4 Peter Zajc, Andrej Grmovšek, Andreja Senegačnik, Mojca Bedjanič Regijski park Pohorje - novo slovensko zavarovano območje s posebnim modelom upravljanja 14 Ajda Miklavčič Učinkovitost varovanja narave na Ljubljanskem barju 24 Maruša Goluža, Matej Gabrovec, Aleš Smrekar, Jernej Tiran Izzivi in ukrepi zavarovanih območij na področju mobilnosti v Sloveniji 37 Jasna Sitar Uporabnost množično zbranih podatkov mobilnih aplikacij za spremljanje rekreacije na prostem 48 Polona Zakrajšek, Miha Varga Starodavni in prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope 60 Jurij Kunaver, Matej Blatnik Odmaknjena, a ena (naj) lepših na planetu, pred pol stoletja in danes (II del) 76 Življenje zemljepisnega imena Zavarovana območja Ko sem se letos maja mudil v Atenah, sem si v Muzeju Akropola ogle- dal razstavo umetnika Michaela Rakowitza z naslovom »Nevidni sovražnik ne sme obstajati« (angleško The Invisible Enemy Should Not Exist). Inštalacija je med drugim problematizirala uničevanje navideznega sovražnika - sku- pne kulturne dediščine človeštva na Bližnjem vzhodu v zadnjih desetletjih. To sistematično uničevanje je bil sindrom ali vzvod za doseganje ciljev po- navljajočih travmatičnih zgodovinskih dogodkov in procesov, kot so vojne, ropanja, kolonializem in migracije. Na prvo žogo nenavadna asociacija, a naslov in vsebino razstave sem hitro povezal s temo tokratne tematske številke Geografskega obzornika – zavarovana območja. Območja, ki so zavarovana z nacionalno zakonodajo, pokrivajo približno 14 % slovenskega ozemlja. Če temu priključimo še obmo- čja Nature 2000, je zaščitenih kar približno 40 % ozemlja naše države. Gre za nezanemarljive odstotke, ki so zaradi svojih omejitev pogosto razumljeni kot ovira razvoju. Pa je temu res tako, ali gre zgolj za navideznega sovražni- ka, ki ne bi smel obstajati? 4. in 5. oktobra je na gradu Podsreda v osrčju Regijskega parka Kozjan- sko potekalo 24. Zborovanje slovenskih geografov. Med raznovrstnimi vse- binami je bilo veliko časa namenjenega tudi spoznavanju delovanja tega re- gijskega parka. Ob izmenjavi mnenj različnih deležnikov, ki delujejo na tem zavarovanem območju (upravljalci parka, predstavniki občin, kmetje, do- mačini, pedagoški delavci, obiskovalci in drugi), človek zlahka ugotovi, da je učinkovito razvijanje zavarovanega območja še kompleksnejši izziv, kot si ga sprva predstavlja, ni pa nemogoče. Nasprotno. Na primeru Kozjanskega parka smo videli, da je lahko zavarovano območje tudi sredstvo za uravno- težen razvoj, kjer upravljalec in občina ohranjata naravne vrednote in omo- gočata kakovostno življenje, kmet je slišan in spodbujan k trženju lokalnih proizvodov, domačin ohranja občutek pripadnosti, učitelj prostor prepo- znava kot sredstvo za izobraževanje mladih o pomenu naravnega okolja in trajnostnega razvoja, obiskovalec pa ceni odgovorni turizem, ki prispeva k ohranjanju narave in razvoju lokalne skupnosti, ne nasprotno. Primer torej kaže, da s strateškim upravljanjem zavarovano območje ni ovira, ni sovražnik, temveč priložnost. In slovenskemu prostoru tovrstnih priložnosti zares ne manjka. Tim Gregorčič, sourednik