Lajovic Albin:  Jankotu Jezeršku v spomin! Pred štirimi tedni sem Te videl zadnjič. Mirno in nekako vdano si ležal na svoji skrommi postelji ter poslušal zvesto, kar sva se menila s Tvojo blago gospo. Tu in tam si prikimal ter dodal, kako da trpiš in kako težko da prenašaš grozne bolečine. Tolažil sem Tebe in Tvoje, kakor sem vedel in znal, čeprav sem dvomil nad Tvojim ozdravljenjem. Segel sem Ti v roke s trdno zavestjo, da se skoro zopet vidiva, da se še pogovoriva o tem in onem, kar naju je toliko zanimalp. Medtem pa se je zgodilo' drugače. Odpotovati sem rmoral in baš na povratku me je v Ljubljani zadela tožna vest 0 Tvoji smrti. Bil sem sicer na njo pripravljen, pa me je vse eno pretresla tako težko, kakor ne vem kaj. Da sem jo zvedel le par ur preje, pa bi pohitel, da Te pospremim na Tvoji zadnji poti, da Ti jia prerani gomili povem v slovo par taplih besed, da Ti zapojem s svojimi pevci »Vigred se povrne« —. Tako sem pa ob času Tvoje zadnje poti ždel skrušen v senci starih kostanjev v Ijubljanski Zvezdi in mislil, mislil — — Ne vem, kedaj si bil rojen, vem pa, da so Ti stale ob postelji rojenice, ki so Ti nasule v zibelko več žalostnih kot veselih dni. Ne vem, kako si preživel mladost, vem1 pa, da si izpil kelih trpljenja do dna, do zadnje kapljice. — Ne vem, kedaj in kako si dovršil učiteljišče, vem pa, da si bil izboren učitelj, da si bil rojen vzgojitelj, ki ljubi svojo deco iz vsega srca in jo vzgaja s svojim svetlim vzorom. Ne vem, kako je potekala tvoja življenska pot, vem pa, da si imel tedaj, ko sva se seznanila, številno družinico že doraslih otrok, ki sta jih s Tvojo blago gospo vzgojila v zavedne in pridne ljudi, ki so Te obožavali in neskončno ljubili. Globoko rano Ti je zadala smrt Tvojega ljubljenega Egona, ki je končal mlado, nadebudno življenje tam nekje na Soči krvavi. Ne vem, kje si dobil znanstvo muzike, vem pa, da si bil izboren pevec, krasen čelist, ki mu je bila godba nad vse. Nisi se menil za snežne zamete, ne za nevihte, hodil si v ljubljeni Tržič ob vsakem času, da si učil ljubiti slovenske pesmice s tisto globoko ljubeznijo, ki jo pozna le božji izvoljenec muzike, kakršen si bil ti sam. Ne vem, kjer si vse sodeloval, vem pa, da si bil povsodi, kjerkoli si se poka- zal, sprejet z viharjem navdušenja in pravo iskrenostjo. »Ata Jezeršek« so Te Tvoji prijatelji nazivali in sprejemali v družbo. Ne vem, kje si dobil temeljito znanje vrtnarstva, vem pa, da v križki fari ni vrta, kjer ne bi bila Tvoja roka cepila jablane in hruške »za stare zobe«, kakor pravi star pregovor. Tvoj sadni vrt je Tvoja verna podoba. Pokazuje TvojO' neumorno delavnost, ki pridobiva vsakogar. Ne vem, če si imel kakšnega sovražnika v svojem življenju, vem pa, da Ti nisi sovražil nikogar, da nisi bil zmožen izreči žaljive besede, da Ti je bila neskončno tuja že sama misel na sovraštvo. Ne vem, če si stavil gradove na trdno skalo, vern! pa, da si imel edino željo umreti v Tvojih Ijubljenih Križah, kjer si neumorno deloval 37 let, malo manj kot pol stoletja. Pa Ti ni bilo dano, da bi se Ti mogla izpolniti Tvoja edina želja, dasiravno je bila tako skromna, tako malenkostna. — Sedaj pa počivaš tam na lepem kranjskem pokopališču in se veseliš njegove odlične družbe Prešerna, Jenka. — Kako se ne bi dobro počutil? Mi pa, ki si nas dosti prezgodaj zapustil, blagrujemo Tebe in Tvoje plodonosno življenje. Spominjamo se dni, ko smo bili skupaj, v srcih nam vstajajo prijetni pomenki polpreteklega časa, ko nas je Tvoja živahnost bodrila, ko smo s Teboj delili vesele in žalostne ure. Takšnega, kakršen si bil v življenju, Te ohrani Tvoj rod, a ne samo ohrani, temveč pove tudi mladini, da je živel in deloval v Križah mož, ki mu ni tako kmalu para mečJ nami, da je živel in hotel v Križah tudi umreti naš ljubljeni Janko Jezeršek. Počivaj v miru, dragi »naš ata Jezeršek!« t