Fenomenološka metoda E. Husserla kot metoda izvorne pojasnitve
ANDRINA KOMEL-TONKLI
Za Husscrlovo filozofijo je značilna neka specifična razvojnost in "nedokončanost", ki je ni mogoče zaobiti kot nekaj zunanjega, ali celo kot nekaj filozofsko nedoslednega; gre namreč za nov način filozofiranja, ki si skuša zagotoviti večjo doslednost in sistematičnost, kot so jo premogli tradicionalni filozofski sistemi, s tem da zahteva neprestano pojasnjevanje samoumevnosti, nenehno korigiranje že dosežene stopnje spoznanja, modificiranjc, ponovno razdclovanje, zaostrovanje in prečiščevanje osnovne tendence, kar presega delo enega samega filozofa.
Osnovna tendenca Husserlovega filozofiranja je radikalna utemeljitev znanosti, oz. zagotovitev znanstvenosti znanosti in filozofije sploh. Zastavljena je kot zahteva po novem začetku, ki je formalno določen iz kartezijanske tradicije kot utemeljitev samih temeljev mišljenja in spoznanja, vendar pa se Husserl ravno s tradicionalno rešitvijo ne more več zadovoljiti, zato jo skuša poglobiti - misliti "še en korak prej". Na-novo-utemcljcna znanost naj se psihološke ekspanzije ne bi več zgolj nemočno otepala, ampak bi jo morala prerasli, s tem da jo misli v njenem bistvu. Izvršitev nove utemeljitve, ki se jo Husserl loteva, tako zahteva nove dimenzije pojasnjevanja, novo metodo.
Kaj je torej ta novi način gledanja, ki naj bi odprl nova izhodišča in nove možnosti utemeljitve? Kaj je fenomenološki način gledanja, fenomenologija?
Husserl fenomenologije ni razvijal posebej, ampak se mu je razvijala skozi samo pojasnjevanje logike, spoznavne teorije in filozofije sploh. "Opisane raziskave vodijo mnogokrat neizogibno čez ozko fenomenološko sfero, katere študij je dejansko potreben, da bi pojasnili logične ideje, da bi jih naredili evidentne. Prav ta sfera pa ni od prej dana, ampak se prvič začrtuje tekom raziskovanja" (LRII-1 str.: 16/17).
Kaj bi lahko bila ta nova fenomenološka sfera? Ali je fenomenologija posebna filozofska disciplina? Zakaj se potem pojavlja izključeno v službi drugih disciplin? Torej je fenomenologija metoda? Ali pa mogoče neka "meta-teorija"? Tradicionalno je digniteta utemeljevanja samih temeljev pripadala prvi filozofiji. Ali mora bili torej fenomenologija sama šele utemeljena v neki prvi filozofiji, ali pa je, obratno, prav filozofija utemeljena v fcnomenologiji ali sta celo spojeni? To nepreglednost vseh mogočih vprašanj, ki se na začetku zastavljajo, bomo poskušali razredčiti skozi ugotavljanje, kaj, oz., kako je fenomenologija v Logičnih raziskavah, edinem delu, kjer Husserl še ne razvija svoje transcendentalne filozofije, in kako se spremeni njena funkcija, če seveda sploh se, po "iranscndentalnem obratu". S tem bo hkrati vzeta v zakup tudi neizogibna razvojnost, kije Husscrlovi filozofiji imancnlna.
LOGIČNE RAZISKAVE
Husscrlu nc gre za izgradnjo logike v smislu matematične eksaktnosti, kot naivno-stvarno veljavnega sistema stavkov, nc zanimajo ga logični stavki kot taki, ampak filozofska pojasnitev le-teh; zanima ga logičnost same logike. K filozofski pripravi za izgradnjo čiste logike, ali natančneje: k "teoriji spoznanja in, kar je z njo v najbolj notranji sovisnosti, k čisti fenomenologiji miselnih in spoznavnih doživljajev" (LRII-1 str.:2), spadajo npr. jezikovne analize - nc v empiričnem gramatičnem smislu, ampak predvsem kot analize pomena, ki imajo za cilj učvrstitev logičnih pojmov.
Zdaj se moramo vprašati, kaj in v kakšnem smislu ima fenomenologija opraviti z doživljaji? Poudariti je treba, da se fenomenologija ne ukvarja s psihičnimi doživljaji v psihološkem smislu, namreč kot realnimi fakti neke konkretne psihc, človeške ali živalske, v vnaprej danem svetu, ampak s čistimi doživljaji, ki jih ni mogoče zapopasti niti z objektivnim znanstvenim proučevanjem, ki se ga poslužuje empirična psihologija, niti z introspckcijo, ampak edino direktno v bistveni intuiciji (Wcsensintuition) kot bistva. Ta bistva je treba potem privesti v bistvenih pojmih in zakonih k čistemu izrazu. Fcnomcnologijo torej zanimajo doživljaji kot bistva in nc kot realitete realnega (psihičnega oz. psihofizičnega) sveta; fenomenološka metoda se tako naprej postavlja kot bistvena intuicija.
Kakšno področje raziskovanja se tu odpira in čemu služi? "Čista fenomenologija predstavlja področje nevtralnih raziskovanj, v katerem imajo različne znanosti svoje korenine. Po eni strani služi psihologiji kot empirični znanosti. V svojih čistih in intuitivnih ravnanjih analizira in opisuje v bistveni splošnosti - specialno kot fenomenologija mišljenja in spoznavanja - doživljaje predstav, sodb, spoznanja, ki so, empirično zapopadeni kot razredi realnih dogodkov v sovisnosti z animalično naravno dejanskostjo, podvrženi psihologiji v smislu izkustveno znanstvenega raziskovanja. Po drugi strani odpira fenomenologija 'izvore', iz katerih 'izvirajo' temeljni pojmi in idealni zakoni čiste logike in h katerim jim je treba zopet nazaj slediti, da bi se jim priskrbela 'jasnost in razločnost', potrebna za spoznavno kritično razumevanje čiste logike. Spoznavno-tcorctska, oz. fenomenološka utemeljitev čiste logike obsega raziskave, ki so polne težav, toda hkrati tudi neprimerljive važnosti" (LRII-1 str.: 2/3).
