3yy/i tl „Pisanice“, prvi slovenski pesniški almanah. Sestavil dr. Janko Šlebinger. Ponatis iz Izvestja c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani. 1905. 06. V Ljubljani 1906. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Pisanice, prvi slovenski pesniški almanah. Napisal V" dr. Janko Slebinger. v V Ljubljani 1906. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. M w O^oo O Goto „Pisanice“, prvi slovenski pesniški almanah. Napisal dr. Janko Slebinger. Duh nove dobe je priplul tudi v diskalceatski samostan na Ajdovščini v Ljubljani, in začelo se je živahno slovstveno delovanje, kakršnega že izza davnih časov slovenskih reformatorjev nismo več videli. Oteč Marko Pohlin je vzbudil s svojim obsežnim delovanjem brezbrižne rojake za novo delo in celih 30 let je bil središče slovenskega slovstvenega gibanja. Z nabožnim slovstvom je nadaljeval tradicije svojih prednikov; toda posegel je prvi tudi z uspehom v druge stroke ter postal eden najmarljivejših delavcev za pro¬ sveto svojega naroda. Poskušal se je v šolstvu, jezikoslovju, zgodovini, pravo- slovju, pisal za kmeta; množilo se je število sotrudnikov, posnemalcev in nasprotnikov. In delo prvih naših prosvetljencev ni bilo brezuspešno: saj duh čisto utilitarnega svetovnega naziranja je našel v nižjih slojih ugodna tla. S Pohlinom in njegovim krogom pa se začenja tudi doba našega posvetnega pesništva. Nabožno pesem so sicer z veliko vnemo gojili že naši protestantski pisatelji, in protireformaciji se ni posrečilo iztrebiti teh spominov luteranskih oznanjevalcev. V 18. stoletju so hoteli Stržinar, Lavrenčič, Repež, Redeskini s svojimi pesmaricami zatreti narodno pesništvo, «to prazno, nanucno, folš, navarno, nasramno, gerdo, poredno peisem*. Toda posvetno umetno pesništvo se v tej dolgi dobi skoraj gojilo ni. Prigodnica Zizenčelijeva, Antona Widra nepoetični slovenski verzi v staroklasičnem oblačilu in neznatni raztreseni drobci so le osamljeni poskusi na tem polju. Sele Pohlinova slovnica s po¬ vršnim oddelkom o poetiki je vzdramila kranjske poete k prvim skupnim pesnitvam, kakor je sam upal, da postane njegova «spevorečnost» temu ali onemu začetniku kažipot k novim ali boljšim verzom. Te prvence je zbral in izdal Pohlinov stanovski tovariš Tržičan Ant. Feliks Dev, s samostanskim imenom P. Joannes Damascenus a nomine Mariae, lektor modroslovja in bogoslovja v Ljubljani. Od 1. 1779. do 1781. so izšli trije zvezki tega almanaha; za četrtega pa je ostalo nabrano gradivo v rokopisu, ker ni našlo založnika. 1 Razen Pohlina in izdajatelja Deva so še sodelovali Ivan Mihelič, Martin Naglič, Valentin Vodnik, Ivan Nep. grof Edling, Pavel Ritter(?); B. E. (?); mnogo 1 Izdano v lanskem izvestju tukajšnje gimnazije. — Vse citate v tej razpravi sem prepisal iz samovoljno pokvarjene Pohlinove bohoričice v gajico, torej f = z, fh = ž, s = s, sh = š, z = c, zh = č; zaradi nedosledne in nepotrebne rabe sem opustil e, y, w ter jih nadomestil z e, i (j) in b (v). V jezikovnem oziru je ostalo seveda vse neizpremenjeno. — Po¬ samezne zvezke sem zaznamoval z I, II, III, IV; dodane številke pa značijo strani, ki so v zbirki ostale nezaznamovane. 1 * 4 pesmi je brez podpisa. — Pisanicam se je obetala lepša doba, ko je 1. 1781. Blaž Kumerdej zopet oživil učenjaško in umetniško družbo »Akademijo ope- rosorum* in povabil na sodelovanje vse tedanje ljubljanske književnike. Družbi je predsedoval z nemškim duhom prešinjeni vodja deželnih stanov Žiga baron Gusič, vodil jo je vladni poročevalec o kranjskih šolskih razmerah Ivan Nep. grof Edling, ki je bil hud nasprotnik samostanov, tajnik ji je bil Jurij Japelj, vodja Schillingove kuratne ustanove pri Sv. Petru v Ljubljani, katerega je 1. 1775. poklical iz Trsta najstrastnejši jožefinec, ljubljanski škof Karol grof Herberstein. Med člani je bil mladi Linhart, verni pristaš Sonnen- felsa, najznačiluiše osebnosti jožefinske literature, čegar ponos je bil dvigniti se nad mnenje ljudstva in «predsodke». Pridružila sta se bosa avguštinca Dev in Pohlin, ki se je vrnil kot subprijor baš tedaj z Dunaja v Ljubljano. Umevno je, da tako nasprotni značaji niso mogli dalj časa živeti in delovati drug poleg drugega, in delovanje z velikim patosom in lepimi upi ustanovljene »modrine delavnih* je trajalo prav malo časa ter ostalo brez vsakega sledu. Obenem so prenehale »Pisanice*, ki so bile omejene na majhen krog sotrudnikov. I. Vsebina „Pisanic“. Obširni naslov almanahu: »Skupspravlanje krajnskeh pissanic od lepeh umetnost*, ki se je s tretjim tečajem spremenil v «Pisanice od lepeh umet¬ nost na tu lejtu 1781.», nam kaže besednega kovača Pohlina v znani luči; kajti izraz »pisanica* v pomenu «pisanje» (Die Schrift, scriptum, litterae) je njegova skovanka. Menda nikjer se Pohlinov vpliv ne kaže tako odločno v vseh svojih jezikovnih grehih in smešnostih kakor v «Pisanicah*; in ako bi Pohlin v svoji kranjski biblioteki izrecno ne imenoval Damascena Deva kot izdajatelja te zbirke, bi jo smatrali brez pomisleka za njegovo delo. V jezi¬ kovnem oziru so vsi štirje snopiči približno na isti višini, toda precejšen na¬ predek vidimo glede vsebine in metrike. Namesto osebnega kulta čitamo pesniške pripovesti, v katerih sicer prepogosto neverjetnost situacije osmeši nameravano poanto, obsežne basni z običajnim moraličnim zaključkom, ki ni vedno brez humorja. Neumestni patos v neznatnih življenskih položajih je ostal in učinkuje smešno prej in poznej. Staroklasična metra izginejo skoro popolnoma, in verzifikacija postane lažja, naravnejša. Izbor v motivih ni velik: Prigodnice, neznatni lirski utrinki, epigrami, pesniške pripovesti, pravopisna vprašanja, basni, opereta «Belin», to je vsebina vsega almanaha. 1.) Prvi letnik, obsegajoč razen naslovnega lista še osem listov vsebine, je razen uvodne pesmi in epigrama posvečen Marku Pohlinu. Vsak važnejši dogodek njegovega literarnega delovanja in življenja so poveličevali njegovi udani učenci in somišljeniki s prigodnicami in ga slavili v mogočno donečih frazah brez globočjega čuvstvovanja. Seveda njegova teško umljiva, v alegorije odeta zahvala je morala dobiti istotako svoje odlično mesto. 5 Mih. Denis (1729 do 1800) je kot «bard» Marije Terezije in Jožefa II. z navdušenjem proslavljal svojo vladarico in njenega sina, opeval dogodke vojsk in vse znamenite ter neznamenite dogodke dvora. Iz vseh teh prigodnic mu odseva zvesta udanost in goreča ljubezen do domovine. Ta veliki avstrijski patrijot s patetičnim slogom, kakor se ga je naučil pri Klopstocku, s svojim zanimanjem za neposredno sedanjost, je postal vzor našim pesnikom prigod- nikom v obliki in idejah. Takoj prva v “Pisanicah* nas spomni po načinu pesniškega izraževanja na Denisove mladostne pesnitve. * Lubezn Jožefa II., rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu* (I, 1—3) nam slika Jožefa v divjem bojnem metežu; v smrtni nevarnosti med grmečimi topovi, meči in sulicami obveže ranjenega vojaka, ker ranocelnika ni v bližini. Ko vidi vojaštvo ta izredni čin ljubezni, gre navdušeno v boj za svojega vladarja, in pesnik Dev pozivlje svoje rojake, da naj se ne skrivajo po hribih in dolinah in žive v strahu pri zverinah, ampak «Bodi junak! Ce ti naboš pred rano bejžal, Bo Jožef tebi njo častitu sam zavezal.