IZSELJEVANJE SLOVENCEV V TUJINO DO DRUGE SVETOVNE VOJNE* Vlado Valenčič Po katerem koli vidiku smo do sedaj obravnavali razvoj našega prebivalstva, zmeraj smo ugotavljali, da so nanj zelo vplivale migracije. Ta vpliv se je pokazal v dejanskem gibanju in v strukturi prebivalstva. Migracijski saldi in statistika o domovinski in rojstni pripadnosti so odkrili marsikaj tudi o naravi in obsegu teh migracij. Migracije poznamo bolj kot znake porušenega ravnotežja med gospodarstvom in prebivalstvom kot pa v njihovih medsebojnih vzročnih zvezah, ki so v splošnem še malo raziskane. Če se vprašujemo o tem, kaj žene posameznike, da sami ali z družinami zapuščajo svojo domovino in si poiščejo novo bivališče, pridemo do zaključka, da so glavni razlogi zaslužek in možnosti preživljanja. Na te pa vplivajo sprememba poklicnega delovanja, prehod iz kmetijstva v industrijo ali drugo pridobitno ali poklicno panogo, agrarna ureditev, razdelitev posestva, zemljiške kulture, cene kmetijskih pridelkov in donos kmetijstva ter višina delavskih mezd. Število prebivalstva, ki ga je pri pretežno naturalnem gospodarstvu mogla preživljati domača zemljiška proizvodnja s svojimi starimi oblikami, je bilo gotovo bolj ali manj omejeno. Če je naraslo prebivalstvo čez te meje, je bilo treba preiti k drugim načinom proizvodnje, kar je brez preselitve največkrat nemogoče. Brez velikih sprememb v načinu proizvodnje se donos ne povečuje vzporedno z naraščanjem prebivalstva, ampak je počasnejši. Izseljevanje je tako odpravljalo nesorazmerje med številom prebivalstva in donosom proizvodnje.1 Pomanjkanje hrane v večjih ali manjših predelih evropskih držav je bilo še v XIX. stoletju vzrok za porušenje ravnotežja med številom prebivalstva in možnostmi življenja. Z razvojem svetovnega prometa so se razmere spremenile, potrebna živila so si kulturne države lahko priskrbele od drugod. Nesorazmerje med prebivalstvom in gospodarstvom se je tedaj pokazalo v drugačnih oblikah kot v deželah, ki so bile brez prometnih možnosti in so bile navezane le na pridelke lastne zemlje, ker v primerih potrebe hrane niso mogle uvažati. Pri državah, ki so bile vključene v svetovni promet, se povečanje prebivalstva ni več pokazalo v splošnem pomanjkanju živil, ampak v pomanjkanju dela in zaslužka. V dobi svetovnega prometa ne more biti preveč ljudi tam, kjer za prirastek prebivalstva, ki doseže starost, v kateri je zmožen za delo, preskrbijo dovolj zadostno plačanih delovnih možnosti. Če so bili v modernih kulturnih državah ljudje, ki niso imeli dovolj hrane, to ni bilo zaradi tega, ker je v državi primanjkovalo živil, ampak zato, ker zaradi pomanjkanja ali nezadostno plačanega dela niso imeli denarja, da bi si kupili tisto, kar jim je bilo potrebno za življenje. Nadštevilnost prebivalstva se je v takih državah izražala predvsem v velikem številu nezaposlenih in nizkih delavskih mezdah, kar je seveda vplivalo na splošno nazadovanje življenjske ravni.2 Številni posamezniki so iskali izhod iz tega položaja in se podali na pot, da pridejo do dela, zaslužka in boljših življenjskih pogojev, kakor so odhajali v časih pomanjkanja hrane, da si najdejo kruha, ki so ga potrebovali za življenje. Migracije so postale množičen pojav, ki se je v gospodarsko zaostalih, predvsem agrarnih državah izražal v odseljevanju, v gospodarsko razvitih, industrializiranih pa v doseljevanju. Ker so bili tudi deli posameznih držav ali različno gospodarsko razviti, je prihajalo do migracijskih gibanj tudi v posamezni državi, deželi. Slovensko ozemlje je spadalo med agrarne predele avstrijske monarhije. Prirodni prirastek, ki je od srede preteklega stoletja postajal vedno večji, ni našel na tem ozemlju dovolj možnosti za delo in zaslužek, zato se je usmeril močen migracijski tok v gospodarsko bolj razvite predele države in tudi čez državne meje v druge države. Tudi naše ozemlje v gospodarskem pogledu ni bilo popolnoma enako. Posamezni okraji in mesta s svojo okolico so kot v drugih deželah dosegli višjo stopnjo gospodarskega razvoja in so kot središča industrije, prometa ali trgovine postali cilj migracijskih tokov iz manj razvitih okrajev. Vse vrste migracij niso enako pomembne za razvoj prebivalstva. Preseljevanje iz občine v sosednjo občino, iz okraja v sosednji okraj je bilo močnejše, a manjšega pomena za razvoj in strukturo prebivalstva kot odseljevanje iz dežele in države. Zato nas migracije v mejah slovenskega ozemlja ne zanimajo toliko, saj same po sebi niso vplivale, če gledamo na slovensko ozemlje kot celoto, ne na številčno gibanje prebivalstva ne na njegovo strukturo. Gledano s stališča posameznih predelov slovenskega ozemlja pa tudi notranje migracije niso bile brez pomena. Odseljevanje in doseljevanje nista bili vedno v ravnotežju, tako da bi lahko govorili o enostavnem izmenjavanju prebivalstva, ampak je tudi pri notranjih migracijah bolj ali manj prevladala ena smer. Migracijski tok se je v glavnem usmerjal iz agrarnih predelov v mesta in industrijska središča, ki so zato hitro naraščala, na podeželju pa je bilo naraščanje prebivalstva le skromno. Prebivalstvo je večinoma številčno stagniralo, v nekaterih okrajih celo nazadovalo. Važnejše so bile notranje migracije, ki so bile usmerjene v obrobne kraje in so pomagale, da se je tam utrjeval slovenski živelj, n. pr. pred prvo svetovno vojno zlasti v Trstu. Da so bili po svetovni vojni nekateri teh krajev od večine slovenskega ozemlja ločeni z državnimi mejami, je bilo odločilno tudi za nadaljnji razvoj in novo usmeritev notranje migracije, ki je ravno s Trstom izgubila središče, ki se po svoji privlačnosti ni moglo primerjati z nobenim drugim. Ker je bil Trst politično vezan na svoje zaledje, bi gotovo še naprej ostal cilj znatnega dela naših notranjih niigracij. Državna meja je ta migracijski tok ustavila. Vzporedno z notranjimi migracijami je potekalo odseljevanje čez meje slovenskega ozemlja, ki ga bomo v tem poglavju podrobneje obravnavali. Velik del odseljevanja s slovenskega ozemlja se je usmeril v tuje, neslovenske dežele v državi, ki smo ji pripadali, najprej avstroogrske monarhije, po prvi svetovni vojni Jugoslavije. Toda že od vsega začetka so se Slovenci izseljevali tudi čez državne meje, proti koncu prejšnjega in v prvem desetletju tega stoletja pa je tekel glavni tok izseljevanja tekel čez morje v Ameriko. Ker so za odseljevanje v tuje dežele iste države bili drugi gospodarski in politični pogoji kot za izseljevanje