoparen podatek o 32 popisanih vrstah kačjih pastirjev na območju med Mariborom in Ptujem govori o zanimi- vi odonatni favni. Nekatere manjše mrtvice, zatoki, studenčnice in opuščene gramoznice ob reki so pravi odonatološki biseri. Med varstveno pomembnimi oziroma ogroženimi ali zavarovanimi vrstami tukaj omenimo na primer rjavo devo (Aeshna grandis) in nosno jezerko (Epitheca bimaculata). V kontekstu evropskega naravovarstvenega pomena ob- močja in posebnega ohranitvenega obmo- čja oziroma območja Natura 2000 Drava, ki se ob reki razteza med Meljem in Sre- diščem ob Dravi, sta izmed kačjih pastir- jev pomembni dve kvalifikacijski vrsti – že omenjeni kačji potočnik ter koščični škratec (Coenagrion ornatum). Zadnjega smo pred četrt stoletja našli v Šturmovcih, državno naravovarstvo pa vse do danes ni zmoglo zagotoviti podpore za osnovne raziskave, ki bi podrobneje ovrednotile njegovo dejan- sko razširjenost in ogroženost na območju ob Dravi. Sicer smo v Šturmovcih, na ob- močju, ki je zavarovano kot krajinski park, doslej popisali 27 vrst. Tudi širše obmo- čje ob Dravi med Turniščem in Borlom je vsekakor pomembno tudi v odonatološkem oziru. Čeprav novodobnih podatkov skoraj- da ni, o tem zgovorno govori podatek, da smo doslej tukaj opazovali že 46 vrst kačjih pastirjev. Ob sami Dravi, kot odraz njene- ga vedno bolj nižinskega značaja, od obeh bleščavcev prevladuje pasasti bleščavec, zelo pogost je tudi sinji presličar, na obrežju reke pa se jim pogosto pridružijo bledi peščenec in kateri od modračev, izmed katerih so najpogostejši temni (Orthetrum albistylum), prodni (O. cancellatum) in sinji modrač (O. brunneum). Od redkejših vrst velja omeniti kačjega potočnika, posamični starejši najdbi stasitega kamenjaka pri Markovcih in Tržcu in pa nekaj opazovanj prodnega paškratca (Erythromma lindenii) iz okolice Frankovcev in Markovcev, ki pri nas tudi ob Dravi oči- tno širi svoje območje razširjenosti. V odonatološkem oziru je z doslej opazova- nimi 40 vrstami kačjih pastirjev bogato tudi območje ob Dravi med Ormožem in Sre- diščem ob Dravi. To predstavlja enega od zadnjih delov naravne struge reke Drave in pokrajino ob njej, z ekološko in naravovar- stveno najvrednejšimi ekosistemi – mean- dri, prodišči, brzicami, rokavi, mrtvicami, trstišči in poplavnim logom. Na severnem robu omenjenega območja, v neposredni bližini Ormoškega jezera, naj omenimo kot pomembna sekundarna življenjska oko- lja kačjih pastirjev še gramoznico Jurkovec ter nekdanje bazene odpadnih vod Tovarne sladkorja Ormož, ki so danes zavarovani kot Naravni rezervat Ormoške lagune in so v zglednem naravovarstvenem upravljanju Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Izmed zanimive dru- ščine tukaj živečih vrst posebej omenimo suhljatega škratca (Coenagrion pullchelum), ki je v tem delu Slovenije redek, deviške- ga pastirja (Aeshna isoceles), črnega ploščca (Libellula fulva) in malinovordečega ka- menjaka (Sympetrum fonscolombii). Če si za zaključek še na kratko ogledamo območje Krajinskega parka Središče ob Dravi, lahko s seznama doslej zabeleže- nih 28 vrst kačjih pastirjev, večinoma po- Območje med Ormožem in Središčem ob Dravi je v odonatološkem oziru najbogatejše, kar je odsev številnih raznolikih vodnih življenjskih okolij v širšem prostoru ob reki. V Naravnem rezervatu Ormoške lagune (zgoraj) smo odonatologi zgolj priložnostno popisali 27 vrst, na območju Krajinskega parka Središče ob Dravi (desno) pa pred dvema desetletjema 28 vrst kačjih pastirjev. Foto: Matjaž Bedjanič. 322 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 323O kačjih pastirjih reke Drave O kačjih pastirjih reke Drave pisanih pred četrt stoletja, posebej omenimo zavarovanega kačjega potočnika, pa rjavo devo in višnjevo devo (Aeshna affinis). Prav tukaj pričakujemo še marsikatero zanimivo najdbo, med drugim smo že večkrat pre- dlagali načrtno iskanje rumenega porečnika (Gomphus flavipes), še eno naravovarstveno pomembno vrsto iz Direktive o habitatih, o kateri vemo v Sloveniji zelo malo in je pri nas dolgo veljala za izumrlo. Območje še ohranjene rečne loke ob stari strugi Drave med Mariborom in Središčem ob Dravi je izstopajočega nacionalnega in evropskega naravovarstvenega pomena, o čemer zgovorno govori podatek, da je poleg mreže območij Natura 2000 in krajinskih parkov vzdolž reke celotno območje vklju- čeno tudi v meddržavno Unescovo  biosfer- no območje Mura-Drava-Donava (MAB MDD). Kačji pastirji so drobni, čudoviti leteči biseri izjemne biotske raznovrstnosti tega koščka Slovenije. Zaradi njihove ogro- ženosti, bioindikatorskega potenciala ali pa zgolj navdušujoče lepote jih ne smemo spregledati. Potrebne so dodatne raziskave, ki bodo natančneje opredelile njihovo raz- širjenost, velikost populacij in ogroženost posameznih vrst. Tudi ob reki Dravi nas v prihodnje čaka še veliko odonatološkega dela, ki bo gotovo prineslo zanimive nove najdbe in spoznanja. Viri: Bedjanič, M., Pirnat, A., Šalamun, A., 1999: Prispevek k poznavanju kačjih pastirjev širšega območja ob reki Dravi med Ptujem in Središčem ob Dravi, severovzhodna Slovenija (Insecta, Odonata). Natura Sloveniae, 1: 45-69. Dijkstra, K.-D. B., Schröter, A., Lewington, R., 2020: Field guide to the Dragonflies of Britain and Europe. Second edition. London: Bloomsbury Publishing, 336 str. Kotarac, M., 1997: Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom: projekt Slovenskega odonatološkega društva. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 205 str. Kotarac, M., Šalamun, A., Weldt, S., 2003: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja Natura 2000: Kačji pastirji (Odonata) (končno poročilo). Naročnik: MOPE, ARSO, Ljubljana. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 104 str. Kotarac, M., Bedjanič, M., Pirnat, A., Šalamun, A., 1996: Dragonfly records from the Dravograd area, northern Slovenia (Odonata). Opuscula zoologica fluminensia, 144: 1-9. Vinko, D., Žlender T., Ribar, A., 2021: Terenski vikend SOD: Ptuj 2021 – nove najdbe koščičnega škratca Coenagrion ornatum, prodnega paškratca Erythromma lindenii, zgodnjega trstničarja Brachytron pratense, črnega ploščca Libellula fulva in dristavičnega spreletavca Leucorrhinia pectoralis na Štajerskem. Erjavecia, 36: 11-22. Wildermuth, H., Martens, A., 2019: Die Libellen Europas: Alle Arten von den Azoren bis zum Ural im Porträt. Wiebelsheim: Quelle & Meyer, 958 str. Dr. Matjaž Bedjanič je biolog, ukvarja se s favnistiko in ekologijo kačjih pastirjev, kobilic in potočnih rakov v Sloveniji in na Balkanu. Pozornost namenja tudi taksonomiji, zoogeografiji in ohranjanju favne kačjih pastirjev jugovzhodne Azije, predvsem Šri Lanke. Dejaven je pri raziskavah in ohranjanju mokrišč, zlasti sta mu ljubi terensko delo in naravoslovna fotografija. Zaposlen je na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Dela pri večletnem integriranem naravovarstvenem LIFE projektu LIFE-IP NATURA.SI. Ali Šalamun je biolog, kačje pastirje raziskuje od leta 1992 in je soustanovitelj Slovenskega odonatološkega društva. Zaposlen je v Centru za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, kjer sodeluje pri različnih projektih in je odgovoren za vzdrževanje podatkovne zbirke ter raziskave kačjih pastirjev. Z veseljem se odpravi na teren raziskovat tudi druge, predvsem vodne živalske skupine. Reko Dravo je med popisovanjem kačjih pastirjev že večkrat preveslal. Damjan Vinko je biolog in profesor biologije ter član Slovenskega odonatološkega društva, ki od leta 2007 preučuje kačje pastirje tudi na različnih mladinskih taborih. Ukvarja se z zagovorništvom narave, vpet je v izdelavo novega evropskega rdečega seznama kačjih pastirjev, sodeluje pri organizaciji mednarodnih srečanj odonatologov Balkana, leta 2022 pa je v Kamniku vodil Evropski odonatološki kongres. Od samega nastanka je odgovorni urednik biltena slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave Trdoživ. 324 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 325Skrivno življenje plazilcev ob reki DraviSkrivno življenje plazilcev ob reki Dravi Skrivno življenje plazilcev ob reki Dravi Aja Zamolo, Nino Kirbiš, Melita Vamberger Malokdo pomisli na plazilce, kadar govorimo o živalskem svetu v vodnem toku, na brego- vih in na vse pogosteje spremenjenih poplavnih ravnicah večjih rek, kot je Drava. Zagotovo nam seznam sprva zapolnijo ribe, raki, ptice in morda še katere na vodo vezane skupine živali. Če v enačbo vključimo poplavne gozdove in mokrotne travnike, ki jih reke s svojim vodnim režimom ponekod še oblikujejo, dodamo še kakšno od markantnih vrst kukavičevk in regljajoče žabe iz mrtvic ali ostankov starih strug, če jih je še mogoče najti. Pa poglejmo, po kakšnem ključu se na seznamu znajdejo tudi plazilci: kače, kuščarji in edina avtohtona vrste želve pri nas – močvirska sklednica. Plazilci so z raziskovalnega vidika pri nas dokaj zapostavljena skupina živali in tako je ve- čina najdb, tudi na območju Drave, naključnih. Ob Dravi so ciljno raziskovali le dve vrsti: močvirsko sklednico in martinčka. Območje spodnje Drave je prav posebno, tudi ker bomo tam pogosteje kot pozidno kuščarico, ki je pri nas najbolj razširjena vrsta kuščaric in posle- dično tista, ki ji pogosto zmotno pripišemo ime »martinček«, srečali prav martinčka – vrsto, ki živi na poplavnih in mokrotnih območjih. Plazilci ob Dravi Na območju Slovenije živi dvaindvajset avtohtonih vrst plazilcev (Krofel in sod., 2009), opaženih pa je bilo še nekaj alohto- nih vrst. Če pogledamo število vrst plazil- cev, hitro opazimo, da to pada od priobal- nih in kraških območij proti severovzhodu. Kar nekaj vrst je namreč pri nas ozko raz- širjenih oziroma dosegajo svoj severni rob razširjenosti in jih na območju Drave ni pričakovati. Takšne so na primer črnica in mačjeoka ali pa primorska, kraška in črno- pikčasta kuščarica.  V Posebnem ohranitvenem območju Drava (SI3000220), ki obsega skoraj tri tisoč se- demsto hektarjev in smo mu za potrebe pri- prave prispevka dodali petstometrski pas, je bilo po nam znanih podatkih (CKFF, 2022) nedavno najdenih deset avtohtonih ter dve tujerodni vrsti plazilcev. Za močvirsko skle- dnico je območje Natura 2000 Drava eno izmed štirinajstih območij, na katerih je opredeljena kot kvalifikacijska vrsta. Plazilce najpogosteje najdemo v odprtih življenjskih okoljih, osončenih gozdnih ro- bovih, mejicah, skalnatih pobočjih in gr- mičevju. Bolj ko je prostor enovit, manj je mest za skrivanje, sončenje, odlaganje jajc ali prezimovanje. Premiki med primernimi življenjskimi okolji so za plazilce oteže- ni predvsem v intenzivni kmetijski krajini. Tako na primer v kulturni mozaični krajini plazilcem nudijo pomembno zavetje in vir hrane mejice in manjše zaplate gozda (Za- molo in sod., 2018). Raznovrstnost prostora, v katerem živi tudi večje število plazilcev, pa se ne kaže zgolj v raznolikosti in povezano- sti življenjskih okolij, temveč tudi v majhnih elementih krajine, kot so podrta drevesa, nanosi organskega materiala, kupi skal ali Slovensko ime Strokovno ime Rdeči seznam 1 Uredba o zavarovanju živalskih vrst  2 Direktiva o habitatih 3 belouška Natrix natrix O1 1, 6 kobranka Natrix tessellata V 1, 6 IV martinček Lacerta agilis E 1, 2, 6 IV močvirska sklednica Emys orbicularis E 1, 6 II, IV modras Vipera ammodytes V 1, 6 IV navadni gož Zamenis longissimus V 1, 6 IV  okrasna gizdavka* Trachemys scripta okrasnice* Pseudemys sp. pozidna kuščarica Podarcis muralis O1 1, 6 IV slepec Anguis fragilis O1 1, 6 smokulja Coronella austriaca V 1, 6 IV zelenec Lacerta viridis complex (viridis/bilineata) V 1, 6 IV Vrste plazilcev, zabeležene na območju spodnjega toka reke Drave (vir podatkov: Center za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, december leta 2022). 1 Rdeči seznam (2002): E – prizadeta vrsta, V – ranljiva vrsta, O1 – trenutno neogrožena vrsta, vendar obstaja možnost ponovne ogroženosti. 2 Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004): 1 – varstvo živali, 2 – ukrepi varstva njihovih življenjskih prostorov, 6 – predmet okoljske odgovornosti. 3 Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (2007): II – Priloga II: vrste, ki jih je treba ohranjati z opredeljevanjem posebnih varstvenih območij, IV – Priloga IV: strogo zavarovane živalske in rastlinske vrste, pomembne za Evropsko unijo. * Alohtona vrsta (uvrščena na Seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Evropsko unijo). Pozidna kuščarica (Podarcis muralis) je najpogostejša kuščarica pri nas. Redno jo srečujemo v urbanih okoljih, ob reki Dravi pa le redko. Foto: Aja Zamolo. 326 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 327Skrivno življenje plazilcev ob reki DraviSkrivno življenje plazilcev ob reki Dravi zelenega odreza, ki nudijo raznolika skriva- lišča. Mnogo od teh izvira tudi iz različne človekove rabe okolja, tudi kmetijstva, in so zaradi danes vse bolj prisotnega stremljenja k enovitim in enoličnim površinam vse po- gosteje odstranjeni iz krajine.  Ker so plazilci živali z nestalno telesno tem- peraturo, jih lahko opazujemo zgolj v toplej- ših mesecih, zagotovo pa ne v žgoči poletni vročini, kot bi lahko zmotno pričakovali, saj se takrat skrijejo pred pregrevanjem. Razmnožujejo se s trdolupinskimi jajci, kar večini omogoča popolno neodvisnost od vo- de. Vendar pa mnogo vrst srečamo prav v mokrotnih življenjskih okoljih, pri čemer območje ob Dravi ni izjema.  Martinček Je ena izmed večjih vrst iz družine kuščaric, ki živijo pri nas. Ima čokato telo s kratkimi okončinami. Obarvanost je raznolika. Po hrbtu ima temnejši vzorec, po katerem po sredini poteka bela črta, ki je večkrat pre- kinjena. Za odrasle samce je značilna zelena obarvanost, ki je posebej izrazita na bokih, samice pa so rjave. V Sloveniji se pojavlja tudi barvna oblika erythronotus, za katero je značilna enotna opečnato rjava obarvanost hrbta. Martinčke prepoznamo predvsem po belih pegah na bokih, ki so obdane s črno obrobo in se pojavljajo že pri mladičih. Vr- sta se pri nas pojavlja predvsem v nižinah, ob rekah, pa vse do tisoč dvesto metrov nad morjem. Najpogostejša je v Prekmur- ju. V naravi martinčki dosežejo v povprečju starost do dvanajst let, prehranjujejo pa se predvsem s členonožci. Razmnoževanje po- teka v pomladnem času, ko se odrasli osebki prebudijo iz prezimovanja, samice pa lahko izležejo od štiri do štirinajst jajc. Martinček je pogosta vrsta na območju spo- dnjega toka Drave. V raziskavi življenjskega prostora ob Dravi na Dravskem polju je bilo ugotovljeno, da se najvišje gostote martinč- kov pojavljajo na območju pogostih in ob- časnih poplav (Kirbiš, 2015). Iz tega skle- pamo, da prav poplave zagotavljajo ugoden življenjski prostor za martinčke. Zanimivo je, da se pogosto zunaj poplavnega območja na podobnih življenjskih prostorih pojavlja tudi zelenec, ki je naš največji kuščar in bi lahko z martinčkom tekmoval za hrano in življenjski prostor.  Martinčka ponavadi naj- demo na meji odprte površine in različnih zelnatih trajnic, tudi grmičaste ali lesnate vegetacije. Tod se sonči, višja podrast pa ga tudi varuje pred plenilci. V toplejših mese- cih se lahko sonči zgolj v podrasti, saj že v vrzelih med rastlinami dobi dovolj toplote za telesno aktivnost. Za skrivališča pogosto uporablja tudi rove glodalcev. V skrivališča se najverjetneje zateče tudi med samimi po- plavami, ki jih je, kot kaže, sposoben pre- živeti. Močvirska sklednica Je ena najbolj razširjenih vrst želv na svetu in edina domorodna vrsta želve pri nas. V Sloveniji živita dve podvrsti, ki se razliku- jeta po obarvanosti, velikosti oklepa in bar- vi šarenice. Na Primorskem in v Vipavski dolini živi Emys orbicularis hellenica, katere samci imajo tipično belo šarenico, medtem ko imajo samci podvrste orbicularis, ki živi v ostalem delu Slovenije, značilno oranžno ša- renico. Samice obeh podvrst imajo rumeno šarenico. Osebki podvrste hellenica so manjši in bolj barviti v primerjavi z osebki podvr- ste orbicularis, ki so po oklepu zelo temni in znatno večji. Barvna oblika erythronotus pri samcu martinčka (Lacerta agilis). Foto: Nino Kirbiš. Martinček (Lacerta agilis) je vrsta, ki se pogosto pojavlja na poplavnih območjih. Foto: Aja Zamolo. 328 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 329Skrivno življenje plazilcev ob reki DraviSkrivno življenje plazilcev ob reki Dravi Temnejši osebki podvrste orbicularis živijo tudi ob Dravi in so vezani na vodna okolja. Močvirska sklednica namreč vodo nujno po- trebuje za prehranjevanje, saj brez nje ne mo- re pogoltniti hrane, ki jo lahko upleni tudi na kopnem. V primeru izsušitve vode v po- letnih mesecih se zakoplje v blato, zniža me- tabolizem in miruje, dokler se voda ne vrne. Ob reki Dravi najdemo močvirsko skledni- co v mrtvicah, ribnikih in vodnih kanalih. Večina posameznih najdb je na levem bregu od Vurberka do Središča ob Dravi. Najno- vejše raziskave na celotnem območju Drave pa so pokazale, da je za vrsto primernih pet območij, ki so zelo edinstvena, med seboj ločena in ležijo zunaj prve poplavne terase oziroma neposredno na njenem robu (Go- vedič s sod., 2016, 2022). Pomembno je na- mreč, da mesta odlaganja jajc med poplava- mi niso zalita. Iz števila opaženih sklednic je bilo ocenjeno, da nobena populacija ni v dobrem stanju. Za Ormoške lagune in mr- tvico Struga pri Dvorjanah je bilo potrjeno razmnoževanje, kar je ključnega pomena za obstoj vsake populacije.  Velikokrat so na območju spodnje Drave vo- dna okolja obdana z intenzivno kmetijsko krajino, kar močvirske sklednice močno ogroža. Predvsem problematično je oranje njivskih površin, saj na njih pogosto od- lagajo jajca. Nadaljnji dejavnik ogrožanja je časovni režim čiščenja, poglabljanja in melioriranja voda, kar ima v mnogih pri- merih usodne posledice za močvirske skle- dnice, ki v zimskem času prezimujejo na dnu voda. Poleg izgube ustreznih življenj- skih prostorov jo ogrožajo tudi plenilci, ki plenijo gnezda in mladiče. Močvirska sklednica (Emys orbicularis) iz mrtvice Drave pod Vurberkom. Foto: Nino Kirbiš. Tujerodne želve rumenovratka, rdečevratka (spodaj) in osebek iz rodu Pseudemys (desno) med sončenjem v mrtvicah pri Šturmovcih. Foto: Melita Vamberger. 330 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 331Skrivno življenje plazilcev ob reki DraviSkrivno življenje plazilcev ob reki Dravi Močvirska sklednica je pri nas aktivna od februarja do sredine novembra. Parjenje po- teka spomladi, odlaganje jajc pa v juniju in juliju istega leta. Mladiči se običajno izleže- jo po osmih do desetih tednih, če pa toplota v tistem letu ne zadostuje za popoln razvoj, lahko prezimijo tudi v jajcu ali gnezdu in se izležejo šele naslednjo pomlad. Ko zapustijo gnezdo, poiščejo najbližjo stoječo vodo, se tam okrepijo in naučijo plavati ter nadalju- jejo pot proti večjim vodam, ki jim nudijo zavetje in hrano. Močvirska sklednica se prehranjuje veči- noma s hrano živalskega izvora, ne zavrača pa tudi rastlinske hrane, zato velja za pre- hrambenega oportunista. Večji del prehrane predstavljajo polži, žuželke ter njihove ličin- ke, dvoživke, raki, mehkužci, ribje mladice in ikre, mrhovina, vodne rastline, v manjših odstotkih pa tudi vodni ptiči in ribe.  Tujerodne vrste Poleg močvirske sklednice so bile znotraj Posebnega ohranitvenega območja Drava za- beležene tudi tujerodne vrste želv, ki lah- ko negativno vplivajo na naravo in biotsko pestrost. Pri tem je pomemben dejavnik tekmovanje za vire in sončna mesta z mo- čvirsko sklednico. Nadalje so tujerodne žel- ve lahko prenašalke bolezni, ki prizadenejo tudi domorodne vrste živali. S plenjenjem pa lahko vplivajo tudi na populacije nevre- tenčarjev, rib, dvoživk in drugih vrst. Ob reki Dravi je bila najdena okrasna giz- davka, in sicer podvrsti rumenovratka in rdečevratka. V naravi ju najdemo po celo- tni Sloveniji, najpogosteje pa v bližini večjih naselij, saj največ želv v naravo izpustijo lastniki. V letu 2016 sta bili dokazani tudi razmnoževanje in razširjanje okrasnih giz- davk v naravnem okolju v Sloveniji. V mr- tvicah pri Šturmovcih je bila poleg okrasnih gizdavk zabeležena tudi tujerodna želva iz rodu Pseudemys. Plazilci ob vodah Poleg martinčka in močvirske sklednice v bližini voda pogosto srečamo tudi dve vrsti kač – belouško in kobranko, ki živita raz- pršeno tudi ob spodnjem toku Drave. Obe vrsti sta nestrupeni, se ne branita z ugrizom in ju pogosto srečamo na bregovih tako sto- ječih kot tekočih voda. Belouško lahko za razliko od kobranke najdemo tudi dlje od vode – v bližini naselij, v kmetijski krajini, pa tudi gozdovih. Kot navajajo Žagar in sodelavci (2011), se kobranka na območju Kolpe in Save od voda skoraj ne oddaljuje. Na to kažejo tudi najdbe ob Dravi. Kobran- ke so odlične plavalke, prehranjujejo pa se večinoma z ribami. Potrebujejo mozaične bregove voda, ki nudijo dovolj mest za son- čenje kot tudi skrivališč. Ostale najdbe Navadni gož in smokulja, ki sta pri nas splošno razširjeni vrsti, se na območju po- javljata razpršeno. Medtem ko so najdišča smokulje v urbani in delno kmetijski krajini odmaknjena od reke, se gož pojavlja tudi v njeni neposredni bližini, na kar kaže najdi- šče ob mrtvici ob Placerovcih. Prepričani smo, da si je katera izmed samic goža na območju izbrala mesto za odlaganje jajc v kompostniku kakšne od domačij. Upamo, da domačini s to popolnoma nenevarno ka- čo prijetno sobivajo. Kuščarji, ki jih poleg martinčka najdemo na tem območju, so zelenec, pozidna kuščari- ca in slepec – naš edini kuščar z zakrnelimi okončinami, ki ga od kač ločimo po dveh lastnostih: gibljivosti vek in sposobnosti, da v nevarnosti odvrže rep (avtotomija). Vse tri vrste se pojavljajo razpršeno, najmanjkrat so našli prav pozidno kuščarico. Raznovrstna krajina poplavnih ravnic Spodnji tok Drave med Meljem in Sredi- ščem ob Dravi je še deloma razvejen in me- andrirajoč, medtem ko je zgornji tok vrezal ožjo in globoko dolino z večjimi nakloni bregov, kar narekuje drugačne združbe. Ob zgornjem toku je manj močvirnih okolij, ki so ključni za močvirsko sklednico, tudi red- ko poraslih rečnih bregov in prodišč ter vla- žnih obrežij z visokim steblikovjem, kjer po- gosto najdemo martinčka, je izrazito manj. V globljih rečnih dolinah, kjer gozd sega do vode, lahko tudi primanjkuje odprtih in osončenih površin, ki ustrezajo kobranki. Nasprotno je teh okolij ob spodnji Dravi še razmeroma veliko. Ponekod so še ohranje- ni dinamični hidromorfološki procesi, ki pa vse redkeje obnavljajo mrtvice in stranske rokave ali s poplavami vplivajo tudi na bolj oddaljena območja – hidrološki režim reke Drave je namreč zaradi številnih hidroelek- trarn zelo spremenjen. Vode, ki so posledica človeške dejavnosti (na primer ribniki), so za mnoge vrste drugotna življenjska okolja, saj je prvotnih stoječih voda vse manj. Niz- vodno od Ptujskega jezera so med kmetijsko obdelanimi površinami še prisotne mejice z grmovnimi in drevesnimi vrstami, ki dajejo tamkajšnji ravnici pomembno raznovrstnost, ki jo je tudi z vidika varstva plazilcev treba nujno ohranjati. Sicer pa mozaično krajino vse bolj ogrožajo intenzivno kmetijstvo in spremenjeni hidrološki režimi. Ogroženost plazilcev Več kot enaindvajset odstotkom vrst plazil- cev na svetu grozi izumrtje (Cox in sod., 2022), najbolj jih ogroža kmetijstvo, sledijo pa mu urbanizacija, sečnja gozdov ter vse bolj podnebne spremembe. Žal je lokalno treba na seznam še vedno dodati namerno preganjanje, ki je v večji meri usmerjeno proti kačam. Vse vrste plazilcev so v Sloveniji uvrščene v Rdeči seznam, zavarovane pa so tudi z Ured- bo o zavarovanih prosto živečih živalskih vr- stah in Bernsko konvencijo. Spremljanje stanja Belouška (Natrix natrix) je vrsta, ki jo najpogosteje srečamo ob vodi (levo, foto: Aleksandra Lešnik), kjer pleni paglavce, pupke, manjše ribe in nevretenčarje (desno, foto: Melita Vamberger). 332 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 333Skrivno življenje plazilcev ob reki DraviSkrivno življenje plazilcev ob reki Dravi plazilcev na sistemski ravni ni vzpostavljeno, z redkimi izjemami pa podatke s terenskim delom zbirajo tako ljubitelji kot strokovnja- ki, od katerih se mnogi združujemo in po- vezujemo v Herpetološkem društvu – Socie- tas herpetologica slovenica. Redno spremljanje ni nujno le za poznavanje stanja populacij in življenjskih prostorov ter razširjenosti vrst, temveč tudi za poznavanje dejavnikov ogro- žanja. Plazilci so odlični pokazatelji stanja okolja, saj imajo razmeroma majhen doma- či okoliš in so zelo dovzetni za spremem- be. Manjše število plazilcev nas lahko jasno opozarja na manjšo raznovrstnost prostora in nas opominja, da bi bil svet brez plazilcev svet enoličnih in enovitih pokrajin, ki si jih ne želimo v dolini reke Drave niti drugod.  Viri: CKFF, 2022: Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore, stanje december 2022. Cox, N., Young, B. E., Bowles, P., in sod., 2022: A global reptile assessment highlights shared conservation needs of tetrapods. Nature, 605: 285–290. Govedič, M., Vogrin, M., Bordjan, D., Bombek, D., Denac, D., Gregorc, T., Janžekovič, F., Kirbiš, N., Vamberger, M., 2016: New data on distribution of the European pond turtle Emys orbicularis (Linnaeus, 1758) in the Podravje region (NE Slovenia). Natura Sloveniae, Ljubljana, 18 (2): 77–82. Govedič, M., Osojnik, O., Vamberger, M., 2022: Raziskava velikosti habitata in populacije močvirske sklednice (Emys orbicularis) za dolgoročno povečevanje povezljivosti ključnih habitatov vrste in odstranitev tujerodnih živalskih vrst iz mrtvice v Muretincih. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore. Kirbiš, N., 2015: Vpliv poplav in heterogenosti prostora na populacijsko gostoto martinčka (Lacerta agilis). Magistrsko delo: magistrski študij - 2. stopnja. Študij ekologije in biodiverzitete. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, 43 str. Krofel, M., Cafuta, V., Planinc, G., Sopotnik, M., Šalamun, A., Tome, S., Vamberger, M., Žagar, A., 2009: Razširjenost plazilcev v Sloveniji: pregled podatkov, zbranih do leta 2009. Natura Sloveniae (Ljubljana), 11 (2): 61–99. Zamolo, A., Osojnik, N., Žagar, A., 2018: Vloga mejic v kmetijski krajini. Zelena dežela (Ljubljana), 149: 8. Žagar, A., Krofel, M., Govedič, M., Mebert, K., 2011: Distribution and Habitat Use of Dice Snakes (Natrix tessellata) in Slovenia. Mertensiella, 18: 207–216. Raznovrstna kmetijska krajina poplavnih ravnic v spodnjem toku Drave, ki jo vse manj zaznamujejo grmišča, zaplate gozda in mejice. Foto: Nino Kirbiš. Aja Zamolo je končala študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je na Centru za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, kjer se ukvarja predvsem z netopirji in dvoživkami, nedavno pa je spet dobila priložnost za preučevanje plazilcev. Foto: Katarina Drašler.    Nino Kirbiš je diplomirani biolog, magister ekologije in biodiverzitete. Od leta 2019 je zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Sektorju za trajnostno kmetijstvo, kjer v projektu LIFE-IP NATURA.SI usklajuje naravovarstvene vsebine. Njegovo magistrsko delo je prineslo nova spoznanja rabe življenjskega prostora martinčka v Sloveniji. Dr. Melita Vamberger je diplomirala leta 2008 iz biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in doktorirala leta 2015 na Fakulteti za bioznanosti, farmacijo in psihologijo v Leipzigu v Nemčiji. Od leta 2012 je zaposlena kot raziskovalka v Muzeju za zoologijo, ki deluje v okviru Prirodoslovnih zbirk Senckenbergovega muzeja v Dresdnu (Senckenberg Naturhistorische Sammlungen Dresden, SNSD). Njena glavna raziskovalna zanimanja so speciacija, genski pretok, prilagajanje in evolucija različnih taksonov želv z uporabo integrativnega pristopa. 334 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 335Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokovVidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov Tatjana Gregorc Tako vidra kot bober sta kopenska sesalca, ki sta v celoti prilagojena na vodno okolje. Medtem ko vidra večino časa preživi na kopnem, je bober bistveno bolj vezan na vodo in se od nje le redko oddalji več kot dvajset metrov. Vrsti si sicer delita življenjski prostor, poleg videza pa se razlikujeta tudi po izbiri jedilnika, družinskem življenju in velikosti teritorija. Vidra je spretna tako v vodi kot na kopnem, medtem ko je bober na kopnem precej okoren, predvsem zaradi drugačnega telesnega ustroja. Pri skoraj enaki telesni dolžini je bober tudi do trikrat težji od vidre. Vidra spada med zveri in se prehranjuje večinoma z ribami, bober pa je glodavec in izključni rastlinojed. Bobri so monogamne živali, njihovo družinsko življe- nje je precej podobno kot pri ljudeh; partnerja sta si zvesta celo življenje in s potomci dveh generacij živita v bobrišču. Skupaj skrbijo za vzdrževanje bobrišča in jezov ter za varnost in nego mladičev. Samica vidre sama skrbi za svoje mladiče, naučiti jih mora plavanja in potapljanja ter lova v vodnem okolju. Vrsti pa imata tudi precej podobno zgodovino, obe so v preteklosti lovili zaradi izredno kakovostnega kožuha, bobra pa tudi zaradi bobrovine (izločka posebnih vonjalnih vrečk). Obe vrsti sta poleg rib, dvoživk in želv celo veljali za postno hrano, kar je določil Konstanški koncil oziroma Konstanški vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal v letih od 1414 do 1418. O vidri Evrazijska vidra (Lutra lutra) spada v druži- no kun (Mustelidae), ki je najbolj raznovr- stna in najštevilčnejša družina iz reda zveri. V Sloveniji poleg vidre živi več predstavni- kov te družine, in sicer kuna belica, kuna zlatica, jazbec, dihur ter mala in velika pod- lasica. Vidra je spretna plavalka, v vodi do- seže hitrost do petnajst kilometrov na uro, k čemur pripomore hidrodinamična oblika te- lesa, plavalna kožica na vseh štirih tacah ter dolg, mišičast rep, ki ga uporablja kot kr- milo. Pod vodo zdrži približno dve minuti. Pomembna prilagoditev na vodno okolje je tudi kožuh izjemne gostote – šestdeset tisoč dlak na kvadratni centimeter. Na vidrinem jedilniku so najpogosteje ribe in predstavljajo več kot osemdeset odstotkov njene prehrane. Sledijo dvoživke, ptice, glo- davci, raki in školjke ter žuželke. Pri lovu v vodi si pomaga tudi z izjemno dolgimi brki (vibrisami), ki lahko v dolžino merijo do pet- indvajset centimetrov. Jedilnik spretno prila- gaja okoljskim razmeram in razpoložljivosti plena: iz Madžarske poročajo o plenjenju mo- čvirskih sklednic, s Cerkniškega jezera pa o prehranjevanju z dvoživkami v času množič- nega prezimovanja v eni od kraških jam. Po- dobno kot pri ostalih zvereh ima tudi vidra razmeroma veliko potrebo po energiji. Vnos hrane je od dvanajst do petnajst odstotkov Vidra. Foto: Tatjana Gregorc. Obljudeno vidrino markirno mesto pod mostom, vidni so ostanki ribjih koščic in črni izloček analnih žlez. Foto: Tatjana Gregorc. 336 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 337Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokovVidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov teže osebka, v zimskem času tudi do dvajset odstotkov. Odrasli samci merijo v dolžino približno sto dvajset centimetrov, izjemoma tehtajo tudi več kot enajst kilogramov. Povprečna metabolna stopnja pri kunah je za dvajset odstotkov višja kot pri drugih sesalcih, vidra pa dodatne količine energije izgubi še zaradi vode, ki ima petindvajset- krat večjo toplotno prevodnost kot zrak. V nasprotju z nekaterimi drugimi vrstami kun (na primer jazbecem) vidre nimajo podko- žnega maščevja, hkrati pa imajo tudi manjšo sposobnost izkoristka maščob iz hrane kot drugi sesalci. Dodatno na izkoristek hrane vpliva zelo kratek zadrževalni čas hrane v prebavilih, ki je zgolj tri ure. Vidre so samotarske in teritorialne živali, svoj teritorij skrbno označujejo z iztrebki (imenujemo jih vidreki), izločki analnih žlez in urinom. Številni iztrebki, ki jih najpogo- steje puščajo pod mostovi ali na izpostavlje- nih mestih ob vodah (na primer na drevesnih deblih, večjih kamnih ali skalah), omogočajo sporazumevanje med osebki. Pri preučevanju vider v ujetništvu so ugotovili, da lahko vi- dre prepoznavajo različne osebke svoje vrste po vonju iztrebkov, starih do šestdeset dni. Velikost teritorijev je odvisna od kakovosti življenjskega prostora. Na reki Muri smo z analizo DNA velikost življenjskih prostorov ocenili na dobre štiri kilometre rečne obale oziroma na dobra dva kilometra reke. Pri tem so teritoriji samcev praviloma večji in se prekrivajo s teritoriji več samic. Vidra je sicer prilagojena na vodno okolje, a večino časa preživi na kopnem. Parjenje praviloma poteka v hladnejšem delu leta, v različnih okoljih (na primer ob mor- ski obali ali na območjih z milimi zimami) pa lahko tudi v drugih obdobjih, kar je od- visno predvsem od sezonske razpoložljivosti hrane. Samica skrbno izbere brlog (vidrino), ki je od vode lahko oddaljen tudi več kot kilometer. Po triinšestdesetih dneh skoti dva do tri mladiče (izjemoma celo štiri ali pet). Mladiči so ob rojstvu slepi in tehtajo le okrog sto dvajset gramov. Že kmalu po tretjem tednu uživajo prežvečeno hrano, pri materi pa sesajo več kot pet mesecev. Brlog prvič zapustijo pri starosti od osem do deset tednov. Osamosvajanje mladičev se počasi prične po devetih mesecih, pri materi pa lahko ostanejo tudi več kot eno leto. Živa- li spolno dozorijo pri približno dveh letih, manj kot deset odstotkov samic pa koti vsa- ko leto, na kar najverjetneje vpliva kakovost življenjskega prostora. Vidre lahko živijo de- set let, v ujetništvu tudi več, vendar v naravi visoko starost doseže manj kot odstotek ži- vali. Povprečna starost vider je samo leto do dve, k temu prispeva visoka smrtnost mladi- čev: približno četrtina jih ne dočaka starosti dveh let, tri leta pa jih dočaka le polovica. Raziskave na Shetlandskih otokih so poka- zale, da vsako leto umre približno trideset odstotkov odraslih vider. Kljub intenzivnemu lovu vidra nikoli ni popolnoma izginila s slovenskega ozemlja, vidrina populacija v Sloveniji in v Evropi pa je doživela velik upad v petdesetih letih prejšnjega stoletja, tako zaradi lova kot tu- di zaradi izgube in poslabšanja življenjskih prostorov. O bobru Bober je drugi največji glodavec na svetu (večja je le južnoameriška kapibara) in naj- večji evropski glodavec. Poznamo dve vrsti, in sicer evropskega (Castor fiber) in kanad- skega (Castor canadensis). Vrsti sta si mor- fološko tako podobni, da ju na pogled ni možno ločiti med seboj. Podobno velja tudi za ločevanje samcev od samic. Bobri namreč nimajo zunanji spolnih znakov, samca in sa- mico lahko po zunanjem videzu ločimo le v času, ko imajo samice mladiče in so seski dobro vidni. Odrasla žival meri v dolžino do sto štirideset centimetrov, od tega tretji- no dolžine predstavlja rep. Povprečna tele- sna masa odraslih živali je približno dvajset kilogramov, lahko pa presega tudi trideset kilogramov. Bobrov kožuh ni tako gost kot vidrin, še vedno pa ima približno triindvaj- set tisoč dlak na kvadratni centimeter. Bober je dober plavalec, v vodi doseže hi- trost do deset kilometrov na uro, na kopnem pa je bolj okoren. S plavalno kožico ima opremljene samo zadnje noge, ki so pri od- raslih živalih velike za človeško dlan. Spre- dnje noge so odlične za kopanje, prijemanje vej in utrjevanje jezov ter bobrišč z blatom. Značilni sploščeni rep je pokrit s keratin- skimi luskami in služi kot krmilo, veslo ali alarmna naprava, kot opora pri glodanju dreves ali hoji po zadnjih nogah, zaloga tolšče za zimo ali pripomoček za ohlajanje v toplejšem delu leta. Bobrove ustnice so odlakane, kar je posebnost v živalskem sve- tu: zaprejo se za zgornjimi glodači, to omo- goča, da lahko živali plavajo z vejo v ustih, ne da bi požirale vodo. Posebna prozorna membrana v očesu (znana tudi kot tretja veka) pod vodo deluje kot podvodna očala in omogoča prilagoditev na lom svetlobe v vodi. Pomembna prilagoditev na vodno oko- lje je kožna guba v žrelu, ki zapira sapnik in omogoča živalim, da se lahko pod vodo tudi prehranjujejo. Pod vodo lahko zdržijo neverjetnih petnajst minut, kar jim omo- goča učinkovita izmenjava zraka v pljučih: ljudje lahko v pljučih izmenjamo približno petnajst odstotkov vdihanega zraka, bobri pa neverjetnih petinsedemdeset odstotkov. Ko so pod vodo, lahko znižajo srčni utrip s Bober. Foto: iStock. 