* Ta slavospev v eleksandrincih je Iv. N. grof Edling prosto prevel na nemške šestomere in ga priobčil v drugem zvezku «Pisanic* (41—43). Temu prevodu je dodal izdajatelj iskreno zahvalo «Na gn. G. prestavlavca* (II, 43—44), iz katere se zrcali hlapčevsko občudovanje in vsiljivo hvalisanje krasot nemškega jezika. Pesen je za tedanje mišljenje prav značilna in kleče- plastvo pred grofom, ki se je «ponižal > prevesti slovenske verze, nam kaže, da o kaki narodni samozavesti pri našem menihu ni mnogo sledu. Niti Apolon sam mu baje ni kos v petju! Ker ni obsežna, naj sledi v celoti! «En Kniž se vredn st’ri si mujo perzadeti Tu, kar sem krulil jest, od Jožefa zapejti, T’mu Nemcu, k’tir’ga glas je čez us sterd sladak, Katir’mu Jazon ni kus v pejtju, ne enak. Že poje on, moj Kniž, vse sterd je, kar on poje; Vse, vse življenje je, vse luč je, kar on poje. Vse duh je, zgol sam duh, duh v’soku oživeč, Brez sile zvezan duh, duh prost, duh us goreč. Tu šliše Dunava, tu Elba ter se čude, De sladku pejti zna bistra Vipava tudi: De dereč Žubel zna popevat’ ked one: De on povedat nam, kar serce čute, ve. Za sestro pravejo: ti nama, ti brat bodi! Ti nama vednu poj, ti nama vednu godi! Al vtihni, pišv, glas nej bo hvalležnost tvoj! Hvalležnost sem dolžan,/'samo hvalležnost poj.» Grof Edling je bil tudi član društva Arkadijcev v Gorici, in razmerje ljubljanske akademije do goriške Arkadije nam alegorično predstavlja v 6 «idili:» »Der Isenz (= Isonzo) und die Laibach» (Augsburg 1781), kjer obe reki tekmujete za prvenstvo v poeziji. Najprej nam slika življenje muz ob Soči, procvit Arkadije pod predsedništvom Kobencla, «dcssen Silberhaar ihn selbst den Musen ehrwurdig macht*. Tudi ob Ljubljanici so imele nekoč muze varno zavetišče, toda ni jih ščitil prijateljski mecen, dokler jih ni vzdramil preblagi Gusič. «Dariiber schiittelt die Laiback ihr nasses Haupt voli Freude, dafi sie nun nickt mehr die krankenden Vorwiirfe ihres nachbar- lichen Bruders, des Isenz, wiirde horen diirfen, der ofters also zu ihr ge- sprochen: ,Mit dem Rauschen meiner Wellen rausclit manchmal ein Liedchen herab von der ergiebigen Quelle Arkadiens. Da kommen die Schafer, gereizt durch den sanften und siifien Ton meiner Floten, vergessen die Lieder der Luftsanger und horchen auf das Rauschen meines Freude duftenden Stroms. Aber, laue Schwester, wird von deinen Ufern dann niemals ein melodisches Echo tonen, niemals ein wonniglicher Sang auf dem Gefieder eines leichten Zephyrs die Auen meiner Ufer beleben ?‘» Ljubljanica pa ji odgovarja, da ob njenih bregovih ne vlada popolna tišina, včasih se tudi pri njej razlega skrivnostno petje, kajti že dolgo ima čutečega in delavnega sina muz, Gusiča, kateremu je Minerva naročila, da obnovi njeno svetišče. Soča je ponosna na svojega Kobencla; njegovo ime se glasi lepše kakor šelest zefirja in naslad- nost dihajoče petje slavčevo. ‘Tudi jaz imam častitljivega sina muz, svojega Gusiča», odgovarja Ljubljanica, »njegovo glavo obkrožajo srebrni kodri, in on je prijatelj tvojega Kobencla*. In to je sprijaznilo obe reki: »Da war er betroffen, der krankende Bruder, da war’s ihm, als ging ein himmlischer Nam’, ein Liederwecker von Ufer zu Ufer; da schallfs in griinen Auen, im Gewolb erhabener Eichen. Lieder drangten sich abwarts, um zu horchen, blieb der Flufi stehen in seinem Strom. Ein Widerhall ging von Berg zu Berg und trug die Lieder zu den Auen der Abendsonne». Tako je opeval nemški grof preporod ljubljanske akademije operosov. Poosebitev rek in ob¬ širni njih razgovori v sladkem jeziku, polnem lirskih momentov, to je ljubila tedanja «pastirska poezija*. Istotako je ta manira pesnikom »Pisanic* pre¬ dobro znana, kakor nam priča gorenja zahvala Devova, kjer se Donava in Laba čudita, da zna tako sladko peti bistra Vipava in dereči Zubel v Aj¬ dovščini, v domovini Edlinga. Pesmi o ljubezni cesarja Jožefa sledi Devov «epigramu)akateremu manjka bistveni znak napisa, glasi se: «Pod milem Bogam tam sladku naš cesar spi; Klobuk jo vajkšenca. Kje tok’ en kraji leži ? — — — — — — — —-— Nekjer. Načudi se; naš Jožef je žovnjer.* Ves ostali del prvega letnika je posvečen Pohlinu. Najprej je zapel Ivan Mihelič 1 «milo pesem* «k’ hvalli teh pregovorov*. V visokih tiradah 1 Življenjepisne podatke o Ivanu Miheliču imajo sedaj pravilno «Izvestja muz. društva* XIV, 15 -24. 7 poveličuje znamenitost pregovorov in primerja govor, »katir’ je s’ pregovor’mi ciran» z zeleno dolino, posejano z rožicami, ko se rosa zalesketa v solnčnem svitu. Kdor jih sliši ali bere, si želi jih večkrat slišati, «Kjer ja z’ luštam uhu, serce z’ vesellam napolne, Kjer se ked farba teh rož v’ pisaneh verteh zmini. Pred vsem liitru zmehčete serca pregovori modri, Kjer se resnica očem koker izmalana da. Ja Modrica be sama dergači nagovorila, Kjer be učila ludi svojo visoko modrust: Kjer be poprašana dalla svoj svjet nadložnem človekam Ali tem revnem ludem volnu skazalla svoj trost ... (I, 6.) V drugem delu se obrača do Pohlina samega, kateri ga je s svojo slovnico navdušil za pesništvo. Kakor je nekoč Tezej našel s klopčičem pot iz labirinta, «Toku znajden je Ta, k’ je kranjske jezik tok vednu Noveč pod regelce dijal, ’nu ’ga rihteg uči.» Želi, da bi skoraj objavil kaj več od tega jezika in da bi spolnil obljubo, «k’tiro nam tukej daje». Mihelič misli pač na slovar, katerega je Pohlin nameraval izdati kot dopolnilo k svoji slovnici. V uvodu prve izdaje »kranjske gramatike* toži namreč o. Marko o žalostnem stanju slovenščine, ker je v nevarnosti, da se popolnoma zatre in nadaljuje: »Dem abzuhelfen ist das erste Mittel die Grammatik, das zweite ein vollstandiges Worterbuch, das ich auch schon bei Handen habe und zum Nutzen des Vaterlandes liefern will, sofern mir nur jemand hilfreichend unter die Arme greifen wollte. Ohne diese beiden Fliigel kann sich die Sprache nicht emporschwingen. Sie wird allevveil von den Fremden verachtet und von den Einheimischen niemals verstanden werden» (str. 12). — Ako se bodo pesnikovi poskusi blagohotno sprejeli, hoče v kratkem podati »še več buli ovircaneh*. Njegova zbirka slovenskih in poslovenjenih pregovorov je bila gotovo precej obsežna; pripo¬ veduje namreč, da je za kratek čas trgal te rože «-po pojlu, Une na ravnem’ so ble, te sem v dolinah dobil. Ene sem v’ verteh vtrgal, po druge lezi na hribec, Na gorejskem so te, te na dolenskem doma. Ce je lih pernesena katira s’ ptuje duželle, Taku ima že ta prave, ja kranjske svoj gvant. Tukaj en