Ali iz tega sledi, da je fenomenologija prva filozofska disciplina, ki utemeljuje vse ostale? V skladu z novoveško gnoseološko tradicijo pripada mesto "prve filozofije" tudi pri Husserlu - spoznavni teoriji: vse posamezne znanosti imajo za cilj neko spoznanje, torej nekaj spoznavajo; sam problem spoznavanja pa je izven njihovega interesnega horizonta - zmožnost spoznavati in možnost spoznati enostavno predpostavljajo. Naloga spoznavne teorije pa je dokazati, in to brezpogojno, samo možnost spoznanja, kar je absolutni pogoj za znanstvenost znanosti, oz. filozofije universalis.
Vendar pa Husserl v Logičnih raziskavah neprestano povezuje, če že ne kar izenačuje, fenomenološko in spoznavno-teoretsko pojasnitev logike (o tem pričata že navedena citata). Kaj je torej naloga fenomenologije?
Nova utemeljitev znanosti, ki jo hoče izvesti Husserl, zahteva nek nov vidik, nov radikalnejši način pristopa k danim problemom, oz. "stvarem", in tega naj bi omogočila prav fenomenologija, fenomenologija kot metoda, ki ni prenešena od zunaj, ampak nastaja sproti, skozi analize problemov, kakor se pač ti odpirajo. To ji omogoča, da k problemom pristopa na njim ustrezen način - na način, ki ga diktirajo stvari same, ki jih
raziskuje. Tako bi zaenkrat lahko rekli, da je Husserlova teorija spoznanja -fenomenološka spoznavna teorija, ki je bogatejša od tradicionalne prav za to fenomenološko optiko, pristop.
V čem pa je zdaj fcnomcnološko-spoznavno-tcorcLska pojasnitev in utemeljitev čiste logike?
Čisti logik se za doživljaje nc zanima (ti so po tradiciji spadali izključno v domeno psihologije), nc zanima ga sodba kot psihični fenomen, ampak logična sodba, identiteta pomena, ki ji je lastna nujnost in idcalnost in je kot taka v nasprotju z mnoštvom različnih naključnih doživljajev te sodbe. Logiko zanima abstraktna splošnost, čiste miselne forme; kaj naj si torej obeta od analize doživljajev? Od psihološke (v empiričnem smislu) seveda nič, razen relativizacijc in subjeklivizacije njenih "večnih zakonov", torej razkroj. Toda, ali je s tem, da zavrača kakršenkoli psihologizcm, že tudi zaščitena pred njegovo erozijo, ali pa je morda prav psihologizcm zadel na dejanska šibka mesta tradicionalne formalne logike?
Dejanska pomanjkljivost formalne, simbolne logije je ta, da njeni cvidentni zakoni temeljijo na besednih pomenih, ki so nenehno izpostavljeni nevarnosti, da se, zaradi prezrte ckvivokacijc, njihov pomen neopaženo spremeni, pojem dobi s tem drug obseg, zakon, ki na njem temelji, pa je - kljub prejšnji evidenci - zdaj napačen. Taka danost idej ali pojmov torej nc zadošča. Logične pojme in zakone je potrebno privesti k spoznavnoteoretski jasnosti, treba je izpostaviti izvore logičnih pojmov. L-pojmi imajo dejansko svoj izvor v doživljajih, vendar nc v doživljajih, ki so predmet empirične psihologije. Tu vstopi fenomenološka analiza.
"Logični pojmi, kol veljavne miselne enotnosti, morajo imeti svoj izvor v zorih, morajo izrasti skozi idcirajočo abstrakcijo na temelju gotovih doživljajev in biti v novi izvršitvi te abstrakcije vedno znova na novo preizkušeni, biti zapopadeni v identiteti s samimi seboj. Drugače rečeno: nikakor nočemo se zadovoljiti z 'golimi besedami', tj. z golim simbolnim razumevanjem besed, kakršno imamo v refleksijah o smislu teh v čisti logiki izpostavljenih - zakonov o 'pojmih', 'sodbah', 'resnicah', itd., z njihovim mnoštvom posebnosti. Pojmi, ki so oživljeni le v oddaljenih, nejasnih, nepravih zorih - če so sploh v kakšnih - nam nc morejo zadoščati. Hočemo iti nazaj k stvarem samim. V polno razvitih zorih hočemo priti do evidence, da je to tu, v aktualno izvršeni abstrakciji dano, zares in dejansko to, kar menijo besedni pomeni v izraženem zakonu; spoznavno praktično hočemo prebuditi v nas dispozicije, ki zadržijo pomene skozi rcproducirajočc zore (oz. ob intuitivni izvršitvi abstrakcije) v svoji identiteti. (...)
Fenomenologija ločnih doživljajev ima za smoter tako široko desktriptivno (nc empirično psihološko) razumevanje teh psihičnih doživljajev in odkritje njihovih lastnih smislov, kot je nujno za to, da bi vsem fundamcntalnim logičnim pojmom dali trdne pomene in siccr pomene, ki se pojasnijo skozi vrnitev na analitično raziskovanje bistvene povezanosti med intcncijo pomena in izpolnitvijo pomena, ki postanejo razumljivi in gotovi v svojih možnih spoznavnih funkcijah; kratko: pomene, kot jih zahteva interes čiste logike same in predvsem interes spoznavnoteoreličnega uvida v bistvo tcdiscplinc." (LRII-1 str.: 5-7)
Fenomenologija poglobi logično sfero; nc zanimajo jo formalni logični pojmi in zakoni, oz. njihovi idealni pomeni kot taki, ampak kot akti in njihova izpolnitev v čistih zorih, zanima jo njihov izvor. Nc zadovolji je prazen besedni pomen logičnih pojmov in zakonov, ampak zahteva relfeksijo o predmetnem smislu lc-tch, tj. njihovi naravnanosti
na "stvari same" in izpolnitev te naravnanosti v čistih zorih. Fenomenološka analiza doživljajev (tj. "refleksija" o smislu teh doživljajev, o KAKO teh doživljajev) pokaže bistveno povezanost med intencionalnimi akti pomena in izpolnitvijo pomena. Prazni besedni pomeni, s katerimi operira formalna logika, se skozi fenomenološke analize izkažejo za prazne pomenske intencije - kot intencionalni akti pomena neizogibno merijo na "stvari same", vendar nihjova intencija ni izpolnjena v zoru. Izpolnitev intencije v zoru pomeni, da se v zrenju, v čistem gledanju da stvar sama, na katero meri intencija in točno v tistem modusu, v katerem nanjo meri. Le v tem slučaju je pomen dejansko popolnomaevidenten.