338 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 339Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokovVidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov povprečnih sto petindvajset na zgolj sedem- inšestdeset udarcev na minuto. Za velikega glodavca so značilni v gloda- če preoblikovani močni, dletasti sekalci, pokriti s sklenino oranžne barve. Kot iz- ključni rastlinojedi bobri v vegetacijskem času uživajo več kot stopetdeset vrst zeli in vodnih rastlin. Po prvi zmrzali se prehra- njujejo s poganjki in lubjem dreves in gr- mov. V bobrovi prehrani so zabeležili več kot osemdeset različnih lesnih vrst. Najraje izbira mehkolesne vrste (vrbe in topole), ki so gospodarsko manj zanimive. Odrasla ži- val potrebuje približno dva kilograma lesne mase oziroma približno deset odstotkov teže živali na dan. Hrana skozi prebavila potuje kar šestdeset ur in se začne prebavljati šele v zadnjem delu črevesa. Pri prebavi je izko- ristek celuloze zgolj tridesetodstoten, zato živali mehke iztrebke, ki nastanejo v ob- sežnem slepiču, v brlogu zaužijejo. Pojav je značilen tudi za mnoge druge glodavce in se imenuje koprofagija. Brlog je lahko izkopan v rečni breg ali pa se skriva pod kupom vejevja, utrjenega z bla- tom. Vhod v bobrišče je pod vodo, brlog pa je suh in topel. Bober se najbolj varnega po- čuti v vodi, ki je dovolj globoka, da se lah- ko vanjo povsem potopi (najmanj osemdeset centimetrov globine). Jezove gradi, da upo- časni vodni tok in/ali poveča globino vode. Včasih izkoplje tudi stranske vodne kanale, ki mu omogočajo varnejši dostop do hrane in gradbenega materiala. Bobri so monogamni: navadno živijo v majhnih družinskih skupinah (kolonijah), ki jih sestavljajo od dve do štirinajst živali. Kolonijo sestavljajo odrasli par, mladiči te- kočega leta in mladiči iz preteklega leta, pri- ložnostno pa tudi en ali več starejših mladi- čev. Večina bobrov se od staršev odseli jeseni ali spomladi, pri tem povprečno prepotujejo petindvajset, lahko pa tudi do sto sedemde- set kilometrov. Večina mladih bobrov (osem- deset odstotkov) se ustali v polmeru pet ki- lometrov od teritorijev svojih staršev. Bobri so teritorialne živali, teritorij ozna- čujejo z bobrovino (castoreum), ki je izloček posebnih vonjalnih vrečk (tako imenovanih castor sacs), in/ali z izločki analnih žlez, pri čemer sodelujejo samci, samice in starejši mladiči. Velikost teritorija je odvisna od populacijske gostote, razpoložljive hrane in letnega ča- Reka Drava pri Središču ob Dravi; na vrhu sipine so vidrine stopinje in markirno mesto, na mivki ob vodi pa markira bober. Foto: Tatjana Gregorc. Bober ustvarja in vzdržuje mokrišča, za varno pot do hrane koplje kanale, ki jih zalije voda. Foto: Tatjana Gregorc. Bobrišča so skrbno zgrajena, blato zagotavlja izolacijo v hladnih dneh: v bobrišče je lahko vgrajenega tri tone materiala. Foto: Tatjana Gregorc. 340 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 341Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokovVidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov sa. Pozimi se teritoriji bobrov zmanjšajo na obseg, ki ga lahko živali dnevno pregledajo brez večjih izgub telesne toplote. V prime- ru zamrznjenih voda bobri ostanejo v bliži- ni brloga ali jezu in tako zmanjšajo izgube energije. Označevanje teritorijev je najpo- gostejše spomladi, ko se mladiči selijo, in v obdobju parjenja. Bobri spolno dozorijo v starosti dveh let in pol, ko se mladi bobri osamosvojijo in si ustvarijo svojo družino. Parijo se od januarja do marca, parjenje pa poteka v vodi. Brejost v povprečju traja sto pet dni; mladiči se sko- tijo med aprilom in majem. Samica ima le eno leglo na leto, v leglu je do pet mladičev, večinoma pa le dva do trije. Ob rojstvu so mladiči težki od tristo do sedemsto gramov in že po nekaj dneh odprejo oči. Mleko se- sajo do tri mesece, vendar lahko že po enem tednu pričnejo z uživanjem rastlinske hrane. Po dobrem mesecu, pod skrbnim nadzorom staršev, že zapuščajo gnezdo. Bobri dočaka- jo starost od sedemnajst do dvajset let, do starosti šestnajst let se aktivno razmnožujejo. Bober ustvarja in vzdržuje mokrišča, ki so pomemben življenjski prostor za številne druge vrste ter spadajo med najbolj ogrože- ne ekosisteme. Mokrišča izginjajo celo trikrat hitreje kot gozdovi: v zadnjega pol stoletja smo jih v Evropi izgubili dve tretjini! Zato je bober ključna vrsta celinskih voda, imenujemo ga tudi ekosistemski inženir. Mokrišča za bo- brovimi jezovi opravljajo številne brezplačne ekosistemske storitve: upočasnjujejo vodni tok, zadržujejo vodo in zmanjšujejo poplav- ni val po toku navzdol, omilijo sušo in so zatočišče za vodne organizme, uravnavajo lokalno mikroklimo in so ponor ogljikove- ga dioksida. Zaradi sedimentacije za jezo- vi se pomembno zmanjša količina nitratov in fosfatov v vodi. V Latviji so v letu 2000 ocenili, da je sto tisoč bobrov ustvarilo in vzdrževalo od sto do dvesto kvadratnih ki- lometrov mokrišč in s tem prečistilo dva- intrideset milijard kubičnih metrov vode. Najdaljši bobrov jez je v Kanadi, viden je iz vesolja in meri osemsto petdeset metrov. Bober je pri nas veljal za izumrlega pribli- žno poldrugo stoletje. Podobna usoda je bo- Bobrišče in mokrišče, bober si učinkovito prilagaja okolje. Foto: Tatjana Gregorc. Popravilo podrtega jezu je precej hitro, pri tem pa živali iščejo nov gradbeni material, zato odstranjevanje jezov ni smiselno. Primernejša rešitev je vstavitev cevi (tako imenovanih bobrobranov). Na ta način lahko uravnavamo gladino vode za jezom in preprečimo neželene krajevne poplave. Foto: Tatjana Gregorc. Večje mokrišče za bobrovim jezom ponuja nove priložnosti za številne vrste. Foto: Tatjana Gregorc. Bobri večinoma podirajo manjša drevesa in grmičevje, tako izjemnih dreves se lotijo le redko, še redkeje pa vztrajajo, dokler drevo ne pade. Foto: Martina Vida. 342 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 343Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokovVidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov bra spremljala širom Evrope in Azije, kjer je v začetku dvajsetega stoletja živelo le še okrog tisoč tristo živali (od tega okrog se- demsto v Evropi). Vrsta je bila zaradi sto- letja intenzivnega lova na robu izumrtja, po številnih projektih ponovnih naselitev pa se spet širi v svoje zgodovinske življenjske pro- store. Bober je veljal za izumrlo vrsto tudi na Hrvaškem, kjer so prve živali, odlovljene na Bavarskem, leta 1996 izpustili v Žutico. Skupaj so na Lonjsko polje in v Podravino naselili petinosemdeset bobrov. Strokovnja- ki ocenjujejo, da se je v dobrih petindvajse- tih letih populacija povečala na okrog deset tisoč živali, ki so se razširile v Slovenijo, Avstrijo, Madžarsko, Srbijo ter Bosno in Hercegovino. V Sloveniji so bili bobri prvič ponovno opaženi leta 1998 v porečju Save (na Krki, Radulji, Sotli), leta 2002 na Do- bličici v Beli krajini ter po letu 2005 na re- kah Muri in Dravi. Bobrovino (castoreum) so stoletja uporablja- li v kozmetiki (parfumih), v medicini (za zdravljenje neplodnosti, histerije ...) in celo v prehrani (kot aromo vanilije). Iz bobrove- ga krzna (iz polstene podlanke) so izdelovali klobuke, ki so bili zaradi izjemne trpežnosti zelo cenjeni. Na dlakah so namreč kaveljč- ki, zaradi katerih se dlake še posebej močno sprimejo. V Angliji so bili popularni do sre- dine devetnajstega stoletja. V sedemnajstem stoletju so v Angliji za klobuk iz bobrovega krzna odšteli štiri funte, to so bile pribli- žno tri mesečne plače navadnega delavca. Iz bobrove dlake je tudi znameniti Napoleonov klobuk. Evropskega bobra je pred izumrtjem verjetno rešilo odkritje Amerike, saj se je po tem intenziven lov na bobrovo krzno nada- ljeval tam. Obsežnost lova na živali na novo odkriti celini nam dobro ponazori podatek, da je trgovina s kožuhovino v sedemnajstem stoletju na območju mesta New York (takrat New Amsterdam) dosegala vrednost nekaj ton zlata letno. Varstvo vrst Tako vidro kot bobra varuje Direktiva o ha- bitatih. V Pravilniku o uvrstitvi ogroženih ra- stlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Ur. list RS, št. 82/02 in 42/10) je vidra uvrščena v kategorijo ranljivih vrst (V), bober pa še vedno med izumrle/ogrožene vrste (Ex/E). Po Uredbi o zavarovanih prosto živečih žival- skih vrstah (Ur. l. RS, št. 46/2004, 109/2004, 84/2005, 115/2007, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11 in 15/14) sta obe vrsti uvršče- ni v Prilogo 1 (kot vrsti, katerih živali varu- jejo), v Prilogo 2 (kot vrsti, katerih življenj- Tako za vidro kot za bobra so pomembni vodotoki z gosto obrežno vegetacijo, ki nudi zavetje in hrano. Foto: Tatjana Gregorc. Njive prepogosto segajo do vodotokov, skromen pas lesne vegetacije pa je omejen na posamezna drevesa na robu struge; sporom z bobrom se v takšnih primerih težko izognemo. Foto: Tatjana Gregorc. 344 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 345Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov Vidra in bober, skrivnostna prebivalca reke Drave in njenih pritokov ske prostore varujejo) ter v Prilogo 6 (kot vrsti, ki sta predmet okoljske odgovornosti). Uredba varuje tudi strukture zavarovanih vrst, to so vidrina počivališča in brlogi ter bobrišča in bobrovi jezovi. Grožnje Vidro in bobra ogrožajo predvsem neustre- zni posegi v vodotoke, ki slabšajo ekomorfo- loško stanje (regulacije in utrjevanje brežin). Pomemben negativni vpliv na obe vrsti ima odstranjevanje obrežne zarasti. Obe vrsti sta sicer prilagojeni na vodno okolje, pomem- ben del življenjskega prostora za obe vrsti pa je prav obrežni pas z gosto vegetacijo, kjer vidra najde dnevna skrivališča, bober pa hrano. Priobalna zemljišča so prepogo- sto preorana prav do strug vodotokov, da bi preprečili senčenje pridelkov na njivah, pa kmetje posekajo še tistih nekaj dreves ob rekah in potokih. Vidro ogrožajo tudi pogostejši konf likti z ribogojstvom in ribištvom ter slaba kako- vost voda, ki povzroči manjšo gostoto rib in drugih vidrinih plenskih vrst. Zanemarljive niso niti težke kovine, pri vidri predvsem živo srebro in poliklorirani bifenili (PCB), pri bobru pa na primer kadmij, ki se kopi- či v vrbah in topolih. Živo srebro uničuje nevrone v osrednjem živčnem sistemu, kar povzroča vedênjske, senzorične in motorične motnje in okvare, pri sesalcih pa negativno vpliva tudi na uspešnost razmnoževanja in razvoj zarodka. Iz reke Drave in njenih pritokov imamo o pojavljanju vidre nekaj zgodovinskih podat- kov, vrsta pa je danes potrjeno prisotna v celotni reki in njenih pritokih, podatki za- dnjih let pa kažejo, da živi tudi v pritokih reke Drave pod Pohorjem. Podobno velja tudi za bobra, ki se sicer še vedno naselju- je v reki Dravi in njenih pritokih, vse pa kaže, da se je v zadnjem letu ustalil celo v središču Maribora. Tako kot številne druge vrste vidro in bobra ogroža tudi promet. V zadnjih dvajsetih letih smo v Sloveniji zabe- ležili več kot dvesto dvajset povozov vidre, nekaj najdenih mrtvih osebkov so potrjeno ubili psi. Prav promet je, poleg uničeva- nja življenjskih prostorov, največja grožnja vidrini populaciji. Velik delež povoženih osebkov je bil najden ob reki Dravi in nje- nih pritokih. Še posebej izstopata dve črni točki pri hidroelektrarnah Mariborski otok in Vuhred, na katerih smo zabeležili več povozov vider in tudi bobrov. Zaradi pro- storske omejenosti morajo živali na poti mi- mo obeh hidroelektrarn del poti prehoditi po cesti, kjer pogosto končajo pod kolesi avtomobilov. Literatura: Campbell-Palmer, R., Gow, D., Schwab, G., Halley, D., Gurnell, J., Girling, S., Lisle, S., Campbell, R., Dickinson, H., Jones, S., 2016: The Eurasian Beaver Handbook: Ecology and Management of Castor Fiber (Conservation Handbooks). Pelagic Publishing, UK, 202 str. Chanin, P., 2003: Ecology of the European Otter. Conserving Natura 2000. 64 str. Rivers Ecology Series No. 10. Peterborough: English Nature. Chanin, P., 2013: Otters. Whittet Books Ltd., 150 str. Grubešić, M., 2008: Dabar u Hrvatskoj. Zagreb: Šumski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, 152 str. Kruuk, H., 2006: Otters: ecology, behaviour and conservation. Oxford: Oxford University Press, 265 str. Nolet, B. A., 1997: Management of the beaver (Castor fiber): towards restoration of its former distribution and ecological function in Europe. Nature and environment, No. 86. Council of Europe publishing. Poliquin, R., 2015: Beaver. London: Reaktion Books, 224 str.  Tatjana Gregorc je biologinja, zaposlena na Inštitutu za ohranjanje naravne dediščine Lutra. Strokovno se ukvarja predvsem z ekosistemi celinskih voda, še posebej z vidro in bobrom. Obe vrsti rada predstavi otrokom različnih starosti. Ima bogate izkušnje na področju izdelave okoljskih poročil za prostorske načrte ter presoj vplivov na naravo. Poseben izziv ji pomeni pridobivanje evropskih sredstev za varstvo narave iz finančnega mehanizma LIFE ter skrb za ustreznost finančnih poročil. Skrbi tudi za domačo kmetijo, ki se počasi, a vztrajno preusmerja v ekološko. Avtorica na reki Dravi. Foto: osebni arhiv. Izobraževanje otrok je ključnega pomena za strpno in trajnostno naravnano družbo ter ponoven stik z naravo. Foto: Marjana Hönigsfeld Adamič. Inštitut Lutra želi s projektom LIFE BEAVER – Živeti z bobrom, mokrišči in podnebni- mi spremembami približati vrsto ljudem in predstaviti primere dobrih praks za zmanj- šanje konf liktov med bobrom in človekom. Inštitut Lutra zbira tudi podatke o sledovih bobrove prisotnosti. Veseli bodo, če boste svoja terenska opažanja delili z njimi in tako prispevali k uspehu projekta. Svoja opažanja lahko vnesete v aplikacijo BOBROSLED, https://life-beaver.eu/bobrosled/. 346 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 347Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava?Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava? Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava? Primož Presetnik, Monika Podgorelec, Jasmina Kotnik Preveč velikopotezno se nam je zdelo na kratko opisati netopirsko favno vseh stotriintride- set kilometrov reke Drave v Sloveniji. Morali bi se zateči k velikemu posploševanju in vam, spoštovane bralke in bralci, ne bi mogli postreči z drobnimi, pa zato tako sočnimi dejstvi o nekaterih vrstah netopirjev. Zato smo se v tem prispevku omejili le na opis netopirjev spodnje polovice reke in njene okolice med Mariborom in Središčem ob Dravi, ki sta bolj ali manj vključeni v Posebno ohranitveno območje Drava (v nadaljevanju tudi Natura 2000 Drava). Nekaj vednosti o netopirjih s severnega dela reke smo zbrali v tematski številki Pro- teusa o Pohorju (Zamolo in sod., 2021), južnega dela reke pa smo se že dotaknili v tematski številki Proteusa o Halozah (Podgorelec in sod., 2022). Da se ne bomo ponavljali, bralcem priporočamo, da znanje o splošni biologiji netopirjev osvežijo v teh člankih. V haloški številki Proteusa smo tako pisali o netopirjih gradu Borl, ki se na haloškem bregu na visoki skali dviguje nad Dravo. Grad nudi zatočišče več zavarovanim vrstam netopirjev, med drugim tudi velikim podkovnjakom (Rhinolophus ferrumequinum) in vejicatim ne- topirjem (Myotis emarginatus). Ti vrsti sta v takšnem interesu Evropske unije, da je bilo zanju treba razglasiti varovana območja in eno od njih je tudi Natura 2000 Drava, za katero v pričujočem prispevku poskušamo odgovoriti na vprašanje v njegovem naslovu. Grad Borl ni samo najpomembnejše poletno zatočišče in kotišče velikih podkovnjakov in vejicatih netopirjev v območju Natura 2000 Drava, temveč je tudi njihovo edino najdi- šče znotraj območja. Kje ti netopirji prezi- mujejo, ne vemo. Prav tako so neznanka njihovi prehranjevalni življenjski prostori. Vendar lahko na podlagi študij iz tujine in Parka Škocjanske jame sklepamo, da se ver- jetno večinoma prehranjujejo nekje v šest- kilometrskem območju okoli gradu. Ali je njihovih prehranjevališč dovolj, v kakšnem stanju so in ali se vejicati netopirji ali veliki podkovnjaki prehranjujejo tudi vzdolž bre- gov Drave – so še neodgovorjena vprašanja. Za resno izvajanje zakonsko predvidenega ohranjanja njunih prehranjevališč bo najprej treba opraviti ustrezne raziskave. Da podamo bralcem vsaj še kakšno novost o teh dveh vrstah v Posebnem ohranitvenem ob- močju Drava, na spodnjem grafu objavljamo število odraslih živali, ki smo jih v izbra- nih poletjih prešteli v prostorih gradu Borl. Bralci seveda veste, da gre zgolj za opaženo število odraslih netopirjev in ne za velikost populacije v tem koncu Slovenije. Vide- ti je, kot da je število odraslih živali obeh vrst v letih po letu 2014 naraslo, vendar je to lahko zgolj posledica bolj natančnega pregleda stavbe, saj smo s pregledi izredno pomembne grajske kleti lahko začeli šele po letu 2010. Podatkov za mnoga leta ni, kar Vrsta 20 03 20 04 20 05 20 06 20 07 20 08 20 09 20 10 20 11 20 12 20 13 20 14 20 15 20 16 20 17 20 18 20 19 20 20 20 21 20 22 veliki podkovnjak 31 24 10 21 21 19 30 25 21 68 65 vejicati netopir 15 20 6 1 0 20 11 24 59 75 140 Grad Borl je najpomembnejše znano najdišče netopirjev v posebnem ohranitvenem območju – Natura 2000 Drava. Foto: Monika Podgorelec. Število odraslih velikih podkovnjakov (Rhinolophus ferrumequinum) in vejicatih netopirjev (Myotis emarginatus) na njihovem kotišču v gradu Borl v letih od 2003 do 2022. 348 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 349Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava?Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava? je posledica omejenih sredstev za državno spremljanje stanja netopirjev (monitoring), ki naj bi ga izvajali na več kot štiristo pole- tnih zatočiščih netopirjev (Presetnik in sod., 2020). Ne smemo pozabiti, da je v vseh teh letih bilo na Borlu najdeno tudi manjše šte- vilo ali le posamezniki še treh vrst neto- pirjev - malih podkovnjakov (Rhinolophus hipposideros), navadnih netopirjev (Myotis myotis) in sivih uhatih netopirjev (Plecotus austriacus), zaradi česar Borl sodi med stav- be kulturne dediščine z najbolj pestro neto- pirsko vrstno sestavo v Slovenji (Presetnik, Zamolo, 2021). Leta 2020 je Ministrstvo za kulturo Repu- blike Slovenije začelo obnovo dela Borla. Že s pregledom načrtov in sprotnimi ogle- di smo pazili, da je vse potekalo tako, da so bili netopirji čim manj moteni, njihovi prostori za kotenje pa ohranjeni. Dela so potekala predvsem v hladnih delih leta, ko na gradu ni bilo netopirjev. V kleti so bila v sklopu obnovitvenih del nameščena nova vrata, ki netopirjem omogočajo lažji prelet. V projektu zaDravo so bile netopirjem na podoben način prilagojene še kletne oken- ske odprtine. Seveda vse te možne preletni- ce niso osvetljene, saj bi s tem poslabšali ali celo uničili kotišče, tako veliki podkovnjaki kot vejicati netopirji se namreč izogibajo svetlobi. Netopirjem bo namenjen del nara- voslovne razstave na gradu. V celotnem šestdesetkilometrskem odse- ku Posebnega ohranitvenega območja Drava poznamo poleg gradu Borl le še petnajst najdišč netopirjev (CKFF, 2023). Z njimi bi si pri opisu prisotne združbe netopirjev lahko le malo pomagali, če ne bi bilo med njimi na bregu Drave pri vasi Rošnja mesto državnega spremljanja stanja za transektni popis netopirjev z ultrazvočnim detektor- jem. To je eden izmed enajstih obvodnih transektnih (linearnih) popisov, ki jih ve- činoma v juliju opravljamo za dolgoročno spremljanje stanja nekaterih vrst netopirjev v Sloveniji. Metoda je sledeča. Na bregu re- ke je v razdalji enega kilometra razporeje- nih deset točk v bolj ali manj enakomerni medsebojni oddaljenosti (približno sto deset metrov). Na začetni točki začne popisova- lec ob sončnem zahodu poslušati in snemati vse klice netopirjev. Pravi transektni popis se začne trideset minut po sončnem zaho- du, ko popisovalec na vsaki vnaprej določe- ni točki posluša po tri minute, nakar se po- makne do naslednje točke in tudi med tem beleži morebitne mimolete netopirjev. Čas sprehoda med dvema sosednjima točkama je, če se le da, prav tako dolg tri minute. Posnetke potem analiziramo s programi, ki zvok vidno upodobijo in s katerimi lahko merimo posamezne znake, ki so pomembni za prepoznavanje orientacijskih (eholokacij- skih) in socialnih klicev netopirjev. Pogo- stost opažanj za vsako zabeleženo vrsto ali skupino vrst je seštevek prisotnosti na vseh točkah (deset) in odsekih (devet) med njimi (najmanj torej nič, največ pa devetnajst), saj je bil čas poslušanja na posamezni točki in na odseku med točkama zelo podoben. Ta številka ne pomeni števila živali posamezne vrste na posameznem transektu, temveč slu- ži zgolj za primerjavo relativne pogostosti posameznih vrst netopirjev med različnimi popisnimi transekti in med ponovitvami po- pisov istih transektov. Spodnja tabela kaže, kakšne pogostosti smo zabeležili na bregu Drave pri Rošnji za izbrane vrste netopir- jev in skupine vrst, ki jih med seboj nismo mogli ločiti po eholokacijskih klicih. Taka skupina so tudi najpogosteje zaznani be- lorobi/Nathusijevi netopirji (Pipistrellus kuhlii/nathusii), ki jih lahko razlikujemo le po njihovih socialnih klicih. Te smo slišali le enkrat in s tem nedvomno potrdili pri- sotnost belorobih netopirjev (Pipistrellus kuhlii). Nadalje se vidi, da so zelo pogosti še obvodni netopirji (Myotis daubentonii), V skupine vejicatih netopirjev (Myotis emarginatus) se včasih primešajo tudi toplote željni mladiči velikih podkovnjakov (Rhinolophus ferrumequinum). Ga najdete? Foto: Jasmina Kotnik. Za nemoten prelet veliki podkovnjaki (Rhinolophus ferrumequinum) potrebujejo odprtino, široko vsaj petdeset centimetrov in visoko vsaj dvajset centimetrov. Kletna okna pred obnovo in po njej. Foto: Jasmina Kotnik. 350 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 351Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava?Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava? malo manj, vendar so izredno stalni, tudi drobni netopirji (Pipistrellus pygmaeus) in navadni mračniki (Nyctalus noctula). Mali (Pipistrellus pipistrellus) in Savijevi neto- pirji (Hypsugo savii) se pojavljajo posame- zno, poznega netopirja (Eptesicus serotinus) in širokouhega netopirja (Barbastella bar- bastellus) pa smo slišali dvakrat oziroma le enkrat v enajstih izvedenih popisih. Za za- dnjega je to edina najdba v območju Natura 2000 Drava. In s tem bi lahko ta prispevek končali, saj drugih javno dostopnih podatkov ne bi bi- lo, če se ne bi člani Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev v prostem času ukvarjali z občasnim raziskovalnim delom in odgovarjanjem na tako imenova- ne »SOS klice« ali netopirofon, s čimer se odzivajo na klice zavednih posameznikov o najdbah onemoglih in ranjenih netopirjev (na primer Podgorelec, 2015; Krivec, 2019). Tako je bila na primer zunaj Posebnega ohra- nitvenega območja Drava, vendar znotraj ki- lometrskega pasu ob Dravi, v vasi Dolane zabeležena še ena vrsta - dvobarvni netopir (Vespertilio murinus). V zadnjih letih člani društva jeseni štejemo navadne mračnike. To so dokaj veliki ne- topirji, za katere je znano, da se jeseni in spomladi selijo na dolge razdalje (Presetnik, 2016a). Velikokrat se jeseni lahko selijo že popoldne in zgodaj zvečer, zato se je av- strijskim kolegom leta 2016 utrnila misel, da bi lahko relativno številčno stanje te vr- ste spremljali z večernim opazovanjem, kar so poimenovali »Abendsegler-Simultanzä- hlung« (Simultano štetje navadnega mrač- nika). »Mi tudi,« smo si rekli in se akciji nemudoma pridružili (Presetnik, 2016b), le da se naša akcija imenuje »Koliko je mrač- nikov na nebu?« ali na kratko: »Glej, mrač- nik!«. Akciji se v obeh državah odvijata v istem tednu septembra. Sodelovanje je zelo enostavno, zato sta bralka in bralec vabljena, da se nam pridružita. V določenem tednu greš zvečer sam, še bolje, s tovariši, na me- sto, najbolje ob reki, ki si ga izbereš. Potem si od petnajst minut pred sončnim zahodom do približno petinštirideset minut po njem, ali do kolikor ti dovoli mrak, v petminutnih intervalih zapisuješ, koliko si največ hkra- ti videl navadnih mračnikov letati po nebu. S podatki, kot so datum, koordinate mesta opazovanja, uporabljena metoda ..., izpol- niš še kratek obrazec in to je to. Če štetje ponoviš v dveh večerih, pa si sploh pohva- ljen (Presetnik, 2019). Zaradi akcije »Glej, mračnik!« tako po Dravi južno od Mari- Relativna pogostost netopirjev med različni popisi z ultrazvočnimi detektorji na bregu reke Drave pri Rošnji. Vrsta ali skupina vrst 20 08 20 09 20 10 20 11 20 12 20 13 20 14 20 15 20 16 20 17 20 18 20 19 20 20 20 21 20 22 obvodni netopir 8 10 6 8 10 7 8 6 9 / / 12 / / 4 navadni mračnik 3 2 4 3 3 5 5 3 7 / / 2 / / 5 mali netopir - - 3 - - - 2 1 1 / / 2 / / - drobni netopir 2 5 5 7 9 1 9 5 6 / / 2 / / 6 belorobi/Nathusijev netopir 6 11 18 10 12 9 13 14 7 / / 14 / / 18 belorobi netopir - - - - - - - - - / / - / / 1 Savijev netopir - - - - - - 1 2 2 / / 1 / / 1 pozni netopir - 1 - - - - 8 - - / / - / / - širokouhi netopir - - - - 1 - - - - / / - / / - Sonogrami hkratnih posnetkov eholokacijskih klicev kar štirih vrst netopirjev na bregu Drave pri Rošnji. Posnetek in slika: Primož Presetnik. Breg reke Drave pri Rošnji je mesto državnega spremljanja stanja netopirjev. Foto: Monika Podgorelec. 352 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 353Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava?Kaj vemo o netopirjih v posebnem ohranitvenem območju Drava? bora poznamo kar nekaj opazovanj nava- dnih mračnikov. Na primer: ob reki Dravi pod zapornicami v Melju smo jih prešteli sedemindvajset, ob Ptujskem jezeru pa kar petintrideset. Poznamo pa poročilo (Denac, 2004) o celo petsto mračnikih, ki so leteli iz smeri Drave proti Ormoškim lagunam, kjer so se prehranjevali, kljub temu da jih je lovil škrjančar. Da so Drava, Ptujsko jezero in Ormoške lagune morda res pomemben selitveni kori- dor, govori še ena »SOS« najdba ob izlivu potoka Rogoznica, in sicer najdba Nathu- sijevega netopirja (Pipistrellus nathusii), ki je prav tako sezonski selivec na dolge razdalje, čeprav nekateri samci ostajajo pri nas tudi čez poletje. Vsakoletne najdbe v netopirnicah in ptičjih gnezdilnicah v Or- moških lagunah nakazujejo, da tam samci čakajo seleče netopirke. Pri tem jih celo ne moti to, da si včasih zatočišče delijo z osami (Podgorelec, 2019). Omenjenih štirinajst vrst netopirjev v ob- močju Natura 2000 Drava se na prvi pogled zdi veliko za tako malo izvedenih raziskav, vendar se moramo zavedati, da še nismo raziskali in zato niti ne vemo, ali sta Drava in njeno obrežje res življenjski prostor veli- kih podkovnjakov in vejicatih netopirjev, ki domujejo na gradu Borl. Prav tako pričaku- jemo, da so obvodna okolja prehranjevališča mnogih netopirjev tistih vrst, ki jih nismo mogli prepoznati z uporabo ultrazvočnih detektorjev. O vlogi redkih ostankov obreč- nih gozdov ob Dravi za netopirje kot nji- hovih drevesnih zatočiščih pa lahko zgolj ugibamo. Da so ti gozdovi morda pomemb- ni za netopirje, bodo morale potrditi ali pa ovreči nadaljnje raziskave. Viri: CKFF, 2023: Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore, stanje januar 2023. Denac, D., 2004: Škrjančar Falco subbuteo [Hobby]. Acrocephalus, 25 (122): 162. Krivec, N., 2019: Delovanje netopirofona med letoma 2015 in 2018. Glej, netopir!, 16 (1): 13–19. Podgorelec, M., 2015: Netopirski SOS ali netopirofon – 7 let uspešnega delovanja. Trdoživ, 4 (2): 5–7. Podgorelec, M., 2019: Pipistrellus nathusii. Fotoživ. Trdoživ, 8 (2): 28. Podgorelec, M., Presetnik, P., Kotnik, J., Zamolo, A., 2022: Netopirji - škržabci - v Halozah. Proteus, 84 (4, 5, 6, 7): 327–340, 361–362. Presetnik, P., 2016a: Navadni mračnik – ali je res navaden? Trdoživ, 5 (1): 4–5. Presetnik, P., 2016b: Navadni mračnik: Spremljajte njegovo selitev. Svet ptic, 22 (2): 20–21. Presetnik, P., 2019: Koliko je bilo mračnikov na nebu leta 2018 in 2019?. Glej, netopir!, 16 (1): 27–28. Presetnik, P., Zamolo, A., 2021: Netopirji v stavbah kulturne dediščine: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 36 str. Presetnik, P., Zamolo, A., Šalamun, A., 2020: Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst netopirjev v letih 2018–2020. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 191 str., digitalne priloge. (Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.) Zamolo, A., Podgorelec, M., Presetnik, P., 2021: Netopirji Pohorja. Proteus, 83 (2, 3, 4, 5): 210–215, 241–242. Primož Presetnik je univerzitetni diplomirani biolog, ki od študentskih let raziskuje netopirje po ožji in širši domovini. Zaposlen je na Centru za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju, kjer je sodeloval pri pripravi strokovnih podlag za pripravo območij Natura 2000 za netopirje v Sloveniji. Zastavil je in od leta 2006 vodi državno spremljanje stanja netopirjev. Je prvi avtor Atlasa netopirjev (Chiroptera) v Sloveniji. Slovenijo zastopa v Svetovalnem odboru sporazuma EUROBATS (Agreement on the Conservation of Populations of European Bats, Sporazum o ohranjanju netopirjev v. Evropi) in je član IUCN Species Survival Commission - Chiroptera Specialist Group. Foto: Barbara Zakšek. Monika Podgorelec  je v svet netopirjev stopila po študiju biologije s prvo zaposlitvijo na Centru za kartografijo favne in flore v Miklavžu na Dravskem polju. Deset let je bila vključena predvsem v terenske popise netopirjev v okviru državnega spremljanja stanja po vsej Sloveniji. Vrsto let je dejavna članica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev, kjer v zadnjih letih skupaj z Jasmino raziskuje netopirje v Mestni občini Maribor. Foto: Jasmina Kotnik. Jasmina Kotnik je končala študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Je dolgoletna aktivna članica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev, raziskovala je netopirje pri projektu Life at Night, v zadnjih letih pa redno sodeluje pri jesenskem štetju mračnikov ter sousklajuje manjše izobraževalne in raziskovalne netopirske društvene projekte na območju Mestne občine Maribor. Trenutno je zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave pri projektu zaDravo. Foto: Primož Presetnik. Navadnega mračnika (Nyctalus noctula) lahko celo z nejasne večerne fotografije prepoznamo po dolgem in ozkem dlančnem delu prhuti. Foto: Primož Presetnik, Matej Gamser. 