Iztok Osojnik
Zapoteški orli
3
S kom si dopisujem?
Kdo si, nevidni drugi, molčeči, ko glodaš vame z ušesi, mi ne pustiš spati, me skozi sanje in polbudnost prebadaš? Nevidni, neprestani šum, orel na oknu mojega nesmiselnega življenja, ko blodim kot maničen depresivec po parkih in calles planeta, me naseljuješ, izginjaš v temi mojega nebivanja, pernata praznina
Ujet med imena, slovenščino in trdoto poteze, izmikajoč, koket radodaren in stalno prisoten, brezoseben, vendar stvaren, realističen, v vsakem trenutku gotov za divje zmešnjave, drevo, kralj, otrok, zamaknjeni opazovalec. Z mojimi usti ješ salamo ali mange.
Z mojimi usti se nagovarjaš v kamnu, v kreolcih, na vrhu vulkana. Prosjačiš v podzemeljski.
Z mojim srcem drgetaš pod ledeno masko obraza. Ablas Espagnol com un idiota. Zarajustra leži na kahlicah v kopalnici in orli mu kljuvajo jetra. Črvi dirkajo s formulo ena. Zvezde platinaste med platanami simfonično šelestijo, Tamayo. Dežuje, lleve, padajo mačehe in žeblji, ropota ko hudič.
Sloni skačejo po Zaloški cesti. Bebes Coca Cola. Taksiji na Avenidi Chapultepec prodajajo patates. So zmešani? Raznesti me hoče. Te qierro, za trenutek, preden uragan razmesari džunglo. Nedostopen kakor kamniti obrazi v Guatemali, Maria. Soy William Shakespeare. Črke slavijo človeka in ne boga, žabje ikre plundro v labirintu človeške biologije, zanos ubijalcev.
Soy Indio Verdc po španski okupaciji konec šestnajstega stoletja. Chichen
Itza, Cenote des Sacerdotes, drugo nadstropje, hotel Gtillow, med
agavami. Kult orla, ki smo ga slavili že v Atlantidi v letih med
13200 in 11730 pred Kristusom, ki ga tudi nikoli ni bilo. Si, si.
Bes, žalost in človeška omejenost. Also,
samota je včasih tudi solzava, ko krokodili. Naj piha
1TERATURA
7
4
Kritika je simptom ogroženosti s subjektivno zgodovino. V sledi sprejemanja tistega v drugem, kar se v sebi razrašča z istim vznemirjenjem in drhtenjem: povračati v džungli, če drugi v džungli povrača.
Copan v vlagi in slapovih sonca, ko padajo kljunčki, odbijajoči se z listov. Zlate opice smeha. Cesar sam ne razumem, nočem razlagati.
Ujet med deskami, kar ne vrača odmevov.
Očala, hodniki, spalnice-zaslonke priliznjene žalosti, samo zato, ker je nekoč odneslo splav proti koralnemu grebenu, Tulum in Chitzen Itza, rožljanje kamnite ure, v skali zgoščenih tisočletij, drugačnih od tistih, ki živijo v mojem tkivu, istih.
Zares se hočem napiti novega sadja, se znova rojevati, valujoča medeninasta pločevina v zori vesoljskega striptiza.
Ujeti v sebi tisto odsotnost, ko vrh gore in nebo stakneta v posvečeni samoti razglede, in iztočiti na isti način kavčukovec-stavek in obliko za neprestano svežino, za mogočno, skoraj nevidno samozavest, kar moramo storiti, ker šele tako smo enakovredni z bivajočim, ki ga pohlepno in enosmerno goltamo.
Tempelj vračanja - kamor se vračaš, škilast ptič v gošči, z radovednim kljunom in hieroglifi pridnosti, slepi za kaplje prometa, pulover dneva in kako globoka je lahko noč. In divja.
Samo spomin na nekaj, česar ni? Metafizika, sublimacija želje? Toda od kod? Od kod slutnja, od kod vizija, od kod prerokba za odprt čas, bazen za nepomembna tisočletja, okamenela v skalah? Zares letiva. Spat hodiva v ocean, emplumado.
5
Izven sebe ni izgovora zame.
Šepetati, da se to skozi molk oglasi?
Temne gore molče stojijo.
Plazim se po dlakah. Džungla v megli kakor Kitajska in Yucatan. Kriče streljam v nebo. Tako oseben!
Džungli moram ukrasti orla. V tistih
podrtih samostanih, kjer ni več vere, v vlažnih, lišajastih hodnikih, kamor fleši Japoncev ne vsekajo. Buče turistične.
Churchill sesa sladkorni trs.
