MESTNO GLEDALIŠČE JESENICE - Sezona 1954-55 Gledališki list 1 Tone Čufar: »POLOM« MESTNO GLEDALIŠČE JESENICE SEZONA 1954-55 GLEDALIŠKI LIST 1 Gledališki kolektiv čestita svoji publiki, delovnim ljudem Jesenic in vse socialistične domovine k 29. nov. - Dnevu republike, obljubljajoč, da bo nastavil vse svoje sile xa čim uspešnejšo in kvalitetnejšo kulturno rast šelesar. Jesenic Slavnostna premiera v počastitev 29. XI. Dneva republike V nedeljo, 28. XI. ob 19.30 uri premiera V ponedeljek, 29. XI. ob 19.30 uri 1. repriza POLOM delavska drama v 3 dejanjih Spisal: Tone Čufar Režija in scena: Bojan Čebulj Osebe: Upravnik Bruni Oskar . . Melita, njegova žena . . . Nadzornik Perne ..... Sluga Kos ...... Rojnik Lojze, zastopnik Del. urada ............... Rupnik, delavski zaupnik . Olga, njegova hči, upravnikova niča .................. Jurman, delavski zaupnik . . Ogris, delavski zaupnik . . . Anka, Jurmanova žena . . . . . Franjo Slibilj . . Stanka Geršakova . . France Treven . . Ivko Kos zašč. . . Marijan Stare . . Jernej Pogačnik taj. , Slava Maroševičeva . . Bojan Čebulj . . Franjo Lotrič . . Marija Tolarjeva Delavci, delavske žene, otroci in žandarji Dejanje se godi v tridesetih letih 'našega slalelja v času velike ekonomske krize Poleg članov gledališkega kolektiva sodeluje pevski zbor DPD „Svoboda“ Jesenice Konec ob 22. uri GLEDALIŠKO VODSTVO Upravnik: Oblak Alfonz V začetku sezone na članskem sestanku izvoljeni Gledališki svet: Predsednik: ¡no. Gostiša Danilo Člani: Čebulj Rojan Geršak Stanka Jagodic Stane Mikelj Franc štibilj Franjo Tomažič Jože OKVIRNI REPERTOAR ZA SEZONO 1954-55 Tone Čufar: Polom,— delavska drama Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi — drama Jože Tomažič: Lepa Vida — pravljična tragedija Saša Škufca: Trnuljčica pravljična igra Bojan Čebulj: Janko tn Metka — pravljična igra B. Mušič: Sumljiva oseba — komedija P. .Itudak: Klope č komedija P. Petrovič: Ploha - komedija J. B. P. Moliere: šola za žene klasična komedija II. Iljerbert: Vsakih sto let — komedija M. Krasna: Draga Rulli — komedija J. Steinbeck: Divji plamen psihološka drama J. B. Rriestley: Nevarni ovinek — psihološka igra II. Tilmever: Mladost pred sodiščem — drama Do Fillipo: Napoljski milijonarji — drama Klabund: Krog s kredo — tragedija SPOMIN! NA TONETA ČUFARJA Premiera Čufarjevega „Poloma", za praznik mesta Jesenice in 85 letnice Zelezalrne Jesenice dne 31. julija 1951 na letnem gledališču v Ukovi, je bila uprizoritev kakršnih je malo na Jesenicah. Uprizoritev je presegla vsa pričakovanja, lako v umetniškem kakor v tehničnem pogledu. „Polom“ sprejema Mestno gledališče na Jesenicah v letošnji sezoni v svoj redni repertoar. Ob. lej priložnosti sc ponovno spominjamo avtorja „Poloma“, revolucionarja in borca ter književnika Toneta Čufarja. Tone Čufar se je rodil 14. novembra 1905, na Jesenicah kol sin delavskih staršev. Ko je bil star 9 let, jo šel nat Bohinjsko Belo za pastirja. Pri trgovcu Čufarju na Jesenicah je bil za hlapca in se je v tem času izučil tudi mizarske obrti. Kot vajenec je že organiziral sodelavce, da so kolektivno praznovali praznik dela I. maj. Kasneje je obiskoval srednjo tehnično šolo v Ljubljani; študij pa je moral opustiti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Jeseniško Železarno, kjer je delal kot modelni mizar šest let, je zapustil leta 1931 ter sc posvetil