354 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 355Ptice reke DravePtice reke Drave Ptice reke Drave Luka Božič Kljub velikim spremembam zaradi negativnih vplivov človeka v zadnjih desetletjih reko Dravo uvrščamo med najpomembnejša območja za ptice v Sloveniji. Drava vzdolž svoje- ga toka, zlasti na panonskem delu Podravja nizvodno od Maribora, oblikuje raznovrstne življenjske prostore ptic. Zaradi dobre ohranjenosti nekaterih lastnosti naravnih rek ter ve- likosti in povezanosti območja imajo mnoge med njimi tukaj najpomembnejše populacije v državi. Drava je na območju alpskega dela Podrav- ja do druge svetovne vojne, pod Mariborom pa vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja, tekla po naravni, pretežno nespremenje- ni strugi. Dober vpogled v stanje avifavne tistega obdobja omogočajo opazovanja Ot- marja Reiserja, svetovno znanega ornitologa, ki je na širšem območju Maribora deloval konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja ter svoje ugotovitve podrobno opi- sal v leta 1925 izdani monografiji. V njej lahko denimo razberemo, da je bila vzdolž panonskega dela Drave pogosta gnezdilka rečnih otokov in obsežnih obrežnih pro- dišč prlivka (Burhinus oedicnemus). Zadnji domnevno gnezdeči osebek te vrste je bil na Dravi zabeležen leta 1981, odtlej pa jo pri nas uvrščamo med izumrle vrste. Izmed značilnih vrst naravnih nižinskih rek sta ta- krat v številnih kolonijah gnezdili navadna čigra (Sterna hirundo) in breguljka (Riparia riparia), katerih preživetje je danes mogoče izključno z umetnim vzdrževanjem posame- znih gnezdišč. Današnje stanje ptic in njihovih življenjskih prostorov na območju Drave v veliki meri opredeljujejo izgradnja in obratovanja ve- rige hidroelektrarn, saj je reka na ozemlju Slovenije povsem podrejena energetski izra- bi. Naravna rečna dinamika se je s tem bi- stveno spremenila, kar je skupaj s krčenjem poplavnih gozdov, zložbo (komasacijo) in izsuševanjem zemljišč omogočilo razmah intenzivnega kmetijstva in urbanizacije na poplavnem območju Drave, kjer to prej ni bilo mogoče. Ne glede na omenjene spre- membe ima pomembno vlogo pri pojavljanju in razširjenosti ptic vzdolž Drave tudi dej- stvo, da se območje nahaja v dveh različnih naravnogeografskih enotah Slovenije, Alp- skem in Panonskem svetu, kar se kaže tako v sami rečni strugi kot tudi predelih vzdolž bregov z njihovo topografijo, razporeditvijo rečnih teras, obsegom poplavnih površin in drugimi značilnostmi, ki vplivajo na razvoj obrečnega rastja ter življenjskih prostorov ptic. Alpska Drava Na alpskem delu je tok Drave pregrajen s pretočnimi elektrarnami in izrazito upoča- snjen, zaradi operativnih potreb pri proizvo- dnji električne energije pa prihaja do obču- tnih dnevnih nihanj gladin akumulacijskih jezer. Drava je tukaj ukleščena v Dravsko dolino, ki je ponekod izrazito ozka, tako da rečni bregovi skoraj neposredno prehaja- jo v hriboviti svet. Nekoliko večje uravna- ve so Libeliško-Črneško polje v zgornjem, Mučko-Radeljsko polje v srednjem in Ru- ško-Selniško polje v spodnjem delu doline. Prav na teh predelih so se na izrazitejših razširitvah struge in v plitvih zalivih z upo- časnjenim tokom razvili najpomembnejši življenjski prostori ptic, med katere uvršča- mo predvsem obsežna trstišča v obliki več deset metrov širokih pasov vzdolž bregov in rečne otoke s trstišči in sestoji bele vrbe, ki oblikujejo edinstveni rečni življenjski pro- stor. Najlepše primere najdemo na območju nekdanjega naravnega rečnega okljuka na Na Ptujskem jezeru gnezdi edina mešana kolonija navadne čigre (Sterna hirundo) in dveh vrst galebov v Sloveniji. Foto: Davorin Tome. Na razširitvah struge in v plitvih zalivih z upočasnjenim tokom alpskega dela Drave so se razvila obsežna trstišča. Foto: Luka Božič. 356 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 357Ptice reke DravePtice reke Drave Dravograjskem jezeru, nad Hidroelektrarno Vuzenica (Ribičje), pri Zgornji Vižingi in v zalivu Tilkova mlaka ob izlivu Suhega po- toka pri Spodnji Vižingi. Značilna gnezdilka trstišč alpskega dela Drave je srpična trstnica (Acrocephalus scir- paceus), vrsta, povsem prilagojena življenju v tem posebnem življenjskem prostoru. V najugodnejših sestojih najdemo pojočega samca vrste na vsakih nekaj deset metrov obrežnega trstišča. Tukaj verjetno gnezdi največja lokalna populacija vrste v Sloveniji, po zadnjih sistematičnih popisih njeno veli- kost ocenjujemo na sedemdeset do devetde- set parov. Največji zgostitvi gnezdečih parov sta na Dravograjskem jezeru ter predvsem na odseku med Gortino in Hidroelektrarno Vuhred. Precej manj številna sta rakar (A. arundi- naceus) in bičja trstnica (A. schoenobaenus), zadnja zlasti na robnih delih trstišč in pre- delih, poraščenih z visokim šašjem. Trstišča, zaraščena z mlajšimi sukcesijskimi stopnja- mi vrbovja, so gnezditveni življenjski pro- stor v Sloveniji redkega in krajevno razširje- nega trstnega strnada (Emberiza schoeniclus). Na visokih drevesih odročnega dela enega izmed rečnih otokov gnezdi manjša kolonija sive čaplje (Ardea cinerea), edina na alpskem delu Drave v Sloveniji. Območje v okolici Radelj ob Dravi je del domačega okoliša gnezdečega para črne štorklje (Ciconia ni- gra), za katerega mokrišča na tem rečnem odseku pomenijo pomemben prehranjevalni življenjski prostor. Plitvejši robni deli reč- ne struge s številnimi ribjimi mladicami in bogato obrežno zarastjo so prehranjevališča vodomca (Alcedo atthis). Poleg splošno raz- širjene mlakarice (Anas platyrhynchos) po- nekod v manjšem številu gnezdijo še liska (Fulica atra), zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus), čopasti ponirek (Podiceps crista- tus) in mali ponirek (Tachybaptus ruficollis). Vse naštete vrste so na alpskem delu Drave zelo redke gnezdilke, katerih gnezdenje je omejene na eno ali dve mesti. Dravograjsko jezero je v ornitološki literaturi med drugim zapisano s prvim podatkom o gnezdenju prostoživečega para laboda grbca (Cygnus olor) zunaj znanih mest naselitve v Slove- niji leta 1981. Danes vrsta na alpskem de- lu Drave gnezdi na več mestih. Razmero- ma nova gnezdilka območja je veliki žagar (Mergus merganser). Gnezdenje te značilne vrste alpskih odsekov rek je bilo z opazo- vanjem samice z mladiči prvič potrjeno leta 2016, v letu 2021 pa je že gnezdilo pribli- žno deset parov. Panonska Drava Pri Mariboru Drava preide v ravninski del slovenskega panonskega Podravja, kjer ob- sežno poplavno območje reke omejuje rob najmlajše, najnižje ležeče dravske terase, ki se ponekod nahaja tik ob matični stru- gi, drugod pa je od nje oddaljen do enega kilometra in pol. Danes je večina vode pre- usmerjena v kanale derivacijskih hidroelek- trarn, tako da po strugi večji del leta teče dvajsetkrat manj vode kot pred začetkom obratovanja hidroelektrarn, drastično pa se je zmanjšal tudi prenos sedimentov. Ocenju- Značilna gnezdilka trstišč alpskega dela Drave je srpična trstnica (Acrocephalus scirpaceus), ena izmed maloštevilnih vrst ptic v Evropi, ki so povsem prilagojene življenju v tem posebnem življenjskem okolju. Foto: Duša Vadnjal. Dobro ohranjene značilnosti in procese naravnih nižinskih rek najdemo danes le na krajših, neutrjenih odsekih panonskega dela Drave, kjer bočna erozija omogoča naravne širitve matične struge in nastanek obsežnih prodišč. Foto: Tilen Basle. 358 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023N • U 359Ptice reke Drave jejo, da je prodonosnost reke Drave na od- seku med Markovci in Zavrčem danes štiri- stokrat manjša kot pred postavitvijo Hidro- elektrarne Formin. Posledice teh sprememb so bistveno nižje gladine v strugi, zoževanje in poglabljanje struge ter s tem povezano znižanje gladine podtalnice in izsuševanje pokrajine ob reki. Obstoječa struga Drave je tako v povprečju široka le nekaj več kot petdeset metrov, prodišča povečini zarašče- na z lesno vegetacijo, številni rečni rokavi pa suhi. Dobro ohranjene značilnosti in procese na- ravnih nižinskih rek najdemo vzdolž Drave danes le na krajših, neutrjenih odsekih, kjer izrazitejša bočna erozija omogoča naravne širitve matične struge in obsežna odlaganja plavin. Posledica je nastanek prodišč, kate- rih oblika in površina se z leti spreminjata, najbolj opazno med izrazitejšimi visokovo- dnimi dogodki. Vodni tok se na posameznih delih vodnega telesa na območju prodišč navadno občutno razlikuje tako po hitrosti kot globinah. Ponekod se v njihovem zaled- ju izoblikujejo plitvi zalivi s počasi tekočo oziroma zastajajočo vodo, ki so z matično strugo povezani samo na nizvodnem koncu in delujejo kot poseben tip rečnega vodne- ga telesa, tako imenovani zatoni. Vse skupaj oblikuje edinstven in pester mozaik rečnih življenjskih prostorov na majhnem prostoru. Takšni odseki so gnezdišča ključnih indi- katorskih vrst ptic naravnih nižinskih rek. (Indikatorske vrste so vrste, ki jih upora- bljamo za oceno (indikacijo) stanja dolo- čenega ekosistema ali stanja okolja.) Mali deževnik (Charadrius dubius) gnezdi na pre- težno neporaščenih prodiščih, pri čimer mu najbolj ustrezajo velika in visoka prodišča (vsaj na delu površine so višja od enega me- tra). Na večini prodišč gnezdi po en par, na večjih prodiščih ponekod dva do trije pari, zelo redko pa več. Na krajih z več pari lah- ko gnezdi kolonijsko, kjer so razdalje med sosednjimi gnezdi le nekaj metrov. Mali martinec (Actitis hypoleucos) je gnez- dilka naravnih, razgibanih rečnih odsekov, kjer izbira prodnate oziroma peščene otočke in bregove zunaj naseljenih območij. Poleg odprtih prodnatih, blatnih ali plitvo popla- vljenih prehranjevalnih površin potrebuje za gnezdenje tudi zgodnje sukcesijske sto- pnje zelnatih in lesnatih rastlin. Na najbolje ohranjenih odsekih se vrsti pogosto poja- vljata na istih mestih, zlasti na srednjem in spodnjem delu panonske Drave. Za malega martinca v Sloveniji je značilno dolgoroč- no negativno populacijsko gibanje. Poleg degradacije rek je vrsta precej občutljiva za motnje zaradi različnih oblik rabe rečnega prostora, kot so vožnja po prodiščih, čolnar- jenje, kampiranje, navzočnost ribičev in po- dobno. Vodomec (Alcedo atthis) za gnezdenje večinoma izbira peščene plasti navpičnih ali rahlo previsnih rečnih bregov, praviloma vsaj meter nad običajno gladino. Naravna gnezdišča vodomca se največkrat nahajajo na odsekih izrazite bočne erozije v rečnih zavojih ali krajših lokalnih zajedah ter izliv- nih delih potokov z navpičnimi bregovi. Po- leg matične struge redno gnezdi tudi v ve- čjih stranskih rokavih in nekaterih pritokih. Ocenjujemo, da je pomanjkanje ustreznih gnezdišč omejujoč dejavnik za populacijo vodomca na območju reke Drave, za katero je značilna majhna linearna gostota (število parov ptic na kilometer transekta). Podobno velja za breguljko, ki je pri izbiri gnezdišča še zahtevnejša od vodomca, saj potrebuje v povprečju višje in občutno ve- čje gnezdilne stene, dolge vsaj deset metrov. Breguljka na Dravi danes v večini let gnezdi le v eni do treh kolonijah v umetno nastalih gnezdiščih. Populacije vseh omenjenih vrst vzdolž reke Drave sodijo med najpomemb- nejše v državi. Najbolje ohranjeni sonaravni odseki na slovenskem panonskem delu Dra- ve se nahajajo pri Rošnji, pod Vurberkom (Zumrova jama), ob izlivu Psičine v Dravo pri Dravcih, pod gradom Borl, južno od Gajevcev ter pri Središču ob Dravi. Območju reke Drave daje posebno nara- vovarstveno vrednost gnezdenje vrst z ve- likimi domačimi okoliši in kompleksnimi Mali deževnik (Charadrius dubius) (a) je gnezdilka velikih in visokih, pretežno neporaščenih prodišč. Kriptična obarvanost jajc (b) omogoča zaščito pred plenilci v življenjskem okolju brez kritja. Foto: Tilen Basle (a), Luka Božič (b). a b 360 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 361Ptice reke DravePtice reke Drave Gnezdišča vodomca (Alcedo atthis) (a) se največkrat nahajajo na naravnih rečnih odsekih z izrazito bočno erozijo na zunanjih straneh rečnih zavojev (b) ali manjših zajedah ter izlivnih delih potokov z navpičnimi bregovi. Foto: Jure Novak (a), Luka Božič (b). V poplavnem pasu panonskega dela Drave gnezdita dva para belorepcev (Haliaeetus albicilla). Belorepec je z razponom peruti do dvesto štirideset centimetrov ena od največjih evropskih vrst ujed. Foto: Alen Ploj. a b 362 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 U • N 363Ptice reke Drave ekološkimi zahtevami, zaradi česar so zelo pomembne indikatorske in krovne vrste ce- lotnega rečnega ekosistema. V poplavnem pasu panonskega dela Drave gnezdita dva para belorepcev (Haliaeetus albicilla) – eden na območju Šturmovcev in eden na območju Središkega polja, vrsta pa se redno pojavlja na celotnem območju nizvodno od Ptuja. Populacijo črne štorklje (Ciconia nigra) s te- žiščem pojavljanja na poplavnem območju panonskega dela Drave ocenjujemo na štiri do pet parov, od katerih dva para gnezdita na širšem območju Središča ob Dravi. Črna štorklja za prehranjevanje najpogosteje upo- rablja stranske rečne rokave, zatone, plitve predele struge ter potoke in studenčnice. Med pomembnejšimi dejavniki ogrožanja obeh vrst je gospodarjenje z gozdom, ki povzroča predvsem izgubo primernih gnez- dišč in motnje v času gnezdenja. Zadnje se je kot problem pokazalo tudi na območju Drave, saj sta bili zaradi sečnje oziroma kmetijskih opravil v neposredni bližini opu- ščeni dve gnezdi belorepca. Čeprav pas obrežnega poplavnega gozda vzdolž Drave ni tako dobro ohranjen kot ob Muri, ponekod še najdemo do nekaj de- set hektarov velike ostanke nekdaj obsežnih gozdnih sestojev. Največji sklenjeni ostanek sonaravne obrečne pokrajine reke Drave v Sloveniji so Šturmovci, za katere sta bili značilni večstoletna tradicionalna košnja in pašna raba, ki sta ustvarili današnjo podobo območja z mozaičnim prepletom zaplat po- plavnega gozda, travišč ter reč- nih rokavov, mrtvic in poto- kov. Tukaj se na majhnem pro- storu izmenjujejo posamična drevesa oziroma manjši sestoji orjaških belih topolov s krči – košenimi travniki na mestih nekdanjega poplavnega gozda, čeprav v zadnjem času tudi v osrednje dele območja žal vse bolj prodirajo intenzivne nji- ve. Takšna mozaična krajina je gnezditveni življenjski prostor skrivnostnega sršenarja (Pernis apivorus), vrste ujede z zelo svojevrstnimi prehranjevalnimi navadami. Kljub temu da se je populacija rjavega srakoperja (Lanius collurio) v Šturmovcih od začetka devetdesetih let zmanjšala za nekajkrat, je ob- močje obdržalo osrednji pomen za vrsto vzdolž slovenskega de- la Drave. Za gnezdenje izbira odprte predele s travniki, gr- mišči in pasovi nizkega drevja, lovi pa tudi na robovih presve- tljenega gozda. Gnezdilki gozdov sta belovra- ti muhar (Ficedula albicollis) in srednji detel (Leiopicus medius), ki največje gostote dosegata v zrelih sestojih, zlasti predelih s starimi topoli in vrbami. Sestoji s prevladujočimi meh- kolesnimi vrstami dreves, zla- sti bogato strukturirana vrbov- ja vzdolž vodnih teles, so ži- vljenjski prostor plašice (Remiz pendulinus) in severnega kovač- ka (Phylloscopus trochilus), ki sta Rjavi srakoper (Lanius collurio) je indikatorska vrsta mozaične, ekstenzivne kmetijske krajine. Kljub temu da se je populacija vrste v Šturmovcih od začetka devetdesetih let zmanjšala za nekajkrat, je območje obdržalo osrednji pomen za vrsto vzdolž slovenskega dela Drave. Srednji detel (Leiopicus medius) dosega največjo gnezditveno gostoto v zrelih sestojih poplavnega gozda, zlasti predelih s starimi topoli in vrbami. Foto: Alen Ploj. 364 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 365Ptice reke DravePtice reke Drave v Sloveniji krajevno razširjena gnezdilca s težiščem populacije na severovzhodu države. Od drugih zanimivejših vrst poplavne goz- dove naseljujejo tudi pivka (Picus canus), vi- jeglavka ( Jynx torquilla) in divja grlica, med najbolj številne pa med drugimi spadajo škorec (Sturnus vulgaris), sivi muhar (Musci- capa striata), kobilar (Oriolus oriolus) in dlesk (Coccothraustes coccothraustes). Najpomemb- nejši grožnji gozdnim pticam sta nadaljnje krčenje in fragmentacija sestojev. Nedavna analiza je pokazala, da je bilo vzdolž pa- nonskega dela Drave predvsem zaradi šir- jenja kmetijskih površin, infrastrukture in vodnogospodarskih posegov v obdobju po letu 2006 izgubljenih stodvajset hektarov poplavnega gozda. Po obsežnih spremembah v preteklosti so za vodne ptice pomembna tudi nekatera življenjska okolja umetnega nastanka. Na Ptujskem jezeru se v času selitve in prezi- movanja med oktobrom in marcem redno pojavlja več kot deset tisoč vodnih ptic, nji- hovo število pa občasno doseže celo dvajset tisoč osebkov. Nikjer drugje v Sloveniji ni mogoče videti takšnega števila vodnih ptic na enem samem mestu. Poleg tega se tukaj v večernih urah na skupinskih prenočiščih zbere pomemben del populacij različnih vrst (race, kormorani, čaplje, galebi) s celotnega slovenskega dela panonskega Podravja. Or- moško jezero ima največji pomen v zimskem času, zlasti v obdobju med začetkom decem- bra in koncem februarja, ko se tukaj redno zadržuje od pet tisoč do šest tisoč vodnih ptic. Najštevilnejše vrste na jezerih v za- dnjih letih so rečni galeb (Larus ridibundus), rumenonogi galeb (Larus michahellis), liska, mlakarica, čopasta črnica (Aythya fuligu- la), kreheljc (Anas crecca), zvonec (Bucephala clangula) in sivka (Aythya ferina), vsako leto pa se pojavi tudi kakšen pri nas manj obi- čajni zimski ali preletni gost. Ptujsko jezero ima velik nacionalni in mednarodni pomen tudi za gnezdenje treh kolonijskih vrst vo- dnih ptic, ki imajo tukaj najpomembnejša oziroma edina gnezdišča pri nas: rečnega galeba (do tisoč sto parov), črnoglavega ga- leba (Larus melanocephalus) (do osemdeset parov) in navadne čigre (do dvesto dvajset parov). Za njihovo gnezdenje so ključnega pomena predvsem otoki vzdolž desne strani jezera. Neposredno ob Ormoškem jezeru se nahaja Naravni rezervat Ormoške lagune. Njegov osrednji del (petintrideset hektarov) predstavlja šest nekdanjih bazenov za odpa- dne vode Tovarne sladkorja Ormož (TSO), ki so se že v času obratovanja industrijskega kompleksa v letih od 1980 do 2006 razvili v nacionalno in mednarodno pomembno ob- močje za vodne ptice. Današnjo podobo sonaravnega mokrišča je območje dobilo po ustavitvi proizvodnje in izgradnji novega sistema za dotok vode v le- tih od 2012 do 2017. Od leta 2010 z njim upravlja Društvo za opazovanje in prouče- vanje ptic Slovenije (DOPPS). Na območju rezervata je bilo doslej zabeleženih dvesto Na poplavni ravnici ob spodnjem delu toka reke Drave v Sloveniji se nahaja Naravni rezervat Ormoške lagune, katerega osrednji del sestavljajo nekdanji bazeni za odpadne vode Tovarne sladkorja Ormož. Današnjo podobo sonaravnega mokrišča je območje dobilo v letih od 2012 do 2017. Foto: Tilen Basle. Ogrožena kostanjevka (Aythya nyroca) gnezdi na območju Drave samo v Ormoških lagunah. Foto: Jure Novak. 366 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 367Travišča in mokriščaPtice reke Drave trideset, skupaj s širšo okolico pa kar dvesto sedemdeset vrst ptic (devetinšestdeset od- stotkov vseh v Sloveniji ugotovljenih vrst). Upravljanje obsega več sklopov, v prvi vr- sti pa je namenjeno vzdrževanju ugodnega stanja življenjskih prostorov ter populacij ciljnih vrst ptic (ciljne vrste so vrste Nature 2000, ki se prednostno ohranjajo), za katere se na območju Ormoških lagun izvajajo pri- lagojeni režim upravljanja oziroma določeni ukrepi. Paša omogoča vzdrževanje travišč ter skromno poraslih blatnih in plitvo po- plavljenih površin, izjemnega pomena zlasti za nekatere selitvene vrste, regulacija gladin pa ustrezno ustaljeno globino vode v gnez- ditveni sezoni ter želeno strukturo in raz- poreditev vodnih in obvodnih življenjskih prostorov na območju bazenov. Naravovar- stveno najpomembnejše gnezdilke vodnih bazenov s trstišči so ogrožene vrste kosta- njevka (do osem parov), konopnica (eden do dva para), čapljica (do sedem parov), mokož (do šest parov), mala tukalica (Zapornia par- va) (do štirje pari) in rjavi lunj (Circus aeru- ginosus) (eden do dva para), za katerega so Ormoške lagune edino redno gnezdišče pri nas. Obsežna trstišča omogočajo gnezdenje na- cionalno pomembnih populacij ptic, ozko vezanih na ta poseben življenjski prostor: rakarja (do štirideset parov), srpične trstnice (do dvanajst parov) in trstnega cvrčalca (do osem parov). Gnezdenje brkate sinice (Pa- nurus biarmicus) je bilo tukaj sploh prvič v Sloveniji potrjeno leta 2017. Na poplavlje- nih in blatnih površinah se v času selitve (glavnina v obdobjih od marca do maja in od julija do septembra) ustavljajo jate raz- ličnih vrst pobrežnikov. Najštevilnejše vrste so močvirski martinec (do dvesto dvajset osebkov), togotnik (do sto trideset osebkov), kozica (Gallinago gallinago) (do osemdeset osebkov) in priba (Vanellus vanellus) (do sto deset osebkov). Redno, vendar v manjšem številu, se pojavljajo še številne druge vrste iz te skupine ptic. Viri: Božič, L., Denac, D., 2010: Številčnost in razširjenost izbranih gnezdilk struge reke Drave med Mariborom in Središčem ob Dravi (SV Slovenija) v letih 2006 in 2009 ter vzroki za zmanjšanje njihovih populacij. Acrocephalus, 31 (144): 27–45. Božič, L., Denac, D., 2017: Population dynamics of five riverbed breeding bird species on the lower Drava River, NE Slovenia. Acrocephalus, 38 (174/175): 85–126. Božič L., Denac, D., 2017: Naravni rezervat Ormoške lagune. Ljubljana: DOPPS. Bračko, F., 1997: Ornitološki atlas Drave od Maribora do Ptuja (1989–1992). Acrocephalus, 18 (82): 57–97. Denac, D., 2003: Upad populacije in sprememba rabe tal v lovnem habitatu rjavega srakoperja Lanius collurio v Šturmovcih (SV Slovenija). Acrocephalus, 24 (118): 97–102. Denac, D., Božič, L., 2019: Breeding population dynamics of Common Tern Sterna hirundo and associated gull species with overview of conservation management in continental Slovenia. Acrocephalus, 40 (180/181): 5–48. Mihelič, T., Kmecl, P., Denac, K., Koce, U., Vrezec, A., Denac, D., (ur.), 2019: Atlas ptic Slovenije. Popis gnezdilk 2002–2017. Ljubljana: DOPPS. Štumberger, B., 2000: Reka Drava, 149–159. V: Polak, S., (ur.),: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji. Important Bird Areas (IBA) in Slovenia. Monografija DOPPS št. 1. Ljubljana: DOPPS. Travišča in mokrišča Mitja Kaligarič Reka Drava je ves čas spreminjala svojo strugo: prinašala je pesek in prod, poplavljala obreč- ne pragozdove, spodnašala teren in ga spet drugje nanašala. Toda ravnina je bila za človeka še kljub vsemu najbolj varna. Ob velikih rekah so potekale selitve ljudstev v prazgodovini, tod je potekala antična komunikacija med Rimom in Panonijo ter drugimi vzhodnimi pro- vincami imperija. Ravnica je prijazna za kmetovanje, zato je začel človek zgodaj izsekavati poplavne gozdove, jih spreminjati v sebi koristne površine, ki jih je izrabljal ekstenzivno: pašnike, travnike, njive. Toda rastlinski svet nižinske rečne ravnice ni izginil dokončno - nasprotno: med Mari- borom in Zavrčem najdemo še veliko ostan- kov rečne dinamike in njenih vegetacijskih oblik - poplavnih gozdov, gozdnih travni- kov, vlažnih travnikov, močvirij, vrbišč in zastajajočih stoječih voda. V tradicionalni kmetijski krajini, ob Dra- vi lepo ohranjeni tja do polovice dvajsete- ga stoletja, sta poselitev in raba tal sledili naravni dinamiki: poselitev nad zgornjo dravsko teraso, ki jo stoletne vode niso do- segle, njive nekoliko niže, travniki še niže, saj so jim občasne poplave prinesle dodatna Luka Božič je leta 2002 diplomiral na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Od leta 2003 je zaposlen kot varstveni ornitolog pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Njegove naloge so strokovno vodenje Naravnega rezervata Ormoške lagune ter organizacija in izvedba različnih študij, raziskav in spremljanj stanj. Je nacionalni koordinator mednarodnega januarskega štetja vodnih ptic (International Waterbird Census, IWC) za Slovenijo. Večino časa se ukvarja z vodnimi pticami, vključno z gnezdilkami nižinskih rek severovzhodne Slovenije. Ostanek gozdnih travnikov v krajinskem parku Šturmovci. Foto: Mitja Kaligarič. 368 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 369Travišča in mokriščaTravišča in mokrišča hranila, ob sami reki, v širino prepleteni z okljukami, mrtvimi rokavi, ponekod pa tudi z izviri studenčnic, pa so modri prebivalci ohranili zeleni plašč poplavnih gozdov, za- drževalni (retenzijski) pas, ki je ustavljal in popivnal vodo ob poplavah ter s tem varoval tla pred erozijo in pred naraslo vodo kme- tijske površine. Toda človek je sebi v prid izkoristil tudi poplavne gozdove, katerih ostanki se zdijo danes neprehodna džungla, nekoč pa se je v njih tudi paslo in kosilo. Nastali so en- kratni življenjski prostori, »gozdni travniki«, katerih zadnji ostanki so v Šturmovcih, ter »travniki v gozdu«, katerih zadnji ostanki so se ohranili tja do konca dvajsetega stoletja, danes pa jih lahko le še slutimo ponekod med Markovci in Ormožem. O njih bo te- kla beseda v tem članku. Gozdni travniki Gozdni travniki so območja z redkimi dre- vesi, ki so na daleč videti kot gozd, saj so krošnje skoraj sklenjene, vendar ni nobenih podstojnih plasti, grmovja in tudi značilne gozdne podrasti ne. Skrbno načrtovano iz- sekavanje oziroma puščanje dreves namreč prepušča do tal dovolj svetlobe, ki omogoča uspevanje svetloljubnih travniških vrst. V »podrasti« sta torej značilni travniška f lora in vegetacija, ki se tudi vzdržujeta z vsako- letno košnjo. Značilnost teh travnikov je, da so redno poplavljani, drevesa poskrbijo za zadrževanje tal pred erozijo in absorpcijo vode – služijo torej hkrati kot zadrževalni (retenzijski) pas in kot vir krme. Vse to je bilo ohranjeno še v sedemdesetih letih dvaj- setefa stoletja v izredno pestri obliki in na dokaj veliki površini na območju Šturmov- cev, trikotniku med Dravo, Dravinjo in na- seljem Šturmovci pri Ptuju. Območje je v geološki preteklosti izobliko- vala Drava s svojimi nanosi proda in peska, z izgradnjo akumulacijskega Ptujskega je- zera in hidroenergetskih kanalov pa se je dinamika ustavila. Vendar se nekdanja di- namika kaže še danes. Fosilni prodi so za- rasli z gozdnimi travniki. Dejstvo, da teh travnikov nikoli niso gnojili, da je podlaga prodnata, plast prsti pa zelo tanka, je pri- spevalo k temu, da imamo danes tam zara- di deleža apnenega proda razmeroma slabo hranljivo, suho in bazično rastišče. Prav zato pa je f lora na teh travnikih tako bogata z vrstami, tudi tistimi, ki jim tako rastišče posebej ustreza in jih imenujejo toploljubne in bazofilne vrste. »Krči«, kot domačini tudi imenujejo te gozdne travni- ke, so travniški sestoji, v katerih prevladuje trava pokončna stoklasa (Bromus erectus), si- cer značilna za karbonatna pobočja, ne pa za ravnico. Toda prav omenjene razmere odcejenih prodnatih tal ustvarijo podobne razmere. Gozdnati travniki imajo torej zna- čilno sestavo suhih travnikov, v njih pa se pojavi tudi vpliv srednje hranljivih travni- kov - visokega pahovkovja. Najbolj pisani so meseca maja. Takrat namreč cvetijo ku- kavice in druge orhideje. Najpogostejša je čeladasta kukavica (Orchis militaris), ki raste na negnojenih travnikih za zdaj še pogosto. Manj pogoste vrste iz rodu kukavic, ki jih srečamo prav na teh travnikih, so še nava- dna kukavica (O. morio), pikastocvetna (O. ustulata) in trizoba kukavica (O. tridentata). Nekoliko kasneje na takih travnikih zacveti piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) s čudovitimi temno rdečimi socvetji. Ker ta- kšna rastišča v Šturmovcih hitro izginjajo, je predvsem pilovec našel ustrezno nado- mestno rastišče na več mestih na travnatih brežinah (nasipu) hidroenergetskega kanala med Ptujem in Ormožem. V Šturmovcih in na nasipu uspeva osjeliko mačje uho (Ophrys sphegodes), ki je rastlina suhih bazičnih travnikov in toplih leg. Že na koncu poletja nas razveseli še ena orhi- deja, belocvetna zavita škrbica (Spiranthes spiralis). Toploljubne travniške vrste pa ne najdemo le med orhidejami. Kosmati škr- botec (Rhinanthus alectorolophus) je na ne- gnojenih travnikih v Šturmovcih pogost, to pa je za zdaj eno od redkih znanih naha- jališč v subpanonskem delu Slovenije. Od drugih škrbotcev ga ločimo po puhasto dlakavi čaši. Na sončnih mestih vidimo cve- teti spomladi tudi dve vrsti petoprstnikov - pritličnega (Potentilla pusilla), ki ima živo rumene cvetove, in be- lega (P. alba). Pred košnjo so ti travniki vsi pisani od vrst, ki pomenijo inventar suhih (»brometalnih«) trav- nikov, kot na primer travni- ška kadulja (Salvia praten- sis), gorska detelja (Trifolium montanum), srednji trpotec (Plantago media), gomolja- sta zlatica (Ranunculus bul- bosus), čopasta grebenuša (Polygala comosa) … Precej je tudi vrst polsuhih travnikov visokega pahov- kovja, kot na primer ripeča zlatica (Ranunculus acris), travniška kozja brada (Tra- gopogon pratensis), poljski grint (Knautia arvensis) in druge. To so seveda pogoste vrste, toda v biotsko osiro- mašeni ravnici med Mari- borom in Središčem vseka- kor pomembne za biotsko pestrost. Toda take travnike bomo lahko občudovali v Štur- movcih le do tedaj, ko jih tisti, ki gospodarijo z njimi, ne bodo začeli gnojiti ali spreminjati v njive. To pa Polsenco gozdnih travnikov obožuje čeladasta kukavica. Foto: Mitja Kaligarič. 370 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 371Travišča in mokriščaTravišča in mokrišča se je, na žalost, v dobršni meri že zgodilo: stanje je - vsaj za daljši čas - nepopravljivo. Največja grožnja za njihov obstoj pa je se- veda opuščanje. Med drevesi prodre dovolj svetlobe, da se v podrasti naseli zelo konku- renčna invazivna zlata rozga (Solidago gigan- tea). Z izjemno gostim podzemnim preple- tom korenik je zelo uspešna rastlina, ki jo zdesetka šele pomanjkanje svetlobe v poznih stopnjah vračanja gozda. Zato je treba, da s košnjo ohranimo vsaj še ostanke gozdnih travnikov. »Travniki v gozdu« Treba je vedeti, da so gozdovi v drugi po- lovici devetnajstega stoletja pokrivali sa- mo približno tretjino današnjega ozemlja Slovenije. Površina gozdov v Sloveniji se kot posledica opuščanja kmetijske rabe in zmanjševanja poseljenosti podeželja poveču- je že dobrih stodvajset let. Delež gozda je tako s 36 odstotkov leta 1875 oziroma 48 odstotkov leta 1961 narasel na 56 odstotkov leta 2000 (https://www.arso.gov.si/narava/ poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/biot- ska_raznovrstnost2.pdf). Po podatkih Zavo- da za gozdove Slovenije je gozdnatost v Slo- veniji že več kot 58-odstotna (http://www. zgs.si/gozdovi_slovenije/o_gozdovih_slo- venije/gozdnatost_in_pestrost/index.html). Na žalost pa so poplavni gozdovi ob Dravi doživeli nasprotno usodo, saj so v dvajsetem stoletju bili gozdovi v veliki meri izkrčeni in spremenjeni v ogromne njivske površine, kjer plitva plast prsti nad fosilnimi prodi ne omogoča učinkovite kmetijske proizvodnje. Visoke vode prst občasno odnesejo in raz- galijo prod … Nekoč je poplavni gozd prst zadrževal, voda je zastajala in vegetacija jo je »popivnala« in evapotranspirirala, tako da je blagodejno vplivala na zmanjševanje poplavnih konic dolvodno. Vendar poplav- ni gozd ni bil vselej neprehodna »džungla«: v gozdovih so steljarili, ponekod pa tudi kosili. Tako je ob Dravi nastala arhaična oblika nekakšnega »travnika v gozdu«, kjer so lastniki parcel selektivno izsekali posa- mezna drevesa, pripustili v podrast svetlobo in se je tam zaradi svetlobe in košnje raz- vila vegetacija s prevladujočimi travami, na primer gloto, visoko pahovko, pasjo travo in podobnimi, vmes pa tudi značilne travni- ške rastline, od katerih je najbolj markantna čeladasta kukavica (Orchis militaris), ki ima rada polsenco, ki jo nudijo napol zasenčeni travniki v gozdu. Vlažni in suhi travniki In že smo pri negozdnih mokriščih. Po- memben del nižinskega sveta, kjer se skriva največja botanična pestrost (biodioverziteta), so ravno mokrišča. Sem štejemo vse vodne življenjske prostore (mlake, rečne rokave, potoke, jarke in podobno), močvirja, mo- Polsuhi travniki so razviti le še redkokje na fosilnih prodih – sestoj s prevladujočo gorsko deteljo v Šturmovcih. Foto: Mitja Kaligarič. Pokošen »travnik v gozdu« pri Muretincih. Foto: Mitja Kaligarič. 372 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 373Travišča in mokriščaTravišča in mokrišča čvirne travnike, vlažne travnike in tudi vse izrazito umetne življenjske prostore: melio- racijske jarke, opuščene izkope gramoza in peska pa vse do znamenitih Ormoških la- gun. Ne moremo se posvetiti posameznim združ- bam niti ne naštevati vseh mokriščnih vrst, zato se omejimo le na znamenitosti in red- kosti. Vsakdo pozna rumenocvetno močvir- sko peruniko (Iris pseudacorus), ki ni redka, kot tudi niso redki rogozi (predvsem širo- kolistni - Typha latifolia), ježki (Sparganium erectum in S. emersum), trstičevje (Phragmi- tes communis), navadno in klobučasto ločje ( Juncus effusus in J. conglomeratus). Struge potokov in melioracijskih jarkov pre- raščajo tudi brestovolistna sračica (Filipen- dula ulmaria), navadna krvenka (Lythrum salicaria) in v Rdeči knjigi redkih in ogroženih vrst navedena kobulasta vodoljuba (Butumus umbellatus), ki na ravnici med Ormožem in Forminom neredko uspeva v velikih mno- žinah prav v melioracijskih jarkih. Nekoč pogosta vrsta vlažnih travnikov - močvir- ska logarica (Fritillaria meleagris) - je zaradi melioracij skoraj izginila: najdemo jo le še tu in tam jugovzhodno od Formina. Spa- da med z zakonom zavarovane vrste v f lori Slovenije. Prav tako redka močvirska cvetli- ca je sivi osat (Cirsium canum), ki raste pri Osluševcih in spada med panonske vrste, ki prodirajo v Slovenijo z vzhoda. Na travni- kih vzdolž Drave uspevajo tudi za gnojenje tako občutljive orhideje. V nižinskem svetu ob Dravi je še razmeroma pogosta čeladasta kukavica (Orchis militaris), ki uspeva tudi v izsušenih lokah med topoli, pridružujeta pa se ji redkejši navadna (Orchis morio) in triz- oba kukavica (Orchis tridentata). Zadnji dve ljubita tudi bolj sušna negnojena travišča, ki pa jih v nižinskem svetu ni več. Nekaj je ob Dravi tudi izrazito suhih ra- stišč. Tak je suhi breg nasipa dravskega ka- nala, ki v tem primeru služi kot nadomestni življenjski prostor, ali pa na primer izkopi gramoza. Na bregu in kroni nasipa Ptuj- skega jezera in kanala Drave lahko sreča- mo nekatere redke orhideje, kot na primer osjeliko in čmrljeliko mačje uho (Ophrys sphegodes, O. holoserica), ki sta prav nenava- dni cvetlici, saj z osrednjim listom v cvetu - medeno ustno - oponašata kosmati zadek žuželk. V presenetljivih množinah se na na- sipu pojavlja piramidasti pilovec (Anacamp- tis pyramidalis). Na suhih traviščih nasipa ali v opuščenih kopih gramoza najdemo še druge redke in zanimive rastline, na primer rumenkasti grint (Scabiosa ochroleuca) in vijo- ličasti lučnik (Verbascum phoeniceum) - ostale vrste tega rodu so rumene. Tako lahko zaključimo, da je ravnica ob Dravi prava kombinacija naravnih in an- tropogenih ter vlažnih in suhih življenjskih prostorov. Najdemo ostanke starodavne ra- be, nekaj ostankov ekstenzivne rabe, a danes prevladujejo njive, med njimi tudi slabo ro- dovitne poplavnemu pasu »na silo« iztrgane površine na plitvih tleh fosilnih prodov, ki imajo zelo slabo rodnost. Prihodnost dra- vske ravnice bi zato bila vrnitev teh površin reki, kar bi prineslo ne le večjo poplavno varnost, pač pa tudi večjo biotsko pestrost vrst in življenjskih prostorov.Visoko šašje z močvirsko peruniko. Foto: Mitja Kaligarič. Dr. Mitja Kaligarič je profesor botanike na Univerzi v Mariboru. Bil je mentor petim doktorantom in številnim magistrantom in diplomantom. Znanstveno in strokovno se ukvarja s floro, vegetacijo in krajinsko ekologijo. Napisal je več kot osemdeset izvirnih znanstvenih člankov ter številne strokovne in poljudne prispevke. Posveča se tudi varstvu narave in fotografiji. 