čez državne meje in imamo tudi druge možnosti za ugotavljanje tega odseljevanja, bomo obravnavali odseljevanje v tuje dežele avstroogrske monarhije ločeno od izseljevanja v tuje države. IZSELJEVANJE V INOZEMSTVO Ena izmed temeljnih pravic svobodnega človeka je pravica svobodnega gibanja, ki mu dovoljuje, da si po svoji volji izbira kraj svojega bivanja. Svoboda gibanja je podlaga svobodnega preseljevanja, ki je v najožji zvezi z razvojem modernega gospodarstva. Razvoja industrije, trgovine in prometa si ne moremo zamisliti v času, ko posameznik ni imel pravice, da si poišče delo in zaslužek tam, kjer je mislil, da bo zanj najbolj koristno. Podložnikom so dale pravico svobodnega gibanja jože-finske reforme, ki so urejale osebno razmerje med zemljiškim gospodom in podložnikom. Na Kranjskem in Štajerskem je bila ta svoboda toliko utesnjena, da se podložnik ni smel prej izseliti, dokler ga ni nadomestil drug sposoben obdelovalec zemlje.3 Svoboda preseljevanja je veljala le v okviru nemško-slovanskih avstrijskih dežel, ne pa za izseljevanje v inozemstvo. Glede tega pa zemljiški podložniki niso bili na slabšem od drugih slojev prebivalstva, kajti od 24. marca 1832 je veljal izseljenski patent, po katerem je bilo potrebno za zakonito izselitev iz države dovoljenje deželne oblasti.4 Državni zbor, ki je 1. 1848 razpravljal o novi avstrijski ustavi, je, sledeč zahtevam svojega časa, hotel med temeljnimi pravicami zagotoviti državljanom tudi pravico svobodnega preseljevanja. Po različnih spremembah se je osmi člen ustave s 4. marca 1849 glasil: »Svoboda preseljevanja osebe in imetja je na ozemlju države podvržena le omejitvam, ki jih vsebujejo občinski redi. Država ne omejuje svobode izseljevanju. Ne sme se zahtevati nikaka odhodna pristojbina, izvzemši primere reciprocitete.« Svoboda preseljevanja nikakor ni bila mišljena kot brezpogojna, vendar omejena določba ni imela nikakršnih praktičnih posledic, ker ta ustava ni nikoli začela veljati. Cesarski patent istega datuma, ki je vseboval pravice državljanov, svobode preseljevanja sploh ni omenjal.® Tako so v Avstriji še dolgo po 1. 1848 ostali v veljavi predpisi izseljenskega patenta, ki je imel vse znake dobe, v kateri je bil izdan. Po patentu je bil izseljenec vsak avstrijski podložnik, ki je zapustil avstrijske dežele in odšel v inozemstvo z namenom, da se ne vrne več. Izselitev je bila po zakonu ali dopustna ali nedopustna. Dopustna je bila samo z dovoljenjem. Tistega, ki se je izselil brez dovoljenja, so zadele s patentom določene posledice. Premoženje takih izseljencev je prišlo za čas njihovega življenja pod zaporo. Njihove oporoke o premoženju v avstrijskih deželah so bile neveljavne. Kdor se je hotel izseliti, je moral zaprositi deželno vlado za odpust iz državljanstva. Izselitev je bila običajno odvisna od plačila posebne pristojbine, imenovane odhodnina, v višini 5 do 10 odstotkov premoženja, ki je šlo v tujino.6 Pravico svobodnega preseljevanja je prinesel avstrijskim narodom šele ustavni zakon 21. decembra 1867, ki je določal, da svoboda preseljevanja oseb in premoženja na državnem ozemlju ni omejena. Izseljevanje iz države pa je bilo omejeno le s splošno vojaško dolžnostjo. Državljani, ki še niso dosegli starosti, v kateri so bili zavezani vojaški dolžnosti, so se smeli po zakonu iz 1. 1881 izseliti le z ministrskim dovoljenjem. Z ustavnim zakonom iz 1. 1867 so bile določbe izseljenskega patenta v glavnem spremenjene. V veljavi so ostale le tiste, ki niso bile v nasprotju s predpisi ustavnega zakona.7 Gotovo so se posamezniki tudi v predmarčni dobi že izselili iz države, vendar obstajajo o obsegu izseljevanja le nepopolni podatki. Ker je bilo po izseljenskem patentu za izselitev iz države potrebno dovoljenje, je država na podlagi teh dovoljenj vodila statistiko izseljevanja. Po patentu je bil izseljenec le tisti, ki se je odpravil iz države v tujino z namenom, da se ne vrne več. Pojem izseljenca je bil torej znatno ožji od tega, kar nam danes pomeni to poimenovanje. Tega se moramo zavedati, ko presojamo tedanjo statistiko izseljevanja. Avstrijsko izseljevanje je bilo po statistiki v prvi polovici prejšnjega stoletja neznatno in je le redkokdaj, kot posledica posebnih dogodkov, doseglo 1000 oseb letno. Tako se je 1. 1820 izselilo 1211, 1. 1830 541, 1. 1840 663 in 1. 1845 745 oseb. Znatnejše je bilo izseljevanje v politično nemirnih letih 1848 in 1849, vendar o tem ni zanesljivih podatkov.8 Tafeln zur Statistik der Osterreichischen Monarchie, ki so prinašale statistiko izseljevanja, navajajo v štiridesetih letih za dežele, v katerih so živeli Slovenci, neznatne številke, nekaj desetin. Toda sama statistična publikacija opozarja, da številke o izseljencih niso popolne, ker je večina zapuščala državo brez dovoljenja in so bili primeri ugotovljeni šele pozneje po razpravi zaradi neupravičene izselitve.9 Vrednost te izseljenske statistike je bila torej od vsega začetka zelo problematična. Še manj pa je zadoščala, ko je bila zagotovljena svoboda preseljevanja in izseljencem za izselitev niso bila več potrebna dovoljenja. Državna kontrola izseljevanja je bila s tem onemogočena. Pri velikem obsegu avstrijskega izseljevanja v drugi polovici stoletja in pri modernih prometnih sredstvih, ki jih je uporabljalo, so upravni organi ugotovili izselitev le v tistih primerih, ko je izseljenec zaprosil za potni list zaradi izselitve. Številni pa so bili primeri, ko se to ni zgodilo. Upravne oblasti so sicer včasih za tako izselitev izvedele kasneje in jo registrirale, včasih pa tudi ne. Pri povečanju obsega izseljevanja so postali primeri, za katere oblast ni zvedela, vedno pogostejši. Čeprav se je avstrijska statistika zavedala vseh pomanjkljivosti, je do 1884 izkazovala število primerov »dovoljenega« in »nedovoljenega« izseljevanja. Tedaj je centralna statistična komisija sklenila, da se statistika izseljevanja na podlagi izdanih potnih dovoljenj opusti, upoštevajo pa se izkazi o sprejemu in odpustu iz državljanstva in pregledi na podlagi poročil inozemskih pristaniških uradov in avstrijskih konzulatov v najvažnejših pristaniščih, v katerih so se izseljenci vkrcavali ali izkrcavali. Konzulatom je bilo 1. 