407 2021 Pred 110 leti je cesar Franc Jožef trg Šoštanj povzdignil v mesto. Ta dogodek je bil plod dolgo- letnih prizadevanj zlasti šoštanjskih Nemcev, ki so s tamkajšnjimi Slovenci tekmovali za prevlado v kraju. Čeprav so povzdig na splošno dojemali kot zmago nemškega tabora, je bil vsaj v simbolnem smislu po- memben za celoten kraj. Šoštanj se je namreč posta- vil ob bok drugim mestom na Spodnjem Štajerskem, kot so bili Maribor, Celje in Ptuj. Okrogla, 110. obletnica je priložnost, da se po- novno zazremo v zgodovino Šoštanja in poskusimo v njej odkriti kakšne nove, še neodkrite podrobnosti, ki bi nam pomagale bolje razumeti njegovo pretek- lost in tudi sedanjost. Šoštanj v zgodovinopisnem pogledu seveda ni neznanka. Glede na svoj nekdanji pomen je že bil predmet poglobljenega raziskovanja. Temelje je postavil že Ignac Orožen v 19. stoletju, neminljive spomenike so Šoštanju zapustili nekateri domačini kot na primer Josip Vošnjak in Franc Hri- bernik v prvi polovici 20. stoletja, v zadnjih letih pa zlasti Tone Ravnikar, Miran Aplinc, Jože Hudales, inovativni tandem Rok in Špela Poles ter drugi raz- iskovalci, ki izhajajo iz Šoštanja in njegove bližnje okolice. A včasih je dobrodošlo k raziskovanju prite- gniti tudi raziskovalce, ki na lokalno zgodovino po- gledajo z novim, svežim pristopom, neobremenjenim z lokalnim razmerami. Na ta način je nastala tudi pričujoča številka Kro- nike, ki je v celoti posvečena zgodovini Šoštanja. Tudi tokratna tematska številka ni zaokrožen pogled na zgodovino kraja od njegovih začetkov do današnjih dni, pač pa je kolaž nekaterih manj raziskanih ali celo do nedavna povsem nepoznanih tem. Bralci se tako lahko najprej seznanijo s srednje- veškimi začetki Šoštanja, ki so povezani z grofi Vov- brškimi in njihovimi nasledniki gospodi Žovneškimi oziroma grofi Celjskimi (Tone Ravnikar). V srednji vek sega tudi nastanek gradov tako v samem Šošta- nju kot v bližnji okolici (gradova Žamberk in Forh- tenek); zanimivo je, da je sedanji dvorec v Šoštanju pravzaprav že tretja grajska stavba, saj je prva propa- dla ob koncu srednjega veka in druga v požaru sre- di 18. stoletja (Igor Sapač). Med številnimi lastniki šoštanjskega gospostva je bila v začetku 19. stoletja rodbina Del-Negro, katere genealoška podoba in de- lovanje v širšem slovenskem prostoru sta na tem me- stu prvič detajlno predstavljeni slovenskemu bralcu (Miha Preinfalk). Čeprav je gradivo o starejši zgodovini Šoštanja precej pičlo, je bilo vendarle možno s primerjava- Šoštanj – na poti iskanja nekdanje veljave mi z drugimi podobnimi trgi ustvariti sorazmerno podrobno podobo njegovega delovanja v času trške samouprave, torej do srede 19. stoletja, hkrati pa na podlagi prvega popisa prebivalstva iz leta 1754 pri- kazati njegovo socialno strukturo (Boris Golec). Z živ- ljenjem in delovanjem trga je povezan tudi zanimiv, a danes povsem pozabljen običaj obhoda trške meje, ki je tokrat natančno rekonstruiran na podlagi treh ohranjenih virov iz 16., 19. in 20. stoletja (Rok Po- les). Iz cerkvenega življenja Šoštanja pa viri razkrivajo, kako je bila na prelomu 18. in 19. stoletja v trgu usta- novljena ekspozitura sv. Mohorja in Fortunata, katere razvoj v samostojno kaplanijo oziroma župnijo je bil zaradi neugodnih razmer prekinjen (Lilijana Urlep). Ena najpomembnejših družin v Šoštanju je bila nedvomno usnjarska družina Vošnjak, o kateri je bilo v preteklosti že mnogo napisanega, tokrat pa so izpo- stavljeni in podrobno opisani trije njeni člani ( Josip, Mihael in Bogumil), ki so Šoštanj zaradi kariernih razlogov sicer zapustili, a so ne glede na to skrbeli za njegov razvoj in korist (Aleksandra Gačić). Del druži- ne, ki je v razgretih nacionalnih trenjih druge polovi- ce 19. stoletja prešel v nemški tabor in se podpisoval kot Woschnagg, pa je zaslužen za povzdig Šoštanja v mesto leta 1911 (David Vidmar Čeru). Napeti nacio- nalni odnosi in fluidnost etnične identitete se lepo vidijo