IN MEMORIAM GDK: 902.1 V spomin profesorju HANSU LEIBUNDGUTU - švicarskemu profesorju za gojenje gozdov GozdV 51, 1993 243 V marcu letos smo dobili iz Švice sporo- čilo, da je prof. dr. Hans Leibundgut v 84. letu starosti neopazno in na hitro za vedno odšel. Mnoge, ki smo ga poznali, je ta odhod resnično prizadel in presenetil. Saj je do zadnjega dne še polno ustvarjal s pisanjem knjig o gojenju gozda, vsega 18, posmrtno pa bo izšel še ponatis njegove knjige o pragozdovih. Prof. Leibundgut je Švicar, rojen v kan- tonu Freiburg leta 1909. študiral je gozdar- stvo na ETH v Zurichu in bil po nekaj letih praktičnega dela v gozdovih leta 1940 ime- novan za profesorja. za gojenje gozdov na ETH v Zurichu. Kot pedagog je izkoristil ugodno švicarsko okolje in razvil resnični naravi gozda prilagojeno gojenje gozdov. Gozdarstvo Švice je z Leibundgutom dobilo velik mednarodni sloves. Leibundgut je raz- vil zavidanja vredno celostno delo z go- zdom. Bil je gozdar praktik, učitelj v gozdu, odličen opazovalec, velik oboževalec nara- ve, ki se je uspešno trudil ravnati z gozdom na ohranjevalni način. Njegovo desetletja dolgo delo na razvojnem vrhu svetovnega gozdarstva je spremljala vrsta vzporednih nalog. V svoji aktivni dobi je preživel kar 1622 dni v švicarski vojski kot visoki oficir. Opravljal je rektorsko poslanstvo na ETH v letih 1965-70. Bil je svetovalec FAO. Močno je bil dolga leta prisoten v organizaciji IUFRO. Bil je 35 let urednik švicarskega gozdarskega glasila SZF. Razvil je švicar- ski fakultetni učni gozd na zavidljivo višino. Bil je nenehni svetovalec in pobudnik raz- voja v švicarski gozdarski praksi in v razi- skovalnem delu. ln še mnogo več. Iz njego- vega gnezda je izšlo kar 42 doktorjev zna- nosti. Nadvse pa se je posvečal varstvu narave in s tem sta bila prežeta tudi njegovo gojenje gozdov, življenjski nazor in vse njegovo delo. Najvidnejši rezultat takšne naravnanosti je Leibundgutovo delo v teoriji in praksi nege gozda, ki jo je naslonil na delo svojega učitelja W. Schiidelina in je to nego izoblikoval kot temelj slehernemu rav- nanju z gozdom. Gozdarski krogi Slovenije pa tudi celotne bivše Jugoslavije poznamo Leibundguta še kot eksperta FAO, ko je prihajal v letih 1951-55 v jugoslovanske republike. Kot gozdarju - zagovorniku naravnega gozda -so naši gozdovi še posebej prirasli k srcu. 244 Gozd V 51, 1993 V njih je dobil, kot je sam pravil, vrsto pobud za svoje ustvarjalno delo in za širjenje naravovarstvene misli. Kot odličen opazo- valec je kmalu ugotovil, da jugoslovanski gozdarji ne potrebujejo pouka in nasvetov, temveč da je to potrebno oblastem in poli- tičnim veljakom. Povod tej oceni je bila tudi njegova ugotovitev, ki je tudi mednarodno odmevala, in sicer, da je gozd pri nas že takrat dojet v prvi vrsti kot nacionalna dobri- na, da pa povsod revne podobe gozda opozarjajo, da je Jugoslavija bogata na revnih gozdovih. Leibundgut je bil eden od tistih redkih svetovalcev FAO, ki ni pridigal, temveč je na njemu značilen način v gozdu konkretno pokazal, kaj in kako z naravo gozda ravnati. To mu je prineslo tudi največje simpatije. Toda tudi Leibundgut je duhovno bogatel pri obiskovanju gozdov v različnih delih Balkana. Kot je sam pravil, je spadalo npr. med najlepše dni v njegovem življenju biva- nje in proučevanje v pragozdu Peručiča v Bosni. Doživetja v pragozdu so mu, po njegovih besedah, prispevala k razumeva- nju narave gozda več kot pa ves študij literature o gozdu. »Kajti videti in doživeti v gozdu vzbuja domisleke, ki so vredni posredovanja. ln še nekaj, če ni zapažanja, tudi ni domiselnosti.