KONFERENCA ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE - ZA SOCIALIZEM PO MERI LJUDI
Delegatka Marjeta Glavan
Dileme ob uveljavljanju novega, na kongresih opredel-jenega ekonomskega, družbenorazvojnega koncepta
Teze za konferenco ZKS jasno opredeljujejo pomen in vlogo izobraževanja v razvojni preobrazbi gospodarstva. Navedene so tudi nekatere konkretne akci-je, ki so bile v tem obodbju izvedene. Ni pa v njih zapisano, da so se aktivnosti za leševanje težkega gmotnega položaja usmerjenega izobraževanja in osnov-nega šolstva zaustavile že ob prvi resnejši oviri, kijoje s svojimi »paketi« posta-vil ZIS. Prav tako lahko ugotavljamo, da je predvidena uskladitev osebnih do-hodkov v usmerjenem in osnovnošolskem izobraževanju že v letu 1987 padla v vodo v precejšnjem delu slovenskega prostora, saj v letu 1988 ugotavljamo, da je bilo to zastajanje od 4% do 10% in da v letu 1988 zlasti usmerjeno izobraže-vanje nikakor ne more loviti gospodarstva. Posledice takega odnosa družbe do vzgoje in izobraževanja se prav gotovo kažejo, še bolj pa se bodo v prihodnjih letih, ko bodo mlade generacije zapuščale šole usmerjenega izobraževanja.
Menimo, da prosvetni delavci nismo manj vredna kategorija delavcev, ki bi morali biti ob vsaki zaostritvi gospodarskega položaja najbolj in najprej priza-deti. Menimo tudi, da je odločitev, da je šolstvo kot dejavnost posebnega druž-benega pomena obsojeno na zaostajanje, protiustavna. Pomeni ne le kršitev ustave, zakona o svobodi dela in srednjeročnih planov, ampak tudi drugih dokumentov, zlasti tistih, ki sta jih sprejela zadnja kongresa ZK J in ZKS. Zato prosvetni delavci — komunisti in nekomunisti zahtevamo, da se strokovno preveri metodologija primerljivosti podatkov o gibanju OD v gospodarstvu in v šolstvu, ki je po našem mnenju nesprejemljiva in zato še zmanjšuje možnosti, da bi prikazali dejansko stanje v šolstvu. Od institucij, zlasti od Izobraževalne skupnosti Slovenije pa teijamo, da v svojih strokovnih organih pripravi nove pravičnejše elemente za izračunavanje sredstev za osebne dohodke prosvetnih delavcev in srcdstev za matetialne potiebe izobiaževanja (popiavek noimati-vov). Naj za ilustracijo navedem nekatere konkretne podatke: za snažilko, ki je najnižji profil v elementih izobraževalne skupnosti Slovenije, smo v prvih me-secihleta 1988 dobtl« v neto znesku približno 140.000 din(zajamčenODjebil 160.000 din, stališče sindikata pa je, da se najenostavnejše delo plača v višini 230.000 din).
Od tod izhaja tudi kategorija delavca z visoko izobrazbo. Le-ta ima faktor 3,13. To poraeni, da priznava za profesorja približno 438.000 din. Zaradi take-ga stanja so šole prisiljene iskati vrsto rešitev, ki naj bi te postavke povišale. Le-te pa niso v skladu z usraeritvami, saj se na ta način obremenjenost učitelja povečuje nad vsemi zakonskimi normativi, zmanjšuje pa se tudi kvaliteta pouka. Z vse večjimi problemi se soočajo tudi manjše šole UI, zlasti zaradi sta-bilizacijskih ukrepov (zaostritve na področju normativov), kar je povsem v nasprotju z dejstvom, da se šolanje približa in omogoči čim večjemu številu učencev (tudi bolj odaljenim).
Ukrepi, ki jih sprejemajo državnj organi (citiram iz tez), bistveno zožujejo možnosti, predvsem pa voljo ljudi, da bi ta vprašanja sodobno in samoupravno urejali, kakor stno se dogovorili v zvezi komunistov in zapisali v vrsto po-membnih dokumentov (konec citata). Sprašujem se, ali niso tudi člani teh državnih organov člani ZK, ali niso potem njihovi ukrepi proti sklepom, ki jih je ZK sprejela in ali so po vsem tera še lahko čtani organizacije.