tudi v popisih prebivalstva, ki so jih izvajali tako v Avstro-Ogrski kot pozneje v Kraljevini Jugo- slaviji (Miran Aplinc). Sestavni del lokalne zgodovine so tudi manj pri- jetni dogodki, ki so našli mesto v policijskih spisih in črni kroniki. Tudi Šoštanj ni bil v tem pogledu nobe- na izjema – bralci se tako lahko seznanijo z nekate- rimi domačini, ki so mejo zakona prestopili v drugi četrtini 19. stoletja (Aleksander Žižek) in pozneje, na prelomu 19. in 20. stoletja; v tem primeru so po- membno vlogo odigrali časopisi, ki so radi poročali o posameznih ekscesih (Miha Šimac). Časopisi pa so tudi tisti, ki so omogočili vsaj delno rekonstrukcijo nastanka in delovanja Rajšterjeve tovarne slaščic v Šoštanju po prvi svetovni vojni, ki pa je danes pov- sem pozabljena in se je ne spomnijo niti najstarejši Šoštanjčani (Špela Poles). Polpreteklo zgodovino v Šoštanju osvetljujeta dva članka. Prvi prikazuje dogajanje med drugo svetovno vojno, ko so Nemci skorajda v kali zatrli partizanski odpor in v mestu vztrajali vse do zadnjih dni vojne (Klemen Kocjančič), drugi članek pa so izredno za- nimivi avtobiografski spomini na Šoštanj in njegov zaton v drugi polovici 20. stoletja (Danilo Čebul). 408 2021IZ ZGODOVINE ŠOŠTANJA, 407–410 Mnoge Šoštanjčane je usoda popeljala v svet, kjer so naredili kariero in si ustvarili ime. V biografskem delu šoštanjske Kronike so tako (poleg že omenje- nih Vošnjakov) predstavljeni Janez oziroma Johann Samonigg, general avstrijske vojske, ki je postal celo baron (Franc Rozman in Miha Šimac), Dušan Mayer, ki je kot častnik in poveljnik na ladjah jugoslovanske trgovske mornarice obplul svet (Bogdana Marinac), in Ivan Kešpret iz Lokovice, salezijanec, ki je svoje poslanstvo udejanjal v daljni Indiji (Bogdan Kolar). Od umetnostnozgodovinskih tem objavljamo konservatorski vpogled v stavbno in vrtnoarhitektur- no dediščino treh pomembnih objektov v Šoštanju – Vile Mayer, Vile Široko in dvorca Gutenbüchel v Ravnah (Milana Klemen in Urška Todosovska-Šmaj- dek), medtem ko je poseben prispevek namenjen zgolj restavriranju Vile Mayer, ki je bila pred leti predvidena celo za rušenje, zdaj pa je eden glavnih protokolarnih objektov v Šoštanju (Luka Bogovčič). Serijo prispevkov zaokrožuje geografski pogled na preoblikovanje Šoštanja zaradi preteklih inten- zivnih posegov v naravo, ki hkrati napovedujejo tudi prihodnost (Matija Zorn, Mateja Breg Valjavec in Daniela Ribeiro). Ta sicer ni tako črna, kot se je zdelo še pred nekaj desetletji, pa vendar… Šoštanjsko Kroniko zaključujeta rubriki Gradivo in Po razstavah. V prvi je opisano delovanje domo- znanskega oddelka knjižnice Velenje, znotraj ka- terega se posebej zbira gradivo za Šoštanj (Andreja Ažber), v drugi pa sta predstavljena Muzej usnjarstva (Miran Aplinc) in Vila Mayer (Špela Poles). Danes Šoštanj vse prevečkrat povezujemo pred- vsem z degradacijo okolja, ki sta jo povzročila dolgo- letno rudarjenje in termoelektrarna. A če odmislimo negativne konotacije in se zazremo v samo mesto in njegovo dolgo preteklost, se nam pred očmi razgrne pestra, pisana in razgibana zgodovina. Dandanes si kar malo težko predstavljamo, da je bil nekoč Šoštanj najpomembnejši kraj v Šaleški do- lini in njeno središče. Sicer je res nenehno tekmoval z bližnjim Velenjem, a je primat vendarle ohranil vse do srede 20. stoletja, ko je v skladu z usmeritvami nove povojne oblasti moral stopiti v ozadje. A ne zgolj to. V duhu pospeševanja nenehne gospodarske rasti so obstajali celo načrti za njegovo žrtvovanje, kot je to doletelo nekatere okoliške vasi, ki so izginile pod vodo. K sreči se to ni zgodilo, Šoštanj je obstal, a je hkrati postal živi pomnik prevlade kapitala nad okoljem. Zdi se, da Šoštanj vse od druge svetovne vojne dalje išče svojo nekdanjo vlogo in veljavo. Upajmo, da bo k pozitivnemu izidu tega iskanja pripomogla tudi pričujoča Kronika, ki je izšla s finančno podporo Občine Šoštanj. Miha Preinfalk odgovorni urednik Kronike