374 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 375Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč Rastlinstvo Dravskih prodišč Sonja Škornik, Nataša Pipenbaher Prodišča so pomemben krajinski element rečnega ekosistema nižinskega dela Drave, ki s svojo morfološko raznolikostjo in dvojno naravo – združevanjem vodnega in kopenskega okolja – omogočajo razvoj zelo različnih življenjskih prostorov in oblikovanje različnih ra- stlinskih združb. Biotska pestrost prodišč je zato lahko zelo visoka, naseljujejo pa jih tudi redke in ogrožene živalske in rastlinske vrste ter habitatni tipi. Ena takih je plazeča zele- na (Apium repens), ki je zaradi ogroženosti vključena v seznam Prilog II in IV Direktive o habitatih (vrsta Natura 2000). Leta 2022 so jo v sklopu projekta zaDravo doselili na več primernih rastiščih vzdolž Drave med Ptujskim jezerom in Središčem ob Dravi, uspešnost doselitve pa se bo spremljala in ugotavljala v prihodnjih letih. Za ohranitev in omogočanje biotske pestrosti prodišč je nujen pogoj ohranjanje rečne dinamike, ki pa jo človek s šte- vilnimi posegi v rečne in obrečne ekosisteme močno spreminja. Prodišča so v svetovnem merilu eden od najbolj ogroženih elementov rečnih ekosistemov. Rastlinske združbe v največji meri določata višina prodišča in sestava tal Prodišča opisujemo kot izrazito raznoliko in dinamično okolje, saj se razmere za uspe- vanje rastlin in oblikovanje rastlinskih sku- pnosti (vegetacije) spreminjajo na majhnih razdaljah in v kratkih časovnih obdobjih. Kljub na videz težko določljivimi mejami med posameznimi rastlinskimi sestoji pa obstajajo vzorci vegetacije z jasnimi razlika- mi v ekoloških razmerah in f loristični se- stavi. O tem, katere rastline bodo uspevale na po- sameznih predelih prodišča, določata v naj- večji meri debelina naplavljenega materiala (višina prodišča nad rečno gladino) in se- stava tal oziroma razmerje večjih (prodniki različnih velikosti) in manjših delcev (pesek in mulj). Rastline v nižjih predelih prodišča in bližje glavnemu rečnemu toku so zaradi sezonskih nihanj vode pogosteje podvrže- ne poškodbam ali pa jih voda ob močnej- ših poplavah popolnoma odplavi, pri tem se lahko površje izprazni in zniža. Ko gre za osvajanje neporaslih površin, imajo zaradi hitre rasti in obilnega cvetenja ter plodenja pomembno vlogo pionirskih rastlin enole- tnice. Značilne razlike v f loristični sestavi pionir- skih sestojev so glede na sestavo tal. Mesta, kjer se med prodniki nakopičijo debelejše plasti usedlin peska in mulja, so vlažna in bolj hranljiva, zato se tukaj v prvih stopnjah sukcesije razvijejo plevelne rastlinske združ- be z enoletnicami. Sestavljajo jih pogoste ruderalne vrste (kot poimenujemo rastline, ki uspevajo na drugotnih rastiščih, ki so navadno posledica človeške dejavnosti) njiv in podobnih motenih ter s hranili zmerno založenih življenjskih prostorov, ki jih naj- demo povsod po Sloveniji, ne samo v niži- nah ob srednji Dravi. Med njimi so različne predstavnice metlik, na primer bela (Che- nopodium album) in smokvolistna metlika (Chenopodium ficifolium), trava navadna ko- streba (Echinochloa crus-galli) ter laški bodič (Xanthium italicum). Zaradi ugodnih rastnih razmer tvorijo goste sestoje, ki lahko popol- noma pokrijejo tla. Poleg zelišč takšna me- sta poraščajo tudi grmičaste oblike vrb, na primer krhka (Salix fragilis), rdeča (S. purpu- rea) in mandljasta (S. triandra) vrba, ter črni topol (Populus nigra). Omenjene lesne vrste se vsaj v kalicah in kot mladike najdejo sicer po celotni površini prodišč. Na prodiščih z večjim deležem mulja in peska se ob dalj- ši odsotnosti močnejše motnje (poplave) iz začetne rastlinske združbe enoletnic precej hitro (nekje v petih letih) razvije sukcesij- ska stopnja, ki jo tvorijo grmovni in dre- vesni sestoji vrb in nekaterih drugih lesnih rastlin, na primer navadna leska (Corylus avellana) in beli topol (P. alba). Med zelišči se uveljavijo visokorasle trajnice, trstikasta stožka (Molinia arundinacea), orjaška zlata rozga (Solidago gigantea), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), velika kopriva (Urti- ca dioica). Hkrati se število vrst v primerjavi s pionirskimi sestoji zmanjša, zaradi sence visokih steblik, grmov in dreves pa pred- vsem nižje svetlobljubne rastline izginejo v zeliščni plasti. Floristična pestrost je najvišja na produ Drugačna pionirska zelnata vegetacija na- seli območja na skeletnih prodnatih tleh z nizkim deležem finih sedimentov. Značilna razlika v primerjavi z zamuljenimi tlemi je manjša sposobnost zadrževanja vlage. Ob daljših sušnih obdobjih so rastline podvrže- ne stresu, zato je rastje na produ redko, z nizko pokrovnostjo. Pri tem pa prav mikro- habitati s prevladujočim prodom na nižjih do srednjih višinah prodišča omogočajo naj- večjo pestrost rastlinskih vrst, saj kombina- cija stresa (suša) in fizične motnje (poplave in erozija) preprečuje, da bi s hitro rastjo in tvorjenjem veliko biomase prevladala ena ali zgolj nekaj (kompetitorskih) vrst. Med zna- čilnicami teh združb so toploljubne dvole- tnice, kot so dvoletni svetlin (Oenothera bi- ennis) in lučniki (Verbascum spp.), ter pleveli trajnice, kot sta topolistna kislica (Rumex obtusifolius) in širokolistni trpotec (Plan- tago major). Veliko jih izvira iz ruderalnih rastlinskih združb (Artemisietea vulgaris) življenjskih prostorov na območjih naselij in njihove okolice (opuščene kmetijske po- vršine in površine v prahi, ozare, pasovi ob cestah in tako dalje). V takšni vegetaciji so zastopane še predstavnice družine nebinovke (Asteraceae) s številnimi in lahkimi semeni, ki se razširjajo z vetrom (anemohorične vr- ste), na primer enoletna suholetnica (Erige- ron annuus), navadna škrbinka (Sonchus ole- raceus), drobnocvetni rogovilček (Galinsoga Prodišča reke Drave tvorijo mozaiki različnih tipov življenjskih prostorov, na floristično sestavo vegetacije pa najbolj vplivata višina prodišča in struktura tal (deleži proda, peska in mulja). Foto: Marija Meznarič. 376 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 377Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč parviflora) in kanadska hudoletnica (Cony- za canadensis). Prav tako so raznolike vrste iz družine križnic (Brassicaceae), na primer navadna potočarka (Rorippa palustris), toga barbica (Barbarea stricta) in trpežna repnica (Rapistrum perenne). Med zelo pogostimi in redno prisotnimi vrstami rastja na prodiščih ne glede na strukturo tal so navadna rižolica (Leersia oryzoides) in trstikasta stožka (Moli- nia arundinacea) ter plevela mila (Polygonum mite) in breskova dresen (Polygonum persica- ria). Podobno bogati z rastlinami so višji predeli prodišč in obrečni bregovi s prevladujočim prodom in z nizkim deležem peska ter mu- lja. Običajno gre za prodišča, ki so nastala pred desetimi in več leti, stabilnost podlage pa je omogočila razvoj vegetacije trajnih ze- lišč, v kateri imajo poleg ruderalk (na pri- mer navadne milnice, Saponaria officinalis) pomembno vlogo rastline polsuhih (Molinio- -Arrhenatheretea) ter celo suhih (Festuco-Bro- metea) travišč. Na grobem sedimentu nad rečno gladino dvignjenih območij najdejo nekatere rastline svoj nadomestni življenjski prostor in zatočišče, saj je suša omejujoči dejavnik za kolonizacijo in uveljavitev ra- stlin visokega steblikovja, ki sicer uspevajo na drugih delih prodišč. Zato lahko tudi v rečnih sistemih najdemo na tako specifič- nih mikrorastiščih suholjubne in toploljub- ne travniške rastline. Med njimi so pogoste navadna pokalica (Silene vulgaris), navadna lakota (Galium mollugo), cipresasti mleček (Euphorbia cyparissias), ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata), navadni glavinec (Cen- turea jacea) in druge. To so običajno počasi rastoče rastline z zelo globokimi korenina- mi, kar jim omogoča preživetje v obdobjih suše. Izvor semen in drugih razmnoževal- nih enot travniških rastlin, ki jih najdemo na prodiščih, so na območju tradicionalne kmetijske krajine ob Dravi sicer še vedno prisotni in žal vedno bolj redki ter ogroženi ekstenzivni polsuhi in suhi travniki. Pomembno vlogo v toploljubni pionirski in v ruderalno/traviščni vegetaciji na dravskih prodiščih imajo metuljnice (Fabaceae), kot so bela medena detelja (Melilotus albus), hmeljna meteljka (Medicago lupulina), črna detelja (Trifolium pratense) in ptičja grašica (Viccia cracca), saj bogatijo tla z dušikom in z izboljšanjem hranljivosti tal določajo tudi vrstno sestavo v nadaljnjih razvojnih sto- pnjah vegetacije prodišč. Tujerodne invazivne rastline spreminjajo vegetacijo prodišč Tujerodne invazivne rastline v zadnjih de- setletjih značilno spreminjajo sestavo in strukturo vegetacije po celotni površini pro- dišč. Vodni in obvodni življenjski prostori so med tistimi, za katere v splošnem velja, da so bolj dovzetni za njihovo invazijo, in sicer iz več razlogov. Poplave so naravna motnja, ki redno ustvarja prazna mesta (vr- zeli) za uspešno naselitev pionirskih rastlin, hkrati je voda učinkovit prenašalec njihovih razmnoževalnih enot (plodov, semen, vege- tativnih delov). Podobno kot tip vegetacije tudi sestavo prevladujočih invazivnih rastlin deloma določata višina terena ter struktura tal. Predvsem na mestih, kjer je več f inih sedimentov (mulja in peska) in so zato tla vlažna ter hranljiva, se ustvarijo ugodne raz- mere za rast visokega steblikovja, mestoma z veliko pokrovnostjo prevladujejo žlezava ne- dotika (Impatiens glandulifera), orjaška (So- lidago gigantea) in kanadska zlata rozga (S. canadensis) ter deljenolistna rudbekija (Rud- beckia laciniata) in japonski dresnik (Fallopia japonica), medtem ko se na tleh na prodni- kih in na višjih mestih s sušnejšimi razme- rami razraščata na primer pelinolistna am- brozija (Ambrosia artemisiifolia) in enoletna suholetnica (Erigeron annuus). Pojavljanje tujerodnih rastlin na prodiščih je povezano tudi z okoliško kmetijsko krajino, ki je vir razširjanja invazivk. Plazeča zelena (Apium repens ( Jacq.) Lag.) – redka in ogrožena značilnica prodišč Ohranjanje redkih rastlinskih vrst je po- memben vidik varstva biotske pestrosti v svetovnem merilu, vendar so v mnogih pri- merih vrste in razlogi, zakaj so redke, slabo poznani. Plazeča zelena (Apium repens) velja za redko na celotnem evropskem območju razširjenosti že vse od začetkov kartira- nja razširjenosti rastlinskih vrst (približno stopetdeset let). Domnevajo, da bi njeno redkost lahko povzročile omejena ekološka niša, zelo specifične zahteve za spolno raz- množevanje, nizka zmožnost razširjanja se- men in njihova kratkoživost v tleh. Biologija in ekologija vrste Plazeča zelena (A. repens) spada v družino kobulnic (Apiaceae). Je zelnata trajnica z de- set do trideset centimetrov dolgim poleglim votlim steblom. Steblo se na kolencih uko- reninja. Rastlina tvori rozete, listi pa so en- krat pernato sestavljeni z grobo nazobčani- mi jajčastimi lističi. V zalistjih ima pecljati sestavljeni kobul s tri- do osemlistnim ogri- njalom, medtem ko so kobulčki s štiri- do šestlistnim ogrinjalcem. Cvetovi so petštev- ni s pokrnelimi čašnimi listi. Zreli plod je v Na produ se razvije vrstno pestra plevelna vegetacija, v kateri so značilna dvoletna (na primer lučniki) in trajna zelišča. Slika kaže prodišče pri gradu Borl. Foto: Marija Meznarič. 378 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 379Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč povprečju 1,2 milimetra širok, kroglast in z ozkimi svetlejšimi vzdolžnimi rebri. Rastli- na cveti med junijem in avgustom. Cvetenje in tvorba semen sta pogojena z vročimi in suhimi poletji ter z občasnim poplavljanjem v maju in juniju. Poplave zagotavljajo pro- sta mesta za kalitev semen, ki se razširjajo pretežno jeseni. Medtem ko je razmnoževa- nje s semeni strategija za razširjanje rastline na kopnem, pa v vodnem okolju prevladu- je vegetativno razmnoževanje s pritlikami (stoloni). Plazečo zeleno v naravi pogosto zamenjujejo z vrstama Apium nodiflorum in ozkolistni koščec (Berula erecta), od katerih se sicer razlikuje po številnih znakih, nave- denih v tabeli spodaj. Plazeče zelena (A. repens) je pionirska vrsta odprtih in motenih rastišč, kjer so tla stalno vlažna in občasno poplavljena. Njena narav- na rastišča so ob rekah. Pojavlja se tudi na vlažnih travnikih, ki so nagnjeni k zimskim Plazeča zelena - redka in ogrožena značilnica prodišč. Foto: Nataša Pipenbaher. Rastišče plazeče zelene na plitki muljasti podlagi. Foto: Nataša Pipenbaher. Cvetoča plazeča zelena dva meseca po doselitvi na Dravska prodišča. Foto: Nataša Pipenbaher. Razlike med morfološko podobnimi vrstami. Povzeto po: Aeschimann in sod., 2004; Lauber in Wagner, 2009; Martinčič in sod., 2009. Ozkolistni koščec (Berula erecta) Apium nodiflorum Plazeča zelena (Apium repens) Oblika rastline Pokončno kipeče steblo, ki lahko tvori pritlike. Rastlina visoka do enega metra. Pritlična rastlina, na območju socvetij kipeče steblo, zakoreninjeno na območju kolenc. Rastlina tvori pritlike. Dolžina stebla do osemdeset centimetrov. Pritlična rastlina s plazečim steblom, zakoreninjenim na vsakem kolencu. Rastlina tvori pritlike. Dolžina poleglega stebla do največ trideset centimetrov. Socvetja Pokončna, na koncu poganjka. Socvetja obstranska. Pokončna, na koncu poganjka. Ogrinjalo Štiri do sedem listov. Nič do dva lista. Tri do osem listov. Ogrinjalce Tri do šest listov. Štiri do šest listov. Štiri do šest listov. Oblika lističev Listni rob enakomerno nacepljen, krpe so približno enako široke. Listni rob enakomerno nacepljen, krpe so približno enako široke. Rob lističev neenakomerno in redkeje nacepljen, manjše število krp. Oblika prvega, najnižjega para lističev Spodnji par lističev slabše razvit od ostalih lističev, lahko tudi manjka, preobražen v konico ali kožno gubo. Najnižji par lističev je na vsakem listu normalno razvit. Najnižji par lističev je na vsakem listu normalno razvit. Plod Daljši kot širši. Širši kot daljši. Vonj zmečkane rastline Vonj po korenju, zeleni. Brez vonja. Brez vonja. 380 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 381Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč poplavam in motnjam, kar pa predstavlja njen drugotni življenjski prostor. Je šibek kompetitor, kar ji predstavlja težavo, ko v njen prostor vdirajo številne invazivke, kot sta na primer žlezava nedotika (Impatiens glandulifera) in orjaška zlata rozga (Solidago gigantea). Je svetloljubna rastlina ter uspeva na rastiščih z rahlo humoznimi ali pešče- nimi tlemi. Plazeča zelena raste v vodah, kjer so zmerne do nizke količine hranilnih snovi (mezo- in oligotrofne vode). Na nje- nih rastiščih jo ogrožajo spreminjanje rečne dinamike, obsežno pridobivanje gramoza, onesnaževanje, kar vključuje tudi naraščanje količine hranilnih snovi, in v določeni meri športni ribolov (pogosto teptanje); po dru- gi strani pa vrsto ogrožajo naravni procesi sukcesije. V literaturi najdemo za Slovenijo omenje- na naslednja nahajališča: navedbe Ernesta Mayerja se nanašajo na avstrijski del Ko- roške (tam je danes že izumrla), navedbe za Štajersko pa temeljijo na več kot sto let starih Murmannovih (1874) podatkih o na- hajališčih pri Borlu, Sv. Barbari v Koreni in Vidmu pri Ptuju. Na območju vzdolž reke Drave med Ptujskim jezerom in Središčem ob Dravi je bila v Sloveniji nazadnje do- mnevno najdena leta 1997 južno od Središča ob Dravi na peščenih vlažnih tleh (Jogan in sod., 1999). Doselitev plazeče zelene v življenjske prostore vzdolž reke Drave v sklopu projekta zaDravo Območje vzdolž reke Drave med Ptujskim jezerom in državno mejo pri Središču ob Dravi je opredeljeno kot območje Nature 2000 in je zaradi velike biotske pestrosti eno izmed najpomembnejših zavarovanih območij v Sloveniji. Zaradi vpliva podnebja bližnje Panonske nižine sodi v subpanonsko fitogeografsko območje Slovenije, kjer osre- dnji nižinski del sestavljajo naplavine reke Drave. Omenjeni odsek reke Drave je ohra- nil naravno dinamiko in naravne življenjske prostore, ki s svojim mozaikom prispevajo k ekološki vlogi reke kot celote, hkrati pa bogatijo vrstno, habitatno in krajinsko bi- otsko pestrost območja. Eden od elemen- tov rečnega in obrečnega ekosistema Drave so rečne in obrečne naplavine (prod, pesek in mulj), ki so primerna rastišča plazeče zelene. Posebnost omenjenega območja ob Dravi je tudi pojavljanje manjših izvirov s hranili revnih (oligotrofnih) voda tik pred izlivom v reko, tako imenovane »studenčni- ce« s hladnejšo in bistro vodo v kombinaciji s prodnatim/peščenim ali plitkim muljastim dnom. Studenčnice oblikujejo plitke vodne površine, mestoma razlite v stoječe vode, ki ob višjih vodostajih tvorijo rečne okljuke ali delujejo kot mrtvi rokavi. Občasno se lah- ko skoraj popolnoma izsušijo. Zato ima ta življenjski prostor svoje značilno rastlinstvo in živalstvo. V vodi se razrastejo vrste, kot so ozkolistni koščec (Berula erecta), ločje ( Juncus sp.), mala vodna leča (Lemna minor), dristavec (Potamogeton sp.), polegla linderni- ja (Lindernia procumbens), močvirska preslica (Equisetum palustre) in podobne vrste. Med značilnicami za ta redki in specif ični ži- vljenjski prostor s plitko vodo, ki lahko ob- časno krepko naraste ali se izsuši, pa je tudi plazeča zelena s svojo biologijo (fenotipsko plastičnostjo in prilagoditvami na zalitje ali izsušitev). V okviru projekta zaDravo – »Drava – Na- tura 2000, reka za prihodnost; Izboljšanje sta- nja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov reč- nega in obrečnega pasu reke Drave« (projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evrop- ska unija iz Evropskega sklada za regional- ni razvoj) je bila v juniju leta 2022 plazeča zelena (A. repens) doseljena na sedmih ra- stiščih, razporejenih vzdolž reke Drave med Ptujskim jezerom in državno mejo pri Sre- dišču ob Dravi (poročilo projekta Pipenba- her in sod., 2022). Rastlina je bila nasajena na ploskvah vzdolž transekta voda–kopno na območju skupne velikosti 0,283 hektara. Podatki spremljanja stanja nekaj mesecev po zasaditvi so pokazali, da najbolje uspevajo tiste rastline, ki se nahajajo v ne preveč de- roči, a še vedno tekoči vodi in na prehodu med reko in kopnim. Prav tako je ne mo- ti zasenčenost z drugimi zelišči, če ta niso preveč agresivna in je ne prerastejo. Srednji tokovi evropskih (zlasti srednjee- vropskih) rek so že desetletja močno de- gradirani. Velike reke so v nižinah izgu- bile svojo dinamiko. Površine območij z ohranjeno sposobnostjo zadrževanja vode in z vsemi življenjskimi prostori, ki jih se- stavljajo, pa so bile v veliki večini primerov bistveno skrčene in osiromašene. Vzroki so kmetijstvo, hidroenergija, poselitev, poplav- na varnost in splošno nerazumevanje vloge obrečnega prostora za kakovost voda, ži- vljenjskih prostorov in vrst. Aktivnosti za uspešno doselitev plazeče zelene, ki je zna- čilnica in pokazateljica ohranjenega rečnega in obrečnega pasu reke Drave, je zato treba gledati v širšem okviru varovanja srednjega toka evropske reke, saj je nadaljnji obstoj vr- ste v veliki meri odvisen od ustrezne rabe ter gospodarskih oziroma družbenih dejav- nosti na območju. Literatura: Aeschimann, D., Lauber, K., Moser, D. M., Theurillat, J.-P., 2004: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae– Orchidaceae. Bern, Stuttgart, Wien, 1188 str. Burmeier, S., Jensen, K., 2009: Experimental ecology and habitat specificity of the endangered plant Apium repens (Jacq.) Lag. at the northern edge of its range. Plant Ecology and Diversity, 2 (1): 65-75. Jogan, N., Bačič, T., Vreš, B., 1999: Prispevek k poznavanju flore okolice Ormoža (vzhodna Slovenija). Natura Slovenije, 1 (1): 5–28. Ljubljana: Zveza za tehnično kulturo Slovenije. , Lauber, K., Wagner, G., 2009: Flora Helvetica. 1., korrigierter Nachdruck der 4. Auflage. Bern–Stuttgart– Wien: Haupt Verlag, 1632 str. Martinčič, A., 2010: Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Pipenbaher, N., (avtor, vodja projekta), Ivajnšič, D., Škornik, S., Kaligarič, M., Grujić, J. V., Ciringer, T., Ambrožič-Dolinšek, J., 2022: Drava - Natura 2000, reka za prihodnost: izboljšanje stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov rečnega in obrečnega pasu reke Drave - akronim zaDRAVO: poročilo: Segment 2. Maribor: Fakulteta za naravoslovje in matematiko.  Škornik, S., Meznarič, M., Kaligarič, M., 2017: Factors affecting composition of gravel bar vegetation in middle reach of a lowland river. Polish journal of ecology, 65 (2): 194-210. Dr. Sonja Škornik je predavateljica botanike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Predava teme s področij taksonomije rastlin, rastlinske in vegetacijske ekologije ter varstva narave. To so tudi področja njenega raziskovalno-strokovnega dela. Dejavna je pri številnih projektih, ki vključujejo študije rastlin in vegetacije, varstvene cilje in ukrepe za habitatne tipe ter območja Nature 2000. Dr. Nataša Pipenbaher je biologinja, zaposlena na Oddelku za biologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V ospredju njenega strokovnega in znanstvenega dela je rastlinstvo travnikov ter morfološko-funkcionalne značilnosti rastlinskih vrst. Ukvarja se tudi s prodiščno vegetacijo, genetiko vrst ter z urbanimi zelenimi površinami. 382 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 383Obdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območjaObdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območja Obdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območja med Mariborom in Središčem ob Dravi Mateja Cojzer, Andreja Senegačnik Drava je največja slovenska reka. Zaradi njene hidroenergetske izrabe, delnih regulacij stru- ge v preteklosti in krčenja gozdov, večinoma v kmetijske namene, se je ohranilo le malo nekdanjih poplavnih gozdov. Njena stara struga, kjer se Drava večinoma prosto razliva in tvori številne okljuke, meandre in mrtvice, s svojim širšim obrečnim prostorom med Mari- borom in Središčem ob Dravi tako predstavlja pomemben »zeleni pas« v pretežno kmetijski krajini Dravskega, Ptujskega in Središkega polja. Mejo obravnavanega območja predsta- vlja rob terciarnega gričevja Slovenskih goric in Haloz ter ježa pleistocenske terase. Zaje- ma približno šestdeset  kilometrov rečnega toka, ki je širok največ štiri kilometre. Izjemen naravovarstveni pomen reke Drave z zaledjem, ki ga določajo pestra, z gozdom in vodo povezana življenjska okolja, se kaže s številnimi zavarovanimi območji, naravnimi vredno- tami in vključenostjo v omrežje ekološko pomembnih območij tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu. Območje reke Drave je vključeno v evrop- sko omrežje Nature 2000. Habitatni tip 91E0 Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja, kamor uvrščamo gozdni rastiščni tip (v na- daljevanju: GRT) Vrbovje s topolom in GRT Grmičavo vrbovje, je prepoznan kot pred- nostni habitatni tip, ki mu Evropska unija namenja posebna skrb. To so obvodni goz- dovi in grmišča, na razvoj katerih bistveno vpliva rečna dinamika. Pomen teh gozdov v prevladujoči kmetijski krajini je raznovrsten, še posebej pa velja poudariti njihov ekolo- ški pomen. Poplavni gozdovi in grmišča ob Dravi imajo izrazito poudarjeno varovalno vlogo, saj varujejo zemljišča pred visokimi vodami in rečno erozijo ter vplivajo na tem- peraturni režim vode in na odlaganje organ- skih snovi. Hkrati pomembno prispevajo k biotski raznovrstnosti: odlikuje jih pestrost obvodnih biotopov, ki so dom številnih red- kih rastlinskih in živalskih vrst. Z ekolo- škega vidika veljajo za enega izmed najbolj pestrih ekosistemov pri nas, saj se pogosto mozaično prepletajo s prodišči, (pol)suhimi travniki, mokrišči in mrtvicami. Ti gozdovi pomembno vplivajo na podnebne razmere tega okolja. Gozdovi neposredno ob reki Dravi (v ob- močju desetletnih visokih voda) ter gozdovi v kmetijski krajini z manj kot desetodstotno gozdnatostjo so z Uredbo o varovalnih gozdo- vih in gozdovih s posebnim namenom (Uradni list RS, št. 88/05, 56/07, 29/09, 91/10, 1/13, 39/15 in 191/20) razglašeni za varovalne gozdove. Gospodarska vrednost teh gozdov je, z iz- jemo nekaterih dobrav in greza črne jelše, v glavnem majhna. V preteklosti se tem ra- stiščem ni namenjalo dovolj pozornosti, po- gosto tudi zaradi težkih razmer za gospo- darjenje. S staranjem teh gozdov ter hkrati z večanjem pomena ekoloških in družbenih vlog teh gozdov se je povečala potreba po bolj trajnostnem, večnamenskem in sonarav- nem upravljanju. Naravne danosti območja ob Dravi so v ve- liki meri vplivale na razvoj gospodarstva, še posebej kmetijstva. Današnja podoba krajine je tako v veliki meri posledica delovanja člo- veka. Gozdovi so bili tako že zgodaj izkrče- ni in izrinjeni na območja, manj primerna za naselitev in kmetijstvo. Zaradi korenitih posegov človeka v obrečni prostor, kot so regulacije vodotokov, gradnja hidroelektrarn, melioracije in krčitve gozdov za potrebe kmetijstva, se površina obvodnih gozdov zmanjšuje. Poplavni gozdovi skupaj z drugimi obrečnimi ekosistemi sodijo med najbolj ogrožene ekosisteme. Največji posegi v poplavne gozdove ob re- ki so se začeli v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so jih v šestdesetih letih moč- no izkrčili, na posekah pa osnovali topolove plantaže. Zaradi izgradnje hidroelektrarn in s tem posledično znižanja podtalnice so se topoli začeli močno sušiti. V osemdesetih letih so tako večino plantaž posekali in jih spremenili v njive. Prav tako so takrat za- radi potrebe po kmetijskih zemljiščih pose- kali in požgali večino še obstoječih dobrav. Ostanke nekdaj obširnih gozdov tako naj- demo le še kot zaplate ali koridorje na tleh, ki so najmanj primerni za kmetijstvo. Ti gozdovi so že od nekdaj bili v manjši me- ri vir lesa oziroma drv, pomembnejši pa so bili kot vir postranskih gozdnih proizvodov, kot sta na primer stelja in krma za živino. V njih so tradicionalno steljarili in kosili. Kljub vplivom iz preteklosti se je na obmo- čju ob Dravi ohranil velik delež gozdov z bolj ali manj spremenjeno drevesno sestavo. Obrežja Drave ter njene osušene dele stru- ge, na katere neposredno vplivajo gibajoče talne vode in občasne poplave, še posebej v njenem spodnjem, umirjenem toku, porašča obvodna vegetacija vrbovij ali pionirska vr- bova grmišča, ki spadajo v GRT Grmičavo vrbovje z grmovnimi vrstami. Razvoj vegeta- cije je zelo počasen in dolgotrajen. Za rasti- šča na nerazvitih obrečnih tleh so značilne velika prepustnost tal, majhna talna globina, visoka gladina talne vode in občasna izpo- stavljenost visokim poplavnim vodam. Tu uspevajo večinoma le grmaste vrste vrb. Na Mehkolesna loka. Foto: Simon Veberič (Projekt ZaDravo, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave). 384 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 385Obdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območjaObdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območja bolj vlažnih legah se najprej pojavi rdeča vr- ba (Salix purpurea L.), na zelo suhih pa na- vadni rakitovec (Hippophaë rhamnoides L.), ki je zaščitena vrsta in je zaradi številnih posegov vedno bolj redka. Vzdolž Drave, na njenem poplavnem ob- močju, se pojavlja gozd vrbe in topola ozi- roma GRT Vrbovje s topolom. Z nadaljnjim razvojem tal se grmovnim vrstam pridružijo drevesne vrste bela vrba (Salix alba L.), siva jelša (Alnus incana (L.) Moench.), trepetlika (Populus tremula L.) in beli topol (Populus alba L.). GRT Vezovje z ozkolistnim jesenom označu- je mešani gozd listavcev z bujno pritalno in grmovno vegetacijo ter drevesnimi vrstami, kot so dolgopecljati brest ali vez (Ulmus laevis Pallas U. effusa Wild.), dob (Quer- cus robur L.), lipovec (Tilia cordata Mill.) in mestoma tudi iglavci - rdeči bor (Pinus sylvestris L.) in navadna smreka (Picea abies (L.) Karsten). Na mulju presušenih dravskih rokavov, kjer razvoj poteka zelo hitro, se za travami, mahovi in drugimi močvirski ze- lišči pojavijo praproti, brogovita (Viburnum opulus L.), siva jelša in obilo drugega gr- movja. Kasneje se pojavi še črna jelša (Alnus glutinosa (L.) Gaertn.), beli topol, dolgope- cljati brest in čremsa (Prunus padus L.). Če se tla površinsko preveč osušijo, se ustvarijo ugodne razmere za razvoj navadne robinije (Robinia pseudacacia L.). Rodovitnejša razvita obrečna tla, ki so od vodotokov bolj oddaljena in kjer gladina podtalnice na vegetacijo nima tolikšnega ne- posrednega vpliva, poraščajo dobovi gozdovi oziroma GRT Dobovje in dobovo belogabrovje. Vlažna mesta ob vodnih tokovih ter stoje- čih mlakah poseljujejo logi črne jelše oziro- ma GRT Nižinska črnojelševja. Oba gozdna rastiščna tipa sta vezana na počasi tekočo, zastajajočo ali stoječo vodo ter na tla, za ka- tera so značilni procesi oglejevanja. Ježe med posameznimi terasami Ptujskega polja ter vznožja gričevij poraščajo gradnovi gozdovi oziroma GRT Predpanonsko gradno- vo belogabrovje. Ti gozdovi pogosto prehaja- jo neposredno v bukove gozdove. Naravovarstveno pomembna območja ob reki Dravi Nižinski, meandrirajoči in deloma razvejeni tok reke Drave od Maribora do Središča ob Dravi je na posameznih odsekih, predvsem Gozdni travniki ali košeni gozd v Šturmovcih kot ostanek značilne, stoletja nastajajoče kulturne krajine. Foto: Samo Jenčič (Arhiv Zavod Republike Slovenije za varstvo narave). Ohranjena mehkolesna loka med Borlom in Zavrčem. Foto: Samo Jenčič (Arhiv Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave). 386 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 387Obdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območjaObdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območja dolvodno od Ptuja, ohranjen v naravnem stanju. Dinamični hidromorfološki procesi oblikujejo in odnašajo sipine in prodišča, ob bočni eroziji odpirajo strme stene in ob vi- sokih vodah polnijo ter obnavljajo stranske rokave in mrtvice. Poplave napajajo ohranje- ne obrečne poplavne loge. Raznoliki in prepleteni vodni ter obvodni, še posebej gozdni življenjski prostori, stu- denčnice, ki na prehodu s Pohorja na pro- dnato Dravsko polje poniknejo in ponovno izvirajo pod dravsko teraso, dve veliki vodni akumulaciji (Ptujsko in Ormoško jezero) in nekatere gramoznice kot pomembni antro- pogeni življenjski prostori ter ohranjena tra- dicionalna kulturna krajina z ekstenzivnimi travniki in polji so življenjski prostor števil- nih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Rastišča neposredno ob reki preraščajo po- plavna obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior (Alno- -Padion, Alnion incanae, Salicion albae)), ki so eden izmed dveh kvalif ikacijskih habi- tatnih tipov območja Nature 2000 Drava. Gozdovi mehkolesne loke so se razvili pod neposrednim vplivom vodotoka in so pogo- sto poplavljeni. Na nerazvitih (rečni nano- si) in le občasno poplavljenih tleh je domi- cil trdolesne loke oziroma habitatnega tipa Obrečni hrastovo-jesenovo-brestovi gozdovi (Quercus robur, Ulmus laevis in Ulmus minor, Fraxinus excelsior ali Fraxinus angustifolia), vzdolž velikih rek (Ulmenion minoris). Ohranjena dravska loka, še posebej na ob- močjih, ki so (večidel) prepuščena naravi, v naravnih rezervatih Zlatoličje, Struga in Ormoško jezero, je življenjski prostor šte- vilnih živalskih vrst. Na svoj račun pridejo vse, ki za obstoj potrebujejo stara, debela, mogočna drevesa, tako stoječa kot tudi leže- ča, v različnih fazah razkroja. Vanje si pti- ce izdolbejo gnezdilne rove, pod lubjem in v trhlem lesu stikajo za ličinkami hroščev, mravljami, visoko v krošnjah starih in mo- gočnih dreves si, daleč od hrupa, nekatere izmed njih spletajo gnezda. Na območju Drave je potrjenih več kot dvesto sedemdeset vrst ptic, vsaj devetdeset je rednih ali občasnih gnezdilk. Kar triin- petdeset vrst je skupaj s svojimi življenjski- mi prostori v okviru omrežja Nature 2000. Sklenjeni in ohranjeni gozdovi obeh lok, praviloma v starejših razvojnih fazah, po- membno prispevajo k ohranjanju populacij belorepcev (Haliaeetus albicilla), belovratih muharjev (Ficedula albicollis), črnih štorkelj (Ciconia nigra), črnih žoln (Dryocopus mar- tius), črnih škarnikov (Milvus migrans), pivk (Picus canus) in sršenarjev (Pernis apivorus). Preplet drevesne in grmovne zarasti ter vi- sokih zeli daje zavetje plašici (Remiz pendu- linus), ki si tod spleta umetelna gnezda. V tovrstnih gozdnih sestojih se pojavljajo populacije hroščev škrlatnega kukuja (Cucu- jus cinnaberinus), tam, kjer so ohranjeni za- močvirjeni predeli ter gozdni vodotoki, tu- di močvirskega krešiča (Carabus variolosus). Strukturirani in vrstno pestri gozdni robovi predstavljajo življenjski prostor metulju čr- tastemu medvedku (Callimorpha qudripunc- taria). Ohranjeni vodotoki z razčlenjenimi breži- nami, s številnimi mrtvimi rokavi, zalivi, tolmuni, sipinami, kjer vsaj del obrežja po- rašča sklenjena drevesna in grmovna vegeta- cija, so življenjski prostor vidre (Lutra lutra). Območje ponovno, precej živahno, naseljuje tudi bober (Castor fiber). Mreža ohranjenih vodnih okolij ustvarja ugodne razmere za mnoge ogrožene vr- ste kačjih pastirjev. V širšem pasu ob reki Dravi je potrjenih več kot štirideset vrst. Vse vrste so uvrščene v Rdeči seznam kačjih pastirjev Slovenije, dve izmed njih, koščični škratec (Coenagrion ornatum) in kačji potoč- nik (Ophiogompus cecilia), sta tudi kvalifika- cijski vrsti območja Natura 2000 Drava. Na območju Drave živi štirinajst vrst dvo- živk. Ohranjeni vodni in obvodni gozdni življenjski prostori ustrezajo dvema, ki sta varovani v okviru območij Nature 2000, hribskemu urhu (Bombina variegata) in ve- likemu pupku (Triturus carnifex). Na območju ekstenzivnih njivskih površin v Središču ob Dravi je evidentiran življenj- ski prostor hrčka (Cricetus cricetus (E.)). Ob spodnjem toku reke živita tudi edini av- tohtoni populaciji navadnega jelena (Cervus elaphus) v Sloveniji. Bogat in raznolik je rastlinski svet ob re- ki Dravi. Med številnimi rastlinami, ki so uvrščene v seznam redkih in ogroženih vrst, je na Dravi, na prodiščih, zanimivo poja- vljanje pionirske vrste rakitovca (Hippophaë rhamnoides). Na ekstenzivnih suhih, tako imenovanih gozdnih travnikih ob Dravi, v Šturmovcih, kjer je še ohranjena značilna kulturna krajina, se v pomladanskem času razbohotijo kukavičnice: piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) ter čeladasta (Orchis militaris), trizoba (Orchis tridentata), nava- dna (Orchis morio) in pikastocvetna kukavi- ca (Orchis ustulata). Z malo sreče in nekaj znanja razločimo fotogenično osjeliko (Oph- rys sphegodes), čebeljeliko (Ophrys apifera) in čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea). Med botaničnimi posebnostmi je ob Dra- vi opažena močno ogrožena plazeča zelena (Apium repens). Izjemen naravovarstveni pomen reke Drave in z njo povezanih raznolikih življenjskih okolij potrjujejo številni naravovarstveni statusi, s katerimi se ponaša območje. Pro- storsko razsežnejša Krajinska parka Drava in Središče ob Dravi sta zgolj dva izmed številnih varovanih območij. Naravni rezer- vati in naravni spomeniki, zavarovani z ob- činskimi odloki, kot tudi naravne vrednote lokalnega in državnega pomena postavljajo območje v okvir najvrednejše slovenske na- rave. Pomembnost območja v evropskem prostoru potrjuje vključenost reke Drave in z njo povezanega sveta v omrežje Nature 2000. Rokav reke Drave. Foto: Samo Jenčič (Arhiv Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave). 