Čisto zrenje, čista intuicija, zrenje bistva (Wescnsschau) pomeni, da se da bistvo direktno zagledati: spoznanje bistva skozi direktno zrenje je prav tako možno kot spoznanje posamičnih stvari v posameznih zorih. Logične vsebine, ki so nekaj splošnega, idealnega, bistvenega lahko direktno intuitivno ugledamo, namesto, da bi jih dobivali posredno prek abstrahiranja, izpeljevanja in konstruiranja. Evidentno zagledano bistvo velja kot gotovo a priori. To apriorno pa zdaj ni nekaj izmišljenega - skonstruiranega, ampak je samo so-dano. Bistvogledjc kot meloda je nekaj novega, čeprav samo zrenje bistva, oz. idej ni neznano tradicionalni filozofiji od Platona naprej.
Pojasnitve čiste logike so torej lahko izvedene le skozi fenomenološko bistvoslovje miselnih in spoznavnih doživljajev, z ozirom na njim bistveno pripadajoče menjeno (mišljeno in spoznano) in sicer v tistem modusu, v katerem se ono kot tako samo v sebi "oznanja", predstavlja ali kako drugače daje. Le skozi čisto fenomenologijo je torej zagotovljena objektiviteta čistega logičnega objekta (tj. idealna objektiviteta) in s tem je psihologizem radikalno premagan. Husserl od te smeri pojasnitve logike ni odstopil tudi po "transcendentalnem obratu" v Formalc und Iranszcndcntalc Logik, 1929.
Fenomenologija kot zrenje "stvari samih", oz. korelativno rečeno: "stvari same", ki se dajejo v zoru, zgleda na prvi pogled nekaj povsem trivialnega, vendar pa nam same fenomenološke analize in rezultati teh analiz kažejo dejansko sila nenavadno podobo in Husserl sam govori o izrednih težavah stroge fenomenološke analize. "Izvor vseh težav leži v protinaravni smeri zrenja in mišljenja, ki jo zahteva fenomenološka analiza. Namesto da bi šli v izvrševanje mnoštva med seboj povezanih aktov in s tem v njihovem smislu menjenc predmete naivno kot bivajoče postavljali in določali ali jih hipotetično predpostavljali, izvajali iz njih posledice, ipd., naj bi rajši 'reflektirali', tj. te akte same in njihovo imanenuio smiselno vsebino naredili za predmete. Medtem, ko predmete zremo, mislimo, teoretično presojamo in jih pri tem postavljamo v katerikoli modaliteti bili kol dejanskosti, naj našega teoretskega interesa ne bi naravnali na te predmete, ne postavljali njih kot dejanskosti tako, kakor se v intenciji teh aktov kažejo ali veljajo, ampak nasprotno, ravno ti akti, ki doslej sploh niso bili predmetni, naj bi postali zdaj objekti zapopadenja in teoretičnega postavljanja; v novih aktih zrenja in mišljenja naj bi jih obravnavali, jih v njihovih bistvih analizirali, opisovali, naredili za predmete empiričnega ali ideirajočega mišljenja. To pa je neka miselna smer, ki nasprotuje najčvrstejšim, od začetka našega psihičnega razvoja nenehno stopnjujočim se navadam. Od uxl tisto skoraj neiztrebljivo nagnjenje k ponovnemu padanju iz fenomenološke drže nazaj v preprosto-objektivno; določbe, ki jih v naivni izvršitvi izvornih aktov prisojamo njihovim predmetom naj bi podvrgli tem aktom samim, oz. njihovim imanentnim 'pojavljanjem' ali 'pomenom', cele razrede resnično bivajočih stvari naj bi uzrli kot ideje
(z ozirom na to, da so lahko dani v idcativni uintuciji cvidcntno dane), kot fenomenološko sestavino njihovih predstav" (LRII-1 str.: 9/10).
Če je bila prej, ko je bil govor o nujnosti predmetnega principa (-objektivne naravnanosti v nasprotju s psihološko), pozornost obrnjena k utrditvi objektivitete (logičnega) objekta, pa stopi zdaj v ospredje nujnost izstopilve iz naivne objektivne naravnanosti v smislu naravoslovnega scicntizma in zdravega razuma sploh (lu je pojmovan kot zakoreninjena navajenost). Zahteva se preusmeritev iz naivnega objektivističnega izvrševanja aktov na te akte same; fenomenološka naravnanost zahteva refleksijo samih aktov: nc sme nas zanimati DA so in KAJ so predmeti, ki so v aktih menjeni, ampak KAKO so menjeni; zanima nas predmetni smisel samih teh aktov (mišljenja, spoznavanja, zrenja, presojanja,...).
Fenomenološka metoda zrenja in deskripcije hoče zajeti "stvari same" pred vsako teorijo, ki pomeni vedno že interpretacijo ene stvari z drugo, redukcijo ene na drugo. Fenomenološko konstatiranje, v skladu z maksimo - k stvarem samim, odpira neko novo dimenzijo raziskovanja, ki jo je vsaka teorija vedno že preskočila, ko je šla v konstruiranje stvari. Ta izvorna naravnanost dela fenomenološko pojasnjevanje za temelj vsakega teoretskega raziskovanja, najbolj neposredno pa zadeva "teorijo teorij" -spoznavno teorijo (LRII-1 str.: 22). Fundamental^ spoznavnoteoretski problem je problem odnosa subjekt - objekt - vprašanje, kako lahko spoznavajoči subjekt doseže njemu vnanji spoznavni objekt in pride s tem do spoznanja?
