Izhaja vsako soboto in velja: vse leto.........K 10'— pol leta.......... 5'— četrt leta......... 2'50 Inserati: Petit-vrsta 1 krat stane 20 vinarjev. - Pri večkratni inserciji po dogovoru. Uredništvo sprejema le frankirane rokopise ter jih ne vrača. Uredništvo je v Ljubljani, Knaflove ulice 5 I. nadsir., upravništvo pa ravnotam spodaj. Posamezno številka 20 vin. Politično-satirični tednik. Po volitvi. "OZK&p,® o W°ooM Oi/Sl "Vi - * S.K- "A -1 i Bratranka: Kako sodi tvoj papa o zadnji volitvi? Bratranec: Pravi, da se mu je zdelo pravtako, kakor pri premijiranjufgovedine: prvo premijo je dobil največji bik. Glosa. VI. Strah črnuhe naše bega: da bi to ljudje spoznali, da so trotom čast dajali — konec bil bi vsega zlega. Grozna stvar se je zgodila: atentat je svet pretresel; ali, da bi se obnesel, božja moč ni dopustila. Tla sicer je kri rosila, ali, kar je glavno, Njega ni ubila ta zalega — jeseniška, ki hudiča bolj časti kot Šusteršiča; strah črnuhe naše bega. Srečno Štajerci dospeli pod Korošca so komando in pod njega črno bando. Tu smo dvakrat pogoreli: ker dočim smo mi besneli, da Korošce so izdali, oni so doseči znali, da že zdaj „Korošec" pride med parlamentarne gnide. Da bi to ljudje spoznali! Dunajski zadružni shod je prav označil gospodarstvo naših popov kot sleparstvo. Pa o tem molče gospodje! Ker boje se naši vodje, da bi še pri nas spoznali, komu so za nos se dali voditi, da bi odprle se oči jim in zazrle, da so trotom čast dajali! Mož dvanajst zdaj vlada šteje; da apostolov število binkoštno ima darilo, up nam vlilo nov v srce je. Znamenje to dobro deje: sveti Duh, se zdi, raztega roke, da nas reši zlega. Če po Žlindri bi govoril, (saj je to že večkrat storil) konec bil bi zlega vsega. K. Značilno. Tone: „Ti, Janez, kaj pa je ta dr. Mauring, ki je bil obtožen zaradi krive prisege?" Janez: „Hm, če ni v poročilu označenega stanu, bo najbrže kakšen duhovnik. —yr- 0 Dopis. Brežice, 4. junija. Huda se godi nam Nemcem v Brežicah. To nekdaj nemško mesto je dandanes že popolnoma izgubilo nemški značaj. Kamorkoli se ozremo, povsod vlada Slovenec, nikjer ni več nemške oblasti. To je žalostno za nas, to je usodepolno za vso Germanijo. Zli nasledki se kažejo že povsod. Mesto, ki je za nemškega go-spodstva cvetelo tako bujno, zdaj vidno propada in vsak čas je pričakovati groznega poloma. Nihče ne more opisati, kako strašno boli to naša domoljubna nemška srca! Potočili smo že neštevilno solza v „Nemškem domu" in jih nosili polne škafe v Savo, pa vse zastonj! Vendar še nismo izgubili vsega upanja. Prav poslednji čas kaže, da nemštvo v Brežicah napreduje. Menda ni treba dokazovati, da že nad trideset let sedimo v Brežicah ter hodimo po ulicah te važne postojanke. Torej imamo le mi pravico po teh ulicah tuliti, krokati in klicati svetega Urha, patrona štajerskih Germanov. Iz Brežic poženemo vsakega, ki ne bo plesal tako, kakor bomo godli mi. Zato poživljamo vse somišljenike, da se pri-pripravijo na čase, ki niso več daleč. Da pa tudi zdaj že pokažemo svojo zavednost, nosimo noč in dan prelepo cvetko plavico. Nekateri tepci sicer trdijo, da je ta žlahtna cvetlica samo plevel in da diši zoprno. Toda to je zlobno zavijanje. Komur bije v germanskih prsih germansko srce, ta na svojih njivah ne sej žita in ljuljke, ampak samo plavice. In kadar se pridejo južnoslovanski Sokoli postavljat v naše nemško mesto in nas izzivat z razvitimi slovenskimi zastavami, takrat porabimo pripravljene kupe plavic in zasujmo z njimi predrzne izzi-vače. Heil! Sieg! Rache! —e. M Pogodil jo je. Na sejmu je vprašal sosed očeta Smovca : »Povejte mi, oča, katera koža bi bila na svetu najdražja?" Oča so dejali po dolgem