polhene rog teh lepeh pregovorov imaš, V’ k’tiremu tudi dobiš, kak’šn pregovor ti ot’š» . . . (str. 8). Kam je izginila ta prva zbirka slovenskih pregovorov, katero je Mihelič s tem pesniškim priporočilom poslal najbrž Pohlinu samemu, nam ni znano; ker je Pohlin in sodobniki ne omenjajo nikjer. — Naš prenavdušeni slavitelj Pohlinovega delovanja imenuje svoj umotvor «milo pesem*, nikakor 8 ne zaradi svoje vsebine, ampak zavoljo pesniške oblike. S tem izrazom je hotel označiti pesem v elegijskih stihih ali distihih, kakor je Pohlin imenoval odgovor na Miheličev slavospev »viteško pesm», t. j. pesem v heroičnem metru, v šestomerih. Ta Pohlinova pesnitev, «umenu za odgovor, katire je njemu na čast hvallo teh pregovorov pejl», je edina v vsej zbirki, ki nosi njegovo ime. (Ponatisnil J. Marn v Jezičniku XIV, 29 — 31.) Pomotoma imenuje Pohlin Miheliča v svoji kranjski biblioteki Kroparja (»Carn. Croppensis»), in tako ga proslavlja v smešno pretiranih izrazih tudi tukaj kot «modrega Bellineža* (= pesnika) iz kraja kovačev, kjer gospodari Hromak (— Hefajst) s svojimi pomagači, da nihče ne sliši lastne besede; «. . . tak’ hrup mehi, voda, kolesa, Jen ogn, jen kladuvu, jen kleše, jen birgle, vretena Dellajo ...» Radovedno vprašuje, ali se tam kujejo pesmi kranjskih vitezov, kjer razbijajo in žgejo umazani fanti v sajastih luknjah, ali se kujejo ondi zlati žreblji za Pegaza, »kojna vseh Pevken», ali je kotel postal Hipokrena, ali «tam teh Modreh Sonce stanuje*? Ne verjel bi, «ak’ be se Jazona žarji sem nabliskalli», ako bi z Miheličem ne zasijala »iz hribov gorenskeh» nova pesniška luč, katerega »jezik je z’ več, koker stu pregovar’mi mazan*. Tisoč pesmi zna zapeti in tritisoč pripovesti «Od Cedra na Libanu, jen od usakega drevca, Od tic, od červov, od kač, od sledne živalle, Od rib, od žlahtneh felš noter da ižopa rajmno, Katir iz zida rase, kmal’ eno povedat’ Nam ve. Gdu je ta? Nili on en brat Salomonov? Ja, več ked Salomon! On je en Kristusov Jogr, Ke le v’ perglihah govori ta modre Bellinež, Ked de b’ po citrah svoje vezane pesme prepeval.» Prej boš preštel zvezde neba in pesek na morskem bregu, prej boš pobral suho listje v gozdu, precenil praške nasipa in z žlico izplal vodo iz jezera, «— — — — koker une besede Lepeh pregovorov v’ to Farsko besago pogatil. Tolk’ ona derži, de le več v’ sebe požira, Ni nekol sita, ke dna nobenega nima, V’ nje najdeš, kar je lepše ked rože dušeče, Cistu čez zlatu, bel svitlu ked sonce rumenu. Take pšenice nekjer ni, ne tok sladkega grozdja: Koker so pesme, katire Krajnske duželle Pevke po gojzdeh, po pojlu prepevajo zmirej.» (I, 10.) Mojster pregovorov je zmašil vse pesmi v en rog in vanj zapiskal, da so začele kranjske modrice plesati in klicati: Ta novi umetnik je premagal 9 • samega Travnega Pana;» zategadelj mu položite krono na glavo «z’ erdečeh gartrož, jen lorbarjovega pirjain kakor je nekdaj veliki traški pevec, tako tudi ti sedaj «S, te pišve glasam vse drevja, vso živino za sabo Vlečeš, naš Jazon. Kaj otšeš drugega še več? Le vkaži, kar ’tšeš, al daj, kar otšeš imeti, Kmal’ boš ti slišal, kok Kranjska tiča zna pejti. Ona bo pejlla toku, koker se njo ti naučil: Ti se Krajnske Jazon. Ti se me’ k’temu podvizal. Buh Te je dal: Buh večne Te živi nam še kaj dalej.* (I, 11.) Taka je vsebina in oblika Pohlinove muze! Ni nam žal, da je utihnila njegova kričeče razglašena lira, in tudi ‘kranjski Jazon* se ni več oglasil. Že Mihelič je izrazil v svoji prigodnici vročo željo, da izpolni oteč Marko svojo obljubo in izda željno pričakovani slovar; toda še odločneje in glasneje ga je pozival Dev, da ‘Krajnska dužella želli tudi svoj dikcijonarjum imeti* (I, 11 — 13). Kranjska dežela nastopa kot alegorična oseba, se zahva¬ ljuje vsem ljubiteljem modric za njih trud, da so jo proslavili pred svetom in jo enakovredno storili «tem drugem materam; «toda eno prisrčno željo še goji, in da se ji ta še ni uresničila, to je za njo velika sramota: «En’ Besedniše vi mi marnu skup zložite* ter jim da natančna navodila. • Stopite urnu skup ter pomenite se; To pravopisnost berž med sabo vi sklenite, V’ ti mor’te narpoprej vi zastopiti se. Vam je moj Jezik znan, znane njega lestnuste, Znanu bogatstvu tud’ njegoveh besedi: Znan njega glas, znane vam so njega skrivnuste, Znani, de njemu cel beračit’ treba ni. Skazite, de on neč po ptujem’ nazdihuje, De Neme krivičnu ’ga z’ en’ga tatu dolži, Ter da navrednu on se njemu posmeknje, Ke ’z en’ga revneka nasramnu ’ga derži.* (I, 12.) Saj ima slovenski jezik dovolj moči v svojih koreninah, le dvigniti je treba bogate besedne zaloge. S slovarjem bi kranjski deželi »krono zvezalli*. Torej ubogajte mater in jo ‘častito st’rite» ter se ne bojte teškega začetka; z združenimi močni se bo vse lahko doseglo! — Znano je, da se je to »goreče hrepenenje* kranjske dežele uresničilo, ko se je Pohlin 1. 1781. kot subprijor vrnil z Dunaja v Ljubljano ter izdal »Tu malu besediše treh jezikov.* Val. Vodnik nam v svojem življenjepisu pripoveduje, da je od leta 1770—1775 poslušal pri ljubljanskih jezuitih šest latinskih šol in se pri tej priliki leta 1773. kot petnajstletni mladenič seznanil z avguštincem M. Pohlinom, ki ga je pridobil za slovenščino. Hvaležni učenec se še poznej večkrat spominja svojega učitelja in je ocenil njegov značaj in delovanje po zaslugi (prim. n. pr. Wiesthaler, V. Vodnika izbrani spisi, str. 59- 60). 10 Prvi njegovi pisateljski poskusi gotovo niso bili nič boljši kot Pohlinovi; saj je svoja otročja leta preživel v neposredni bližini mesta in poznal le ono predmestno ljubljanščino, katero je gojil o. Marko ves čas svojega življenja. In tudi pesmi, katere je »zakrožil* v tem času, so Pohlinovega duha. Ko je njegov »učitelj slovenščine* leta 1775. odhajal na Dunaj za magistra učečih se redovnih klerikov, mu je zložil Vodnik »Milo pesm, pejto P. Marku A. D. za odhodno, kader je v’ lejtu 1775. iz Lublane na Dunej šl.