Fenomenologija je sicer načelno indifirentna do reševanja problemov spoznanja, njeno nevtralno opazovanje in opisovanje pa lahko služi kot predpriprava za reševanje teh problemov, s tem da odpira možnost novega gledanja. Skozi fenomenološko naravnanost se pokaže, da "je vprašanje po eksistenci in naravi 'zunanjega sveta' metafizično vprašanje" (LRII-1 str.: 20). Teza o obstoju zunanjega, "objektivnega" sveta je - nikoli raziskana predpostavka; isto velja za komplementarno predpostavljanje notranjega, "subjektivnega" sveta. Vprašanje po smislu je tradicionalno izpuščeno. Sama logika se brani tako subjektivističnega kol objektivističnega relativizma, pri tem pa ostaja prazna miselna forma. Fenomenološka drža pomeni vrnitev pred te konstrukte: analiza doživljajev pokaže, daje doživljaj vselej intcncionalcn, tj. da je vedno doživljaj nečesa, da bistveno vsebuje svoj predmetni smisel; nadalje, da predmet sam po sebi nima nobenega smisla, ampak ga ima samo kot intcncionalni predmet, kot fenomen. I/, tega je razvidno, da morata biti subjektivni in objektivni princip, nujno dojeta korelativno (mišljenje in mišljeno sta nujno sopripadna). Čista misel, logična cvidcnca in vsako resnično spoznanje sploh pa zahteva izpolnitev intcncionalncga akta v predmetnem zoru.
Fenomenološka spoznavna teorija torej sploh ni več teorija v tradicionalnem smislu kot sistem deduktivnih izpeljevanj, ampak je pred njo: "torej pred vsako pojasnjujočo realno znanostjo, pred fizično naravoslovno znanostjo na eni in pred psihologijo na drugi strani in seveda tudi pred vsako metafiziko. Ona razlagali spoznanja noče, fakličnih dogodkov v objektivni naravi noče v psihološkem ali psihofizičnem smislu, ampak hoče pojasnili idejo spoznanja po njenih konstitutivnih elementih, oz. zakonih; nc želi slediti realnim zvezam kocksistcncc in sukccsijc, v katere so vtkani faktični spoznavni akti, ampak razumeli idealni smisel specifičnih zvez, v katerih se dokumentira objektiviteta spoznanja; čiste spoznavne forme in zakone hoče skozi vrnitev na adekvatno izpolnjujoči zor dvigniti k jasnosti in razločnosti. Ta pojasnitev se izvršuje v okvirih
fcnomcnologijc spoznanja, fcnomcnologije, ki jc, kot smo videli, naravnana na bistvene strukture 'čistih' doživljajev in njim pripadajoče obstoje smisla" (LRII-1 str.: 21).
Čista fenomenološka teorija spoznanja izključuje sleherno predpostavko o realnem bivanju, zato ne more nobena metafizična, naravoslovno-znanstvena (sem spada tudi psihologija) trditev fungirati v njej kot premisa. Objektivnost objekta čiste fenomenološke teorije spoznanja ni v njegovi realnosti.
V Logičnih raziskavah gre v prvi vrsti za zagotovitev objektivnosti logičnega objekta, kar jc možno samo skozi vrnitev na doživljaje (skozi fenomenološko analizo doživljajev). Za tradicionalno mišljenje je to popoln paradoks ali pa kvečjemu dialektično posredovanje; s fenomenološkega gledišča ni ne eno ne drugo, gre le za izvornejše dojetje S-0 relacije. Fenomenološka analiza doživljajev razgrne njihovo intencionalno strukturo: doživljaj in doživljeno, subjektivni in objektivni princip sta korclativna, v doživljaju sta prisotna oba, plus njun odnos. Iz tega je dovolj razvidno tudi, zakaj je fenomenološko opazovanje zanimivo za spoznavno teorijo in za vsako teorijo, ki karkoli spoznava, sploh.
IDEJA FENOMENOL OGIJE
Husserl začne, v skladu s koncepcijo spoznavne teorije kot "prve filozofije", svojo pot v transcendentalno filozofijo prav s teorijo spoznanja, ki je glavna tema Ideje fcnomcnologije, petih predavanj iz leta 1907.
"Kritika spoznanja v tem smislu (namreč kot pojasnitev same možnosti spoznanja) je pogoj možnosti neke metafizike.
Metoda kritike spoznanja je fenomenološka, fenomenologija je obče bistvoslovje, v katero se uvršča tudi znanost o bistvu spoznanja" (IF str. 3).
Vprašanje po bistvu spoznanja je vprašanje po možnosti spoznanja: kako je spoznanje možno, tj. kako spoznavanje doseže (njemu transendentni) spoznavni predmet? Ta "metodološki kako" je pravzaprav kartezijansko-novoveški in utemeljuje spoznanje, oz. resnico spoznanja (adacquatio intcllcctus et rei) v gotovosti: le če vem, kako sem prišel do neke stvari, sem lahko te stvari brezpogojno gotov. Bistvo jc definirano kot idealna possibilia. Husserl povsem očitno navezuje na to novoveško miselno izhodišče, ki ga sam označi za začetek transcendentalne filozofske tradicije. Vsa njegova kritika pa jc zbrana v očitku, da tradicionalna filozofija ni bila sposobna vzdržati na transcndentalni poziciji kot taki, ampak jc neprestano padala nazaj v realizem (iz kako - vprašanja po možnih načinih: stvari, v kaj že preddani stvari). Na kratko: napaka tradicionalnega transcendenalizma jc v tem, da zoži spraševanje po KAKO kot vprašanje po smislu stvari, na zgolj uvodni metodični KAKO kot prcdrazmislck o samih temeljih, nakar to smer spraševanja opusti in sc povsem mimo tega sprašuje po "stvari na sebi", čeprav bi moralo biti znotraj transcendentalne optike očitno, da stvar sama po sebi nima nobenega smisla (ali, čc to povemo fenomenološko: za fenomeni fcnomcnologije ni ničesar več).