« Razmišljanje o življenju pragozda je odlo- čilno oblikovalo profil Leibundgutove stro- kovne naravnanosti. Prepričan v znan- stveno zakladnico - pragozd je močno pospeševal tovrstno raziskovalno delo in se dokopaval do življenjskih modrosti tudi v svojem zasebnem življenju. V delu in v uveljavljanju novih zamisli je bil Leibundgut zelo uspešen. Držal se je poznanega reka: "Pustite nas ostajati pri dobrem starem, toda na starih dobrih temeljih je treba ne- nehno ustvarjati novo.« Tako ni imel nikdar težave uveljavljati novo. Bil pa je tudi mno- gokrat razočaran, še posebej, ko je ugotav- ljal, kako kratkotrajno je pri študiju pridob- ljeno znanje o naravi pri mnogih praktikih, pa čeravno obstaja zaradi mnogih vzrokov nuja za sonaravne gojenje gozdov. ln ven- dar je bil optimist. O tem govorijo tudi vsa njegova poznejša razmišljanja. Tako se ne strinja z Goethejevim razmišljanjem (z Eckermannom): "Cloveštvo - bo postalo pametnejše, uvidevnejše - toda boljše, srečnejše in ustvarjalnejše nikdar - morda le v posameznih obdobjih. Vidim prihajati čas, ko Bog ne bo imel nobenega veselja več z njim. Moral ga bo uničiti, da bi lahko prišlo do novega stvarstva.« Leibundgut pravi drugače: "Mnogo je znakov, da pri- haja čas velikega preobrata. V njem bodo imeli gozdarji pomembno poslanstvo. So- naravno gozdarstvo je edino, ki bo zmoglo uveljavljati večnamenskost gozda in tudi drugih obnovljivih naravnih virov.<< Tako upravičeno razmišlja mož, ki je posvetil vse KNJIŽEVNOST GDK: 902:375:(048.1) svoje življenje dobrobiti gozda in narave. Kot sam pravi, je začel kot gojitelj gozda, postajal vse bolj varuh narave in nazadnje negovalec krajine in celostnega življenja. Živo ga vidim, kako se pogovarja z živalmi, neguje doma sove za prosto življenje v gozdu in razvija življenjski odnos do rastlin- skega sveta. Na koncu je ostal umaknjen in se pokončen, kot je vedno bil, za vedno poslovil. dr. Dušan Mlinšek Gozdne železnice na Slovenskem V jeseni bo izšla izjemno zanimiva knjiga Tadeja Brateta: Gozdne železnice na Slo- venskem. Knjiga je pomembni del pozabljene iden- titete naše stroke, ki je nihče ne more vreči, tudi politiki ne! Zato priporočamo, da jo uporabite predvsem v stiku s tistimi, ki še vedno mislijo, da je gozdarstvo »kar tako<<, Ko bodo znani vsi pogoji za natis, bo prišla ponudba na vse gozdarske organizacije. Opozarjamo, da bo knjiga zelo primerna za novoletne pozornosti. Dodajamo nekaj slavkov iz prospekta. Leta 1820 je bila v idrijskih gozdovih zgrajena prva železnica pri nas, vsa je bila lesena. Zgrajena je bila 30 let pred zname- nito Južno železnico (Dunaj-Trst) in 5 let pred Stephensonovo železnico, ki velja za prvo javno železnico na svetu. Gozdna železnica v Jelendolu nad Tržičem je bila prva železnica pri nas (in med prvimi v Evropi) z električno vleko. Tudi bencinska in diesel vleka ima svoj domicil v naših gozdovih in ne na javnih železnicah. Razvoj slovenskih gozdnih železnic je razvoj svetovne železniške tehnologije v malem. Na prek 200 kilometrih železnic v slovenskih gozdovih, od popolnoma lesenih do jeklenih, so ropotale parne, plinske, dieselske, bencinske in električne lokomoti- ve, med njimi pa je bilo veliko železnic s konjsko vleko, gravitacijskih in spuščalnih železnic. To je veličastna tehniška dediščina, ki ji ob kulturni ni potrebno zardevati. Take nima kdorsibodi! Tudi ta je prate melj in pričevalec naše nacionalne trdoživosti, vztrajnosti in upoštevanosti. Posebno sporočilo gozdarjem. »Gozdne železnice na Slovenskem« bodo takorekoč zapoznela promocija na- šega gozdarstva. Z njo se naša stroka uvršča med prve inženirske stroke na Slo- venskem. Prelahkotno pozabljate na tradi- cijo in dediščino, pozabljate na strokovno slavo svojih prednikov, ki jih je takrat po- znala vsa Evropa. Razvoj železnic v naših gozdovih je primerljiv samo z najdrznejšimi razvojnimi premiki v svetu. Kmečki glas in Gozdarski inštitut Slovenije GozdV 51, 199:3 245