1889 naročeno, da za avstrijske izseljence izpolnjujejo enotne ugotovitvene obrazce. Poleg tega so morala diplomatska zastopstva in konzularni agenti v glavnih ameriških izseljenskih lukah četrtletno poročati o raznih vprašanjih doseljevanja in o gospodarskih razmerah doseljencev. Marsikatere podatke o stanju izseljencev v inozemstvu je avstrijska statistika dobila z mednarodnim zamenjavanjem gradiva, zbranega ob ljudskih štetjih.10 Statistika avstrijskega izseljevanja, sestavljena iz različnih virov, je bila začenši z 1. 1876 redno objavljana v Statistische Monatschrift Od 1. 1909 naprej je objavljene statistične rezultate običajno spremljala obširna analiza. Čeprav v statistiki nimamo zanesljive opore, z gotovostjo lahko trdimo, da je bilo izseljevanje v tuje države s slovenskega ozemlja pred marčno revolucijo neznatno. Bili so le osamljeni primeri, ne pa široko gibanje, ki bi imelo splošne gospodarske in socialne vzroke. Kljub omejenemu številu slovenskih izseljencev iz tistega časa imamo že prve primere prekomorskega izseljevanja. Prvi Slovenci, ki so se izselili v Ameriko, so bili verjetno misijonarji. Škof Baraga je prišel tja 1. 1830, sledili so mu Franc Pirc, oče slovenskega sadjarstva, Ignacij Mrak in drugi, da bi misijonsko delovali med Indijanci.11 To izseljevanje še ni imelo gospodar- skih razlogov. L. 1845 pa so Novice prinesle pismo nekega belokranjskega izseljenca Matije Premute iz Semiča, »ki je prehodil s krošnjo vso Evropo in prišel 1. 1839 v Ameriko, se naselil v St. Louisu, kjer je imel hišo, 225 oralov zemlje, za katero je dal 100 gold., hišo, ki je stala 3000 gold., ter trgovino in gostilno». V pismu staršem vprašuje: »Veliko ljudi se po kupčiji iz Kranjskiga v ptuje kraje poda, ne manjka jih ne po Avstrijanskem, Nemškim, Ogerskim in po raznih drugih dežela j zakaj nihče v Ameriko ne gre, v zvoljeno deželo, bogato Indijo? Tukaj ima vsak človek, naj bo bogat ali reven, po trikrat na dan dvoje, troje, ja tudi četvero sorte mesa jesti, drugačniga nimamo kruha kakor beliga.« K temu slavospevu uredništvo Novic pripominja: »Žalostne reči beremo od veliko tavžent ljudi, ki so se v Ameriko preselili, namesto bogastva so lakoto in revščino našli. Le malokdo je tako srečen ko naš Prem uta. k1 2 Naslednje leto so Novice prinesle »čudno novico«, da se 7 kmetov iz Hiinelberga na Koroškem zanima za izselitev v Ameriko. Dr. B(leiweis) je menil, da bi bilo tem treba svetovati: »Ostanite doma in pridno delajte. Časi so prešli, ko se v Ameriki ljudem pečena pišeta v usta letele in koroška dežela je še zmirej v stani svoje pridne prebivavce preživiti.«13 Sodeč po takih glasovih, je bila Amerika Slovencem takrat še zelo malo znana kot izseljenski cilj ter ni bilo potrebe, da bi se za njo kaj bolj zanimali, ker ni bilo nujnosti za izseljevanje. Iz poziva Slovenskega zbora na Dunaju, priloženega Novicam št. 17 v letu 1848, se vidi, da so se dunajski Slovenci protivili združitvi Avstrije z Nemčijo tudi iz bojazni, da bi se Nemci, ki so se že v prvi polovici XIX. stoletja v velikem številu izseljevali v Ameriko, začeli priseljevati v avstrijske dežele. Tako bi »Nemci našo Slovenijo naselili in naše mile brate Slovence zaterli> Isto misel so Novice ponavljale še pozneje in pozdravljale Nemce z »Bog Vas živi - na Nemškim«.** Medtem ko v letih pred marčno revolucijo Slovenci izseljevanja v inozemstvo skoraj niso poznali, preseljevanje je ostalo v glavnem omejeno na sosednje dežele in je bilo predvsem sezonsko, se je položaj v pomarčni dobi spremenil. Gospodarske razmere so se poslabšale. S propadanjem domačih obrti, prevozništva, rudarstva, kmečke trgovine itd. so se krčile življenjske možnosti kmetskega prebivalstva, ki se s samim kmetijstvom ni moglo preživljati. Doma je zlasti primanjkovalo življenjskih možnosti za naraščajoče prebivalstvo. Število tistih, ki so zapustili domovino in šli v svet za kruhom, je začelo naraščati. Uradna statistika zaradi nepopolnosti, ki so bile že omenjene, sprva ni zaznamovala nikakega povečanja izseljevanja v inozemstvo. V deželah, kjer so živeli Slovenci, je število oseb, ki so se izselile z dovoljenjem upravnih oblasti, le redkokatero leto preseglo deset, šele v petdesetih letih je število izseljencev iz Kranjske ali Primorske znašalo tudi nekaj desetin. Iz Primorske se je 1. 1867 izselilo 812 oseb, kar pa je bilo v zvezi s priključitvijo Benečije k Italiji.10 Ljudsko štetje 1. 1857 pa je že ugotovilo, da je bilo tedaj odsotnih v inozemstvu 96 oseb iz Štajerske, 74 iz Koroške, 417 iz Kranjske in 86 iz Primorske, za 5511 oseb iz Kranjske, 6485 iz Primorske in 2514 iz Koroške je bilo bivališče neznano. Od Kranjcev, ki so živeli v inozemstvu, jih je bilo 222 v Nemčiji in 122 v Ameriki, v drugih državah so bili zastopani le v manjšem številu. V Nemčiji so bili skoraj gotovo predvsem krošnjarji, saj vemo, da so jo Kočevarji redno obiskovali. Čeprav te številke zaradi znanih nepopolnih navedb o odsotnih domačinih ne morejo biti niti približno točne, dokazujejo, da je bilo izseljevanje precej večje, kakor ga je kazala uradna statistika. Dokaz, da so na Kranjskem pogosto hodili po svetu iskat zaslužka, je tudi pritožba obmejnega komisariata v Bregenzu iz 1. 1851 o številnih Kranjcih, ki potujejo okrog brez določenega poklica in zaslužka.10 Dasi je bil tedaj še v veljavi izseljenski patent, se država ni posebno vmešavala v vprašanje izseljevanja v Ameriko, ampak ga je bolj ali manj dopuščala. Pri dodeljevanju izseljenskih dovoljenj so se državne oblasti ozirale na prosilčeve gmotne razmere. Osebam brez sredstev so odklanjale izdajanje dovoljenj, ker so se diplomatska in konzularna zastopstva v Ameriki pritoževala, da se izseljenci brez sredstev obračajo nanje za pomoč. Zato so od prosilcev pozneje zahtevale, naj dokažejo, da imajo sredstva za plačilo prevoza ter so zavračale prošnje izseljencev za vrnitev v domovino, da bi preprečile povratek oseb, ki bi bile v breme države in občine. Stališče avstrijske vlade je bilo, naj se izseljevanja ne ovira, pa tudi ne pospešuje. Zato sredi stoletja ni dovoljevala, da bi se na ozemlju monarhije ustanavljale izseljenske agencije. To pa tudi iz razloga, ker je računala s kolonizacijo na Ogrskem in je pričakovala, da bo Avstriji potrebno celo doseljevanje prebivalstva.17 Pod pritiskom gospodarskih razmer je javnost pričela gledati na izseljevanje z drugimi očmi kot v prejšnjih časih. Novice tistega časa niso več obravnavale vprašanja izseljevanja odklonilno kot v začetku, ampak so skušale svetovati, kam naj bi se izseljevali. Pod naslovom Severna Amerika - Nova Slovenija so prinesle po Danici pismo ameriškega misijonarja Franca Pirca, ki je svojim rojakom sporočal, da je pripravljen pomagati in posredovati pri naseljevanju v Ameriki ter jim pokazati, kje bi dobili dobro in rodovitno zemljo v Minnesoti. Omenjal je tudi, da so se mnogi obrnili nanj, ko je bil 1. 