388 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 389Obdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območjaObdravski gozdovi in z njimi povezana naravovarstveno pomembna območja Viri: Brus, R., Diaci, J., 2006: Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja. Učbenik za študente univerzitetnega študija gozdarstva. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 348 str. Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote Destrnik 2012–2021. 2013. Maribor: Zavod za gozdove Slovenije, OE Maribor. Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote Ormož 2017–2026. 2017. Maribor: Zavod za gozdove Slovenije, OE Maribor. Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote Polenšak 2017–2026. 2017. Maribor: Zavod za gozdove Slovenije, OE Maribor. Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote Vurberk-Duplek 2020–2029. 2021. Maribor: Zavod za gozdove Slovenije, OE Maribor. Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote Zgornje Dravsko polje 2020–2029. 2021. Maribor: Zavod za gozdove Slovenije, OE Maribor. Javornik, J., 2013: Fitocenološka analiza logov ob reki Dravi v subpanonskem fitogeografskem območju Slovenije. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. (Dostop 17. maja 2023.) Pridobljeno s: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?lang=slv&id=115129. Kutnar, L., 2008: Razvrstitev gozdnih združb Slovenije po kriterijih hierarhičnih klasifikacij habitatnih tipov. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije, 125 str. Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Uradni list RS, št. 88/05, 56/07, 29/09, 91/10, 1/13, 39/15 in 191/20. Zbirke podatkov o naravnih vrednotah. Zavod RS za varstvo narave. Zbirke podatkov iz projektov na območju reke Drave. Zavod RS za varstvo narave. Vidra. Foto: Hrvoje Teo Oršanič (Arhiv Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave). Dr. Mateja Cojzer je gozdarka. Zaposlena je na Zavodu za gozdove Slovenije na območni enoti Maribor, kjer je vodja odseka za načrtovanje razvoja gozdov. Doktorirala je iz značilnosti zaraščanja in možnosti usmerjanja sukcesijskega razvoja sestojev pionirskih drevesnih in grmovnih vrst na novonastalih gozdnih površinah v Halozah. Poklicno se ukvarja s tematiko, povezano z gozdnogospodarskim načrtovanjem, kamor sodi tudi poznavanje rastiščnih razmer v povezavi z gozdnimi rastiščnimi tipi, potekom sukcesijskih procesov in v zadnjih letih vse bolj aktualno razširjenostjo invazivnih tujerodnih vrst ter možnostjo njihovega odstranjevanja. Andreja Senegačnik je univerzitetna diplomirana inženirka gozdarstva in naravovarstvenica, zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Verjame, da učinkovito varovanje in ohranjanje narave izvirata iz njenega poznavanja, zato pozornost, tako službeno kot tudi v prostem času, namenja njeni interpretaciji in popularizaciji. 390 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 391Pomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemovPomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemov Pomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemov Gregor Božič Biološka stabilnost gozda je pogojena z rastišču prilagojeno sestavo drevesnih vrst in njihovo genetsko raznolikostjo. Genetsko raznolikost osebkov znotraj vrst izražamo s tako imeno- vano genetsko variabilnostjo, to je z zastopanostjo oziroma z razponom različnih genetskih lastnosti v populaciji drevesne vrste. Pri tem imajo poseben pomen avtohtone populacije, ki so rezultat dolgotrajne naravne selekcije in naravnega razvoja ter s tem dolgotrajnega prilagajanja danemu okolju. Izginevanje avtohtonih populacij pomeni izgubo nenadome- stljive naravne dediščine. Med najbolj ogrožene kopenske ekosisteme uvrščamo poplavne gozdove in druge obrečne ekosisteme, ki so bili zaradi posegov človeka v preteklosti (re- gulacije strug, zniževanje podtalnice, gradnja akumulacijskih jezov, hidroelektrarne, sečnja, osnovanje plantaž visoko produktivnih tujih topolovih klonov za intenziviranje pridobivanja lesne surovine v kratkih obhodnjah - obhodnja  je obdobje od prvega sejanja/saditve dreves do spravila končnega pridelka), degradirani. Skoraj vse ciljne gozdne drevesne vrste, ki so gradniki gozdnih življenjskih prostorov tipov poplavnih gozdov, danes ogrožajo tudi številni škodljivi organizmi in bolezni. Naravno pomlajevanje pogosto onemogočajo invazivne rastli- ne. Med najbolj ranljive drevesne vrste poplavnih gozdov uvrščamo belo vrbo, evropski črni topol, črno jelšo, brest, jesen in hrast dob. Drevesne vrste listavcev imajo pomembno biološko in ekološko vlogo pri trajnostnem ohranjanju in zdravju obvodnih gozdnih ekosistemov in s tem obstoju življenske- ga prostora številnih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Za ohranitev vitalno- sti populacij in uspešnost obnove teh goz- dov je potreben širši ekosistemski pristop z usklajevanjem številnih interesov upo- rabnikov prostora. Zelo pomemben je tudi razvoj sodobnih sistemov gospodarjenja, ki lahko pomembno prispevajo k dolgoročne- mu in uravnoteženemu razvoju gozdov in upravljanju njihovih ekosistemskih storitev za zaščito pred poplavami, zagotavljanju kakovosti voda in blaženju podnebnih spre- memb in hkrati omogočajo ohranjanje bi- otske raznovrstnosti na ekosistemski, vrstni in genetski ravni. V pomoč pri usklajevanju interesov med uporabniki prostora obrečnih in poplavnih gozdov smo raziskovalci Goz- darskega inštituta Slovenije v sodelovanju s partnerji projekta REFOCuS in deležniki s celotnega območja čezmejnega Unescovega Biosfernega rezervata Mura-Drava-Donava izdelali Priročnik za gospodarjenje z obrečni- mi gozdovi in njihovo ohranjanje. Priročnik je nastal v okviru projekta REFOCuS, ki je del transnacionalnega programa Interreg Podonavje, v letu 2021 in je bralcem prosto dostopen na povezavi https://www.gozdis.si/ publikacije/. Priročnik je izšel v šestih jezi- kih, poleg slovenskega tudi v nemškem, ma- džarskem, hrvaškem, srbskem in angleškem. Večnamensko, sonaravno upravljanje po- plavnih gozdov po načelih trajnosti zahteva vzpostavitev ustreznega razmerja razvojnih faz gozdov, ohranjanje uravnotežene spol- ne strukture v sestojih, uspešnost narav- ne obnove ter vzpostavitev regionalnega gozdnega semenarstva in drevesničarstva. Slednje temelji na raznovrstnem in genet- sko pestrem  gozdnem reprodukcijskem materialu  (za  pridobivanje kakovostnega in zdravega sadilnega materiala),  ki je potre- ben  za  obnovo ogroženih  gozdnih tipov  in življenjskega prostora. Ohranjanje ogrože- nih gozdnih tipov se zagotavlja  s sadnjo  in setvijo  ter pogosto tudi varovanjem  izbra- nih genotipov genetsko vrstno čistih dreves evropskega črnega topola v ohranitvenih na- sadih oziroma živih arhivih zunaj  gozda (ex situ). Zaradi preteklega vnosa visoko produktivnih selekcioniranih klonov ame- riškega črnega topola in križancev med av- tohtonim evropskim črnim topolom (Popu- lus nigra L.) in ameriškim črnim topolom (Populus deltoides Bartr. ex Marsh.) za pri- dobivanje lesa lahko na rastiščih nižinskih obrečnih gozdov že prihaja do nenadzorova- nega križanja vnesenih topolov z domačimi gozdnimi genskimi viri z naravnim preno- som peloda. Seme hibridnih topolov (Popu- lus x canadensis) je dobro kaljivo in semenke lahko postanejo tudi gradniki topolovih lo- gov. Ker se križanci na zunaj razlikujejo le v nekaj botaničnih podrobnostih, se pri pri- dobivanju ustreznega izhodiščnega gozdnega reprodukcijskega materiala evropskega črne- ga topola za sadnjo v gozdovih uporabljajo predvsem sadike, vzgojene z vegetativnim razmnoževanjem genetsko čistih dreves avtohtonega črnega topola s potaknjenci. Genetsko čistost matičnih dreves prever- jajo z analizo vrstno specifičnih genetskih označevalcev DNA. Rezultati raziskave, ki smo jo na Gozdarskem inštitutu opravili na preučevanem območju ohranjenih poplavnih gozdov od Maribora do Središča ob Dravi, kažejo na vrstno čistost evropskega črnega topola v sestojih in mladju. Ob reki Dravi bi lahko zaradi naravne raz- širjenosti belega topola (Populus alba L.) in trepetlike (Populus tremula L.) na rastiščih belega topola prihajalo do spontanih kri- žanj med njima in s tem povezanega obstoja hibridnega območja z razširjenostjo sivega topola (Populus x canescens (Aiton) Sm.), na kar kažejo tudi rezultati pilotne analize oblike listov starejših dreves belega topola, ki smo jo na Gozdarskem inštitutu Slove- nije opravili v okviru projektne naloge Za- voda Republike Slovenije za varstvo narave zaDravo. Pojavljanje sivega topola in obse- žnost naravne hibridizacije belega topola v Sloveniji še nista raziskana. Preučiti je treba populacije belega topola ob reki Dravi. V nižinskem, ohranjenem meandrirajočem toku reke od Maribora do Središča ob Dravi je naravna vegetacija avtohtonega črnega in belega topola ter veza oziroma dolgopeclja- tega bresta še vedno dobro ohranjena. Na- ravno pomlajevanje črnega topola je uspe- šno ob rečnih brežinah. Spolna struktura je uravnotežena na širšem območju, kar ohra- nja evolucijsko sposobnost vrst. Obstajajo tudi izjeme, ker kljub večji pojavnosti belega topola in/ali črnega topola v sestojni lesni zalogi prevladujejo moška drevesa, kar je posledica delovanja človeka z izsekavanjem plodonosnih ženskih dreves v bližini naselij. Posamezno plodonosno odraslo drevo topo- la lahko vsako leto proizvede na tisoče ali celo milijone majhnih, približno milimeter dolgih lahkih belih in dlakavih semen, ki se z vetrom in po vodi prenašajo na velike razdalje. Kljub naravni ohranjenosti posa- meznih odsekov nekdanjih večjih poplavnih gozdov ob reki Dravi so mogočna drevesa s premerom debla več kot stotrideset centi- metrov (merjeno na prsni višini debla) le še redka. Na celotnem območju ni več opaziti večjega števila zelo starih in debelih dreves črnega in belega topola, bele vrbe, dolgope- cljatega bresta, ostrolistnega jesena ter doba. Za ohranjanje ugodnega stanja populacij je pri upravljanju s poplavnimi gozdovi treba spremljati dejavnike, ki vplivajo na tako ime- novano »efektivno velikost populacije« in so povezani s cvetenjem in nastajanjem plodov, spremljati pa je treba tudi dejavnike uspe- šnosti  naravne obnove. Posebna pozornost mora biti namenjena tudi dejanskemu številu reproduktivnih ženskih in moških osebkov v populaciji, ki sodelujejo pri nastanku nove generacije. Pri dvodomnih vrstah so namreč na posameznem drevesu lahko samo moški ali samo ženski cvetovi, zato imamo moška in ženska drevesa. Pri topolih lahko spol določimo v času cvetenja, še preden pože- nejo listi. Moški cvetovi so na pogled rdeče obarvani, in to zato, ker so prašne vrečice 392 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 393Pomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemovPomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemov rdeče in dajejo, ko so zrele, celi mačici videz rdeče barve. Ženski cvetovi oziroma mačice so rumeno zelenkaste barve in se že po tem dobro ločijo od moških, vendar le, dokler ne odletijo prašne vrečice in na vejah mo- ških osebkov ostanejo zeleni nastavki mačic. Zaradi tega je treba biti pri določanju spola v tem času zelo previden in pregledati večji del krošnje. Pri ženskih osebkih se iz mačic razvijejo zelena soplodja, medtem ko moške mačice z drevesa odpadejo in jih lahko naj- demo pod drevesom. Poznavanje spola je ze- lo pomembno na primer pri topolu,  pri  vo- denju uradnih evidenc za razmnoževanje v matičnjakih,  pri  certifikaciji drevesničarske proizvodnje,  pri uporabi    gozdnega repro- dukcijskega materiala  za obnovo  ogroženih gozdnih tipov življenjskega prostora, pri uporabi  gozdnega reprodukcijskega materi- ala v večnamenskem  gozdarstvu,  pri  izbiri topolov za nasadne oblike zunaj gozda (dre- vorede, parke  in druge zunajgozdne nasade) in druge specifične namene.    V nadaljevanju podrobneje prikazujemo ne- katere značilnosti avtohtonega črnega in be- lega topola, ki sta reprezentativna gradnika avtohtonih življenjskih združb aluvialnega hidrofilnega kompleksa in pomembni dre- vesni vrsti za izboljšanje stanja ohranjenosti gozdnega habitatnega tipa HT91E0* ob re- ki Dravi. Evropski črni topol je razširjen na aluvial- nih prodnatih naplavinah, v obvodnih logih in mejicah. Uspeva na plitvih, lahkih, sve- žih in s hranili skromnih tleh. Oblika raz- rasti dreves črnega topola je dovolj značilna, da jih lahko prepoznamo. Deblo je najpogo- steje ravno in ima široko krošnjo z močnimi vejami. Lubje pri starih drevesih je temnejše barve in ima globoke in nepravilne razpoke. Listi imajo romboidno in trikotno obliko in so bolj dolgi kot široki ter goli z nazobčani robovi. Glavni znak za prepoznavanje lista črnega topola je klinasto oblikovana osno- va lista. Črni topol rodi vsako leto. Semena imajo kratko kaljivost. Naravno se pomlajuje le na odprtem ter na vlažnih in golih tleh. Dobro se razmnožuje z deli rastlin oziroma s potaknjenci. V naravnem območju razšir- jenosti se lahko pojavlja posamično, lahko pa gradi tudi mešane in čiste sestoje. Beli topol (Populus alba L.) je nižinsko dre- vo, ki ob reki Dravi uspeva v bližini vodnih teles, v logih in mejicah. Za rast potrebuje svetlobo in ne prenaša zasenčenja. Dobro uspeva v presvetljenih sestojih na zmerno globokih, rahlih, svežih in hranljivih tleh. Rastiščno ni zahteven. Beli topol prepozna- mo po zanj značilnih lastnostih lubja in li- stov. Lubje debla je dolgo časa sivo belo in gladko s črnimi pegami v obliki diamanta (mlajša drevesa), šele kasneje postane črno in grobo izbrazdano na spodnjem delu de- bla. Značilni listi za beli topol (Populus alba L.) so na spodnji strani beli in dlakavi, na zgornji strani pa temno zeleni, grobo na- rezani ter dlanasto nacepljeni v tri do pet krp. Krošnja odraslih dreves belega topola je redka, z nekaj osnovnimi nepravilno razpo- rejenimi debelimi vejami. Krošnja je dobro oblikovana in razvita. Deblo je polnolesno in stegnjeno. Les belega topola je umazano rumene barve, vlažen in ima črno sluz. Be- li topol se za razliko od črnega topola težje razmnožuje s potaknjenci. Dobro se pomla- juje s semenom, vendar imajo dozorela se- Sestoj s črnim in beli topolom v bližini naselja Loka pri Rošnji. Foto: Gregor Božič. Beli topol z značilnim lubjem. Foto: Gregor Božič. 394 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 395Pomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemovPomembna vloga gozdov pri ohranjanju ugodnega stanja obvodnih ekosistemov mena le kratko kaljivost. Mladice iz semena dobro rastejo in lahko v primernih razmerah na primernih rastiščih v prvem letu doseže- jo višino od petdeset do dvesto centimetrov. Čeprav sta evropski črni topol in beli topol razširjena v različnih ekoloških razmerah, lahko obe vrsti sobivata in tvorita mešane se- stoje. Medtem ko črni topol dobro uspeva le na vlažnih in zračnih tleh, beli topol uspeva tudi na bolj sušnih rastiščih. Zaradi hitre ra- sti se obe vrsti v rasti in razvoju svojih sesto- jev med seboj ne ovirata. Osnovanje mešanih sestojev prispeva k uspešni obnovi aluvialnih rastišč na večjih površinah. Pri obnovi s sa- dnjo je treba uporabiti avtohtoni gozdni re- produkcijski material, ki je prilagojen ciljnim razmeram rastišča in se lahko prilagaja tudi novim, spreminjajočim se razmeram. Za pri- dobivanje sadik je treba zagotoviti genetsko pester gozdni reprodukcijski material. Izbira sadilnega materiala mora ustrezati rastiščnim razmeram okolja. Pri izbiri kakovostnega sa- dilnega materiala je pomemben gojitveni cilj, ki ga želimo doseči. Sadnjo istega genotipa ali manjšega števila različnih genotipov na večji površini odsvetujejo. Gozdarska naravovarstvena prizadevanja za ohranjanje gozdnih genskih virov je treba usmeriti v ohranjanje in obnovo (revitaliza- cijo) poplavnih gozdov s pravočasno in pro- storsko najugodnejšo porazdelitvijo obnove s sadnjo. Površine končnih posekov naj se ne stikajo. Pomembno je predpisati tudi goz- dnogojitvene ukrepe s pospeševanjem av- tohtonega črnega in belega topola na njunih naravnih rastiščih ob reki Dravi, ki so bila v preteklosti spremenjena v nasade tujerodnih vrst. Naravovarstvena prizadevanja je treba usme- riti v osnovanje in dopolnjevanje mreže goz- dnih genskih rezervatov in drugih površin s pomembno biotsko pestrostjo v gozdu (in si- tu), v varovanje posameznih izjemnih dreves kakor tudi v ohranjanje posebno ogroženih drevesnih populacij in vrst z osnovanjem matičnjakov in ohranitvenih živih arhivov v nasadnih oblikah zunaj gozda (ex situ). Pomembno je tudi prisluhniti mnenju lokal- nih lastnikov gozdov, ki so lahko dober vir informacij o tradicionalni rabi gozdov. Zahvala Pripravo prispevka za objavo je f inancira- lo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v okvi- ru Javne gozdarske službe na Gozdarskem inštitutu Slovenije (Naloga 3).  Hvala tudi sodelavkam in sodelavcem Zavoda Republi- ke Slovenije za varstvo narave iz Območne enote Maribor, Zavoda za gozdove Sloveni- je iz Območne enote Maribor in Slovenskih državnih gozdov iz Poslovne enote Murska Sobota. Literatura: Alimpić, F., Milovanović, J., Pielech, R., Hinkov, G., Jansson, R., Dufour, S., Beza, M., Bilir, N., Santos del Blanco, L., Božič, G., in sod., 2022: The status and role of genetic diversity of trees for the conservation and management of riparian ecosystems: a European experts‘ perspective. Journal of applied ecology, 59 (10): 2476- 2485. DOI: 10.1111/1365-2664.14247. Božič, G., Ferreira, A., Bajc, M., Westergren, M., 2022: ZaDravo: projektna naloga - sklop B: 2. letno poročilo o izvedenih aktivnostih za Segment A, Zaključni elaborat za Segment A: strokovna izhodišča za segment črni topol (Populus nigra L.) in beli topol (Populus alba L.). 218 str. https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva. php?id=15950. Božič, G., 2022: ZaDravo: projektna naloga - sklop B: segment C: Smernice za dolgoročno revitalizacijo habitatnega tipa HT91E0* in strokovno svetovanje: zaključni elaborat: strokovna izhodišča za segment črni topol (Populus nigra L.) in beli topol (Populus alba L.). 9 str. https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva. php?id=15951. Božič, G., 2010: Tehnične smernice za ohranjanje in rabo genskih virov: črni topol, Populus nigra: Slovenija. Gozdarski vestnik, 68 (4): 235-238, http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:doc-JKV4K2J2. Sallmannshofer, M., (ur.), Schüler, S., (ur.), Westergren, M., (ur., prevajalec), 2021: Priročnik za gospodarjenje z obrečnimi gozdovi in njihovo ohranjanje. Studia Forestalia Slovenica, 17: 192 str. DOI: 10.20315/ SFS.171. Les belega topola je umazano rumene barve, vlažen in ima črno sluz. Foto: Gregor Božič. Dr. Gregor Božič je strokovno-raziskovalni svetnik na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Ima trideset let izkušenj na področju gozdne genetike. Njegovo raziskovalno zanimanje je bilo namenjeno predvsem ohranjanju gozdnih genskih virov (in situ, ex situ) in določanju populacij gozdnih drevesnih vrst z biokemičnimi označevalci, njihovemu izvoru in klonskim testom, vse pa je povezal z uporabo v praktičnem gozdarstvu. Preučuje tudi prilagoditvene sposobnosti drevesnih vrst topolov in vrb v obrečnih gozdovih ter prepoznavanje rastlinskega materiala s prilagoditvenimi značilnostmi, ki izpolnjujejo lesnoproizvodne funkcije in ekosistemske storitve. Bil je slovenski predstavnik v Mrežah EUFORGEN za ohranjanje genskih virov evropskega črnega topola ter iglavcev, podpredsednik upravnega odbora COST (European CO-operation in Science and Technology, Evropsko sodelovanje v znanosti in tehnologiji) akcije E52 za vrednotenje gozdnih genskih virov za trajnostno gospodarjenje z bukvijo v Evropi ter namestnik vodje delovne skupine IUFRO (International Union of Forest Research Organizations, Mednarodna zveza organizacij za raziskovanje gozdov) 2.02.11 za ohranjanje in žlahtnjenje genskih virov smreke. Trenutno je predstavnik Nacionalne komisije za topole v Sloveniji v upravnem organu Mednarodne komisije za topole in druga hitro rastoča drevesa za ohranjanje ljudi in okolja (International Commission on Poplars and Other Fast- Growing Trees Sustaining People and the Environment) pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) in član Znanstvenega sveta Gozdarskega inštituta Slovenije. 396 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 397Kmetijska krajinaKmetijska krajina Kmetijska krajina Stane Klemenčič Kmetíjstvo  ali  agrikulturo obravnavamo kot človekovo dejavnost, ki se ukvarja z goje- njem rastlin in živali za hrano in surovine, običajno udomačenih živali in kulturnih rastlin, ki jih je v generacijah odbiral človek za čim večji pridelek. Pri tem se je človek naslanjal na izkustvena spoznanja in izročila. V evolucijskem procesu je človek začel naravo spreminjati po svojih potrebah in željah. Z razvojem civilizacije so evropske države pošiljale številne odprave v svet. Z njimi so iz drugih, neodkritih delov sveta prihajale tudi nove vrste živali in rastlin. Evropejci so v Ameriko pripeljali  konje,  govejo  živino in  svinje, iz Amerike pa so se po vsem svetu razširila  žita,  ječmen, paradižnik, krompir  in druge kulturne rastline. Tako se je obogatila prehrana vseh ljudi. Danes je kmetijstvo zaradi svojih številnih vlog gospodarska dejavnost posebnega družbe- nega pomena. Temeljna naloga kmetijstva je pridelava varne in kakovostne hrane. Poleg tega okolju prijazno kmetovanje pomembno vpliva na kakovost voda, tal in zraka in biotsko pestrost ter prispeva k podobi kulturne krajine, s svojo gospodarsko in družbeno vlogo pa tudi k življenjski moči in poseljenosti podeželja. Slovenija ima zaradi močno razgibanega reliefa le malo možnosti za uspešno tržno kmetijsko pridelavo, ki bi lahko tekmova- la na svetovnih trgih. Pravzaprav ima tudi manjše konkurenčne prednosti na evrop- skem trgu. Da bi preprečevali marginali- zacijo mnogih kmetijskih območij, bi zato morali vložiti precejšnja denarna sredstva iz državnega proračuna. To se sicer danes do- gaja, vendar je tovrstna politika do kmetij- skega prostora na dolgi rok lahko tudi etič- no, če že ne gospodarsko, vprašljiva. Tradi- cionalnega kmetijstva, ki ne bi uporabljalo sodobnih tehnoloških postopkov obdelova- nja zemljišč in bi bilo še vedno odvisno od ročnega dela, preprosto ni mogoče ohraniti. Uvajanje kmetijske mehanizacije pa nema- lokrat izloča iz obdelave mnoga zemljišča in preprečuje tradicionalno tehnologijo pridela- ve. Globalizacija in pritisk velikih trgovcev »multinacionalk« pa ima največji izključujoči vpliv na nadaljnji razvoj primarne pridela- ve. Slovenski proizvajalci zaradi proizvo- dnih razmer, stroškov dela in tudi slabše organiziranosti niso cenovno konkurenčni ponudbi hrane iz Evropske unije in drugih celin. Poleg tega povprečni kupec še vedno raje kupuje poceni živila, manj pa ga zani- ma njihova kakovost, še manj pa se ozira na skupni ogljični odtis. Tudi kmetijska kot tu- di skupna politična usmeritev države je pre- malo uspešna pri usmerjanju potrošnika, da bi se trajnostno odzival na prostor in okolje, v katerem živi. Vloga kmetijstva odločilno vpliva na krajino in razvoj podeželja Prostorska pestrost je ena od najbolj široko prepoznavnih značilnosti naše države. Slo- venija leži na stičišču Alp, Sredozemlja, Pa- nonske nižine in Dinaridov. Njeno prostor- sko pestrost zelo očitno določajo geomorfo- loške in podnebne razlike med temi štirimi zemljepisnimi območji, povečujejo pa jo še številna območja, ki se porajajo na prehodih med njimi. Na razmeroma majhnem oze- mlju naše države se je človek na podnebno in geomorfološko raznolikost tisočletja pri- lagajal in si dejavno urejal razmere za življe- nje. Kot posledica sovpliva med naravnimi danostmi in človekovo dejavnostjo se je oblikovala izjemno pestra kulturna krajina. Kmetijstvo je dejavnost, ki je od vseh naj- bolj odločilna za ustvarjanje in ohranjanje kulturne krajine. Zato je razumljivo, da je kmetijstvo osrednji predmet zanimanja, ta- ko v pogledu predrugačenja krajin zaradi potreb razvoja dejavnosti kot v pogledu za- skrbljenosti zaradi opuščanja rabe prostora. Krajina je v največji meri odvisna od razvo- ja ali nerazvoja kmetijstva v prostoru, ki ga določa vsakokratna kmetijska politika. Skupna kmetijska politika se je v šestde- setih letih dvajsetega stoletja oblikovala z namenom, da bi ljudem omogočila dobro in cenovno dostopno hrano, hkrati pa pro- izvajalcem hrane dolgoročno zagotovila go- spodarski obstoj in poslovno uspešnost. Av- torji poudarjajo pomen dinamične politike, ki se z reformami mora prilagoditi novim izzivom in potrebam družbe. Poleg zagota- vljanja hrane je pozornost namenjena tudi trajnostnemu razvoju, boju proti podnebnim spremembam in ohranjanju podeželja. Če osvežimo spomin na sprejete kmetijske politike v času od vstopa Slovenije v Evrop- sko unijo, kar hitro ugotovimo, da pričako- vanih rezultatov nismo dosegli. Teh ni bilo zaradi vpliva globalnih igralcev, njihovih koristi in koristi kapitala. Resolucija Naša hrana, podeželje in naravni viri po 2021 poudarja nove okvire razvoja Združba visoke pahovke. Foto: Stane Klemenčič. 398 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 399Kmetijska krajinaKmetijska krajina slovenskega kmetijstva, predelave hrane in razvoja podeželja, ki se naslanja na naravne in strukturne danosti. Pri doseganju večje dodane vrednosti in konkurenčne odporno- sti se usmeritev veže na okoljsko vzdržnost. V operativnem delu izvedbe pa zanemarja, da zato potrebujemo znanje, ustrezne pride- lovalne tehnologije ter tehnološko sodobno živilsko-predelovalno industrijo, ki temelji na podjetniških pristopih in tržni narav- nanosti. Kmetijsko gospodarstvo mora biti dolgoročno vključeno v lokalne, regionalne, nacionalne ali večje verige vrednosti, ob so- časni aktivni vpetosti v proces pridobivanja, izmenjave ali podajanja znanja. Znanje, ustvarjalnost, inovativnost, podje- tništvo in povezovanje naj postanejo gonilo napredka slovenske pridelave in predelave hrane ter podeželskega prostora. Treba je prepoznati in premostiti obstoječe  pomanj- kljivosti pri krepitvi vloge znanja in prenosa znanja v prakso ter pri ustvarjalnosti, podje- tništvu in povezovanju med vsemi deležniki verig preskrbe s hrano. Vprašanja, ki jih ne- posredno ali posredno zastavljajo slovenska pridelava in predelava hrane ter podeželje, zahtevajo iskanje sinergij in celostni pristop s f inančno, okoljsko, regionalnorazvojno, gospodarsko, infrastrukturno, družbeno, zdravstveno, znanstveno-izobraževalno in drugimi politikami. Prav v tem času se sprejema Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023-2027 za Slove- nijo (SN 2023–2027), ki podaja nabor ukre- pov (tako imenovanih intervencij) za ure- sničevanje devetih ciljev in horizontalnega cilja za razširjanje znanja, inovacij in digi- talizacije. S tem naj bi Strateški načrt sledil vsem trem krovnim ciljem skupne kmetijske politike: konkurenčnosti in odpornosti kme- tijskega sektorja, varstvu okolja ter podnebju in skladnemu razvoju podeželja. Slovenija zato potrebuje taka kmetijska go- spodarstva, ki bodo ekonomsko učinkovita, okoljsko vzdržna ter ohranjala naravne vire in razvojno uspešnost podeželja. Slovensko kmetijstvo nujno potrebuje strukturno preobrazbo Človeštvo je v zadnjih sto letih razvijalo model kmetijstva, s katerim je želelo zado- voljiti rastoče potrebe prebivalstva po hrani, pokazalo pa se je, da prav tak model kmetij- stva škoduje planetu, naravi, kakovosti hra- ne in podnebju. Streznitev je nujna, vendar za zdaj nihče nima celovitih in resnih od- govorov, kako to tudi celovito in dokaj hitro izpeljati. Vidni so poskusi novih pristopov, prav tako spopad ideologij in različnih poenostavljenih konceptov, spopad med realnostjo prevladu- joče globalne oskrbe razvitega sveta in zah- tevami po drugačni pridelavi. Pri pogledih smo tako daleč narazen, da se komaj lahko sporazumevamo, kaj šele, da bi vedeli, kako to rešiti. Ni problem zgolj v tem, da kupci nočejo ali ne zmorejo plačati veliko več za hrano, ki bi bila pridelana družbeno spreje- mljivejše, ali da kmetje ne želijo sprememb, problem je tudi v tem, da je preobrazba kmetijske pridelave izjemno zahtevna in kompleksna. Potrebujemo nekaj konkretnih primerov do- bre prakse prehoda v trajnostno kmetijstvo, ki bodo zgled nadaljnjim usmeritvam. Idej- no te zglede lahko najdemo na Nizozem- skem, v Avstriji in Skandinaviji kot tudi v »nerazvitem svetu«. Gre za uveljavitev na- čel trajnosti in krožnega gospodarstva ter zelenega preboja. Pri ozaveščanju družbe o teh usmeritvah morajo naklonjeno sode- lovati tudi mediji. Spogledujemo se lahko po vzorčnih zgledih Avstrije Narava - sku- pni življenjski prostor in Zvezne dežele Vo- rarlberg, ki že dlje časa izvaja kampanjo z geslom Spoštuj svoje meje. Obe kampanji osveščata domače prebivalstvo o posledicah netrajnostnega obnašanja človeka v skupnem prostoru. Pomembno je tudi ekološko kmetijstvo, ki ne daje vseh odgovorov, ampak je pomemb- na smer preobrazbe kmetijstva v Sloveniji, kjer ni mogoče tekmovati z gospodarstvom obsega in cenenimi viri. Uvajanje obnovljivih virov energije in ukrepi energetske učinkovitosti so neločljivo pove- zani s prenavljanjem družbe, ne samo teh- nično, temveč tudi družbeno. Ob pričujoči energetski krizi, s katero se trenutno sooča ves svet, je prehod od zavedanja do načrto- vanja povečanja deleža uporabe obnovljivih virov energije in izvedbe ukrepov energetske učinkovitosti v lokalnem, podeželskem oko- lju neizogibna. Tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije se zelo hitro razvijajo, kar prinaša številne možnosti za razogljičenje družbe. Tovrstni prehod pa zahteva individualno (na ravni posameznega uporabnika) načrtovanje za prenos energet- skih poslovnih načrtov na lokalno raven. V Sloveniji smo priča številnim uspešno de- lujočim poslovnim modelom na kmetijah z uporabo lesne biomase ter sončne, hidro- in geotermalne energije. Tudi pri snovanju pametnih vasi gre za is- kanje alternativ za družbeni razvoj. Na raz- polago imamo številne možnosti, kot so so- cialno podjetništvo, naravovarstveno kmetij- stvo, trajnostni turizem v povezavi s krajev- no gastronomijo in še bi lahko naštevali. Zagotovo pa je, da za trajnostno preobrazbo in prihodnost kmetijstva potrebujemo zna- nje, voljo in medsektorsko sodelovanje. Sobivanje v skupnem prostoru Varovanje, ohranjanje in oblikovanje zdrave- ga življenjskega okolja je za človeštvo naj- pomembnejša naloga, prehranska varnost pa najpomembnejša naloga kmetijstva in poli- tičnih odločevalcev. Vsem ljudem je planet skupni življenjski prostor. Industrijski razvoj, rodnost in rast človeškega standarda imajo za posledico vse večji pritisk na okolje in skupni prostor. Ta je po svojih virih omejen. Če posamezniki tega ne upoštevajo, škodujejo in izključuje- jo drugega. Sedanji človekov vedno hitrejši način življenja in njegovo izkoriščanje na- ravnih virov sta daleč prehitra za letni ob- novitveni ciklus razpoložljivih virov. Zato se za osnovno ravnovesje v ekosistemu zastavlja vprašanje, do katere mere in koliko časa je Košeni travniki Šturmovci. Foto: Monika Podgorelec. 400 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 401Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaKmetijska krajina planet še sposoben prenesti takšno človeko- vo ravnanje? Zato je še toliko bolj pomemben načrto- vani pristop v upravljanju in rabi prostora. Morda je odsotnost sodelovanja in dialoga med kmetijstvom,  naravovarstveniki, goz- darstvom, nevladnimi organizacijami, po- litičnimi odločevalci in ostalimi deležniki vzrok, da kulturna in kmetijska krajina ni ustrezno varovana. Vsi od naštetih ne mo- rejo samo sobivati v prostoru, ampak morajo tvorno uporabljati strokovno znanje s svo- jega področja obravnave kulturne krajine. Med odločilnimi deležniki je treba ustvariti zaupanje in sodelovanje pri skupnem upra- vljanju krajine. Preseči je treba rastoče razdvajanje med mestom in vasjo, urbanim in ruralnim, kar ogroža tudi politično soglasje v državi in ne omogoča oblikovanja enotnega razvojnega koncepta in vizije proizvodnje hrane. Upra- vljanje pa se začne z ustvarjalnim dialogom pri prostorskem načrtovanju. Varstvo kul- turnih vrednot je mogoče samo z aktivnim podpiranjem dejavnosti, ki so ustvarili kul- turne vrednote. Kulturna dediščina zahteva vzdrževanje. Družbeni odnosi in pogledi na pridelavo hrane, kmetijstvo in podeželje se hitro spre- minjajo. V času podnebnih sprememb, jasno začrtanih ciljev Pariškega sporazuma in člo- vekovega nepredstavljivega podrejanja nara- ve in uničevanja biotske pestrosti je celovito načrtovanje prostora, v katerem živimo, eno izmed najpomembnejših orodij varstva oko- lja ter blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Kakovostno in vključujoče ure- janje prostora ima neposreden vpliv na to, kako deluje podnebje, ter na kakovost in zdravje bivalnega okolja – tako v mestih kot na podeželju. Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja Sašo Šantl Zlato in človek Človek se je z zlatom, ki ga v naravi lahko najdemo vidnega s prostim očesom, verjetno srečal že v prazgodovini. Rečemo lahko celo, da je bila pred železno, bronasto in bakreno dobo najprej zlata doba, saj se je obdelava kovin dejansko začela z zlatom. Zanj niso bili po- trebni napredni tehnološki postopki čiščenja kovin. Dovolj je bilo razumevanje, da je zlato zelo težko ter da se ga da izločiti le z uporabo tekoče vode in nekaj enostavno izdelanega orodja. Sama legenda o zlatem runu temelji na lovljenju zlata z ovčjimi kožami, ki so jih staroselci Kavkaza pričvrstili na dno potoka ali ob breg, nanje metali prod in je preko njih tekla voda oziroma so jih polivali z vodo. Zlate luskice, ki so se ujele v kožo, je bilo treba samo otresti ali izprati v bistri vodi. Včasih so uporabljali kar surove kože, pri katerih je bila dlaka še mastna in tako bolj lepljiva za zlate luskice. Ko je bila koža polna zlata, so jo zažgali in pepel izprali z vodo, tako da so ostali samo zlati delci. Zlato je lepe enkratne barve in je v primer- javi z drugimi kovinami, ki imajo v veči- ni brezbarven, srebrn sijaj, zelo posebno in privlačno. Zlato je na splošno odporno proti koroziji in se v naravi pojavlja samorodno kot skupki v kamninah in aluvialnih nano- sih. Zaradi omenjenih lastnosti spada med tako imenovane plemenite kovine. Zlato je med vsemi kovinami najbolj kovno. Dejan- sko lahko iz enega grama zlata skujemo list v velikosti enega kvadratnega metra ali pa žico oziroma nit, dolgo približno tri kilo- metre. V preteklosti so čistost in pristnost zlata preverjali tudi z ugrizom z zobmi. Že z malo močnejšim ugrizom se je v pravem zlatniku poznal odtis zoba. Plemenitost zlata in njegovo barvo lahko ra- zložimo tudi z Einsteinovo posebno teorijo relativnosti. Elektroni atoma zlata se premi- kajo okoli jedra s hitrostjo, ki je približno polovice hitrosti svetlobe. Zaradi relativno- sti elektroni postanejo masivnejši, posledič- no pa se zmanjša tudi polmer kroženja (ali orbitale) okoli atomskega jedra, kar zmanjša njegovo zmožnost za povezovanje in rea- giranje z drugimi atomi. To tudi povzroči, da absorbira modro svetlobo, tako da odse- va rdečo in zeleno, kar mu daje toplo zlato barvo (Mondal, 2022). Zlata ni veliko v človeški posesti, pa tudi težko je pridobivati novo zlato. Ker je redko, lepo in ob- stojno, ga je človek imel za nekaj močnega, povezoval ga je s sijem Sonca in ognja in z nadnaravni- Dr. Stane Klemenčič se je 1. aprila leta 2021 upokojil kot direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor. V tej ustanovi je prepoznavno deloval več kot trideset let, sprva kot kmetijski svetovalec na strokovnem področju travništva, zadnjih osemnajst let pa kot njen direktor. Po končani osnovni šoli in Tehniški kmetijski šoli v Mariboru je nadaljeval študij na Višji agronomski šoli v Mariboru. Dodiplomski študij je končal na Fakulteti kmetijskih znanosti Univerze v Zagrebu z diplomo pod mentorstvom prof. dr. Franja Šatoviča. Leta 1996 je magistriral na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani z magistrskim delom Fitocenološke variabilnosti ter proizvodnost travne ruše na območju Pesniške doline. Leta 2000 je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Vpliv razvojnega stadija na krmno vrednost navadne smiljke. Na Fakulteti za kmetijstvo Univerze v Mariboru je bil izredni predavatelj mehanske obdelave tal. Zlata našivka z obale Blejskega jezera (iz bronaste dobe, 13. do 12. stoletje pred našim štetjem), najstarejša zlata predmeta, najdena na območju Slovenije. Foto: Tomaž Lauko. 402 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 403Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja eksploziji. Glede na zadnja opazovanja in raziskave zlato nastane ob trku nevtronskih zvezd. To so najgostejše in najmanjše opa- žene zvezde. Nevronske zvezde nastanejo pri sesedanju ogromnih zvezd, ki so pribli- žno štiri- do osemkrat večje od naše zvez- de, Sonca. Za primerjavo, nevronska zvezda ima premer samo približno dvajset kilome- trov, njena gostota pa je tako velika, da bi čajna žlička snovi nevtronske zvezde tehtala približno milijardo ton. V današnjem informacijskem času uvajajo novo enoto vrednosti, to so tako imenova- ne kriptovalute. Kriptovalute »pridobivajo« s tako imenovanim rudarjenjem, ki ima ve- liko vzporednic z rudarjenjem zlata. Da bi pridobili dragoceni izdelek, moramo v obeh primerih vložiti velike količine dela in ener- gije. Bitcoini so vrednost v virtualnem sve- tu, zlato pa v materialnem, snovnem. Ker je zlato trajno in je prisotno v snovnem svetu, bo verjetno odraz vrednosti snovnih in tudi storitvenih dobrin še kar nekaj časa, preden se popolnoma preselimo v virtualno vredno- tenje in menjavo. Zlato so že vse od antičnih časov, verjetno tudi prej, pridobivali tudi v naših krajih. Izpirali so ga iz sedimentov rek Drave in Mure, ki izvirata ali imata pritoke z alp- skega območja, predvsem območja Visokih in Nizkih Tur, kjer se nahajajo kamninska primarna nahajališča zlata. To zlato se je v daljši geološki dobi z erozijskimi procesi in delovanjem vode skupaj z ostalimi sedi- menti premeščalo vzdolž rek Drave in Mu- re do območja današnje Slovenije in naprej. Čeprav je gospodarska dejavnost zaradi premajhnih količin zlata že kako stoletje opuščena, se vzdolž rek še vedno najdejo posamezniki, ki zlato iščejo in ga izpirajo, seveda bolj zaradi pustolovskega doživetja ali rekreacije. Izvor dravskega zlata Zlato in druge dragocene kovine, ki so se- stavljale Zemljo, ko se je geološko oblikova- la v danes znane plasti, so skupaj z železom potonile v jedro. Ocenjujejo, da je v jedru vseh dragocenih kovin toliko, da bi z njimi celotno površino Zemlje pokrili v debeli- ni štirih metrov. Zlato in druge dragocene kovine, ki so v zunanjem delu Zemljinega ovoja, plašču, in jih človek izkopava, pa izvirajo iz »bombardiranja« meteoritov po oblikovanju Zemljinega jedra (Willbold in sod., 2011). Nahajališča zlata delimo na primarna in sekundarna. Prva so povezana s tektonski- mi in spremljajočimi procesi. Sekundarna nahajališča pa so vsa nahajališča zlata, ko mi silami. Kopičenje zlata, ki za življenje ni nujno, je pomenilo odraz božanskosti ter moči in bogastva vladarja ali skupnosti. Postopoma z razvojem družbe pa je človek začel zlato uporabljati kot plačilno sredstvo in enoto za menjavo različnih dobrin. Ker sta bili menjalni sredstvi na primer tudi sre- bro in baker, je bila zlata enota namenjena menjavi dobrin višje vrednosti, predvsem menjavi posesti, drugih kovin, stekla, kož, lončevine in večjih količin hrane. Že leta 1091 pred našim štetjem so na Kitajskem prvič uporabili zlato kot plačilno sredstvo. Kaže, da je zlato imelo eno od pomembnih vlog pri razvoju človeške družbe, saj je omo- gočilo enostavnejšo menjavo dobrin in dela ter je po drugi strani spodbudilo številne raziskave, ki jih je vodila »sla« po pridobi- vanju in posestvovanju zlata kot vsesplošno priznanega pokazatelja bogastva in moči. Zadostuje že, če pogledamo dolgo obdo- bje alkimije, od egipčanskih časov naprej, v kateri je bilo ustvarjanje zlata iz drugih sestavin, predvsem kovin, pomemben konč- ni cilj. Ob raznih bolj ali manj neuspešnih poskusih izdelave zlata in drugih snovi pa se je razvilo kar nekaj drugih stranskih pro- izvodov, na primer obarvano steklo, lepila, črnila in barvila ter tudi parfumi. Nenaza- dnje je alkimija z razvojem in vključevanjem znanstvenih načel v raziskave predhodnica današnjih znanosti, kemije, fizike, metalur- gije in drugih. Morda tudi Arhimed, grški antični mate- matik, ne bi prišel do spoznanja, da na telo, ki ga potopimo v vodo, deluje sila vzgona vode, ki je enaka prostornini izpodrinje- ne tekočine, če ga kralj Hieron ne bi »zelo močno« prosil, naj ugotovi, ali je njegova krona res iz čistega zlata ali pa je v njej pri- mešano cenejše srebro. Spreminjanje drugih kovin v zlato je z ra- zumevanjem jedrske fizike dejansko postalo mogoče. Tako lahko danes z visokoenergij- skim »bombardiranjem« subatomskih delcev (nevtronov) jeder atomov druge kovine do- bimo atome zlata, na primer iz svinca pre- ko bizmuta lahko dobimo zlato. Žal je ta postopek energijsko tako potraten, da bi za pridobitev enega grama zlata verjetno pora- bili milijarde evrov, pa še večina tega zlata bi bila radioaktivnega in bi po določenem času razpadla nazaj v obstojna atomska je- dra, in to ne v jedra zlata. Ne glede na to lahko rečemo, da so danes sanje alkimistov uresničene, zlato je res mogoče pridobiti iz svinca. Gostota zlata, to je masa na enoto prostor- nine, je ena od največjih med kemijskimi elementi in snovmi. Naslednja tabela za pri- merjavo prikazuje različne snovi in njihovo okvirno gostoto. Zlato je na Zemlji tako redko, ker je redko tudi v vesolju. Za razliko od železa in oglji- ka ne nastaja v središču zvezd ob procesu supernove, to je sesedanju zvezd in njihovi Ker ima krona zaradi primešanega srebra večjo prostornino kot enako težka zlata palica, izpodrine več vode in nanjo deluje večja sila vzgona. Zato je pod vodo lažja kot na zraku enako težka palica iz čistega zlata. Preverjanje čistosti zlatega predmeta sumljive čistosti s palico iz čistega zlata enake teže. Snov Gostota [kg/l] Snov Gostota [kg/l] Snov Gostota [kg/l] Snov Gostota [kg/l] osmij 22,59 baker 8,96 diamant 3,50 hrast/bukev 0,80 platina 21,45 bron 8,50 aluminij 2,70 bencin 0,70 zlato 19,30 železo 7,87 magnezij 1,74 lipa 0,55 volfram 19,25 cink 7,05 polivinil 1,40 bor - les 0,45 uran 19,05 magnetit 5,17 PVC 1,30 bambus 0,40 živo srebro 13,58 hematit 5,15 morska voda 1,03 pluta 0,30 paladij 12,02 cirkon 4,65 voda 1,00 stiropor 0,027 svinec 11,4 titan 4,51 led 0,92 zrak 0,00123 srebro 10,9 granati 3,10 – 4,30 etilni alkohol 0,79 vodik 0,00009 Gostota različnih snovi pri temperaturi okoli 20 stopinj Celzija in pri zračnem pritisku okoli enega bara. 404 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 405Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja se je zlato v primarnih nahajališčih zaradi preperevanja kamnin pojavilo na površju in se je skupaj s premeščanjem zemljine in ka- menja, delovanjem ledenikov in tekoče vode premestilo dolvodno in se z ostalimi sedi- menti odložilo v strugah in rečnih nano- sih. Dravsko zlato, in da ne pozabimo, tudi mursko zlato, ki se ga najde vzdolž obeh rek in v njunih nanosih, je sekundarnega izvora. Primarna nahajališča teh sekundarnih naha- jališč pa so predvsem v Visokih in Nizkih Turah in v njunih povirjih v Avstriji. Orogenezne procese, to je tektonske pro- cese nastajanja gorovja, ki so pripeljali do nastanka Alp, so torej spremljali tudi vzpo- redni procesi nastajanja primarnih nahajališč zlata. Pri tem procesu je pomembno vlogo imela voda, ki v velikih globinah pod vi- sokimi pritiski in pri visokih temperaturah postane sredstvo za prenos različnih ele- mentov in spojin. Te tako imenovane hidro- termalne raztopine, v katerih je raztopljeno tudi zlato, ki je prešlo iz okoliške magme, potujejo po razpokah, ki so nastale zaradi tektonskih procesov, proti površini Zemlje. Ko pride do padca pritiska in tudi tempe- rature, se iz te raztopine izločajo hidroter- malni minerali in tudi zlato. Seveda obstaja več načinov nastanka primarnih nahajališč zlata (Jeršek, 1999), omenjeni pa je najbolj značilen za alpsko zlato. Zanimivo je, da je manjše količine zlata mo- goče najti tudi v reki Dravinji. Ni še ugoto- vljeno, ali gre v teh dveh rekah za preostale sledi zlata iz zelo starih primarnih nahaja- lišč, ki so bila skupaj z okoliškimi kamnina- mi sprana že v davni preteklosti, na primer iz prejšnjih že davno erodiranih zgornjih slojev Pohorja, ali pa gre za tako imenovana »fosilna« nahajališča, ko reka erodira starej- ša sekundarna rečna nahajališča. Kot je bilo že povedano v prejšnjem po- glavju, erozijski procesi premeščajo zlato iz matične kamnine, kjer se je izoblikovalo, na Pomembna primarna nahajališča zlata in zlatonosne reke v Avstriji. Vir: Niedermayr in sod., 1975. Primarno zlato na kremenu. Celotni vzorec je velik 30 x 46 x 43 milimetrov, zlato pa je težko okoli 35 gramov. Kalifornija v Združenih državah Amerike. POMEMBNA PRIMARNA NAHAJALIŠČA MANJ POMEMBNA PRIMARNA NAHAJALIŠČA SEKUNDARNA NAHAJALIŠČA (REČNI NANOSI) »Potovanje« struge nižinske reke v času. Vir: Durkin in sod., 2017. Smer toka reke ČAS 1 ČAS 5 aktivna struga stare struge vzorec odlaganja ČAS 2 ČAS 6 ČAS 3 ČAS 7 ČAS 4 ČAS 8 406 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 407Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja nižje ležeča območja, pri tem pa ima glavno vlogo predvsem voda. Reke zlato (zlate luske in zrnca) skupaj z drugimi plavinami odna- šajo s seboj. Vzdolž vodotoka, kjer pride do zmanjšanja vzdolžnega padca ter posledično do padca energije in hitrosti vode, se zlato odlaga in kopiči na določenih območjih. Po strugi dolvodno je padec reke vse položnejši in posledično transportna moč reke manjša. Zato so v smeri dolvodno tudi zrnca ali lu- skice zlata v povprečju vse manjša. Reka s prehodom na nižinska območja zač- ne odlagati večje količine plavin. Po teh odloženih plavinah reka kasneje zopet teče in jih postopoma z nadaljnjo erozijo in po- novnim odlaganjem drobi in premešča na- prej. Na teh nižinskih območjih se pojavlja značilni vijugajoči tok reke, ki daljši zunanji breg (konkavni breg) zaradi hitrejšega toka vode erodira, na notranjem (konveksnem) bregu pa odlaga plavine. Zaradi tega pride do potovanja rečne struge v prečni smeri (levo/desno) in oblikovanja izrazitih oklju- kov ali meandrov. Slika na prejšnji strani prikazuje, kako se v daljšem časovnem obdobju prostorsko spre- minja potek struge ravninske reke, kakršna je Drava nekje od Maribora dolvodno. Z erozijo sedimentov na zunanji strani oklju- kov in odlaganjem plavin na notranji strani struga »potuje« prečno na smer toka. Sčaso- ma so okljuki tako izraziti, da jih reka zopet »preseka« ter za sabo pušča mrtvice in zato- ke. Le ti se zaradi nanosov ob poplavah in zaraščanja postopoma zasujejo. Spreminjanje poteka rečne struge je ze- lo lepo razvidno na prikazu reke Drave na odseku pri Staršah in Zlatoličju na reliefu terena na sliki zgoraj. Iz slike je razvidno, da je reka Drava v času spreminjala potek svoje struge znotraj rečnega koridorja, ki ga omejujejo na levi (vzhodu) starejše kamnine, na desni pa najstarejše rečne terase. Znotraj tega koridorja so jasno vidni stari meandri in kasneje mrtvice, ki jih v času poplav naj- prej zalije voda. Na tem območju je imela reka Drava razvejeno strugo. To pomeni, da je bilo naravno, da je bilo več vzporednih strug, vmes pa so se pojavljali otoki. V tem koridorju meandriranja se reka Drava giblje od umika zadnje ledene dobe pred približno 12.000 leti. Ostali nanosi po Dravskem po- lju, zunaj zdajšnjega koridorja reke Drave, so bili odloženi v zadnjih dveh milijonih let, to je v obdobju pleistocena. Nekako od konca srednjega veka je dinami- ka potovanja rečne struge Drave zelo ukro- čena, saj od takrat človek veliko bolj posega na to območje. Predvsem zaradi izrabe vo- dne moči z mlini ali žagami ter zaščite ze- mljišč za kmetijstvo so se tedaj začele ureja- ti rečne struge in izvajati melioracije (dreni- ranje/osuševanje) obvodnih zemljišč. O tem pričajo tudi starejši dokumenti, na primer odlomek iz poročila o ogledu v primeru re- ševanja spora zaradi posesti ob Dravi med gospoščinama Ravno polje in Vurberk iz le- ta 1690 (Radovanovič, 2004): »[...] Razumljivo je, da četudi ima ena stran na neki reki ribolovne pravice, ne more zah- tevati, da si nihče ob reki ne sme zaščiti- ti svoje posesti z jezom, temveč naj mirno gleda, kako mu reka vedno bolj spodjeda bregove in ogroža njegovo posest. Sporazu- meli smo se, da je gradnja jezu upravičena, saj gospodu grofu Sauerju ni možno odre- kati pravice, da si svojo posest zaščiti z je- zom. Na koncu smo si ogledali mesto, kjer bo jez zgrajen. Sam jez bo sestavljen iz več delov, vsak del pa iz dveh kril, vsako dolgo 6 klafter, konca bosta med seboj oddaljena 12 klafter, konica jezu pa ne bo več kot 2 in pol klaftre oddaljena od obale. Jez bo segal tako daleč ob obali, kot bo le mogoče. [...]« Zlato in drugi težji minerali se vzdolž reke v večjih koncentracijah odlagajo na odsekih, kjer se v času velikih pretokov energija reke nenadoma zmanjša (izlivanje, razširitev, pa- dec naklona, podslapje in podobno). Večje koncentracije se pojavljajo tudi na točkah in v pasovih močnega vrtinčenja za ovirami, na primer večjimi skalami, kjer prihaja do hid- rodinamičnih podtlakov. Ker gre za dinami- čen proces, na teh območjih težji minerali, ki prihajajo iz smeri gorvodno, izpodrivajo lažje minerale, tako da se na takih obmo- čjih nakopiči večja koncentracija težjih mi- neralov. Take odseke na rekah, kamor lahko štejemo tudi Dravo na Dravskem polju, pri- kazuje spodnja slika. Območja z večjo koncentracijo težkih mi- neralov v rečnih sipinah Drave so praviloma površinska, z globino je koncentracija zlata manjša. Pri upadanju pretokov vode se na Prikaz koridorja reke Drave z vodnimi zemljišči (turkizno) na karti višin (sivo) z razvidnimi starimi strugami, meandri in mrtvicami. Glavna območja vzdolž nižinske reke, kjer se pojavljajo večje koncentracije ali zgoščanja najtežjih mineralov. Zlatoličje dan ašnj a str uga Drav e Starše 408 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 409Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja teh območjih najprej odloži večji prod, okoli katerega se, predvsem za njim, zaradi niz- kotlačnih razmer in vrtinčenja zaustavljajo manjši prod, pesek in tudi težji minerali. Če so hitrosti vode pravšnje in take trajajo dlje časa, na teh mikroobmočjih pride do večjih koncentracij težjih mineralov in tudi zlata. Dejansko ta pojav posnema sodobna izpiral- na oprema, kar na primer prikazujejo slike na straneh 408 in 409. V zvezi z mineralno sestavo naplavin reke Drave in količino zlata v njih je bilo nareje- nih že kar nekaj raziskav. Janja Perko na pri- mer je leta 1987 naredila podrobnejšo anali- zo težkih mineralov do globine deset metrov in ugotovila prisotnost zlata, vendar v manj- ših količinah. Prisotnost zlata sta ugotovila tudi Šoster in Herlec leta 2017, ki sta prav v občini Starše naredila podrobnejšo raziskavo. Raziskovala sta predvsem izvor redkih kovin oziroma elementov (manj ustrezno redkih zemelj, kar je dobeseden prevod iz angle- ščine), to je mineralov, ki vsebujejo kemijske elemente, kot so na primer itrij, lantan, cerij in drugi. Brez njih si ne bi mogli predstavlja- ti današnjega življenja, saj so v računalniških diskih, prenosnih telefonih, LCD-zaslonih, baterijah, elektromotorjih, fotovoltaičnih ce- licah in tako dalje. V tej študiji je prikaza- na tudi mineralna sestava dravskega proda. Dravski prod ali sedimenti so na raziskanem mestu v največjem deležu iz kremena, med težjimi minerali pa prevladujejo granati (glej stolpična diagrama spodaj). Na eno  tono sedimenta lahko pričakujemo okoli trideset  kilogramov težjih mineralov, od tega približno sedemindvajset  kilogra- mov granatov (zgornja slika na strani 407), le približno en kilogram pa je drugih red- kejših mineralov, kamor spada tudi zlato. Med njimi še vedno prevladujejo na primer magnetit, to je železov oksid, ki je feroma- gneten (privlači ga magnet oziroma magne- tna sila), ter pirit in halkopirit. Na glavnih območjih koncentriranja ali zgoščanja težjih mineralov, kot jih prikazuje slika na prejšnji strani, lahko pričakujemo večji delež težjih mineralov in posledično tudi zlata. Pomembni kazalec mesta, kjer bi lahko bilo večja koncentracija zlata in ki so mu sledili stari izpiralci, je tako imenovani rdeči pesek. Barva je posledica večjih kon- centracij granata, ki je rdečkaste barve (slika zgoraj), ima pa tudi večjo gostoto kot ostali bolj pogosti minerali. Zanimivo je, da se rečno zlato s premešča- njem in odlaganjem postopoma bogati, iz- ločajo se druge kovine, predvsem srebro, ki v primarnih nahajališčih spremlja zlato tudi v do petdesetodstotnem deležu. Dlje kot se zlato zadržuje v omočenih naplavinah, vse »čistejše« postaja. Proces obogatitve je več- plasten in je predvsem posledica oksidacije srebra in tudi procesov, ki vključujejo or- Stolpična diagrama mineralne sestave večinskega dela (a) in preostanka težkih mineralov (b) v utežnih deležih [wt %] na območju reke Drave pri Zlatoličju. Vir: Šoster in sod., 2017. Od enega do tri milimetre velika izprana zrnca granata iz proda reke Drave (slika zgoraj). Zlate luske v reki Dravi (slika spodaj). 410 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 411Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja ganske komplekse (humusne kisline), delo- vanje bakterij in gliv, elektrokemijske proce- se in drugo (Florencia Marquez-Zavalia in sod., 2004). Glede na analizo sestave dravskih lusk so te skoraj petindevetdesetodstotno zlate ali v karatni lestvici 22,6-karatne. To so vede- li že v preteklosti, tako da so na primer v osemnajstem stoletju na območju habsbur- ške monarhije pol unče, to je 15,55 grama, dravskega zlata, tudi murskega zlata, odku- povali po 14 f lorinov in 45 krajcarjev, do- navsko zlato po 13 f lorinov in 30 krajcar- jev, zlato iz ostalih rek pa po 11 f lorinov. Florin je denarna enota v srebru, ki je bila v uporabi od leta 1754. V avstrijskem delu monarhije je f lorin predstavljal en srebrni gulden ali goldinar, v madžarskem delu pa en srebrni forint. Florin je bil težak okoli 23,39 grama. Pri izbiri tipa in nastavitve opreme za izpi- ranje zlata je bistveno, kakšne velikosti in Dokumentiranje načina izpiranja zlata na tradicionalni način pri enih od zadnjih izpiralcih zlata na reki Dravi leta 1986. Vir: Bidovec, 1986. 412 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 413Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja oblike je zlato. V Dravi in Muri je zlato v obliki luskic, ki so zelo tanke in imajo gle- de na težo zelo veliko površino. Tehnike izpiranja zlata se od antičnih časov pa do industrijske revolucije niso bistveno spremi- njale. Izpiralci na Dravi in Muri so upora- bljali predvsem deske, ki so jih v zgornjem delu nakosmatili, v drugem, spodnjem delu pa izžagali številne predvsem prečne žlebi- če. Za razliko od njih izpiralci na Donavi deske niso nakosmatili in nažlebili, ampak so jo prekrili s platnom, ki je prevzelo vlo- go lovljenja zlata. Prav tako so bili nakloni desk izpiralcev na Dravi in Muri večji kot nakloni desk izpiralcev na Donavi, kjer so deske imele okoli desetstopinjski naklon (László, 1995). Ne glede na predstavljene tehnike je seveda vsak izpiralec imel svo- je lastne pristope in skrivnosti, od načina žlebičenja (nekateri so na primer polovico deske obložili s platnom), naklona, preseje- vanja, količine naenkrat nametanega proda in podobno. Dejstvo je, da je v produ reke Drave in Mu- re že dolgo časa prisotno zlato, kar je bilo znano že pred več tisoč leti (László, 1995; Puff, 1847). Ali je bila kdaj tu tudi prava zlata mrzlica, ne vemo. Če pa je bila, je bi- la že davno, verjetno ko so zlatu sledili še Kelti in Rimljani. Sicer pa se je treba za- vedati, da ko pride do zlate mrzlice, se v »zlate« kraje zgrne množica izpiralcev, ki v razmeroma kratkem času izperejo vsa do- nosna območja. Kalifornijska zlata mrzlica, ko je tamkajšnje reke in potoke preplavilo na desettisoče izpiralcev, je na primer traja- la samo kakšnih deset let. Torej tudi če se je zelo donosno izpiranje na Dravi in Muri dogajalo dlje časa, so verjetno večje količine zlata izprali že v nekaj stoletjih. Je pa res, da Drava in Mura spreminjata potek svoje struge in sčasoma odpirata in premeščata starejše z zlatom bogate nanose, tako da so se z izpiranjem bolj dejavno ukvarjali vse do konca devetnajstega stoletja. Vendar so takratne izprane količine zlata, okoli dvaj- set kilogramov na leto (Kišpatić, 1901), ko se je s tem poslom ukvarjalo kakih dvesto izpiralcev, v veliki večini iz Medžimurja, v primerjavi s triinosemdesetimi tonami zlata, kolikor so ga letno izprali v času omenjene kalifornijske zlate mrzlice, zanemarljive. Glavni razlogi, da je danes zlata manj, so torej naslednji: • izpiranje in rudarjenje se izvajata že več tisoč let, tako da so enostavno dostopna primarna in sekundarna nahajališča že popolnoma izčrpana; • reguliranje rečnih strug in gradnja je- zov, ki sta zaradi pridobivanja novih kmetijskih zemljišč, protipoplavnega urejanja in hidroenergetske rabe postala intenzivnejša od konca srednjega veka dalje, sta umirila vodno moč ter procese premeščanja plavin in zlata iz starejših rečnih nanosov. Koliko pa je še zlata, recimo na spodnji te- rasi reke Drave med Mariborom in Ptujem? V raziskavi, ki smo jo izvedli v sklopu pro- jekta ZlataDrava v letih od 2020 do 2022, smo na večjem številu mest na tem odseku na prodiščih reke Drave ugotovili prisotnost zlata v količinah od 0,07 do 0,75 grama na kubični meter. Ker smo prod izpirali samo na mestih, kjer smo s testiranjem z izpiral- nim krožnikom ugotovili prisotnost zlatih lusk, in ker je mest z večjo koncentracijo zelo malo, previdnostno ocenjujemo, da je na vsem tem območju v povprečju vsaj de- setkrat manjša količina zlata na prostornin- sko enoto. Tako da lahko ocenimo, da je v povprečju na kubični meter rečnih nanosov na vsem tem območju največ od 0,007 do 0,075 grama na kubični meter. Površina tega območja znaša okoli sedemindvajset kvadratnih kilometrov. Debelina aluvialne- ga sloja do starejših kvartarnih podlag je od okoli šest metrov do dvajset metrov (Bre- znik in Žlebnik, 1961). Če vzamemo, da je v povprečju debelina teh nanosov okoli de- set metrov, je prostornina v skupni količini okoli dvesto sedemdeset milijonov kubičnih metrov. Glede na skupno količino proda in z upoštevanjem devetdesetodstotne čistosti zlatih luskic ocenjujemo, da je na tem ob- močju med Mariborom in Ptujem pribli- žno od tisoč sedemsto do sedemnajst tisoč kilogramov zlata. Morda ta številka deluje zelo zlatomrzlično, vendar se moramo zave- dati, da je treba izprati dvesto sedemdeset milijonov kubičnih metrov proda. In to na območju, ki ni neobljudeno in na katerem veljajo kmetijsko-gozdarske, naravovarstvene in vodovarstvene omejitve, in kjer sta priso- tni poplavna nevarnost in razna druga raba vode in vodnega prostora. 0,3419 grama zlata iz reke Drave, izpranega iz približno dveh kubičnih metrov proda. Današnje zgodbe o dravskem zlatu: izvirni leseni nakit z dravskimi zlatimi luskami, tudi kot promocija dravskega zlata in Slovenije. 414 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 415Gradovi in dvorci ob reki DraviDravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja Danes zlato izpirajo le še zaradi doživetja in rekreacije. Če pa se potrudite in najde- te »bogatejše« prodišče, izperete tisoč lopat, kar je približno od enega do dva kubična metra proda, lahko najdete nekaj več zlata, na primer »celo« tristo štirideset miligra- mov, kot to prikazuje slika na strani 410. V sklopu projekta Zlata Drava, ki ga je Lokalna akcijska skupina (LAS) Lastovi- ca kot del Regionalne razvojne agencije za Podravje – Maribor prepoznala kot povezo- valni projekt, so partnerji pričeli z oživlja- njem zlate zgodbe reke Drave in pripravili ponudbo doživetja izpiranja zlata za vse, ki jih to zanima, si želijo kaj novega naučiti in čas radi preživljajo v naravi ob reki Dravi. Literatura in viri: Bidovec, M., 1986: Raziskave zlata v naplavinah Drave in Mure. Poročilo o raziskovalnem projektu (zgodovinski podatki o dravskem in murskem zlatu, str. 2–12; dokumentirani postopek izpiranja zlata v Donji Dubravi, str. 13–20). Ljubljana: Geološki zavod Slovenije. Breznik, M., Žlebnik, L, 1961: Geološke razmere na območju projektiranih hidroelektrarn na Dravi med Mariborom in Ptujem. Geologija, 7: 151-176. Jeršek, M., 1999: Zlato. Begunje: Galerija Avsenik. Kišpatić, M., Tučan, F., 1901: Rude u Hrvatskoj. Rad jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti, knjiga 147, 18. Zagreb: Štamparija Dragutina Albrechta u Zagrebu. László, E. N., 1995: Panonsko zlato. Podravski zbornik, 207–218. Marquez-Zavalia, M. F., Craig, J. R., Galliski, M. A., 2004: Morphological and chemical study of placer gold from the San Luis Range, Argentina. The Canadian Mineralogist, 42: 169-182. Miller, G. T., 1990: Living in the environment: an introduction to environmental science. 6th ed. Belmont, California: Wadsworth Publishing Company. Mondal, S., 2022: Why Is Gold Golden. Science ABC. https://www.scienceabc.com/pure-sciences/why-is-gold- golden.html. Niedermayr, G., Seemann, R., 1975: Gold in Österreich. Veröffentlichungen aus dem Naturhistorischen Museum in Wien, Neue Folge, 10: 22–31. Puff, R. G., 1847: Marburger Freundes-Gruss (Sagen, Dichtungen, Wanderungen und Lebensschilderungen). Radovanovič, S., 2004: Karta sporne posesti ob Dravi med gospoščino Ravno polje in Vurberk iz leta 1690. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 75=40 (1): 61–67. Willbold, M., Elliott, T., Moorbath, S., 2011: The tungsten isotopic composition of the Earth’s mantle before the terminal bombardment. Nature, 477: 195-198. Gradovi in dvorci ob reki Dravi Srečko Štajnbaher Ob reki Dravi je od avstrijske do hrvaške meje veliko kulturne dediščine, zato je v predvi- denem obsegu ni možno predstaviti v celoti. Predstavljeni so samo gradovi in dvorci, ki jih je ob reki Dravi na omenjeni razdalji toliko, da jih lahko po številnosti brez težav primer- jamo z gradovi in dvorci ob Renu ali Loari. Tudi ob Dravi so gradovi nastali na strateško pomembnih mestih in so imeli obrambno vlogo. Po družbenih spremembah in spremembah taktik vojskovanja so jih počasi nadomestili gradovi in dvorci na ravninskem prostoru ob sami reki. Lastniki so se pogosto menjavali, prav tako so bile izvedene številne prezidave in dozidave. Vseh teh sprememb v prispevku ni možno obravnavati v celoti, zato so navedeni le ključni podatki. Ti gradovi in dvorci so danes v različnem gradbenem stanju, eni so že zdavnaj v ruševinah, drugi žal propadajo pred našimi očmi, nekateri dobivajo novo podobo in vsebine. V prispevku niso obravnavani gradovi v Halozah, saj so bili predstavljeni v lan- skoletnem letniku Proteusa. Našo pot začnemo v Črnečah, kjer se v središču vaške naselbine nahaja manjši re- nesančni dvorec, ki je nastal na mestu sre- dnjeveškega dvora, v pisnih virih je izpričan od leta 1408. V drugi polovici šestnajstega ali v prvi polovici sedemnajstega stoletja so prvotno srednjeveško stavbo nadomestili s sedanjim podkletenim dvonadstropnim po- slopjem, ki se je od takrat do danes ohrani- lo brez večjih gradbenih sprememb. Razvaline srednjeveškega gradu Pukštajn. Foto: Srečko Štajnbaher. Dr. Sašo Šantl se strokovno in znanstveno ukvarja z različnimi področji, povezanimi z vodami, od omogočanja rabe vode in vodnega prostora, zmanjševanja škodljivega (ne)delovanja voda in plavin do vsebin, ki so povezane z dobrim in zdravim stanjem voda. Z raziskavami sodobnih pristopov in konceptov pa vsa z vodami povezana področja povezuje v celovito upravljanje voda. Kot znanstveni sodelavec je zaposlen na Inštitutu za vode Republike Slovenije. Z zlatom reke Drave se je srečal že pred leti, ga ljubiteljsko izpira, vse znanje o njem in druge zgodbe in dejstva, povezana z njim, pa rad deli z drugimi. 