pisateljskemu poklicu in borbi za delavske pravice. Ze med delom v Železarni je zlagal pesmi in pisal prozo. Napisal je tudi več iger. Prvo njegovo dramsko delo je bila „Jutranja molitev“, ki jo je uprizorila jeseniška Svoboda. Temu dramskemu prvencu je sledila drama „Ljubezen v kleli“, „Ameriška tatvina“, „Mali Babilon“ in „Polom“. Baje je dovršil ludi komedijo „X“, ki pa nam ni poznana. Spisal je tudi povest iz delavskega revirja „Februarska noč“ in roman „Pod kladivbm“, V svojih delili je bil vedno zvest delavskemu razredu. Delavsko kulturno društvo „Svoboda“ in pozneje „Enakost sta imeli v njem dragocenega borca, ideologa in učitelja. Toda Čufarja niso pustili, da bi razvil svoj talent. Oblast ga je začela preganjati. Leta _ 193(1. je bil zaradi politične aktivnosti zaprt v ljubljanskih zaporih in v Glavnjači. Pogosto je menjal kraj bivanja, se neprestano izpopolnjeval in učil. Kmalu po izstopu iz Železarne je odšel v Ljubljano, kjer se je sikromno preživljal s- pisanjem proletarskih pesmi in novel v reviji „Svoboda“ in „Književnost“, v „Ljubljanskem Zvonu“, „Sodobnosti“, „Modri ptici“ itd. Ker mu na Jesenicah ni bilo več obstanka zaradi stalnega policijskega nadzorstva in hišnih preiskav, se je leta 1938 preselil v Maribor, kjer je aktivno deloval pri delavskem gibanju Po vdoru Nemcev v Maribor je prišel na Jesenice dne 12. maja 1941. To je bil zadnji njegov obisk-na Jesenicah pri starših. Se isti dan sc je moral umaknili, ker ga je zasledoval gestapo. Zivei je v Ljubljani pod ilegalnim imenom Karol Strukel. Stanoval je pri Andreju Vovku na Mestnem trgu št. 18. S Čufarjem sva zadnjič govorila v Ljubljani v januarju 1941. na vogalu takozvane cukrarne. Bil je poln optimizma in vere v znrago nad fašizmom. Aretiran je bil v Ljubljani 29. junija 1942 in odpeljan v Gonars. V taborišču je pričel pisati dramo „Iz življenja v taborišču“. V Gonarsu je bil šest tednov. Po izdajstvu so oblasti odkrile njegovo pravo ime. Vklenili so ga in ga odpeljali v Ljubljano, od tu pa 11. avgusta 1942 v Sl. Vid nad Ljubljano,' kjer bi moral biti izročen gestapu. Jetniki na kamionu so bili . vklenjeni po dva skupaj. Čufar pa, ki ni imel para, je bil vklenjen sam. Pri izstopu iz kamiona je tvegal pobeg, ki ga je zasnoval že v Gonarsu, a je bil na begii ustreljen. Zadnji dan bivanja v Gqnar.su je napisal pismo staršem, od katerih se je takorekoč poslovil v slutnji prerane smrti. Letos je preteklo dvajset let, odkar je delavsko prosvetno drgiSlvo „Enakost“ na Jesenicah pri Jelenu uprizorilo krstno predstavo Čufarjevega „Poloma“. Z e same priprave in zlasti še posledice po uprizoritvi „Poloma“ dovolj zgovorno pričajo o tislili časih pred dvajsetimi leti. ko se je jeseniški delavec še» boril za svoje osnovne pravice in razcepljen, napadan od vseh strani, krepil in urejal svoje borbene vrste, o listdi časih, ki jim je prav Čufarjev „Polom" najvernejša slika, tako verna, da je dvignila mnogo prahu in še več sovraštva v desničarskih krogih takratne socialistične stranke in centrale „Svobode“ v Ljubljani. Na takratno uprizoritev „Poloma“ me vežejo lepi pa tudi razburljivi spomini, pravtako tudi na Čufarja samega, ki ga lahko mirne vesti prištevam za prvega ideologa delavskega gibanja na Jesenicah. Na pisanje „Poloma“ se je dolgo pripravljal in že napisano stalno popravljal in na novo oblikoval; zato je njegov „Polom" najboljše