Ko oči poblisnejo s prahom, me izda senca. Gibi so ostri, negibna krila. Izstopile bodo lijane, po zelenih kamnitih stebrih se cedi sok na robu med črko in slino. Prezirajoč se mesarim po akrilih.
Šepav, slečen, pretepen, umazan. Orla držim za vrat.
V polmraku samostanskega hodnika se odženeva, pljuneva. Udariva ob strop. Leživa na stopnicah in vpijeva,
Marilyn Monroe. Samotno korito. Leživa v žabjem mrestu, liževa počasni Nil. Iz ust pade izum kolesa.
7
Odhod
Ljubezen prinese s seboj trope. V akvariju oživijo
ribe. Posteljnina, avenija cvrči. Ljubezen ukine svobodo, zaloputne vrata samote, čao, zapre vodovode vesoljske zmešnjave. Mir je.
Dialog je lov z lokom in puščicami, s smučmi pod vodo.
Na ljubljanskem gradu ždiš, pernati zmaj, čakajoči. Kakšni bleščeči ajmerji zvenčijo čez Ciudad Mexico, en el viento. In samo zdi se, da hodim po istih trotoarjih, samo zdi.
Iskala sem te, želela sem te, samo nate sem mislila ves čas.
Kako trapasta sem! Saj vem, da te ni v mestu in tudi na vrhu Popocatepetla te ni. Tudi na Kitajskem te ni.
Prav tako ne v Guatemali. Niti na Pacifiku, niti na Viču.
Klatila sem se po mestu, po džungli, po planetu. Ležala na postelji in strmela v strop. Včasih me je iz vigilij prebudil taksi, ali triurno ljubljenje, ali filmska predstava. Kakor nuna sem. Ni te. Ne bo te! Samo ribe v akvariju so.
Lebdijo v prosojnem mraku in nemo požirajo vodo.
Drsijo nad zeledenelimi pobočji Aconcague, nad razpenjenim Atlantikom kričijo z anticiklonom, čigre. Zvečer utrujena od celodnevnega potepanja tonem v noč.
Pijana sem te. S prstom vlečem črto po prašnem steklu.
Rob med mano in tišino si, rečem. Topla noč je. Zvezde razbeljene drgetajo na vesoljskem mrazu. Kakšna placenta in kakšno rojstvo. Z ulic se po golem telesu zliva mestni prah.
Svoboda je vsemogočna praznina. Samota razgrnjen akvarij, kjer biološki tlak razpada v migotajoč ljubezenski dah. Ležala sem na postelji, strmela v strop. Pijana krava. Samo zdi se, da
hodimo po istih pločnikih. Mimo je odpeljal, za Rim, še en vlak.
10
LITERATURA
8
Res je, oživljaš me, nasmeješ me, napolniš
z ljubeznijo, z ognjem, z močjo, z zanosom. Vkleneš me, razpneš na steber biologije, ne pustiš mi več v labirint tesnobe,
v mračnjaštvo, v tihi pijani ogenj, med težke,
naporne ure, med zrušenja zaradi utrujenosti in zbranosti, v navidezno neskončni, prazno drseči čas. Oživiš me. Ubiješ me.
V meni prebudiš seme, da požene liste. Požreš jih, biološka kulisa za pročeljem človeške ljubezni, Kali, boginja pretvarjanja, mera za grozo in praznino gnezda, vsa razdalja med nebom in ptičem.
Ko v trenutku smrti ali izčrpanosti pribije proti tlom.
Ja, patos. Ja, povzdignjen ritem, ki posvečenost izloča v vsakdanje banalnosti. In vrača: Tudi na Popocatepetlu sein pustil svoj drek, Miha. Med ledom in blatom, na pet
tisoč metrih, utrujen in premražen kristal nad svetom.
Kdo si tokrat, angel, na visokem zraku in merica zadovoljne in brezbrižne samote? Si kaj drugačen, ko vznikaš med kosilom na Lomos de Bracerra, v gneči na
podzemeljski železnici, smrdljive tortillas navzdol po
ulici? Osrečuješ še koga? Vdiraš še komu skozi oči v mešalec, kjer črka prehaja v šepet in dalje, v meso, v zlato. In nazaj, ko prevlada odlomek, med zarjavele nageljne in
mrcvarjenje intelekta, izčrpanega od nore vere, da obstaja neki
zares. Žareča, močna roka med ženskimi stegni, hrup na ozadju odtekajočega bivanja. Kaos! Kako zabliska Pitagorov izrek! Fontana di Trevi na nekem rimskem trgu, markacija ob
vznožju steze, ki mimo slapu vodi v goro! Kitajska ottava rima. Slaviva govorico in zapis, v kateri nisem, v kateri si!
ITERATURA
11