> Ta prva tiskana Vodnikova pesem nam priča dovolj jasno, da bi ne postal nikdar to, kar nam je, ako bi se popolnoma ne otresel spominov na svojo prvo dobo literarnega delovanja. Alegorično-mitološki kostum, pretirani patos s komičnim učinkom, staroklasična mera, vse to je značilo tudi za njega, kakor za njegove sovrstnike; edino razmeroma lahkotna verzifikacija distihov ga dviga nad njihov nivo. V tej prigodnici nam slika strašni in temni dan, ki nam je vničil veselje, vničil vse nade. Kranjskim modricam skrivnostno razodene vzrok te žalosti: «Marka vaš krajan’k gre preč!» Zato, modrice, jokajte, tako zaukazuje pokorščina do njega; saj ni nikogar, ki bi ga mogel zadržati. «On se napravla, on jemle slavu, ter berž rajžati more, Kuj en navošliv voz njega odpellal nam bo». Ko so kranjske modrice zaslišale pretužno novost, so vrgle citre od sebe in začele zdihovati: «Dunej grumeče! zakaj ti nam našega krajan’ka jemleš? Ta dan tedej nej bo mejd praznečne dneve dijan. Nekar nobena živina nahodi k’ studencu, nobedn ■ Koker pastir ta dan (dans) s’ pašo živino napas’. Kojn! tudi dans ti nabodi na dapadejočo planino, Inu nobedn zvečer cede nagoni na dom. Bodemo v’ černeh krilu zavite bejžalle po temneb Gojzdeb, na citrah pak b’do strune nam pokale preč». (I, str. 15.) Z nepričakovanim obratom, prav v Denisovem duhu, konča svojo elegijo, želeč mu srečno pot, srečno bivanje na Dunaju in srečno vrnitev ter se tolaži, da pride dan, ki ga zopet pripelje v bližino svojih dragih, zato pa «Pojdi le srečn! ti boš naše bel želle zažgal: Bodemo tebe veliku iz vekšem vesellam prejelli, Boš tud’ ti ltrajan’k spet naš, bomo štemalli te bel. Boš živel tud’ per perhodnemu svejtu koker en kraj’nek, Buh daj! da Tebe le skor’ videjo moje oči*. Tak je bil prvi nastop našega Vodnika! Česar mu ni mogel dati jezi¬ kovni razkolnik Pohlin, to je našel šele pri estetiško naobraženem Zoisu z jasno začrtanim življenskim programom, da je mogel postati vodnik novi dobi. 11 Z drugim letnikom »Pisanic« se kaže lep napredek v raznovrstnosti vsebine in pesniške oblike. Prigodnice postanejo redkejše, čitamo prvo slo¬ vensko opereto, v prevodih se skuša moč slovenskega jezika in pozdravijo nas prvi poskusi pripovednega pesništva. Tudi v obsegu nadkriluje ta letnik skoro štirikratno prvega. Oglejmo si najprej priložnostno pesništvo tega in ostalih snopičev! Takoj uvodna, »Novu lejtu» (II, 1—3), namesto dosedanjega osebnega kulta, nas dvigne v novo ozračje; toda slikanje prijetnosti minulega leta nam pokvarijo prebujno nasejani moralični izreki. Pesnik želi, da bi postali v novem letu tudi sami — novi in bi ne mislili ob pomladanskem cvetu na pregrešno veselje, ob žetvi na hladno senco, ob trgatvi na rujno vino, kjer bi zapravljali zdravje in um, in po zimi na kratek čas, ker življenje ni igrača. »Krajnskeh Modric žaluvanje čez tu predolgu gorideržanje svojega Bellina v’ Laškeh duželah» (II, 3—7) in »Vesele krajnskeh Modric na prihod njeh Bellina* (II, 7—13) jih lahko imenujemo reklamni prigodnici k opereti (Belin), ki jima sledi. Zima je minila in gozd se je oblekel v zelenje, drevje cvete, ptički pojo; a kranjske modrice žalujejo za svojim Belinom. Posodile so ga za nekaj časa laškim muzam, ki ga nočejo vrniti. Ali razumejo laške modrice tako posestrimstvo, ali «Ni dosti, de cel pust ste ve se z’ njim sukale ? Ni dosti, de cel pust z’ njim ste ve prepevale? Ni dosti, de vaš post terdu je ’ga moril ? Ni dosti, de per vas je tolkanj časa bil ? Ste ve toku sestre ? — Ste ve toku Modrice ? Plačujete toku ve nas dobre Krajnice ?» . . . (II, 5.) Morda so mu dale celo strupa, ki ga slepi, da se ne spomni več na nas? Ako bi se to zgodilo, tedaj ne potihne nikdar žalovanje kranjskih muz; žalost bi jih umorila, ako bi ne bile neumrjoče. Ne veseli jih log, ne veseli škrjanček pod nebom. Njihove piščalke ne piskajo več, ampak tulijo, njihove citre cvilijo — povsod in «Vse, kar smo, jok le je, vse jok, vse vek le bo, Doklej Tebe, Bellin, že k’ nam nazaj nabo.» (II, 7.) Toda nepopisna radost je zavladala v krogu kranjskih modric, ko so zaslišale preveselo novico: »Belin prihaja!« Vsa narava se veseli ž njimi. Hribčki so oživeli: hrast pripoveduje gabru o Belinovem prihodu, o tem šumi gozd in budi senice, ki kličejo vkup modrice. Proč žalne obleke, proč žalost — praznična oblačila na dan in radost v duše! «Dan, sonce nej oči zdej jasne spet miglajo, Perludnost zarji njeb mežlivu nej jegrajo; Škerlat na licah nej se zupet vam sviti, Na žnableh ogn vam perjazn nej gori; 12 Nej rahle nederja nakrišpane tančice Vam varnu skrivaj«; nej neškli, nej jegliče Njeh čistu snažejo; skrivaj, skrivaj one Nej od vesela van en’ malu le kupe. Na zlate citre berš strune nove napnite, Berš glasne pišve berš v’ bele roke vzamite!» . . . (II, 9.) Vesele naj se logi; žuborenje studencev naj se spremeni v petje, ki se razlegaj po dolinah. Naj se veseli «krulov Hromak», in tudi «neč pridne C vklop se Bellina nema bati*, saj ga Belin ne pride streljat, sedaj je «vsak Cyklop njemu en Eskulop, en sin*. Že sliši se drdranje voza, in sam Pegaz pelje Belina. «Naš je, naš bo, od nas on zdaj napojde več. Serce, kar čuteš ti me nismo v’ stanu zreč. O srečne dan, dan zlat, dan, konc naše britkuste, Želne, vesele dan, začetek vse sladkuste! Dan lube, bele dan, ti sam nas veseliš; Mertve brez tebe smo, Ti, ti nas oživiš!* . . . Konj obstoji, Belin prijazno objame modrice in «en nov plamen se vname v trepečeh persah*. Zdaj šele spoznajo in čutijo, zakaj so ga laške muze zadrževale tako dolgo. «0 sladke ogn! Nam se bo serce stopilu Od tvoje sladnoste, veselu bo vtonilu V’ veselu, če Bellin bo tudi lubil nas. O lube nas Bellin, iz serca lube nas! O lube nas Bellin! Goreče me lubile Te vsčlej bodemo. Ovide in Virgile Me bomo dale ti. Ds Krajnc bode vesel Cel v’ kratkem ’o Bellin, tvojo lubezn pejl...» (II, 12.) Vsa Ljubljana mu bo čast in hvalo pela za zlate čase, ki jih sprejme po Belinu. Kar je bil Rimu Avgust, to postane Belin kranjskim modricam; in še pozni vnuki ga bodo častili, ker so dobili po njem čist jezik. Torej: «Večne, vesel, častit bodi tvoj spomin ... o lube naš Bellini* — Toda žal, da se veliki obeti niso izpolnili! Pesniška igrača, kakor so bile v 17. in v začetku 18. stoletja v nemški književnosti priljubljene, je kronostih «Na vesele prihod Njeh Excellenc, tega novega Gospuda Poglavarja Krajnske Dužele * (gr. Franc Lamberga). (II. 29.) Popolnoma v duhu prosvetljenosti je «Normalšola ta narmlajše teh modric,* (II, 33—36), ako kliče najmlajša muza Kranjcu, da se naj vzbudi, spregleda in se ne pusti več slepiti «od teh starehveš*; naj mu sije solnce, naj mu zasveti jasna, čista luč resnice, ki razkropi vse zmote. Znano je, s kolikimi težavami se je bilo boriti, da se je posrečilo vnetemu šolniku Blažu Kumerdeju 1. 1775. otvoriti ljubljansko normalko. 1 Po Felbigerjevem načrtu 1 O žalostnem stanju nižjega šolstva nam slika Jož. Apih v «Letopisu Slov, Mat.