416 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 417Gradovi in dvorci ob reki DraviGradovi in dvorci ob reki Dravi Nad Dravogradom se na strmem skalnem pomolu nahajajo razvaline gradu Dravograd. Grad je bil postavljen tako, da je bil z njega mogoč odličen nadzor prehoda preko reke Drave in prehoda iz Dravske in Mislinjske v Labotsko dolino. V srednjeveških listi- nah je prvič omenjen leta 1177 kot castrum Trahburck, na šentpavelskem posestvu ga je zgradil Kolon iz Trušenj. Pozneje je večkrat menjal lastnike, med katerimi nastopajo šentpavelski benediktinci, nato Aufensteini, grofje Celjski, Habsburžani in drugi. Ohra- nil se je do začetka devetnajstega stoletja, nakar je začel naglo propadati. Do danes se je poleg temeljev obodnega zidovja in zasutih kleti ohranila predvsem visoka se- verozahodna stena mogočnega romanskega grajskega bivalnega stolpa, ki še vedno sega do prvotne višine. Vzhodno od Dravograda se nahajajo ruše- vine gradu Pukštajn. Grad je nastal pred sredino trinajstega stoletja za grofe Andeške in je imel značilno obliko manjšega roman- skega obodnega gradu z bivalno stavbo – palacijem, obzidanim dvoriščem in močnim ščitnim zidom. Postavili so ga na težko do- stopnem prepadnem pomolu nad reko Dravo in mu dali vlogo središča manjšega zemlji- škega gospostva. V poznem srednjem veku, ko je bil dežel- noknežja last, so grad prezidali in poveča- li. Takrat je nastal tudi dominantni več- nadstropni stolp gotskih oblik, ki še sedaj zaznamuje podobo gradu proti dolini reke Drave. Leta 1706 je pogorel in zatem so ga opustili ter pod njim zgradili nov dvo- rec. Pukštajn predstavlja najbolje ohranjeno grajsko razvalino ob reki Dravi med Dravo- gradom in Mariborom. Tik pod njim se nahaja dvorec Bukovje. Ba- ročni dvorec je nastal za plemiško rodovino Khössler. Takrat je nastala celotna sedanja stavbna masa, vključno z večino notranjih zidov, a še brez treh okroglih pomolnih stolpičev na vzhodni in južni fasadi. Med letoma 1870 in 1899, ko je bil v lasti družine baronov Kometer, so ga temeljito predelali v historističnih oblikah in ga na novo opremili. Zunanjščino so razgibali z vogalnimi pomolnimi stolpiči in okni neo- gotskih oblik. V notranjščini so reprezen- tativne bivalne prostore v prvem nadstropju opremili z bogatimi štukaturami, pečmi in pohištvom. Po prvi svetovni vojni je dvorec izgubil dragoceno opremo notranjih prosto- rov. Okoli leta 1989, ko ga je uporabljala ju- goslovanska vojska, so ga temeljito prenovili in malce nadzidali. Nad Vuzen ico so ostank i Pist rove- ga gradu. Nekdanji grad, ki ga je pred letom 1238 pozida l Kolon I. Za len- ski, je bil ob koncu sedemnajstega stole- tja še povsem ohranjen. Danes je ohra- njen le del renesančnega stolpiča z za- obljenima robovoma in strelnimi linami. Nad Spodnjo Muto so na strmem hribu Grašin bamberški škofje konec dvanajstega stoletja pozidali grad Hohenmauten. Grad je bil postavljen kot zaščita mitnice v do- lini, ki je nastala že v dvanajstem stoletju (1147). Grad se leta 1255 omenja kot ca- strum Mutenberch. Leta 1489 je bil zapu- ščen, od šestnajstega stoletja (1584) je grad v razvalinah. Naslednik starega gradu je graščina Kien- hofen, ki stoji sredi naselja Zgornja Muta. Nastala je iz dvora, omenjenega leta 1510. Leta 1807 je bila prezidana, leta 1810 je pogorela. Današnja enonadstropna stavba pravokotnega tlorisa s klasicistično fasado je nastala po tem požaru. Nad trgom Radlje so na robu strmih skal- natih pečin oziroma na hribu Kamen (Ste- in) ohranjene ostaline nekdanjega gradu, ki se v šentpavelski listini omenja med letoma 1193 in 1220 kot »Castrum ad lapidem«. Grad je v literaturi imenovan tudi kot Sta- ri grad, grad Siegfrieda Marenberškega in kot Trušenjski grad. Grad so v letih 1480 in 1532 razdejali Turki, poškodovali so ga tudi požari v letih 1574 in 1697. Po po- žaru leta 1697 gradu niso več obnavljali. Gospoščina se je preselila na obrobje trga v nekdanjo grajsko pristavo - danes dvorec Mahrenberg, ki stoji na skalnem pomolu, na mestu v križišču nekdanjih srednjeveških in novoveških cest. Danes je dvorec nadstropna stavba v obliki črke L (ohranjena sta severni in zahodni trakt). V stavbo vodi mogočni renesančni portal iz peščenjaka iz leta 1666. Rustificirani portal se na vrhu zaključuje z ravno preklado, pod katero je niz triglifov in metop. Portal je bil verjetno pred dru- go svetovno vojno ali po njej prenesen iz radeljskega samostana. Na plošči sta grba gospodov Mahrenberških – grb Siegfrieda Mahrenberškega in opatinje samostana do- minikank Marije Ivane Linzer. Dvorec obdaja park, oblikovan v krajinskem slogu, ki je bil zasnovan v osemnajstem sto- letju. Rastlinski fond obsega med drugim več vrst jelke, duglazijo, klek, rdeči hrast, platano, rdečo bukev, tiso, zeleni bor, dob, rdeči bor in druge vrste. V prvi polovici dvajsetega stoletja, ko so bili lastniki družina Suppanz (Zupanc), so v parku rasle vrtnice vzpenjalke, pušpan, rumene lilije in drugo cvetje. V parku je fontana – vodnjak okrogle oblike z vodometom in okroglim stebrom s štirimi izviri vode v obliki ribjih glav. Falski grad se prvič omenja leta 1245. Ime je dobil po brzicah v bližini – Wasserfall. Leta 1259 so prvo falsko postojanko uni- čili Madžari. Po letu 1290 se blizu razva- lin omenja že novo upravno poslopje. Grad je bil od trinajstega stoletja dalje središče šentpavelske posesti na Štajerskem. V letih od 1405 do 1407 je bil ob vojaškem spopa- du, ki sta ga proti gradu vodila bamberški upravnik Mute Wolf Spangstainer in Oton Pergauer, uničen. Zametki današnjega gra- du so nastali po letu 1407, bil je razmeroma skromna stavba. Po letu 1638 je bila stavb- na zasnova razširjena in barokizirana. Večje prezidave so bile v drugi polovici devetnaj- stega stoletja. Grad Viltuš. Foto: Srečko Štajnbaher. 418 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 419Gradovi in dvorci ob reki DraviGradovi in dvorci ob reki Dravi Stari grad Viltuš je prvič omenjen v listini iz leta 1193. Najstarejši del je romanski stano- vanjsko-obrambni stolp, kateremu so prizi- dali palacij z grajsko kapelo in celoto obdali z obzidjem. Opuščen je bil na začetku se- demnajstega stoletja in je danes v razvalinah. Gradnja novega dvorca Viltuš na ravnici ob reki Dravi sodi v leto 1625, ko je baron Vid Žiga plemeniti Herberstein pozidal dvonad- stropno graščino, sredi osemnajstega stoletja je takratni lastnik grof Rabatta prizidal pri- tlično krilo s kapelo, končno podobo pa je dobil v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so mu  lastniki  iz rodbine Badel vdahnili tedaj priljubljeni pečat romantičnega sloga. Dvorec je zato arhitektonsko zelo razgiban, temelji pa na več organsko zraščenih, čeprav po višini in usmerjenosti povsem različnih krilih. Očara z množico frčad in stolpičev, predvsem pa z obkrajnim velikim stolpom, ki obvladuje celotno stavbo in ji daje novo komponento, čeprav v času gradnje ni več imel obrambne vloge. Nekoč je bil grad opremljen z  marmornimi  kamini, z nekaj enkratnimi kiparskimi deli ter rezljanimi lesenimi stropovi. Okoli dvorca je bil ure- jen park angleškega tipa, zasajen z mnogimi redkimi domačimi in tujerodnimi drevesni- mi vrstami. Nad Limbušem se v zgodovinskih virih grad Limbuš in grajski hrib prvič in le posredno omenjata leta 1332, predvideva pa se, da je grad na vrhu hriba verjetno pozidal mini- sterial štajerskega deželnega kneza Lipold Lembah (Leopold Limbuški), ki je v pisnih virih prvikrat omenjen leta 1147. Grad je menjal veliko lastnikov, bil je večkrat oble- gan in poškodovan od Turkov, nazadnje pa v osemnajstem stoletju skupaj s kapelo in pristavo porušen. Danes so na vrhnjem delu hriba le še mestoma vidne njegove ruševine. Dvorec Račji dvor  leži v ravnini na vzho- dnem robu mesta Maribor  in se prvič ome- nja leta 1200 kot last nemškega viteškega reda. Ti so leta 1279 dvorec s pripadajočo posestjo, predvsem vinogradi, prodali be- nediktinskemu samostanu v Admontu, ki je ostal lastnik dvorca vse do leta 1937. Enonadstropni dvor sestavljajo štiri krila, ki obdajajo notranje pravokotno dvorišče. Gradbeno jedro predstavlja vzhodno krilo iz sedemnajstega stoletja s križno obokano vinsko kletjo. V prvi polovici osemnajste- ga stoletja je bilo prizidano južno, v drugi pa še zahodno gospodarsko krilo. Takrat je dobil dvor poznobaročno, klasicistično po- dobo. Veliko leseno prešo so v severni del vzhodnega krila postavili sredi devetnajstega stoletja, v drugi polovici devetnajstega stole- tja pa pozidali še severno krilo. Na ravninskem delu grajskega griča nad Mariborom, danes imenovanega Piramida, je v srednjem veku stal grad Gornji Maribor (Marchburch, grad mejne marke), katere- ga vloga je vezana na ustanovitev in razvoj naselja oziroma mesta Maribor pod njim. Grad naj bi bil postavljen okoli leta 1106 oziroma pred letom 1164, ko je prvič ome- njen v virih, dokončno pa je bil opuščen in porušen leta 1784. Zgodovina nastanka gradu v mestnem je- dru Maribora sega v čas po letu 1478, ko so na mestu dveh meščanskih hiš zgradili trietažno podkleteno grajsko jedro. Postopo- ma so temu jedru dodajali še druga poslopja vse do devetnajstega stoletja. Je značilna ra- ščena arhitektura, katere širitev in pozneje rušitve so se prilagajale sprva potrebam po mestni obrambi in potem reprezentančnim in stanovanjskim prostorom. Posebej velja omeniti peterokotno bastijo na severovzho- dnem vogalu, ki je bila izvorno del mestne- ga obzidja, baročno Loretansko kapelo iz leta 1655, izjemno rokokojsko stopnišče iz sredine osemnajstega stoletja, delo maribor- skega stavbenika Jožefa Hofferja, vzhodno krilo z arkadnim hodnikom in ploščadjo s streho, viteško dvorano iz leta 1680, okraše- no z bogatimi štukaturami in poslikavami. Posedovalo ga je več lastnikov, vrhunec je doživel v času grofov Khisslov in Brandisijev (od šestnajstega do osemnajstega stoletje), ko je grajski kompleks obsegal turnirsko dvori- šče in številne gospodarsko upravne stavbe zahodno od današnje stavbe. V devetnajstem stoletju se je mesto začelo širiti zunaj obzid- ja, utrdbe so postopoma porušili in grajski kompleks se je skrčil na današnjo velikost. Radvanjski dvorec se prvič pisno omenja  le- ta 1434 kot trdna zidana graščina, opremlje- na z oboki, krog in krog obdana s širokim vodnim jarkom, pa tudi z dvižnim mostom. Stavba je verjetno šele konec sedemnajstega stoletja dobila značaj gosposkega prebiva- lišča, obdanega z gospodarskim poslopji – hlevi, kovačnico, shrambami, sodarno, mli- nom, ledenico, ribnikom … Okoli gradu so bili vrtovi in sadovnjaki, tako znotraj graj- skega jarka kot tudi zunaj njega. V enem od vrtov naj bi bil nasad vrtnic in pritlikavega grmičja, ki so ga imenovali »paradiž«. Na južnem robu Maribora se nahaja Betna- vski dvorec, ki predstavlja eno od najlepših baročnih arhitektur Podravja. Prvotno po- slopje so v začetku štirinajstega stoletja po- zidali grofje Betnavski, po katerih je stavba tudi dobila ime. V tistem času je bil to rene- sančni grad, ki je imel štiri obrambne stolpe in obrambni vodni jarek. Med lastniki so bili tudi ogrski Szekeliji in kasneje zname- niti Herbersteini. V času razcveta prote- stantizma je postal tudi sedež protestantov. Mogočna stavba je leta 1685 pogorela, ta- kratni lastniki Brandisi so jo v letih od 1730 do 1780 prezidali v baročno reziden- co. Pri obnovi so se zgledovali po tedaj na Dunaju modernem poznobaročnem f loren- tinskem slogu. Pri obnovi so porušili oba začelna stolpa, pozidali osrednji rizalit, prav tako so zasuli vodni jarek. V notranjosti je bilo zgrajeno razkošno triramno stopnišče, ki vodi do reprezentančne avle v nadstro- pju in s freskami okrašene velike dvorane. Dvorec obkroža danes neurejeni park, ki je bil v devetnajstem stoletja zasnovan v angle- škem krajinskem slogu. Grad Vurberk. Foto: Srečko Štajnbaher. 420 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 421Gradovi in dvorci ob reki DraviGradovi in dvorci ob reki Dravi Grad Vurberk je bil prvič neposredno ome- njen leta 1244 kot Wuermwerg. Kasneje je bil v lasti grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških, ki so ga poimenovali in mu da- li značilni grb. Med vojno med  Otokarjem II. Češkim in Ogri je Vurberk za krajši čas prišel pod Ogre. V šestdesetih letih trinaj- stega stoletja naj bi dal kralj Otokar Češki grad menda porušiti.  Ptujski gospodje  so Vurberk ponovno pozidali. V salzburških rokah je ostal vse do leta 1438, nato pa z dedno pogodbo leta 1441 prešel v posest Stubenberških in ostal v njihovi lasti do leta 1616, ko je Jurij Stubenberški prodal gospoščino Filibertu Schranzu plemenitemu Schranzeneggu. Leta 1493 so ga napadli  Turki, vendar ga nikoli niso mogli zavzeti. Grad je bil do- bro opremljen in varovan. V  šestnajstem stoletju  so grad preuredili in ga utrdili z renesančnim obzidjem in obrambnim stol- pom. Leta 1619 so ga z vmesnimi prekini- tvami pridobili  Herbersteini, leta 1715 je grad prešel v posest Attemsov do leta 1885. Do leta 1907 je bil grad nato v meščanskih rokah, ko so si ga ponovno pridobili Her- bersteini. Pred zadnjo vojno je bil v njem sanatorij ruskega rdečega križa. Med dru- go svetovno vojno je bila v njem nacistična politična šola. 22. februarja leta 1945 je bil grad med bombardiranjem hudo poškodo- van. Ruševine so po vojni odstranili. Dvorec v Staršah sodi v sedemnajsto stole- tje. Zasnovan je v obliki črke L, podkleten in enonadstropen, na strmi opečni strehi ima manjši stolpič. V osnovi je bil dvorec pravokoten, na vogalih so bili štirioglati stolpiči, ki pa jih danes ni več. Tudi nek- danjega obzidja ni več, obstaja pa še manjša parkovna površina. Poznorenesančni dvorec Ravno polje pri Ptuju ima v sklopu grajske arhitekture na Slovenskem posebno mesto, saj se je pona- šal tudi najkakovostnejše oblikovanim arka- dnim dvoriščem sedemnajstega stoletja, po drugi strani pa je to pozabljena stavba, ki se je v zadnjem desetletju že v dobršni me- ri sesula vase. Med letoma 1572 in 1586 so Stubenbergi na mestu stare pristave posta- vili novo renesančno grajsko stavbo. Sredi sedemnajstega stoletja je obsežno gospošči- no z dvorcem kupil Hans Christian baron Galler in do leta 1670 pozidal mogočno reprezentančno zasnovo. Nato se je izme- njalo več lastnikov. Herbersteini so dvorec večinoma izpraznili, razprodali ter odpeljali opremo in grajski arhiv. V njihovih rokah je ostal do leta 1932. Tedaj ga je po agrarni reformi, ki jo je izvedla kraljevina Jugosla- vija, kot odpravnino s posestvom vred dobil dotedanji upravnik posestva in računovodja Josip Muzek. Za ptujski grad najstarejši pisni viri ome- njajo, da je dal  salzburški  nadškof  Konrad I. sezidati trdnjavo na mestu ostankov sta- rejših srednjeveških poslopij v letih od 1125 do 1130. Iz enajstega ali dvanajstega stoletja je verjetno tudi vodnjak na dvorišču, globok kar štiriinpetdeset metrov, sedanji venec pa je bil postavljen v baroku oziroma drugi polovici sedemnajstega stoletja. Okoli leta 1220 sta salzburški nadškof Eberhard II. in štajerski vojvoda Leopold VI. ustanovi- la kovnico denarja, ki naj bi bila domnevno na gradu v bližini romanskega palacija in Konradovega stolpa. Kovnica je prenehala delovati leta 1230. Zadnji srednjeveški zapis o ptujskem gradu je iz leta 1487, in sicer v popotnem dnevniku Paola Santonina, spre- mljevalca oglejskega vizitatorja. Zapisano je, da je grad trden in nepremagljiv. Grad je bil večkrat dograjen ali spremenjen, gotskih ostankov je malo (na primer pol- žasto stopnišče), zadnjih večjih gradbenih del so se lotili  Leslieji  proti koncu  sedem- najstega stoletja, ko so prezidali romanski palacij in na novo postavili severovzhodno grajsko krilo. Grad je dobil današnjo triko- tno zasnovo. V obeh krilih so uredili naji- menitnejše grajske sobane. V južnem so jih okrasili z bogato stropno štukaturo, v sever- nem pa se viteška dvorana in kapela dvigata skozi dve nadstropji. Na grajskem komple- ksu so zidali tudi v osemnajstem stoletju, ko so h Karlovemu portalu prizidali južni triosni prizidek za grajsko upravo, zgradili pa so tudi grajsko žitnico. Grad Turnišče oziroma grajsko stavbo je le- ta 1827 dal delno zgraditi grof Adolf von Schönfeld. Tloris v obliki črke H pa je do- bil v letih med 1876 in 1878. Še danes je okoli gradu zelo lep park z izbranim drev- jem, v parku pa je bilo nekaj nagrobnikov psov rodbine Lippit. Od leta 1884 do leta 1945 je bil lastnik posesti baron Ralf Waren Lippit, ki je imel na gradu veliko kobilarno. Lippiti so bili znana konjerejska družina, s svojimi kasači so se udeleževali številnih dirk. Znotraj gradu je baron Lippit za hčer- ko in njenega moža, barona Hunkerja, dal zgraditi manjšo vilo. Dvorec Ristovec (Rüstenau), ki se nahaja v naselju Brstje pri Ptuju, je dokaj redek primerek tako imenovanega vodnega dvor- ca. Zgrajen je bil v petnajstem stoletju in ima pisano zgodovino lastništva. Dvorec in posest sta v zgodovini znana z različnimi imeni: Plechlov dvorec, Ristovec, Rosenau, Rüstenau, Češka pristava. Dvorec se omenja v letih od 1429 do 1441, ko ga je salzburški nadškof dal v fevd Reinprechtu Gleinzerju in ženi Diemuti. Okoli leta 1500 se dvor omenja kot Holeneški dvor, ki sta ga takrat imela Gleinzer in Aspach. Leta 1627 je bil v lasti Elizabete Pachler. Ko se je po smr- ti prvega moža Elizabeta vnovič omožila s plemenitim Wintershofnom, je imel dvorec uspešno gospodarstvo in je cvetel tako, da so mu nadeli vzdevek »Rosenau». Dvorec Dornava je bil prvič omenjen le- ta 1435, do osemnajstega stoletja pa so bi- li njegovi lastniki  gospodje Ptujski,  Her- bersteini  in  Sauerji. Dvorec je bil prvotno manjši od današnjega. Skupaj s posestvom ga je leta  1730  kupil grof  Dizma Attems, ki ga je dal v letih od 1739 do 1743 do- graditi v velik  baročni  dvorec po načrtih Jožefa Hueberja. Okrog njega je bil urejen vzdolžni  park  z osrednjim  drevoredom  do dvorca, parkovnimi ureditvami za dvorcem in s številnimi skulpturami ter Neptunovim vodnjakom. Za parkom se nadaljuje dolg osni drevored, ki je najdaljši v Sloveniji. Od leta 1820  so bili lastniki dvorca in par- Grad Ravno polje. Foto: Srečko Štajnbaher. 422 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 423Gradovi in dvorci ob reki DraviGradovi in dvorci ob reki Dravi ka Auerspergi. Zadnji lastnik je bila rodbi- na Pongratz. Dvorec je zgrajen iz treh kril: glavnega in dveh stranskih v obliki črke U. Osrednja slavnostna dvorana v nadstropju je poslikana s kakovostnimi podobami an- tičnega junaka, ostali deli dvorca pa so bi- li opremljeni z  rokokojskim  pohištvom in okrašeni s številnimi štukaturami. Naselje Muretinci se prvič omenja leta 1322 kot Meretincen. Tu je verjetno že v sre- dnjem veku stal dvorec, ki pa se omenja šele leta 1542 pri cenitvi imetja. Takrat je bil last Luke Szekelija, borlskega in ormoškega graščaka. Dvorec je z zamenjavo posesti leta 1652 prišel v last nemškega viteškega reda, ki so kmalu zgradili sedanji grad, posest pa upravljali iz Velike Nedelje. Zasnova gradu se od izgradnje v sedemnajstem stoletju pa vse do danes ni spreminjala. V zadnjih sto- letjih je imel grad Muretinci za križniški red predvsem gospodarsko-upravni pomen. V devetnajstem stoletju so križniki v gradu ustanovili veliko sirotišnico s pravo zdra- vstveno ambulanto. Grad v Veliki Nedelji je stara križniška ko- menda, ki je prvič omenjana leta 1273, a je v zasnovi po vsej verjetnosti nastala že kmalu po letu 1200, ko je Friderik Ptujski s pomočjo nemškega viteškega reda zavzel velikonedeljsko ozemlje. Njegovo srednjeve- ško jedro je še ohranjeno v jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe, vendar pa da- nes prevladuje renesančna gradbena zasno- va. Arhitektura, ki se je že v srednjem veku spreminjala, je bila večjih prezidav deležna tudi v sklopu protiturškega utrjevanja okoli sredine šestnajstega stoletja. Naslednje večje prenove je bil grad deležen v času Markvar- da barona von Egkh-Hungersbacha v letih od 1612 do 1619 in nato še okoli leta 1675. Takrat je med drugim najbrž ob naslonitvi na notranjo stran starejšega obzidja nastalo tudi novo vzhodno krilo z arkadno lopo v pritličju. Poznejše predelave, zlasti tiste med letoma 1723 in 1730, so dale gradu podobo sodobne baročne rezidence. Takrat so teme- ljito prenovili tudi v osnovi domnevno še poznoromansko dvoetažno grajsko kapelo, prostore reprezentančnega drugega nadstro- pja pa so opremili s štukiranimi okviri, par- keti in pečmi. Na izpostavljenem predelu takratne avstrij- sko-ogrske meje v Ormožu so Ptujski go- spodje v zadnji tretjini trinajstega stoletja pričeli graditi stavbni kompleks. Leta 1487 so deželnoknežje čete ob umiku pred četa- mi ogrskega kralja Matije Korvina ormoški grad požgale, nato so ga dobili Szekeliji in ga obnovili. Takrat so palaciju nadzidali še tretje (današnje drugo) nadstropje. Leta 1598 je grad in gospoščino Ormož odku- pil Jurij Rupert Herberstein in jo leta 1605 prodal ogrski plemiški rodbini Pethe, ki je grad nato posedovala celo stoletje. Le- ta 1704 so kruci (ogrski kmečki uporniki) s pomočjo ormoških podložnikov grad iz- ropali in požgali. Sledila je obsežna obno- va, katere začetki pa morda segajo še v čas okoli leta 1690. Utrjeni srednjeveški grad je takrat dobil podobo zgodnjebaročne rezi- dence. Posebno kakovost gradu predstavljajo klasicistične poslikave v štirih zaporednih prostorih prvega nadstropja zahodnega krila gradu, ki sodijo v vrh klasicističnega monu- mentalnega slikarstva na Slovenskem. Grad na vzhodni strani obdaja razsežni angleški park, eden najlepših, kar se jih je ohrani- lo pri nas. V njem so na začetku dvajsetega stoletja pozidali kapelo z grobnico grajskih lastnikov, h grajskemu kompleksu pa sodi tudi gospodarsko poslopje, imenovano pri- stava, ki ga omenjajo že srednjeveški viri. Literatura: Stopar, I., 1986: Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba. Dvorec Dornava. Foto: Srečko Štajnbaher. Srečko Štajnbaher je študij geografije in zgodovine vpisal na Filozofski fakulteti v šolskem letu 1977-1978 in ga končal v septembru leta 1982. Po služenju vojaškega roka se je zaposlil na Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli v Mariboru kot profesor geografije in zgodovine, kjer je poučeval do 1. julija leta 1992, ko se je zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, danes Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območni enoti Maribor. Že v času poučevanja na srednji šoli se je srečal s problematiko naravne in kulturne dediščine, saj je v okviru mladinskih raziskovalnih taborov v Šmartnem na Pohorju leta 1986 začel sodelovati s strokovnjaki zavoda. Tudi po zaposlitvi je obdržal stik s prosvetnim delom, saj je vsa ta leta še naprej vodil tabor na Šmartnem tako strokovno kot organizacijsko. V letu 1998 je tako poleg navedenega tabora strokovno in organizacijsko sprejel tudi vodenje tabora Zoisovih štipendistov v Svečini, na novo pa je leta 1998 organiziral tabor v Mislinjski dolini, leta 2002 na območju Slovenskih goric, leta 2011 pa še v Zavrču in na Rogli. Doslej je izvedel 52 mladinskih raziskovalnih taborov. Po 1. januarju leta 2002 je postal tudi vodja Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor. Od leta 2017 do 2023 je bil tudi predsednik Slovenskega konservatorskega društva. 424 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 425Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega PodravjaSvetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja Igor Žiberna Človek je že od prazgodovine naprej uporabljal različne načine osvetljevanja okolja v noč- nem času. Sprva so prevladovale oljenke, od devetnajstega stoletja naprej pa so jih počasi začele zamenjevati plinske svetilke. Intenzivneje se je umetna svetloba ponoči začela upo- rabljati od iznajdbe električnih sijalk. Te so se v dvajsetem stoletju pojavljale v različnih izvedenkah (Mizon, 2012: 34-35). Danes problem pri nočnem razsvetljevanju nista le ja- kost sijalk, pač pa tudi njihov spekter. Sijalke LED, ki se v zadnjem času pojavljajo tudi pri nas, so energijsko sicer učinkovitejše, vendar pa zaradi sija predvsem v modrem delu spektra puščajo mnogo večje prostorske učinke. Po Rayleghovem zakonu je sipanje svetlobe v obratnem razmerju s četrto potenco valovne dolžine. Povedano drugače: modra svetloba (z valovno dolžino 400 nanometrov) se v ozračju siplje šestnajstkrat močneje kot rdeča sve- tloba (z valovno dolžino 800 nanometrov) (Petkovšek, Hočevar, 1995: 16). Na težave zaradi množične uporabe svetilk so med prvimi začeli opozarjati ljubiteljski in poklicni astronomi, kasneje pa še ekologi, danes pa na negativne učinke množične uporabe svetilk v nočnem času na zdravje človeka opozarja tudi medicina. Izpostavljenost umetni svetlobi namreč pre- kine tvorbo hormona melatonina, zaradi česar so take osebe močneje izpostavljene nevarnostim različnih oblik raka (Falchi in sod., 2011; Pauley, 2004). Pretirana uporaba svetilk v nočnem času je tudi pomemben vir porabe energije (Društvo Temno nebo Slo- venije, 2010: 10). Analize satelitskih posnetkov v nočnem ka- nalu kažejo, da 83 odstotkov svetovnega in 99 odstotkov evropskega prebivalstva živi v svetlobno onesnaženem nočnem okolju (sij neba presega 14 mikrokandel na kvadratni meter). Zaradi svetlobno onesnaženega noč- nega neba je za pogled na našo Galaksijo (Rimsko cesto) prikrajšanih tretjina svetov- nega prebivalstva, 60 odstotkov Evropejcev in 80 odstotkov prebivalcev Severne Ame- rike. Najbolj onesnažene države so Singapur (100 odstotkov prebivalcev živi v svetlobno onesnaženih nočnih razmerah), Kuvajt (98 odstotkov), Katar (97 odstotkov), Združe- ni arabski emirati (93 odstotkov), Saudova Arabija (83 odstotkov), Južna Koreja (66 odstotkov), Izrael (61 odstotkov), Argenti- na (58 odstotkov) in tako dalje. Svetlobno najmanj onesnažena območja so Grenlandi- ja (0,12 odstotka), Srednjeafriška republika (0,29 odstotka), Somalija (1,2 odstotka) in Mavretanija (1,4 odstotka) (Falchi s sod., 2016). Podatki so lahko seveda zavajajoči, če jih ne znamo razložiti, z njimi lahko tudi manipuliramo, pa vendar kažejo, da gospo- darska uspešnost neke države še ne zagota- vlja kakovostnega bivalnega okolja. Svetlobna onesnaženost vpliva tudi na eko- sisteme, predvsem na žuželke, netopirje in druge nočne živali (Bruce-White, Shardlow, 2011; Huemer, Kühtreiber, Tarmann, 2010). Končno, a ne najmanj pomembno: zaradi svetlobne onesnaženosti so danes v urbanih in suburbanih okoljih okrnjene tudi kulturne ekosistemske storitve (Hölker s sod., 2010), kamor med drugim sodi kakovost temnega neba. Posledično bi lahko svetlobno neone- snaženo nočno nebo lahko uvrstili v naravno dediščino, ki jo je treba (za)varovati. Slove- nija je leta 2007 sprejela Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja in s tem skušala omejiti svetlobno onesnaževanje. V prispevku obravnavamo stanje svetlobne- ga onesnaženja na območju slovenskega Po- dravja v letih od 2013 do 2021. Metodologija Razvoj tehnologije daljinskega zaznavanja posameznih okoljskih sestavin je omogo- čil hitro pridobivanje podatkov o svetlobni onesnaženosti na večjem območju, saj so vsi podatki georeferencirani (umeščeni v koordinatni sistem). Ameriška agencija za oceane in ozračje (National Oceanic and Atmospheric Administration, NOAA) je oktobra leta 2011 izstrelila vremenski sa- telit Suomi NPP. Med senzorji, namešče- nimi na satelitu, je tudi Visible Infrared Imaging Radiometer Suite (VIIRS) (Nabor radiometrov za vidno infrardečo sliko), ki jo sestavlja dvaindvajset različnih tipal, med katerimi eno snema površje v tako imeno- vanem dnevno-nočnem kanalu (Day/Night band ali DNB). Prostorska ločljivost piksla (slikovne točke) v nadiru (točki na površini Zemlje, ki se nahaja natančno pod sateli- tom) je približno 750 metrov x 750 metrov (Jensen, 2018). Podatki snemanj so dostopni na spletni strani Ameriške agencije za oce- ane in atmosfero (Medmrežje 1). Vrednosti radiance so izraženi v nanowatih na steradi- an na kvadratni centimeter (nW/(sr cm2)). (Steradian je v mednarodnem sistemu enot (SI) enota za prostorski kot, ki ima vrh v središču krogle, na površini pa mu pripada ploščina kvadrata, ki ima stranico enako polmeru krogle. To pomeni, da je na povr- šini krogle izrezana površina r2. Gre torej za moč svetlobnega signala na kvadratni centimeter znotraj prostorskega kota en ste- radian.) Ena od slabosti tipala je ta, da je spektralni razpon svetlobe, ki ga zaznava, od 500 do 900 nanometrov. Tipalo je torej »slepo« za skrajni modri del v vidnem delu spektra, v katerem pa seva večina novejših tako imenovanih »belih« sijalk LED, ki v zadnjih petnajstih letih počasi zamenjujejo visoko- in nizkotlačne natrijeve sijalke, ki so sicer energetsko bolj potratne, vendar je sipanje svetlobe v oranžnem delu spektra nižje, zato puščajo manjše prostorske učin- ke. Kljub vsemu so podatki satelita Suomi NPP trenutno najkakovostnejši podatki v dnevno-nočnem kanalu, tako po prostorski in časovni ločljivosti kot tudi dinamičnem razponu informacij o stanju svetlobne one- snaženosti (Žiberna, Ivajnšič, 2018). Mesečne podatke smo zbrali za leti 2013 in 2021 in jih f iltrirali za območje občin v slovenskem Podravju: Dravograd, Muta, Vuzenica, Radlje ob Dravi, Podvelka, Lo- vrenc na Pohorju, Selnica ob Dravi, Ruše, Maribor, Miklavž, Duplek, Starše, Hajdina, Ptuj, Videm, Markovci, Cirkulane, Gorišni- ca, Zavrč, Ormož in Središče ob Dravi. Ve- čina javne infrastrukture, ki je tako ali dru- gače povezana z osvetljevanjem ponoči, je namreč v veliki meri v pristojnosti občin in od vrednot prebivalcev občin (in svetnikov v občinskih svetih) je odvisno, kakšne pred- nostne naloge bodo izbirali pri vzdrževanju in širjenju javne infrastrukture, kamor sodi javna razsvetljava kot eden od najpomemb- nejših virov svetlobnega onesnaževanja. Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja Na območju slovenskega Podravja bi glede stopnje svetlobne onesnaženosti lahko pre- poznali tri območja: območje med Vičem in Falo, območje med Rušami in Ptujem ter območje med Ptujem in Središčem ob Dravi. Svetlobno najbolj onesnaženo je ob- močje z najgostejšo poselitvijo prebivalstva in najgostejšim cestnim omrežjem, ki se na- haja med Rušami in Ptujem. Območje med Vičem in Falo je svetlobno onesnaženo na območju dna Dravske doline, kjer je tudi najgostejša poselitev, medtem ko je zaledje Košenjaka in Kozjaka na severni strani ter Pohorja na južni strani zaradi manjše go- stote poselitve, pa tudi zaradi tipa poselitve, svetlobno manj onesnaženo. Tu je gručastih naselij manj, tista redka pa so manjša. Tre- tje območje med Ptujem in Središčem ob Dravi je prav tako nekoliko manj svetlobno 426 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 427Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega PodravjaSvetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja onesnaženo: največji viri umetne svetlobe so naselja Ormož, Središče ob Dravi, Zavrč in nekatera manjša naselja ob cestah Ptuj-Sre- dišče ob Dravi in Ptuj-Zavrč. Primerjava v radianci v letih od 2013 do 2021 kaže na celotnem obravnavanem ob- močju poslabšanje stanja. Zaskrbljujoče je predvsem višanje radiance na območjih, ki niso gosto poseljena (Kozjak s Košenjakom, Pohorje, Haloze, vzhodne Slovenske gorice). Gre za območja s pretežno razpršeno poseli- tvijo (slika na prejšnji strani). Natančnejša analiza najvišje, povprečne in najnižje radiance (slovensko žarjenja) po ob- činah v slovenskem Podravju pokaže velike razlike med občinami. Omenjena tri obmo- čja svetlobne onesnaženosti v slovenskem Podravju so vidna na sliki spodaj. Leta 2013 je bila najvišja povprečna radianca v obči- nah Maribor (4,16 nanowata na steradian na kvadratni centimeter), Hajdina (2,19 nW/(sr cm2)) in Ptuj (1,92 nW/(sr cm2)). Leta 2021 je bila povprečna radianca najvišja v občinah Maribor (4,65 nW/(sr cm2)), Ptuj (2,38 nW/ (sr cm2)), Miklavž (2,14 nW/(sr cm2)) in Hajdina (1,97 nW/(sr cm2)). V vseh občinah se je povprečna radianca v letih od 2013 do 2021 povišala, najbolj v občinah Maribor Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja leta 2013 in 2021. Vir: Medmrežje 1; Lastni izračuni, 2022. Najvišja, povprečna in najnižja radianca po občinah v slovenskem Podravju. Opomba: z modrimi barvami je označeno stanje leta 2013, z rdečimi pa stanje leta 2021. Vir: Lastni izračuni, 2022. 428 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 429Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega PodravjaSvetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja (za 0,49 nW/(sr cm2)), Ptuj (za 0,46 nW/ (sr cm2)) in Miklavž (za 0,40 nW/(sr cm2)). Povprečna radianca se je znižala le v občini Hajdina, kar pa si lahko razlagamo z zame- njavo starejših, pretežno polzasenčenih viso- kotlačnih natrijevih sijalk z »belimi« sijalka- mi LED, ki pa imajo največ sevanja v mo- drem delu spektra, za katerega pa je senzor na satelitu Suomi manj očutljiv. Spremembe v najvišji radianci v obravnavanem obdobju so najvišje v občini Ptuj (za kar 7,63 nW/ (sr cm2)), Maribor (za 4,10 nW/(sr cm2)), Lovrenc na Pohorju (za 1,27 nW/(sr cm2)), Markovci (za 1,12 nW/(sr cm2)) in Ruše za (1,10 nW/(sr cm2)). Najvišja radianca se je najbolj znižala v občinah Zavrč (za 3,66 nW/(sr cm2)), Središče ob Dravi (za 2,02 nW/(sr cm2)), Ormož (za 1,58 nW/(sr cm2)) in Gorišnica (za 1,14 nW/(sr cm2)), kar pa gre pripisati prenovi javne razsvetljave ozi- roma prej omenjenim razlogom. Uvajanje sijalk LED ima še drugo proble- matično stran: ta tip sijalk je z energijskega vidika res učinkovitejši od starejših sijalk ter pomeni manjšo porabo energije in prihranek v občinskem proračunu. Problematične pa so zaradi intenzivnejšega sipanja v ozračju: po Rayleghovem zakonu se modra svetlo- ba v troposferi namreč siplje šestnajstkrat intenzivneje kot rdeča svetloba (Petkovšek Hočevar, 1995: 16). Prostorski učinki sve- tlobnega onesnaževanja so torej ob uporabi sijalk LED bistveno večji. Struktura deleža radiance po razredih kaže, da je leta 2013 največ obravnavanega po- vršja sodilo v razred med 0,11 in 0,25 nW/ (sr cm2) (42,69 odstotka), sledil pa je razred med 0,26 in 0,5 nW/(sr cm2) (23,7 odstot- ka). Leta 2021 se je v razredu od 0,11 do 0,25 nW/(sr cm2) nahajalo le 6,4 odstotka površja, daleč najbolj pa je bil zastopan ra- zred od 0,26 do 0,5 nW/(sr cm2), v katerem se je nahajalo kar 55,5 odstotka obravnava- nega območja (slika spodaj). Analizirali smo tudi spremembe temnih ob- močij v slovenskem Podravju v letih od 2013 do 2021. Merilo za določanje temnih obmo- čij smo povzeli po nekaterih tujih študijah (Night Blight, 2016): območja z radianco, nižjo od 0,25 nW/(sr cm2), smo obravnavali kot temna območja, čeprav je treba poudari- ti, da je ta meja določena precej poljubno in ne upošteva celovitega razpona vplivov sve- tlobne onesnaženosti na vse žive organizme. Leta 2013 so območja z radianco, nižjo od 0,25 nW/(sr cm2), pokrivala 42,7 odstotka obravnavanega območja, leta 2021 pa le še 6,4 odstotka. Območja, ki bi jih, pogojno rečeno, lahko obravnavali kot temna obmo- čja, so se leta 2013 sklenjeno nahajala na območju Pohorja in Kozjaka s Košenjakom. S tega območja so bila izvzeta gručasta na- selja (na primer Lovrenc na Pohorju, Rem- šnik, Zgornja Kapla, Duh na Ostrem vrhu). V Dravski dolini je bila radianca višja na območju med Vičem in Dravogradom ter v Mučko-Radeljski kotlini med Trbonjami in Vasjo. Drugo sklenjeno temno območje se je leta 2013 nahajalo na obmejnem obmo- čju Vzhodnih Haloz, tretje pa na območju Vzhodnih Slovenskih goric. Do leta 2021 so temna območja vzhodno od Ruš popolnoma izginila, zahodno od tod pa so se ohranila le med Košenjakom in Pernicami, medtem Deleži površja razredov radiance v slovenskem Podravju leta 2013 in 2021. Vir: Lastni izračuni, 2022. Temna območja v slovenskem Podravju leta 2013 in 2021. Vir: Lastni izračuni, 2022. 