Prosvetni delavci smo vseskozi spremljali in se aktivno vključevali v preno-vo vzgoje in izobraževanja, vendar danes nismo več pripravljeni sprejemati no-vih nalog in jih izvrševati, če se bo družba do nas in našega dela tako mačehov-sko obnašala. Zahtevamo, da se sklepi vseh dokumentov, ki govorijo o vzgoji in izobraževanju, dosledno uresničujejo, ker bomo le tako lahko zagoto vili kva-litetno delo in ustvarjali zadovoljstvo med prosvetnimi delavci in udeleženci — učenci v izobraževalnem procesu.
Zakon o začasni omejitvi razpolaganja z družbenimi sredstvi v SIS družbe-nih dejavnosti za porabo v letu 1988 obravnava linearno vse družbene dejav-nosti in vse občine ter glede na specifičnosti posameznih občin različno vpliva na možnosti normalnega delovanja teh dejavnosti: celo na izvajanje zagotovl-jenega programa, kot ga predpisuje zakon. Ena teh specifičnosti je zagotavljan-je brezplačnega prevoza osnovnošolskih učencev, saj v nekaterih občinah za to dajejo 7 do 10% sredste v zagotovljenega programa, kar predstavlja dosti več od republiškega povprečja (3,6%). Na to vpliva poseljenost celotnega teritorija občine in organizacija 5ol.
Glede na take posebnosti bi bilo v zakonu o začasni omejitvi razpolaganja z družbenimi sredstvi treba doseči izjeme, da se občinam, v katerih so te poseb-nosti, dovoli za take primere večja poraba oz. da so sredstva zanje izvzeta iz omejitve.
Delegat Franc Bogovčič
Pobuda za hitrejše reševanje gospodarskega položaja, v katerem se nahaja gradbeništvo
.    V mesecu februarju je bila v DO GPG tridnevna prekinitev dela. Glavni vzroki:
—  nizki osebni dohodki,
—  hrana,
—  zaposlovanje kooperantov.
Ob tem je potrebno poudariti, da so bili osebni dohodki za mesec januar med najvišjimi v Ijubljanski regiji. Ugotavljamo, da so razlogi za ekonomski položaj DO:
1. Notranji — Za odpravo internih slabosti pri poslovanju je bilo na sta-vkovnem zboru in kasneje na delavskem svetu sprejetih vrsta sklepov. Sprejeti sklepi imajo predvsem namen povečati odgovornost vodilnih delavcev ter zaostriti delovno disciplino in dosledno nagrajevanje po opravljenem delu.
2. Zunanji — Nezadovoljstvo delavcev je vse bolj pogojeno tudi s splošno gospodarsko situacijo, ki povzroča vse nižji življenjski standard povprečnega delavca. Gre za vrsto problemov, na katere že nekaj let opozarjamo tudi v naši DO, vendar več ali manj brez uspeha. Nekateri problemi so splošni in negativ-no vplivajo na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, drugi pa še posebej zaostrujejo poslovanje gradbeništva.
Ponovno ielimo opozoriti na najbolj izrazite probleme z namenom, da se končno stvari le premaknejo z mrtve točke, kajti dejstvo je, da v sami DO ni toliko notrajnih rezerv, da bi z njimi labko opravičevali tudi vse diužbene napake.
1. Veliko obremenitev dohodka
Vse od leta 1980 dalje, ko neprestano govorimo o potrebi po razbremenje-vanju gospodarstva (vmes smo nekajkrat celo pripravljali programe razbreme-nitve gospodarstva), se obremenitev dohodka povečuje. Vse manj dohodka os-laja kolektivu za osebne dohodke, skupno porabo in akumulacijo. Realni OD iz leta v leto padajo, kar je še zlasti značilno za gradbeništvo, kjer so bili OD še leta 1980 na nivoju poprečja gospodarstva, v nekaj preteklih letih pa so zaosta-la za njim kar za 15 in več odstotkov. Tudi akumulacija je vse manjša in po rezultatih gradbenih DO sodeč (dejstvo pa je to v naši DO) akumulacija ne zadošča več niti za pokrivanje združevanj za SIS in kreditiranje nerazvitih.
