Naša Minka. 7. Na božjo pot. Kdo izmed vas, ki to-le bere, ne ve, kaj je božja pot? Saj ste že šli s svojimi starši na Brezje, k Sv. Joštu ali na Zaplaz ali v Log ali še kam drugam na božjo pot. Naj vam povem, kako je šla Minka prvič na božjo pot. »Minka, če boš pridna in če se boš dobro učila, boš pa šla z mano na Brezje k Mariji-pomagaj.« »0, bom pridna, bom. Mama, kakšna pa je tista božja pot?« »Boš že videla, ko pridemo gor. Kako lepo je tam. Krasna cerkev Marijina, veliko lepša kakor naša farna cerkev.« »Kako bomo pa šli na božjo pot, mama? Ali tako, kakor gredo mravlje?« »Preradovedna si, Minka. Danes nimam časa, da bi ti pravila, moram na delo. Malo potrpi, pa boš šla z menoj, pa boš vse zvedela.« Mama odidejo, Minka pa gre premišljevat, kako bo šla na božjo pot, in kakšna je božja pot, kako lepo mora biti tam . .. Slednjič pride zaželjeni dan. Zjutraj, precej zgodaj, zaprežejo oče konjička, mama pa oblečejo Minki čedno obleko, in kmalu teče urni konjiček po gladki cesti na božjo pot, na Brezje. Minka nekaj časa gleda ljudi in kraje, ki jih doslej še ni videla. Pa kar obsipa zdaj ata, zdaj mamo z naj-različnejšimi vprašanji. »Mama, kako se pa imenuje ta-le cerkev?« »Zakaj pa ta mož ne gre na božjo pot?« »Kdaj bomo pa zapeljali na božjo pot? Saj smo šc zmiraj na cesti.« 157 Naposled pa — kdo bi ji zameril? — Minka utihne in zaspi. In še zasanja ... Na božji poti je. Vsa pot je po-suta z zlatim peskom. Angelčki hodijo po poti, čakajo pridnih otrok in jih vodijo k Mariji. Kdove, če bo tudi po Minko prišel angelček? — Lej ga, že gre, že gre! Že drži Minko za roko in jo pelje k Mariji... Jabolka obirajo. Na, pa se ustavi voz, Minka se prebudi iz sanj in, ko se zdrami, stoji pred njo prezala cerkev Marije Po-močnice. Marija! Od blizu in daleč prihaja tvoje ljudstvo k iebi. Skrivnosti, ki jih nikomur ne zaupa, polaga zaupno pred tvoj oltar. Vse svoje bridkosti in težave, vse radosti in vse skrbi odkriva le tebi, Mati. 158 Ata in mama in Minka vstopijo v veličastno romar-sko cerkev. Za koga drugega sta neki ata in mama mo-lila bolj goreče kot za svojo Minko in za njene bratce in sestrice, ki so ostali še doma. Tudi Minka nekaj časa kleči in moli, pa se kmalu naveliča. Nekaj časa pogleduje mamo, vstane, pa poklekne, pa zopet vstane. Mama se pa ne ganejo. »Mama, jaz bi šla pa rada malo vun.« »Le počakaj, Minka.« Malo časa Minka čaka, ali mama imajo še toliko povedati Mariji. Zopet začne Minka prositi. »Mama, samo do vrat naj grem, no!« »Pa pojdi. Pa pridi koj nazaj, da se ne izgubiš.« Minka gre do vrat, stoji nekaj časa tam zunaj cer-kve. Pa pride zanjo tako huda in usodepolna izkušnjava. Tam pred cerkvijo prodajajo v majhnih hišicah neizre-čeno lepe drobnarine. Kaj, ko bi jih šla malo pogledat. — Minka, ne! Kaj so rekli mama: Koj nazaj, da se ne izgubiš, — Malo no — samo malo. Saj ne bo nič hudega. Izkušnjava zmaguje — Minka, ne, ne! — ¦ Oh, samo to-liko, da pogledam. — Minka gre. Joj, lepote! In zraven zopet ena hišica in v njej zopet toliko lepote. Minka gleda in gleda. Kaj takega ne vidi vsak dan. Gre do konca in okrog, pa še enkrat in še enkrat — —, sedaj pa nazaj k mami. Toda, kjc so pa vrata, koder je prišla. Teka od vrat do vrat, pa nič ne ve, kje bi bila bolj prava pot do mame. Ti prebita nepokorščina ti, kako se hitro maščuješ! Nič drugega ni preostalo Minki kot jok. Zajoka in steče ob cerkvi in kliče: »Mama, oh mama!« V cerkvi mama zaslišijo njeno klicanje, spoznajd, kdo kliče, pri-dejo in rešijo neposlušno Minko. Naprej pa Minka noter do doma ni več zapustila svoje mame. Zares hudo je izgubiti mamo, še hujše je pa izgu-biti Marijo. To bi bila za vas, otroci, nesreča vseh ne-sreč. Zato Ijubite Marijo že sedaj v zorni mladosti in ji ostanite zvesti do pozne starosti. Vsak dan začnite z Marijo in ga zvečer končajte z Marijo, pa boste na poti proti Bogu, proti nebesom vedno srečni. 159 Kako pravi sveti Bernard? »Še nikdar ni bilo sli-šati, da bi bil kdo zapuščen, kdor je v tvoje (Marijino) varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« To pomnitel J. E. Bogomil