premišljevanju: „Tega, sosed, ti pa le ne vem povedati!" „Škofovske!" je rekel sosed. „Naš rajnik J .. . je odri dv& škofa v G. in je bil pri nas največji bogatin!" J. F. S. L. S. VII. Nehvaležni smo Slovenci, ceniti zaslug ne znamo — v rog doneči bom zatrobil, kaj od S. L. S. imamo. O, prelepo so nalogo mi nebesa podelila, da zapojem in zaukam: slava slavni stranki bila! Vprašam: Kdo izkuhal žlindro nam Slovencem je zares? Kdo nam dal je črne smole? To je bila S. L. S.! Nas, Slovencev je premalo, treba dece nam, zaroda! Da po farovžih plenice se suše, skrbi gospoda. To zasluga je debela farjev tolstih, in posredno S. L. S. je to dosegla, kar zelo je hvalevredno. In mladina, naša nada! Zanjo društva ustanavlja, petijot uči jo piti, nam cerkovnike nastavlja. Da se kleti naučijo fantje naši po domače, S. L. S. je to dosegla; kdo bi trdil pač drugače ? Kdo Marijine device s škapulirji nam obklada, kdo prelepo jih zabava? Kdo? — Kaplančki, naša nada! O, kaplančki, naša nada, petelinčki srboriti, vas je S. L. S. vzgojila, čast se mora ji glasiti. In še mnogo, oh, še mnogo je dosegla, je storila! Vse našteti ni mogoče — slava slavni stranki bila! Od izhoda do zahoda in od roda pa do roda se razlegaj: Vzemi bes farško stranko S. L. S.! Rapsod. H. izgovor. Liberalni dijaki so srečali ponoči v ,,Hribih", razvpiti ulici na Dunaju, trop Daničarjev, ki ga je vodil gospod Trdo-glav, kandidat za škofove zavode. „Vi tukaj?" so se začudili liberalci. Gospod Trdoglav pa je pokazal na Daničarje in dejal: „Moram vendar letošnjim brucem pokazati one kraje, katerih se naj varujejo!" Sat. 0 Prevzetni far. (Prosto po Levstiku.) Dan temni se, podkve jeklo poje; glej, po cesti far prevzeten jaha. S shoda jezdi, s shoda dece svoje in z rokama kaj mogočno maha. Žene nima, morda sine, hčere? Skozi marsiktera tuja vrata lezel vam ta mož je celibata ter užival lepe je večere! Tam ob cesti vabi hiša vina. Konj obstane, vajen tu obstati, priteko krčmar in vsa družina: „Kaj gospod žele nam ukazati??" Far zamiga, dolgo ne ugiblje, zleze s konja, v žep obširni seže: „Hej, najboljšega!" in težko leže na klopico. Sen ga tam zaziblje. Dahnejo mu sanje v tolsto repo: stol predsedniški pod sabo čuti in krog sebe vidi ljudstvo slepo; kar ga zmamil ni sovrag še ljuti, polni mu dvorano lepo, širno in z očmi v njegov trebušček buli, „Slava!" semtertja še kdo zatuli, a drugače v zboru je kaj mirno. Sliši zdaj se bobnov ropotanje! Čuj rogove vseh pastirjev vaških, Čuj mi težkih čevljev copotanje; ide truma mežnarjev junaških. Je možak med njimi, „vere" tuje, vrv zadrgnjeno ima krog vrata, (logiko to ljubi črna jata!) in pred njim prisiljen poklekuje. .. Tulijo rogovi in piščalke, se obraz prikaže kuharice, z njo gredo pobožne vse tercjalke, marsikakšne druge še device; (z njimi mučiti več nočem bralca.) Tu množica farju vsa zavpije, hrup da besni po dvorani bije: „Udri, udri, udri liberalca!" Vzdihne v živih sanjah far: „Prmejduš, zdaj jih bomo pasje te podgane! Kje je bič, da kožo jim prestrojim?" V sanjah kvišku kakor kozel planej seka z mečem. Grozovito klanje! — Far na tla s trebuhom zaropoče, prebudivši se pod mizo stoče: „Škoda, škoda, bile so le — sanje!" f. pl. Dekan in župan. O, Šentpeter pri Gorici, blagor ti, ki greš naprej, oj, voditelj in učitelj bodeš Kranjcem zanaprej! Tam dekan je blagodušen, ves za božjo čast gori, lazi pridno po vseh hišah, listke spovedne deli. In za njim župan se gunca, velik tovor preko pleč — vsak vaščan da za pokoro eno jajce ali več. To izum je imeniten, imeniten si dekan! Ti veš, kje se ljudstvo molze, koliko velja župan. Ti naš narodič osrečiš, mu podeliš boljših dni. Enega je jajca vredna spoved, to