1863 v domovini, da pa je takrat zaradi državljanske vojne odsvetoval izselitev v Ameriko. Opozarjal je izseljence, da bodo morali postati ameriški državljani, da bi potem lahko brezplačno dobili 80 oralov zemlje. Slovenci naj bi se naseljevali skupaj, da bi imeli svoje župnije.18 Kmalu po objavi Pirčevega pisma so Novice prinesle dopis iz konjiške okolice, kjer dopisnik popisuje tamkajšnje slabe razmere in zaključuje, da jih revščina sili k izselitvi ter vprašuje, če ne bi kazalo namesto v Ameriko usmeriti izseljevanje v Banat in Srbijo. Nato so Novice priobčile vsebino kolonizacijskega zakona za Ogrsko, pozneje še za Srbijo, ki jo je priporočal dopisnik dr. Janez (Kovač)-Podliščekov. Omenjali so tudi možnost izseljevanja v Rusijo. Oglasil se je neki člankar iz Gorenjske, ki je poudarjal potrebo, da se izseljevanje organizira in pravilno usmeri, da se bodo mogli izseljevati tudi revnejši in si bodo izseljenci svoje stanje res izboljšali ter da se Slovenci v tujini ne bi potujčili. Ta člankar je odsvetoval tako Ameriko kot Ogrsko, Banat in Srbijo in je priporočal naselitev na Kavkazu, od koder so se Čerkezi izseljevali v Turčijo in je ostalo veliko neposeljene zemlje.10 Članki o izseljevanju in ostale o tem vprašanju objavljene vesti dokazujejo, da je postal problem že precej pereč. Bil je še v začetnem stadiju, toda potreba je bila in tega so se zavedali. Zanimivo je, da vsi soglašajo, da bi bila izselitev stalna in da bi se izseljenci tudi v novi domovini posvetili svojemu dotedanjemu poklicu, kmetijstvu. Prevladovala je misel o skupni kolonizaciji zemlje. V tujini naj bi nastale večje slovenske kmetske naselbine, ki bi izseljencem s svojo skupnostjo dajale potrebno moralno in gospodarsko pomoč in jih tako ohranile kot Slovence. Prvi naši izseljenci v Ameriki so se dejansko lotili kmetovanja. Misel, da bi kmet zapustil zemljo in šel iskat zaslužka v tuje rudnike in tovarne, je bila še nenavadna. Seveda tudi ameriški rudniki in industrija še niso potrebovali takih delovnih množic kot pozneje, čeprav so bile Združene države v gospodarskem razvoju že v isti vrsti z industrijskimi evropskimi državami. Slovenske naselbine, v katerih so bili zastopani največ Gorenjci, so nastale v Minnesoti, kjer so dobili zemljišča po zelo nizkih cenah. Veliko naseljencev je dobilo zemljo brezplačno po »Homestead« zakonu. Delali pa so tudi v gozdovih.20 Ameriško prebivalstvo je bilo tedaj v bistvu še kmetijsko in kmečko življenje je teklo še na evropski način. Kmetje so imeli svojo hišo in svoja polja ter so uživali skupne gozdove in pašnike. Gospodarstvo je bilo domače, gojili so razne kulture, nakupovanje potrebščin je bilo omejeno na minimum. Bili so ugodni pogoji za razvoj pravega kmetskega stanu. Razmere pa so se spremenile, ko so bile kulturi odprte obširne ravnine v notranjosti države in za to izkoriščene nove komunikacije, zlasti kanali. Pričelo se je veliko naseljevanje zahoda, ki so ga pospešile transkontinentalne železnice in zakon o zemljiških koncesijah. L. 1862 je prva transkontinentalna železnica dobila svoj statut, istega leta je Homestead Act priznal naseljencem 65 ha zemlje. L. 1869 je bila odprta prva železnica, ki je vezala Atlantski s Tihim oceanom, sledile so ji tri druge, ki so pričele obratovati okoli 1. 1883. S progami se je širilo naseljevanje. Nastajale so nove države. Demografsko težišče se je premikalo proti zahodu. Država je imigracijo uradno pospeševala. L. 1864 je bil ustanovljen imi-gracijski urad, od tedaj pa do 1. 1880 je prišlo v Združene države več kot 4 milijone izseljencev, najmanj tri četrtine jih je tam tudi ostalo. Prihajali so v ritmu ameriškega gospodarskega razvoja: več v dobah prosperitete, manj v krizah. Na obseg izseljevanja je gotovo vplival razvoj v deželah, od koder so prihajali izseljenci, toda manj izrazito.21 Tudi Slovenci so se vključili v ta veliki izseljenski tok iz Evrope čez morje. Da je bilo slovensko izseljevanje v inozemstvo, zlasti v Ameriko, v šestdesetih letih že številčnejše, se vidi iz podatkov ljudskega štetja 1. 1869, čeprav ti niso nič manj nepopolni, kot so hili rezultati prejšnjega štetja. Kot odsotnih je bilo 1. 1869 navedenih 1539 oseb na Kranjskem, 49 na slovenskem Štajer- skem, 221 na slovenskem Koroškem, 1007 v Trstu, 590 na Goriškem in 223 v slovenski Istri. Moški spol je znatno prevladoval, kar kaže, da izseljevanje ni bilo vedno definitivno. Pretežni del, nad dve tretjini kranjskega izseljevanja, je dal črno-meljski okraj, kjer je imelo domovinstvo 1068 v inozemstvu živečih oseb, 711 jih je bilo v Nemčiji, 281 v Ameriki in 43 v Švici. Od odsotnih Goričanov jih je bilo 422 v Italiji. Izseljenci drugih okrajev in dežel so bili razdeljeni v majhnih skupinah po raznih državah, pri njih smer izseljevanja ni bila enotna. V avstrijski statistiki so vsebovani seveda le tisti, ki so živeli v tujih državah, pa so si ohranili domovinsko pravico domače občine. Izseljenci, ki so pridobili državljanstvo nove domovine, v njej niso upoštevani. Zato je moralo biti število Slovencev, ki so živeli v Združenih državah, dosti višje, saj so naseljenci na kmetijah morali postati ameriški državljani. Tako je bilo verjetno z Gorenjci, ki so ustanovili v Ameriki prve večje slovenske naselbine. Tudi štetje 1. 1880 ni dalo o stanju naših izseljencev v inozemstvu boljših podatkov. Za Kranjsko je izkazanih 1356 odsotnih domačinov, kar je manj kot pri prejšnjem štetju; v Ameriki jih je bilo 275, v Nemčiji 908, ostali so bili raztreseni po drugih državah. Iz cele Štajerske je navedenih 288, iz Koroške 140, iz Trsta 476, iz Goriške 771 in iz Istre 965 oseb kot živečih v inozemstvu. Primerjava z rezultati prejšnjih štetij pokaže nezanesljivost teh številk, saj so nekatere za cele dežele manjše, kot so bile prej le za slovenski del. K temu pride še v vseh deželah precejšnje število oseb neznanega bivališča. Številke so kljub nepopolnosti zanimive, ker odkrivajo vsaj države, kamor se je usmeril večji del naših izseljencev. Za kranjske izseljence sta bila glavna cilja Nemčija in Amerika, tudi odsotni domačini iz Štajerske in Koroške so bili največ v Nemčiji; Tržačanov je bilo največ v Italiji, Goričanov v Italiji in v Turčiji ter Egiptu, Istranov v Italiji, Turčiji in Egiptu ter v Ameriki. Amerika je bila tedaj izseljenski cilj le za Kranjsko in Istro, toda iz Istre se niso izseljevali toliko v Severno kot v Južno Ameriko. Prvikrat je statistika pokazala večje število naših izseljencev v Turčiji in Egiptu, tam naj bi živelo 318 izseljenk iz Goriške. Seveda ni verjetno, da so bili v tej številki zajeti vsi naši izseljenci. Slovensko izseljevanje v Egipt se je pričelo že po 1. 