* 1894 in 1895. — Prim. tudi Dimitz, Gescbicbte Krains, IV, 160 in sled. 13 bodi namreč v glavnem mestu vsake kronovine normalka, kateri pripada tudi izvežbanje učiteljev; namen normalk po Slovenskem je bil — germanizacija; baš zato je imela ljubljanska normalka mnogo nasprotnikov. —■ Modrica oznanja novo strujo v kranjskem šolstvu z vso vnemo. Trdi sicer, da spoštuje starost in časti njeno modrost, toda naj nihče ne veruje, da je vse čisto zlato, kar se lesketa v sivi starosti. Marsikaj znamo sedaj, Česar starost ni znala, ki pa je sovražila vse, kar ji je bilo novo. • Vse, kar se ni po nje ti stari šegi pejlu, Se je perprostu nji, se je naumnu zdelu. Al časi so peršli, katiri so zbrisali Nje mrene iz oči; katiri so skazali, De starost dostikrat se zmote in’ zgubi, Ce terdovratnu se navadneh šeg derži.» (II, 34.) Torej, dragi Kranjc, ne jezi se, ako se je tvoja modrica predrugačila, ne sicer po naukih, pač pa ti olajšala pot do znanja. Kar je bilo prej grenko in teško, to je sedaj po njeni metodi postalo sladko in lahko. »Glej, koku jest moj navk sem v’ verste rezdejlila; Glej, koku sem tešku in’ lohku izločila! Glej čiste čerke, glej, koku učim njeh zreč; Glej, de nobenemu nanaložim preveč! Te lohke zlože le učim jest skupej stavit, Uni te težejše mi morjo goripravit’, Glej, kaj tem goridam, kaj uni se uče, Glej pisnost, k’tiro zdej fantiči narede! Koku perludnu je tam uneli zaderžanje, Koku teh tukej je lepu zastopnu branje. Kolkajn zdej en fantič ve od poštenoste, Od vire, od Boga, od lepe čednoste.» . . . (II, 35.) Sicer je modrica svoje Kranjce o vsem tem že prej učila; toda potra¬ tila je mnogo več časa, in uspehi so bili neugodni. Prešli so tedni, predno si poznal črke in meseci, da si »zlože skupskeklal», «Ze dolgu britva je tebe pod nošam brila, K’ sem tu (kar pubče zdej) šelej tebe učila; Že m6ž se bil, ke se ti kumej tu vganil, Kar zdej en fant pove, ked be z’ očmi mignil . . » (II, 36.) Vsak Kranjc naj spozna, da si je ves ta trud modrica naložila edino le v njegov prid in «En slepe se, če te prid’ tvoj naressvetli, En kamen, če tvoj’ prid’ te še naommehči.* Samo igranje z rimami je prigodnica: »Spevorečnost na kranjske spevo- rečneke, katiri kake zvezane govorjenja narejene imajo, de be njeh med ludi 14 dali» (II, 37—40), katero je pesnik opremil s sledečo nemško opazko: »Gedicht, womit krainerische Reimschmiede aufgefordert werden, ihre Gedichte Lie- der etc. dem Publiko mitzuteilen, verfasset auf den Hammerschlag der Schmiede.« Dobro posnema udarce kladiva z daktili. Ta pesniška posebnost obsega enajst štirivrstičnih kitic in vsaka vrsta po dva daktila, prvi navadno z anakruzo; zadnji dve slovki vsake kitice se dvakrat ponovita, da se doseže izrazit konec. Poosebljeno pesništvo poziva domače pesniške kovače, da znosijo svoje izdelke na kup, svoje pastirske, vojaške in kratkočasne pesmi. «Gorenci, Dolenci Ne drajne na lajne, Vsi tok’ poj6: Ampak lepe, Notrejni ked sredni Poštene zložene Krajnci blez’ eno, . Popevke grede, eno, eno. grede, grede.» Pridružite se nam in zapojte glasno, da se bo čast pesmi razlegal po celi deželi! Pokažite nam, da znate gosti tudi na zlate strune ter jih dajte med ljudi! Ako ne znate pripovedovati povesti, pa nam kujte vsaj «ene laže» (= basni). Zatorej: »Napnite, sturite Volne roke! Le kujte, prekujte Te terde glave, glave, glave!« V tretjem snopiču «Pisanic«, ki zaostaja glede obsega samo za dva lista za drugim, čitamo le dve prigodnici, posvečeni smrti Marije Terezije. Ako so opevali naši pesniki-začetniki vsak važnejši osebni in literarni do¬ godek, je pač naravno, da so se tudi oglasili pri tako važni priliki; saj je plodonosno vladanje blage cesarice zapustilo baš v kranjski deželi neizbris¬ ljive sledove. Prvi se je oglasil izdajatelj Dev ter zložil «Mile pogovor med Dunavo inu Savo pod Belem gradam od smerte Marie Teresije, svitle cesa¬ rice itdr.» (III, 2—10) popolnoma v Denisovem duhu. Sava vprašuje mogočno Donavo, kraljico nemških rek, zakaj je njen tek tako tih, zakaj je vsa kalna in se otožno ozira nazaj. Morda ji je umrl njen oče Donešing (Donaueschingen), da ne žubore več njeni vali tako veselo kot prej ? Donava se zahvaljuje sestri za sočutje in ji navede kot vzrok svoje brezmejne žalosti smrt Marije Te¬ rezije. Komaj Sava to čuje, že ostrme in potihnejo njeni vali; saj ji bi bilo ljubše, da bi ji poginile vse postrvi in vsi «slivi sulci«, kakor da jo je za¬ pustila mati Terezija. Savina bol je tem hujša, ker se ji ni izpolnila vroča želja, da bi videla svojo vladarico. Nekoč je sicer menila, da jo pozdravi na svojem produ, toda smrt soproga cesarice je uničila vse sladke nade in Sava je pila solze čakajočih vojakov «ke Rese k’ men’ ni blu». Dvogovor se konča s tolažbo Donave in resignacijo Save sledeče: 15 D unava. Bulš, sestra, je, de Njo Ti nisi videla; Zakaj ljubiti Njo Bi preckej mogla bla, In’ tok’ britkuste ti Be bla imela več Ked jest, katire ni En jezik v’ stanu zreč’, Ter zdej mene kale Kovne, sole, more. Sava. Tih’! oh, sestra, kri Zmerzuje, in’ serce Že vmira ter topi Sč mi od žaloste. Tu pust, tu pust, de jest In’ te moje solze Smem s’ tabo v’ murje nest’, Ter v’ tu se pogroze: In’ de tud’ tega sol Terezi sveta bo. Daleč zaostaja Vodnikova žalostinka z okornim mitiškim aparatom: ♦ Krajnske Modrine žaluvanje nad smertjo Marie Terezije, premodre cesa¬ rice itdr.» (III, 13—19). Prav v Pohlinovi maniri začne z burnimi vprašanji: • Kajzene Černe oblak od polnoči vleče? Kajzena siva temnotaV» Kar pridirja Pegaz, «kojn teli modreli Divio*, s črnim sedlom in ga ponese v divjem diru na Dunaj k odru cesarice. • Groznu nebu! kam se vojl’ko Rez’no dijalu? Kaj si tok njo polomilu ?» — Ne more verjeti, da se je posušila Terezina oljka, saj jo je vendar «sama Modrina v’ zemlo vsadila*. Toda oljka leži na tleh, njeno listje se suši, «s’ korenam zderta je, mertva dol’ visi*. Pegaz dirjaj ročno proti Par¬ nasu in naznani - marlivkam» (muzam) prežalostno novico, da vrh oljke več ne cveti, «de ’ga odsekal je načloveške meč*. Ko je zaslišal modri parnaški zbor o nesreči, zaželi si temo, ker beli dan ni za žalovanje: • Bleda svitloba je dost, de bomo zdih’vale: De se le videjo lajne. Ena za drugo, sestre, Grenke točimo solze!» Sedaj se oglaša muza za muzo, da pove svoje gorje. Najprej toži ob¬ jokana «zvezdogledarna»: «Dokler je verh tvoj stal, se Ti za me bla marna, V’ noči je zvezdam pot kazal, Zdej pak brezglavne lejte, Križem vse kamer othe. Pijanu nebesa se semterkje verte». Nastopita »Bojemska* (češka) in nemška muza; toda hreščeče se glase tokrat glasovi njih strun. Z bolestno težavo zapoje množica, da se zaščitnica muz, «Parnassova Kož’ca», presadi v nebesa, in ker ne živi več med njimi, • senca saj Tvoja nam verte nej hladi*. Nazadnje prihiti še »krajnska Divi ca*. Na njenih goslih še struna slabo poje, toda pri tej žalostni priliki kar tuli; 16 saj odšla ji je «Modrica», ki je bila upanje tudi njenih gosli. — Knezi in drugi slavni možje so si lomili iz vršičkov bogatega znanja cesarice vejice modrih naukov; a sedaj jim duhteči šopki hočejo oveneti. Ostala jim je edina tolažba: «De v’ koreninah tvojeh Jožef bersti«. — V ljubljanskih lite¬ rarnih krogih je bilo veliko navdušenje za prosvetljenca na prestolu. »Prostost imamo misliti in cesarja Jožefa na prestolu!