dramatsko delo, čeprav je napisal pred njim že štiri. „Polom“ je dokončal v Zagrebu, kjer je tudi našel motive za svoje malomeščanske in podjetniške like v „Polomu“. Značaje delavcev 'in delavsko množico pa je v „Polomu“ povzel iz samih Jesenic, saj jo predobro poznal to okolje. Bil je delaven, poln načrtov in zmerom vesel. Ob večerih sva hodila izpod odra pri Jelenu skupaj dom-o v in pozno v noč mi je pod oboki stare Hatardove graščine na Savi, kjer je stanoval s starši, pripovedoval o svojih načrtih, že začetih delih in ustvarjanju, h kateremu so ga nenehno silile samo razmere vse bolj naraščajočega izkoriščanja kapitala in vedno večjega nezaupanja proletariata, prav po zaslugi sporazu-maške politike raznih Hojnikov, ki jih je tako spretno razkrinkal v svojem „Polomu“. Desničarski voditelji najrazličnejših socialističnih struj so-se vedno bolj odmikali od brezkompromisnega boja s kaplitak>,m. Leta 1032. je bilo za jeseniški proletariat leto mezdnih gibanj, borbenosti pa tudi napetosti. Kriza kapitalističnega sveta je bila na vrhuncu. KID je a motivacijo, da je ogrožen njen obstoj zaradi previsokih mezd, slabega trga in nepravilne politike vlade v Beogradu (ki je zasledovala s KID na Jesenicah, svoje cilje) dala kolektivno odpoved vsemu delavstvu. Ta spor med vlado in KID na eni strani in na drugi strani med KID in 'njenim delavstvom so seveda skušali izkoristiti vsi, od kapitalista Avgusta \Vcslna do različnih delegacij delavskih organizacij, seveda na račun proletariata, ki je tudi odločno posegel v borbo za svoje pravice. Prav ob tem pa so prišle do popolnega izraza vsi' kompromisne in neborbene težnje desničarskih elementov, zlasli socialdemokratov seveda v škodo enotnosti in kompaktnosti naprednega delavskega gibanja. Po pogajanjih je bila slika jasna. KID je pričela sprejemati odpuščeno delavstvo zopeL na delo, seveda po obrazih in primernih priporočilih, zavedni in borbeni delavci pa so še dolgo ostali na cesti brez dela. Prav to borbeno življenje proletariata, v katerem je živel tudi Čufar, mu j-c narekovalo, da bi vsaj približno razkril delavstvu ozadje teh borb in skrito vlogo nekaterih delavskih demagogov z vsemi posledicami sporazumašlva in zuižavanja mezd. 'Čufar se je zavedal odgovornosti do proletariata. Pokazal je vzroke mnogih neuspehov proletarske borbe in razkrinkal dvorezno politiko nekaterih predstavnikov delavskih organizacij,. Uprizoritev „Poloma“' je bila za delavski oder „Enakost“ zahtevna uprizoritev, čeprav ■smo igrali tudi zahtevnejše komade že prej. Ideološko in režijsko, sem imel kot režiser „Poloma“ močno oporo prav v Čufarju samem, predsedniku delavskega odra „Enakosti“ Sedeju, Perkotu, Talarju in drugih. Upravnika je igral Sedej, njegovo gospo Vajsova, Olgo Ažmanova, nadzornika Polde Stražišar, slugo Viktor Stražišar, Ogrisa Zupan, Rupnika Štravs, Jurmana Perko in Hojnika jaz sam. Bližal se j,e dan uprizoritve. Mrzlična nestrpnost je zajela vse, zlasti še, ker smo vedeli, da bo uprizoritev „Položna“ delovala na prizadete kakor mrzel tuš. S Čufarjem sva bila neprestano skupaj. Pilili smo, dopolnjevali, izboljševali, urejali sceno in končno 26. in 27. maja 1934 tudi zaigrali. Ne trdim preveč, če rečem, da j p bila ta uprizoritev in krst Čufarjevega „Poloma“ senzacija, ki je razgibala vse napredno zavedno delavstvo Slovenije, prav zaradi od kri lega