Ellen Keyeva — učiteljica. Referirala na III. abit. sest. tov. Ana Crnagojeva. Ni moj namen, podati životopisa velike švedske pisateljice in prvoboriteljice za žensko stvar, katere ime se je zaneslo širom sveta. Ne, samo eno izmed njenih del vam hočem podati v kratkih potezah, delo, ki govori o šoli, kakršna ne bi stnela biti, in govori o sanjah, ki jih je ustvarila njena velika duša o šoli. Kakor je Rousseaujev Emile velik in opravičen protest izrazite individualnosti proti vsera ozkim sponam vzgoje in vzgojiteljev, kakor žari iz tega dela tako živ, goreč srd proti vsem formam, frazam, komedijantstvu in malenkostndsti vzgotje, istotako se širi iz vseh vrst spisa Ellen Keyeve »Šola bodočnosti« po vsem svetu klic po svobodi, svobodi vzgoje v šoli. Spominjam se na stavek, ki sem1 ga čitala nekoč: Človčk je produkt časa, čas sodi človeka. — To je res. Toda so tudi Ijudje, ki rode čas, t. j. dvignejo se s samo- stojno silo nad mehanični vpliv okolice, premotrijo z jasnim pogledom razmere in v njih delujoče sile ter izkušajo s krepko voljo premagati sočasni tok ter mu dati novo smer. To so cluševni yelikani, ki vlatiajti svoj čas in z njim tudi še stoletja pozneje. Kolikor poznavamo teh velikanov in njih življenje, povsod inoremo opaziti, da so bili vzgojeni drugod, ne v šoli ali vsaj ne v; šolah današnjega pomena. Največkrat je bil slučaj, izkušnja, trpljenje v mladosti, izmaknjene knjige, samovoljna izbira snovi, ki je vplivala nanje tako mogočno, da se niso izgubili med maso, temveč ostali ¦na površju in imeli moč pregledati vso sodobnost. In vzgajati take ljudi, ki so zmožni, da vodijo svoj čas, to je, kar zahteva Ellen Keyeva od šole. Noče šol, ki nam vzgajajo mase, vzgajališč se ji hoče, ki bi nam dala človeka, ki ve, da je sreča življenja odvisna le od njegove sile in ve tudi, da morajo to silo voditi le one ideje, ki so zmožne osrečiti ljudstvo ter ustanoviti m,ir in zadovoljnost na zemlji. Poglejmo si malo, kako si ona predstavlja šolo prihodnjosti! Najprej, in sicer z vso odločnostjo, se obrača proti prvim šolam, proti otroškim vrtcem. Res ie sicer, da je za one matere, ki so zaposlene izven doma, otroški vrtec prava sreča. Toda s tem, da se poučujejo tu triletni otroci po gotovih načrtih, da  se morajo ukvarjati s tisoč nepotrebnimi, majhnimi in neumnimi deli, s tem se umori otrokova živahnost, se zataji njegova življenska moč, z eno besedo: razvoj njegove individualnosti silno trpi na tem. Popolnoma nemogoče je, da bi spoznali otroke — posebno pa majhne otroke — v otioškem vrtcu ki znajo komaj govoriti, dodobra tako, kakor bi jih lahko poznala njihova mati. In kot edino nadomestilo otroških vrtcev bi pustila Ellen Keyeva veljati predlogu ameriške pisateljice, da bi namreč vsaka za to zmožna mati vzela v svoje varstvo nekaj tujih otrok in jih vzgajala zaeno s svojimi. Toda o kateri materi se more z gotovostjo reči, da je za to zmožna? Saj je ravno duševno nesporazumljenje med starši in otroki tako mnogokrat krivo najhujših domačih prepirov. Keyeva imenuje otroški vrtec tvornico, katere produkt so otroci, ki jih gre 20 na tucat. In iz te tvornice jih pošljejo potem v drugo, tej enako, v ljudsko šolo. Solski red, metoda, sistem, disciplina, to je, kar navadno tako jako poudarjajo o šoli in njenih dobrih straneh. In če imamo tako dobro razvito šolo, tako fine metode in disciplino, odkod pride, da je vendar resničen Dumasjev izrek: Imamo toliko pametnih otrok in tako malo pametnih ljudi? Vsi otroci, tako silno različni, vsi pridejo v en razred in vsi imajo enako matematično natanko razdeljen čas. Eno uro zgodovine, eno uro krščanskega nauka, ravno toliko prirodoslovja, potem zopet vsi enako eno uro risanja ali ročnega dela. In drugi dan ravno tako in tretji dan istotako in to gre dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Še tisto malo, kolikor ostane otroku prostega časa, mora porabiti za učenje lekcij in za domače naloge. Ali je čudno, da se možgani utrudijo, da duše otope in učenec obupa, da bi mogel še kdaj svobodno zadihati in se po svoji volji poglobiti v predmet, ki ga mika in vleče, obupa in postane površen, delo vrši potem samo še popolnoma mehanično. Otrok pastane samo stroj, ki se pokori splošnemu javnemu mnenju, ki vlada v šoli, kateremu si ne upa nihče izmed otrok ugovarjati in ki ima na mehko dušo otrokovo nepopisen vpliv. Tisoč malenkostnih pravil drži šolski red in disciplino, kako bi se pod temi mogel otrok svobodno razviti? In tako je mogoče, 'da veljajo ravno tisti mirai, tihi, brezosebni otroci za zgled! vsem drugim, ker store popolnoma vse, kar se zahteva od njih. Bolj 5e so dovzetni za dresure in čim manj neprilik ima šola z njimi, tem bolje je zanjo — a nikdar za otroka. Lahko trdimo, da ravno trmasto individualni, originalni otroci so oni, iz katerih se da napraviti kaj velikega. In ravno to, da dosedanje šole niso razdeljene na razrede po inteligentnosti, to je njihova najvecja napaka. Medtem, ko se eni učenci mučijo, da dohajajo, so drugi s tvarino že davno gotovi, in se potem v brezdelju dolgočasijo. Koliko govore dandanes o individualnem razvoju otroka, o njegovem samostojnem delu, in kaj je v resnici! Kadar pride na to, da bi se imele te visoke ideje uporabiti takrat, ima vsa otrokova okolica tisoč ugovorov, in slednjič mora otrok vendar delati tako, kakor mu kažejo njegovi vzgojitelji. Če pa se predrzne, da misli svoje misli, tedaj ga imenujejo trrnioglavca, svojevoljneža, neubogljivca. Naloga šoli, oziroma vsej vzgoji bi morala biti edino, da postavi otroka pred njegovo lastno vest in mu reče: Vidiš, tako ti pravi vest, delaj tako in ne drugače. Vzgojiti pa bi morali otroka tako, da bi se z n a 1 ravnati po svoji vesti, saj mu to 'dostikrat ni niti mogoče. (Konec.)