® Tako je končal ognjeviti Lin¬ hart svoj nagovor na člane akademije ter ga poveličeval v mogočni odi »An Joseph nach dem Tode Marien Theresiens", v Hainzmannovi elegiji na smrt Marije Terezije tolaži umirajoča cesarica žalujoče ljudstvo: «Ich lebe nach dem Tod’ in Joseph meinem Sohne;» višji pastir ljubljanske škofije je bil jožefinec, in tako nas posebno ne iznenadi nepričakoveni zaključek mladega frančiškana, ko slavi Jožefa kot nadaljevatelja delovanja M. Terezije. V četrtem zvezku »Pisanic® obsega priložnostno pesništvo zopet pre- cejšen del vsebine. Verzificirana Pohlinova ortografija (IV, 1 —11), bo zani¬ mala le zgodovinarja slovenske grafike in jezikoslovca. S slavospevom na Jožefa končuje «Na vhod lublanskeh žovnirjov v’ ležiše ta 19. dan velkega travna 1781» (IV, 12); vojaške vaje v vseh podrobnostih nam slika «Na muštro lublanskeh žovnirjov pod Šmarno goro v lejti 1781. po eni turški viži® (IV, 16—18), seveda ne po lastnem opazovanju, ampak po svoji bujni domišljiji in Denisovih »paradnih® slavospevih. «Na novega lejta dan, v’ lejtu 1782® (IV, 27—28) ima edina v vsej zbirki nabožno tendenco. — Dva znamenita obiska je Ljubljana 1. 1782. doživela, katerih naš pesnik ni smel prezreti. 12. prosinca se je mudil »vikši moškovitarski vajvoda» carevič Pavel Petrovič na svojem potovanju na jug tudi nekaj trenutkov v Ljubljani. V kazinu ga je čakalo »več ked stu Bogin vse sorte in Bogov®, ki so mu pri¬ redili veličasten ples. Po njegovem odhodu pa »Lublana joka se, de njega nima več®; toda pesnik ga zagotavlja, da ostane spomin na njega »častit. . . vsaki čas®; in v resnici so pozneje prinašale Vodnikove Novice o carju Pavlu Petroviču, sinu carice Katarine in nesrečnega Petra III., obširna, zanimiva poročila. (Prim. Vodnikove izbr. spise 131—142). Drugi važnejši dogodek, ki je vzbudil svetovno zanimanje, je bilo potovanje papeža Pija VI. na Dunaj k cesarju Jožefu v zadevi znanih verskih reform. Ko je 16. sušca došel v Ljubljano, so prihiteli od vseh strani njemu udani Kranjci v mesto, da ga pozdravijo (IV, 33—34). 2.) Kakor odseva iz večine prigodnic bore malo notranjega življenja, tako so tudi maloštevilni lirski utrinki skoraj brez vsakega globočjega čuvstvo- vanja. S pesniškimi figurami bogato obloženi jezik naj tudi tukaj skuša nadomestiti, česar ne more dati vsebina. Razum in preračunjeni efekt prideta do veljave, iz katerih slišimo utripati le redkokdaj čuteče pesniško srce. S tujo formo se druži navadno tudi od drugod presajena misel. Par erotiških odmevov kaže na nemški vir, na Gleimove zaljubljene pesniške igračice in na ostale anakreontike. Brez Denisovega vpliva tudi tukaj niso naši pesniki. 17 Takoj prva «Pesm na enega domačega bolteka* (= kalin, Gimpel) (II, 30—33) je zajeta po Denisovi «Auf meinen Vogel» (Nachlese zu Sineds Liedern, Wien 1784, 155—160) iz leta 1763. Kar pravi Denisov biograf Hofmann-Wellenhof (str. 145) o nemškem izvirniku: «Einhtibsches humoristisch gemiitliches Genre- bild . . . nur dafi die lehrhafte Tendenz zu deutlich hervortritt, und dafi auch hier der Charakter des Pedantischen sich nicht verleugnet*, velja deloma tudi za slovenski posnetek. Namesto enajst osemvrstičnih nemških kitic imamo deset kitic po šest stihov, ki se čitajo prav gladko. Izpustil je imena, ki jih Denis navaja navadno v drugem delu vsake kitice kot človeške tipe v nasprotje prvemu delu. Prisrčno je razmerje pesnikovo do pernatega prijatelja-pevca; delita si vse vesele trenutke od ranega jutra do večera. «Boltek» mu napravi samoto prijetno; skupno se vzbudita in pozdravita ter solncu hvalo žvižgata; skupno bereta, pišeta, kratkočasita, njegov kalin zna celo po vojaško kora¬ kati ! — Slovenski idilični sličici je znal pesnik odstraniti skoraj vse poučne primesi, n. pr.: 1. Kleiner Sanger, mejne Freude! Zeuge meiner Einsamkeit! Meiner Ohren Lust und Weide, Dir sei dieses Lied geweiht, Allerliebstes Vogelchen! Was dein Herr in dreien Jahren Riihmliches an dir erfahren, Soli die Welt in Reimen sehn! 4. Bei dem ersten Morgenschimmer Bist du schon, mein Vogel, reg. Deine Kehle fiillt das Zimmer, Singt mir meinen Sehlummer weg. Dieses kann Dorinde nicht. Soli so friili der Scklaf entweichen? Zarten Dingern ihresgleichen Wird es erst am Mittag licht. Kot uvodivna tretjemu snopiču «Pisanic* je Vodnikova oda «Prošna na krajnsko modrino>, obsegajoča tri sapfiške kitice z rimami. Tuja oblika in tuja misel! Pesnik prosi modrino kranjske dežele, da ga spozna za vred¬ nega zažgati v njem želje »pesem pejt krajnsko*. Že prihaja <-modra divica* in mu poda s snežnobelo ročico «pišvo postransko* (Querflote, po Pohlinu: Zwergpfeife, auleticus). Za ta dar se boginji prisrčno zahvaljuje ter jo še prosi «spevoreškega» vina in hoče piskati «dokler ta pišv iz drina se nareskole.* «Občutenje tega serca nad pesmejo od Lenore* (III, 11 —13) nam priča, kako mogočni vtis je napravila svetovnoznana Burgerjeva balada na sloven¬ skega čitatelja. Z vso dušo se je zamislil v nesrečno usodo Viljema in jo očrtal še enkrat v velikih potezah. Njegove obupane neveste ne omenja; 2 1. Pevček sladke! Ti samoto Mojo meni sladko st’riš, S’ petjam tvojem vso pustoto Ti od mene odpodiš. Tiček moj! ma dva sama Edn drug’ga veselema. 2. Dan mlad kumej ti smejati Se začne ter noč zbejži; Ti mi že začneš žvižgati Ter mi spoješ sejn z’ oči. Skup ma dva se zbudema: Skup ma dva tud’ vstanema. itd. 18 zanima ga le divji prizor mrtvecev, jedro balade pa mu je ostalo tuje. 1 — S tem vzorom balade se je bavil nekako v tem času tudi baron Zois (Zbornik Slov. Mat. IV, 160—167), in Prešeren jo je sprejel kot edini prevod v svoje poezije 1. 1847. Nemško «pastirsko pesništvo* v svojih pretiranih erotičnih pojavih se nam zrcali v pesmi: »Amvnth na oči svoje Elmire* (III, 48—50), zložil B. E. (?). Že imena nas spominjajo na tuji izvor; istotako je ponarejeno vse čuvstvo- vanje. Po jeziku in spretnih verzih spada ta pesem med najboljše proizvode cele zbirke. V rokopisni ostalini (b) ji odgovarja «Stanovitnost*. — Amjnth prosi oči svoje izvoljenke, da skrijejo svoje • (II, 56—59). 1 Goedeke, Grundrifi zur Geschichte der deutschen Dichtung. 2. Aufl. Bd. III, 352. 2 Koštomaja, -e pri Pohlinu: Der Tiirken-Paradies, regnum millenarium. 22 Slišali smo že pesnika navduševati kranjske fante, da naj se ne skrivajo po gorali, ampak junaško gredo v boj za svojega cesarja; vlogo pesnikovo pre¬ vzame sedaj Meta. Spela je prinesla iz Ljubljane poročilo, da morajo dekleta, ki »ta pust si moža ne dobe», k vojakom in moški se jim že porogljivo posmehujejo, češ to bodo korenjaki, pred katerimi bodo bežali Prusi kakor zajci. Meta je takoj pripravljena postati vojak in raje bi ne hotela biti živa, ko se potikati po gozdovih, «koker se klatejo Urh, Jernej in’ Andrejo. «Ako bi vedela za tebe in tvoje junaštvo cesarica,* pristavi hudomušno Špela, «gotovo bi te povišala za vojvodinjo, bila bi vsa v zlatu kakor kaka kraljica in bolj bi se bliščala ko solnce.» Seveda Meta vse to odklanja, zadosti je za njo, da ima urne roke. Ne boji se grdih hrvaških hlač, ki bi jih morala kot vojak nositi; saj mnoge ženske bi rade vse premoženje za ene hlače dale, «deslih ble stergane *>. »Te hlače bodo nam veliku lepši stale, Koker tem fautam, k’tir’ pred žovdam se boje; Namest njeb bomo me njim svoje kikle dale . . .» Špela: «Molči, nesrečna hlačarca, da te fantje ne slišijo, sicer te tudi tvoj Martin več ne pogleda!