Pri spraševanju o sami možnosti spoznanja mi seveda ne more pomagati prav nobena objektivno znanstvena ugotovitev (to je bilo jasno že Dcscartcsu). Znanstvenik namreč živi enostavno v prepričanju, DA jc spoznanje možno, kar mu potrjuje prav to,
DA on praktično že operiran s sistemom transcendentnega vedenja in transcendentnih resnic (pri čemer se njihove transccndcntnosti sploh nc zaveda) - njegova lastna znanost. Toda, "kako misli on priti od DA na KAKO" (IF str. 37)?
V uvodnem poglavju Ideje fenomenogije prezentira Husserl tri stopnje fenomonološkega opazovanja, ki ga uvajajo tri etape ali "podmetode" fenomenološke metode
1.	Fenomenološka redukcija vsega transcendentnega pa tudi vsega realno imanentnega (tj. imanentnega v real-psihološkem smislu) - omogoča zaglcdanje pojavov v absolutni imanentnosti ali samodanosti. To je kartezijanska sfera cogitationes, vendar brez "rešenega koščka sveta", ki pelje v nesmiselni transcendentalni realizem.
2.	Idcirajoča abstrakcija - da uzrtc občosti, spccije, bistva; nc prazna bistva, ampak direktno zaglcdanje bistev, bistva se sama dajo v čisti imanenci. To bi ustrezalo kartezijanski sferi idej, vendar so zdaj konkretno dane skozi bistvogledje.
3.	Konstitucija je neločljivo povezana s prvima dvema stopnjama opazovanja. Opazovanje čistih danosti, ki so dobljene z omenjenima redukcijama, pokaže notranjo diferenciacijo teh samodanosti; imamo dve absolutni danosti: danost pojava in danost tega, kar se pojavlja. Stvari niso cnostavo tu, da jih samo zagledamo, ampak se ta "enostavno tu" pokaže kot vrsta doživljajev (opažanja, fantazije, spominjanja, sojenja, ...) - v katerih se stvari šele konstituirajo. Da je stvar dana, pomeni, da se prikazuje, da je predstavljiva, ... Stvar je dana le kot pojav in ni za pojavom več ničesar - nc obstaja pojav in "stvar na sebi"; "stvar na sebi" je znotraj redukcije nemožna (redukcijskih oklepajev namreč Husserl kasneje nc odpravi, v tem se njegova redukcija razlikuje od Descartesovcga uvodnega preskusa z dvomom).
Šele z analizo konstitucije objektiv spoznanja v spoznavnih aktih, z analizo vseh korclacij, vseh danosti, njihovih modifikacij, sintez, veljavnostnih načinov, lahko končno pridemo tudi do razumevanja, kako lahko akt spoznanja zadene "transcendentni realni objekt", oz. kako se objekt spoznanja kontinuirano konstituira in da mu je prav ta vrsta konstitucijc bistveno "pripisana". Fenomenologija spoznanja je torej veda o fenomenih spoznanja v dvojnem - korelativnem smislu:
-	o spoznanju kot pojavih, aktih zavesti, v katerih prihaja predmet pasivno ali aktivno do zavesti;
-	o tej prcdmctnosli sami, ki se pojavlja.
Husserl torej odkrito navezuje svoja razmišljanja na kartezijansko gnoseološko tradicijo, konkretno na zametke novoveškega transcendcntalizma, tj. raziskovanje samih pogojev možnega spoznanja. Osnovna konstituanta lc-tcga je odmišljanjc zunanje objektivnost, oz. mnenj o njenem obstoju in veljavnosti in s tem vrnitev - redukcija na sfero notranjega, imanentnega, subjektivnega, oz. na sam subjekt kot nosilec tc sfere (ki, vsaj načeloma, ni nikoli koncipiran psihološko, ampak logično). Husserl pride s pomočjo fenomenološke analize do uvida v difcrcnciranost samega imanentnega - do razlikovanja med realno imanentnim in imanenlnim kot absolutno samodanim; na tej osnovi je lahko njegova redukcija radikalnejša, doslednejša. Z redukcijo realno imancncc dokončno odstrani v oklepaje še zadnji rešeni košček realnosti - "notranjo" psihično realnost.
Zakaj imenuje Husserl redukcijo transccndcnce (skupaj z realno imancnco) -fenomenološka redukcija? Preprosto zalo, ker gre za odstranitev v oklepaju vsega, kar ni samodano, kar ni dano v smislu, ki ga zahteva fenomenologija (kako dajanja stvari
samih). Kar nam po fenomenološki redukciji ostane, so čiste eogitationes, fenomenološko zagledani, oz. dani čisti doživljaji, skupaj z njim nujno pripadajočim doživljcnim, skratka fenomenološka sfera, oz. kar tej sferi bistveno pripada.
Tu znova opazimo neko specifično krožnost, ki je lastna spoznavnoteoretski refleksiji že pri Descartesu in se jc pri Husserlu najavaljala že v Logičnih raziskavah, v taki meri kot je pač lam prisotna sama spoznavna teorija kol "teorija teorij": fenomenološka analiza najprej odpira nek nov alternativni vidik, ki omogoča preskok iz običajne naravne naravnanosti, oz. sfere v fenomenološko sfero. Ta preskok, ali bolje povratek na izvore, se izvršuje kot spoznavnoteoretska (samo)reflcksija. Fenomenološko opazovanje (fenomenologija) torej odpira možnost fenomenološke redukcije, fenomenološka redukcija pa odpira prav možnost fenomenološkega opazovanja (fcnomcnologije).