1850, močnejše je bilo v šestdesetih in pozneje v osemdesetih letih. Moških je bilo med temi izseljenci le malo, pač pa ženske iz Goriškega in Tržaškega. L. 1901 je Karel Pečnik cenil število naših izseljencev v Egiptu na 5300 oseh, od teh 5000 služkinj.22 Z letom 1876 je pričela avstrijska statistika, zavedajoč se nepopolnosti svojih rezultatov o izseljevanju, uporabljati tudi statistiko glavnih evropskih luk, skozi katere je teklo izseljevanje v Ameriko. Po poročilih političnih oblasti se je v razdobju 1876-85 izselilo iz celotne Štajerske 98 oseb, iz Koroške 38, iz Kranjske 107 in iz Primorske 3816 oseb.23 To so bile le izselitve na podlagi izselitvenih dovoljenj in odpustov iz državljanstva. Izselitvena dovoljenja pa niso bila obvezna, zato v tej statistiki še niso bili zajeti tisti, ki niso imeli namena, da se izselijo za stalno. Čeprav so številke uradne izseljenske statistike prenizke, je vendar gotovo, da je bilo tedaj naše prekomorsko izseljevanje še na začetku in se je gibalo v ozkih mejah. Saj se je po podatkih evropskih pristanišč, ki služijo kot najstarejši in najzanesljivejši viri za statistiko prekomorskega izseljevanja, do 1. 1879 število izseljencev iz Avstrije gibalo v mejah po 10.000 letno in šele 1. 1880, ko je število izseljencev znatno poskočilo, se je vkrcalo v nemških pristaniščih, za avstrijsko izseljevanje sta prihajala v poštev predvsem Hamburg in Bremen, 19.873 avstrijskih izseljencev.24 Statistika pristanišč je redno izkazovala večje število avstrijskih izseljencev kot avstrijska uradna statistika in se torej bolj približuje resnici, vendar za nas ni toliko pomembna, ker izseljencev ne loči po narodnosti. Iz navedenih podatkov avstrijske izseljenske statistike se vidi, da se je v letih 1876-85 izselilo razmeroma visoko število oseb iz Primorske. Ti izseljenci so bili največ Italijani in Furlani iz gradiščanskega okraja, od koder se je samo 1. 1878 izselilo 871, 1879 pa 1076 oseb. Pod vplivom slabih gospodarskih razmer, zlasti ker je trtna uš uničila vinograde, je bilo izseljevanje iz severne Italije proti koncu sedemdesetih let izredno močno. Isti vplivi so povzročali, da so se izseljevali tudi Italijani iz Tirolske in Goriške. Izseljevali se niso samo posamezniki, ampak cele družine. Kot izseljenci iz Italije so se tudi avstrijski Italijani izseljevali največ v Srednjo in Južno Ameriko, posebno v Brazilijo in Argentino.26 Za razdobje osemdesetih let sploh manjkajo statistični podatki o slovenskem izseljevanju. Iz avstrijske statistike in razprav, ki so skušale prikazati celotno avstrijsko izseljevanje, se vidi, da je število izseljencev v prekomorske države v primeri s prejšnjimi desetletji naraščalo, ni pa nobene osnove, da bi mogli preceniti, koliko so bile pri tem izseljevanju udeležene posamezne avstrijske narodnosti. V Združenih državah, ki so pritegnile največji del avstrijskega prekomorskega izseljevanja, so 1. 1880 našteli 38.663 rojenih Avstrijcev, do 1. 1890 je njihovo število naraslo na 123.271, do 1. 1900 pa na 276.249, brez Čehov in Poljakov, ki jih je ameriška statistika izkazovala posebej. O točnosti teh rezultatov ameriške statistike za avstrijske izseljence so nastali upravičeni dvomi, po številu oseb, ki so se v devetdesetih letih leto za leto izseljevale iz Avstrije in kakor so jih ugotovile druge statistike, je moralo biti navedeno število Avstrijcev v Združenih državah prenizko.26 Vendar te številke kažejo, da se je izseljevanje iz avstrijskih alpskih in kraških dežel, h katerim so spadale tudi slovenske, v večjem obsegu pričelo šele po 1. 1880. V finančnem letu 1898/99 je bilo v ZDA uvedeno registriranje izseljencev po rasah, pa tudi to ni prineslo več jasnosti in točnosti v statistiko, ki je pričela izkazovati npr. Bosance, Hercegovce, Dalmatince kot posebne narodnosti. Slovence in Hrvate vodi od tedaj ameriška statistika skupaj, vendar se tudi na točnost teh podatkov zaradi nejasne opredelitve pojma posamezne narodnosti ne moremo zanesti, saj so Slovence prav posebno radi zamenjavali s Slovaki.27 Tabela 5 vsebuje po ameriški statistiki število Slovencev in Hrvatov, ki so se doselili v ZDA v letih 1899-1918. Trunk je cenil, da so dobro tretjino teh izseljencev tvorili Slovenci, Mla-dineo pa je računal, da so si bili Slovenci in Hrvati celo v razmerju dve proti dvem petinam.28 Ta statistika ni zajela vseh Slovencev. Menil je, da so za Slovence označeni večinoma le Kranjci, ker so se slovenski Korošci izdajali za Nemce, prav tako tudi mnogi Štajerci. Zato je moralo biti dejansko število slovenskih izseljencev v ZDA višje, kot pa je tisto, do katerega pridemo na podlagi te statistike. Po cenitvah Trunka in Mladi-nea si lahko napravimo sliko o obsegu slovenskega izseljevanja v prvih dveh desetletjih tega stoletja, ko je to doseglo kulmi-nacijo. O prekomorskem izseljevanju iz nekdanje Kranjske v razdobju 1896-1911 imamo satistiko, ki jo je na podlagi poročil okrajnih glavarstev deželni vladi sestavil Mulaček.20 Ko je začelo izseljevanje občutno naraščati, je dala deželna vlada okrajnim glavarstvom nalogo, da ji redno poročajo o prekomorskem izseljevanju. Poročila glavarstev so bila polletna in so od 1. 