To pomeni, da za investicijo v DO ostajajo (ali pa mogoče niti ne v celoti) na razpolago le amortizacijska sredstva. Ze kar pravilo postaja, da vsakršna spre-memba pri obračunavanju prispevkov za splošno in skupno porabo, ki je izve-dena s ciljem zmanjšati obremenitev gospodarstva oziroma to obremenitev usk-laditi z realnimi možnostmi, nasprotno prinese s seboj povečano obremenitev. To se dogaja tudi pri zadnji spretnembi, saj smo že ugotovili, da bodo prispevki po novem sistemu realno višji za cca 20%. S tem v zvezi že vrsto let opozarjamo po raznih delegatskih poteh, da je potrebno prioritetno zagotoviti pogoje za razvoj delovnih organizacij. Opozarjamo, da je za takšno stanje v veliki meri krivo tudi dejstvo, da v naži družbi ni nobena DPS odgovoma za realizacijo
načrtovane delitve dohodka. Tako se dogaja, iz leta v leto, da skupščina spre-jema resolucije, v katerih so postavljene zahteve o zmanjševanju splošne in skupne poiabe, odločitve o obremenitvah se sprejemajo ločeno po posameznih področjih (SIS), nihče pa ne pripravi usklajenega predloga za delovne organi-zacije. To smo izrecno postavili kot pogoj za sprejetje SaS o temeljih plana SIS za obdobje 1986 — 1990, vendar vse brez uspeha. To potrjuje, kako majhen je dejanski vpliv gospodarskih subjektov na odločitve, ki so formalno sicer v končni fazi »samoupravno« sprejete.
2. Spremenljivi pogoji gospodarjenja
Za jugoslovansko ekonomsko politiko je značilno, da se izredno hitro men-ja. Ti spremenljivi pogoji pa še zlasti negativno vplivajo na poslovanje gradbe-ne panoge, kajti proizvodni ciklusi v teh DO trajajo nekaj let (če upoštevamo čas priprave investicije in samo izvedbo). Zato se je izredno težko, oz. nemo-goče iz leta v leto prilagajati novim pogojem, novim tržnim potrebam. Obseg investicij iz leta v leto niha, kar je povzročeno bodisi z posrednimi ali pa celo neposrednimi ukrepi (npr. zakon o prepovedi investiranja v negospodarske ob-jekte). To, kar velja za investiranje nasploh, pa je še izraziteje na področju sta-novanjske gradnje. V takih nedorečenih pogojih gospodarjenja je zaman tudi pozi v vodstva sindikata gradbenih delavcev, da je potrebno kapacitete prilago-diti načrtovanemu obsegu investicij. Odgovorimo namreč lahko, da smo naš obseg poslovanja v planih 1986 —1990 prilagodili pogojem, ki so bili načrto-vani v družbenih planih DPS in še zlasti planom stanovanjskih skupnosti. Ven-dar pa moramo žal ugotoviti, da se vsi ti plani ne realizirajo. V takih pogojih ti zvezni in republiški dokumenti zgubljajo na svojem pomenu, saj gospodarstvu kaj malo povedo o dejanskih pogojih gospodarjenja. Samo za primer: v obeh resolucijah za leto 1987 je bilo namreč opredeljeno, da se bo stanovanjska gradnjapospeševala. V republiški resoluciji je bilo zapisano: »predvideni obseg stanovanjske gradnje bomo zagotavljali z vsemi oblikami družbene stanovanj-ske gradnje, vključno z gradnjo za trg«.
Zvezna resolucija pa je bila celo še bolj konkretna, saj si je za pospešitev stanovanjske gradnje kot ukrep zadala uresničitev programa graditve 30.000 stanovanj za trg. Kljub tem planskim opredelitvam, ki naj bi natn v DO služile kot informacija oz. kot okvir za postavljanje lastnih planov, se s tekočimi ukre-pi nenehno zavira kontinuirana gradnja stanovanj v družbeni sferi. To ima za posledico padanje gradnje družbenih stanovanj na eni strani, na drugi pa tudi nekontinuirano zaposlene kapacitete v DO, ki je le-te načrtovala v skladu z plani stanovanjskih skupnosti. Na vse to smo večkrat opozorili tudi v republiški skupščini, ob zadnjih razpravah o resolucijah celo v tern smislu, da je razprava in sprejem resolucij brez pravega pomena, če poprej ne razčistimo tega, komu je resolucija namenjena oz. kdo je odgovoren za njeno uresničevanje.
Tekom leta 1987 smo se srečevali z vrsto zaviralnih faktorjev na področju stanovanjske gradnje, ki jih je prinesel novi obračunski zakon. Šlo je za neus-trezno metodo revalorizacije zalog materiala in nedokončane proizvodnje, ki je povzročala težave graditeljem stanovanj za trg. Nadalje ukinitev sprotnega iz-ločanja sredstev za vzajemnost v stanovanjski gradnji, ki je v drugem polletju 1987 povzročila izpad določenih stanovanjskih sredstev. Ta dva pvoblema sta bila v popravkih obračunskega zakona ob koncu leta sicer odpravljena (prve pripombe na skupščini smo podali že aprila), vendar pa je nastala škoda ne^opravljiva.
