292
Jesenske žalostinke.
Zložil Gr. Krek.
1.
Moja radost.
V  roke rad vzamem liro krasno. Da strunice pojo  mi glasno. Kar peti mi serce veleva
Od mraka poznega  do dneva.
Serce le v pesmi se spočije, Le v nji se bridka žalost skrije, Ki rada zlati mir odganja. Noči pripravlja nam brez spanja.
Zatorej  struna pevaj milo. O j ! bodi sercu tolažilo, Spet zbriši mu skeleče rane, Ki bile so prezgodaj  vžgane!
2.
Minljivost.
Ob vodi Milica je stala,
V  ročici  gosli je deržala. Prebirati je strune jela,
In zraven tako pesem pela:
„Dobrava, proč je krasno cvetje, Proč. gozdič, slavčevo je petje. Vse ojstra bora je pobrila, Od nas je pevce odpodila-.
„Enako moje je življenje, Terpinči strast me in   terpljenje. Odkar mladost mi je minula, In spomlad cvetja se osula".
3.
Vraza.
„Kako spet sova se huduje. Vse okna jezno obskakuje, Kot hotla vzeti bi življenje In ž njim končati mi terpljenje".
„Bog nam za znamnje jo je stvaril, Dobroto ž njo nam je podaril, Da lahno nam po nji je znati, Kdaj  treba bitje je končati".
Tako je mati govorila, Življenje mirno je sklenila; — Pri postelji je hči sedela, In vražam maternim verjela.
4.
Strunam.
„Sem sedi k meni.   sestra   mila, Da s petjem mi boš  čas kratila, Zjasnila spet mi bledo lice. Po kterem tečejo solzice".
Dekle berž citre v roko vzame, In pevcu peti pesmi jame; Ušesu se jih več prileze, Nobena pa v serce ne seže.
Začne še zalo »strunam" peti. Spomin v njem jel je spet živeti, Iz misel padajo mu rane. Spomnivši se osode znane.
5.
Različne misli.
Ubožna mati v koči joka, Skerbi serce ji bolno poka, Življenje tare ji nesreča In siromaštva rana žgeča.
Sopruga s smertjo je zgubila, Ko ravno sinka je povila, Ki samo ji je tolažilo, Edino hudih rev hladilo.
Ozira na-nj se zaupljivo. Objema ga in boža živo; —
V  zibelki tesni dete spava. Na licu zdravem smeh igrava.
1              6.
Dvojno gostovanje.
Dans v gradu čase žvenketajo. Med žvenkom strunice igrajo,
V  obrazih vseh je radost brati. Ki žalost vsako ve odgnati.
Vertijo se plesavcov verste, Plesavke ž njimi krasne, čverste, Z najzaljšo grajski vitez raja, Ženitve dan dans ž njo obhaja.
*** Mož zbranih je pod gradom v koči,
Gosti jih bogat kmet do noči;
Smert vzela mu je hčer edino,
Opravljajo po nji sedmino.
7.
Nesrečni pesnik.
Od dneva v mrak se pevec trudi. Zdravila išče rani hudi, Prežalo poje. strune vbira, Po nadi skerbno se ozira.
Za letom urno leto 'mine,
On prejšne čuti bolečine.
Ves up se v sanje je spremenil,
In zopet v prazen nič razpenil.
Da ga zmotile vse so nade, Mu vendar še serce ne vpade. Po sreči novi se ozira. In vnovič strunice prebira.
8.
Spomin otročjih let.
Kje našel vas bom leta blage, Ko sem v naročji mame drage Okušal slastno sad ljubezni Ter kljuboval nesreči jezni?
293
Težave bile so mi ptoje. Neznane rane, žalost, nuje; V življenje stopal sem veselo. Vsaj se serce ni nič želelo.
Ker zdaj so se zbudile želje. Ki sercu vzele so veselje, Ozrem se rad na leta mile. Ter pojem: „Da bi se vernile!44
9. Serce.
Serce je goba, ki 6e vname. Človeku mir in radost vzame. Od dne do mraka  ga  zmir peče. Mu več pokoja dati neče.
Povsod si išče tolažila. Pa njemu ni osoda mila. Le huje ga še rana peče. Pokoja več mu dati neče.
Tako se do gomile trudi Kjer Iek dobi spet rani hudi, Molitve tam mu mašnik zbere, K pokoju   poje „miserere".
10.
Moje pesmi.
Nikar jih ojstro ne sodite. Od praga pesmi ne podite, Ko bi se vam ne prikupile, Al' serca vam ne omečile.
Po svoje poje vsaki tiček, Komarček, slavec in kraljiček; Po svoje tudi pesnik peva. Kot peti mu serce veleva.
Tedaj če pesmi niso take, Kot jih žele samice vsake, Naj bravši jih bi se pomnilo, Da v čislu mi serce  je bilo.