* Meta: »Tega se ne bojim, ker Martin je junak; ni ga bilo treba županu s silo ujeti, ni še se tresel pred puško. Ko odide v boj, bom se veselja jokala, da je moj ljubi korenjak, ki ne pozna strahu pred svincem. Toda kaj poreko Ljubljančanke k temu povelju?* Špela: »Ne¬ katere čepijo boječe doma za pečjo, druge pa so pogumne kakor ti in se hočejo srčno vojskovati pod rumeno zastavo in se braniti tudi z— zobmi.* Meta: »To so junakinje, ki zaslužijo čast in spoštovanje vesoljnega sveta; z njimi se hočem združiti, torej zbogom, Špela!* — Ali je naša gorenjska Špartanka svoj naklep izvršila in kako se je borila z ljubljanskimi amazon- kami, o tem pesnik molči. Efektni konec pogovora pa nam pokvari «spevo- rečnek» s pozivom k posnemanju teh junakinj: «0, Fantji! vas ni sram, še zmiraj zajci biti ? Glejte, kaj Metha, kaj te šibke d’vice st’re! Kje v’ jame je njeh sram se po tatinsku skriti; Za babe vas jest, njeh deržim jest za može.* (II, 59). »Kdur nahuga je brez Buga* (III, 19—22). To nam kaže sledeči do¬ godek : Jernej obišče ponoči svojega prijatelja Andreja, ki pokliče ves vesel hitro svojo ženo Meto, da gostu s čim postreže. Meta skoči urno s postelje in vzbudi tudi svojega sina in hčer, da bi ji pomagala čim preje pogostiti Jerneja. Hčerka Minka uboga mater, fant pa se preobrne na ležišču, spi dalje in se niti ne zmeni za materin ukaz, naj nabere na vrtu za gosta lepih jabolk. Pridna Minka pa izvrši urno svoje delo, zakuri peč in ulovi piško ter steče tudi na vrt po jabolka, ko vidi, da ne sluša brat niti očeta. 23 Toda glej čudo! Jabolka se ji izpremene v zlato, in začuje se glas iz neba: «Vse tu moji Minki šliše.» Spričo tega nastane v hiši veliko veselje. Deček se prebudi, si zaželi zlatih jabolk, spleza na drevo, toda veja se mu odlomi, in neposlušni sin si zlomi vrat. — Ničesar bi ne pripomnili tej dogodbici, ako bi ji pesnik ne dodal moraličnega priveska, ki nam skvari še zadnjo trohico užitka: «Som otroci pertecite, Glejte fanta in dekle Ter se bugati učite Urnu svoje starejše! Oh otroci! gdur nabuga Je nasrečn, je brez Buga.» (III, 22.) »Teh staršov kletvine nasrečne konc» (III, 23—27) nam slika žalostni pogin Kletbodove rodbine zaradi preklinjanja. Nesrečni sin piše svojemu očetu, da ga je njegova kletev že dovolj preganjala, da je nebo postalo gluho za vsako prošnjo, zato proč prošnje, upanje, nebesa, vero! Le toliko časa še želi živeti, da dokonča pismo, potem pa konec življenju! Oče ga je vklel ter mu vzel srečo in življenje. Sinovo pismo polno obupa umori mater; ko jo vidi Kletbod mrtvo, popade nož ter si ga zasadi v srce, da se zvali mrtev na tla. — Da ne manjka neslanemu pripovedovanju običajnega moraličnega namečka, to je jasno. Celih osem strani aleksandrincev je potreboval pesnik, da je spreobrnil Pitovina (nomen est omen!), velikega ljubitelja polnih kozarcev, v vernega — abstinenta! Z veliko natančnostjo nam slika vse točke tega originalnega preobrata «Sodne dan enega pijanca* (III, 29 — 36) sledeče: ‘Pijanček Pito vin prirogovili pozno v noč domov. Na njegovo vpitje mu odpre skrbna ženica vrata in ga pelje v sobo. Pijani mož se krega, kriči in kolne. Vse mu je pretesno; čelešnik prevrača kozličke pred njim, preveč sveč mu v hiši gori, miza in stoli — vse pleše okrog njega. Toda pametna žena je že napravila načrt, kako bo odvadila moža pijančevanja. Prav prijazno mu streže in mu ponuja uspavalne pijače, dokler se ne zvrne mož za mizo in ne zaspi. Tu pokliče Marjeta hitro posle, ki odneso gospodarja v klet, kjer ga žena sleče in položi na tla. Nato zamaši skrbno vsa okna, prevleče klet s črnim suknom, postavi sredi kleti črno pregrneno mizo in zraven nje tri stole. Na mizi prižge samo malo lučko, pred mizo pa napiše: «S’ prahu se ti peršl, in prah se zupet ti.» Nato obesi na strop oster meč in zraven tehtnico pravice, pod meč položi strašne bukve. — Marjeto je samo strah vseh teh priprav, ki ji pa še ne zadostujejo. Pripelje še tri najete angele in jih posadi k mizi, potem ko jih je naučila, kako naj govore. Sama se preobleče v hudiča ter si na¬ redi rep in roge. Svojega pijanega moža vklene v težke verige in se skrije nato. — Ko se vzbudi pijani soprog, se ga polastita strah in groza, ker ne ve, kje je in kaj pomenijo vse te stvari krog njega. V tem se odpre za 24 njim brezno; ogenj švigne kvišku, iz brezna skoči Marjeta, preoblečeni hudič, in ga vleče pred sodnike. Z izpremenjenim glasom začne tožiti moža in na¬ števati njegove grehe. Bil je hujši kot živina, ker ta pozna mero in neha piti, kadar ima dovolj. Ni se zmenil za opomine svoje žene; zapravil je zdravje, zapil življenje in umrl v požrešnosti. Angel, ki je bil na strani Marjete, pritrdi njenim besedam, nakar začne brati sodnik zgodovino pregre¬ šnega življenja Pitovinovega. Hudič stopi pred Pitovina, ki prosi zaman milosti, in ga hoče odvleči s seboj, kar se oglasi angel na sodnikovi desnici in prosi za Pitovina, češ da jamči zanj, da se bode poboljšal. Iz usmiljenja do vdove Marjete si premisli sodnik in ukaže hudiču, naj odklene pekla vred¬ nega moža in mu naj da piti življenje iz solnčnega potoka. — Angel postavi urno pred Pitovina zlat kozarec in mu veli: «Pij pamet, pij življenje in se nauči biti človek!* Pitovin prime kupico in jo izprazni na dušek, nakar pade na tla in vsled omamljive pijače kmalu zaspi. Nato se angeli in hudič urno preoblečejo, posli pridejo, zavijejo gospodarja v mrtvaški prt in ga polože v hiši na oder. Marjeta zažge kadilo, da napolni dim hišo, obleče se črno, nameže si s čebulo oči in se vsede žalostna poleg mrtvaškega odra. Pitovin se kmalu prebudi in začne vstajati. Marjeta hoče zbežati, pa ne more. Pitovin pa gleda debelo in se čudi, čemu beže ljudje pred njim. Skoči z odra in vpije: »Ljudje, ne bojte se, saj sem živ!* Kar zagleda na tleh čepečo strahu prepadeno ženo. Vzdigne jo, Marjeta se na videz razveseli, da je oživel njen mož, ga objame in posluša, kaj se je godilo s Pitovinom in kako je prišel do tega, da je obljubil pošteno živeti.* — Tako radikalno sredstvo bi menda tudi dandanes ne ostalo brez zaželjenega uspeha . . . Mnogo opevano snov o ženski radovednosti nam slika Fel. Dev v po¬ nesrečeni pesmi «Paradiž* (III, 37— 39). Nekoč se je Neža hudovala čez Evo, ker se je dala zapeljati po kači in sram bi jo bilo, ako bi ona storila kaj sličnega; trdnejša je od vsakega moža. Mož bi moral odpotovati in za slovo naroči Neži, da ne sme jezditi Sultana. Komaj se poslovita, »Neži berš serblivost pride • ter hoče jezditi hišnega čuvaja. Ker se ta ne more ubraniti neprijetne teže, začne cviliti in jo vgrizne. V tem pridirja mož domov in Neža ga grdo ozmerja, ker je skušal ubogo revico na tak način. Torej bi tudi naša Neža na Evinem mestu ne ravnala drugače. Ako je navdušil tako malenkostni motiv izdajatelja zbirke, da ga je porabil, potem se nam pač ne zdi nič čudno, ako opeva žensko »nezvestobo* v 30 kiticah! (III, 40—48). Tilnu je mati branila se s Spelo zaročiti; to je gnalo nesrečnega mladeniča v smrt. Že si je nastavil v temnem gozdu puško na čelo; toda v odločilnem trenutku je prišla neka »baba* čarovnica, ki se je spremenila v zalega fanta, Tiln pa je postal starček s sivo brado. Gresta snubit lepo Špelo; «ženen jest, snubač ti boš.» Špela je stala na pragu in Čakala na Tilna. Starček stopi k njej, jo lepo pozdravi in ji pove vzrok prihoda: 25 «S’ kusam tem sma perlejtela K’ tebi sem od tod in’ tod, Ter za kuseno be vzela Rada z’ nama te na pot.