430 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 431Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega PodravjaSvetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja ko so se na osrednjem Kozjaku in na Pohor- ju ohranila le fragmentarno (slika spodaj). Stopnja svetlobnega onesnaženja je v veliki meri povezana s številom prebivalstva in dolžino javnih cest. V tem smislu nas je za- nimala povezava med številom prebivalcev in povprečno radianco po občinah v sloven- skem Podravju leta 2021. Rezultati kažejo na večjo povezavo med radianco in številom prebivalcev, saj lahko 74,3 odstotka razlik v radianci po občinah pojasnimo z razlikami v številu prebivalstva po občinah. Povezava med radianco in dolžino javnih cest je nižja: le 35,5 odstotka razlik v radianci po obči- nah lahko pojasnimo z razlikami v dolžini javnih cest po občinah. Kljub temu se po- javljajo nekatere nelogičnosti: radianca med primerljivimi občinami po številu prebival- stva in dolžini javnih cest se lahko razliku- je za nekajkrat. Kot primer naj navedemo občino Radlje ob Dravi, ki je leta 2021 ob 6.168 prebivalcih beležila povprečno radian- co 0,46 nW/(sr cm2), medtem ko je primer- ljiva občina Miklavž na Dravskem polju s 7.013 prebivalci beležila povprečno radianco 2,14 nW/(sr cm2), kar je 4,7-krat višja vre- dnost. V tem smislu sta dovolj pomenljiva grafa, na katerih prikazujemo vrednost ra- diance na tisoč prebivalcev (slika spodaj) in vrednost radiance na tisoč kilometrov javnih cest (slika na sledeči strani). Naj kot primer poudarimo, da ima občina Ormož v primer- javi z občino Miklavž na Dravskem polju 1,7-krat več prebivalcev, vendar pa 4,9-krat nižjo povprečno radianco. Res je sicer, da je zaradi reliefnih značilnosti (del občine leži v gričevju) delež razložene poselitve nekaj višji, pa vendar ... Problematično je tudi dejstvo, da se na obravnavanem območju nahajajo zavarovana območja Nature 2000, za katere veljajo po- sebni varstveni cilji in usmeritve ter poseben režim posegov v prostor (Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), 2004). Območja Nature 2000 se na obrav- navanem območju slovenskega Podravja na- hajajo na Vzhodnem in Zahodnem Kozjaku, na Pohorju med Veliko Kopo in Kremžar- jevim vrhom ter med Ribnico na Pohorju, Roglo, Žigartovim vrhom in severovzhodni- mi obronki Pohorja, v Halozah in Vzhodnih Slovenskih goricah. Najbolj pa so vplivom svetlobnega onesnaženja izpostavljena ob- močja neposredno ob Dravi, kjer se hkra- ti pojavljajo viri svetlobnega onesnaževanja zaradi gručastih naselij in javne razsvetljave ob cestah. Najsvetlejši piksel (slikovna toč- ka) na območjih Nature 2000 se nahaja na območju Krajinskega parka Drava na sa- mem robu občinskega središča Ptuj, kar do- kazuje tezo, da je treba, če želimo resnično varovati zavarovana območja, oblikovati po- sebne prehodne cone zunaj zavarovanih ob- močij, kar še posebej velja za onesnaževanje s hrupom, svetlobo in onesnaževali v zraku (Žiberna, 2020). Da bi nazorno prikazali stanje radiance ne- posredno nad koritom reke Drave, ki je v večjem delu slovenskega Podravja znotraj območij Nature 2000, smo za leto 2021 iz- delali prof il (prečni prerez) radiance nad rečnim koritom (slika na sledeči strani). Na prečnem prerezu prepoznamo vrhove na ob- močju naselij, ki ležijo bližje rečnemu kori- tu, manj pa pridejo do izraza viri svetlobne- ga onesnaževanja, ki so sicer problematični, vendar ne ležijo ob strugi reke Drave (na primer Radlje ob Dravi, Miklavž na Dra- Radianca na tisoč prebivalcev po občinah v slovenskem Podravju leta 2021. Vir: Medmrežje 3; Lastni izračuni, 2022. Radianca na sto kilometrov javnih cest po občinah v slovenskem Podravju leta 2021. Vir: Medmrežje 4; Lastni izračuni, 2022. 432 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 433Svetlobna onesnaženost na območju slovenskega PodravjaSvetlobna onesnaženost na območju slovenskega Podravja vskem polju). Povprečna radianca na preč- nem prerezu znaša 2,35 nW/(sr cm2), naj- višja 35,30 nW/(sr cm2) (na območju Ptuja), najnižja pa 0,25 nW/(sr cm2) (na območju Trbonjske soteske med Dravogradom in Tr- bonjami). Tu je tudi edina slikovna točka z radianco, nižjo od 0,25 nW/(sr cm2), kar pomeni, da temnih območij neposredno nad koritom reke Drave (in torej tudi na obmo- čjih Nature 2000 neposredno ob Dravi) v slovenskem Podravju ni več. Zaključek Svetlobno onesnaževanje je oblika degradaci- je okolja, ki v javnosti še ni prepoznana kot taka. Na krajevni ravni javno razsvetljavo (pre)pogosto povezujejo z višjo kakovostjo življenja in večjo varnostjo, čeprav je pravilo- ma prav nasprotno. Študije iz tujine kažejo, da ni nobene povezave med številom krimi- nalnih dejanj ali številom prometnih nesreč v nočnem času in stopnjo osvetljenosti. Svetloba se od virov širi na vse strani in njen vpliv se ne zaustavi na meji zavarova- nih območij. Žal posledice tega čutimo tudi v Sloveniji, kjer se kljub sprejeti zakonodaji stopnja svetlobnega onesnaževanja viša. To lahko nazorno spremljamo tudi na obmo- čju slovenskega Podravja, kjer se je stanje v obdobju od leta 2013 do leta 2021 močno poslabšalo. Pogojno temnih območij skoraj ni več. Učinki vedno višje svetlobne onesna- ženosti bodo čutile ne le rastline (vpliv na fenofaze) in živali, pač pa tudi ljudje (slabša kakovost spanja, prekinjena tvorba melato- nina in s tem povezana rakasta obolenja). Prve korake, ki bi proces obrnili v naspro- tno smer, lahko najlažje in najhitreje nare- dimo na krajevni ravni ter z izobraževanjem in vzgajanjem (ne le mladine) .... Literatura: Bruce-White, C., Shardlow, M., 2011: A Review of the Impact of Artificial Light on Invertebrates. Buglife—The Invertebrate Conservation Trust, Peterborough. Društvo Temno nebo Slovenije, 2010: Svetlobno onesnaženje in energetsko učinkovita zunanja razsvetljava. Priročnik za občine, podjetja in ustanove. Ljubljana. Falchi, F., Cinzano, P., Elvidge, C. D., Keith, D. M., Haim, A., 2011: Limiting the impact of light pollution on human health, environment and stellar visibility. Journal of Environmental Management, 92 (10). Elsevier. Falchi, F., Cinzano, P., Duriscoe, D., Kyba, C., Elvidge, C., Baugh, K., Portnov, B., Rybnikova, N., Furgon R., 2016: The new world atlas of artificial night sky brightness. Science Advances, 2 (6). Huemer, P., Kühtreiber, H., Tarmann, G., 2010: Anlockwirkung moderner Leuchtmittel auf nachtaktive Insekten. (www.hellenot.org.) Hölker, F., Wolter, C., Perken, E. K., Tockner, K., 2010: Light pollution as a biodiversity threat. Trends in Ecology & Evolution. DOI:https://doi.org/10.1016/j. tree.2010.09.007. Jensen, J. R., 2018: Introductory Digital Image Processing. A Remote Sensing Perspective. 4th Edition. Hoboken, New Jersey: Pearson. Land Use Consultants (LUC), 2016: England‘s Light Pollution and Dark Sky. Final Report. London. Mizon, B., 2012: Light Pollution. Responses and remedies. London: Springer. Night Blight, 2016: Mapping England’s light pollution and dark skies. Campaign to Protect Rural England. London. Pauley, S. M., 2011: Lighting for the human circadian clock: recent research indicates that lighting has become a public health issue. Medical Hypotheses, 63 (4). Elsevier. Petkovšek, Z., Hočevar, A., 1995: Meteorologija. Osnove in nekatere aplikacije. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Oddelek za gozdarstvo. Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja. Uradni list št. 81, 7. 9. 2007. Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), 2004. Uradni list 49/2004. Žiberna, I., Ivajnšič, D., 2018: Daljinsko zaznavanje svetlobne onesnaženosti v Sloveniji. Revija za geografijo, 13 (1). Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. Žiberna, I., 2020: Light pollution in Slovenia in 2019 with special regard to Natura 2000 areas. Geographical review, 42: 69-81, ilustr. ISSN 2303-8950. Medmrežje 1: https://eogdata.mines.edu/products/vnl/. (10. 12. 2022.) Medmrežje 2: https://www.js-ptuj.si/ceste/javna- razsvetljava. (11 .12. 2022.) Medmrežje 3: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/ Data/-/05C4003S.px. (11. 12. 2022.) Medmrežje 4: https://podatki.gov.si/dataset/dolzine- javnih-cest-po-obcinah-od-leta-2002. 2002. (11 .12. 2022.)Prečni prerez radiance nad koritom reke Drave v slovenskem Podravju leta 2021. Vir: Medmrežje 1; Lastni izračuni 2022. Dr. Igor Žiberna je geograf, čigar raziskovalno delo zajema fizično geografijo, varstvo okolja in geografske informacijske sisteme, njegovo ožje raziskovalno področje pa klimatogeografijo (preučevanje mestne klime, podnebnih sprememb in topoklime), raziskave sprememb rabe tal v povezavi z naravnogeografskimi dejavniki in raziskave s področja svetlobnega onesnaževanja. V svojem delu veliko časa namenja prenosu znanja in raziskovalnih metod na študente na raziskovalnih taborih ali pri študentskih raziskovalnih projektih. Od srednješolskih dni se ljubiteljsko ukvarja z astronomijo, med drugim je predsednik Astronomskega društva Orion iz Maribora. Strastno se ukvarja s športom (gorskim in cestnim kolesarstvom, pohodništvom, tekom na smučeh, kajakaštvom, v preteklosti tudi letenjem z jadralnimi letali in jadralnimi padali). 434 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 435Table of ContentsTable of Contents Drava The Drava River Yesterday, Today, Tomorrow Andrej Grmovšek, Simon Veberič, Dominik Bombek The Drava, Slovenia’s most aff luent river, which was once distinguished for its intense river dynamics and hydromorphological di- versity, has changed substantially in the past decades, largely owing to hydropower ex- ploitation, regulation and different land use, which left a profound mark on the Drava and the entire river corridor. These changes have brought numerous challenges that call for a holistic approach to tackling them. Hydromorphological Dynamics of the Drava River Heraclitus: No man ever steps into the same river twice Smiljan Juvan, Tijana Mićić, Miha Kračun The hydromorphological dynamics of the Drava is largely affected by hydroelectric power plants, which have an impact on the bed-load discharge regime as the primary driver of riverbed changes. We analysed morphological changes in the riverbed sec- tion between Maribor and Ptuj near Starše using historic shots of the river corridor condition. The article describes topographic (LiDAR) and hydrographic measurements (bathymetry) that underpin the analysis of morphological changes. Data on historical conditions serve as an important element in mathematical modelling of sediment trans- port. Land Use in the Slovenian Part of the Drava Valley from 2000 until 2022 Igor Žiberna The article discusses land use changes in municipalities along the Drava River in Slovenia between 2000 and 2022. It analy- ses the differences in the structure of land use between the municipalities of the sub- Alpine and sub-Pannonian part of the Dra- va Valley and trends in land use changes. The second part of the article brings an analysis of the most common trends in land use change and the coefficient of extensifi- cation. The Drava Pebble Stones Miha Jeršek, Uroš Herlec The Drava is Slovenia’s most aff luent river. Its f low transports and transforms masses of rock debris from the high mountains and deposits them along the entire course of the river towards its outf low into the Da- nube. When it reaches Slovenia, the river’s f low slows down. The fertile gravel plains that the river formed at the time of inten- se gravel transport were soon inhabited by humans, who took advantage of the natu- ral conditions that they offered. Pebbles indicate the geological composition of the hinterland of the Drava River course and its tributaries. Their diverse appearance re- f lects the diversity of the rocks from which they derived, spanning representatives of all types, i.e. igneous, metamorphic, sedimen- tary and pyroclastic rocks, and even occasi- onal tiny f lakes of gold. Ref lections of Mining in the Drava River Sediments Martin Gaberšek, Mateja Gosar River sediments are a rich source of all kinds of information about our environment. They often serve as a record of the impact of anthropogenic environmental pollution, such as mining and smelting activities, which can continue to be a source of po- tentially toxic elements for many years after they have been abandoned. The sediments of the Drava River too carry the load of centuries of mining in the upper part of the river catchment, which is ref lected in par- ticular in the high levels of lead, zinc, and cadmium that still continue to spread along the entire watercourse of the Drava in Slo- venia decades after mining was abandoned. The Drava Fish and Their Habitats from Maribor to Središče ob Dravi Marjan Govedič Written by Glowacki in 1885, the first re- view of f ish fauna of the Drava River de- scribes the abundance of various species. This valuable information provides an in- sight into the f ish in the Drava River be- fore hydroelectric power plants were built. Owing to various research studies into the Drava fish, which have been carried out in the last eighteen years, the fish of the Dra- va River are well known. Despite operating hydroelectric power plants on the Drava, there are stil l nationally important f ish species from the Habitat Directive living in the river. The Drava River between Mari- bor and Središče ob Dravi is designated as a Natura 2000 site for nine f ish species: the bullhead (Cottus gobio), the Danube gudgeon (Romanogobio uranoscopus), streber (Zingel streber), white-finned gudgeon (Ro- manogobio vladykovi), asp (Aspius aspius), Balon’s ruffe (Gymnocephalus baloni), Dan- ube spined loach (Cobitis elongatoides), Eu- ropean bitterling (Rhodeus amarus), and the European mudminnow (Umbra krameri). The Drava is designated as a Natura 2000 site for f ish species also downstream, in Croatia. The absence of vairone (Telestes souffia) and Danube salmon (Hucho hucho) is the result of changed temperature con- ditions, most likely due to reduced dis- charge. The longitudinal distribution of the European bullhead and Danube barbel (Barbus balcanicus) is also related to the low water temperature. The size of present populations of nase (Chondrostoma nasus) and barbel (Barbus barbus) are only a por- tion of the size of the former population, which once could migrate undisturbed in the Drava and its tributaries. Shelters among rocks replaced eroded deep banks, tangles of roots, woody debris and fallen trees where f ish would hide under natural conditions. Backwaters (oxbows, side chan- nels, f loodplain) have a significant impact on fish habitat diversity, thereby increasing the diversity of the fish community. Amphibians by the Drava River Nadja Osojnik, Aleksandra Lešnik When we think of amphibians, we al- ways think of water. But amphibians have very different environmental requirements for successful reproduction and survival. While the fast-f lowing parts of the Drava River are not an optimal living environ- ment for our amphibians, the water bodies that the Drava created while meandering through the landscape provide for much better conditions. Some species require larger and sunny oxbow lakes, others pre- fer small ponds and even puddles that at least occasionally dry up. Amphibians re- quire a range of different aquatic habitats, but the important thing is that these habi- tats are connected – together, they form a network of larger and smaller water bod- ies situated close enough to allow animals to freely migrate between them. However, their migration routes between breeding sites, summer shelters and hibernation sites often cross roads, where many amphibians end up squashed by cars. Recently, it has been a lack of water that threatens amphib- ians, causing their breeding sites to dry up before tadpoles have had a chance to fully develop. Water shortage also accelerates the overgrowing and further drying up of aquatic habitats. Another threat comes with the backfilling of pools and water pollution by pesticides and fertilisers. If we do not act soon enough, we will lose these important biological indicators of environmental qual- ity, which are also an important link in the food chain. Humans, too, benefit from am- phibians, as they eat those annoying mos- quitoes and slugs in our gardens. But most importantly, not acting means losing these curious fascinating critters who live their more or less secret lives by our side. 436 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 437Table of ContentsTable of Contents On the Dragonf lies of the Drava River Matjaž Bedjanič, Ali Šalamun, Damjan Vinko Although the Drava is our most aff lu- ent river and, in terms of the length of its course in Slovenia also our second longest, it does not count among the »hottest« of the odonatological hotspots when it comes to the diversity of dragonf lies. But the odo- nate fauna of the Drava is nevertheless quite diverse and interesting, although it, like the river itself, shows a very different character across individual sections of the river. The section from the border with Austria to the Croatian border features 48 dragon- f ly species, which is two thirds of the en- tire dragonf ly fauna of Slovenia. Despite considerable degradation of the river’s pri- mary character through hydroelectric power plants, dams and channels, substantial parts have nevertheless retained many of the for- mer natural riches. In the lower section of the Drava between Maribor and Središče ob Dravi, which is protected as a Special Area of Conservation and a Natura 2000 site, 46 dragonf ly species have been recorded. It should be noted that comprehensive odona- tological research along Drava has not been carried out yet and that additional odonato- logical research is needed to define distribu- tion, population size and the threat status of individual species with more accuracy. From a wider European perspective it is important to mention two dragonf ly spe- cies which are included in the Annexes of the Habitats Directive and are qualify- ing species of the Natura 2000 site Zgornja Drava, namely the ornate bluet (Coenagrion ornatum) and green snaketail (Ophiogomphus cecilia). The latter is also a qualifying spe- cies of the Natura 2000 site Zgornja Drava and has its strongest Slovenian populations here. Some other regionally interesting or threatened odonate species recorded along the Drava are the variable bluet (Coenagrion pulchellum), the goblet-marked damself ly (Erythromma lindenii), the Eurasian basket- tail (Epitheca bimaculata), the yellow-spot- ted emerald (Somatochlora f lavomaculata), the brown hawker (Aeshna grandis) and the spotted darter (Sympetrum depressiusculum). The Secret Life of Reptiles along the Drava River Aja Zamolo, Nino Kirbiš, Melita Vamberger Reptiles are animals that we do not tend to associate with embankments of large rivers, but rather with open and dry habitats. And yet as many as ten out of 22 native reptile species of Slovenia can be seen downstream of the Drava River between Maribor and Središče ob Dravi. The diversity of species of this animal group indicates the quality of preservation and heterogeneity of habitats along the Drava as well as the negative ef- fects of changes in the hydrological regime. Altought the data on reptiles consist mostly out of random observations, the survey of the sand lizard (Lacerta agilis) and Euro- pean pond terrapin (Emys orbicularis) was carefully planned, and offered an insight in- to the quality of their The Nature 2000 site Drava is one of 14 which were established for conservation of habitats of European pond terrapin (Emys orbicularis) in Slovenia. The lower Drava area is also one of the few areas where the most common lacertid liz- ard in the country – the wall lizard (Podar- cis muralis), had to step down as the most frequent species to give its place to the sand lizard (Lacerta agilis), a regular resident of f lood areas. The Otter and the Beaver, Mysterious Inhabitants of the Drava River and Its Tributaries Tatjana Gregorc Both the otter and the beaver are terrestrial mammals fully adapted to the aquatic en- vironment. Whereas the otter spends most of its time on land, the beaver is signif i- cantly more attached to water and usually stays within 20 meters of the water’s edge. Although the two species share the same habitat, they are different in their appear- ance as well as their dietary habits, family life and the size of their territory. The ot- ter is very agile both in water and on land, while the beaver is quite clumsy on land, mainly due to its body structure. At almost the same body length, the beaver is up to three times heavier than the otter. The ot- ter belongs to carnivores and feeds mostly on fish, while the beaver is a rodent and an exclusive herbivore. Beavers are monoga- mous animals and their family life is quite similar to the family life of humans; they mate for life and live in their lodge with their cubs of two generations. They all take part in the maintenance of their lodge and dams, as well as in taking care of the cubs. On the other hand, the otter female takes care of her cubs by herself, teaching them how to swim, dive and hunt in the water. Both species also have a very similar his- tory, having been hunted in the past for high-quality fur, and the beaver also for ca- storeum (secretion of scent sacs). In addition to fish, amphibians and turtles, both spe- cies were even allowed as fasting foods, as declared by the Council of Constance, the ecumenical council of the Catholic Church, which was held from 1414 to 1418. What Do We Know about Bats in the Drava Special Area of Conservation? Primož Presetnik, Monika Podgorelec, Jasmina Kotnik The article describes bat fauna in the spe- cial area of conservation Drava (Natura 2000) between Maribor and Središče ob Dravi. Based on several sites of the national bat monitoring scheme and volunteer-based surveys and data collection carried out by members of the Slovenian Association for Bat Research and Conservation, 14 bat spe- cies have been recorded in this area, which is nearly a half of all bat species in Slovenia. We focus on the finds of bats in their roost in Borl Castle and in their foraging habitats along the banks of the Drava near Rošnja. The Ormož Basins Nature Reserve, Lake Ptuj and the Drava River are mentioned as likely migration corridors for the com- mon noctule and other migratory bat spe- cies. We expect that more bat species will be found in the future, particularly through research into the unexplored riparian for- ests along the Drava, which have not yet been surveyed. Telemetry studies of greater horseshoe bats and whiskered bats roosting in Borl Castle could provide an answer to the fundamental question – is the riparian zone of the Drava with riparian forests re- ally their foraging habitat? Birds of the Drava River Luka Božič Despite the substantial human impact over the last decades, the Drava River ranks among the most important bird sites in Slo- venia. The condition of birds and their hab- itats here is largely defined by the construc- tion and operation of the hydropower plant chain. Some of the most important bird habitats in the Alpine section are extensive reedbeds and river islands, which are the breeding sites of the largest local population of the Common Reed Warbler in Slovenia. Today we can find well-preserved features and processes characteristic for natural lowland rivers only on shorter, unconsoli- dated sections in the Pannonian part of the Drava. The typical breeding birds of the rugged river sections with gravel beds are the Little Ringed Plover and the Common Sandpiper, whereas the Common Kingfisher prefers sandy layers of vertical riverbanks in sections that have been exposed to strong lateral erosion. The Drava River’s special nature conservation value is due also to the fact that the White-tailed Sea Eagle and the black stork, both of them indicator as well as umbrella species of the entire river ecosystem, have their breeding sites here. Breeding birds of the Drava’s f loodplain forests are the Collared Flycatcher and the Middle Spotted Woodpecker, who have the greatest breeding density in mature stands, 438 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 439Table of ContentsTable of Contents mainly those composed of old poplar and willow trees. After massive changes in the past, water birds have become dependent al- so on certain artificial habitats, most nota- bly the water reservoirs Lake Ptuj and Lake Ormož, which serve as regular stopover sites for as many as 10,000 water birds dur- ing migration and wintering periods. Next to Lake Ormož we find the Ormož Basins Nature Reserve, the former industrial zone of the Ormož Sugar Factory. The manage- ment of the reserve serves to maintain the favourable status of habitats for several spe- cies of conservation importance, such as the Ferruginous Duck, the Little Bittern, the Little Crake and the Western Marsh Har- rier; the latter has its only breeding site in Slovenia in the Ormož basins. Grasslands and Wetlands Mitja Kaligarič In the traditional agricultural landscape along the Drava river, settlements and land use followed the natural dynamics: settle- ments were above the upper Drava terrace, fields a little lower, and meadows even fur- ther down to benefit from periodic f loods that brought them additional nutrients. The local people preserved the green belt of the f loodplain forest, the retention area that retained water during f loods and thereby protected the soil from erosion and agri- cultural areas from the rising waters. Along the Drava we stil l f ind well-preserved wooded meadows, areas with scarce trees and typical meadow f lora and vegetation in the understory. Dry meadows developed on fossil gravels, in places rich in orchids. Non-forested areas include swamps, swamp meadows, wet meadows and some artificial habitats with many wetland species. The embankment of the Drava canal represents a kind of an alternative habitat for dry meadows. Meadow areas are quickly disap- pearing, mainly due to overgrowth, but also as a result of agricultural intensification Vegetation of the Drava Gravel Bars Sonja Škornik, Nataša Pipenbaher Gravel bars are an important landscape element of the river ecosystem in the lowlands of the Drava River, which with their morphological diversity and dual nature – the combination of water and land environment – allow the development of very different habitats and the formation of different plant communities. Their biodiversity can thus be very high, and they are also inhabited by rare and endangered animal and plant species as well as habitat types. One of these species is Apium repens, which is listed in Annex II of the Habitats Directive (Natura 2000 species). Due to its status it was reintroduced in 2022 at several suitable sites along the Drava River between Lake Ptuj and Središče ob Dravi as part of the zaDrava project, and the success of its establishment will be monitored and determined in the coming years. In order to maintain and enable the biotic diversity of gravel bars, it is important to maintain the natural dynamics in river, which has been and continues to be strongly affected by numerous human interventions into river and riparian ecosystems. Gravel bars are among the most endangered elements of river ecosystems worldwide. Forests by the Drava River and Associated Sites of Nature Conservation Importance between Maribor and Središče ob Dravi Mateja Cojzer, Andreja Senegačnik The article presents forests by the Drava River between Maribor and Središče ob Dravi, and their nature conservation im- portance. The Drava is Slovenia’s biggest river. Due to its exploitation for hydroelec- tric power, partial regulation of its riverbed and forests clearing in the past, mainly for agricultural purposes, only a small part of its former f loodplain forests have been pre- served. With its wider riverfront area be- tween Maribor and Središče ob Dravi, the old riverbed, which freely overf lows for the most part, forming numerous bends, me- anders and oxbow lakes, thus represents an important »green belt« in the predominantly agricultural landscape of the Dravsko Polje, Ptujsko Polje and Središko Polje plains. The study area is delimited by the rims of the Tertiary hills of Slovenske Gorice and Haloze, and the riser of a Pleistocene ter- race. It covers about 60 kilometres of the river course, not more than 4 kilometres in width. The exceptional nature conserva- tion importance of the Drava River and its hinterland with diverse forest and aquatic habitats is demonstrated through numerous protected areas, valuable natural features, and its part in the network of ecologically important areas both at the Slovenian and European level. Forests Play an Important Role in Maintaining a Favorable Status of Riparian Ecosystems Gregor Božič Often degraded, if not destroyed by human interventions, f loodplain forests are some of the most threatened terrestrial ecosystems. Pests and diseases are decimating many native tree species while invasive plants hamper natural regeneration. A broader ecosystem approach with the development of modern management systems for the conservation of biodiversity, its genetic di- versity and the sustainable management of ecosystem services are needed to maintain the vitality of populations and the success of riparian forest regeneration. In the low- land of the River Drava from Maribor to Središče ob Dravi we studied the conserva- tion status of natural softwood populations. In this paper, we provide an assessment of the status of forests and guidelines for en- suring and maintaining their favourable sta- tus in f loodplain forest management. Agricultural Landscape Stane Klemenčič Agriculture with its multiple roles is an economic activity of particular importance to society. Its primary task is the production of safe and quality food. Environmentally- friendly agriculture can substantially con- tribute to the quality of water, soil and air, and in turn to biodiversity; in addition, it shapes the cultural landscape and enhances the vitality and population of rural commu- nities through its economic and social role. The Drava Gold – the Origin and History of Gold Panning Sašo Šantl Not many people know that native gold can also be found in Slovenia. The rivers Dra- va and Mura are rivers with a long history of gold panning, which dates back to the Celtic and Roman times. The article begins with some facts about gold, its relationship with humanity and its role in the develop- ment of human society. It goes on to dis- cuss the origins of gold in the Drava River, which are traced to the Austrian Alpine area, and explains what type of gold can be found in the alluvial sediments of the Dra- va. It also provides clues to so-called hot spots, where higher concentrations of gold are settled. It concludes with a brief presen- tation of the traditional gold panning tech- nique and makes an attempt to predict the future of gold panning on the Drava River. Castle and Mansions along the Drava River Srečko Štajnbaher The article presents a part of the cultural heritage along the Drava River from the Austrian to the Croatian border. The num- ber of castles and manors along the Drava can easily be compared with the castles and manors along the Rhine or Loire. Like else- where, castles along the Drava river were built in strategically important places and had a defensive role. After social changes 440 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023Table of Contents and new war tactics, they were slowly re- placed by castles and manors on the f lat area next to the river. Castles often changed owners and underwent numerous recon- structions and extensions. Today, these cas- tles and manors show different faces – some have been in ruins for a long time, others are sadly falling apart before our eyes, some are getting a new look and content. Light Pollution in the Slovenian Drava Valley Igor Žiberna Light pollution is a form of environmental degradation that has not yet been recogni- zed as such by the public. Light spreads from its sources in all directions and its impact does not stop at the border of pro- tected areas. Unfortunately, the consequen- ces of this are also felt in Slovenia, where, despite the adopted legislation, the level of light pollution is increasing. This can also be clearly observed in the area of the Slo- venian Podravje region, where the situation worsened significantly in the period from 2013 to 2021. There are hardly any condi- tionally dark areas left. The effects of ever- -increasing light pollution will be felt not only by plants and animals, but also by hu- mans. The first steps to reverse the process can be done the most easily and quickly at the local level, and through education and training. Reka potrebuje prostor. Foto: Simon Veberič. V starem rokavu Drave južno od Dvorjan živi tudi naša edina domorodna vrsta želv - močvirska sklednica. Foto: Monika Podgorelec. Levo zgoraj: Raznolika, občasno stoječa ali počasi tekoča vodna življenjska okolja ob Dravi poseljuje tudi največja vrsta pupkov v Evropi - veliki pupek. Foto: Jasmina Kotnik. Levo spodaj: V Središču ob Dravi si reka prosto utira svojo pot in ustvarja raznolike življenjske prostore. Foto: Simon Veberič. Spodaj: Škrlatni kukuj v največji meri poseljuje ohranjene vlažne nižinske gozdove z veliko odmrle biomase. Foto: Martin Vernik. Prihodnost reke Drave je odvisna od tega, katero pot bomo izbrali. Foto: Simon Veberič. Polsenco gozdnih travnikov obožuje čeladasta kukavica (Orchis militaris). Foto: Mitja Kaligarič.Vodomec (Alcedo atthis). Foto: Jure Novak. Naslovnica Proteus Drava 2023.indd 2 25/08/2023 16:26 Fe br ua r, m ar ec , a pr il, m aj 2 02 3 6 , 7 , 8 , 9 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 22 ,0 0 E U R na ro čn ik i 1 7, 28 E U R up ok oj en ci 1 4, 20 E U R di ja ki in š tu de nt i 1 3, 44 E U R w w w. pr ot eu s.s i Drava Grad Viltuš. Foto: Srečko Štajnbaher. D ra va Naslovnica Proteus Drava 2023.indd 1 25/08/2023 16:26