učiš nas ti! Rapsod. Za denar. Bogatega, a skopega kmeta hči je šla v samostan. Njena mati je hudo jokala, župnik in kaplan, pa sta jo tolažila, češ, da jo bo videla lahko še kedaj in govorila ž njo. Naposled je pristavil župnik: „Mati Vrbanova, veseli bi morali biti, veseli, je vsaj ušla zapeljivostim tega sveta!" Nato mu je odgovorila ženica še vsa solzna: „Saj mi ni toliko do Manice, kakor do denarja, brez katerega je niso hoteli v samostan." Satyr. Pobožna mamica. Ema: Da, od tete Izabele ni je bolj pobožne žene! Mimi: Take, kot je moja mama, ni v vsem mestu pač nobene! Ema: Le preveč mi je ne hvali! Teta neprestano moli, pridno k spovedi zahaja, tvoja mama pa nikoli! Mimi: Saj ni treba! K mami večkrat vljuden kapucinec pride. „Si popolnoma brez greha!" vselej reče preden ide. Vidiš-li, kako jo sodi brumnih duš oboževalec! Ema: Kaj pa ata? Mimi: Nič ne ve še, ker je grešnik-liberalec. Brezimenski. Iz kluba modrijanov. Krmavželj: Ti, Španjolci so pa res nerodni ljudje. Na čast kraljevi poroki so streljali kar z bombami. Petoliznik: Meni pa izmed vseh vladarjev še najbolj ugaja Fonzelj. Izrekel je namreč željo, naj bi se ga morilec lotil na takem kraju, kjer bi se ne prelivala zraven še nedolžna kri! Alfonzova mama ima papeževo „rožo kreposti!" Fant je torej iz prav dobre hiše. Krmavželj: Letos sem vezal birmo dobremu sinčku pobožnih staršev; vendar mu je škof Tone primazal tako krepko zaušnico, da se dečku še danes vrti v glavi. Vesta, dobri naš Tone je namreč klofuto namenil meni, ker ve, da se štejem včasi malo liberalca. Petoliznik: Kaj mislita, čemu neki udari škof vsakega birmanca po licu? Krmavželj: V znamenje, da bo treba birmancem, ko dorastejo v „dobro katoliško ljudstvo", molče prejeti še marsikatero klofuto. Podrepnik: Ko sem bil za krstnega botra novorojenčku svojega hišnika, je dal župnik otroku lepo porcijo soli v usta. Krmavželj : Če ne bi bil včasi malo klerikalec, bi dejal, da ima to jako primeren pomen. Pokaže to že novorojencu, da bo vse dobro zasoljeno, kar bo prejemal iz bisagarskih rok. b. Kaplan Popek. V lepi fari na Dolenjskem goji navdušeni kaplan Popek pristno alojzijansko petje in orglanje. S pomočjo izprašane babice je osnoval Marijino družbo. Družbeno vidno znamenje je srebrna svetinja. Te svetinje device, navdušene za povzdigo nravnega življenja. Zlasti pa je kaplan Popek vnet za povzdigo. V to svrho vodi v mraku pevske in orglarske vaje. Naša hipna podoba kaže, da so kaplan Popek, izprašana babica in pooblaščene device s petjem in orglanjem v kratkem mnogo storili za povzdigo in marljivo skrbeli za to, da ne izumre resnično katoliški zarod. Ni se čuditi, da so preveliki napori škodovati zdravju gorečega apostola Popka, tako da je silno shujšal in se postaral, zlasti od takrat, ko so ga predrzni fantje trikrat vrgli iz gostilnice. Zato tudi ne more več jamčiti za telesno moč pričakovanega zaroda. Naposled naj še pripomnim, da vrli gospod Popek navzlic slabemu zdravju nadaljuje svoje človekoljubno delovanje in da uči svoje patentirane device novo pesem po koroškem napevu: „Tam na koru ni nič greha". Čast in slava gospodu Popku ! Liber. so čisto zastonj. Vsaka devica mora vpla-čatizavstop samo deset kron in sme, kadar izstopi, darovati svetinjo družbi. Pristopiti smejo v Popkovo družbo le uradno patentirane Račun za pogreb gosp. Ivana Nep. Zmrzlega, hišnega posestnika itd. v Ljubljani, Makulaturove ulice št. 41*— umrlega v svoje dobe najlepšem letu 63'— meseca maja t. 1., dne .... 24-— Pogreb popoldan ob.....3*60 Župnik z asistenco dospel pred hišo žalosti ob.......4-15 opravil z asistenco molitev . . 1-— poškropil........1"— pokadil.........1"— Sprevod do pokopališča minut . —-45 podrobno: župnik.....