Problem ni v sami fenomenologiji kot taki, ampak v še vedno ne radikalno tematiziranem, odnosu med metodo in prvim gotovim spoznanjem (ne lc med fenomenološko metodo in fenomenološkim spoznanjem). S tem, ko Husserl navezuje na novoveško gnoseološko utemeljitev, prevzema skupaj z njo tudi krožnost, ki jo le-ta vsebuje - gre pravzaprav za nejasen odnos med potjo in ciljem spoznanja: ali metoda utemeljuje prvo gotovo spoznanje ali prvo gotovo spoznanje utemeljuje metodo, oz. v čem je potem utemeljena sama metoda. Husserl pravi enostavno takole: "Ko jc nejasno in dvomljivo, kako bi bila tehtnost spoznanja in ko se nagibamo k temu, da dvomimo, ali bi bilo to sploh možno, tedaj moramo predvsem imeti pred očmi nedvomne slučaje spoznanja ali možnih spoznanj, ki dejansko zadenejo svoje predmete spoznanja, oz. bi jih lahko zadeli. Začenjajoč ne bi smeli vzeti nobenega spoznanja kot gotovega, sicer ravno ne bi smeli nikakršnega možnega ali, kar jc tisto, smiselnega cilja" (IF str. 4).
Krožnost, o kateri tu govorimo, pravzaprav ni pravi circulus vitiosus, ampak samonanašanje, ki je imanentno spoznavnoterotetski refleksiji, tj. samorcflcksiji spoznavanja, ki pa ne more pomeniti nič drugega kot: spoznanje poznanega. Poznano jc vedno že doksično dano, a nikoli pojasnjeno; cilj fenomenološke spoznavne teorije jc ravno tematizacija tega samoumevnega prcdtcorctskcga izhodišča, ki mora ravno kot preddano služiti za vodilo tematizacijc njegovega lastnega dajanja.
"Šele spoznavnoteoretska refleksija privede do ločitve med naravnoslovno znanostjo in filozofijo" (IF str. 22/23). "Ta znanost, ki jo imenujemo metafizika, izrašča iz 'kritike' naravnega spoznanja v posameznih znanostih na osnovi, v splošni spoznavni kritiki dobljenega, uvida v bistvo spoznanja in spoznavne predmetnosti, glede na njene različne temeljne oblike, (uvida) v smisel različnih fundamcntalnih korclacij med spoznanjem in spoznavno predmetnostjo.
Če izvzamemo metafizične smeri kritike spoznanja, če se držimo čisto njene naloge, da pojasni bistvno spoznanje in spoznavne predmetnosti, potem jc ona fenomenologija spoznanja in spoznavne predmetnosU in tvori prvi in temeljni del fcnomcnologije sploh.
Fenomenologija: označuje znanost, sovisnost znanstvenih diseplin; fenomenologija pa označuje tudi in predvsem metodo in miselno držo: specifično filozofsko miselno drfo, spccifično filozofsko metodo" (IF str. 23).
Kako lahko postane spoznavna teorija fenomološka spoznavna teorija? Fenomenolog ni več zainteresiran za bivajoče kot bivajoče - za to, DA jc niti za bistvo bivajočega, za KAJ lega DA, marveč za smisel bivajočega - za KAKO (namreč, KAKO
sc la DA daje, na kakšne načine, v kakšnih modusih se pojavlja). Povpraševanje po KAKO bilnih, veljavnostnih, ... načinov pa nas vrača od naivnega objektivizma (lega DA in KAJ ta DA je) na sam objektivni (predmetni) smisel, ki sc konstiluira v intcncionalnih aktih (mišljenja, spoznavanja, hotenja, čutenja,...). Fenomenologa pa tudi zdaj nc sme zanimati, DA ti akti so in KAJ so kot obstoječi (bivajoči), sicer bi zapadel v psihološki objektivizem, torej sc sprašuje naprej in KAKO teh aktov - sami ti akti postanejo predmetni smisel "višjih" aktov. Ali je potem to regressus in infinitum? Ali je potem ta neskončni subjektivni tok aktov nczapopadljiv ali pa mu vendarle pripadajo neke strukture enotnosti? Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti na koncu.
Ti "akti aktov" niso, prevedni v jezik novoveške filozofije, nič drugega kot mišljenje mišljenja ali samozavedanje zavedanja, ki je seveda načeloma tudi možno in infinitum. (Že Descartes je seveda poznal samozavedanje zavedanja, Hegel pa je uvedel samozavedanje samozavedanja kot absolutni duh). Ob tem seje treba seveda vprašati, ali je tako "prevajanje" sploh dopustno. Smer fenomenološkega spraševanja (tj. spraševanje po smislu fenomenov) je namreč prav bistveno drugačna od smeri spraševanja tradicionalne filozofije (ki sc vselej zaobrne v spraševanje po bistvu bivajočega - po "stvari na sebi"). Vprašanje po smislu stvari samih pa seveda nikakor nc gre zamenjati z vprašanjem po smotru, po finalnih vzrokih stvari. Vprašanje po smislu je vprašanje po predmetnem smislu mišljenja kot mišljenja o ..., oz. po tem, kako ima predmet smisel za mišljenje (po predmetu za...).
Nevtralnost fenomenologije je treba razumeti tudi kot možnost, da vstopa v različne "službe" kot fenomenološka pojasnitev različnih znanstvenih disciplin in sovisnosti znanstvenih diseplin: spoznavne teorije, ki (z utemeljitvijo odnosov med mišljcnjcm-mislijo-mišljcnim) že hkrati določa načine sovisnosti med psihologijo, logiko, ontologijo. Tako dobimo fenomenološko podprto spoznavno teorijo kot "teorijo teorij", fenomenološko pojasnjeno in utemeljeno psihologijo, fenomenološko pojasnjeno logiko in končno pričakujemo šc fenomenološko ontologijo, oz. fenomenološko filozofijo kot teorijo o objektivnosti objektivnega sploh.