1896 naprej popolna. Število izseljencev je bilo najpogosteje ugotovljeno po izdanih potnih listih. Poročilo izkazuje stan, število svojcev, ki so spremljali izseljence, cilj, razpolaganj s posestvom, če so ga imeli, ter vzroke izselitve. Nekatera poročila so vsebovala tudi poklic in starost izseljencev, vendar glede tega ni bilo enotnosti. Mulaček je objavil svojo statistiko izseljevanja po posameznih letih in po okrajih, upoštevajoč stan izseljencev. V skupnem pregledu je razdelil izseljence po vzrokih, zaradi katerih so zapustili domovino. Po njegovi statistiki sta sestavljena pregleda v tabelah 1 in 2. Uradne številke o izseljevanju so, kot misli Mulaček, prenizke, število izseljencev je bilo 25 do 35 odstotkov višje. Mnogo Slovencev, cenil je, da več tisoč, se ni izselilo naravnost v Ameriko, ampak so šli najprej v Nemčijo ali pa le v sosednje avstrijske dežele, na nemško Koroško, zlasti pa na Srednje in Zgornje Štajersko, ki jim je bila le postaja na poznejši poti v Ameriko. V ZDA so bile cele naselbine naših rojakov, ki so dobivale ves prirastek iz teh vmesnih postaj. Končno so bili tudi izseljenci, ki so odpotovali brez potnega lista in oblasti njihove izselitve niso imele v evidenci ter jih v svojih statističnih poročilih niso upoštevale. Brez potnega lista so potovali pogosto mladoletni, posebno pa taki, ki so se hoteli izogniti vojaški službi. Število slovenskih izseljencev v ZDA je bilo v primeri s pasivnimi migracijskimi saldi v istih razdobjih nesorazmerno visoko. V prvem desetletju tega stoletja se je doselilo v ZDA, kot vidimo iz tabele 5, nad 100.000 Slovencev, če vzamemo, da so Slovenci predstavljali tretjino hrvaško-slovenskega doseljevanja po ameriški statistiki. Pasivni migracijski saldi vseh podeželskih okrajev slovenskega ozemlja so v istem razdobju znašali dobrih 90.000 oseb, vendar se je migracijski saldo v veliki meri kompenziral z aktivnimi saldi v mestih, predvsem v Trstu in v nekaterih bolj industrializiranih okrajih, tako da je celotni pasivni migracijski saldo slovenskega ozemlja znašal le okrog 25.000 oseb. Pasivni migracijski saldo Kranjske v letih 1901-10 je znašal 33.965. Po Mulačkovi statistiki pa se je le v prekomorske dežele izselilo 48.131 oseb. Slovensko izseljevanje je sicer v tem razdobju težilo pretežno v Ameriko, toda tudi izseljevanje v tuje avstrijske dežele je bilo še vedno močno. Tudi če upoštevamo, da je v mesta na slovenskem ozemlju deloma dotekalo prebivalstvo iz neslovenskega ozemlja ter da je bilo izseljevanje iz podeželskih okrajev delno kompenzirano s tujim doseljevanjem, si velike razlike med migracijskimi saldi in rezultati izseljenskih statistik ne bi mogli razložiti brez številnega vračanja izseljencev nazaj v domovino. Trunk je cenil, da so tri četrtine slovenskih izseljencev ostale v Ameriki, četrtina pa se je vrnila. Odstotki vračajočih se izseljencev, ki so po njem povzeti v tabeli 5, pa kažejo, da je bil verjetno delež tistih, ki so se vrnili, celo višji. Po podatkih, ki jih je objavil Englisch, je na 100 srbohrvaških in slovenskih doseljencev v ZDA 1. 1908 prišlo 113,3, 1. 1909 42,3 in 1. 1910 16,4 takih, ki so se vrnili. Caro, ki je opozarjal na težave pri statistiki vračajočih se izseljencev, jih je cenil na 17 do 27 odstotkov celotnega števila avstrijskega izseljevanja.30 Mnogo izseljencev, ki so se vrnili v domovino, se je po nekaj letih zopet izselilo. Po ameriški statistiki je bilo med doseljenimi Slovenci in Hrvati v 1. 1898-1902 10,3 odstotkov takih ponovnih doseljencev, v 1. 1902-05 10,9 odstotkov, v 1. 1905/06 13,1 odstotkov in 1. 1906/07 5,4 odstotkov.31 Gotovo so bili tudi taki, ki niso le enkrat, ampak celo večkrat potovali čez ocean. V statistiki izseljencev so bili večkrat zajeti. Statistika je navajala primere izseljevanja in ne število izseljencev. Izseljenska statistika je bila torej preveč nepopolna, da bi mogla podati točno število naših izseljencev in biti moramo zadovoljni, če imamo možnost, da na njeni podlagi določimo približne meje, v katerih se je gibalo izseljevanje. Tudi statistika o izseljevanju iz Kranjske, ki je sestavljena po poročilih okrajnih glavarstev, ima iste pomanjkljivosti; isti izseljenec je bil lahko večkrat upoštevan. Mislim pa, da sta obe statistiki enako zanesljivi. Število izseljencev po posameznih letih gre v glavnem vzporedno, popolne vzporednosti pa zaradi različnosti podlage pri obeh statistikah ne moremo pričakovati. V ameriški statistiki hrvaško-slovenskega izseljevanja niso upoštevani kočevski Nemci, ki so predstavljali precejšen del kranjskega izseljevanja. Že zato je popolna vzporednost izključena. Najbolj točno številko izseljevanja v ZDA verjetno dobimo iz statistike prebivalstva v 1. 1910. Tedaj so v Združenih državah našteli 117.780 v Avstriji rojenih Slovencev, 174.943 pa je bilo vseh Slovencev avstrijskega porekla, to je v Avstriji rojenih in njihovih potomcev.32 Število pri tem štetju ugotovljenih Slovencev, ki so bili rojeni v Avstriji, se da sicer spraviti v sklad s številkami izseljevanja v razdobju, za katero prinašamo statistične podatke v naših tabelah. Upoštevajoč vrnitve izseljencev v domovino, je od števila doseljencev v razdobju 1901-10 verjetno ostalo v ZDA okrog 70.000 oseb, do 50.000 jih je pa moralo živeti v Ameriki že konec prejšnjega stoletja. Če pomislimo, kdaj se je pričelo izseljevanje v Ameriko, da je v osemdesetih letih že precej naraslo ter da se je v zadnjem desetletju 19. stoletja letno vkrcalo za Ameriko že po nekaj tisoč izseljencev, je zelo verjetno, da so dosegli omenjeno število. Ne zdi pa mi se v skladu s številom v Avstriji rojenih Slovencev število njihovih potomcev, ki naj bi bili rojeni v novi domovini in jih je bilo nad 50.000, kar je za število naših izseljencev gotovo previsoko. Vendar so objavljeni statistični podatki preveč pomanjkljivi, da bi mogli priti do jasnosti. Število izseljencev se je od leta do leta spreminjalo, skoku je sledil padec v naslednjem. Višek je doseglo izseljevanje v letih 1906 in 1907, 1. 1908 je prišlo občutno nazadovanje kot posledica ene izmed najhujših ameriških gospodarskih kriz pred prvo svetovno vojno. Ni se občutno zmanjšalo le število novih doseljencev, tudi stari izseljenci so se trumoma vračali nazaj v domovino, njihovo število je tedaj preseglo število novih izseljencev.33 Kljub velikemu nihanju števila izseljencev je bilo izseljevanje v ZDA prav znatno vse do začetka prve svetovne vojne, toda številni so bili tudi izseljenci, ki so se vračali nazaj v domovino, kakor se to vidi iz tabele 5. Vzrokov nihanja števila izseljencev ne moremo iskati toliko v gospodarskih razmerah dežel izseljevanja, kjer ni bilo takih nenadnih sprememb, ampak v gospodarskem razvoju ZDA, kjer so letom konjukture sledila leta kriz in depresije. Izseljenska statistika dopušča tudi nekaj vpogleda v strukturo našega ameriškega izseljevanja. Sodeč po ameriški statistiki doseljevanja, ki je vodila Hrvate in Slovence skupaj, so moški znatno prevladovali. V letih 1898-1908 je prišlo na 1000 moških komaj 157 žensk. Mulačkova statistika kranjskih izseljencev ne loči po spolu, dasi vsebuje podatke o stanu izseljen- t$.6033. v '<■ faun? fiorrtrteiuy«- <>{ ttedno c/a/vyei, /trn«, focxetrwiri-rta/£>ni&r irr^tl«l in^rru -'?