Ze vrsto let je prisoten trend zmanjševanja sredstev za stanovanjsko gradnjo. Pri tem smo popolnoma zanemarili, da je to zmanjševanje v veliki meri posle-dica razvrednotenja sredstev, ki so bila porabljena v preteklih obdobjih, pa se zaradi visoke inflacije ob nizki nominalni obrestni meri vračajo v zelo majh-nem odstotku. To dogajanje je imelo za posledico prelivanje družbenega pre-moženja od upnikov k dolžnikom, hkrati pa je siromašiio namensko izločena srestva za stanovanjsko gradnjo. To je ustavib potrebo po čedalje večjem iz-ločanju iz čistega dohodka za ohranjanje realnih sredstev na istem nivoju, na-raesto da bi se že ustvarjeni stanovanjski fond po določenem nivoju reproduci-ral sam, in sicer z varčevanjem tistih, ki vračajo najeta posojila. Hkrati pa so takšni pogoji v veliki meri povzročili, da se problemi stanovanjskega gospo-darstva na površju kažejo v drugačni luči, kot pa so v resnici.
Obračunski zakon je prinesel tudi zahtevo o revalorizaciji stanovanjskih sredstev na banki, kar je tudi po svoje zavrlo povpraševanje na stanovanjskem trgu. Vendar pa menimo, da so razlogi drugje, kot jih imamo priliko večkrat slišati v javnosti: kot daje to prehod na revalorizacijo posojil sam po sebi. Pre-hod na realne obrestne mere, naj bi na dolgi rok prispeval k ohranjanju stano-
vanjskih sredstev in s tem pospeševal stanovanjsko gradnjo. Res pa je, da so učinki zaenkrat zaviralni. Pri prehodu na nov sistem nismo hkrati upoštevali opozoril (ki smo jih izrekli oktobra 1986 na skupščini v vazpravah o poročilu o stanovanjskem gospodarstvu), da višina povprečnga OD ne dopušča kupcu slanovanja, da bi le-tega lahko realno odplačal v tako kratkih rokih kot veljajo za odplačilo stanovanjskih kreditov. Nujno bi bilo hkrati z revalorizacijo uvel-javiti tudi bistveno daljše vračilne roke posojil — najmanj 30 let. Kot vemo, na tem področju ni bilo storjenega nič, nasprotno stanovanjska banka je z novimi pravili varčevanja dobo vračanja celo znižala na največ 15 let. Ob tem pa velja poudariti, da smo ostali le pri revalorizaciji kreditov v banki, še vedno pa raz-mišljamo o upravičenosti revalorizacije srestev sklada skupne porabe — seve-da ob hkratnem zaklinjanju na ekonomske odnose na področju stanovanjskega gospodarstva. Poleg tega pa je tudi način revalorizacije v banki speljan tako, da kupca postavlja v izredno negotov položaj, da bi se lahko odločil za posojilo (npr. pri revalorizaciji kredita se ne upošteva samo dosežena inflacijska stopnja v preteklem letu, temveč tudi načrtovana v prihodnjem letu, kar ima za posle-dico, da se delež kredita na začetku leta v osebnem dohodku bistveno poveča). Menimo, da je za vse te negativne tendence krivo neusklajeno delovanje vseh dejavnikov, ki sodelujejo v stanovanjski gradnji. Zato bi moral izvršni svet doloČiti takšne pogoje, ki bodo omogočili in zagotovili realizacijo planskih cil-jev (s tem mislimo tako na zvezni kot na slovenski izvršni svet).
3. Administrativni ukrepi
Veliko administriranja, ki je prisotno v naši državi pa ima še vrsto drugih negativnih posledic na poslovanje DO, kar vse v končni fazi zmanjšuje dosežni dohodek:
1.  zavirajo poslovnost DO
2.  obremenjujejo dohodek
Vsak administrativni ukrep namreč zahteva neko spremljanje, neko dodatno evidenco. To pa pomeni dodatne ljudi v družbeni režiji, kar posredao pomeni za DO večjo obremenitev dohodka, in to ne glede na to, ali je bil ta ukrep us-merjen celo proti njej.