IDEJE K ČISTI FENOMENOLOGIH IN FENOMENOLOŠKI FILOZOFIJI
V uvodu k Idejam ... pravi Husserl, daje čista fenomenologija, h kateri iščemo pot, bistveno nova znanost o fenomenih v posebnem smislu. V posebni (fenomenološki) naravnanosti je smisel fenomena, kot ga pojmuje objektivne naravne znanosti, modificiran. Šele s to novo naravnanostjo in s to modifikacijo je naravna naravnanost povdignjena v znanstveno zavest. Da bi izstopili iz naravne naravnanosti izkustvenih znanosti, je potrebna sistematična izgradnja metode redukcij. Biti izkustvena znanost pomeni dvoje: biti znanost o dejstvih in biti znanost o realitetah (fenomeni teh znanosti so realna dejstva). Nasprotno temu je čista fenomenologija znanost bistev, do katerih pride z cidctsko rcdukcijo in njeni fenomeni so ircalni, za to pa je potrebna transcendentalna redukcija. Izvesti transcendentalno rcdukcijo pomeni izstopiti iz realnega sveta, s tem fenomeni izgubijo realiteto, ki jim jo daje prav uvrščenost v realni svet; realna bitje namreč bit v svetu (Scin in der Welt). Vse to nam jc nekako že znano, nekje smo to že videli, toda nc s tc strani. Prav občutek, da Husserl nenehno ponavlja ene in iste stvari, izdaja neprivajenost fenomenološkemu načinu gledanja.
Bistvoglcdje jc zrenje bistev. Bistvo je tradicionalno definirano kot KAJ nekega DA-ja. Fenomenološko zrenje, pod maksimo "k stvarem samim", vedno že vsebuje svoj predmetni SMISEL, zrenje jc vedno zrenje nečesa. Novum Fenomenološkega bistvogledja ne zapopademo zgolj z ugotovitvijo, da gre za uvajanje direktnega gledanja splošnega, ampak je bistvo tega novuma predvsem v tem, da sc gleda "stvar" (oz. odnose stvari) kot in kakor sc daje, tj. v načinih, na katere se daje. Bistvo, eidos jc tedaj gledano v KAKO vseh teh načinov dejanja ali korelativno - KAKO načinov zrenja "stvari same". Kaj je fundiran v kako! (Zato je že v Logičnih, raziskava govor o fenomenih v fenomenološkem smislu, čeprav gre tam za logiko kot posebno - "objektivno" znanost in njeni fenomeni še niso podvrženi transcendentalni redukciji).
V Idejah .... jc eksplicirano, kaj realen sploh pomeni, pomeni znotraj sveten. Transcendentalna rcdukcija sc tu zgosti v zahtevo po izstopu iz sveta, sestopu na predsvetno, kjer sc teza o objektivnosti objektivnega, realnosti realnega, svetovnosti sveta postavlja. Radikalna fenomenološka drža ni možna znotraj te teze (tj. znotraj že vnaprej danega sveta), ampak šele kot fenomenološka analiza lc-te. Prek izključitve "generalne teze o obstoju sveta" se izvrši premik v fenomenološko "ontologijo". Zdaj ne gre več za povpraševanje po tem, kako jc možno spoznanje, ampak po objektivnosti objekta, svetovnosti sveta, biti bivajočega in v službi tega povpraševanja jc zdaj tudi fenomenologija (fenomenološke redukcije, analize, deskripcije, konstitucije...).
"Skozi fenomenološko redukcijo se nam jc dalo bogastvo transcendentalne zavesti, ki je v nekem določenem smislu 'absolutna' bit (ali v našem govoru praregija), v kateri korcninijo vse ostale regije biti, na katero se po svojih bistvih nanašajo, od katere so vse - svojemu lastnemu bistvu primerno - odvisne. Nauk o kategorijah mora izhajati od te najradikalncjšc izmed vseh razlikovanj biti - bit kot zavest in bit kot sebe v zavesti 'oznajujoča' 'transcendentna' bit - ki je, kot vidimo, v svoji čistosti lahko dobljena in cenjena le skozi metodo fenomenološke redukcije. V bistvenem odnosu med transcendentalno in transcendentno bitjo temeljijo že omenjeni odnosi med fenomenologijo in vsemi drugimi znanostmi, ki pa jih je treba še globje raziskati, odnosi, v smislu katerih leži, da sega vodilno območje fenomenologije na določen način čez vse druge znanosti, ki jih pač izključuje. Izključitev ima prav karakter prevrednotujoče označene spremembe in z njo sc uvršča prevrednoteno zopet v fenomenološko sfero" (Ideje, str. 159).
Fenomenološka sfera sovpade v Idejah ... s transcendentalnim fenomenološkim residiumom - tj. s transcendentalno zavestjo kot posebnim, avtonomnim in tudi izvornim načinom biti. Gre za področje transcendentalne subjektivitete, ki mu intcncionalno pripada njegov objektivni korclat - svet kot fenomen! v transcendentalni subjektiviteti sc konstituira svetovnost sveta. Fenomenologija jc zdaj veda o bili kot zavesti, zavestni biti (Se/n als BcwuLscin). Transcndcnca na sebi - "stvar na sebi" v tradicionalnem smislu -nima sama po sebi nobenega smisla, smisel ima le kol fenomen za zavest, kot korclat lete. Fenomenološka analiza razkrije, da se "generalna teza o obstoju sveta", ki jc bila vedno že sprejeta kot samoumevna (da bi sc temu samoumevnemu predsodku izognili, jc bila potrebna transcendentalna rcdukcija), konstituira v tetičnih aktih zavesti - to so "bit postavljajoči" akti zavesti. Tu se ne moremo spuščati v Husscrlovc fenomenološke analize doksc (čeprav smatramo vključitev doksične sfere v znanstveno filozofijo za nekaj bistveno novega), ker bi vse to začelo že presegati meje preglednosti, ampak bomo
poskusili odgovoriti na žc zastavljeno vprašanje o identitetnem polu sfere ali toka doživljajev.
Tok čistih doživljajev ali, kartezijansko rečeno, cogitationes pripada sferi čiste transcendentalne zavesti. Splošne strukture transcendentalne zavesti so tiste spccifične forme toka čistih doživljajev, ki predstavljajo enotnost te doživljajske raznolikosti; brez te enotnosti bi bilo mnoštvo doživljajev nedoločljivo in nczapopadljivo. Nepogrešljivo nujne oblike zapopadenja toka čistih doživljajev so: metoda (s katero do sfere čistih doživljajev sploh pridemo), subjektivni identitetni pol (na katerega sc vsi doživljaji zavesti nazaj nanašajo), objektivni identitetni pol ali predmetni smisel (na katerega so naravnani) ter enotni horizont samih doživljajev.
a)	Refleksija.