—-45 2 kaplana a 45 minut . . . —"90 3 semeniščniki a 45 minut . 1'35 1 mežnar.......—'45 Ob odprtem grobu molil očenaše . 3-— češčenamarije......3-— 5 gospodov odgovarjalo . . 5-— torej skupno (5x6). . 30-— V župnišče se je asistenca vrnila z izvoščkom štev......13-— ki zahteva za vožnjo .... 7-60 Pogrebna pristojbina za vso asistenco 60"— Kron 263-95 Z odličnim spoštovanjem v Ljubljani, dne . . . . 31'— maja 1906. Skupaj kron . . 294*95 Pop m. p. župnik. Proti plesu. Opazke k pridigi profesorja dr. Klobasarja. Za celo pridigo slovečega rimskega dr. Klobasarja tu žalibog ni bilo prostora. Priobčil jo je tržaškega škofa Nagla „Novi list", ki ga najtopleje priporočamo vsem prijateljem neprostovoljnega humorja. Pridiga je tem več vredna, ker so citirani sami slavni pisatelji, kakor gospod Ciprijan Spangenberg, zloglasni Bayle, Sainte-Marthe, Balme-Frezol, posvetnjak in dvorjan grof Biissy-Ra-biitin, podgrof Brieux Saint-Maurent, gospa Genlis i. dr. Nad vse imenitna je popolnoma nova vest, da so katoličani — krivoverni kristjani! To si je treba dobro zapomniti, posebno zato, ker stoji to črno na belem v katoliškem „Novem listu" (v štev. 330, na 1. strani). — Zanimiva pa je tudi druga novica, da je namreč petje, glasba in godba nevarna! Največjo piko ima dr. Klobasar na godala, na gosli. Doslej nismo vedeli, da je godba pohujšljiva. „Godba ne more izražati nič nenravnega", je dejal starokopiten estetik. V Janežič-Sketovi slovnici, na 22. strani 8. izdaje stoji: „Vpliv godbe se kaže v tem, da odganja ljudem kalne misli, kroti neugnane strasti in povzdiguje potrto dušo proti nebu. Profesor Klobasar ve to bolje. Proč z godbo! Proč s pevskimi društvi! Obesimo vse učitelje glasbe in vse neverne grešnike, ki hvalisajo to nečisto umetnost in dajo umetnikom javno potuho! — Žalostno je, da plešeta oba spola skupaj. Moški naj bi plesali samo z moškimi, dame samo z damami, ali pa vsak sam zase, ako le količkaj želi, da bo kdaj zveličan. — Ples ima tudi svoj duh, diši pa po mehkužnosti in lahkomiselnosti. Zopet nekaj novega. Preveliki blesk dvoran in prijetni vonj škodujeta nedolžnosti. Plesalci naj bi torej plesali z zavezanimi očmi in z zamašenimi nosovi. Dobro bi bilo, da bi si nažokali vate v ušesa, da ne bi mogli slišati glasu zapeljive kače, ustne pa naj bi si namazali s pelinom, da ne bi bilo nesramnih Ju-deževih poljubov, ki so nedolžnosti prav-tako nevarni, kakor nerodna kuharica piskru! Le na ta način bi rešili svoje duše ognja nečistosti, ki omadežuje in o t e m n u j e deviško ljubezen. — Hudobni duh, volk plesa, divja popoldne, zvečer in ponoči, le zjutraj malce počiva na svojih pregrešnih lavorikah. — O, kdo bo preštel vse grehe na plesih! Tu je hvaljena moderna statistika popolnoma na dilici! In kaj bo na sodni dan! Po-slušajmo glas modrega dr. Klobasarja! Nihče naj ne gre več plesat, ampak rajši — Pit! ..........Š. V konsumu. Kaplan: Plačajte tistih osemnajst kron, ki ste jih dolžni! V teh slabih čaših ima denar dvojno vrednost. Kmet: No, prav! Tukaj imate devet kron. Ker ima denar dvojno vrednost, vam nisem nič več dolžan! Ljubezniva žena. Mož: Ljuba žena, danes me je zadel strašen udarec; izgubil sem polovico svojega premoženja. Žena: Le potolaži se, dragi moj! Dobrotljivo nebo povrne človeku dvojno in trojno, kar mu je vzelo. Mož: Oj, da bi mi potem vsaj tebe ne vzelo, duša zlata! Nepotrebna žalost. „Lorenčev študent bo pa novo mašo pel! To se bo jokala Veselova Franica; do zadnjega je upala, da jo ven pobriše in jo vzame!" „Čemu neki naj bi se jokala? Saj je že tri mesece v Ljubljani in se uči kuhati, da jo bo lahko vzel za kuharico!" —yr.