prikaza takratnih razmer, dogodkov in ljudi v delavskem gibanju. Največjo popularnost uprizoritvi in Čufarju samemu pa je dala centrala „Svobode“ v Ljubljani, ki je s posebno okrožnico prepovedala uprizoritev Čufarjevega „Poloma“ na vseh odrih „Svobod ", Tajnik delavske zbornice v Ljubljani pa je poslal jeseniški strokovni organizaciji Saveza metalnih radnika Jugoslavije pismo z zahtevo da preišče, kdo je forsiral „Polom“ na oder delavskega doma. ’Na ves ta vik in krik, ki so ga spremljale še najrazličnejše literarne ocene „Poloma“, ob katerih so se prav socialdemokratski in malomeščanski krogi znašli na isti ravni, sva s predsednikom delavskega odra „Enakosti“ Sedejem odgovorila v reviji „Književnost“ šl. 3, — 1935 med drugimi sledeče: „...„Polom“ smo igrali zato, ker je resnična slika današnjega reševanja mezdnih sporov in proletarskih bojev. Razburjenje, ki ga je dvama vzbudila, pa najbolj potrjuje njeno vrednost in aktualnost. Ne razburjajte sc)“ Alfonz Oblak Prizor iz uprizoritve »Poloma« na Letnem gledališču POLOM" IN NJEGOVA PREDELAVA Stvar obširne študije bi bila temeljita kritična ocena Čufarjeve delavske drame Polom“, če bi boleli osvetliti vse komponente Čufarjeve osebnosti, njegove ustvarjalne sposobnosti in zgodovinsko ozadje razmer in časa, v katerem je „Polom" nastal, kot se odražajo v vsebinskih, ideoloških in dramaturških linijah „Poloma“, kiakršncga je Čufar napisal. Zalo se omejimo samo na glavna dejstva, ki iiaj predvsem opravičijo in obrazložijo potrebo po predelavi „Poloma“, kakršnega vidimo na našem odru. Čufar je pred „Polomom“ napisal žc tri dramska dela. V „Jutranji molitvi" in „Tragediji v kleti“ s prizadevnostjo slika tragično življenje delavca — proletarca, v komediji „Ameriška tatvina“ pa smeši moralne in idejne jiojave malomeščanske družbe. V vseh treh debli je sicer močno začrtana ideološka linija dveh nasprotnih si svetov — izkoriščevalcev in izkoriščancev -- toda nikjer si la (dva svetova ne pogledata odkrito v obraz in nastopala drug proti drugemu tako kot vsaj v glavnem v „Polomu“. Čufar je mlad in neizkušen in čeprav teoretično dobro podkovan, šele resnično rasel ob sami borbi jeseniškega proletariata in v sami praksi delavskega gibanja doživljal vse liste notranje pretrese in spoznanja, ki so mu narekovali, da jih s svojim laleniom prenese na papir in posreduje tudi djritöim. Rjazn^ere v tridesetih letih ob višku svetovne kapitalistične krize so tudi na Jesenicah nudil" dovolj dramatične snovi, saj se je napredno delavsko gibanje moralo boriti ne sanio proti reakcionarni buržoazno-klerikalni oblasti in vedno neizprosncjšemu in le lastne interese upoštevajočemu kapitalu, temveč tudi proti vsem desničarskim, razbijaškim in kompromisarskim težnjam vseh barv in struj v lastnih vrstah. Dogodki leta 1932 okoli odpovedi dela vsem delavcem s strani 'KID in borbe in trenja ob sklenitvi nove kolektivne pogodbe, so glavni zgodovinski motivi, ki so inspirirali Čufarjevo delo „Polom", ki je nosilo prvotno naslov „Konkurs“. Zaostreni odnosi in nasprotja med delavskimi voditelji in njih razhajanja v vprašanju revolucionarnosti in doslednosti pri poslavljanju zahtev kapitalističnim podjetnikom, predvsem pa zelo težak ekonomski položaj 'proletariata, ki se je v listi fazi svoje borbe v resnici boril zgolj za skorjo kruha in svoj življenjski obsLoj, so tudi „Polomu" ludarili