* Špela je takoj pripravljena se poročiti še tisti pust, ženin pa le pod po¬ gojem, «če niše imela en’ga drug’ga lubega.» Špela se je sladko nasmeh¬ nila in rekla, da je nekdaj res imela znanje z nekim Tilnom, pa ga je k sreči že davno odslovila; le novodošlega ženina hoče ljubiti in mu ostati zvesta! — Kako je pač bilo njeno začudenje, ko je videla namesto zalega fanta naenkrat staro ‘babo* pred seboj in iz starčka se preleviti Tilna! Seveda kazen ni mogla izostati in Tiln je prosil čarovnico, da naj Špela živi še osemdeset let brez moža. Toda to še ne zadostuje varanemu mladeniču, zahteva še mnogo hujšo kazen: «St’rite, de bode nosila Spred en r6nc, en r6nc od zad, Inu de se bo skrivila Vsa k’ en šerp na eno plat. St’rite, de bo kermežlava, Na pol slepa, škilasta, De bo ked lisjak erjava, Garjova in pegasta ...» (III, 47). Čarovnica je trikrat poskočila, in Špela je bila taka, kakor si jo je želel Tiln. Osemdeset let je hodila po vaseh okrog in svarila dekleta. «A1 oh, škoda, de minile Njene lejta vse že so; Škoda, de so pozabile Vse dekleta že na njo.» Znano narodno pripovedko o zbirališču čarovnic na Kleku je porabil Vodnik za šaljivo pesnitev * Klek * (III, 51—54), ki se odlikuje po veselem tonu in živahnem pripovedovanju med vsem pripovednim pesništvom našega almanaha. 4.) ^Pisanice* so začele gojiti tudi slovensko basen, ki je bila baš pred nekaj desetletji pi'i Nemcih v najlepšem cvetju. Kakor za pripovedno pesništvo, tako je značilna poteza tudi za basni — gostobesednost. ‘Pav inu slavo (III, 55 in 56) tvori prehod od moraliČnih pripovesti k basnim, katere je izdajatelj prihranil za četrti zvezek, kakor je večino pripovednega pesništva združil v tretjem snopiču. Vsebina je po večini prav malenkostna. ‘Medved per čebelah* (ali «Na sladnost. Satyra» IV, 13 in 14) je našla milost pri izdajatelju ‘Krajnske čbelice*, ki jo je ponatisnil «iz stariga rokopisa* v četrtem snopiču. J. Kosmač je pripisal v svojem izvodu «Gbelice» patra Marka kot avtorja, sodeč pač po pravopisu in jeziku. Vsebina te basni po daljšem zapisku je sledeča: «Vonj prijetne strdi se je razlil po gozdu in omamil medveda, da se je podal na pot in prosil čebele, naj ga puste kratek čas pri sebi. Počene na tla in si podpira s prednjima nogama glavo, težko od samega premišljevanja, kako bi prišel do medu. Začne se plaziti po vseh 26 štirih bliže panjem. Toda, komaj je začel lizati okrog žrela, ga že piči čebela v jezik, da začne rjuti od bolečin. Komaj pa ozdravi, se napravi iznova k čebelam, ki ga pa oslepe to pot. Ljudje, ki drve za nasladami, se naj uče na njegovi nesreči, da ne oslepe sami.* Kar je povedal Vodnik v dveh kiticah svoje basni «Petelinčka», za to je potreboval naš pesnik »kurjega boja* (IV, 19-—21), namenjenega »na kranjske fante», 84 vrst! V 16. stoletju je bila «podagra» jako priljubljena snov v pesništvu, na¬ vadno v obliki dvogovora. Tako čitamo razen drugih tudi pri Hans Sachsu «Spinne und Zipperlein. Ein kurz gesprech*. Slovensko ljudstvo pozna za protin razna imena, kakor putika, podgrom, kostenlca, pokostnica, podagra, kar spričuje, da mu je bolezen dobro znana. O izdajatelju »Pisanic* pripo¬ veduje Pohlin, da ga je na stare dni mučila podagra, torej se ni čuditi, da mu je ta snov bila jako blizu. Obdelal jo je po nemškem vzoru v obliki dvogovora med »putigramom* (»putigromom*) in polžem. — Putigram blagruje polža, češ da pride vsaj na mize, kamor ne more on nikoli. Bohinjec pre¬ koplje in preišče za njim vse hribe in peči, in kadar ga prinese v Ljubljano, biti vse vkup. Celo njegova hišica je tako srečna, da se zapre za šalo vanjo tuintam kaka boginja, k njemu pa noče nobena. Putigram si želi spomladi, ki ju bode rešila ječ. Zopet bodeta lazila po vrteh in se izprebajala po senožetih. — Polž pa odgovarja, da mu je ljubša zima ko leto, ker pade poleti njegova cena popolnoma; še na vrtib se ne sme pokazati, ako hoče ostati živ. Svari putigrama, naj si nikar ne želi biti njemu enak, ker bi moral imeti potem tudi roge, kateri bi le kazili lepo njegovo glavo. Najbolje je, da ostane vsak pri tem, kar je. Basen o »Levu in podgani* (IV, 25 in 26) je znamenita le zaradi tega, ker je vplel pesnik v daljši redakciji narodno pesem o živalski svatbi. — Lirski fragment z basniškim ozadjem lahko imenujemo trikitično pesem «Na svojega nekedanega dobrutneka sončna roža* (IV, 15), ali še z bolj poetičnim naslovom v drugem rokopisu: »Clytia k Belinu al soncu». Solnčna roža hre¬ peni po solnčnih žarkih, katerih že dalj časa ni videla. S čim je vendar razžalila svojega dorotnika, da ji zakriva svoj obraz, morda s kako pesmijo? Naj ji pove in jo »odžali.* 5.) Naši pesniki-začetniki pa se niso učili le pesniškega jezika v tujini in od tam presajali na domača tla tuje motive, tuje čuvstvovanje in mišljenje, bavili so se tudi mnogo z doslovnimi prevodi v prvi vrsti seveda nabožnega pesništva, a tudi posvetnega niso zanemarjali. Nas zanima tukaj le zadnje. V Japljevi rokopisni ostalini čitamo dokaj dovršene prevode iz Gellerta, Kleista, Zachariae, Mos. Mendelssohna, Hagedorna. «Oda na god ene mlade gospodične* je menda njegovo izvirno delo; obsega devet kitic po štiri vrstice; toda o kaki «odi» ni najti sledu v celem »umotvoru*. »Otročja postela na kmetih* in »Koku se na Krajnskem prosu mane* (14 kitic), sta gotovo 27 zapiska narodnih pesmi, ker take banalnosti bi vendar ne mogli pripisati izdajatelju sv. pisma, ker presegajo celo Knobeljeve trivijalnosti. — Iz klasične rimske literature je poskušal prevajati o. Marko, ki je podal par vzorcev v svoji gramatiki. Prevode iz Marcijala smo omenili že zgoraj. Najobširnejša prevedena pesnitev je iz Denisovih bardskih spevov «Der Zwist der Fursten», priobčena v »Pisanicah* (II, 44—52). Snov je vzeta iz kratkega nasledstve¬ nega boja bavarskega leta 1778., ki se je končal za cesarja Jožefa neugodno. Denis ga opeva kot branitelja starih pravic, kot neustrašenega bojevnika proti Frideriku II., akoravno je znano, da njegova vloga ni bila posebno sijajna. — Prevodni del je izdajatelj »Pisanic* združil; naš sledi namreč Edlingovemu prevodu Devove prigodnice: «Lubezn Jožefa II.*, kateri je oprem¬ ljen z že znanim slavospevom