3.  zahtevajo povečano režijo v DO
Vsak interventni ukrep namreč zahteva izpolnjevanje določenih poročil ali obrazcev s tem tudi v DO povzroči potrebo po povečevanju režijskega kadra. Zato ob večkratnih zahtevah po zmanjševanju režijskega kadra lahko ugoto-vimo predvsem to, da se strinjamo, da je število režijskih delavcev glede na obseg poslovanja prevelik, vendar pa ga je možno znižati le ob poenostavitvi poslovanja, kar pomeni, da je potrebno DO dati značaj tržnega subjekta.
4.  onemogočajo gospodarno delitev dohodka v DO
Neprenehno ukrepanje na področju delitve dohodka ustvarja nezaupanje pri gospodarskih subjektih, zato se le-ti večkrat poslužujejo tudi negospodarske de-iitve dohodka po principu: izplačaj danes, kajti jutri mogoče ne bo dovoljeno. Lep primerje interventni zakon o omejevanju OD, ki je veljal v lanskem prvem polletju, ko ni dopuščal niti prerazporeditve dovoljenih sredstev po posamez-nih mesecih v okviru obračunskega obdobja. Četudi je bila v januarju mesecu proizvodnja vsled vremenskih pogojev izredno nizka, v marcu pa bistveno viš-ja, so morali biti OD po zakonodaji v obeh mesecih enaki. Tudi v zvezi s tem smo v republiških organih iskali ustrezni odgovor, vendar zaman. Most nad tako nerazumljivimi ukrepi in vsaj minimalnim ohranjanjem delitve po delu je bilo zopet potrebno poiskati v DO sami.
5.  obračunska zakonodaja
Vrsto slabosti, ki jihje prinesla s sabo, smo že navedli, zatojih ne bi ponavlja-li. Podobno kot pri prejšnjem primeru, je bilo potrebno tudi tu skozi leto s »koristnimi malverzacijami« popravljati poslovni uspeh tako, kot je na srečo na koncu leta spoznal tudi zakonodajalec sam. Vse to seveda zahteva v DO dodatno režijo.
6.  ukrepanje na področju cen stanovanj
Spreminjanje režimov cen povzroča nemalo problemov tudi na področju stanovanjskega gospodarstva. Med drugim so zamiznitve cen tudi povzročile, da so se začeli zapleti pri izvajanju družbenega dogovora o oblikovanju cen v stanovanjski graditvi. Le-ta je do leta 1980 zadovoljivo urejal oblikovanje cen, po tem letu pa ne več. Pri revalorizaciji bazne cene se ni upoštevalo podražitev za obdobje, ko so bile cene stanovanj pod intervencijskimi ukrepi zamrznitve, cene repromateriala pa so se večale. Predpostavljalo se je namreč, da izvajalci, ki so vzdržali omenjeni izkorak med vhodnimi in izhodnimi cenami v obdobju zamrznitve, ta razkorak lahko vzdržijo tudi v bodočnosti. Takšni ukrepi kot npr. odredba o najvišji ceni stanovanj v mestu Ljubljana pred leti so povzročili odvzem velikega dela dohodka izvajalcu. To se sicer ni izkazalo kot takojšnje izgube v tekočem letu, pač pa kot izpad dela dohodka, ki naj bi služil razvoju Do. Poleg tega učinka pa se ukrepanje na področju cen odraža tudi v tem, da vsakršen režim dajanja soglasij na cene zavleče sklepanje pogodb s kupci, kar pomeni, da je za tisto obdobje potreben nek nenamenski vir financiranja. To vse pa zopet povečuje ceno stanovanja. Pri problematiki cen velja nadalje omeniti tudi to, da je precej časa prevladalo ranenje, da stroški Gnanciranja niso stroški in jih zato ni možno vključevati v ceno stanovanja.
Vsem administrativnim ukrepom je skupno še nekaj: DO se povzročijo do-ločene omejitve pri poslovanju, še zlasti je to problem, če so ukrepi napačno postavljeni, kar se pogosto dogaja. Res je, da se te napake na podlagi pripomb včasih tudi popravljajo, kar pogosto na zunaj kaže, da je vse v redu. Vendar posledice v kolektivih ostajajo (in tudi v našera so), kajti vsi ti ukrepi so ustvari-li nezaupanje pri delavcih v nadrejene (bodisi v DO ali izven nje), nezaupanje v strokovno vodenje DO oz. širše DPS. Vse to so tisti globlji vzroki za nezado-voljstvo pri delavcih, ki ga pogosto izražajo ob prilikab, kot je izplačilni dan, kajti takrat so posledice vseh teh dogajanj v družbi in v DO tudi materialno ovrednotene.