187 Spoštuj prirodo! Spisal Lud. Potočnik (Konec.) Razbojniki. as teče pa nič ne reče, in tako se postaramo, da sami ne vemo, kdaj." Tako je v temni noči govorila sama proti sebi stara sova. V zvoniku je ta čas začelo biti, in kladivo je uda-rilo ravno dvanajstkrat. ,Aha," si tnisli sova, .polnoči je. Nekaj bo še treba prej večerjati, preden odidem k počitku.' Sova se ozira in premišlja, kam bi bilo bolje poleteti, da bi prej do-bila potrebno večerjo. Kar zapazi pri plotu, doli pod vrtom nekaj temnega, kar se pa večkrat zgane, kakor da bi bilo živo. nGrem pogledat," si misli sova in huškne tiho na drevo čisto blizu onega črnega predmeta. Tedaj pa sova spozna, da so lo tri moške postave. nKaj je zašumelo?' vpraša nekdo tiho izmed njih. ,Sova je zletela mimo," pravi drugi. ,Ali že zopet sova? Ko sem zažgal očetov skedenj, sem tudi videl letati okolo sovo, ki se je drla prav glasno." .Zakaj pa si mu zažgal? Ali te je preveč natepel?" ,Ha, ha, mene natepel? Spal sem na skednju in sem tisti večcr kadil, pa je moral že kak ogorek pasti v slamo, da je začelo goreti." ,Aha! Ti si Premkov Tine!" se začudi sova natihem. .AJa, Bimbo pa Rogač, zdaj pa le na noge! Hočemo videti, če ima bogati Zalokar tudi za nas kaj denarja, in če treba, poizkusirao tudi, kako ttdno se ga kaj drži kosmata duša." BHa! Jaz že komaj čakam, da botn zopet lahko pomočil svoj nož v gorko kri." ,Tako, tako!" si misli sova ter sfrči skozi vrt na Zalokarjevo dvorišče in glasno zaskovika: ,Taaat, taaat, taaat!" »Te zlodjeve sove!" zagodrnja jezno Rogat ,Da bi te dobil, te živo cbkubitn." Zvesti Zalokarjev čuvaj Sultan zaslisi ta glas in začne jezno lajati. Gospodar je čul lajanje psa, pa ker je hiša stala ob cesti, ]e Sultan ponoči večkrat lajal, ko je slišal koga iti mimo, in tako si gospodar tudi ždaj ni mislil, da bi bilo kaj nevarnega. ,Pes budi," reče zamolklo nekdo izmed razbojnikov. ,Naj le budi, bo Že dobil, da se rau ne bo Ijubilo več lajati." —< 188 ~— In tri črne sence so se tiho in oprezno pomikale proti Zalokarjevi hiiL Spretno so preplazili dvortščno ograjo, in sicer na tisti strani, kjer je pftjj veter njim nasproti, da jih ne bi pes tako lahko očutil. Toda tara se je eden izmed njih zadel ob star žleb iz pločevine, ki ga je hlapec v brezbrižnosti pustil tam ležati. Pes je to čul. Pritekel je tja in ko je videl tri tuje osebe, je začel hudo lajati. Tedaj pa se je začul iamolkel udarec, in pes je žalostno zacvilil Ui ni ga bilo več slišati. Nekdo pa je hripavo zamrmral: »Ta iraa že dosti." — Ko so drugega dne vstali hlapec in dekle, so videli psa klavrnega hoditi okrog z močno zatečeno glavo. Čudno se jim je zdelo, kdo bi bil psa tako hudo udaril; a še bolj čudno pa se jim je zdelo, kako to, da še ni cxj nikoder ne gospodarja in ne gospodinje, dasi je bila ura že sedeifl- Ko ju le še ni bilo, ju gredo klicat, toda nihče se jim ni oglasil iz spalnice. Pre-sttašeni odpro vrata, in pokaže se jim grozen prizor. Na tleh leži gospodar s prerezanira vratom in ves razmesarjen, gospodinja pa zadavljena na postelji. V roki drži gospodar kos umazane cunje, na tleh pa leži poleg njega revolver. Vse omare so bile izptaznjene in nihče ni dvomil, da so prišli poTOči taz-bojniki. Prišli so orožniki popisat zločin, in takrat je prišel v sobo tudi do-mači pes. Žalosten je hodil okolo trupla svojega gospodarja, ga vohal ter milo cvilil kot jokajoče dete. Povohal je tudi ono umazano capo, ki jo je mrtvec krčevito držal v roki. Takrat pa je začela zvesta žival nemirno ska-kati in Iajati ter lctali iz hiše ven in noter. Ko to vidijo orožniki, pravi eden izmed njih: ,Pes nekaj ve. Ta capa je gotovo del morilčeve obleke, in kakor je videti, je psu duh tega člov»k° znan. Oborožite se, Ijudje, 'hočemo 1V1 isisat moritca, in pes nas bo vo