—   163   —
Stari zoperniki mlade slovenšine.
;,Jez sim prestar, de bi se vaše slovenšiue učil." Tako se izgovarjajo priletni ljudje, kterim dobre in čisto slovenske besede namest pokvarjenih nemških ali laških ne dopadejo. Pa tako ni mislil in govoril eden nar imenitniših modrih mož, slavni Grek Sokrat, ki se je še v visoki starosti clo citrati učil rekoč, de človek ni nikdar prestar, se kaj lepiga ali koristniga učiti. Taki ljudje le dokažejo, de jim ni clo nič mar za iz-obraženje in omiko lastniga naroda, — de jih ni sram, ako Nemci, Lahi, Francozi in Angleži nas Slovane kot sirove divjake zaničujejo, — de jim je vse jedno, ali si jezik njih poštenih očetov v versti druzih žlahnih jezikov tudi svoje častno mesto prilasti, ali de pod jar-mam druziga ptujiga jezika se od dne do dne bolj po-hujša in se clo zgubiva. Naj si star ali mlad, ako si le blagoserčen človek, moraš za svojo nar svetejši dolžnost spoznati, k slavi in poveličanju svoje vlasti (^domovine) na vso moč pripomagati; — če si obdarovan z mnogimi vednostmi in umetnostmi, se obnašaj kot priden in rodoljub učenik ali pisavec; če si pa manj ve-den, bodi saj lep izgled drugim, de spoštuješ in raz-širjuješ koristne nauke, ki nam jih učeni možje v svojih bukvah izročujejo. To gotovo ni res, de bi človek ki je petdeset ali šestdeset let star, in ki zna slovensko brati, bi ne bil sposoben tudi novih besed iz zdra-
vih slovanskih korenin izrašenih razumeti, m če jih razume, jih tudi v pisanju in govorjenju rabiti. Taki starčki bi imeli se za srečne čislati, de jim je osoda privošila, pred svojo smertjo danico vstajenja in iz-obraženja svojih rojakov vgledati. Jez nisim Slovenec, pa Slovan sim, in ker žalostna osoda mi dozdaj ni dovolila, v svojo ljubo domovino nazaj se verniti, sim lani, ko je moj poslednji up po vodi splaval, za terdno sklenil, slovensko se učiti, in tako svoje serčno pošto-vanje Slovencam, med kterimi prebivam, na znanje dati. Jez tudi nisim mlad, in še lani sim komaj petdeset slovenskih besed razumel, ali vunder nisim obupal, in vsim težavam vkljub, sim jo tako dalječ dognal, de skorej vse, kar berem ali slišim, razumem. Toliko lože je rojenim Slovencam se v svojim maternim jeziku izobraziti, in tako s svojim izgledam in pripomočjo hitrejši napredek svojih sorojakov, kar je moč pospešiti. Naj tedaj vsi, možje in žene, mladi in stari pridno in neutrudljivo si prizadevajo, svojo dolžnost materi domovini odrajtati, in božjiga blagoslova nam ne bo po-manjkalo. Blagor pa, ne le posamesniga človeka ampak celiga naroda ne izvira iz politiške moči in velikosti, ne iz sovraženja ptujih narodov ampak iz prave omike ljudstva, to je, iz požlahnjenja glave in serca. Taki blagor svojimu narodu poskerbeti, je naša nar svetejsi dolžnost, kteriga pa — naj delamo kar kali hočemo — brez očišenja in zbrušenja materniga jezika spolniti nikakor ne moremo.
Venceslav Josip Mencl, c. k. gimn. profesor v  Gorici.