neizbrisen pečat. Zalo sc ie Čufarju ves motiv idejne linije „Poloma“ razvil okoli zahteve delavcev po izplačilu mezd in proti •njih znižanju, kar je v kritiki kol osnovno idejno šibkost drame očital tudi pokojni Boris Kidrič, čeprav je tudi priznal vse njene pozitivne strani. Naslonitev na konkretne razmere in dogodke je Čufarju branila, da bi vso dramo razvil v vsej ideološki širim takratne delavske borbe in zlasti linije vodilne ilegalne komunistične partije. Zato se šele zaključni, nekoliko megleni prizor drame, ki da, slutiti v stavko delavcev, razraste v preroške besede revolucionarnega Jurmana, ki jih izreče upravniku podjetja: „Za zdaj sle še gospodarji. ne pa za vsölcjl“, toda takoj nato spet zvodeni v sicer takrat aktualno toda vendarle zgolj zaključno parolo: „Med nami in med vami ni več mešetarjev!“, naperjeno proli vsem nerevolueio-narnim elementom v delavskem gibanju. Čufar ni imel namena napisati široko zasnovano in ideološko dognano proletarsko dramo, temveč predvsem aktualno igro, ki bi v danili pogojih pomagala naprednemu gibanju razbijati in razkrinkavati mešetarstvo in kompromesarstvo nekaterih predvsem social-demokraiskih vrhov delavskega gibanja. Ost Čufarjevega „Poloma'“ ni naperjena toliko proti krivični malomeščanski družbeni ureditvi in kapitalističnim izžemalcem, kot pa predvsem proti tistim elementom, ki so z navidezno naprednimi in borbenimi parolami zavajali in razbijali delavsko enotnost, služeč pri tem lastnim interesom in interesom ‘kapitala. Prav s tem pa je Čufar zašel v bistveno nasprotje z idejnim motivom drame, to je z delavsko zahtevo po mezdah, iz katerega pa vendarle srečno izvozi na račun sprotne „deus ex ma-chlne“ v obliki nepopustljivega sklepa centrale podjetja, da se znižajo mezde, s 'čemer stopi v prvi plan dogajanja lik pred koncem igre osnovno nasprotje med delavstvom in kapitalističnim vrhom, •torej dosledna razredna borba, v katere pogojih bi se prava drama šele lahko začela. S lem nenadnim preokretom je tudi eliminirana vsa funkcionalnost obeh sicer nasprotnih si, toda protidelavsko nastrojenih akterjev, upravnika in Rojnika. Prav ta nenaden vzpon iz ozkih mej mezdnega gibanja v območje problema razredne borbe ob ‘koncu drame, ki ga Čufar ni razvil, ali vsaj dosledneje nakazal, je bil osnovno izhodišče vse predelave „Poloma“. Po vsem tem bi se „Polomu“ morda dalo očitali, kot nekateri tudi mu, da je le aktualna politična igra, torej nekakšna agitka, ki nam danes razen svojih zgodovinskih faktorjev nima več kaj povedati. S takim vrednotenjem pa bi ne samo omalovaževali Čufarjev talent, temveč predvsem negirali kali liste delavske slovenske kulture, katere klasje če že ni, nam naj vsaj bi dozorelo v našit sedanji stvarnosti, negirali bi tisto napredno linijo naše kulture, katere vrh vsaj v dramatskem smislu in čeprav brez globljih umetniških pretenzij s svojo idejno vsebino in delavsko problematiko, ki nam pa je danes zelo blizu in nujna, predstavlja prav Tone Cu-ftar. Da je moral Čufar pri pisanju „Poloma“ računati s pogoji, ld bi neminovno preprečili njegovo uprizoritev že od vsega za-f četka. je dovolj močan dokaz podan v pravcatem viharju, ki jo nastal do malega po vsej Sloveniji po krstni uprizoritvi „Poloma“ na jeseniškem delavskem odru v maju 1934. Čufar se je že vnaprej zavaroval proti samim oblastem in kapitalističnim vrhovom