<*& ^cmm/Ač Styx — .y^/c r ofaača^t 'mwtyj 'KMfuzrui&a 'X& sr-aft&u afoe- 5~ %iAc' -j-rAtSy /■ -fu> j£t<*xcm. fw.f./t-z.m€cfo •. *<£- ^ruzfwty ^oafaAt jfmvuA<>/ A^uAj, Afafj ,tw *A-tHfAterAy'tf 'f-rt' cd >N OJ C/3 CU O u > OJ c a > o % w N C cd > O) "3 N O o £ o CO co cu p r* co OJ r* CO C N >CO O e o ^ OJ c t-< Qj > 03 ’5 03 "—5 ca •—> »N 2 -S cd (X P co N r* »CiO o 6 OJ o rH co CM (M cvl co CO co (M o LO TT CO CO c^ LO O iq CO 05 co co co co rH cm' rH r—H C"- T-H co CM Tf co CM co -f l"- 05 05 oo co r-H t-H C tH CO co co co 00 05 CO CM rH 05 CM p t-H r-H CM r-H co 05 t> LO CM -t co co t-H CM co co o l>- 00 co o o 00 co t-H r-H CM rH r-H CM co CM T—H (M co LO CO l- 00 05 O t-H CM co Tf LO co t- 00 05 CM CM (D ■—3 co N a> cd co > o bc o > o -*-> • cd g? a ° ‘So £ -2 a T3 O O °-’« go g .s d) *- —> cd > .52 5 £ » S O) co •<=» >05 S Jn o) OJ il? N Ih O t CM 00 CD H 00 CO 00 LO (N O Tf 00 H LO 00 -t uO "1* r-t (N O CO CD cd 03 CO 03 03 00 iO ’t O 03 O h iO CD tT L- CO CD »"H t—H H CD CO (N oj '~T CO t>* TT r-H rH 00 cd cd id o £ o T3 03 CM CO 00 CM 03 o* co r-H co r—1 O r-H TT r-H CM ^ H (M CO T—i H CO H H o Tf CD CM LO o 4-> 03 o GQ OJ c* CO o Q r* >cn o £ CM 00 CO CM -r CM CD CM r-H CM CM CD 03 CM rH LO CO CO CM co o o O CM C*- OO CD 00 CD 03 co 03 O CD 03 CM 03 CM r—' CM cq TT r—1 LO 03 00 CM 03 co 00 O CM t-H LO rr t> O O 03 00 d CM l> r-H rH co co CM co rr rr CM CM 00 r-H CM co co CD O CD CD L0 00 LO 00 CD tO 00 00 00 03 LO co 00 co CM '-r rH CD LO 00 03 CM rH CM CM OO CO co LO CD TT CM CM Tf CO [>■ oc CO 03 03 CM tO CO co 03 O CM p CM CM to Tf tO I> 03 O co d rH rH CM CM H co co QJ *—3 03 O rH CM co -r to CD F* 00 03 o rH CM CO to CD 00 03 o O O o o o O O o o rH rH rH rH rH H rH rH 00 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 03 »H *—< rH rH rH rH rH rH »H H »H rH rH »H rH »H rH rH rH OPOMBE * Valenčičeva razprava je poglavje iz neobjavljenega dela, ki govori o migracijah in strukturnih spremembah prebivalstva na Slovenskem v dobi liberalnega kapitalizma in časovno zajema obdobje 19. in 20. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Tekst je bil napisan na začetku petdesetih let, vendar ni izgubil na svoji vsebinski vrednosti. Zato ga tudi objavljamo. Del, nanašajoč se na notranje migracije (v državnem okviru), je objavljen v Zgodovinskem časopisu; glej v: Vlado Valenčič, Izseljevanje Slovencev v druge dežele habsburške monarhije, ZČ 44, 1990, št. 1, str. 49-71. 1. Heinrich Rauchberg, Die Gebiirtigkeitsverhaltnisse der Bevolkerung Oesterreichs nach dem Ergebnisse der Volkszahlung vom 31.December 1890, Stat. Monatschrift XVIII. Jg., 1892, str. 566 in nasl. 2. Paul Mombert, Bevolkerungslehre, Grundsatze zum Stu- dium der Nationaloekonomie, 15. Bd., Jena 1929, str. 269 in nasl. 3. Janko Polec, O odpravi nevoljništva na Kranjskem, Zbornik znanstvenih razprav juridične fakultete 1932/33, str. 191-204 4. Karl Griinberg, Die Grundentlastung, Geschichte der oesterreichischen Land- und Forstwirtschaft, Wien 1899, I. Bd., str. 1-23 5. Alfred Fickel, Die Protokolle des Verfassungsausschusses liber die Grundrechte, Wien und Leipzig 1912, str. 198; Ernst Mayrhofer’s Handbuch fiir den politischen Verwaltungsdients, II. Bd., V. Auflage, Wien 1896, str. 10 (v nadaljevanju Mayrhofer’s Handbuch) 6. Patent liber die Auswanderung und unbefugte Abwesen- heit, Kundgemacht durch Hofkanzlei-Verordnung vom 2. April 1832, Z. 6347, Gub. Verfiigung vom 17. Mai 1832, Z. 10.300, Provinzial-Gesetzsammlung 1832, str. 115 in nasl.; Mayrhofer’s Handhuch, str. 80 7. Mayrhofer’s Handbuch, str. 78 in nasl. in 932 8. Auswanderung aus den im Reichsrate vertretenen Konig- reichen und Landern in den Jahren 1850 bis 1868, Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, XVII. Jg., III. H., Wien 1870, str. 81 9. Tafeln zur Statistik der oesterreichischen Monarchie, N. F., 1. Bd., I.Theil, 1. H., str. 7 in nasl. 10. Denkschrift der k.k. statistischen Zentralkommission zur Feier des funfzigjahrigen Bestandes, Wien 1913, str. 112 in nasl.; Die Auswanderung aus Oesterreich im Jahre 1885, Stat. Monatschrift XIII. Jg., 1887, str. 132 in nasl. 11. J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci, Celovec 1912, str. 378 (v nadaljevanju Trunk) 12. Novice 1845, str. 135, 140; Carniola, 1841/42, št. 1 in 2 je Kapelle priobčil pismo Matije Premute, ki je bilo polno hvale o ameriških razmerah. 13. Novice 1846, str. 120 14. Novice 1848, str. 164 15. Auswanderung aus den im Reichsrate vertretenen Konigreichen und Landern in den Jahren 1850 bis 1868, Mittheilungen aus gebiete der Statistik, XVII. Jg., III. H., Wien 1870 16. Zbirka normalij deželnega namestništva za Kranjsko 1850-54, str. 64 17. Zbirka normalij deželnega namestništva za Kranjsko 1850-54 vsebuje razne odredbe glede izseljevanja in izdajanja potnih dovoljenj za izselitev na str. 32, 59, 61, 175, 215, 277, 282, 291, 350 in 390. 18. Novice 1865, str. 176 19. Novice 1865, str. 237, 262, 273, 381; Novice 1866, str. 5 in 193 20. Trunk, str. 385 in nasl. 21. Marcel R. Reinhard, Histoire de la population mondiale de 1700 a 1948, Paris 1949, str. 346 in nasl. 22. Valter Bohinc, Evropske naselbine v Egiptu, Zbornik zim- ske pomoči 1944, str. 493 in nasl. 23. Karl Englisch, Die Oesterreichische Auswanderungstatistik, Stat. Monatschrift N. F. XVIII/1913, str. 65 in nasl. (v nadaljevanju Englisch) 24. Englisch, str. 65 in nasl. 25. Oesterreichs Auswanderung im Jahre 1878, Stat. Monatschrift VI. Jg., 1880, str. 32 in nasl. 26. Število Avstrijcev v ZDA je vzeto iz Oest. Stat., LXVI Bd., 2. H.; Friedrich Probst, Die iiberseeische Auswanderung im Jahre 1891, Stat. Monatschrift XIX. Jg., 1893, str. 379 in nasl. 27. Richard Pfliigl, Die oesterreichische Wanderung in den Jahren 1899-1901 (v nadaljevanju Pfliigl), Stat. Monatschrift, N. F., V. Jg., 1900, str. 502 in nasl. 28. Trunk, str. 380 in nasl.; Ivan Mladineo, Jugosloveni u Sje- dinjenim državama američkim, New York 1925, str. 9 29. Ivan Mulaček, Naše izseljevanje v številkah, Čas VII/1913, str. 256 in nasl. (v nadaljevanju Mulaček) 30. Englisch, str. 151 in nasl.; Leopold Caro, Auswanderung und Auswanderungspolitik in Oesterreich, Schriften des Vereins fiir Sozialpolitik, 131. Bd., Leipzig 1909, str. 46 31. Richard Pfliigl, Die iiberseeische osterreichische Wanderung in Jahren 1904 und 1905 und die Einwanderungsver-haltnisse in den wichtigsten iiberseeischen Staaten in diesen Jahren, Stat. Monatschrift, N.F., XI. Jg., 1906, str. 495-509, 573-629; Isti avtor o izseljevanju v 1. 