URN_NBN_SI_DOC-7RSXAK37

UPORABNA VREDNOST AV GRADIVA V ŠOLSKIH KNJIŽNICAH (Poskus prikaza teorije in prakse v Posavju in na Dolenjskem) Drago Pirm an Neprijetno je poslušati ali brati napol laična poročila o stvareh ali dejavnostih, ki naj bi bile že same po sebi umevne. Težko je knjižničarju, če mora pisati o tistem, k ar bi moral imeti, pa nima. Vendar si oddahne, ko vidi, da tudi drugje ni skoraj nič drugače. Če bi povprečni bralec ob vstopu v šolsko knjižnico naše regije hotel spraviti knjižničarja v zadrego, bi ga moral vprašati, kako uspešno (in če sploh) vključuje uporabo AV sredstev v svoj delovni načrt, ki ga potem izvaja med šolskim letom. Uporaba AV sredstev v šolskih knjižnicah naše regije je nam ­ reč — z izjemo nekaj redkih knjižnic — šele v povojih. Zakaj in kako dolgo bo še tako? Teoretično definicijo šolske knjižnice in njene vloge v vzgojno- izobraževalnem sistemu poznamo vsi. P rav tako nam je vsem znano, da nabava in strokovna obdelava AV gradiva spadata v osnovno knjižnično dejavnost. V uradnih knjižničarskih virih in v prispev­ kih znanih knjižničarskih strokovnjakov je lepo zapisano, katero je to gradivo (slušno, vidno in obojno ali avdiovizualno), kako ga lahko nabavljamo in postavimo ter nazadnje »z metodično domi­ šljenimi oblikami dela z učenci in učitelji vključujemo v aktivno osvajanje vzgojno-izobraževalnega programa«. Pa knjižničarji v naši regiji res to izvajamo? Zal praksa kaže precej drugačno sliko: Na večini osnovnih šol so kabineti ali učilnice opremljeni tudi z AV sredstvi. Zanje skrbijo vedno isti učitelji, tako na nižji kot na višji stopnji.