s tem, da je dogajanje „Poloma“ postavil v nepomemben kraj in okolje majhne podružnice gradbenega podjetja „Kremen“. Ta (omejitev danes ni več nujna in je pri predelavi izpadla z enostavnim črtanjem oznake dejavstvene panoge podjetja sploh. Čufarju pa je bila potrebna za izognitev vsem visokim kapitalističnim predstavnikom, namesto katerih je orisal le njih nižjega eksponenta v obliki malomeščanskega in v' egoističnem slremušlvu brezobzirnega upravnika. Tem, iz malomeščanske ozkosti navzgor po kapitalistični lestvici stremečim ambicijam je dodal še porcijo dekadence in moralnega propada buržoazne družbe sploh. Blizu tem oznakam je naslonil tudi vodilno figuro „Poloma“, zastopnika delavskega zaščitnega urada Rojnika, za katero je imel Čufar živ miodel v enem izmed jeseniških socialdemokratskih prvakov. V zavesti, da mu malomeščanski svet praktično ni dovolj poznan, je Čufar prav. predstavnikom tega sveta posvetil vso pozornost. Motive za ta svet je našel v Zagrebu, kjer se je nekaj časa mudil. In tako je prav tu svet v osebah upravnika, njegove žene Melite, nadzornika in nazadnje tudi samega Rojnika, ki je najdoslednejša in najbolj plastična, žc skoraj tragična figura, v „Polomu“ zaživel in prepričljivo zadihal, z eno samo izjemo — lika tajnice Olge. Ta popolnoma črno slikana figura ženske poželjivosti, histeričnosti, maščevalnosti in izdajstva, pri tem pa brez življenjske prepričljivosti in psihološke utemeljenosti je Čufarju nujna kot rekvizit za osvetljevanje ostalih oseb in kot motiv za poganjanje dejanja, toda pri lem sama brezbarvna in brez dinamike. Vse kar vemo o njej je to, da je upravnikova tajnica in nekakšna predpodoba Melite, Id svojo pokvarjenost zna skrivati za lepo obleko in zlatnino, isto-» časno pa zaključuje trikotnika upravnik—Melita—Olga, Rojnik— —Melila—Olga in samo nakazan in komaj sluten trikotnik nadzornik—Melita—Olga. Ti ponavljajoči se odnosi treh moških do obeh žensk le nekoliko prehudo dlšc po vsiljeni amoralnosti, ki se ji: Melita vsaj iz opravičljivih vzrokov predaja, medtem ko Olga nima oprijemljivih razlogov, saj njeno ljubimkanje enkrat z upravnikom, drugič spet z Rojnikom ni pogojeno psihološko v njej sami, temveč je samo skonstruirano za že zgoraj omenjene potrebe, s čemer celotna dramatska gradnja zapade v nedognanost in ohlapnost. Po pričevanjih je Čufar svoj „Polom“, ki ga je pisal skoraj leto dni, še tik pred premiero popravljal, dopolnjeval in spreminjal. ter ni bil z njim zadovoljen niti ob dokončni knjižni izdaji. Kritičen do lastnega dela je verjetno tudi sam občutil vrsto pomanjkljivosti, ki takoj padejo v oči tudi današnjemu bralcu. 7.c poleg glavne dramatike pomanjkljivosti Olge, ki lebdi nekje v zraku med taborom delavcev in taborom Izkoriščevalcev, h katerim se zaradi svoje nemoralnosti sicer nagiba, pa je naslednja slabost neizrazito podani delavci, iz katerih izstopa glavni protagonist Jurman kot papirnata, agitatorska figura brez krvi in mesa, osamljena in nepoznana z množico, nekako izgubljena med svoje parole, osebno neprizadeta in zgolj le rezoner poklicne revolucionarnosti. Od obeh ostalih delavskih figur je Rupnik izrazit kapitulant in Rojnikov pristaš. Ogris pa voden, neprepričljiv in bežno nakazan omahljivec. Torej plastičnim in življenskim predstavnikom buržoazije in prepričljivem Rojniku stoje nasproti medli, brezbarvni in parolarski