1906 in 1907, N. F., XIV. Jg., 1909, str. 239-256, 308-324. 32. Die Oesterreicher im Auslande, Oest. Stat., N. F., 2. Bd., 3. H., str. 38; Mladineo navaja v svoji publikaciji (glej opombo 28), da je bilo po ameriškem štetju 1. 1910 v ZDA 123.681 v tujini (izven ZDA) rojenih Slovencev. 33. Karl Englisch, Die Lehren der amerikanischen Einwan- derungsstatistik, Stat. Monatschrift, N.F., XVI. Jg., 1911, str. 381 34. Karl Englisch, Die osterreichische Auswanderungsstatistik, Stat. Monatschrift, N.F., XVIII. Jg., 1913, str. 85 in nasl. 35. J. Adlešič, Organizacija slovenskega izšeljeništva, Čas III/1909, str. 170 in nasl. 36. Odstotke sem izračunal na podlagi podatkov objavljenih v Stat. Monatschrift, N.F., V. do XIV., 1900-09, o prekomorskem izseljevanju v razdobju od 1898/99 do 1906/07. 37. Englisch, str. 88 in nasl. 38. Odstotki so izračunani na podlagi podatkov o izseljevanju, ki so bili objavljeni v Stat. Monatschrift, N.F., VIII/1903, XI/ 1906 in XIV/1909. 39. Englisch, str. 88 in nasl. 40. Pfliigl, Stat. Monatschrift, N.F., VIII/1903, str. 496-532, in isti avtor v N. F., X/1905, str. 344-407 41. Mulaček, str. 393 42. Pfliigl, Stat. Monatschrift, N. F., VIII/1903, str. 502 43. Trunk, str. 393 44. Pfliigl, Stat. Monatschrift, N.F., XI/1906, str. 573-629 46. Protokolle des Abgeordnetenhauses im Jahre 1905, Session XVII, seja 354, str. 32.096 46. Ungarische Stat. Mitteilungen, Neue Serie, 42. Bd; Matija Maučec, Prenaseljenost in sezonsko izseljevanje v Prekmurju, Geografski vestnik IX/1933, str. 107 in nasl. 47. Statistika o izseljevanju, ki jo je objavil Pfliigl v Stat. Monatschrift, N.F., VIII/1903, X/1905, XI/1906, XIV/1909 in Englisch XVIII/1913; Pregled stanja našega izseljevanja okrog leta 1940, ki pa vsebuje tudi podatke o izseljevanju do prve svetovne vojne, daje razprava Slave Lipo-glavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci, Geografski vestnik XXII/1950, str. 3-60 (v nadaljevanju Lipoglavšek) 48. Mulaček, str. 260 49. Lipoglavšek, str. 40 50. Izseljeniška služba, Izveštaj Narodnoj skupštini za 1925/26 godinu, Beograd 1926, str. 23. Po podatkih tega poročila je bilo ob koncu vojne zaposlenih v vestfalskih rudnikih okrog 60.000 delavcev iz Slovenije in Like. 51. Oest. Statistik, LXIV. Bd., 2 .H., str. XXX in N. F., 2. Bd., 3. H., str. 38 in nasl. 52. Karl Englisch, Zu unserer Auswanderungsfrage, Stat. Monatschrift, N.F., XVI/1911, str. 102 in nasl. 53. Richard Pfliigl, Die iiberseeische osterreichische Wanderung in den Jahren 1906 und 1907 sowie die Einwanderungs-und sonstigen Verhaltnisse in den wichtigsten Einwanderungsstaaten, Stat. Monatschrift, N.F., XIV/1909, str. 324 54. Karl English, Die Lehren der amerikanischen Einwander- ungstatistik, Stat. Monatschrift, N.F., XVI/1911, str. 377 55. Izseljeniška služba, 1.1925/26, str. 17 56. Statistični pregledi so bili sestavljeni letno posebej za prekomorsko in posebej za izseljevanje v evropske države. Pregledi izseljevanja so imeli v letih 1922-24 naslov »Iskaz o cjelokupnoj statistici iseljevanja iz kraljevine SHS u god ...«, od 1. 1925 naprej »Iskaz o statistici prekomorskog (od leta 1932 »medjukontinentalnog«) iseljevanja ...« ter »Iskaz o statistici iseljevanja iz Jugoslavije u evropske zemlje ...«. Na uporabo so mi bili statistični pregledi prekomorskega izseljevanja za 1923, 1925-38, za statistiko izseljevanja v evropske države pa za 1930-38, ki so v arhivu sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS. Za 1923 sem uporabljal statistični pregled, priložen publikaciji »Iseljeniške vijesti«, IV. in V. zv., Zagreb 1923. Za 1939 so podatki iz dela »Statistički godišnjak 1940«. Statistični letopisi so od 1. 1929 naprej prinašali skoraj v celoti statistiko izseljevanja, ki jo je sestavljal izseljenski komisariat. 57. O povojnem izseljevanju glej tudi Ciril Jezeršek, Naša povojna prekomorska emigracija, Geografski vestnik V-VI/1929-1930, str. 176 in nasl. 58. Izseljeniška služba, Izveštaj Narodnoj skupštini za 1925/ 26 godinu, str. 23 ter za 1.1926/27, str. 24 59. Maučec 60. Filip Uratnik, Pregled gibanja in izseljevanja prebivalstva v Sloveniji, Tehnika in gospodarstvo, 1938, str. 164 in nasl. 61. Lipoglavšek, str. 34 in nasl. 62. Lipoglavšek, str. 42 in nasl. 63. Ernesto Massi, L’ambiente geografico e lo sviluppo econo- mico nel Goriziano, Gorica 1933, str. 98 in nasl.; primerjaj tudi Antonio R. Toniolo-Ugo Giusti, Lo spopolamento montano nelle Alpi Giulie, Roma 1937 64. L’economia della provincia del Carnaro negli anni 1926, 1927 e 1928, Esposta d’ordine della Presidenza del consi-glio da Guido Depoli, direttore dell’Ufficio Provinciale dell’Economia, Reka 1929, str. 150 in nasl. 65. Martin Wutte, Die Bevolkerungsbewegung in Karnten 1880-1934, Carinthia I., Jg. 128, 1938, str. 86 in nasl. ABSTRACT EMIGRATION OF SLOVENES TO FOREIGN COUNTRIES UP TO WORLD WAR U Vlado Valenčič Valenčič’s treatise is a chapter taken out of an unpublished work on migration and on structural changes within the population of Slovenia during the era of liberal capitalism encompassing the Nineteenth Century and the Twentieth Century up to World War II. The text was written in the early 1950’s, but the contents have not lost their value. The author’s critical approach, with the use of published statistical sources, newspapers and literature, makes the treatise interesting still today. Besides the numerical deve-lopement, Valenčič treats population movements according to place of birth, sex and age. The core of this work is an outline of Slovene emigration within and without the state borders and a discussion of the relation/influence of migrations on the economic and social structure of the population. In his account of emigration outside the state borders, i.e., outside the Austro-Hungarian empire before 1918, and outside Yugoslavia in the period between the two world wars, the autor relied primarly on official statistical sources and their interpretations at the time of emigration. From this point of view we obtain an integrated outline od Slovene emigration, especially as regards the numerical side, but he also presents the echoes of this process as seen from the Slovene newspapers of the period, life in the United States, the profesional structure of emigrants, directions of their emigration and similar perspectives. The author has presented the whole manuscript to the Institute for Slovene Emigration Research in Ljubljana.