"Bistveno nanašanje fenomenologije na samo sebe se pokaže v tem, da to, kar je bilo tu v metodološki refleksiji pod nazivi jasnost, uvid, izvor, ipd. premišljeno in ugotovljeno, po svoji strani samo spada v fenomenološko domeno, da so vse refleksivne analize fenomenološke analize bistve in dobljeni mctodloški uvidi glede na svoje ugotovitve sami stojijo pod normami, ki jih formulirajo" (Ideje, str. 139). "Med najsplošnejšimi bistvenimi svojskostmi čiste sfere doživljajev obravnavamo na prvem mestu refleksijo. To pa deloma zavoljo njene univerzalne metodološke funkcijc: fenomenološka metoda sc giblje popolnoma v aktih refleksije" (Ideje, str. 162).
Husscrlova fenomenologija je tako pravzaprav refleksivna fenomenologija. Mnenje poslane le skozi refleksijo absolutno veljavno spoznanje; dvomiti v spoznavni pomen refleksije jc namreč protislovje, kajti za tak dvom jc potrebna prav refleksija.
Samo skozi refleksivne akte sploh lahko pridemo do čistega doživljajskega toka in do čistega jaza.
b)	Čisti jaz.
"Med splošnimi bistvenimi svojskostmi transcendentalno prečiščenega območja doživljajev pritiče pravzaprav prvo mesto odnošaju vsakega doživljaja na 'čisti' jaz. Vsak 'cogito', vsak akt v označenem smislu jc karakteriziran kot akt jaza, 'izhaja iz jaza', 'živi' v njem 'aktualno' (Ideje, str. 178).
Čista sfera doživljajev jc določena z dvema relatoma: -subjektivno orientacijo na čisti jaz doživljajev; - objektivno orientacijo na predmetni pol doživljajev. Čisti jaz tako predstavlja subjektivni identitetni pol doživljajev.
c)	Fenomenološki čas.
"Posebno occno zahteva fenomenoloki čas kot splošna svojskost vseh doživljajev" (Ideje, str. 180).
Fenomenološki čas jc enotna forma vseh doživljajev v doživljajskem toku (čistega jaza) in sc razlikuje od "objektivnega" kozmičnega časa. Časovnost ni le forma, ki pripada posamičnemu doživljaju, ampak jc to nujna forma, ki povezuje en doživljaj z drugim. Vsak doživljaj jc nujno trajajoč in s tem trajanjem sc uvršča v neskončni kontinuum trajanja - ima nek vsestransko neskončen časovni korizont, to pomeni, da pripada neskončnemu "toku doživljajev".
d)	Intcncionalnost.
"Zdaj gremo k svojskosti doživljajev, ki jo lahko označimo kot generalno temo 'objektivno' orientirane fenomenologije, k intencionalnosti" (Ideje, str. 187).
"Pod intcncionalanostjo razumemo lastnost doživljajev, 'biti zavest o nečem' " (Ideje, str. 188).
Vsak doživljaj (cogito) se ravna na svoje doživljcno (cogitatum), v vsakem doživljaju se ravna jaz na nek predmet, na predmet kot korlat zavesti. Intencionalnost torej označuje odnošaj doživljajev na njihov nujni objektivni identitetni pol.
"Čudežna korelacija", nujna in izvorna sopripadnost subjektivnega in objektivnega principa, ki seje razkrila že skozi fenomenološko analizo logičnega, predstavlja bistveno nov vzorec ali dimenzijo Husscrlovcga filozofiranja sploh.
Ob fenomenološki utemeljitvi konkretnih disciplin kot tudi odnosov med njimi pa sc jc pravzaprav vseskozi javljala neka trojnost: doživljanjc-doživljaj-doživljcno, mišljcnjc-miscl-mišljcno,... Tradicionalna formalna logika sc skozi fenomenološko analizo izkaže kot omejitev na čisto misel, abstrahirano tako od doživljanja le-te kot od njenega predmetnega smisla. Husserl pa je čisto misel, idealni pomen skušal utemeljiti prav s ponovno vrnitvijo na ta dva izvora, kar pa jc seveda smiselno in možno le znotraj prevalence stare S-0 rclacijc (brez tega bi njegovo prizadevanje pomenilo psihologizacijo, oz. fizikalizacijo logike).
Tako, tako je "stvar sama" tradicionalne logike čista misel, je "stvar sama" tradicionalne transcendentalne filozofije transcendentalna zavest, dojeta pri Husscrlu kot neskončni tok doživljajev. Ta "heraklitska reka doživljajev" pa jc zopet utemeljena, oz. vrnjena na izvore tako, da je na eni strani vezana na subjektivni identitetni pol - na čisti jaz (iz katerega izhaja), na drugi strani pa na objektivni, predmetni identitetni pol (na katerega sc ravna). Enako je seveda tudi s spoznanjem kot "stvarjo" spoznavne teorije).
Iz povedanega sledi, da se iz Iradicijc določa, katere sc "stvari posameznih filozofskih diseplin".
Fenomenologija kot taka jc miselna drža in način gledanja, in sicer popolnoma specifičen (neteoretski) način gledanja in popolnoma brezinteresna miselna drža (drža nezainteresiranega opazovalca), ki pa odpre možnost, da se stvar sploh začne dajati kot stvar sama. Kot taka služi fenomenologija novi in radikalni pojasnitvi vseh tradicionalnih fizolozofskih disciplin in znanosti sploh. In ravno s tem je Husscrlova fenomenologija odprla "nove ncslutenc možnosti", tudi možnost vprašanja: kako jc z jasnino (Lichtung) pojasnjevanja (Belcuchtung).
LITERATURA
Husserl, Logische Untersuchungcn, Bd.II; Max Nicmcycr Vcrlag, Tubingen, 1968; (I.U). Husserl, Die Idee der Phanomenologic (Funf Vorlesungen); Husscrliana, Bd.I]; M.Nijhoff, Haag 1958; (IF).
Husserl, Idccn zu einer reinen Phanomenologic und phanomenologischcn Philosophic, Bd.I., Husserliana, Bd.m/1; M.Nijhoff, Haag, 1976.