predstavniki delavskega razreda. Prva osnovna zamisel predelave je bila čim bolj poudariti kot glavnega junaka „Poloma“ delavsko množico. To je bilo mogoče doseči že s samo spremembo scene. Čufar je, računajoč z majhnimi delavskimi odri, za prvo in tretje dejanje predpisal sceno pisarniške sobe, v kateri je nastop množice možen le v obliki zvočne kulise in neprepričljivega ozadja. S scensko spremembo, ki omogoča tudi odrsko agiranje množice zlasti v tretjem dejanju, je bilo možno razširiti finale igre, ki nas danes ne zadovolji več, isto-i časno pa tudi Jurmanove besede povezati s to in črpati iz te množice. V razširjeni finale vrinjena vest o srečnem rojstvu Jur-manovega otroka, ki poleg Jurmanove subjektivne osvetlitve, predstavlja tudi simbolično optimistično perspektivo, je zahtevala dopolnitev galerije likov z likom delavske žene Anke, ki se bežno prepleta skozi vsa tri dejanja. S tem je Jurman vsaj nekoliko bolj življenjski, verjetnejši in tudi simpatičnejši, ženski liki pa izpopolnjeni z novo figuro zavedne, trpeče in napredne delavske žene. Tudi zadnji detajl zaključnega prizora z orožniki, ki ga pri Čufarju ni, naj bi bil drobna zgodovinska ilustracija s perspektivno poanto. Z minimalno, toda preciznejšo predelavo figure delavskega zaupnika Ogrisa, ki iz zavednega toda previdnega delavca zrase v borbenega revolucionarja in Jurmanovega somišljenika, je vsaj do neke mere omiljena Jurmanova osamljenost. V bistvu popolnoma spremenjeno osnovo pa je zahtevala Olga, ki je v- Čufarjevi koncepciji v vsakem oziru nesprejemljiva. Da se nekako trdneje vključi v samo dogajanje in njegovo atmosfero, je postala hčerka nazadnjaškega in računarskega delavskega zaupnika Rupnika. Ponižni odnos Rupnika do svojega gospodarja upravičuje možnost, da Olga dobi zaposlitev v upravnikovi pisarni, Rupnikovi pogledi in odnosi do delavskega gibanja so istovetni z Rojnikovimi, saj' celo delata z roko v roki, pa so v pogojni zvezi z intimnim, od-noso|m Olge in Rojnika, zlasti še, ker je Rupniku všeč' in prav, da dobi njegova hči za moža „gospoda“. Zaradi tega je upravnikov ■odnos do Olge, ne fakt, temveč samo želja, da bi jo osvojil, kar je pri njem tudi človeško popolnoma opravičljivo. Tako je razbita prvotna dvojnost trikotnika, ki ga spletata Melita in Olga, namesto tega pa postavljena dvojnost familiarnih vezi Rupnik—Olga in upravnik—Melita, kateri povezuje, v vzročnem odnosu do vseh g tirih, Rdjnik, nekako dopolnjuje v odnosu do obeh žensk pa nadzornik. Numesto prostaške, ciparskc Olge je tako nastala življenjsko verjetna in topla figura nepokvarjene Olge, ki razočarana nad svojo ljubeznijo, mešetarstvom očeta in umazanostjo nad svetom, v katerega jo pehajo, potrebuje samo še, majhen vzgib za v napetem vzdušju delavske borbe psihološko utemeljen korak, ki jo popelje na stran za pravice zapostavljenih in majhnih borečih se delavcev. Tako se tragični liniji poloma in propada Rajnika pridruži še prav tako tragična linija spoznanja in odločitve Olge, ki pa je pozi livno usmerjena navzgor. Celotna dramaturška gradnja je s tem pridobila na ravnovesju popolnoma izločena pa je tudi nekoliko tcndeciozna in vsiljena amoralnost prejšnje Olge in ob njej samega upravnika, lik Melite, ki se je ponavljal v prejšnji Olgi pa pridobi na izrazitosti in efektnosti. Poleg malenkostne korekture majhne vloge sluga Kosa, lci se